Slovniške in pravopisne drobtine
REDKA DOSLEDNOST
Prebiram »Prosvetnega delavca«, glasilo združenj prosvetnih delavcev (št. 17/58), in berem o zaslužni prosvetni delavki: »Leto pozneje je postala član Zvezne komisije za reformo šolstva, nato še član zvezne podkomisije za obvezno šolo ter član zvezne podkomisije za šolanje učnega kadra ... Je tudi zunanji strokovni sodelavec tega zavoda ... jo je ta zavod predlagal za pedagoškega svetnika... Tovarišica... je tudi zunanji sodelavec našega republiškega Zavoda za proučevanje šolstva ter član Strokovnega sveta tega zavoda ... Eno leto je bila honorarni direktor tega zavoda... V Mariboru je tovarišica ... že več let član okrajnega sveta za šolstvo in predsednik okrajne komisije za reformo šole . .. Letos je postala tudi predsednik Pedagoškega društva Maribor ... Do lanskega leta je bila ... član republiškega Sveta za šolstvo ...« Članek je podpisal D. H.
Berem in se čudim piščevi občudovanja vredni doslednosti. Recite, ali se vam ne zdi presenetljivo, da se mu ni niti enkrat zapisalo po slovensko: članica, sodelavka, predsednica, ravnateljica ... j, g.
RES — ZA KOGA P I S E M O ?
V prvi letošnji številki JiS nam F. Vernik zastavlja vprašanje, za koga pišemo, in z zgledi kaže, kako malo je doslej zaleglo vse naše prizadevanje. »Odgovorni naj vendar berejo tudi o jeziku,« pravi na koncu, in človeku se zdi to skoraj klic vpijočega v puščavi. Tak občutek sem vsaj imel, ko sem bral v »Ljudski pravici« z dne 22. XI. 1958 v izjavi vidnega slovenskega pisatelja: ». . . gotovo se ni še nikoli s tako skrbjo pristopilo (!) k temu delu ...«
Vprašanje je preobsežno, da bi se ga človek loteval v takem kratkem zapisku. Hotel bi mu le nekaj pripisati: skrbeti bi bilo treba, da nam ne bodo mogli reči, češ,
157
pometajte najprej pred svojim pragom! Uredništvo JiS mi, upam, ne bo zamerilo, če povem, da se mi ta ali oni članek našega mesečnika ne zdi brez večjih ali manjših peg. Ce so že pisci površni, ali so potem uredniki preveč prizanesljivi, ali pisci pretrmasti? Zgledov bi ne bilo težko najti, naj navedem enega iz letošnje druge številke! Tudi zadnja slovenska slovnica še zmerom pravi: »Napačna je torej raba dovršnega se-danjika namesto dovršno preteklega časa v takile zvezi: V Dunajskih sonetih Stritar obračuna z nasprotniki. Dovršni sedanjik obračuna meri na prihodnost. ..« (211).
In vendar beremo v poročilu Jožeta Pogačnika »Knjiga o slovenski prozi«: »Ko ugotovi dispozicije in vnanje vzroke, ki so imeli za posledico izoblikovanje temeljnih prvin ustvarjalčeve osebnosti, se -posveti vprašanju...« »Potem ko avtor določi tematske smeri slovenske proze v štirih jedrih (,) o-predeli njene lastnosti« (JiS IV, 51, 52). Ce uredništvo nima kakih novih pogledov na rabo dovršnega se-danjika, bi bilo moralo avtorja opozoriti, posebno ker se zdi prvi stavek slab tudi s svojim nemogoče zloženim oziralnim odvisnikom: »...imeli za posledico izoblikovanje temeljnih prvin ustvarjalčeve osebnosti«. Nesrečni vzroki, kaj so povzročili!
7. G.
EDINI — EDIN
Zgornja izraza sta si po obliki v razmerju določne in nedoločne pridevniške oblike iste besede. Pomensko in po vlogi pa sta se toliko razšla in ločila, da se mi za današnje pravilno pisanje zdi potrebno ločiti ju kot dvoje samostojnih besed, ki imata vsaka svojo družino. Lahko bi rekli, da je prva števnik, druga pridevnik.
