LVa sever žerjavi tvoja ljubezen, toneča v daljavi.
Epilog
Villonska balada o žalostni ljubezni.
Je žalostna usoda vseh deklet,
katerim ni življenje na steza j
odprlo srečnih vrat v sleparski svet,
da mislijo zaman na zlat sijaj
in sanjajo zvečer, da zdaj pa zdaj
jih princ odpelje v beli vpregi.
Ti tudi si izsanjala svoj raj,
za fantom koprneč po stari šegi.
Prišel je, z žarki sončnimi prežet,
ne princ! Ni vprašal ne kako ne kaj,
je sanje odpoljubil brez besed
in presenečeno ti v naročaj
natrosil jasnih barv in zdrav smehljaj.
Poljubila si v sladki ga zadregi,
v opoju, ko se večeril je kraj,
bila njegova si po stari šegi.
A ker le potepuških prstov pet
je znal spreminjati v svilen božljaj
in ni bil doktor, ki ima dekret,
je budna mamica v tvoj položaj
(za njo brezupen — in za vsaj slučaj)
posegla z diplomatskimi posegi;
brez čuta za solze in tvoj vzdihljaj
ti zbrala ženina po stari šegi.
Poslanica:
Ubogala si — to je običaj — a s strtim srcem v moževi boš negi rodila hčerke, da jim bo nekdaj kot tebi v žalost svet po stari šegi!
Gre veter čez poljano? Za tabo joče srce razklano ...
296