edanje vznemirljivo nesoglasje v Zvezi svobodnih sindikatov o organiziranosti, zlasti na območjih, na katerih ga potencirajo nekateri »samozadostni« predstavniki občinskih sindikalnih svetov in tudi nekaterih republiških odborov sindikatov dejavnosti, je resnici na ljubo posledica pred kongresom nedorečenih in še danes spornih organizacijskih in statutarnih rešitev; in da bo mera polna, z vso odgovornostjo trdimo, da tudi zaradi starih kadrov, ki so premalo vpeti v kongresno zasnovano pluralistično opcijo razvoja Svobodnih sindikatov. Med tema skrajnostma je predsedstvo sveta, ki hoče ohraniti bistvene prvine vsake sindikalne organiziranosti, med njimi je najpomembnejša solidarnost, ka- ' Glasilo Svobodnih sindikatov Slovenije Glavni urednik Franček Kavčič Odgovorni urednik Marjan Horvat Ljubljana, 21. septembra 1990 številka 39, letnik 49, cena 10 dinarjev Ne samo, kar je mogoče, ampak tudi, kar je nujno drovsko okleščeno v primerjavi s prejšnjim, in nekoliko tudi vprašljivo glede na sestavo in regijsko povezanost ter odgovornost za posledice v njihovi tako imenovani bazi, ki hoče po nekaterih trpkih odločitvah sveta, povezanih z likvidacijo delovnih skupnosti, postaviti za današnje potrebe in zahteve optimalno organiziranost. Scenariji za razrešitev obstoječih nesoglasij, ki dobivajo obeležja organizacijsko-politične, finančne in medsebojno človeške nestrpnosti, so bržkone lahko le trije. Lahko se zgodi, in verjetno bi bilo za Zvezo svobodnih sindikatov Slovenije to najboljše, da tista vodstva sindikatov dejavnosti, ki se pogajajo po regijah in v republiki o takšnem ali drugačnem odstotku participacije pri financiranju celotne mreže sindikalne organiziranosti, prepričajo svoje organe in članstvo, da iz te zVeze izstopajo. To ne bi bilo tragično, kajti tako bi se postavil normalen most sodelovanja med preostalimi sindikati dejavnosti in solidarnost kot prvina slehernega sindikata in sindikalne zveze bi ponovno dobila vrednost. Drugi možen scenarij raz- pleta je bolj boleč, morda celo korak nazaj v organiziranosti, pa vendarle za delovanje sindikatov dejavnosti in zveze, pošteno povedano, najboljši. Mislimo na konstituiranje sindikatov dejavnosti na območjih, ki bodo oblikovali nove republiške odbore in njihova vodstva in tako odrekli podporo dosedanjim akterjem nesporazumov, zaplotništva in samozadostništva - gre za občinske ravni in za vodstva republiških odborov - kar bo seveda nujno zahtevalo temeljito kadrovsko prečiščenje v Zvezi svobodnih sindikatov Slovenije in ohranitev le ti- stih, ki so avtentični predstavniki sindikalno organiziranega članstva, ne pa manipulatorji z njim. Tretji scenarij je dogovor, ki ga ta čas ponuja predsedstvo sveta ZSS, ki bo lahko potrjen ali pa tudi ne, na bližnji konferenci. Prvi in zadnji scenarij se ne izključujeta, Svet pa bo moral enkrat dokončno reči svoje in presekati jalova pogajanja, modrovanja in pamet-njakovništvo, ki so se zaradi interesov posameznikov v ZSSS v zadnjem času izredno razmahnili. V zdajšnjih delavcem nenaklonjenih družbenih in gospo- darskih razmerah, ko se srečujemo z izredno nestabilnostjo v gospodarstvu, s strahom vsakega posameznika, ali bo še imel službo, in ko nekateri celo za mizerno plačo hodijo delat, so medsebojne razprtije v Zvezi svobodnih sindikatov dokaz nezrelosti in nedoraslosti marsikoga za opravljanje svojega poslanstva. Ce ne bo konec tega, in če se ne bodo vsi začeli ukvarjati predvsem s tistim, kar danes žuli delavce, kar je lepo zapisano tudi v programskih listinah kongresa, lahko gredo takšni tudi k vragu. Marjan Horvat Če vprašate mene, kaj da je sindikalni pluralizem, se bom zago-jovo nejeverno začudil, saj je komaj mogoče verjeti, da je še kdo, ki tega ne ve. Moj odgovor: Pluralizem? Eden tistih »izmov« pač, ki v kakšnem letu stan slovenski pomladi najpogosteje zamenjuje številne »izme« vseh letnih časov dotedanjega pol stoletja. Sindikalni pluralizem? No, Če se je ustoličil v mišljenju, ravnanju, organiziranju, odločitvah, vizijah, politiki, lastnim, obveščanju, potem je pač povsod, je takorekoč popoln, je, kako bi dejal no, absoluten, monističen. Če pa je takšen, je lahko tudi sindikalni. Kakšno gostilniško duhovičenje! Ne bo šlo. Poizkusil bom drugače: sindikalni pluralizem je pač pravica, da delavci organizirajo sindikate, ki bodo varovali njihove pravice ali takšne, ki tega ne bodo počeli. To je pravica starega sindikata, da postane nov, svoboden sindikat, pravica sindikata, ki je želel biti glavna politična stranka, pa je postal samo sindikat. To je priložnost »samo sindikata«, da s pomočjo staršev postane režimski sindikat. To je pot od obupa prek neodvisnosti v razoračanje mnogih miniaturnih sindikatov takšnih in drugačnih umetnikov in mojstrov svoje obrti. Kakšna godlja! Moj tretji poizkus: Sindikalni pluralizem je pes z utrgano verigo. Dirja vsevprek zato, ker čuti svobodo pod nogami, še bolj pa zato, ker ga plaši veriga, ki jo vleče za seboj. Ne vem, ali še drži tista marksistična, da »je svoboda spoznana nujnost«, vem pa, da nekateri mislijo, da je nujno spoznati svobodo in jih pri tem bolj malo zanima, kolikšno nesvobodo to pomeni za druge. Da bi dokazali svojo pluralnost, neodvisnost in svobodo v sindikatih, spreminjamo naslove, imena, organizacijsko pobudo, pročelja. Če že sprašujete, je torej sindikalni pluralizem tudi sto sindikatov namesto enega, sto predsednikov namesto poldrugega, sto napovedanih stavk namesto ene izpeljane. Tako ne bom nikoli prišel do odgovora. Četrti poizkus: W ® Z ustanovitvijo zveze dvajsetih samostojnih sindikatov se je prejšnja sindikalna organizacija odločila za sindikalni pluralizem tudi znotraj sebe. Odločili smo se torej za vsak zase in za vsi skupaj. Sindikati dejavnosti naj si odslej sami krojijo svojo usodo, skupaj pa tam, kjer se usode križajo z drugimi. Na ravni strateške odločitve in globalne politike je bilo torej vse v redu. Dokler ni bilo treba zbrati novih članov, razdeliti iz-— kaznic, plačati mezd, servisov za razmnoževalne stroje ipd. Tedaj se je začelo krepiti hrepenenje po neodvisnosti, po različnosti, po pluralnosti, po svoji ograji. Kaj vse je bilo mogoče slišati v teh mesecih kot utemeljitev za neodvisnost, le o vsebini ni bilo mogoče čuti skoraj ničesar. Pa sem, če vprašate mene, mislil, da je sindikalni pluralizem tudi v vsebini, v različnih programih in poteh. Verjel .. - sem, da je dober tudi zato, ker utegne prebuditi vso doslej ■ zatrto zavzetost in intelektualno energijo vodstev posa-■W^**&meznih sindikatov dejavnosti, ki naj z novimi bolje uteme-L... Ijenimi in pogumnejšimi programi hitreje pripeljejo do osrednjih sindikalnih ciljev. Namesto tega pa... Še volkovi ostajajo v tropu, da bi Ifc preživeli. Vsaka primerjava s psi na strganih verigah je T'V ! z9°li namerna. % , Ne sprašujte me, kaj je to sindikalni pluralizem. v/ "1 Doro Hvalica Ljubljanski mestni izvršni svet gre do konca V Hidromontaži izjemne nagrade za izgube Slovenske Konjice pred socialnimi nemiri Cena pšenice bo zmeraj sporna Borza dela Slepilni manever za Elan Tudi dvodnevno zasedanje sodišča v Kranju ni končalo polletne agonije Elana. Zaradi rdečih številk in po črki zakona bi sodišče že zdavnaj moralo uvesti stečaj. To se ni zgodilo tudi zaradi stališč republiške vlade in njenih prizadevanj za prisilno poravnavo, ki jo je predlagalo nekdanje vodstvo Elana. Kljub temu, da so od sodišča plačani izvedenci ugotavljali, da prisilna poravnava ni mogoča in da v poslovanju podjetja ni jamstva za plačilo upnikom, je sodišče odločitev o stečaju odložilo za dva tedna in tako dalo možnost vodstvu Elana, da od vlade Lojzeta Peterleta dobi zagotovilo za vračilo dolga upnikom. Vlada Republike Slovenije, ki je v Elan poslala svojega človeka in ki mu je dala tudi nekaj denarja, ima torej odmor, v katerem lahko dokaže, da je dejansko hotela prisilno poravnavo in da ni naskrivaj pripravljala scenarija na podlagi odločitve o stečaju. Neradi verjamemo, da je vlada pričakovala, da bodo sodišču zadoščali njeni politični spleti in namere. Dvodnevna razprava je očitno dokazala, da takšne navade iz obdobja dogovorne ekonomije za sodnike ne zadoščajo in tudi upniki se z njimi nočejo zadovoljiti. Začasna odločba oziroma razsodba, ki jo bomo dobili 4. oktobra, lahko postane pomemben kažipot za reševanje zavoženih podjetij, saj gre za firmo, ki je dolga leta predstavljala most z razvitim svetom, in za to, da Elan še naprej ostane na svetovnem trgu. Pri razpletu afere Elan pa je treba razmišljati tudi o možnosti, da je sodno dogajanje v Kranju le slepilni manever, ki naj prikrije prave namene in pravi scenarij. Vlada verjetno ne more jamčiti upnikom Elana izplačila 60 odstotkov terjatev, saj bi sicer sama kršila programska izhodišča, ki jih je potrdil tudi parlament republike Slovenije.. Zato lahko sklepamo, da vlada kljub svojim javnim stališčem pričakuje, da bo šel Elan vseeno v stečaj. Ta, za delavce krut ukrep bo morebitni novi Elan oziroma podjetja, ki bodo nastala iz njegovih ruševin dejansko razbremenil obveznosti do upnikov in jim tudi dal možnost za njegovo sooblikovanje. Franček Kavčič Pri uveljavljanju kolektivne pogodbe se pojavlja več različnih vprašanj. Zato v Delavski enotnosti navajamo stališča do posameznih členov: 1. Stališče do 2. točke 30. člena Splošne kolektivne pogodbe za gospodarstvo V Splošni kolektivni pogodbi za gospodarstvo so v 2. točki 30. člena opredeljeni izhodiščni osebni dohodki za devet tarifnih razredov, ki so poenostavljeno identični s skupinami poklicev glede na stopnjo izobrazbe v šifrantu poklicev. V 31. členu Splošne kolektivne pogodbe je določeno, da se zaradi prvega razvrščanja delavcev v tarifne razrede, ki ga mora opraviti poslovodni organ ali strokovna služba, delavcu ne more zmanjšati osebni dohodek. Z osebnim dohodkom je pri tem mišljen osebni dohodek delavca, določen s splošnim aktom organizacije, brez dodatkov, delovne uspešnosti in udeležbe pri dobičku. Če bi se osebni dohodek delavca zaradi razporeditve v tarifne razrede zmanjšal, je najprimernejše, da osebni dohodek takega delavca začasno miruje. 2. Stališče do 31. člena splošne kolektivne pogodbe za gospodarstvo V 31. členu Splošne kolektivne pogodbe za gospodarstvo (Uradni list republike Slovenije št. 31/190) je določeno, da prvo razvrščanje delavcev v posamezne tarifne razrede opravi poslovodni organ ali ustrezna strokovna služba. S tem razvrščanjem se delavcem ne more zmanjšati osebni dohodek. Kot osnova za primerjavo ustreznosti osebnih dohodkov se upošteva osebni dohodek delavca po splošnem aktu, ki je v veljavi pred prvo razvrstitvijo po splošni kolektivni pogodbi za gospodarstvo. Opomba: Stališča so usklajena v strokovnih službah gospodarske zbornice in ZSSS. Brane Mišič Povprečni osebni dohodek v gospodarstvu RS v zadnjem trimesečju (maj-ju-HJ 199°) 5.246,00 din Ta osebni dohodek je osnova za uveljavljanje pravic iz sindikalne liste in kolektivne pogodbe Humoreska Pomoč stavkajočim policistom V restavraciji Emona smo srečali gospoda N. N., upokojenega vlomilca. Prav zato, ker je gospod N. N. upokojeni vlomilec (torej je vse kazni prestal), ga v skladu z našo humano zakonodajo imenujemo zgolj z inicialkami. Žulil je svoj pir za stoječim šankom in je bil videti nekam živčen. - Kako gre? smo ga pobarali, kajti z vlomilci, pa čeprav so upokojeni, je treba začeti pogovor zelo na široko. »Kar dobro.« - Videti ste nekam živčni... »Ah, čakam neko informacijo.« - Lahko izvemo, kakšno? »Zanima me, ali bodo policaji stavkali. Rekli so, da dajo vladi rok do 15. septembra, in če jim ne bo povišala plač, bodo čez dva dni štrajkali.« - In zakaj vas to zanima? »Veste, v svojem življenju sem spoznal precej policajev. Čeprav smo bili vselej na nasprotnih bregovih, vseeno vem, da imajo trdo delo in da si zaslužijo višje plače...« - Torej privoščite policajem, da bi uspeli? »Ne čisto. Upam, da jim vlada ne bo ugodila.« - Zakaj pa ne, saj ste rekli, da policaji težko delajo in da bi morali imeti boljše plače? »To je res. Ampak če jim vlada ne bo obljubila boljših plač, obstaja možnost, da se bom reaktiviral« - Kako? »Glejte! Če vlada ne bo ugodila policijskim zahtevam, bodo policaji 21. septembra štrajkali. Sicer le od 14. do 15. ure, ampak to mi zadostuje. Imam ogledano neko stanovanjce, last nekega poslovneža. Saj ne bom vzel veliko, le malce zlatnine, - poslovneževa žena je taka kot božično drevesce, pa nekaj markic bi vzel in še kakšno malenost, ki se da hitro in neosebno pretopiti v denar...« - Pa niste že prestari za ta vaš sicer življenjski poklic? »Seveda. Ampak, priznajte, takšne priložnosti pač ne smem izpustiti. Razen tega pa nič ne tvegam, saj bodo policaji štrajkali.« - Ampak lovili vas bodo po vlomu, ko bodo nehali štrajkati? »Tudi tu sem se zavaroval. Tisti poslovnež je zelo blizu sedanjemu režimu. In če me bodo policaji izsledili, jim bom pač povedal, da sem jim s tem hotel le pomagati.« - Kako pomagati? »Če bi policaji dobili višje plače, ne bi štrajkali, in jaz torej ne bi vlomil. Ali to ni logično. Torej bodo tudi zaradi mojega vloma bliže ciljem svoje stavke. In če jim bodo plače popravili, jim jih bodo tudi zaradi mojega vloma. Jasno!?« - Kaj pa če jim kljub temu ne bodo popravili plač, vas pa bodo vseeno izsledili? »Potem sem prepričan, da mi ne bodo policaji nič storili, saj so v zadnjem času postali zelo človeški. Človeško pa je tudi, da kaj slabega privoščiš tistemu, ki ti ne želi dobro, recimo tistemu, ki ti ne da večje plače.« Bogo Sajovic _____________ Denacionalizacija Podravje Votel strah pred razprodajo Slovenije tujcem? V Sloveniji se očitno pospešeno pripravljamo na denacionalizacijo. Prve zakone o tem nova oblast napoveduje že okoli novega leta. Demosove predvolilne obljube se bodo torej začele uresničevati. Z »revolucionarno« zakonodajo in boljševiškimi metodami nacionalizirano ali zaplenjeno premoženje bo začelo prehajati v roke pravih lastnikov. Za denacionalizacijo ali reprivatizacijo kot dela privatizacije v Sloveniji in kot spodbujevalca lastninske reforme je oblast naredila že nekaj korakov. Na začetku julija letos je slovenski parlament sprejel intervencijski zakon o začasni prepovedi sečnje v gozdovih v družbeni lastini in začasni prepovedi prometa s kmetijskimi zemljišči, gozdovi in drugimi ne- Odprto pismo republiškemu sekretarju za pravosodje dr. Rajku Pirnatu Privatizacija ali denacionalizacija? Spoštovani g. doktor! Kot politično še neopredeljen pravnik v gospodarstvu, z delovnimi izkušnjami v pravosodju, dokaj skrbno in z velikim zanimanjem spremljam tisti del delova- nja novega IS RS, ki zadeva pravna vprašanja na področju uvajanja tržnega gospodarstva. Junija sem pripravil članek na temo »Tituliranja družbene lastnine«, ki pa, žal, še danes ni zagledal luči sveta v glasilih, ki sem jim ga poslal. Nedavna okrogla miza o »dena-zionalizaciji« na kateri ste sodelovali tudi vi, pa me je spodbudilo k sestavi članka »Privatizacija ali denacionalizacija«, ki vam ga dostavljam v obliki odprtega pisma. Ali je dilema realna ali zgolj navidezna. Na prvi pogled morda res navidezna. Če pa poskušamo opredeliti vsak proces posebej in ju v sedanjih družbenih in političnih razmerah soočiti, vidimo, da je realna. Morda bi lahko celo dokazovali medsebojno nekompatibilnost. Privatizacijo razumem v naših razmerah predvsem v smislu podjetništva. Torej na eni strani transformacijo družbene lastnine v družbeni (korporacijski) kapital ter njegovo nadaljnje tituliranje prek trga kapitala, in vlaganje zasebnega kapitala (tujega ali domačega) v razne oblike zasebnih, družbenih ali mešanih pravno-organizacijskih oblik. Cilj teh procesov je in mora biti izključno uveljavljanje tržnih zakonitosti in t.i. logike kapitala. Denacionalizacija naj bi_ očitno bila nasproten proces nacionalizacije. Nacionalizacija je v povojnem času pomenila prisilen odvzem zasebne lastnine, praviloma brez vsakršne odškodnine. V kontekstu povojnega odvzemanja lastnine pa je potrebno upoštevati tudi konfliskacije (kot zaplembe premoženja, vezane na storitev določenega kaznivega dejanja) ter razne ekspropriacije (kot odvzemi lastništva ob denarnem nadomestilu, temelječih na splošnem družbenem interesu). Kot nesporno lahko ugotovimo, da je bila podlaga nacionalizacije poli-tično-gospodarska, pa tudi ideološka naravnanost povojne Jugoslavije. V takratnih razmerah so bili postopki nacionalizacij in ekspropriacij logični (ob hipotetični predpostavki pravne pravilnosti) in nujni za uveljavitev sedaj očitno utopične ideje socializma. Drugačno pa mora biti vrednotenje takratnih konfiskacij, saj NOB ni pomenil samo revolucije v smislu zgodovinskega vrednotenja, ampak tudi boj proti okupatorju. Kaj in koliko imajo torej skupnega procesi privatizacije in procesi morebitnega vračanja lastnine? Najbrž ni sporno, da velik del nacionalnega premoženja predstavlja dosedanja družbena lastnina, pridobljena predvsem na podlagi nacionalizacije, konfiskacije ter ekspropriacije. Nesporna bi lahko bila še ugotovitev, da je kar precej družbene lastnine v podjetjih in korporacijah, ki so že sposobne tržnega preživetja ali vsaj na dobri poti do tega. Nekaj premoženja pa je v lasti tretjih oseb, torej nedružbenih pravnih ali fizičnih oseb. Procesa privatizacije in vračanje lastnine imata torej v precejšnji meri skupno sredstvo za dosego ciljev, to je odvzeto lastnino ali premoženje. Na dlani je sklep, da en proces precej izključuje drugega, seveda manj na področju zemljišč in stanovanj. bistveno bolj pa na področju poslovnih stavb in prostorov, naravnih bogastev itd... Kateremu od procesov dati prednost, je po mojem mnenju lahko ena od bistvenih dilem. Te dileme pa ni, če proces vračanja lastnine zamenjamo s kakšnim drugim (primernejšim) ali če se odpovemo procesu privatizacije. Proces privatizacije, razumljen v uvodnem smislu. ne bi smel biti vprašljiv. Zato se nagibam k odpravi domnevne dileme na račun vračanja lastnine (v smislu vračanja v naravi kakor tudi substi-tucijskega vračanja). Načelno pa se upiram tudi morebitni kombinaciji sistema vračanja lastnine in odškodovanja, predvsem zaradi objektivno neenakopravnega položaja posameznih kategorij razlaščenih lastnikov. Zoper vračanje lastnine (ne glede na obliko) govori po mojem trdnem prepričanju tudi hkratno zavzemanje za pravno državo. Načela pravne var- nosti namreč ne moremo derogirati glede na sedanje lastnike (fizične in pravne osebe) sedanjega razlaščenega premoženja, če je bila podlaga pridobitve lastništva zakonita (veljavni pravni posel ali zakon). Prav tako ni mogoče žrtvovati pojma pravne varnosti na račun derogiranja preteklega pravnega reda (retroaktivne razveljavitve), pa naj je bil še tako ideološko obarvan in moralno - etično krivičen. Predvsem slednje je lahko predmet zgolj pravilnega zgodovinskega vrednotenja, hkrati pa ena od pravno relevantnih podlag pri popravi nesporno storjenih in predhodno ugotovljenih krivic. Nenazadnje dvomim, da bi bil status quo v lastninskem pogledu produktivna ali vsaj najbolj optimalna rešitev. Ob trganju procesov privatizacije bi nesporno prišlo tudi do precejšnje neracionalne uporabe odvzete lastnine. Mnogo bivših lastnikov, zlasti pa njihovih pravnih naslednikov, so se po razlastitvi usmerili v druge dejavnosti in poklice. V zameno za vračanje lastnine se iz teh razlogov veliko bolj nagibam k procesom omenjenega odškodovanja v funkciji relativne poprave storjenih krivic. Proces odškodovanja bi moral zajemati več faz in končno tudi zagotoviti določene pravice nekdanjih lastnikov: 1. S posebnim zakonom omogočiti vsem nekdanjim lastnikom (ali pravnim naslednikom), ki jim je bila lastnina odvzeta na podlagi konfiskacije, da v določenem roku vložijo morebitne predloge za obnovo postopka v smislu določb Zakona o kazenskem postopku. 