V kakšnem razmerju je edini do števnika eden, saj sta si očitno v sorodstvu? Ali mu v vrsti števnikov ustreza kako posebno mesto? Stevnik eden ena eno odgovarja na vprašanje koliko? kakor vsi glavni števniki. Naj nam to razmerje poskusijo razjasniti primerjave:
Koliko sinov je bilo pri hiši?   eden   dva       trije pet
Koliko jih je padlo? eden   dva       trije pet
ali pa: (tudi: Kateri so padli) edfni oba vsi trije vseh pet Iz primerjave je razvidno, da nam za glavna števnika eden in dva edini in oba zaznamujeta isto izčrpnost kakor za druge števnike vsi/vseh; tega zaimka ne moremo uporabljati ne za eden ne za dva, zato sta razvila ta dva števnika jKisebne oblike za izražanje izčrpnosti. Na vprašanje koliko? bom tudi tedaj, če hočem poudariti števnik, odgovoril en sam; če pa vprašam: kateri sin je padel materi?, bom odgovoril: edini, saj je samo tega imela. Edini je torej že po svojem osnovnem pomenu zmeraj določen, zato mora v tem pomenu imeti zmeraj določeno obliko. Rekel bi torej,, da je edini -a -o števnik s pomenom izčrpnosti in izključnosti drugega; števnik prav tako kakor oba -e. In kakšna je družina tega števnika? Samo sem sodijo: edinec -nca m in edinček -čka m, edinka -e ž v pomenu edini sin in edina hči. Stanje take sämosti lahko imenujemo edinstvo -a s; od tod imamo pridevnik edinstven -a -o; kaj pomeni pravzaprav ta pridevnik? Poskusimo na zgledu: to je edinstven primer v zadnjih 10 letih. Ali ni to isto kakor: to je edini primer v zadnjih desetih letih? Je in ni, nekaj razlike je vendarle. Rekel bi: edini primere šteje, edinstven jih označuje, to je lastnost primera, ki je edini; in ker bi tako lastnost včasih radi izrazili tudi s samostalnikom, je jezik naredil nerodno, ali vendar skoraj, potrebno skovanko: edinstvenost -i ž. Tako edinstvo bi lahko imenovali tudi edinost -i ž, pa bomo videli, zakaj nam je beseda ta pomen tako popolnoma izgubila, da se ga zlepa ne zavemo več. V to družino sodi tudi edinščina -e ž, kar bi kazalo, da je kdaj obstajal tudi pridevnik edinski -a -o v pomenu našega ne posebno lepega edinstven; usoda vsega edinskega je v osamelosti, kar je blizu siromaštva in bede, saj je veselje, podjetnost in moč v skupnosti, koder drug drugega podpirajo in si med seboj pomagajo. — Stevnik edini -a -o je zelo blizu nedoločnega zaimka sdm -a -o: bil sem edini iz vasi —• bil sem sam iz vasi; seveda ta zamenjava ne gre povsod, gre samo taim, koder edini bolj ali manj odgovarja na vprašanje koliko'' (koliko vas je bilo iz vasi? — edini sem bil —"sam sem bil), ne pa tedaj, kadar edini odgovarja na vprašanje kateri? (kateri je to rekel? — edini, ki je bil tam, tu mi sdm ne more rabiti). Pač pa je edini razvil tudi prislovno obliko edino v pomenu samo, le: edino (samo, le) tä je mogel biti; vse je prav, edino (samo, le) spi prerad itd.
Kaj pa prideunik edin -a -o? Razvil se je iz števniškega pomena, to je kaj očitno; razvil pa je tako drugačen pomen in svoje zveze, da ga moramo ločiti od
158
števnika edini. Kaj nam pomeni? Predvsem povezuje več osebkov v enoto, skupnost, da so kakor eden — edini: odbor je v tem vprašanju edin = = se ujema, strinja, je iste misli; vsi so edini v tem, da. ..; vsa družba je edina v želji po izletu; tudi on je edin z drugimi v hiši; vsi v hiši so si edini v želji po kopalnici. To se pravi, da se več ljudi v kaki stvari strne v eno, da so kakor eden — edini v tisti stvari. Zato pravimo, da je med njimi edinost = soglasnost, strnjenost, enotnost. Biti mora med njimi nekaj, kar jih strne, edini, zedinjuje; ediniti je torej glagolsko dejanje tega skupnega vprašanja med njimi; edinjenje -a s ljudi za kako zadevo je koristno delo. Namesto edinost v družbi beremo včasih tudi edinstvo -a s, vendar je to v tem pomenu tuje blago, naj kar ostane pri prvem pomenu; zakaj edinstven -a -o nam jasno kaže, kako nič ne more pomeniti v tej zvezi; če rečem: to je edinstvena vez med njimi, bom samo po sili razumel, da je to tista vez, ki jih edini; na prvi mah bom razumel, kakor da je to doslej neznana, nova, stoletja ali pa vsaj dolgo edina vez, ki druži ljudi; v pomenu zedinjujoč bi bila uporabnejša in razumljivejša beseda edinosten, kar pa je prav tako slabotna tvorba.
