o šolanju na daljavo Razmislek Vzgoja, junij 2021, letnik XXIII/2, številka 90 17 Sredi marca 2020 je epidemija bolezni covid-19 tako ogrozila prebivalce Slovenije, da so se pristojni zaradi omejitve širjenja virusa odločili odločno zmanjšati število stikov med ljudmi. Zaprle so se tudi šole in pouk se je nenadoma iz šolskih učilnic preselil v domove učencev. To je bil ogromen izziv za vse deležnike v šolskem sistemu. Poleg učencev, učiteljev, ravnateljev, odgovornih za šolstvo na državni ravni … so se v popolnoma novih okoliščinah čez noč znašli tudi starši šolarjev. V Zvezi aktivov svetov staršev Slovenije (ZASSS) smo spremljali, kako so se starši soočili s tem izzivom takoj na začetku in pozneje, ko je epidemija trajala že nekaj časa in smo jeseni doživeli njen drugi vrh ter ponovno zaprtje šol. V prispevku je opisan namen spremljanja ter nekaj glavnih ugotovitev, ki jih lahko uporabimo tudi kot smernice za prihodnje ravnanje. Pouk na daljavo in starši Anton Meden, prof. dr., je oče petih otrok in je bil kot aktiven starš od leta 2003 do 2020 petnajstkrat izvoljen za predsednika sveta staršev na OŠ Janka Kersnika Brdo pri Lukovici. Več kot petnajst let je vključen v prizadevanja za povezovanje staršev in njihovo dejavno sodelovanje v šolskem sistemu na vseh ravneh. Od ustanovitve junija 2011 do aprila 2021 je bil predsednik Zveze aktivov svetov staršev Slovenije. Je redni profesor na Fakulteti za kemijo in kemijsko tehnologijo Univerze v Ljubljani. Zakaj smo vprašali starše? V ZASSS smo predvideli, da bodo pristoj- ne državne institucije predvsem preko šol oziroma učiteljev zbirale začetne podatke o poteku pouka na daljavo, da bi se oblikovale smernice in priporočila za njegovo nadalj- nje izvajanje. Že po izmenjavi prvih infor- macij znotraj mreže ZASSS po nekaj dneh pouka na daljavo se je pokazalo, da bi bilo za oblikovanje teh smernic zelo dobro, če bi pristojni imeli informacije tudi s strani star- šev. Ko se je pouk preselil iz šolskih učilnic v domove, so namreč starši lahko učni proces spremljali v živo, učitelji pa ga niso mogli več. Poleg tega so pri tovrstnem pouku star- ši prevzeli nekatere naloge, ki jih sicer opra- vijo učitelji. Zato so bili o pouku na daljavo po eni strani zelo dobro informirani, po drugi pa so lahko 'iz prve roke' dodali tudi pomembne podatke o vidikih pouka na da- ljavo v domačem okolju, ki pri pouku v šol- skih učilnicah ne obstajajo in bi jih stroka zaradi neprimerljivosti s čimerkoli drugim, videnim pred tem, lahko spregledala. Zato smo po svoji mreži poslali staršem po- vabilo k izpolnjevanju vprašalnika že po pr- vem tednu pouka na daljavo. Vprašanja so bila oblikovana tako, da bi dobili čim bolj komplementarno sliko glede na to, kar so lahko s svojega vidika odločevalcem posre- dovali učitelji. Temeljni namen vprašalnika je namreč bil, da pristojnim posredujemo rezultate še v procesu oblikovanja priporo- čil za nadaljnje izvajanje pouka na daljavo, da bi v priporočila vključili tudi vidike, na katere so opozarjali starši. Namen smo do- segli, po petih tednih pouka na daljavo pa smo starše ponovno povabili k izpolnjeva- nju podobnega vprašalnika, da bi pristoj- nim pomagali ugotoviti, kako učinkovita so bila priporočila. Ko se je že nakazovalo, da bo pouk na da- ljavo kar dolgotrajen in da se lahko v pri- hodnje tudi ponovi, ter je postalo jasno, da moramo za učinkovito spopadanje s podobnimi izzivi temeljito analizirati do- gajanje v prvem valu epidemije, smo rezul- tate vprašalnikov objavili na spletu (sple- tna stran ZASSS, novice od 25. 3. do 25. 5. 2020 in tam navedene povezave). Tako so dosegljivi vsem, ki želijo v analizo pouka na daljavo vključiti tudi dejstva, podana s perspektive staršev. Na tej podlagi smo v ZASSS med počitnicami oblikovali doku- ment o pripravi na novo šolsko leto, ki je prav tako objavljen na spletu (spletna stran ZASSS, novica 10. 7. 