2. Vsem, ki bi uspeli v postopkih obnove procesov ter vsem nesporno razlaščenim lastnikom na podlagi nacionalizacije, s posebnim zakonom omogočiti ali priznati pravico do nadomestila. 3. Sprejeti na najbolj optimalen način (referendum ali parlament) odločitev o višini (odstotku) nadomestila glede na dejansko vrednost razlaščene lastnine ter ob upoštevanju materialne zmožnosti slovenske države. 4. Izplačati tako določena nadomestila v denarju ali vrednostnih papirjih. 5. Priznati nekdanjim lastnikom predkupno pravico v primeru prodaje njihovega razlaščenega premoženja in prednostno pravico nakupa delnic oz. kapitalskih deležev v korporacijah, kjer je locirano njihovo razlaščeno premoženje (do višine dejanske vrednosti). 6. Zagotoviti fiskalne vire za izplačilo nadomestil, saj smo nesporno vsi »uživali sadove« družbene lastnine. 7. Speljati agrarno in stanovanjsko reformo ter ustrezno dopolniti zakonodajo na področju stečajev ter podjetij in na ta način zagotoviti promet razlaščenih zemljišč, stanovanj in stanovanjskih hiš ter promet premoženja pravnih oseb zaradi možnosti uveljavljanja predkupnih pravic. Restitutio in integrum kot tudi materialna in moralna satisfakcija so sicer nesprone pravno tradicionalne kategorije, njihova realizacija pa je umetnost možnega in predmet optimalne uporabe prava. Iskanje optimalne rešitve je zagotovo tudi politično vprašanje, vendar pa pri pripravi strokovnih podlag ne bi smeli biti obremenjeni z morebitnimi predvolilnimi obljubami. Slednje bi lahko imelo enake ali pa še hujše posledice, kot povojne revolucionarnopravne rešitve. Zato menim, da je nakazana rešitev optimalna in realna opcija časa, v katerem živimo. Rudolf Hramec, dipl. iur. Mozirje je pljusnila tudi čez avstrijsko mejo premičninami v družbeni lasti, da bi - kot piše v utemeljitvi - zavarovali koristi in interese prejšnjih lastnikov oziroma pravnih naslednikov kmetijskih zemljišč in gozdov ter drugih nepremičnin, ki so bili podržavljeni z nacionalizacijo, agrarno reformno, zaplembami ali arondacijami. Parlament je imenoval že tudi komisijo za denacionalizacijo, takšno delovno telo pa snuje rešitve tudi za vlado. Ni pa ostalo le pri tem. Oškodovanci se organizirajo tudi sami. 2e od junija letos deluje v Ljubljani Združenje lastnikov razlaščenega premoženja; doslej se mu je pridružilo že domala 3000 članov. Združenje ustanavlja podružnice po Sloveniji, njem podobne organizacije nastajajo v Mariboru in drugih občinah. Prijave in podatke o povojnih razlastitvah zbirajo tudi v občinskih upravah. Spiski so vse daljši. Prav gotovo se jih bo nabralo na kupe, kajti po nekaterih podatkih živi v Sloveniji kar okoli dvesto tisoč ljudi, ki so jih prizadele povojne nacionalizacije in zaplembe. Ali so bili oškodovani neposredno, torej so bili lastniki, ali pa so dediči oškodovanih. Tako smo v Sloveniji priče pravemu gibanju in nestrpnemu pričakovanju, kdaj se bo začela napovedana denacionalizacija. Vročanje po vojni odvzete lastnine, poprava krivic, pa ne zadeva le teh ljudi. Nanjo mislijo tudi tisti, ki jih je vse bolj strah, da bodo - ne krivi ne dolžni - ob svoje imetje, ker živijo na tistem, v tistem ali delajo s tistim, kar je bilo pred desetletji nacionalizirano ali zaplenjeno. Ce bo (in ko bo) torej država izvedla nacionalizacijo, utegnejo nastati nove stiske. Tako ali drugače je denacionalizacija eno izmed bolj zapletenih in zahevnih vprašanj nove oblasti. To je tudi ena izmed bolj vročih povolilnih tem na Slovenskem, problem, ob katerem menda ni neprizadetega Slovenca. Pa ne gre le za to, da je ta čas še cela vrsta dilem in vprašanj, kako speljati ta zapleteni in dolgotrajni, tudi izjemno drag proces. Ali naj Slovenija z izplačilom odškodnin bankrotira? Naj našo republiko razprodamo? Tudi tujcem? Bo predvsem Štajerska, kjer je do druge svetovne vojne prevladoval nemški kapital, spet nemška dežela (žive so še Hitlerjeve besede, izrečene kot popotnica gauleiterju dr. Uberre-itherju že aprila 1941: »Naredite mi to deželo spet nemško!«)? Naj spomnimo: Do maja leta 1945 so na slovenskem Štajerskem živeli Nemci v dveh geografskih skupinah: prvo so zajemala mesta Maribor, Ptuj, Celje in trgi ter prometna in industrijska središča ob železnicah, drugo obmejni ozemlji na Apaškem polju in gorice ob Kučnici v Prekmurju. Po jugoslovanskih statistikah je pred drugo svetovno vojno živelo na slovenskem Štajerskem, v Prekmurju in Mežiški dolini okoli 8200 Nemcev. Njihova ekonomska moč je bila precejšnja. Po podatkih Franja Baša je bilo pred drugo svetovno vojno v nemški posesti 41 odstotkov hiš in hišnih parcel, v Ptuju domala 60 in Celju okoli 40 odstotkov. Nemci so bili lastniki tudi polovice vinogradov v mariborski okolici ter okolici Ormoža in Slovenske Bistrice. V industriji je bilo razmerje med jugoslovansko in nemško posestjo naslednje: v živilski industriji 23 slovenskih ter jugoslovanskih in 25 nemških podjetij, v usnjarski je bilo razmerje 8:10, tekstilni 16:18, papirni 5:6, lesni 26:22, kovinski 12:16, gradbeni 14:19 in rudarski 7:12. Nič čudnega torej, da je med prijavami razlaščenih lastnikov, ki jih zbirajo po občinah, predvsem v severovzhodni Sloveniji tudi na stotine iz Avstrije, kajti večina razlaščencev, sicer našega državljanstva, toda nemškega rodu, je po vojni pobegnila čez severno mejo. Kdo ve, zakaj, toda tudi v Avstriji je narasla temperatura. V tej državi naj bi bilo vsaj 5000 ljudi, ki pričakujejo, da jim bo Slovenija ali vrnila odvzeto premoženje ali vsaj izplačala odškodnine. Avstrijski državljani (mnogi med njimi ne znajo več niti slovensko) v svojih vlogah dokazujejo, da so bili lastniki (ali imajo kot dediči lastninsko pravico), hiš, lokalov, posestev tudi podjetij in gradov. Njihove prijave se množijo predvsem v Ptuju, v Gornji Radgoni, zajeten spisek pa se je nabral tudi v Mariboru. Tako je denimo gospod Friderik Abel iz Avstrije pisal mariborskemu združenju oškodovancev krivično odvzete lastnine, da je imel njegov oče v Jugoslaviji veliko premoženje. Leta 1945 so mu ga zaplenili. Podjetnik, ki je bil rojen v Hrastniku, je bil lastnik hrastniške steklarne, v tem mestu tudi več stavb in zemljišč, poleg tega pa še steklarno v Rogaški Slatini, Straži, Daruvarju ter Paračinu in keramične tovarne v Libojah. Vrednost v Jugoslaviji zaplenjenega Ablovega premoženja naj bi bila okoli 650 milijonov šilingov. Razlaščenec ne živi več, živijo pa njegovi dediči, štirje sinovi. Kako bo torej z vračanjem premoženja tujcev? Je strah pred razprodajo Slovenije upravičen? So pričakovanja Avstrijcev realna? Če si Slovenija noče nakopati na vrat očitkov mednarodne javnosti, potem bo moralo obveljati stališče, da so do denacionalizacije upravičeni vsi tisti, ki so bili ob razlastitvi jugoslovanski državljani - ne glede na svojo narodnost. To stališče je sicer lahko v nasprotju z zakonsko določbo, da tujci v Sloveniji ne morejo pridobivati odplačne pravice na nepremičninah (izjema so le dedovanja), ker bi nam jo, majhno kot je, hitro vso pokupili, toda to so po določilih mednarodnega zasebnega prava kar precejšnje »varovalke«. Odplačilo odškodnine tujcem je namreč po mednarodnem zasebnem pravu stvar meddržavnih pogodb. Odškodnine izplačuje država, katere državljan je oškodovanec. O tem govori, denimo, avstrijska državna pogodba, z ZR Nemčijo sta Tito in Brandt podpisala ustrezni sporazum, to je tudi vsebina Osimskih sporazumov. Hujše nevarnosti za razprodajo Slovenije tujcem torej ni. Bo pa morala naša država vse prijave iz Avstrije natančno pregledati in ugotoviti, ali so zahteve Avstrijcev v kakšnem posamičnem primeru morda le upravičene. Mirko Munda Gornja Radgona Strah pred brezdomstvom vse močnejši Občina Gornja Radgona je med prvimi uradno ustanovila komisijo, ki naj bi se ukvarjala s problematiko vračanja odvzetega lastništva. Upravne službe so bile nenehno oblegane, saj je ljudi zanimalo marsikaj, zato so 16. julija 1990 na skupni seji vseh zborov imenovali komisijo za ugotavljanje okoliščin o prenosu družbene lastnine v zasebno. Že čez nekaj časa so bili presenečeni, če ne celo šokirani in prestrašeni: niso namreč pričakovali, da bo prošenj oziroma priglasitev odvzete lastnine toliko, prav tako pa niso pričakovali, da bo kar polovica priglasitev prispela z druge strani državne meje, iz Avstrije. V dveh mesecih 674 vlog Komisija za ugotavljanje okoliščin o prenosu družbene lastnine v zasebno se je v minulih dveh mesecih šestkrat sestala, predseduje ji Peter Cvetkovič, tajniške posle pa opravlja Marjan Potisk. Njena glavna naloga je, da ugotavlja vse okoliščine ter nudi konkretno strokovno pomoč z zemljiško knjigo in katastrom. V zemljiški knjigi so navedene samo končne stvari, torej da je bilo nekaj odvzeto; zato je potrebno vsako prošnjo oziroma priglasitev opremiti še z ustreznimi podatki. Dela je ogromno, pisarne pa vse bolj zatrpane, z raznimi papirji in dokumenti. Uradne ure (za nudenje pomoči) so bile najprej le ob petkih, toda gneča je bila tolikšna, da so interesentom namenili tudi ponedeljek in sredo. Prepričani so, da je glavni naval minil, toda nekateri še vedno čakajo na zakonske osnove in bodo šele takrat zahtevali odvzeto. Marjan Potisk je dejal: »Do 17. septembra smo sprejeli 674 priglasitev odvzete lastnine, med temi je 359 vlog priglasitev tujih državljanov, v glavnem Avstrijcev, nekaj je tudi Belgijcev, Angležev in drugih. Tem je bilo premoženje odvzeto v glavnem po zakonu o nacionalizaciji ali kazenski zaplembi. Našim državljanom je bilo po zakonu o agrarni reformi in kolonizaciji odvzeto premoženje v 149 primerih, po zakonu o nacionalizaciji v 350 ter v 47 primerih po zakonu o viničarskih odnosih. Zaplemb je bilo 105, nejasnih primerov pa imamo 13.« Dobro obveščeni Avstrijci nastopili organizirano Čeprav vsi dobro vemo, da še ni ustrezne zakonske osnove ter da je glavni namen ustanovljene komisije le nudenje pomoči pri ugotavljanju odvzema premoženja, pa to ni zaustavilo naših sosedov, nekdanjih lastnikov ali njihovih potomcev iz Avstrije, da ne bi oddali vloge. Očitno je, da so zelo dobro obveščeni o vsem, kar se dogaja v gornjeradgon-ski občini, za kar skrbi človek, ki obvlada nemški in slovenski jezik in ki že dolga leta poslovno sodeluje z nekaterimi Pomurci. Avstrijci so imeli svoje formularje za priglasitev prevedene v nemški jezik ter opremljene z izrezki iz časopisov, ki so jih natančno informirali o postopku priglasitve. Zakaj so v gornjeradgonski občini sploh sprejemali njihove prošnje, ko pa je bilo jasno in glasno rečeno, da avstrijski državljani premoženja ne bodo dobili nazaj? Marjan Potisk je dejal: »Naj mi kdo pove, po katerem zakonu imam pravico, odbiti ali ne sprejeti prošnje. Nekatere sem vprašal, zakaj to počnejo, saj so dobili odškodnino po mednarodni pogodbi? Dobili smo jo, so povedali, vendar nerealno vrednost.« Peter Cvetkovič pa je menil: »Interesenti se sami ne bi nikoli tako hitro organizirali in oddali prošnje, če jim ne bi pomagale (in to prav agresivno) avstrijske uradne službe. Bojim se, da bodo ti še naprej izvajali organizirani pritisk in izsiljevali marsikaj, kar se do sedaj ni rešilo po normalnih poteh.« Zanimivo je to, da se niso oglasili le nekdanji tuji lastniki zemlje in vinogradov, ampak tudi potomci lastnikov graščin v Črncih, Gornji Radgoni in na Negovi ter številnih vil in kleti (npr. Rezač, Kodo-lič). Svojih šampanjskih in vinskih kleti pa še vedno niso pozabiti potomci Bouvierjev. Svobodni Sindikati Slovenije Bodo kolonisti v Apaški dolini ponovno kolonisti Edinstveni primer je vsekakor Apaška dolina, ki je bila pred drugo svetovno vojno naseljena pretežno z nemško govorečim prebivalstvom. Po vojni so se izselili, njihove domove in zemljo pa so dodelili »kolonistom«, zaslužnim ljudem, brezdomcem, ki so prišli iz raznih krajev Slovenije. V vaseh krajevne skupnosti Apače - Stogovci, torej vse do Lomanoš in Lutvercev pa tja do Vratje vasi v bližini Trat živijo ljudje, ki so se le stežka navadili na novo okolje in novi način življenja. Kakih dvajset let v teh vaseh skoraj ni so gradili, večji napredek je opazen šele v zadnjih desetih letih, ko je korenine pognala druga generacija »kolonistov«. Ti ljudje, ki pravzaprav niso nič krivi in ne dolžni, so že vsa minula leta (vse do naselitve :oaU{s _______________ _ oH:om po lomlsjjl ------------ ( ustrezno vpl$l J n podčrtaj). :stale aanottn* pll«o*e: Al/ /Vfrcti M' pa/iop/r M p 1bc i? H 10 * Bcšpcdusie po-JpftestemMtc m- ?9cr s/ ki - Gospodom potiofo-- s piese iW št 77 - 60:M0lMcpp 7 micaip, V- 7J, ■ IVtOfMtf m: ti ® - Stcirvmjsb potiopp 5 p/eso v CO. Bctrp (bdcjcm At p7 FJanoumptu toso /AX-#y?r»; ti '//vi, fHmdte zdrnnkv C/olm BCiMl'% m » kuh HOUViCRli je rozmu/t k&tnifai 70 % ■ 30% Tari n/o/a ehm .‘jr nanaša rtu vmlmst 3o% ‘rlloga o dokazilu prlsllnvcj* prenosa privatne lastnine v ilmfPern lastnim, navedi- in priloži) - kopije parcel/il! Skalk - kopifi los/ntiu zepuni >n otptiv rpDTlb: -7 : A ,’.t PfL,.'f7.«r r, C/” *{,?/*< L ' ' 1 ' " ~ ^-ZJ/36 /T/.. lena obrazca - 2 din Elizabeth Bouvier, ki živi v av-strijski Radgoni, je priglasila odvzeto lastnino svojega moža Fritza in očeta Franza Horvatha. SKUPŠČINA OBČINE GORNJA RADGONA PRIGLASITEV ODVZETE LASTNINE Podpisani Ill<fll MM E/. r0J. .ttP.LMk. u »o C*ni oziroma ........... .f^ktrsčug.. to je sojema . IVPAU.............. w;: 1. zaKc nu - agrarni rtiforr.; -in Vc5 oni zaetji 2. z a V. o n u c na oi ona 2 j zaciji zm-ebtiih irosLCdarskih podjetij in za rsorv: . naci ot.aiizaoi ji n a.'o:.-, ni h / str n db ; n ftianbo nih zenl jiCi 3. zapleub v k aftz.no> ih, nepra/dni h, upravnih in drugih postopkih izrečeni". * o z&kir.u -. :-cbi .ian*u n*? d ovc 3 j »-ne’ špekulacija in gospodarske rta z e а. zakonu c agrarni h .*.ku: r.osti h 5. arondacij : n ter.ft*. jr.-i. zakonu o izkorj noan ju kmeti.; tki h zemlji б. neodplačanega prenosa žari; urne j a rt ni ne ob organizacijskih in statusnih r. pr er. er. ha h zadrug na druge uporabnike (; ?i '£?.T 7V C ~ Jy C pčp ? A J ) odvzeli premoženje v k. c. . Ij.......pripisane pri vj.št. ................. kocifitro, Hpipecjovsuk! 0/ehoi'o Orelx\u f-bfci:: KB CiešPftVO Pic-san , Zbirjoici f oziroma v k,-paro.7t. pen ctine tintikc pit/ Kcpp loslrtiM dalje) čutili breme odvzetega lastništva. Bili so »opazovani«, tu in tam pa je kakšen avtomobil s tujo registracijo zapeljal kar na njihovo dvorišče. Zaskrbljenost in strah ljudi pa sta se povečala predvsem v zadnjih mesecih. Peter Cvetkovič je o tem povedal: »Na terenu ugotavljamo položaj, ki je že prav problematičen. Nekateri priglasitelji (ki so le oddali priglasitev, da jim je bilo odvzeto premoženje, to pa ni niti prošnja niti uradna zahteva), se vedejo tako, kakor da jim je zemljišče že vrnjeno. Tudi Avstrijci. Njihovi sorodniki in znanci so nenehno opazovali odvzeto premoženje, v kakšnem položaju je, ter jih o tem obveščali.« Alojz Vogrinčič, predsednik Skupščine občine Gornja Radgona, se zaveda posledic, ki bi lahko uničile gospodarstvo vse občine: »Premoženje naj bi vrnili le našim državljanom. Za tuje pa menim, da je treba ugotoviti, ali so dobili izplačano odškodnino, Vsekakor pa tuji državljani ne bi smeli imeti možnosti priti do zemljišč v naši občini.