V tej zvezi naj omenim že izraz edinica -e ž v pomenu enota, ki je ne moremo pametno nikamor vtakniti — ker je še čisto gorka in neorganska izposojenka iz hrvaščine. Zato bi je tu ne vtikal po sili ne pod prvo ne pod drugo obliko, marveč bi jo čisto samostojno uvrstil poleg onih dveh.
Po vsem tem je zame jasno, da je treba edin in edini obravnavati danes kot dvoje samostojnih besednih družin, ker samo tako moremo res natančno razumeti pomen posameznih besed. Ce obe osnovi pomešamo, se pomeni zabrišejo in je raba besed meglena. Ali je jasno tudi drugim, to naj razsodi in pove vsak sam. j. i-
O NAPAČNI RABI PREDLOGA NASPROTI
»Zavzel je dobrodušno stališče nasproti njemu«, »dobrodušno gledišče nasproti egiptovskemu predsedniku«. Na tako ali podobno rabo predloga nasproti trčimo pogosto v našem dnevnem časopisju. Očitno se take napake vtihotapljajo vanje pod tujim vplivom.
V navedenem primeru je neslovensko izražanje in še predlog nasproti je rabljen z napačnim sklonom in v pomenu, ki ga v slovenščini nima.
Da bomo bolje razumeU pomen tega predloga, si oglejmo tri sorodne besede: proti, naproti in nasproti. Proti in nasproti se rabita prislovno in predložno, nasproti samo pnislovno.
Ce pravimo: proti je predlog ali prislov, nismo dovolj natančni, kajta predlog proti se drugače izreka kot prislov proti. Predlogi nimajo samostojnega poudarka in se izrekajo z besedo, h kateri spadajo, kot enota, medtem ko imajo prislovi samostojen poudarek.
Predlog proti rabimo lahko v krajevnem (grem proti domu, napotili so se proti severu) ali pa v časovnem pomenu (bilo je proti večeru, proti mra!^). Proti izraža tudi razmerje (kaj je to proti večnosti; ena proti petim). Nasprotje izraža ta predlog v primerih kot: Vedno dela proti meni. Borili smo se proti trikratni premoči.
Prislovno rabimo proti v primerih kot: Kdo je proti? Pojdi mu proti! V zadnjem primeru lahko rečemo tudi: Pojdi mu naproti!
Nasproti je predlog ali prislov. Kot predlog se veže z rodilnikom: Nasproti moje bajte je sezidal hišo. Sedel je nasproti svojega najboljšega prijatelja. V pogovornem jeziku slišimo pogosto v takih primerih nepotrebno tujko vis-a-vis.
Pnislovno se rabi ta beseda v pomenu kot: biti komu nasproti (kar je isto kot: biiti proti komu). Postavil se mi je nasproti (n. pr. tat, ki sem ga hotel odgnati).
Za naproti sem že prej navedel en primer. Naproti se rabi prislovno: Do križ-pota mi je prišel naproti (to je z namenom, da me prijazno sprejme ali mi pomaga, potemtakem s prijaznim namenom). Tega ne smemo zamenjati s stavkom: Na križ-potu mi je prišel nasproti. Tu ni izražen prijazen namen. Po naključju sva se tam srečala, lahko pa se mi je približal celo s sovražnim namenom.
Zvezo »stališče nasproti njemu« oziroma »gledišče nafproti njemu« moremo zamenjati s predložno zvezo, v kateri je izraženo razmerje, morda s predlogom do: stališče, gledišče do njega (ali z glede: glede njega). Sicer pa je stavek: Zavzel je dobrodušno gledišče do egiptovskega predsednika kaj malo slovenski. Preprost človek bi dejal: Na egiptovskega predsednika gleda dobrodušno. ivanTominer
159
o POMENU PRIMANJKATI IN PRIMANJKOVATI
V mestih in industrijskih krajih nam primanjkuje 200.000, v vaseh pa 800.000 stanovanj. Tako smo brali v časopdsu, pa jezikovno ni pravilno.
Smisel tega stavka naj bi bil: V mestih in industrijskih krajih imamo toliko in toliko stanovanj premalo ali: manjka toliko lin toliko stanovanj. V čem je napaka, če pravim: nam primanjkuje?