2020 in tam navedeni povezavi). Glavne ugotovitve Starši so se na oba vprašalnika množično odzvali (prvega je v celoti izpolnilo 13.274, drugega pa 5.641 staršev), kar samo po sebi kaže na čustveno zelo napeto stanje, v kate- rem so se starši želeli izraziti in biti slišani. Spodbudno je, da so bili številni odgovori Foto: BS o šolanju na daljavo Razmislek 18 Vzgoja, junij 2021, letnik XXIII/2, številka 90 staršev (predvsem na odprta vprašanja) na- ravnani pozitivno. Starši so se zavedali, da je situacija težka za vse; mnogokrat so opazi- li ter pohvalili trud učiteljev in ravnateljev, da bi v izrednih razmerah pouk izvedli čim bolje. Številni odgovori kažejo, da so starši zavestno in požrtvovalno sprejeli dodatne naloge v zvezi s poukom, pri čemer jih je motivirala skrb za dobrobit otrok. Zanimiv je odgovor, ki se je velikokrat po- novil: da je bila družina v času zaprtja šol več skupaj kot kdajkoli prej (ker so bili tudi starši na čakanju), da so se zato povezali in tudi šolsko delo uspešno vključili v dnevni ritem zadovoljujočega družinskega življenja. Pokazali so se seveda tudi problemi. Iz šte- vilnih odgovorov je dihala stiska, ker so bili starši (velikokrat oba) v službi, otroci pa skoraj cele dneve prepuščeni samim sebi. V takih okoliščinah so starši naloge, ki so jih doletele s poukom na daljavo, občutili kot zelo težko dodatno breme. Navedena primera kažeta, da so bile različne družine pri pouku na daljavo v zelo različ- nih položajih. Razlike niso bile omejene le na družinske okoliščine, kot so dostop do interneta, število računalnikov, lastništvo tiskalnika, velikost stanovanja, starost in šte- vilo šolarjev, prisotnost ali odsotnost star- šev … Starši so poročali o izjemno velikih razlikah v pristopu posameznih šol in učite- ljev. Kot smo že omenili, so starši zelo razno- like pristope v veliki meri sprejemali s precej razumevanja, velikokrat opazili in pohvalili trud učiteljev, v nezanemarljivem deležu pa so izpostavili tudi nezadostno angažiranje učiteljev (samo pisna navodila enkrat na te- den, brez zbiranja povratnih informacij od učencev, nobenih video ali avdio stikov, niti posnetih …). Zelo ilustrativni so bili odgovori na odprto vprašanje iz vprašalnika po petih tednih, kaj bi potrebovali za uspešno podporo otrok pri pouku na daljavo oziroma kaj so pogrešali. Odgovore smo razdelili na pet kategorij (in dve dodatni) in jih prikazali po regijah. Zaradi majhnega števila sodelujočih v obalno-kraški, zasavski, jugovzhodni, posavski in koroški regiji smo te regije v grafu na sliki združili (ZASSS). Kot je razvidno iz grafa, je bilo med sodelu- jočimi malo takih, ki niso pogrešali ničesar (»Nič«), in nekaj več takih, ki so odgovorili tako, da njihovi odgovori niso sodili v no- beno od petih kategorij (»Neuvrščeno«). Slednji so večinoma napisali, da bi si želeli, da gredo otroci čim prej v šolo. Prav tako ni bilo veliko tistih, ki so kot glavni pro- blem navedli pomanjkanje vizije (na ravni države ali šole), kaj naj bi pouk na daljavo sploh prinesel (»Vizija«), in tistih, ki imajo največjo težavo z informacijsko-komuni- kacijsko tehnologijo (»IKT«). Predvsem pri slednjih to ne pomeni, da težava ni huda (če ni interneta, pouka na daljavo ne more biti), ampak da se s težavo internetne povezave, razpoložljivosti strojne opreme ali znanja, kako jo uporabljati, sooča nekaj odstotkov družin. Preostale tri kategorije so bile težava večjega števila sodelujočih. Pri »Organizaci- ji pouka« so bili izpostavljeni različni vidi- ki organizacije, kot so prevelika količina in razdrobljenost snovi, preveč različnih nači- nov posredovanja navodil in nalog za istega učenca, redko preverjanje, kaj so se učenci naučili, in podobno. »Komunikacija« izpostavlja predvsem po- trebo učencev in staršev, da se z učiteljem tudi slišijo in vidijo po video povezavi, da je komunikacija obojestranska, pregledna, razumljiva ... »Organizacija dela doma« izpostavlja pred- vsem problem časa, ki ga je zmanjkovalo za vse obveznosti. Največkrat je bilo to poveza- no z zaposlenostjo staršev (služba ali delo od doma) in dejstvom, da otroci pouka na da- ljavo ne zmorejo sami. Tako so imeli neka- teri starši trojno obremenitev: svojo službo, skrb za gospodinjstvo in še pouk na daljavo. Kaj smo se naučili, kako naprej? Glede na opisane tri vrste najpogostejših težav s poukom na daljavo lahko na podla- gi informacij, ki smo si jih v mreži ZASSS izmenjevali v obdobju pouka na daljavo v letošnjem šolskem letu, ugotovim, da je bilo z dveh vidikov stanje boljše kot ob koncu