« Če bi se namreč to zgodilo, bi bilo gornjeradgonsko vinogradništvo uničeno, kmetijski kombinat pa bi lahko kar prenehal obstojati. In spet bi bili le hlapci, navadni delavci in viničarji. Bernarda B. Peček O zahtevah po priznanju reprezentativnosti sindikatom Oblast se naj neha vmešavati v sindikalne razprtije Podpis splošne kolektivne pogodbe za gospodarstvo je sprožil številna vprašanja o zahtevnoti njenih podpisnikov. V tem sestavku se ne bomo ukvarjali s kritikami Gospodarske zbornice, temveč le z razmišljanji o reprezentativnosti, različnih slovenskih sindikalnih zvez in številnih neodvisnih in avtonomnih sindikalnih organizacij. Splošno kolektivno pogodbo za gospodarstvo je podpisala le Zveza svobodnih sindikatov Slovenije, ki je to pogodbo tudi pripravila. ZSSS je ha zadnji stopnji povabila k sodelovanju tudi sindikalno konfederacijo Neodvisnost in Neodvisne sindikate iz Ptuja, vendar do sodelovanja ni prišlo. V tem mesecu pa sta o podpisu kolektivne pogodbe in njeni objavi v Uradnem listu razpravljala dva odbora skupščine republike Slovenije. To razpravo pa je predlagal France Tomšič v imenu konfederacije Neodvisnosti. Vsaka oblast poskuša zmanjšati ali razdrobiti moč svojih nasprotnikov, to pa so tudi sindikati, če delujejo Podatki Sindikalno gibanje v Sloveniji je danes razdeljeno na tri samostojne in med seboj nepovezane sindikalne zveze. Zveza Svobodnih sindikatov Slovenije je nadstrankarska organizacija in ima več kot 400.000 članov in je največja med sindikalnimi zvezami. Sindikalna konfederacija Neodvisnosti ima menda 80.000 tisoč članov in je povezana z Demosom in Socialdemokratsko stranko. Neodvisni sindikati s Ptuja imajo več kot 2.000 članov, uradno niso povezani z nobeno stranko, politično pa se kljub temu nagibajo k Demosu. V Sloveniji deluje tudi nekaj bolj ali manj avtonomnih sindikatov, ki so sc začasno ali dokončno izločili iz Zveze svobodnih sindikatov. Najpomembnejši med njimi so sindikati strojevodij, novinarjev, policajev, bančnih delavcev, sindikati Obale in Kranja. niki oziroma delodajalci, saj so najbolj odgovorni za socialni mir. Zanje je odločilno, ali bodo ta socialni mir lažje dosegli s podpisom enega ali več partnerjev. Verjetno se zavzemajo za dogovarjanje z enim močnim partnerjem, ne pa s številnimi razdrobljenimi sindikati, ki imajo lahko nasprotne cilje. , Reprezentančnost sindika- visnosti po priznanju reprezentativnosti lahko vidimo zlasti željo, naj jim oblast prizna to, kar jim ne pripada po objektivnih merilih. V svetu so seveda uveljavljeni različni objektivni kriteriji, ki so nastali kot posledica razvoja sindikatov, vendar sindikati nikjer niso reprezentativni, če nimajo članstva v večini dejavnosti in v večini ob- čin. Za to priznanje pa seveda ne zadošča le odstotek možnega članstva, temveč je za to potrebno imeti deset ali celo petnajst odstotkov, zaposlenih na območju, za katerega se sklepa kolektivna pogodba. V naši republiki mora torej vlada odločiti, ali lahko začasno prizna nekaj, kar objektivno še ne obstaja in kar se bo lahko razvilo le v primeru, če si bo Neodvisnost v ospredje svojega dela postavila položaj delavstva v zameno za sedanje podpiranje vlade in njene politike. Oblast mora upoštevati, da sindikat, ki po objektivnih merilih ni reprezentativen, tudi če dobi pravico do podpisa kolektivne pogodbe, ni pomemben za vedenje delavstva in za vzdrževanje ali rušenje socialnega miru. Oblast lahko, če bo o reprezentativnosti sploh razsojala, upošteva le dejansko stanje in stvarne podatke o sindikalnem članstvu ene in druge sindikalne zveze in posameznih avtonomnih organizacij. Po podatkih, ki so javno objavljeni, je septembra 1990 za podpis kolektivne pogodbe za gospodarstvo pristojen le svet Svobodnih sindikatov Slovenije. Konfederacija Neodvisnih lahko to pogodbo podpiše le, če predhodno dokaže svoje članstvo. Kolektivno pogodbo za slovenske premogovnike lahko podpiše le sindikat delavcev energetike, ki deluje v sestavi Svobodnih sindikatov. Kolektivno pogodbo za šolstvo lahko podpiše le avtonomni sindikat delavcev izobraževanja Slovenije. Podobno velja tudi za policijo, bančništvo, novinarstvo. Kolektivno pogodbo na slovenskih železnicah lahko podpišejo: avtonomni sindikat strojevodij, avtonomni sindikat vlakovodnega osebja in sindikat železničarjev, ki deluje v Zvezi svobodnih sindikatov. Kolektivno pogodbo za zdravstvo lahko podpiše le sindikat zdravstva in socialnega varstva Slovenije, ki deluje v okviru ZSSS. Splošne in panožnih pogodb na republiški ravni ne morejo podpisati sindikati posameznih občin in različni manjši neodvisni sindikati, ki so omejeni na podjetja oziroma ožje dejavnosti. Drugače je v podjetjih. Pogodbo za Unior Zreče bi morali podpisati tako Svobodni sindikati kot Neodvisni sindikati s Ptuja. Enako je v Hidro-montaži Maribor in še kje na Štajerskem. Pogodbo v Litostroju, Železarni Jesenice naj bi podpisali tako Svobodni sindikati kot Konfederacija Neodvisnosti. Pogodbo v Smeltu, Hermesu in še kje pa naj bi podpisala le Konfederacija Neodvisnosti, če so se delavci včlanili le vanjo. Morebitna drugačna odločitev oblasti o reprezentativnosti sindikatov bo objektivno še eno vmešavanje Demosovih strank v urejanje sindikalnega gibanja, ki bo zato vsaj začasno za delavce manj močno. Franček Kavčič v korist delavcev in na podlagi evropskega sindikalnega izročila. Vsaka oblast lahko ustanovi tudi sebi privržene sindikate in tako je ravnal tudi Demos, ki je začel akcijo za ustanovitev Neodvisnosti. Ta Neodvisnost pa danes zahteva od oblasti, naj sprejme odlok o reprezentativnosti sindikatov. V zvezi s tem je pomembno tudi mnenje Lojzeta Peterleta, ministrskega predsednika, ki ga je izrekel ob grožnji s splošno stavko, češ da se bo slovenska vlada pogovarjala s sindikati šele potem, ko se bo sindikalno gibanje uredilo in ko bodo sindikati skupaj prišli pred vlado. Za delavce v podjetju, ki se včlanjujejo v različne sindikate, je najpomembnejše, da vedo, ali bo podjetniško kolektivno pogodbo podpisal le sindikat, ki ima večino članstva, ali pa vsi sindikati, ki imajo vsaj minimalno število članov v podjetju. Pravico do podpisa kolektivne pogodbe morajo poznati tudi podjet- tov ne pomeni le pravico do podpisovanja kolektivne pogodbe in napovedi stavke, temveč tudi do odločanja o številnih vprašanjih, ko bodo sindikati zastopali delavce v zvezi z soudeležbo pri upravljanju podjetij. Ta reprezentančna pravica ima bistven vpliv na združevanje oziroma povezovanje sindikatov, ali pa na njihovo drobljenje. Slovenska država danes potrebuje socialni mir in zato je verjetno njen interes, da strogo omeji pravico sindikalnih organizacij predstavljati delavce in. na primer, organizirati splošne stavke. Slovenska država se bo laže sporazumela z enim ali največ dvema sindikatoma, kot pa z nekaj deset razbitimi organizacijami, ki seveda ne bodo mogle zagotavljati socialnega miru. Splošne stavke pa so danes v Sloveniji mogoče tudi zato. ker ena sindikalna zveza nasprotuje drugi, ki je podpisala kolektivno pogodbo in ki tej pogodbi celo odreka zahtevnost. V dveh mesecih po podpisu splošne kolektivne pogodbe smo namreč slišali številna mnenja Neodvisnosti, ki so v bistvu zahteve, naj oblast razveljavi splošno kolektivno pogodbo, in ki so po svoje vodila Svobodne sindikate pri vztrajanju napovedi splošne stavke za 10. september. Odlok vlade ali ministrstva za delo o priznanju začasne reprezentativnosti dvema ali več sindikalnim zvezam je ta hip v nasprotju z ustavno avtonomijo sindikatov in tudi s hotenji oblasti po neparter-stvu s sindikati kot pogoju za socialni mir. \ zahtevi Neod- Gospodarjenje in cilji, ne položaj in status Čeprav smo že pisali in opozarjali na resno potrebo po strokovnem projektu plač direktorjev, pa glede na članek v Delu (sobota, 15. 9. 1990 - »Individualne pogodbe so razjezile mesarje«) želimo ponoviti naša opozorila. Ni predpisa, ki govori o tajnosti plač, razen splošne kolektivne pogodbe. Ta pa od 29. do 40. člena ne velja za poslovodne delavce in delavce s posebnimi pooblastili. Čeprav zakonodaja ne določa osebe, ki s strani podjetja podpiše pogodbo o zaposlitvi direktorja, menimo, da ima to pooblastilo organ upravljanja, ki direktorja, postavlja oziroma imenuje. Sedanje razmere v gospodarstvu in dosedanji sistem delitve plač narekuje nekatere usmeritve in napotke. S tem se strinjamo. Na to opozarja tudi prof. dr. Ilija Jurančič v sobotni prilogi Dela. Toda kakšne usmeritve? Vendar je to prav. Samo iz različnosti pride do kvalitete. Sedaj prevladuje razmišljanje o odvisnosti plače (fiksne, izhodiščne, osnovne) direktorja od povprečne plače v podjetju in deležba dobička, ki se ugotavlja s kazalci za primerjavo gospodarjenja podjetja v dejavnosti. Zelo blizu tem predlogom so strokovni predlogi za poslovodne delavce iz leta 1984 (Knjižnica Sindikati št. 68). Osnovno načelo pri nagrajevanju (vsaj tako je v splošni kolektivni pogodbi za gospodarstvo) je znano delo, znan rezultat in znano plačilo. Ali se to rešuje z omenjenimi in najbolj pogostimi rešitvami? Po našem mnenju ne, in sicer iz več razlogov. 1. Povprečna plača v podjetju je sestavljena iz osnovnih plač, nadomestil, dodatkov in uspešnosti posameznega delavca in kolektiva. Potemtakem je realno upoštevati le osnovno plačo brez dodatkov in tekoče uspešnosti delavca. Vzemimo za primer, da je kolektiv star povprečno 10 let, drugi iste panoge in enake velikosti pa 15 let. Plače direktorjev se v osnovi in brez rezultatov ter uspešnosti razlikujejo zaradi vpliva dodatka na delovno dobo za 2,5%. Enak vpliv imajo tudi drugi dodatki. 2. Primerjava gospodarjenja z enakimi je vselej dobrodošla in umestna predvsem kot indikacija, ne pa temeljni cilj gospodarjenja v podjetju. Takšno ugotavljanje pomeni, da se dobiček deli po zaključnem računu, ko sploh še niso znani rezultati gospodarjenja v dejavnosti. V Evropi, na katero se tako radi sklicujemo, ko želimo višje plače (prav bi bilo. da bi se primerjali tudi z delom in rezultati gospodarjenja) plače se določajo drugače. Vedno in vselej se postavlja letni cilj podjetja. Za ponazoritev navajam primer podjetja in sicer finančne kazalce (ne navajamo ciljev kakovosti, razvoja kadrov in drugih ciljev): prejšnje planirano cilj leto leto v % - promet 89,3 102,5 + 15 - bruto rezultat 4,3 4,8 + 12 - plače 2,2 2,4 + 9 - materialni stroški 1,9 2,1 + 11 - rezultat 0,2 0,3 + 50 Plače so odvisne od ciljev, ki so določeni na začetku, in se stopnjujejo v razmerju s predvideno stopnjo doseganja ciljev. Doseganje ciljev na koncu leta je osnova zato, ali se bo pogodbo z direktorjem podaljšalo in obnovilo ali ne. Torej preprosto. Znani cilji in uspehi gospodarjenja - znane plače in spodbude. Ne pa znane plače, gospodarjenje pa bo, kakršno bo. Da ne bi le kritizirali, bomo ponovili naše predloge za razreševanje tega problema. 1. Tudi za direktorje je treba določiti osnovne plače, ki so lahko blizu plačam iz najvišjih tarifnih razredov v kolektivni pogodbi. Predlagamo, da se ne bi iskali novi modeli, temveč iz zakona o računovodstvu upoštevali delitev na malo, srednje in veliko podjetje. Gibljivi del plače pa je odvisen od dobička v podjetju po vnaprej določenih merilih gospodarjenja in ne večji. Ne razlagamo podrobnosti in prilagajanj, ki so stvar nadalj' njega dogovarjanja. Ce stvari v osnovi ne bodo pravilno postavljene, v sedanjih razmerah socialnih pritiskov z gotovostjo lahko pričakujemo stavke in podobno. Takrat pa bo vprašanje, ali bo 10% in več zadoščalo za pomiritev delavcev. In na koncu, da se ne bi narobe razumeli. Ne nasprotujemo visokim plačam direktorjev. Nasprotno, podpiramo jih, če so oprte na rezultate, ki so pogoj za izhod iz krize. Smo pa za objektivizacijo in pravičnost meril. Brane Mišič Panožne kolektivne pogodbe so večinoma že pripravljene Na potezi so poslovna zdmženia Šele nekaj dni je v veljavi splošna kolektivna pogodba, ki jo lahko štejemo za prvi veliki uspeh sindikata v vsej povojni zgodovini njegovega boja za pravice delavcev. Kljub temu pa velikega navdušenja v podjetjih za zdaj še ni opaziti, saj večina čaka na podpis panožnih kolektivnih pogodb. Kdaj lahko pričakujemo podpis le-teh, smo povprašali nekatere republiške odbore Svobodnih sindikatov Slovenije. Spor med hrvaško in srbsko zvezo sindikatov Enaka načela, različne opredelitve Sliši se, da bo zaradi znanih dogodkov v Kninu in udeležbe v njih na Hrvaškem ostalo brez dela nekaj tisoč ljudi, seveda Srbov. Da pa je nekaj na tem, kaže že to, da je kar čez noč predčasno odšlo v pokoj veliko miličnikov, tisti z manj sreče pa so dobili odpoved. Potem je prišla na vrsto garnitura direktorjev in drugih gospodarstvenikov, ki jih je vrhovna hrvaška oblast odstavila z vodilnih delovnih mest ali so prejeli odpoved. Plaz odpuščanj pa je sledil po opredelitvi na referendumu o avtonomiji Srbov med 17. in 21. avgustom. Mnogo delavcev je bilo po njem poklicanih pred disciplinsko komisijo, in to z grožnjo, da bodo odpuščeni. Kninski »Tvik« doživlja ekonomsko blokado, njegovi delavci, ki prejemajo mesečno 1.200 dinarjev osebnega dohodka, pa so že kot odpuščeni. Do vrhunca je prišlo, ko je dr. Jovan Raškovič, predsednik SDS, prejel odpoved z delovnega mesta predstojnika oddelka za nevropsihiatrijo v šibeniški bolnišnici, ker ga pet dni ni bilo na delo. Ko je srbski sindikat ocenil, da se Zveza samostojnih sindikatov Hrvatske na vse to ne odzove, je odprto ponudil pomoč oziroma obljubil varstvo srbskim delavcem, ki jih šikanirajo in odpuščajo z dela. Sledi »dokumentarna proza« o tem sporu med sindikatoma - pismo Tomislava Milenkoviča, odgovor Josipa Klisoviča in sklepi predsedstva sveta ZSSJ, sprejeti 11. septembra 1990. Lahko se začnemo pogajati S temi besedami je odgovoril predsednik sindikata kovinske in elektroindustrije Slovenije Albert Vodovnik na vprašanje, kako daleč so že s panožno kolektivno pogodbo. Dokončni predlog so namreč že poslali vsem podjetjem in ustreznim strokovnim poslovnim združenjem pri Gospodarski zbornici, tako da naj bi že naslednji teden sedli za skupno mizo in začeli usklajevanje. »Seveda ostajamo pri svojih zahtevah, to pa so: delavec mora dobiti v žep vsak mesec približno 4200 dinarjev, 40-urni delovni teden in najmanj 22 dni dopusta!« Vztrajali bodo tudi pri dodatnih za posebne delovne razmere, ki so jih v pogodbi posebej opredelili in tudi ocenili. Če ne bo velikih nasprotovanj in nesoglasij, bo panožna kolektivna pogodba za kovinarje podpisana že sredi oktobra. Končno znan tudi partner V republiškem odboru sindikata delvcev energetike dolgo časa niso vedeli, kdo bo njihov partner pri pogajanjih za sprejem panožne kolektivne pogodbe. To pa iz preprostega razloga, ker tudi panoga še nima določenega statusa v gospodarstvu. Od tega pa je odvisno, kakšen značaj bodo imela podjetja (javna, zasebna podjetja). Sedaj je za partnerja določen sekretariat za energetiko, s katerim bodo, po besedah sekretarja sindikata Iva Migliča, na začetku oktobra določili rokovnik pogajanj. Verjetno bo soglasje doseženo že na začetku novembra, ko lahko tudi pričakujemo podpis pogodbe. Takrat pa čaka sindikat še ogromno dela, saj bodo pripravili enodnevni seminar, na katerem bodo poučili sindikalne zaupnike, kako pravilno razlagati določila te pogodbe. Za boljšo informiranost vseh članov naj bi bil osnutek pogodbe objavljen v vseh internih glasilih. Osebni dohodki naj bi bili v tej panogi za 10 do 20 odstotkov večji, kot pa to predvideva splošna kolektivna pogodba, vendar bo dokončno vsoto pogajalska skupina še določila. Zadovoljni že s splošno kolektivno pogodbo Že dolgo vemo, da je vsa tekstilna panoga v zelo težkem položaju, na kar so opozorili že maja z enourno stavko. Tako ne presenečajo besede sekretarke sindikata tekstilne in usnjarsko-prede-lovalne industrije Branke Novak, da je že podpis splošne kolektivne pogodbe prinesel veliko več, kot pa dobivajo zaposleni v tej panogi. Prav zato se bojijo, da se bodo podjetja poskušala izogniti izpolnjevanju določil pogodbe, ne glede na to, ali so zato opravičeni vzroki ali ne. Zato bo prva na- loga sindikata določiti merila, kdaj je podjetje upravičeno izplačati manjše osebne dohodke, saj bodo drugače delavci spet prikrajšani. Kljub zadovoljstvu s splošno kolektivno pogodbo pa bodo do decembra podpisali tudi panožno, ki pa se, vsaj v tarifnem delu, ne bo razlikovala od splošne. Plodno sodelovanje z zbornico Sekretar sindikata gozdarstva in lesarstva Marjan Fer-čec je takole ocenil dosedanje delo pri nastajanju panožne kolektivne pogodbe: »Sodelovanje s splošnim združenjem za gradbeništvo se je pokazalo za zelo uspešno, saj smo vsa nesoglasja odpravljali sproti. Zato lahko že čez približno 14 dni pričakujemo podpis panožne kolektivne pogodbe za gozdarje, medtem ko bodo lesarji morali še malo počakati.« Zanimivo je, da so dosegli tudi soglasje glede izhodiščnih osebnih dohodkov. Ta naj bi za drugo skupino (prve pri njih ni) znašal 10.430 dinarjev, seveda v bruto znesku. Malo več težav pričakujejo pri lesarjih, saj bi že sedaj imelo kar polovico podjetij težave pri izpolnjevanju določil splošne kolektivne pogodbe. Zato je tarifni del njihove pogodbe še neznan, izdelani pa so že nekateri osnutki. Seveda pa bodo tudi pri njih uporabili enak način kot pri gozdarjih, zato pričakujejo, da ne bodo imeli velike zamude. Za uveljavitev gradbenega dodatka »Glede na nekatera stališča sekcije za gradbeništvo pri Gospodarski zbornici Slovenije bodo pogajanja še izredno težka,« je dejal sekretar sindikata delavcev v gradbeništvu Andrej Jeršan. »Predvsem se ne strinjajo s 40 urnim delovnim tednom, daljšim dopustom in kot pogoj za uresničitev določil splošne pogodbe postavljajo odpustitev odvečnih delavcev. Na to pa kot sindikat ne moremo pristati!« Sindikat kot najnižje izhodišče za osebni dohodek postavlja približno 3800 dinarjev, kar je za malenkost več, kot je sprejeto v splošni kolektivni piogodbi. Po nekaterih podatkih pa bi morala že sedaj podjetja dvigniti OD za 46 odstotkov, če bi se hotela držati določil splošne pogodbe. »Zagovarjali bodo tudi uveljavljanje gradbenega dodatka, ki bi se upošteval že v osnovi osebnega dohodka zaradi težjih delovnih razmer. Poleg tega pa naj bi delavci ohranili vse dosedanje ugodnosti.