H glagolu manjkati s predlogom pri sestavljena glagola se glasita: primanjkati in primanjkovati. Primanjkati je dovršnik: Denarja mi je primanjkalo, to se pravi: denar mi je pošel. Denar mi je pošel, preden sem mogel ves dolg poravnati. Samostalnik k temu glagolu se glasi primanjkljaj, kar pomeni isto kot tujka deficit. Primanjkovati pa spada k tako imenovanim iterativnim ali ponavljalnim glagolom, ki izražajo, da se dejanje ponavlja. Denarja mu primanjkuje pomeni, da mu večkrat primanjka, zmanjka denarja. »Priman.jkuje stanovanj« v omenjenem primeru nima pravega smisla. V citiranem stavku je ugotovljeno stanje, ki sedaj traja; stanje pa izražamo s tako imenovanimi trajnimi glagoli. V našem primeru je to glagol manjkati; zato bomo stavek takole popravila: V mestih in industrijskih krajih nam manjka toliko in toliko stanovanj ali pa: imamo toliko in toliko stanovanj premalo.
Inan Tominec
VELESILA
Velesila ni ljudska, temveč umetna, narejena beseda. Vzorec zanjo je bila nemška beseda »Grossmacht«. Sila pa tudi ni isrto kot moč. Namesto konjska sila pravimo danes pravilneje konjska moč. Tako tudi beseda velesila po moje ni prav dobra, res pa je, da je bila nekaj časa udomačena. Danes pa že govorimo rajši o majhnih, srednjih in velikih državah. Ivan Tominec
RAZZLOGOVANJE, TUJKE IN LOKALIZMI...
1. Pri razzlogovanju besed si še nismo na jasnem, ko ločujemo soglasniško skupino: k drugemu zlogu denemo tisti del te skupine, ki more začeti novo nesestavljeno slovensko besedo. To je v glavnem v redu. A kako naj zagovarjamo v Slovenski slovnici 1956 na strani 53 takole dvojnost: po-Ie-tje (pod točko 1), pa: vzdig-ne (pod točko 2); in podobne primere: pred-sed-nik, ali naj ločujemo pred-se-dnik, kakor nam veleva primer po-le-tje? Zdi se, da bi morala slovnica določno povedati, da mora pri ločevanju soglasniške skupine ostati koren besede cel, torej: pred-sed-nik in ne: pred-se-dnik, po-let-je in ne (kakor je v slovnici!): po-le-tje. Kaj menijo k temu slovničarji? Učenci po šolah se z učitelji vred tu begajo.
2. Ivan Matičič navaja rabo nekaterih tujk in lokalizmov ter različen okus ob njih rabi. Pripomnil bi le: pred tridesetimi in več leti smo prav tako razlikovali tuje izraze: cajt za čas, cajtenge za časopis itd. Kaj bi našteval še več! Danes nam je že v navadi, da nas te tujke več ne motijo, saj so jih povsem premagale lepe slovenske besede.
Da smo v zadnjih tridesetih letih toliko napredovali, je nedvomno zasluga šole in pa seveda časnikarjev in pisateljev. Prepričan sem, da bi lahko tako sčasoma v šoli pri tujkah, ki jih navaja Matičič, napredovali, da bi nam nihče več ne razlagal, da občuti kaj drugega, če reče tujko ali slovensko besedo, kakor tega več ne občutimo ob izrazih cajt — čas. Tu gre predvsem za splošno navado v pogovornem jeziku, za uveljavi j en je, ponašenje domačega izraza v pismeni in ustni labi.
3. Tu bi pritaknil tudi vprašanje, ali ne bi kazalo celo v ljudskih pesmih, ki jih imamo Slovenci toliko in nam stalno udarjajo na ušesa (po radiu in petju drugje), vsaj delno, kolikor bi ne motilo ritma, spremeniti tujke: pušeljc — šopek. Ce se ne motim, je nekaj poskusov že bilo v tej smeri. e. Boje
Opomba uredništva. V drugi in tretji točki je treba piscu pritrditi. Kar zadeva zlogovanje besed, pa tole: Seveda bi bilo prav, če bi bila slovnica dosledna. Vendar je treba pribiti, da imamo drugačno pravilo za razzlogovanje nesestavljenih in sestavljenih besed. Seveda je vmes tista širokosrčna opazka: kadar se sestave zavedamo. Videti je, da se celo sestavljavci slovnice zmerom ne zavedajo sestave.
A. B.
160