preteklega šolskega leta. Organiza- cija pouka in komunikacija sta se na veči- ni šol znatno izboljšali, organizacija dela doma pa je bila še hujši problem, ker je bilo več staršev v službi. To pa ne pomeni, da smo lahko s stanjem zadovoljni. Tako pri organizaciji pouka kot pri komunikaciji in sodelovanju med šolo in domom gre za nikoli končana procesa. Oba smo in bomo morali ves čas vzdrže- vati in izboljševati tudi pred epidemijo in po njej. Gre namreč za ključna vidika ka- kovostnega šolanja v vseh časih. Krizne razmere so to dejstvo le še izostrile. Kjer so bili organizacija pouka in komunikacija ter sodelovanje med starši in šolo na visoki ravni pred epidemijo, so imeli pri pouku na daljavo manj težav. Usmeritev je torej jasna: več truda kot bomo vložili v odpravljanje šibkih točk, ki jih je razgalila epidemija, bolje bo šolski sistem deloval tudi v normalnih razmerah, v primeru krize (podobne ali povsem dru- gačne) pa bo odpornejši in jo bo prestal laže ter z manj posledicami. Viri • ZASSS (2020): Rezultati vprašalnika ZASSS za starše po petih tednih pouka na daljavo. Dostopno na spletni strani: https:// drive.google.com/file/d/1UBZtftveumqntClq7X1XDHjJxl- BB2Wk/view. Graf 1: Kaj bi starši potrebovali za uspešno podporo otrok pri pouku na daljavo po petih tednih? (ZASSS) opazili ter pohvalili trud učiteljev in ravnateljev, da bi v izrednih razmerah pouk izvedli čim bolje. Številni odgovori kažejo, da so starši zavestno in požrtvovalno sprejeli dodatne naloge v zvezi s poukom, pri čemer jih je motivirala skrb za dobrobit otrok. Zanimiv je odgovor, ki se je velikokrat ponovil: da je bila družina v času zaprtja šol več skupaj kot kdajkoli prej (ker so bili tudi starši na čakanju), da so se zato povezali in tudi šolsko delo uspešno vključili v dnevni ritem zadovoljujočega družinskega življenja. Pokazali so se seveda tudi problemi. Iz številnih odgovorov je dihala stiska, ker so bili starši (velikokrat oba) v službi, otroci pa skoraj cele dneve prepuščeni samim sebi. V takih okoliščinah so starši naloge, ki so jih doletele s poukom na daljavo, občutili kot zelo težko dodatno breme. Navedena primera kažeta, da so bile različne družine pri pouku na daljavo v zelo različnih položajih. Razlike niso bile omejene le na družinske okoliščine, kot so dostop do interneta, število računalnikov, lastništvo tiskalnika, velikost stanovanja, starost in število š olarjev, prisotnost ali odsotnost staršev … Starši so poročali o izjemno velikih razlikah v pristopu posameznih šol in učiteljev. Kot smo že omenili, so starši zelo raznolike pristope v veliki meri sprejemali s precej razumevanja, velikokrat opazili in pohvalili trud učiteljev, v nezanemarljivem deležu pa so izpostavili tudi nezadostno angažiranje učiteljev (samo pisna navodila enkrat na teden, brez zbiranja povratnih informacij od učencev, nobenih video ali avdio stikov, niti posnetih …). Zelo ilustrativni so bili odgovori na odprto vprašanje iz vprašalnika po petih tednih, kaj bi potrebovali za uspešno podporo otrok pri pouku na daljavo oziroma kaj so pogrešali. Odgovore smo razdelili na pet kategorij (in dve dodatni) in jih prikazali po regijah. Zaradi majhnega števila sodelujočih v obalno-kraški, zasavski, jugovzhodni, posavski in koroški regiji smo te regije v grafu na sliki združili (ZASSS). Graf 1: Kaj bi starši potrebovali za uspešno podporo otrok pri pouku na daljavo po petih tednih? (ZASSS) Kot je razvidno iz grafa, je bilo med sodelujočimi malo takih, ki niso pogrešali ničesar (»Nič«) , in nekaj več takih, ki so odgovorili tako, da njihovi odgovori niso sodili v nobeno od petih kategorij (»Neuvrščeno«). Slednji so večinoma napisali, da bi si želeli, da gredo otroci čim prej v šolo. Prav tako ni bilo veliko tistih, ki so kot glavni problem navedli pomanjkanje vizije (na ravni države ali šole), kaj naj bi pouk na daljavo sploh prinesel (»Vizija«), in tistih, ki imajo največjo težavo z informacijsko-komunikacijsko tehnologijo (»IKT«). Predvsem pri slednjih to ne pomeni, da težava ni huda (če ni interneta, pouka na daljavo ne more biti), ampak da se s težavo internetne povezave, razpoložljivosti strojne opreme ali znanja, kako jo uporabljati, sooča nekaj odstotkov družin.