« Kljub vsem tem zahtevam in nesoglasjem pa je Andrej Jeršan optimist in pričakuje, da bo panožna kolektivna pogodba podpisana že sredi oktobra. Robert Peklaj Svetu ZSS Hrvatske »Zadnji dogodki na Hrvaškem zaradi referenduma o kulturni avtonomiji Srbov so izzvali zaskrbljenost delavcev v SR Srbiji, ki se med drugim kaže s pošiljanjem dopisov svetu Zveze sindikatov Srbije z zahtevami, naj Zveza sindikatov Srbije ukrepa v skladu s svojo vlogo. Zveza sindikatov Srbije je te zahteve upoštevala in v tej smeri napravila prve korake, o, katerih je javnost obveščena. Z zadovoljstvom lahko ugotovimo, da je eno izmed naših pobud za deblokado računa TVIK-a gospodarstvo SR Srbije sprejelo.« »Hkrati zahtevamo, naj svet ZSSJ in svet ZSH organizirata in financirata pravno varstvo delavcev srbske narodnosti, ki jim dajejo odpovedi ah jih na drug načm šikanirajo na delovnem mestu - ne zato, ker nočejo delati, ampak zato, ker so na referendumu povedali svoje mnenje ali so, ker ne morejo pozabiti strašne zgodovinske izkušnje, sodelovali v nočnih stražah.« »Če v roku, ustreznem za sprožitev sodnega varstva, ne bomo prejeli odgovora na to zahtevo, bo Zveza sindikatov Srbije prevzela organizacijo in financiranje pravnega varstva in razmislila o načinih za tesnejše sodelovanje s sindikati v okoljih, kjer je srbsko prebivalstvo v večini.« PREDSEDNIK SVETA ZVEZE SINDIKATOV SRBIJE Tomislav Miletikovič Svetu ZS Srbije »Oblikovanje sindikatov na nacionalni podlagi je v nasprotju z načeli organiziranja svetovnega sindikalnega gibanja, njegovo vezanje na tujo pripadnost pa prav tako tudi z Zvezo samostojnih sindikatov Hrvatske. Predsedstvo Univerza v Mariboru je praznovala 15-letnico Dve univeizi pomenita tekmovalnost, ki preprečuje samozadostnost Minuli torek je Maribor živel v znamenju dneva mariborske univerze. Ob uradnih prireditvah in srečanjih na univerzi se je zvrstila tudi kopica drugih prireditev po mariborskih ulicah in trgih. Tako je bilo na Trgu svobode tudi prijetno srečanje srednješolcev s pestrim kulturnim sporedom. Žal je sejo skupnosti jugoslovanskih univerz, na kateri so se zbrali rektorji vseh jugoslovanskih univerz, razen prištinske, pokvaril incident. Čeprav so govorih o složnem in uspešnem delovanju skupnosti so - ko-je rektor zagrebške univerze prebral pismo o nemogočih razmerah na prištinski univerzi, kjer tisoči študentov in profesorjev ne sme obiskati predavanj in predavati - srbski rektorji demonstrativno zapustili sejo. Osrednja slovesnost je bila v Kazinski dvorani SNG Maribor. Rektor mariborske univerze dr. Alojz Križman je orisal dosedanjo razvojno pot mariborske univerze, ki jo obiskuje tretjina slovenskih študentov, doslej pa je dala že več kot 36.000 diplomantov, 217 magistrov znanosti in 92 doktorjev znanosti. Bero znanstvenih dosežkov je dr. Križman dokaj kritično ocenil in sodil, da je še vedno preskromna. Slavnostni govornik na slovesnosti ob 15-letniei Univerze v Mariboru je bil predsednik Predsedstva Republike Slovenije Milan Kučan. Poudaril je, da univerza s svojo kvaliteto pomeni najprej univerzo, šele nato pa je lahko tudi nacionalna univerza, no- silka prispevka specifičnega nacionalnega razvoja. Prav to spoznanje še prav posebej utemeljuje smisel delovanja dveh univerz na Slovenskem. Razvoj visokega šolstva na Slovenskem, organiziran v dveh univerzitetnih središčih, vzpostavlja večinstitucijsko zgradbo in razmere tekmovalnosti, kar preprečuje samozadostnost, po drugi strani pa utrjuje in pomeni ostro merilo.za znanje in funkcijo znanja, ki je eno samo: povečevati posameznikovo, kolektivno in narodovo ustvarjalnost. Govoril je tudi o avtonomiji univerze ter o razmerju med znanostjo oziroma univerzo in državo. Povedal je, da so pogledi o tem še vedno obremenjeni z ideološkimi ostalinami, stališča pa so nabita s piolitičnim nezaupanjem. Univerza je dosežek zgodovine evropske civilizacije, zato bi jo morali ustrezno zavarovati pred »konjunkturistič-nim« pačenjem njene družbene in kulturne funkcije. Produkcija in prenos znanstvenih spoznanj morata biti avtonomna, izobraževanje pa je danes najpomembnejše dejstvo v civilizacijskem razvoju človeka. Na slovesnosti v Kazinski dvorani je dr. Janez Milčinski v imenu Univerze v Mariboru akademika Antona Trstenjaka razglasil za častnega doktorja, Magda Tovornik, mariborskega županja, pa Maribor za univerzitetno središče. Podelili so tudi zlate, srebrne in bronaste plakete Univerze v Mariboru ter zlate znake in podelili naslov zaslužnega profesorja dr. Damirju Kerinu in dr. Jožetu Koropcu. I. Ž. Kljub družbenim proklama-cijam, da mora politika zapustiti proizvodne dvorane in da mora politična opredeljenost postati privatna zadeva posameznika, pa to, kar sc te dni dogaja v »Borisu Kidriču« v Šibeniku, kaže, da to ne bo preprosto. Sedemdeset delavcev v dveh izmenah v tem kolektivu je odklonilo delo, ker se je vrnil na delo njihov kolega, ki je nedavno sodeloval na barikadah v Kninski krajini. Ljubomir Čakič, kvalificirani ključavničar, se je vrnil z letnega dopusta, med katerim so ga njegovi delovni kolegi videli na fotografijah v časopisih oboroženega in s tremi dvignjenimi prsti. Čeprav ni zakonske osnove, da bi temu delavcu vročili odpoved, saj za sodelovanje na barikadah ni zlorabil svoje delovne obveznosti, delavci niso hoteli pognati strojev, dokler to ne bo storjeno. Predlog vodstvenih struktur, naj sc Čakič opraviči zaradi sodelovanja na barikadah, delavci srbske narodnosti (tretjina od skupno 5.600 zaposlenih) pa naj se »ogradijo« od prosrbski in pročetniških parol - ni bil sprejet. Čakič je dejal, da je šel na barikade iz lastnega prepričanja in da se zaradi tega ne misli opravičevati. Ker delavci stavkarji niso hoteli umakniti svojega ultimat »ali mi ali on«, so problem začasno rešili z odločitvijo, naj ta delavec prihaja na delo, dokler ne bo sprejeta dokončna rešitev. Njegovo fotografijo z barikad sta objavila »Start« in »Slobodna Dalmacija«. J. J. sveta ZSSH ponovno poudarja, da so se sindikati in Zveza samostojnih sindikatov na svojem zadnjem kongresu enotno opredelili, da so nadstrankarska, samostojna, v prvi vrsti interesna organizacija delavcev, ki deluje v smeri družbene reforme, toda na temelju politične, družbene in ekonomske demokracije.« (...) »Predsedstvo Sveta obsoja poskuse diskriminacije skupin delavcev ali posameznikov na narodnostni podlagi v povezavi s sodelovanjem v dogodkih v Kninski krajini. Tam kjer izvajajo disciplinske postopke, je treba ugotoviti materialno resnico, ne pa sprožati postopke zaradi političnega prepričanja ali pripadnosti delavca posamezni stranki.« »Predsedstvo sveta ZSSH meni, da je postopek ZS Srbije zlonameren, in ga ocenjuje kot podži-ganje nacionalnih sporov - večnacionalni Republiki Hrvatski. Neposredna gmotna pomoč nedvomno pomeni odobravanje iniciative za oblikovanje avtonomne zveze sindikatov Krajine in najbolj grobo krši osnovna načela statuta ZSSJ. Zaradi tega od ZS Srbije zahtevamo, naj pojasni motive za svoje ravnanje, od predsedstva sveta ZSSJ pa, da se do tega opredeli in sprejme svoje jasno stališče.« PREDSEDNIK sveta ZSSH Josip Klisovič Vabilo na razgovor (...) »Predsedstvo sveta ZSS Jugoslavije še enkrat opominja vse organizacije - člane ZSSJ, da je ZSSJ s sprejetjem prvega programa na XI. kongresu, postala interesna, samostojna, neodvisna in nadstrankarska organizacija, ki se bojuje za dosledno uresničevanje in varstvo ekonomskih in socialnih interesov, pravic in svobode člana, ne glede na njegovo politično, nacionalno, versko in drugo prepričanje.« (...) »Predsedstvo sveta ZSSJ poziva organe sveta Zveze samostojnih sindikatov Hrvatske in Zveze sindikatov Srbije, naj se o medsebojnih problemih, ki so nastali zaradi dogodkov v Kninski krajini, čim-prej neposredno pogovorita in z medsebojnim upoštevanjem, razumevanjem in toleranco sprejmeta smeri za reševanje spornih vprašanj, da bosta tako dosledno uresničevala svoje programske in statutarne cilje in naloge in Programa Sindikatov Jugoslavije.« Proizvodnja pada, kupna moč plahni... Devalvacija ali (injkonvertibilnost dinarja? Po napovedih gospodarskih izvedencev se nam v jesenskih in zimskih mesecih obetajo še bolj črni dnevi kot jih že preživljamo. Proizvodnja pada, naša kupna moč plahni, blago ostaja na policah, denarja za obnovo gospodrstva pa od nikoder. Najnovejši podatki beograjskega Zavoda za tržne raziskave med drugim kažejo, da vladni ukrepi naganjajo strah v kosti uglednim direktorjem po vsej državi. Januarja je bilo namreč že 52% anketiranih jugoslovanskih podjetij polnih optimizma, februarja 32%, sredi marca pa le še 24%. Ob koncu aprila je bilo nepoboljšljivih optimistov 16%, po zadnji, septembrski anketi beograjskega zavoda pa le še od 12 do 100 podjetij. Direktorje še najbolj straši gibanje cen (navzdol), kar ne prinaša dobička. Vendar cene le navidezno strmo padajo. Res je le to, da ne naraščajo tako močno, kot v času trištevilčne inflacije. Ob koncu maja so bile namreč cene industrijskih izdelkov za 229 % višje kot maja lani, cene v trgovini pa celo za 1.706%. V največji stiski so očitno proizvajalci blaga za široko porabo in reprodukcijskega materiala, zato so tudi najbolj preplašeni. Tovarne strojev in vseh delovnih sredstev so nekoliko večji optimisti, saj ra- čunajo na dolgo pričakovani razvojni ciklus v letošnjih jesenskih mesecih, ko naj bi delovna sredstva spet šla v prodajo. In raziskave beograjskega Zavoda za tržne raziskave je tudi videti, da z zmanjšanjem cen v naslednjih treh mesecih računa večina proizvajalcev blaga za široko porabo (31%) in reprodukcijskega materiala (23%), kar 57% anketiranih trgovcev pa (še vedno) računa na povečanje cen. ■ Zaradi velikega pomanjkanja denarja so jugoslovanska podjetja že od začetka letošnjega leta prisiljena izvažati za vsako ceno. Izvozili smo kar 85% blaga po nižjih cenah, kot jih imamo doma. Tretjina izdelkov je imela celo za 40 % nižje cene, več kot polovica pa za 20%. Če lahko sodimo po podatkih omenjenega Zavoda za raziskavo tržišča, Jugoslovani najdraže plačujejo domače blago za široko porabo. Zato pa so izvozne cene proizvajalcev tega blaga nižje od 35 do 59 %. Tekstilne izdelke prodajamo v tujini za 56,6% ceneje kot v domačih trgovinah, živila so bila ob koncu marca dražja za 46,6%, električni storji za 44%, domači avtomobili za 38 %, pohištvo pa za 46,8%. Razmerje domačih in izvoz- nih cen, ki ga beograjski Zavod za raziskavo tržišča spremlja že od leta 1983, je bilo najbolj neugodno ob koncu marca letos. Tedaj nobena industrijska panoga v povprečju ni imela višjih izvoznih cen od domačih. Izjema je samo strojegradnja, ki ima samo pri izvozu v socialistične države 1,7% višje cene od domačih. Ob koncu leta 1989 pa so imele višje izvozne cene še tri panoge - predelava nekovin, strojegradnja ter rezan les in plošče. Ekonomska, predvsem restriktivna kreditno-mone- tarna politika zvezne vlade, je precej pripomogla k poslabšanju razmerja med domačimi in izvoznimi cenami. Na to opozarja tudi podatek, da je bilo to razmerje na začetku letošnjega leta za 19% slabše kot ob koncu lanskega leta. Zanimivo je tudi, da se je najbolj poslabšalo pri izvozu v države v razvoju. Letošnjo jesen čaka torej zvezno vlado prava vojna - če bo hotela ohraniti konvertibilnost dinarja in obrzdati inflacijo ne samo v naslednjih nekaj mesecih, temveč tudi dlje. »Vojno« z inflacijo bo vlada še naprej vodila s tržnimi metodami: s kreditno-monetarno politiko, prostim uvozom (v primerjavi z lanskim letom je letos večji za 175%) in intervencijami iz blagovnih rezerv. Dosedanje izkušnje kažejo, da sta prav ti dve potezi najbolj učinkovito brzdali cene. Namestnik zveznega sekretarja za trgovino ocenjuje, da bi se cene lahko še znižale za 10 do 15%, v posameznih blagovnih skupinah pa celo za več. Direktor zveznega zavoda za cene pa dodaja, da je končno nastopila oseka prijav, ki so najprej napovedovale visoke podražitve, nato pa množične pocenitve. Domače cene, čeprav so še vedno višje od evropskih in svetovnih, so se na našem tr-žiščut torej že dodobra stabilizirale; njihovo nadaljnje prisilno zmanjševanje bi še bolj zmanjšalo že tako zdesetkano proizvodnjo. Takšnega luksuza pa si vlada ne sme več dovoliti. Zaradi hude stiske, v katero je zašlo naše gospodarstvo - zlasti slovensko, ki je usmerjeno v izvoz - je slišati vse glasnejše zahteve, da je treba dinar čimprej devalvirati, ne pa z denarnimi omejitvami cene še naprej potiskati k tlom. Kot vse kaže pa zvezna vlada ni za to. Ante Markovič si enostavno ne more privoščiti devalvacije dinarja, ker bi to verjetno pomenilo njegov politični konec. Večina gospodarstva pa kljub temu vztrajno zahteva devalvacijo; gre le za različne odstotke devalvacije, ki jih zahteva ta ali oni del države. Ante Markovič bi se ob koncu leta moral odločiti za (manjšo) devalvacijo v primeru, če bi mu to svetoval Mednarodni denarni sklad, kajpak v nasprotju s političnimi cilji zisa pred volitvami Devalvacija bi bila namreč tudi pogoj za mednarodno priznanje konvertibilnosti dinarja. Po vsej verjetnosti bi v tem primeru tudi vlada ocenila, da bi bila konvertibilnost dinarja pred volitvami vseeno pomembnejši adtu za uspeh na volitvah, kot sam sedanji tečaj in bi utegnila pristati na razvrednotenje. Poleg tega bi s tem vsaj delno spravil v dobro voljo močan in vpliven gospodarski lobby v Jugoslaviji - zahodni republiki - do neke mere pa v slabo voljo Vzhod in večino navadnih državljanov. • Skratka; zaradi neposrednih političnih koristi vlada sama ne bo spreminjala tečaja pred volitvami - razen, če ne bo v to prisiljena. Morda pa jo bo v to v dobro odmerjenem trenutku prisilila inflacija, ki je že spet začela kazati zobe. Vinko Blatnik Tituliranje družbene lastnine da ali im Gospodarske reforme postopoma dobivajo konsistentno celoto, politične reforme celotne države so neizbežno pred nami. Socialne in nacionalne napetosti bodo objektivno edina upoštevanja vredna zavora hitrejšim družbenim spremembam. Žal pa dobivajo vse močnejši zaviralni učinek na družbene prenove tudi »nestrokovno« obarvana razhajanja tako imenovanih strokovnih družbenih potencialov (teoretikov, praktikov, inštitutov itd...). V splošni družbeni anarhiji in sedanjem zmedenem stanju so nesoglasja v stroki, ki ne temeljijo na strokovnih argumentih, lahko tudi pogubne za korenite izboljšave. To ne pomeni, da niso potrebne konstruktivne strokovne kritike in ustrezno dograjevanje. Vsakdo si namreč v teh kon-fuznih razmerah stroke vzame, kar želi ali kar služi njegovim trenutnim ciljem. Sklicevanje na »stroko« pa lahko na koncu odločilno vpliva na družbene odločitve. V času preobrazbe gospodarskih subjektov po novem zakonu o podjetjih je odločilnega pomena teža, ki se je kot plaz vsula na gospodarstvo in ki računa na resnejšo preobrazbo gospodarstva le s popolnim tituliranjem družbene lastnine. Ta teza ni le »nevarna« za uveljavljanje reforme v praksi, ampak jo tudi lahko ovržeta vsakršna resnejša strokovna analiza in kritika. Kot ugotavlja prof. dr. Zabel v uvodnih razmišljanjih komentarja k Zakonu o podjetjih, podjetniške pravnoorganizacijske oblike nikoli niso poljubno izmišljene. V vsakem pravnem sistemu so izraz družbenoekonomskih, pa tudi vrste drugačnih vplivov ekonomskega, političnega, socialnega, kulturnega in ne nazadnje pravnotradicionalnega značaja. Pri tem gre tudi za pomembne spremembe v pojmovanju družbene lastnine, pa tudi za zagotovitev »koeksistence družbene lastnine z zasebno ali tujo« (dr. Bohinc). Osrednje vprašanje ni oblika lastništva družbene lastnine, ampak njeno pojmovanje in povezava z drugimi lastninskimi oblikami v svetovnih razmerah dobičkonos- nih podjetniških pravno-or-ganizacijskih oblikah. Teoretično bi sicer bilo mogoče deliti družbeni kapital (družbena lastnina) na delavce. Za to so že nekateri konkretni predlogi o npr. delavskih delavnicah in podobno. Modri gospodarstveniki takšnih transformacij družbene lastnine najbrž ne bodo podprli niti predlagali. Zmotno je prepričanje, da bi preoblikovanje družbene lastnine v drugo obliko (npr. zasebno) že samo po sebi zagotovilo boljše rezultate. Lastninski interes ni primaren za interes dela, saj delavec v delniški ali drugi kapitalski družbi tudi ni (praviloma) lastnik kapitala družbe. Dejanski lastnik kapitala pa tudi nima na osnovi lastništva pravice do uveljavljanja osebnih interesov, ampak pridobi na tej lastninsko-pravni podlagi le pravico do (so)upravljanja družbe, ki mora biti izključno v funkciji uveljavljanja »logike kapitala«. Izjeme so le osebne družbe in nekatere od države kontrolirane družbe na področju infrastrukture. Že kratek pregled določil tujih trgovskih kodifikacij nam pokaže, da se prevladu- joč interes posameznika kot lastnika kapitala (zasebna lastnina) varuje le prek osebnih družb. Najbolj tipičen primer je zagotovo Javna trgovinska družba, kompromisni primerek je najbrž že koman-ditna družba, ki kaže na to, da osebne družbe niso mogle zadovoljiti potreb po širši koncentraciji kapitala. Tiha družba pa po nekaterih pravnih redih sploh ni posebej urejena (npr. angleško pravo), v nekaterih pa nima Istnost pravne osebe (npr. francosko pravo). Kodifikacija tako imenovanih kapitalskih družb je torej rezultat potrebe po širši koncentraciji kapitala, v katerih je pri združevanju v ospredju kapital, osebnost družbenika (lastnika kapitala) pa izgublja svoj pomen. Gre torej za insti-tucionalizacijo kapitala v eni izmed oblik kapitalskih družb. Združena sredstva v kapitalskih družbah so lastnina družbe (korporacijska lastnina), s katero družba odgovarja za svoje obveznosti. Odgovornost torej ne seže prek meja združenega kapitala, kar je sicer značilno za osebne družbe in temelji na osnovnih lastninsko-pravnih institutih. Posebej velja poudariti, da so te vrste družb zelo podrobno urejene v zakonodaji zahodnih držav, da v njih deluje pretežno tržna ali kapitalska logika, vse večji pa je tudi vpliv države na njihovo poslovanje. Vse omenjeno kaže na precejšnjo paradoksalnost uvodnega vprašanja. Pa vendar! Družbeni lastnini je potrebno omogočiti predvsem prehod v družbeni kapital. Pri tem ne gre prezreti, da je ZP že opravil prvi in zelo pomemben korak. Z možnostjo ustanavljanja družb z omejeno odgovornostjo in delniških družb v družbeni lastnini je dana pravno-formalna podlaga preobrazbe družbene lastnine v korporacijsko lastnino, ki postane ob delovanju trga kapitala pravzaprav kolektivni (korporacijski) kapital dosedanjih delavcev tistih OZD (ali podjetij v prehodni fazi), ki so takšno družbo (korporacijo) ustanovili. Tej pravni ureditvi manjkajo torej še: 1. nekateri pravnotradici-onalni lastninski instituti (ki jih bo očitno moral rešiti ustrezen sistemski zakon v okviru svežnja gospodarskih reform, še zlasti na področju družbenega kapitala); 2. kompatibilnost družbenega kapitala z drugimi lastninskimi oblikami kapitala in 3. postavitev trga kapitala (tudi družbenega, z ustreznim nadzorom državnih organov nad tržnimi mehanizmi določanja cene družbenega kapitala). Dolgoročno gledano lahko pričakujemo, da bo (zaradi dosedanje neučinkovitosti) družbeni kapital postopoma izgubljal delež v celotnem aktivnem kapitalu, s katerim razpolaga vsa družba. Tržna ekonomija z vsemi elementi (torej tudi s trgom vseh oblik kapitala) bo postopoma privedla do transformacije družbenega kapitala v tržno najbolj optimalne titularne oblike glede ekonomičnosti in donosnosti. Ideološko obremenjena zakonodaja pri preobrazbi družbene lastnine v družbeni kapi' tal (kot prehodno obliko lastnine kapitala) in kasneje v najbolj učinkovito oblik0 lastnine kapitala (kompatibilne s svetovnim trgom kapi' tala) utegne dolgoročno resno zavreti stabilizacijski proces-Prastrah v tržnih procesi« tako imenovane privatizacije je povsem neutemeljen, bati pa bi se morali slabo ureje-nega trga kapitala, torej trga, ki to ni. Če ni trga kapitala, se veča manevrski prostor za razprodajo in izničevanja družbenega kapitala, pa tudi kriminalna dejanja ne bi bila izjema. Rudi Hramec, dipl- iUT-Mozirje intervju Delavska enotnost Vjekoslav Hraste, predsednik Hrvaške lige proti revščini Tudi HtvaB stradajo Javnost: Nam lahko danes, ko je veliko govora o različnih vrstah ogroženosti, negotovosti in strahu, poveste, če so na Hrvaškem ljudje, ki trpijo lakoto? Ko je v januarju nastala vaša liga, ste namreč trdili, da vsak četrti Zagrebčan nima dovolj za hrano... Hraste: Tako na Hrvaškem kot tudi sicer v Jugoslaviji nimamo natančnih podatkov o revščini in lakoti med prebivalstvom, ker to zahteva ugotovitev obrazca za oceno socialne ogroženosti prebivalstva, kar večina civiliziranih držav ima. Pri nas je vse to na ravni občine, kjer določajo kriterije, po katerih kdo prejme socialno pomoč ali ne. Obstajajo pa o tem neke raziskave in mi smo uporabili podatke Vladimirja Laya, ki je eno izmed takšnih raziskav vodil v okviru Inštituta za družbena raziskovanja pri zagrebškem vseučilišču. Vsakdo od nas pa iz izkušenj ali iz svojih spoznanj v različnih okoljih ve, da je število revežev že doseglo kritično točko; vse več je takšnih družin in posameznikov, ki ne zmorejo več stroškov za preprosto prehrano. Javnost: Misli vaša družbena organizacija, kakor je registrirana, poleg poučevanja revežev, kako naj si pomagajo iz revščine, organizirati tudi prostovoljne akcije, neposredno pomoč revnejšim? Poleg tega, kako mislite, da je sploh mogoče na ravni neke nedržavne iniciative začeti akcijo »učikovite vzgoje revnih« (to je vaš izraz), ko je prva ovira že to, da pri nas vsakdo prikriva svojo revščino? Hraste: Odločili smo se, da bomo v glavnem organizirali posredništvo med tistimi, ki so, če se tako izrazim, pripravljeni pomagati revnim, in tistimi, ki bodo pomoč prejeli prek humanitarnih organizacij, ki imajo za to ustrezne operativne moči. Zato so naši kolektivni člani Rdeči križ Hrvatske, Caritas in ADRA (adventistično prostovoljno delo). Preko njih želimo usmeriti pomoč, ki jo bomo dobili. Hkrati bomo spodbujali tudi državne organe, družbene organizacije, ki imajo v programu to dejavnost, naj se vključijo v to skupno nalogo. Javnost: Nameravate biti po- možna državna agencija? Hraste: Ne, nikakor. Ne mislimo biti ne stranka ne državna agencija. Ne želimo nadomeščati tistih, ki morajo skrbeti za socialno varstvo. Prikrivanje znakov revščine, ki ste ga prej omenili, je zapleten problem. No, v okviru naše lige smo oblikovali nekaj odborov, ki so se samostojno lotili nekaterih področij. Ena naših funkcij je namreč tudi vzgoja revnih, in tu nam bo veliko pomagala omenjena organizacija ADRA, ker si je nabrala izkušnje v nerazvitih državah. Ima priročnike za posamezne domače obrti, tu bi rekli drobno gospodarstvo, ki govorijo o rentabilnih poslih in dejavnostih, s katerimi se izplača ukvarjati. To mislimo prilagoditi našim razmeram. in odbor za organizacijo prehrane revnih, prek katerega nameravamo spodbuditi odpiranje kuhinj. Vanje bomo vlagali začetna sredstva in skupaj poskrbeli za trajno dejavnost takšnih kuhinj. Prek odbora za mednarodno sodelovanje smo v stiku s podobnimi organizacijami v svetu. Proučiti moramo nauk o metodi njihovega dela, ker smo tu vendar še čisto na začetku. S sredstvi, ki jih imamo, bomo organizirali tudi estradne in umetniške prostovoljne prireditve in avkcije slik in umetnin, s čimer bomo zbirali denar. Javnost: Ni kazanje na možnost, da posameznika lahko naučimo, da ne bo reven (v to možnost verujemo), pravzaprav odlaganje odgovornosti z države? Hraste: Ne, ker povsod po svetu obstajajo standardi, koliko skrbi za socialo prevzema država. V vsakem primeru mora biti za vsako državo bistveno to, da zagotovi eksistenco ljudi vsaj na nekem minimumu. Zato gre tu za povezovanje vseh dejavnikov na tem področju. To ne more biti izključna skrb države, v vsakem primeru pa ima pri tem država ključno vlogo. Javnost. Dediščina dosedanjega sistema je prepuščanje socialnih vprašanj zakonodaji in nemoči gospodarstva. Tako so »neuspešni« posamezniki prepuščeni sami sebi ali skromnosti socialnovarstvenih mehanizmov. Meja revščine je bila v preteklih letih definirana kot kategorija tistih, ki »ne delajo po svoji krivdi«. Kje jo vi vidite in definirate? Hraste: Kar zadeva vlogo državnih organov,, gre tu za zapuščenost, ker bi dosedanjo dolgoletno socialno politiko lahko skrčili na partizansko krilatico »Znajdi se, tovariš«. Danes, ko smo zašli v vsesplošno revščino, lahko opazimo, na primer v intervjuju z gospodom Jovičem, predsednikom SFRJ, veliko skrb za Jugoslavijo, odnose med narodi in prihodnji ustroj države. Ničesar pa ni rekel, niti ideje ni bilo o načrtu za izhod iz te revščine. Po tem je videti, da pravzaprav nimamo niti smernic, ker ni niti želje niti hotenja državnih organov, da bi sprejeli kakšne ukrepe vsaj na področju zakonodaje. Navsezadnje smo tu dali idejo: prvi sanacijski korak v prihajajočem obdobju revščine mora biti prerazdelitev. Če bo država pokazala željo, da bi storila korak naprej in začela reševati ta problem, smo predlagali, naj bo tudi v Ustavi SFRJ urejeno, da gospodarstvu pripada 70 odstotkov dohodka, 30 odstotkov pa naj bo za druge skupne potrebe. Uporabniki teh 30 odstotkov naj se medsebojno dogovorijo, koliko komu pripada glede na namen posameznih družbenih dejavnosti. S tem ne bi bilo mogočen samo razvoj gospodarstva, ampak tudi Ni govora o tem, da se zavzemamo za enakost v revščini ali v bogastvu, da želimo to izenačiti. To bi bilo v nasprotju s stvarnostjo in s človekovo naravo. plače zaposlenih, ki bi za naše razmere zagotovile normalen standard družin. Meja revščine je torej višina te plače za štiričlansko družino v primerjavi z življenjskimi stroški, ki jih spremlja Človek je lahko srečen, le če s svojim delom sebi in svoji družini zagotavlja življenje. Javnost: Kako ta humanistični prijem pripeljati do praktičnih posledic, da pa bodo, hudobno Javnost: Neredko uporabljate ruski pregovor, da je revščina luknja, ki postaja vsak dan večja. Ali to velja tudi za nas? Kje so te nevarnosti, ki govorijo na poti do konstituiranja socialne države? Hraste: Znana je uresničitev tega pregovora v zadolženosti nerazvitih držav, vendar to lahko rečemo za vsako revno državo. Zaradi nerešenih odnosov glede družbene organizacije za reševanje socialnih vprašanj konec 20. stoletja, ko to tehnologija zares omogoča, mnogi zares nimajo minimalnih pogojev za življenje. Pa ob tem ne omenjajo, koliko v svetu izdajajo za orožje. statistika. To razmerje mora biti uravnoteženo. Javnost: Vaš humanistični - poudarjate, da pa ne humanitarni pristop razširja biblijsko (essen-sko) društvo enakih: se morda motim? Koliko to sledi egalitarizmu, ki ga je zagovarjal socialistični model? Oziroma kdo bi moral dajati tistim, ki imajo manj, ker je absurdno, da bi moral vsak, ki ima več od koga drugega, le-temu prepustiti del razlike? Hraste: Res je, ko smo se poimenovali Hrvatska liga proti revščini, smo s tem tudi povedali, da smo za blaginjo. Zaradi tega ni niti govora, da se zavzemamo za enakost v revščini ali bogastvu, da želimo to izenačiti. To bi bilo v nasprotju s stvarnostjo in človekovo naravo. S tem preprostim vabilom pa želimo povedati, da so bogati zainteresirani ne za miloščino, pač pa za kreativno prebujanje želje v ljudeh, da bi, ob zagotovljenih družbenih pogojih, s svojim lastnim delom dobro živeli. Željo nekaterih, da bi dobro živeli brez dela ali živeli od miloščine drugih, od družbe - imajo povsod po svetu za bolno stanje, neznačilno za človekovo bistvo. To torej štejemo za področje duhovnega siromaštva, ker so za takšno stanje prav tako krive družbene razmere. Težko je označiti tiste, ki izvajajo »nasilje« nad revnimi. Toda to so vsi tisti, od predsednika SFRJ naprej, ki nimajo ideje, kako se lotiti tega področja, kako rešiti ta problem. pripominjam, bogati del razlike dali v tem imenu? Ima Liga za najpomembnejši cilj širjenje splošnega tipa humanizma ali sočutja z revnejšimi od nas? Hraste: Tu bi se poslužil Kennedyjevega znanega izreka: »Če neka svobodna družba ne more pomagati mnogim, ki so revni, ta družba ne more rešiti niti manjšine bogatih.« Zato menimo, da so bogati ne glede na moralno dolžnost in sočutje zainteresirani za ohranitev reda - moralnega in družbenega. Tako ne dajejo le drobtinic od svojega dobička, ampak to delajo tudi zaradi svojega obstanka. Znano je, da se večina revolucij začne zaradi socialnega upora. Govorim torej o življenjski zainteresiranosti bogatih - ne glede na moralne dolžnosti - da bi organizirali družbene pogoje, ki bi odpravili revščino, toda ne s pomočjo miloščine. Na ravni te družbene organiziranosti manjkajo pomembni mehanizmi in zaradi tega je stanje nenehno slabše. S paliativnimi ukrepi, z miloščino ničesar ne rešujemo; s tem problem samo odlagamo. Pa čeprav je ta miloščina v urgentnih stanjih kot sanacijski ukrep nujno potrebna. Takšni socialni ukrepi so danes še kako potrebni na Kosovu, kjer je že treba pričakovati pomoč v mednarodnih okvirih. Pravzaprav glede na ekološke probleme, ogroženost celega planeta, pričakujem, da bo globalno vsa pozornost posvečena varovanju »golega življenja«. V takšnih časih smo vsi življenjsko ogroženi in to vendar prebuja zavest ljudi, zato pričakujem spremembo stanja. To nalagajo ne samo moralne dolžnosti, religijske, temveč je to preprosto imperativ časa. Naša vloga je posredovanje tudi takšnih sporočil, poznamo pa tudi racionalne poti za uresničitev socialne države. Javnost: Katere odbore imate znotraj lige proti revščini? Hraste: V prvi vrsti je to odbor za socialno zakonodajo, s pomočjo katerega nameravamo doseči trajno sodelovanje z ministrstvom, pristojnim za socialna vprašanja, in sodelovati pri oblikovanju zakonodaje, s katero je mogoče doseči različne rešitve. Dalje ima liga odbor za vzgojo revnih, o čemer sem že nekaj povedal, Slovenije Javnost: Vašo ligo omenjajo kot preslikavo nekaterih sorodnih tujih prostovoljnih društev. Hraste: Glejte, samo v prvi številki našega glasila »Helps« smo objavili etična načela »The International Associ-ation of Lions Clubs«, a prepričali smo se, da je večina teh organizacij v privatnih rokah. Toda vedeti moramo, da začne v civiliziranem svetu, recimo temu v svetu bogatih, pri tistih, ki so si pridobili imetje dozorevati potreba po humanitarnih akcijah. No, pri nas tem zgledom ne moremo tako trdno slediti, ker pri nas ni tako ostre meje med bogatimi in revnimi - vsi smo precej revni. Ne moremo pričakovati kakšnih velikih mecenov, samo od naših izseljencev pričakujemo vlaganja v donosne posle pri nas, seveda s pogojem, da bodo pri nas zadeve urejene po standardih civiliziranega sveta. Javnost: Je od sodelovanja z obstoječimi ustanovami in organizacijami socialnega sistema, verskimi organizacijami, z vlado videti kakšne učinke? Pa še drugo vprašanje: v načrtu imate odpiranje javnih kuhinj in predpis posebnega zakona o odpisu dolgov revnim. Ste pri tem kaj dosegli? Hraste: Naši odbori so pri svojem delu popolnoma samostojni in šele jeseni pričakujemo konkretne akcije. V primeru odpiranja javnih kuhinj se še ne moremo pojaviti kot vlagatelji, toda ko bodo začela prihajati prva sredstva, tudi od prodaje tega našega glasila, jih bomo uporabili tam, kjer je najbolj potrebno. Javnost: Vaš član dr. Zvonimir Šeparovič je dal pobudo tudi za ustanovitev nove znanstvene discipline viktimologijc - viktimolo-gija pauperitatis. Kaj pod tem razumete, in če je žrtev, kdo je tedaj nasilnež? Hraste: Rektor Vseučilišča dr. Šeparovič je naš častni predsednik. Tudi ob snovanju naše lige je bilo mišljeno, da bi to lahko bila ena izmed disciplin viktimologije, kjer so žrtve reveži, in zato je on avtor prispevka o zaščiti pravice do golega življenja. V okviru tega pripravljamo strokovno srečanje; programske priprave zanj je prevzel podpredsednik Lige profesor Nedeljko Ka-jundžič. »Nasilneža«, kakor ga vi imenujete, je težko označiti, ker so to vsi tisti, od predsednika SFRJ naprej, ki nimajo ideje, kako nastopiti na tem področju, zato bi morali znotraj te discipline elaborirati, kdo je to. Nima smisla sedaj govoriti pavšalno, ker je iz konteksta vidno, kdo je kriv. Javnost: Nekaj ugotavljanju natančne meje revščine podobnega poskuša tudi sindikat, vendar precej neuspešno - z ugotavljanjem minimalnega zaslužka v enem dnevu in tako imenovanega minumuma življenjskega standarda. Ste morda glede na nekatere sorodnosti v idejah že poskušali navezati stik s sindikatom? Hraste: Posamezno nismo navezovali stika s sindikalno organizacijo, no pa je ta razgovor nekakšen začetek sodelovanja. Strinjamo se, da je potrebno natančno spremljati mejo revščine in to je treba zaupati skupini strokovnjakov. To bi lahko potekalo pod pokroviteljstvom takšne organizacije, kot je sindikat. Sodelovati želimo vedno pri konkretnih poslih, ne pa pri splošnih nalogah. Naj za primer spomnim na tisto, kar je bilo objavljeno po tragediji v Kreki, kjer je večina rudarjev imela mizerno plačo. Neki časopis je tedaj objavil: »umrli so lačni«. V takšni tragični situaciji je bila pomoč speljana na privatno in le del nje je tekel z družbeno iniciativo. Javnost: Neodvisni sindikat nezaposlenih in Zveza podnajemnikov in brezdomcev sta organizaciji, katerih cilj je, da bi ostali brez članstva. Imate tudi vi možnost samoukinitve? Hraste: Revščina je zmeraj in vsepovsod, tudi v najbolj razvitih državah. Za naš cilj pa bi vendarle lahko dejali, da je to stanje, ko takšna organizacija, kot je naša, ne bi bila več potrebna. Pogovarjal se je: Bosiljko Domazel (Javnost) Izvršni svet mesta Ljubljane ja razrešil dosedanje direktorje javnih podjetij Snaga, Žale in Vodovod-Kanalizacija Vest, objavljena v ljubljanskem Neodvisnem dnevniku 12. tega meseca, da je mestna oblast razrešila direktorje javnih podjetij Snaga, Žale in Vodovod-Kanalizacija, je v Snagi odjeknila kot eksplozija bombe; še bolj pa jim je zavrelo, ko so izvedeli, naj bi bil poslej njihov glavni mož Matjaž Medved, »ki bi ga bilo treba že zdavnaj nagnati iz podjetja«. Zato tudi ni čudno, da so na vrat na nos sklicali zbor delavcev, na katerem so glasno zahtevali, naj izvršni svet mesta Ljubljane prekliče ta sklep. »Brane Omerzu je že po treh mesecih, odkar je naš direktor, dokazal, da se podjetje da urediti,« je soglasno menil zbor, »imenovanje Medveda, ki ga je prav ta kolektiv enkrat že zavrnil, pa jemljemo kot grobo žalitev in provokacijo, ki naj bi vnesla nemir med delavce, s tem pa tudi zavoro pri delovanju in poslovanju podjetja. Janez Lesar, sekretar mestnega sekretariata za komunalno gospodarstvo, promet in zveze, ki se je zboru udeležil z enourno zamudo, je na svoja ušesa slišal priporočilo, naj zaradi takšnih metod dela in nesposobnosti čimprej odstopi s tega položaja. Razgrete duhove v skupnih prostorih samskega doma na Poljanski 66 je skušal nato pomiriti mestni kadrovnik Pavel Kogej; zborovalcem je predlagal, naj izvolijo pet - do sedemčlansko »reprezentativno« komisijo, sestavljeno iz vseh enot Snage,« s katero bi se bil izvršni svet pripravljen pogajati tako, kot je to storil v primeru mestnega potniškega prometa.« »Življenje za direktorja!« Namesto »sprave« pa se je nasprotje med ljubljanskim izvršnim svetom in ljubljanskimi smetarji že naslednji dan še bolj zaostrilo, saj so lahko v dnevnem časopisju prebrali izjavo predsednika izvršnega sveta SML Marjana Vidmarja, da bo za vsako ceno vztrajal pri razrešitvi direktorja Snage Branka Omerzuja in pri imenovanju Matjaža Medveda na njegovo mesto. Gospod Vidmar je ob tej priložnosti tudi poudaril, da so bili smetarji izvrstno plačani, saj naj bi voznik smetarskega vozila za 120 delovnih ur dobil večjo plačo kot zdravnik v UKC za 200 delovnih ur. Rekel je tudi, da ne razmišlja o odstavitvi Janeza Lesarja, saj je pošten in delaven... Se bolj pa je zavrelo v Snagi okoli enih popoldne, ko je prišel novi direktor Matjaž Medved prevzet posle. Delavci so se začeli zbirati pred upravno zgradbo, nazadnje pa Medveda - nagnali. Za ponedeljek so sklicali nov zbor delavcev, ki se ga mora udeležiti tudi predsednik Marjan Vidmar. Namesto Marjana Vidmarja je slabe pol ure pred začetkom zbora v Snago prispelo pismo, ki ga je potem predsednik delavskega sveta Leopold Mandič seveda na glas prebral: »Obveščamo vas, da se zbora delavcev v vašem podjetju ne bodo udeležili predstavniki IS SML, saj menimo, da tak način pogovorov, ki se lahko izrodi v demagoški miting, ne more voditi k razrešitvi vaših vprašanj oz. zahtev. V zvezi z razrešitvijo vašega direktorja in imenovanjem novega vas obveščamo, da bo na podlagi sklepa IS z dne 11. 9. 1990 izdana odločba z utemeljitvijo izreka. Z vročitvijo te odločbe bo sklep postal izvršljiv.« Pismo, ki ga je lastnoročno podpisal sam Vidmar, je seveda izzvalo silno negodovanje; vzkliki »fuj!« so bili še najbolj blagoglasni, »življenje damo za direktorja!« pa za vsakim govornikom čedalje glasnejši. Olje na ogenj je prilil še (do) tedanji direktor Omerzu, ko je opisal, kako sta dva »iz občine« kanila v soboto zvečer vdreti v njegovo pisarno, vendar ju prisebni vratar ni spu- stil skozi ograjo. Po aplavzu, ki je veljal portirju, je Omerzu pozval delavce, »naj nikar ne nasedajo provokacijam, ki bodo gotovo še sledile, saj so zdaj še bolj na očeh javnosti, kot so bili doslej,« na koncu pa jih je pohvalil, »ker še naprej spoštujete dogovor in delate, saj je naš poglavitni^ cilj vendarle spodobno čista Ljubljana«. Predlagal je, naj sprejmejo ponujeno jim roko in potrdijo delegacijo, ki bi se šla »argumentirano pogovarjat na mestni izvršni svet.« Predlog, ki je medtem padel, naj bi to storila takoj, je propadel, ker predsednika niso mogli priklicati... »Ne vem, ali se je že kdaj zgodilo, da bi se delavci tako borili za svojega direktorja, kot se naši,« je povedala Mirna Pamič, predsednica Zveze svobodnih sidnikatov v Snagi, in dodala, da so po dolgih letih končno dobili na čelo takšnega moža, ki ga spoštujejo in mu zaupajo. In ker ga hoče nova oblast spodnesti še zato, ker je »rdeče barve« in ker je bil donedavnega predsednik sindikalnega sveta ljubljanske občine Center, da ne bodo odnehali... »Kriminalna zgodba« Tudi Boris Zorman, direktor podjetja Žale, je najprej v časopisu prebral, da ga je izvršni svet skupščine mesta Ljubljane razrešil opravljanja te dolžnosti, sklep o tem pa je prejel 13. tega meseca. »Sklep upravnega organa je bil brez obrazložitve in brez pravnega pouka, zato se bom obrnil na sodišče združenega dela z zahtevkom po varstvu pravic,« je pripovedoval. »Ne zanikam zakonske pravice IS SML, da postavlja in razrešuje direktorje javnih podjetij ; trdim pa, da so bili v konkretnem primeru člani IS na osnovi nepreverjenih in zlonamernih laži in podtikanj zavedeni in so glasovali v zmoti. V Dnevniku je namreč pisalo, da sem razrešen zato, ker v zadnjih treh letih nisem nič storil za racionalizacijo in pocenitev pogrebnih storitev, da sem podpisoval pogodbe v škodo podjetja in da sem se okoriščal na račun privilegiranega položaja, Jki sem si ga ustvaril.« Zorman je prepričan, da je novi IS s prvo trditvijo presegel svoje pristojnosti, saj je na oblasti šele štiri mesece in lahko zato ocenjuje njegovo delo le za to obdobje. Druge »obtožbe« pa je zavrnil, češ da gre za klevete brez dokazov, izmislila pa si jih je klika, »ki brez izobrazbe in ustreznega znanja ter z odnosom do dela, po liniji najmanjšega odpora išče osebne koristi predvsem z zasedanjem vodilnih in vodstvenih delovnih mest.« Ko je prišel novoimenovani direktor Franc Pristovšek na svoje novo delovno mesto, je ukazal Zormanu, naj čimprej ,spoka‘ iz pisarne, s sabo domov pa naj odnese tudi dokumentacijo, češ da jo zazdaj v službi še nimajo kam spraviti. Ali se je potem premislil on ali kdo drug, se ne ve; je pa dejstvo, da so 14. t. m. vlomili v njegovo stanovanje in mu ukradli vso službeno dokumentacijo! »Seveda sem takoj poklical policijo,« pripoveduje. »Policaji so mi povedali, da je bil vlom profesionalno izpeljan. Nikakor pa jim ni šlo v glavo, zakaj so lopovi vzeli samo ,neke papirje1, vrednejših predmetov ali celo dragocenosti pa se še dotaknili niso!« Zorman je končal z mnenjem, da je nova vlada strašno absolutistična. Da ji gre zgolj za oblastnost na oblasti, stroko pa zanemarja. naše podjetje že kakšnih 15 let v nenehnih sporih z Lesarjem - enkrat na delovnem, drugič na strokovnem področju. Da ne rečem, da med sodelavci velja za polovičarja,« pravi Lipič, ki je tudi iz časopisa izvedel, da je odstavljen; zakaj točno, pa je prebral v obrazložitvi. Mestna oblast mu očita, da je podpisal škodljivo pogodbo za nadaljevanje del centralne čistilne naprave (CČN), po kateri je še vedno »odprtih« okoli 2,470.000 dinarjev; da ni izpolnil zahtevanih ciljev v zvezi s pogodbo za razširjeno reprodukcijo za omrežje, temveč samo za CČN; da vodovod še vedno zaupnikom in strokovnim delavcev še enkrat pretehta svojo odločitev, »saj nekorektno obravnavanje dela delavcev VO-KA že grozi z motnjami pri delu in vodenju celotnega sistema oskrbe Mesta«. Med drugim so Janezu Lesarju prepovedali gibanje po objektih in gradbiščih podjetja brez predhodne najave, češ da s svojimi zahtevami do delavcev moti delo. Še več, zahtevali so njegovo razrešitev s funkcije sekretarja mestnega komiteja za komunalo, promet in zveze, IS SML pa so oporekali, da je tudi imenovanje Antona Kranjca za direktorja podjetja nepremišljeno »Življenje damo - direktorja ne damo!«, so na zboru delavcev Snage zaključevali svoje razprave domala vsi »nastopajoči«. Roke niso - razumljivo - dvignili le (v prvi vrsti z leve proti desni) direktor Branko Omerzu, njegov pomočnik za organizacijska vprašanja Iztok Zemljič in sekretar RO sindikata delvcev komunalnega m stanovanjskega gospodarstva Miloš Mikolič. Branko Omerzu (Snaga) Zato po njegovem niti ni čudno, da je ljubljanska komunala tako na psu. »Zahtevajo pa celo protizakonite ukrepe. Ukazali so mi, naj pokopavamo tam, kjer si želijo sorodniki umrlih - torej mimo veljavnih predpisov, svetovali pa so mi tudi, naj zmečem ven vse Bosance, ki so se začasno vselili v nezasedene upravne prostore...« O svojem nasledniku pa je dejal, da ne izpolnjuje po statutu predpisanih pogojev za opravljanje teh del... Manever zoper »rdeči lobby« Drago Lipič, direktor javnega podjetja Vodovod-Kanalizacija, je že pred dnevom »D« vedel, da se mu maje stolček, na katerem je sedel skoraj 11 let. Kolegi in znanci so mu namreč prišepetavali, da se bo Janez Lesar najprej lotil njihove hiše, ker se je pač iz nje povzpel na položaj sekretarja mestnega sekretariata za komunalno gospodarstvo, promet in zveze. »Vrh vsega pa je Boris Zorman (Žale) obratuje v »turških razmerah« (kot je izjavil sam na sestanku v zvezi s povišanjem cen); da sam vodi zbore, na katerih sprejemajo statute reorganiziranega podjetja, in da ta reorganizacija poteka tako, da je 170 delavcev iz komunalne operative še vedno brez pravega dela; da bo letos dopolnil 63 let, s tem pa vse pogoje za starostno upokojitev. »Iz navedenega sledi, da v zvezi z zaupanim delom g. Lipič ni dosegel pričakovanih uspehov, kar neugodno vpliva na opravljanje poslovodske funkcije, poslovne rezultate in odnose v podjetju. Z odklanjanjem sklepanja pogodb oziroma sklepanjem škodljivih pogodb pa lahko povzroči podjetju nepopravljivo škodo,« je dobesedno zapisano v obrazložitvi. Drago Lipič je na izredni seji delavskega sveta podjetja Vodovod-Kanalizacija seveda argumentirano zavrnil vse očitke. Zato so njegovi člani sklenili, naj izvršni svet skupaj s predsednikom njihovega delavskega sveta, sindikalnim Drago Lipič (VO-KA) dejanje. Na sestanku pa je bilo slišati tudi več vprašanj, na katera pa si sami niso mogli odgovoriti. »Prosimo predstavnika IS SML, naj odgovori, kako bi se počutil, ko bi ob državnem odlikovanju za dobro delo, ki ga bo ob stoletnici ljubljanskega vodovoda g. Lipič dobil, dobil tudi delovno knjižico,« je že bilo eno takšnih. »No, jaz nisem gospod, še vedno sem tovariš,« se zasmeje Lipič. »Sem pa trdno prepričan, da gre v teh primerih za manever, ki naj bi,rdeči lobby‘ izrinil s stolčkov. Neuspel poskus zamenjave direktorjev v republiki se je zdaj prenesel na občine, kjer naj bi nove oblasti dosegle odločilen preboj. Začeli so v javnih podjetjih. In če jim bo tu ,ratalo‘, bo tc nekakšen vzorec tudi za druge, ki jih imajo na piki...« Zaupanje za zaupanje Takšna in podobna razmišljanja so v javnosti zbudila številna ugibanja, zato je izvršni svet v sredo sklical ti- skovno konferenco, ki naj bi pojasnila ozadja njegovih odločitev. »Javni sektor je posebna oblika organiziranja služb, ki jih potrebuje mesto,« je novinarje najprej podučil njegov predsednik Marjan Vidmar. »V samem delovanju javnega sektorja poteka obraten proces od gospodarskega področja, kjer z vrnitvijo tržnega sistema opuščamo administrativni sistem. V javnem sektorju gre ravno za nasprotno smer - opustitev tržnega sistema in uveljavljanje monopola. Ker v monopolnem položaju pritiska tržnih zakonitosti ni, mora uprava neposredno prevzeti pretežni del funkcij upravno-operativne ravni, v celoti pa funkcije institucionalne ravni. Uprava teh funkcij nikoli ne more opravljati tako dobro, kot jih upravlja trg neposredno, zato se te vrste uprave vedno drži vsaj rahel pridih birokratske okornosti. Kar opravlja trg na področju povpraševanja (vpliv na potrebni obseg ponudbe in njene kakovosti), je na tem področju mogoče doseči samo tako, da porabniki svojo voljo neposredno diktirajo takim podjetjem prek organov upravljanja mesta, ki so od njih odvisni. To je smisel postavlja mesto oziroma občina prek svojih organov upravljanja.« Gospod Vidmar je nadaljeval, da je ob nastopu svojega mandata sklical vse direktorje javnih podjetij in jim ponudil sodelovanje po načelu: zaupanje za zaupanje. Omenjeni trije direktorji so to zaupanje zapravili: Drago Lipič je nadaljeval staro politiko izgradnje čistilne naprave, brez pooblastila mesta nadaljeval drugo fazo CČN, vrh vsega pa je zagovornik dvigovanja cen na račun velikih izgub vode v sistemu; Branko Omerzu je po odobritvi zvišanja cen odvoza smeti prek dogovorjenih osnov povečal osebne dohodke delavcem, zlasti administraciji, vrh vsega pa izrecni zahtevi IS navkljub ni posredoval podatkov o izplačilu plač; Boris Zorman je v podjetju Žale povzročil nevzdržne razmere in sklepal pogodbe z izvajalci, ki svojih nalog niso opravili v skladu z zahtevno strokovnostjo in potrebnim znanjem. Vidmar je zanikal, da se je izvršni svet SML spravil nad »rdeči lobby«, saj je novi direktor Snage Matjaž Medved član ZKS-SDP, Tone Kranjc (Vodovod-Kanalizacija) in Franc Pristovšek (Žale) pa menda nista člana nobene stranke. »Franc Pristovšek je na Žalah že prevzel posle, Borisa Zormana pa razporedil na mesto svetovalca,« je nadaljeval Vidmar. »Gospoda Lipič in Omerzu pa še nista dojela duha demokratičnosti, kar pomeni, da bi kot javna delavca morala poskrbeti za pri' mopredajo poslov tako, kot zahteva pravni red. Zamenjava na javni funkciji je bol] vprašanje kutlure. Oba sta uporabila manipulacije z delavci, ki v omenjenem procesu ne sodelujejo. In za to sta odgovorna...« javnih podjetij in zato javnim podjetjem direktorje vedno Pripravljeni na vojno Da bo čiščenje tega Avgije-vega hleva nadvse nehvaležno opravilo, se je ves čas zavedal tudi mestni kadrovnik Pavel Kogej, ni pa pričakoval, da bo oblast naletela na tolikšen od- »Red mora biti!*, trdijo predstavniki nove ljubljanske oblasti (z desne Proti levi): Dimitrij Kovačič, Pavel Kogej, Marjan Vidmar in Janez Lesar. (Vse slike: Sašo Bernardi) Por v nekaterih okoljih. »Vedeli smo, da z ukrepi racionalizacije poslovanja pri meščanih, ki jim navsezadnje služimo, ne bomo naleteli na vik in krik; v podjetjih pač, saj se delavci zavedajo, da jih je preveč in da v relativno kratkem delavniku zaslužijo lepe denarce,« je povedal Kogej. O (ne)kulturnem vedenju Omerzuja, ki so ga tistega petka pred štirinajstimi dnevi delavci Snage nagnali iz firme, pa je dodal tole: »Omerzu je Medvedu nastavil past. Povabil ga je na pogovor, delavcem pa še pred tem povedal, da bo Medved prišel prevzemat direktorske IZJAVA Nad izjavo gospoda Marjana Vidmarja, predsednika Izvršnega aveta Skupščine mesta Ljubljane, na včerajšnji tiskovni konferenci, da je Izvršni svet pripravljen na "totalno vojno" in da ima alternativo v "milici, vojski in kmetih", smo zaprepadeni, ogorčeni in zaskrbljeni. Delavci javnega podjetja Snaga nikoli nismo želeli imeti vojne, želeli pa smo, da se tudi mnenje nas delavcev upošteva in da se nam da možnost za argumentirane razgovore. Sprašujemo ae, kaj pomeni grožnja a "totalno vojno", kaj pomeni grožnja z "milico in vojsko" in kakšne posledice utegne ta grožnja imeti0 DELAVCI JAVNEGA PODJETJA SNAGA NIHDLI NISM3 GROZILI S ŠTRAJKOM, temveč smo ob opravljanju svojega dela želeli skupaj z odgovornimi v Mestu razreševati nastalo situacijo. Sojimo se, da lahko taka nepremišljena izjava, ki je direktna grožnja, izzove revolt širšega obaega, za katerega ne moremo in ne bomo mogli nositi odgovornosti. Pričakujemo, da bo Skupščina mesta Ljubljane na današnji seji, zaradi takšnih groženj, gospoda Marjana Vidmarja razrešila dolžnosti predsednika Izvršnega sveta Skupščine mesta Ljubljane. Ljubljana, 20/9-1990 DELAVCI JAVNEGA PODJETJA SNAGA p.o., LJUBLJANA " ^ n., posle. Ali je to kultura, vredna nekega sociologa?« Vidmar je nadaljeval, da bo v četrtek zjutraj sprejel delegacijo Snage - »vendar ne 13-članske, kot so se zmenili na zboru, temveč ,samo‘ petčlansko« - in da bo Omerzuju izročil odločbo o razrešitvi. Na vprašanje, kaj bo, če se bodo delavci odločili »umreti za svojega direktorja«, pa je odvrnil, da imajo za tak primer izdelanih več variant - od policijskih do kmečkih. »Na vojno smo popolnoma pripravljeni!« Povedal je tudi, da je slišal, da so vlomili v Zormanovo stanovanje in da so z grožnjami skušali priti tudi do Omerzujeve pisarne. Kdo in po čigavem naročilu, ni znal odgovoriti, da pa je naročil pristojnim službam, naj primer raziščejo. O odstavitvi Janeza Lesarja pa da ne razmišlja, čeprav se tudi z njim često prepira... Takšna je torej najnovejša ljubljanska komunalna štorija. Ali se bo končala s »happy-endom« ali ne, pa bo treba najbrž še malo počakati ... Damjan Križnik Napovedane izgube razburile duhove v mariborski Hidromontaži Izjemne nagrade za velike izgube Polletne razčlenitve uspešnosti poslovanja so v mnogih podjetjih odprle nove rane in še bolj poglobile nasprotja med direktorji ter delavci. Direktorji, ki naj bi nosili odgovornost za slabo poslovanje (krivi so seveda vedno drugi!), govorijo o težkih gospodarskih razmerah in o nehvaležnih delavcih, ki tega ne razumejo. Delavci, ki pa slabo poslovanje še najbolj občutijo ob plačilnem dnevu, iščejo krivce za to, da ni dela, predvsem pa ni denarja za njihovo zasluženo plačilo. V podobnem položaju so se znašli delavci in Vodstvo podjetja Hidromon-taža iz Maribora, ki deli usodo z drugimi slovenskimi gradbenimi podjetji. Višje sile krive za izgube Mnogi že vedo, da je politika zelo nezanesljiva stvar in da se ni varno zanašati nanjo. Tega pa, žal, v Hidromontaži niso vedeli, saj so jim samo v tem letu zaradi višjih političnih interesov propadli najmanj štirje zelo donosni posli, ki bi zagotovili dovolj dela in denarja za nekaj let. Tako usmerjenost na tako imenovane »rizične« države (kamor zagotovo sodijo Irak, Sovjetska zveza in nekdanja vzhodna Nemčija) letos ni obrodila prav nobenih sadov. To pa je po besedah generalnega direktorja Hidromontaže Jožeta Florjančiča tudi glavni razlog za izgubo 4,8 milijona dolarjev v prvem polletju. Ob tem, zakaj se je podjetje usmerilo samo na to tržišče in kdo je kriv za luknje v proizvodnem načrtu, ni bilo prav nič povedanega. Za krivca so zopet razglasili Anteja Markoviča in njegovo tečajno politiko, ki se ji po devetmesečnem uveljavljanju naši direktorji še vedno niso uspeli prilagoditi. Kot kaže, se ji tudi ne nameravajo prilagajati, saj jim zelo prav pride kot izgovor za svoj neuspeh. Vzroki za nezadovoljstvo delavcev O položaju podjetja in o odgovornosti vodstva za to so govorili tudi na drugi skupščini podružnice Neodvisnih sindikatov Slovenije v Hidromontaži. ki je bila 19. septembra. Neodvisni sindikati imajo v Hidromontaži 500 članov (za primerjavo naj povem, da jih imajo Svobodni sindikati 1490) med skupno 2500 zaposlenimi. Čeprav je imela skupščina veliko točk dnevnega reda, pa je največ pozornosti zbudila razprava o pred-sanacijskem programu. Sindikat je ponujeni program zavrnil in ga tudi zelo kritično ocenil. Tako mu očitajo, da ne vsebuje dolgoročne rešitve in analiz obstoječega položaja, da je premalo natančen pri neposrednem določanju nalog in predvsem ne določa, kdo bo odgovoren, če ne uspe. Do zdaj je namreč vse te račune Podružnica Neodvisnih sindikatov Slovenije v mariborski Hidromontaži ima 500 članov. Čeprav uradno obstajajo že od aprila, še vedno nimajo izvoljenih vseh članov predsedstva, saj so na skupščini zbrali predloge za člane predsedstva. Poleg tega se je skupščine udeležilo približno 50 ljudi (z gosti vred), kar predstavlja le slabo desetino vseh članov. Zato je vprašanje, ali so sklepi sploh veljavni, saj navzoči nikakor niso predstavljali večine članov v Hidromontaži. Na to je opozoril tudi predstavnik Svobodnih sindikatov, ki pa je pozdravil njihovo pobudo in zaželel, da bi sindikati med seboj bolj sodelovali. Osnovno načelo, ki se ga bodo morali držati tudi Neodvisni sindikati, če bodo hoteli imeti vpliv na dogodke v podjetju, pa je upoštevanje pravil medsebojnih odnosov in temu bodo morali prilagajati svoj način delovanja. Prva priložnost za to je bila že sprejemanje predsanacijskega programa, ko bi lahko (tako kot so to naredili Svobodni sindikati) dali pisne pripombe na predlog vodstva, a tega niso naredili. Sedaj, ko je delavski svet ta program že sprejel, pa so očitki, čeprav verjetno utemeljeni, žal prepozni. plačeval delavec! Še bolj pa se je kri razvnela, ko so govorili o raznih denarnih nagradah, ki naj bi jih vodstvo določilo predvsem zase. Tako naj bi direktor avgusta dobil poleg svoje redne plače tudi posebno nagrado za izjemne dosežke. Merila, po katerih lahko nekateri dobijo to nagrado, niso znana. Je pa ironično, da direktor podjetja, ki še nikoli doslej ni imelo takšne izgube, dobi 6.000 din nagrade za »izjemne dosežke« v svojem podjetju. Te nagrade bi bile upravičene, če bi s temi izjemnimi dosežki lahko povečali proizvodnjo in tako koristili vsem zaposlenim. Žal pa je tudi pri Hidromontaži ta nagrada le eden izmed nači- nov za povečanje osebnih dohodkov. To pa je sindikat v časih, ko marsikdo komajda zasluži za obstoj, zbodlo v oči in kmalu za tem so postavili tudi vprašanje, ali je to vodstvo sposobno izpeljati podjetje iz krize. Odgovor na to jim je delno dal sam generalni direktor, ki naj bi se, kot je dejal, prav kmalu predčasno upokojil. Verjetno pa bo sindikat vztrajal pri ugotavljanju njegove odgovornosti za nastali položaj. Prodaja delnic - prava sramota! Na skupščini so predstavniki Neodvisnih sindikatov Slovenije (Ptuj) izrazili tudi PRAVNIK SVETUJE Vprašanje: Delavci v podjetju v ustanavljanju so v delovnem razmerju za določen čas. Po preteku časa, za katerega so imeli sklenjeno delovno razmerje, delavcem niso podaljšali delovnega razmerja za določen čas, vendar že več mesecev nadaljujejo delo. Kakšen je pravni položaj teh delavcev? Odgovor: V času od vpisa organizacije v sodni register do konstituiranja organov upravljanja odloča o sklenitvi in prenehanju delovnega razmerja ter o pravicah, obveznostih in odgovornostih delavcev organ, ki opravlja poslovodno funkcijo, če ni s kolektivno pogodbo drugače določeno (2. člen Zakona o delovnih razmerjih, Ur. 1. RS št. 14/90). Na osnovi določila 2. odstavka 17. člena Zakona o delovnih razmerjih delovno razmerje za določen čas preneha s potekom časa, predvidenega za izvršitev dela, s pretekom določenega časa ali z dnem, ko se vrne odsotni delavec. Delavci, ki po preteku časa, za katerega so sklenili delovno razmerje za dolčen čas, nadaljujejo delo, s pravnega vidika niso v delovnem razmerju. Osebo, ki opravlja poslovodno funkcijo, je treba opozoriti, da glede na potrebe delovnega procesa sklene z delavci pogodbe o zaposlitvi za določen čas. Ana Križanič, dipl. iur. svoje nestrinjanje s celotnim položajem slovenskega gospodarstva in predvsem položajem delavca, ki je čedalje bolj kritičen. Zato so obsodili vse poskuse odtujevanja družbene lastnine v roke zasebnikov pod tržno ceno, še posebej ostro pa so napadli zakon o plačah, ki predvideva prodajo del. ac podjetja delavcem. Po besedah Rastka Ploha, predsednika Neodvisnih sindikatov Slovenije, je nesramno in tudi sramotno ponujati delavcu v nakup nekaj, kar je tako ali tako njegovo, saj je bilo z njegovim denarjem tudi zgrajeno v večini podjetij. Tako bi bilo vse minulo delo enostavno zbrisano in neveljavno, delavcu pa lahko ostane le še grenak spomin na svojo hitro pozabljeno zgodovinsko vlogo pri nastanku te družbe. Robert Peklaj Tone Peršak Nova knjižica iz zbirke Aktualne teme SLOVENSKIUSTAVN Slovenski pisatelj, poslanec in podpredsednik družbenopolitičnega zbora skupščine republike Slovenije objavlja svoja razmišljanja, objavljene članke in ocene o smiselnosti samo slovenske ustave kot ustave suverene in samostojne države. Cena: 70 dinarjev Naročila pošljite na naslov: ČZP Enotnost, Ljubljana, Dalmatinova 4 telefon 321-255, 310-033 _ izvodov Naročilnica............................................. Pri ČZP Enotnost, Ljubljana, Dalmatinova 4, nepreklicno naročamo - knjižice Toneta Peršak Slovenski UStaVtti mnogoboj. Naročeno pošljite na naslov--------------------------—;------------- Ulica, poštna št., kraj. Naročeno dne:----- _. Račun bomo plačali v zakonitem roku. Podpis naročnika O kolektivni pogodbi v nekaterih podjetjih postojnske občine Za nekatere ne bo težav Splošna kolektivna pogodba je podpisana in uzakonjena. Na vrsti so torej panožne in pa seveda tiste, končne, prave, ki se jih bodo držali v podjetjih in ki naj bi bile rezultat vseh pogajanj, prerekanj, obtoževanj, upanj in razočaranj. Napotili smo se v nekatera podjetja postojnske občine, da bi od sindikalnih predsednikov izvedeli, kako se nanje pripravljajo, kakšne težave imajo pri tem in kakšne so sploh možnosti, da jih uresničijo. Žal bo ta podoba dokaj enostranska, saj nekateri predsedniki, kljub dogovoru, niso bili pripravljeni odgovarjati in so se čez noč odločili za dopust. Najbrž so po premisleku ugotovili, da o pripravah na kolektivno pogodbo nimajo kaj povedati, ker pač niso še nič naredili. Vprašanje, zakaj ne, pa je za tistega, ki je funkcijo sindikalnega aktivista sprejel, seveda zelo neprijtno. V Livu so se načelno že dogovorili Da v njihovem podjetju ne bo težav, je prepričan predsednik sindikata Borut Tušar. »Že konec avgusta je naš delavski svet sprejel sklep, da v celoti sprejema splošno kolektivno pogodbo. Prav tako tudi panožno, ko bo podpisana. Ker pa ravno v tem času pripravljamo nov pravilnik o sistemizaciji delovnih mest in o nagrajevanju, smo se na delavskem svetu dogovorili, da bomo v našo pogodbo vnesli tisto, kar bo za delavce bolj ugodno. S strani vodstva ni bilo nikakršnih nasprotovanj, čeprav bo to pomenilo, da se bo v naslednjih treh mesecih morala masa za osebne dohodke povečati za 20 do 30 odstotkov. Zvezni zakon o plačah? Le zakaj bi se ga morali držati samo v Sloveniji, ko pa vemo, da se ga drugod ne. Moram povedati, da so delavci s podpisom splošne kolektivne pogodbe zadovoljni, kljub temu, da so se pogajanja zelo vlekla. So pa tudi razoča- rani nad velikim odstopanjem podpisane pogodbe od tistega, kar je bilo napisano in obljub-Ijano v osnutku. Marsikje ugotavljajo bistvene razlike. Predvsem gre za osnovo OD, ki se je iz obljubljenih 600 DEM znižala kar na 440. Potem pa je tu še delovni čas, letni dopusti, regres in še marsikaj. Premalo ali nič ni zapisanega o varstvu delavcev pred odpuščanjem. Pri uveljavljanju pogodbe Borut Tušar Svobodni sindikati v Slovenskih Konjicah opozarjajo Strah pred socialnimi nemiri V Slovenskih Konjicah se tako kot povsod drugod ubadajo z mnogimi težavami, seveda pa je trenutno še najtežje gospodarstvu, ki se nikakor ne more rešiti nelikvidnosti. To pa tudi pomeni, da je čedalje več dela za sindikat, saj je položaj delavcev iz dneva v dan slabši. Kolektivna pogodba, ki je sedaj v veljavi, naj bi vsaj malo izboljšala njihov položaj, je pa že sedaj vprašanje, koliko podjetij se je bo sposobno držati. Stališče sindikata je pojasnila občinska sekretarka zveze svobodnih sindikatov Slovenije v Slovenskih Konjicah Milica Dabanovič. Presežki in nizke plače »V občini se ubadamo z mnogimi težavami. Še najtežje bo odpraviti presežek delavcev, ki se že pojavlja, in povečati osebne dohodke, saj občinsko povprečje zaostaja kar 15 odstotkov za republiškim!« Tudi do sedaj ugotovljeni presežek delavcev, ki znaša že dobro desetino vseh zaposelnih, pomeni za industrijsko tako majhen kraj skoraj nerešljivo vprašanje. Denarja še za te zaposlene ni dovolj, kaj šele za nove naložbe, ki bi omogočale odprtje novih delovnih mest. Poleg tega vsako leto precej mladih konča šolanje, žal pa so že sedaj brez perspektive za zaposlitev v svojem kraju. Seveda je tu še nerešeno stanovanjsko vprašanje, predrago otroško varstvo in šolska prehrana, zato je nezadovoljstvo delavcev . čedalje večje. Ti poskušajo svoje težave reševati prek sindikata, ki pa je v večini primerih tudi nemočen. »Kljub temu nam je letos uspelo vsaj to, da so se cene stanarin in komunalnih storitev dvignile za manj, kot pa je bilo prvotno predlagano, in tudi mesec dni kasneje kot drugod. Delavcem poskušamo pomagati tudi tako, da smo jim sedaj omogočili cenejši nakup živil in drugih izdelkov v nekaterih trgovinah.« Kako uveljavljati kolektivno pogodbo V podjetjih, med katerimi je najmočneje zastopana kovinska in elektroindustrija (Unior Zreče, Kostroj, itd), je zaposlenih 8000 ljudi, med njimi je 5156 članov Svobodnih sindikatov. Zal pa bo morala večina podjetij zaradi nelikvidnosti uveljavljati tisti dodatek v kolektivni pogodbi, ki dovoljuje tudi do 20 odstotkov nižje izhodišče za osebne dohodke. To vsekakor ne bo razveselilo delavcev, saj si mnogi obetajo boljše življenje z uveljavljanjem kolektivne pogodbe. Morda bi moral svoj delež pristaviti tudi izvršni svet občine in pripraviti socialni ter gospodarski program, saj tako velikega bremena podjetja in sindikat ne bosta mogla prenesti. Zato je upravičena bojazen Milice Dabanovič: »Bojim se, da se bodo kmalu pojavili socialni nemiri in spontane stavke, če ne bomo prav kmalu ukrepali. Da do tega še ni prišlo, pa je razlog v tem, da se ljudje še vedno bojijo za svoje delovno bo več in delavec ne bo imel mesto.« Samo ugibamo lahko, več kaj izgubiti. kaj bo potem, ko tudi tega ne Robert Peklaj bomo imeli prav gotovo nekaj težav pri razporejanju delavcev v posamezne kategorije. Kolektivna pogodba predvideva le osem kategorij, mi pa jih imamo 36. Če v panožni pogodbi ne bo drugače, se bomo morali sami odločiti za vmesne razrede. Na splošno pa pri nas prevladuje mnenje, da gospodarska zbornica ni pravi partner za podpis kolektivne pogodbe. V sedanjem položaju, ko nimamo lastnika, bi po našem mnenju morala biti to vlada.« Kot je povedal Borut Tušar, imajo v Livu približno tisoč zaposlenih. Njihov povprečni osebni dohodek je 5.000 dinarjev. Tudi najnižji že dosega najnižjega iz kolektivne pogodbe. S tem pa ni rečeno, da se pri njih ne bodo zavzemali za še boljše. Boža Križman O delu sindikata pa je dejal, da je sodelovanje z vodstvom korektno. Le direktor si v podjetju želi enoten sindikat. V Livu imajo namreč Svobodni sindikati 60 odstotkov članov, ena desetina je tomši-čevcev, preostali pa se še niso vključili nikamor. Čeprav, tako meni Tušar, interesi delavcev niso glavna skrb Tomšičevega sindikata, vseeno nekako sodelujejo. Razmišljajo celo o koordinacijskem odboru, ki bi pri vodstvu zastopal stališča, ki so skupna obema sindikatoma. Slaba povezava z republiškim odborom »Čakamo na podpis panožne kolektivne pogodbe,« je povedala predsednica sindikata podjetja HOT (Hoteli, turizem Postojna) Boža Križman. »O osnutku smo se kar precej pogovarjali, tudi z vodstvom. V glavnem smo zadovoljni, saj prinaša veliko novosti v prid delavcem, ki jih sedaj nismo imeli. Za tistih 600DEM pa smo že na začetku vedeli, da jih ne bomo dosegli. Določenih 440 DEM, kolikor jih določa podpisana pogodba, za nas ne bo problem, saj jih že sedaj presegamo. No, razen nekaterih izjem. Julija smo imeli povprečni osebni dohodek, če vzamemo samo osnovo, 5.833 dinarjev, če pa upoštevamo še dodatke (delovna doba, nadure, itd.), je bila 6.767 dinarjev. Na osnutek panožne pogodbe pa imamo tudi nekaj pripomb, ki smo jih tudi napisali. Kar precej poklicev, ki jih imamo pri nas, ni zajetih v pogodbi. Kaže, da so jo sestavljali delavci iz zdraviliškega turizma. O osnutku pogodbe smo se pogovarjali tudi z vodstvom. Direktor nam je obljubil, da jo bomo pri nas v celoti uveljavljali, če ne celo več. Vse sporne stvari pa bomo urejali skupaj. Nekaj pa moram povedati, kar je tudi v zvezi s .panožno pogodbo. Povezava z republiškim odborom naše panoge je zelo slaba. Imamo delegata, ki že nekaj časa ni dobil nobenega vabila. Tudi osnutka po- godbe nismo dobili. Šele na osebno zahtevo so nam ga poslali. No, mimogrede, tudi o napovedani stavki nismo dobili od našega RO nikakršnih navodil. Naj se še enkrat povrnem k plačam, ki, kot ste lahko ugotovili, niso med najslabšimi. Naši delavci, posebno tisti z nižjimi osebnimi dohodki, pa vseeno niso zadovoljni. Vsote, ki sem jih maloprej povedala, so nekakšne bruto plače, po zakonu o plačah dobimo 20 odstotkov od tega v obveznicah. To pa daje malo drugačno sliko o naših plačah. Res se nam te obveznice še kar dobro obrestujejo, vendar je to ta hip še vedno golob na strehi.« Boža Križman je še povedala, da je v njihovem podjetju 286 delavcev članov Svobodnega sindikata, kar pomeni dobrih 80 odstotkov. Preostali so bolj ali manj se-zonci, ki pa se v sindikat ne vključujejo. Z vodstvom kar uspešno sodelujejo, kar pomeni, da svoje osnovne zahteve tudi uresničujejo. Res je sicer, da med sezono ni veliko časa za nekatere tradicionalne dejavnosti sindikata, kot so izleti, poceni nakupi, šport... Ne zanemarjajo pa socialnega dela, saj so ustanovili poseben sklad, kamor dajejo deset odstotkov sredstev, ki jim ostanejo od članarine. Namenjen pa je socialnim problemom, ki včasih zadenejo kakega njihovega delavca. Najprej sindikat, potem šele razprava o kolektivni pogodbi V pivškem Javorju imajo sindikat in ga nimajo. Članarino plačujejo, ki pa ostaja v firmi. Nimajo pa še vodstva. Prav sedaj iščejo in zbirajo zaupnika, ki se bo lahko v imenu delavcev pogajal z vodstvom. Niso se sicer še odločili, v kateri sindikat se bodo vključili, vse pa menda kaže, da v Svobodne sindikate. Zakaj z odločitvami zamujajo, je težko reči. Nekaj pa je gotovo prispevala nekajkratna reorganizacija podjetja, ki pa še ni dokončna. Nekaj pa menda vpliva tudi nerazpoloženje nekaterih do republiškega sindikalnega vodstva. Ker torej med sindikalisti nismo našli primernega sogovornika, smo o pripravah na kolektivno pogodbo povprašali vodstvo podjetja. Predsednik kolektivnega poslovodnega organa Marjan Tiselj in član KPO Stojan Ko-košar sta povedala: »V oktobru bomo v našem podjetju podpisali kolektivno pogodbo in to na podlagi splošne pogodbe. Imamo skupino strokovnjakov, ki mora do 15. septembra pripraviti osnutek. Čakamo sicer tudi na predlog panožnega sindikata pa tudi na predlog združenja lesarjev. Vse nam pa gre nekam prepočasi. Mi vsi, še posebej v vodstvu, pa bi radi, da bi se tudi pri nas postavili odnosi, ki so normalni za ves svet.« Lesna industrija Javor Pivka je 1.500-članski kolektiv, ki je že sedaj mešana firma. Približno tretjina delavcev se je namreč prostovoljno odločila in vsak od njih je že vložil 1.000 do 5.000 DEM v podjetje. Presenetljivo velik odziv. Kot pravijo, pa je to šele začetek. No, kljub krizi panoge so oni še vedno nekako nad vodo, kar kažejo tudi še kar zadovoljivi osebni dohodki, ki so v povprečju 5.000 dinarjev. Se to sta povedala vodilna delavca, da načrtujejo v Javorju zaposlitev profesionalnega sindikalnega delavca. Plačevalo ga bo podjetje, vendar posredno, tako da bodo dogovorjeno vsoto nakazovali sindikatu. Andrej Agnič Predlog za metodologiio Izdelave kriterijev za določanje presežkov delavcev po elementih v kolektivni pogodbi______________________ V pripravah na celovit prehod v sistem, ki ga Predvideva splošna kolektivna pogodba (SKP), se Pojavlja precej napačnih prijemov še iz časov medsebojnih razmerij delavcev. Poseben problem predstavlja operacionalizacija 12. člena kolektivne pogodbe, kjer je še posebej opazno poudarjanje stare logike pri uveljavljanju kriterijev. Zato je ta prispevek poskus preprečevanja ravnanja po starem in operacionalizacija tega člena v duhu novih spoznanj in potreb. Iz vsebine 12. člena SKP vidimo, da predlog za Presežne delavce pripravijo strokovne službe (odvisno od tega, ali gre za ekonomske ali tehnološke presežke), končno ugotovitev pa sprejme poslovodni organ. Ugotavljanje presežkov delavcev je v bistvu povezano z delovnimi mesti, ki niso več potrebna zaradi organizacijskih ali tehnoloških sprememb. Če se sprejme takšna ugotovitev, se v kategorijo presežnih delavcev uvrstijo: - vsi delavci, ki delajo na teh delovnih mestih, - vsi delavci v podjetju, ki delajo na takšnih delovnih mestih, za katere se zahteva enaka stopnja strokovne izobrazbe za določeno vrsto poklica, znanja in zmožnosti. Pomembna ugotovitev, ki jo moramo posebej poudariti, je ta, da potemtakem ne gre za presežek delavcev, temveč za manjko potrebnih delovnih niest. Za kvalitetno kadrovsko zasedbo ugotovljenih delovnih mest pa se začne postopek ugotavljanja presežnih delavcev. Splošna kolektivna pogodba jasno opredeljuje kategorije delavcev, ki jih ni mogoče uvrstiti med presežne delavce: - sindikalnega zaupnika, - delegata v delavskem svetu, - delavk v času nosečnosti, med porodniškim dopustom in dopustom za nego in varstvo otroka. Ugotovimo lahko, da ne gre za trajni status, marveč za status, ki je časovno opredeljen z določenim pogojem. Pomemben poudarek dajejo sporazumnemu reševanju problematike presežnih delavcev, saj je med presežke mogoče uvrstiti delavce samo s soglasjem: - invalide in invalidne osebe, - delavce z manj kot enim letom delovne dobe, - oba zakonca, ki sta zaposlena v istem podjetju, - delavke(-ca) samohranilke z otrokom do dveh let starosti, - delavce, ki jim do uveljavitve pravice do upokojitve manjka do pet let zavarovalne dobe. Delavec mora biti obveščen o vseh ukrepih povezanih z nastankom in reševanjem presežkov delavcev. Prav tako morajo biti delavci osebno seznanjeni z načini za reševanje svojega delovnega položaja. Dosedanja praksa pa kaže, da se tega določila ne držijo in se seznami pojavljajo »pet minut pred dvanajsto«, kar pa je lahko tudi vsebinski element za pritožbe delavcev. Na vsak prijem, čeprav želi biti še tako strokoven, delujejo subjektivni in objektivni vplivi. Konsenz je pravičen, če so objektivni vplivi prevladujoči, zato je dobro upoštevati nekatera načela pri metodološki razdelavi meril za določanje presežkov delavcev. Možna načela za razdelavo kriterijev za določanje presežkov delavcev ali za ohranitev zaposlitve delavcev po kolektivni pogodbi bi lahko bila: - načelo selektivnosti - načelo razumljivosti - načelo enostavnosti - načelo primerljivosti - načelo logičnosti. V 12. čl. SKP je nedvoumno opredeljeno, da poznamo osnovni kriterij in pet korekcijskih, ki so med seboj subsidiarno povezani. To pomeni, da se naslednji kriterij vključuje šele ob enakem rangu predhodnega kriterija. V življenju pa srečujemo že izdelane pravilnike, ki predvidevajo seštevanje točk po vseh kriterijih, kar pa ni v duhu SKP in je povsem napačno. Ob upoštevanju omenjenih načel so tako lahko elementi kriterijev za ohranitev zaposlitve delavcev, ki so določeni v kolektivni pogodbi, določeni z rangi in ne s točkami. Lahko pa določimo rang s točkovanjem, kar je v tem predlogu tudi opravljeno pri 6. kriteriju: Rang: 1. DELOVNA USPEŠNOST 1-5 2. STROKOVNA IZOBRAZBA 1-5 3. DELOVNE IZKUŠNJE 1-5 4. DELOVNA DOBA 1-5 5. ZDRAVSTVENO STANJE 1-5 6. SOCIALNO STANJE ___________ 1-5 Operacionalizacija lestvice za posamezni kriterij mora temeljiti na omenjenih načelih. Pri tem je treba omeniti, da se lahko vsi kriteriji, razen 1. (delovna uspešnost) uporabijo brez modifikacij. 1. DELOVNA USPEŠNOST (odstotki odstopanja od povprečne osebne ocene ali odstopanja od norme); Odstotek odstopanja (od povprečne osebne ocene); Rang: več-10% 1 od-10% do-4% 2 od 4% do+3% 4 nad 10% 5 Delež odstopanja (od povprečne norme v obratu): Rang: manj kot -5 % 1 od -5 do +5 % 2 od 6% do 15 % 3 od 16% do 25% 4 nad 25% 5 V tem predlogu je lestvica za prvi kriterij prirejena za podjetje, v katerem se osebna uspešnost za delo na čas ocenjuje od 0-45%, ob povprečni osebni oceni 25%, povprečno preseganje norme pa je 15% (s tem, da je 90% doseganje dejanske norme priznano kot 100%, vzrok je v dodatni stimulaciji delavcev po normi). Kot kaže, morajo vsa podjetja izdelati sistem za spremljanje delovne uspešnosti in nameniti vso pozornost objektivnemu uveljavljanju sprejetih kriterijev. To pa je tudi zahteva 34. čelna SKP, ki govori o osebnem dohodku na podlagi delovne uspešnosti. Če so razponi drugačni, se v enakem deležu opravi tudi modifikacija vrednosti, ki določajo posamezni rang (primer: če je delovna uspešnost v razponu 0-20%, je vrednost za prvi rang 5, za tretji rang 1.5, itd., enako pa se lahko določijo nova razmerja glede na povprečno preseganje norme). Ker je to osnovni kriterij, je potrebno dobro preučiti vse specifičnosti, če je potrebno tudi spremeniti sistem ocenjevanja, preveriti norme in nato na vsak način preizkusiti na modelu. 2. STROKOVNA IZOBRAZBA (smer in stopnja izo- brazbe): Smer: neustreznost smeri -neustreznost smeri -ustreznost smeri -ustreznost smeri -ustreznost smeri - Izobrazba: neustreznost stopnje ustreznost stopnje neustreznost stopnje ustreznost stopnje preseganje stopnje Rang 1 2 3 4 5 Pri rangiranju tega kriterija predlagam instru-mentalizacijo s primerjanjem zahtevanih in dejanskih parametrov delovnega mesta in delavca glede na A. Povprečni OD na druž. člana: nad 2.0 zajam. doh. RS od 1.5 do 2.0 zajam. doh. RS od 1.0 do 1.5 zajam. doh. RS od 0.7 do 1.0 zajam. doh. RS manj kot 0.7 zajam. doh. RS B. Nepreskrbljeni otroci: 1 otrok 2 3 4 5 ali več 0.2 0.4 0.6 0.8 1.0 0.2 0.4 0.6 0.8 1.0 3. DELOVNE IZKUŠNJE (delovna doba na konkret- nem delovnem mestu:) Leta: Rang: do 5 let 1 6 -10 let 2 11-15 let 3 16-20 let 4 nad 20 let 5 Predlagano stopnjevanje petih let med posameznimi rangi izhaja iz upoštevanja načel primerljivosti in logičnosti, vsekakor pa se mora stopnjevanje prilagoditi splošni strukturi v podjetju, da bi dosegli tudi načelo selektivnosti (primer: podjetje, ki je bilo ustanovljeno pred manj kot 20 let, mora sorazmerno znižati stopnjevanje med posameznimi rangi). 4. DELOVNA DOBA (skupna delovna doba): Leta: Rang: do 7 let 1 8 -14 let 2 15-21 let 3 22-28 let 4 nad 28 let 5 Tudi pri operacionalizaciji tega kriterija veljajo ugotovitve iz prejšnjega. Vsekakor naj se po ugotovitvi osnovnega seznama presežkov delavcev opravi njihova strukturna analiza in ugotovi, ali obstaja ustrezna zastopanost v vseh rangih (v smislu Gaussove krivulje ali proporcionalno). 5. ZDRAVSTVENO STANJE (ustrezno, spreme- njena, delovna zmožnost, invalidnost): Stanje: Primerno za delo Spremenjena delovna zmožnost Invalidnost kot posledica bolezni Invalidnost kot posledica nesreče pri delu Invalidnost kot posledica poklicne bolezni Rang: 1 2 3 4 5 Če upoštevamo, da se invalide in delavce lahko uvrsti med presežne delavce, ni razloga, da jih ne bi rangirali po istih kriterijih, vendar moramo že v operacionalizacijo kriterija vgraditi varovalni mehanizem. 6. SOCIALNO STANJE (A - povprečni OD na druž. člana, B - štev. nepreskrbljenih otrok, C - štev. zap. druž. članov, D - opravljanje obrtne dejavnosti kot postranskega poklica ali opravljenje kmetijske dejavnosti, E - lastništvo ali solastništvo zasebnih ali mešanih podjetij): Formula za rang = A + B + C + D+ E A 0.2 0.4 0.6 0.8 1.0 B 0.2 0.4 0.6 0.8 1.0 C 0.2 0.4 1.0 Točke D 0.2 0.4 1.0 E 0.2 0.4 1.0 6. 1.0 2.0 3.0 4.0 5.0 Rang C. Število zaposlenih družinskih članov: več kot 2 zap. 2 zaposlena 1 zaposlen 0.20 0.40 1.00 D. Opravljanje obrtne dejavnosti - opravljanje kmetijske dejavnosti: možnost obrtne in kmetij ske dej avnosti 0.2 možnost obrtne ali kmetijske dej. 0.4 nima možnosti 10 E. Zasebno podjetništvo (lastništvo ali solastništvo) lastnik 0.2 solastnik 0.4 ni lastnik 1-0 Ta kriterij je edini kumulativen in se zato točke po posameznih podkriterijih enakopravno seštevajo, se- veda ob upoštevanju že omenjenih načel. Operativno obdelavo lahko opravimo z obrazcem, ki preprečuje subjektivnosti, ker poznamo imena delavcev, lahko pa se v ta namen uporabljajo še posebne šifre. Organizacijsko se lahko določi več delovnih podskupin, ki obdelajo celoten seznam po enem, dveh ali največ treh kriterijih (vendar ne zaporednih), da se zagotovi še večja objektivnost dela. Ko so ugotovljene vrednosti rangov za posamezni kriterij, se iz njih sestavi koda, ki se jo lahko obdela na slehernem osebnem računalniku, ki ima programe z razpredelnicami (lotus 123, symphony, itd.) tako da se vsaka številka kode vnese v svoje polje in se nato seznami sortirajo po rastočih ali padajočih vrednostih za posamezno kolono. OBRAZEC: PRIIMEK IN IME Kriteriji Rang 1. DELOVNA USPEŠNOST 1 2 3 4 5 2. STROKOVNA IZOBRAZBA: 1 2 3 4 5 3. DELOVNE IZKUŠNJE: 1 2 3 4 5 4. DELOVNA DOBA: 1 2 3 4 5 5. SOCIALNO STANJE:______1.2 3 4 5 ŠIFRA DM: ... 1 1. 2. 3. 4. 5. 6. MAT. ŠTEV.:______ KODA: ------------- Glede na to, da ni mogoče izdelati univerzalnega modela in da je potrebno na temelju delnih analiz opraviti preizkus vrednosti za posamezne range v okviru kriterijev, naj bo ta model le način razmišljanja in hkrati opozorilo, da vse rešitve, ki bodo vsebovale staro prakso (seštevanje točk vseh kriterijev), ne bodo zakonite in bodo delavci tovrstne spore dobili. To je hkrati tudi opozorilo delavcem, naj preverijo zakonitost svojih pravilnikov, kajti marsikje jim bodo pojasnjevali, da so sami takšen pravilnih sprejeli (na delavskem svetu) in da zato nepreklicno velja. Mag.. Erik Kos Borza sindikalnega turizma NAROČILNICA SINDIKALNA ORGANIZACIJA Naročamo______________malih darilnih kompletov in Borza sindikalnega turizma, ki je v preteklih dveh letih brezplačno Poiskala več kot petdesettisočim delavcem najugodnejšo priložnost za dopust, razširja svojo dejavnost na vrsto področij - in postaja Podjetje z imenom TRIS. Naša naloga in ambicija sta ponuditi čim več na področju sindikalnega turizma, rekreacije, prireditev in usposabljanja ter pod najugodnejšimi pogoji. Tokrat vam ponujamo pomoč pri božičnem in novoletnem obdarovanju otrok vaših sodelavcev. Iz izkušenj vemo, da je zelo težko biti Dedek MRAZ ali BOŽIČEK z denarjem, ki ga imamo na voljo v sindikalnih organizacijah. V današnji gospodarski stiski bo še teže, čeprav si vsi želimo, da vsaj otrok ne bi »kaznovala«. Da bi vam olajšali izbiranje kakovostnih in hkrati mikavnih daril, a kar se da poceni, smo se povezali z nekaterimi grosističnimi uvoznimi podjetji in izbrali najugodnejšo ponudbo. Skupaj z mednarodnim podjetjem EURO - TRADE smo, upoštevajoč kakovost, pestrost, sodobnost in ceno ponujenega blaga, pripravili dva darilna kompleta: V prvem kompletu za otroke od 2. do 6. leta starosti so: - otroški nahrbtnik pastelnih barv, - puščica z navadnimi in barvnimi svinčniki, flomastri, radirko, kompletom šablon, šilčkom, ravnilom in - »puzzle«, zloženka iz penaste gume, - slovenska slikanica V drugem kompletu za otroke od 6. do 11. leta starosti pa so: - nahrbtnik (tudi kot šolska torba) s pravo veliko vodotesno elektronsko uro na hrbtni strani, - žepni računalnik (kalkulator) s petimi pisali, - digitalna ročna ura v »kit« izvedbi, ki si jo mora sestaviti s priloženim orodjem obdarjenec sam, - kvalitetna slovenska knjiga. Predmeti bodo na ogled na sedežu Trisa, na Dalmatinovi 4, v Ljubljani. Prvi komplet vam nudimo po 339,00 din (48,5 DEM), drugega pa po 595,00 din (85 DEM). Tako nizko ceno smo dosegli zato, ker uvoznik računa na prodajo večje količine blaga, in ker bo TRIS - borza sindikalnega turizma, svoje posredniško delo opravila brezplačno v korist otrok članov sindikata in drugih delavcev. Nahrbtnik, ki je že sam mikavno darilo, bo hkrati »embalaža« preostalim darilnim predmetom. Tako ga napolnite še po svojih željah, navadah in zmožnostih (na primer z bomboni, sadjem, morebitnimi izdelki vašega podjetja ipd.)! Če se boste odločili za naročilo, vam bomo prihranili precej denarja, dela in časa'v prednovoletnih dneh, ko boste že tako in tako najbolj obremenjeni. Da bi vam olajšali delo tudi ob naročilu, prilagamo obrazec, naročilnico. Če se boste odločili za našo ponudbo, vas prosimo, da izpolnjeno, podpisano in žigosano naročilnico pošljete na naš naslov: TRIS - BORZA SINDIKALNEGA TURIZMA, Ljubljana, Dalmatinova 4, toda najkasneje do 15. oktobra 1990, ker le tako lahko zagotovimo dobavo oziroma dostavo do 20. decembra letos. Natančnejša pojasnila (opisi blaga, minimalne količine, morebitna individualna naročila, mesto dostave, kompletiranje daril ipd.) dobite do telefonu (061) 326-982 ali 322-975 (Doro Hvalica). ___________ velikih darilnih kompletov. Prosimo, da nam blago dobavite najkasneje do 20. decembra 1990. Naši točni podatki: SINDIKALNA ORGANIZACIJA (ali drug naročnik): KRAJ, ULICA IN ŠTEVILKA: POŠTA:________________________TELEFON:------------------- ŠT. NAŠEGA ŽIRO RAČUNA:---------------------------------- Račun bomo poravnali najkasneje v 15 dneh po prevzemu blaga. Predsednik Datum: ŽIG (oz. naročnik): 61000 Ljubljana Dalmatinova 4 © telefon: (061) 310-033, 326-982, 322-975 i telex: 313-29 VURESIND § telefax: (061) 317-298 Kolektivna pogodba za družbene dejavnosti utegne ogroziti že izoblikovane zahteve na posameznih področjih Ali bodo v dmžbenih dejavnostih spet ostali na cedilu Na začetku tega meseca je na nekaterih zavodih in ustanovah po Sloveniji, pa tudi v sindikatih družbenih dejavnosti, začelo krožiti delovna različica kolektivne pogodbe za družbene dejavnosti v Republiki Sloveniji, ki so jo povsod z zanimanjem pričakovali. Prvi komentarji - tudi v sredstvih obveščanja - so kolektivno pogodbo pozdravljali, saj naj bi po daljšem obdobju odpravila nepriljubljeno obvezno zaostajanje dohodkov v družbenih dejavnostih za gospodarstvom. Hitro se je izkazalo, da je bilo veselje - vsaj za zdaj - prezgodnje. Pozornemu bralcu gradiva je bilo hitro jasno, da gre za prvo delovno gradivo, ki pomeni v bistvu kompilacijo oziroma povzetek zakonskih določil za to področje in nekaterih že pripravljenih kolektivnih pogodb za posamezne družbene dejavnosti. V gradivu upoštevajo pripravljene kolektivne pogodbe za kulturne dejavnosti; za srednje šole; za osnovne šole, za vzgojnovarstvene organizacije; za višje in visoke šole; za dejavnost zdravstva in socialnega varstva. Tudi republiški sekretariat za delo je s posebnim opozorilom v časopisju kmalu obvestil morebitne prejemnike gradiva »Kolektivna pogodba za družbene dejavnosti v Republiki Sloveniji«, da je bilo besedilo zaradi nesporazuma in pomanjkljivih informacij posredovano v nekatera okolja. Opozarja, da gradivo ni uradno in s strani pristojnih resorjev izvršnega sveta, strokovno usklajeno besedilo za razpavo. Gre za delovno gradivo za sejo dveh delovnih skupin, ustanovljenih za pripravo tovrstne pogodbe pri republiškem sekretariatu za delo. Gradivo je nastalo po dogovoru na začetku dela dveh skupin, za osnovo pa ima pozitivno zakonodajo in do sedaj nastale zasnove pogodb po posameznih dejavnostih. Ko smo se za podrobnosti obrnili na republiški sekretariat za delo, smo izvedeli, da bodo gradivo na delovnih skupinah obravnavali še ta teden. Za delo pri pripravi pogodbe na sekretariatu skrbi Irena Bečan, njena sodelavka pa nam je povedala, da načrtujejo že v naslednjih dneh tudi pogovor o kolektivni pogodbi s sindikati. S katerimi, ni natanko vedela, menda z »Ravnikarjevimi«. Ko smo po domu sindikatov poizvedovali, ali kdo kaj ve o napovedanem sestanku s predstavniki sekretariata za delo, smo ugotovili, da v nobenem od sindikatov dejavnosti o tem ne vedo ničesar. Šele na koncu se je izkazalo, da nekakšen sestanek vendar bo. Namenjen naj bi bil predvsem pogovorom o reprezentativnosti sindikatov, bodo pa govorili tudi o kolektivni pogodbi za družbene dejanosti, čeprav predstavniki sindikatov dejavnosti na pogovoru ne bodo sodelovali. Poizvedovanje pa je opozorilo na druge razsežnosti problema. Praktično v vseh sindikatih dejavnosti - tam, kjer so že razvili sodelovanje s preostalimi samostojnimi sindikati pa tudi v teh sindikatih - prevladuje mnenje, da je pripravljanje kolektivne pogodbe za družbene dejavnosti jalovo delo oziroma bi ta kolektivna pogodba utegnila ogroziti že izoblikovane zahteve v posameznih družbenih dejavnostih. Za kaj gre? Spomladi, ko je bila večina stvari v zvezi s kolektivnimi ' pogodbami v zraku, se je izkazalo, naj bi kolektivno pogodbo podpisali samo za gospodarstvo. Zaradi mačehovskega odnosa, ki so ga družbene dejavnosti doživljale dolga leta, so se zbali, da bodo spet ostale na cedilu in so menili, da jim ugodnejši položaj lahko zagotovi samo kolektivna pogodba za vse področje s tako osovraženim vzdevkom »družbena poraba«. Tako so tudi na kongresu zveze svobodnih sindikatov Slovenije zahtevali pripravo kolektivne pogodbe za družbene dejavnosti. Toda v naslednjih mesecih so se sindikati dejavnosti znotraj Zveze svobodnih sindikatov (eden tudi zuanj nje) lotili priprave svojih kolektivnih pogodb za ožja področja. Tako so v sindikatu delavcev v vzgoji in izobraževanju (samostojnemu) pripravili kolektivne pogodbe za vzgojnovar-stveno dejavnost, osnovne šole, srednje šole, zavode za usposabljanje ter tarifni del za raziskovalne organizacije. Tudi v sindikatu delavcev v kulturi so pripravili svojo kolektivno pogodbo, enako tudi v sindikatu delavcev v zdravstvu in socialnem skrbstvu. Ta področja sicer spadajo pod enoten pojem družbenih dejavnosti, vendar so njihove značilnosti tako različne, da bi bil zanje primeren morebiti le splošni del kolektivne pogodbe - ta pa bi bil lahko skoraj enak kot v pogodbi za gospodarstvo. Največja bolezen v posameznih sindikatih dejavnosti namreč je, da bi jih enotna, skupna kolektivna pogodba za družbene dejavnosti lahko pustila na cedilu, saj bi uveljavila minimume, ki za nikogar ne bi bili sprejemljivi. Obenem se bojijo, da bi bila kolektivna pogodba izgovor, da ožjih, panožnih pogodb sploh ne bi podpisovali. Sicer pa si oglejmo, kaj so nam s tem v zvezi povedali predstavniki posameznih sindikatov: Vlado Tkalec, sekretar sindikata delavcev v vzgoji, izobraževanju in znanosti: O kolektivni pogodbi smo se pogovarjali skupaj s predstavniki neodvisnega sindikata delavcev v vzgoji in izobraževanju in moram reči, da tudi oni soglašajo z našim mnenjem. Tisto besedilo kolektivne pogodbe, ki smo ga dobili, s splošno opredeljenimi pravicami iz delovnega razmerja ne pomeni nič. Smo za to, da te stvari ureja zakon za družbene dejavnosti. Tarifni del kolektivne pogodbe pa pomeni znižanje na najnižjo raven, zato za nas ni sprejemljiv. Tako v obeh šolskih sindikatih mislimo, da take kolektivne pogodbe ne potrebujemo. Sedaj smo toliko bolj prepričani, da je prav, da smo se samostojno lotili kolektivnih pogodb za področja naše dejavnosti. Tako smo pravzaprav izdelali katalog naših zahtev. Glede skupne kolektivne pogodbe pa tole: že na našem področju vrtca ne moremo primerjati z raziskovalnim zavodom, če pa potem to primerjamo z zdravstvom, ki ima povsem svojo specifiko, vemo da tega ni mogoče urediti z eno pogodbo. Mi smo svoje predloge kolektivnih pogodb pripravili in želimo sodelovati z oblastjo, hočemo biti pravi partner, ki bo imel pri zagotavljanju pravic delavcem pravo pogajalsko funkcijo. Nevenka Lekše, sekretarka sindikata delavcev zdravstva in socialnega skrbstva, je povedala, da so ob napovedani stavki dobili pisno zagotovilo vlade, da je kolektivna pogodba za družbene dejavnosti že v razpravi, zato jih preseneča, da sedaj v sekretariatu za delo pravijo, da to ni res. Sicer pa je povedala, da so se na skupnem sestanku njihovega sindikata s predstavniki samostojnih sindikatov na področju zdravstva - teh pa je kar nekaj - dogovorili za skupen nastop v razpravah o splošni kolektivni pogodbi in zaključku javne razprave o kolektivni pogodbi za zdravstvo. Ta je namreč že od 31. julija v javni razpravi. O tej pogodbi bodo 27. septembra sklenili prvi krog razprave, nato pa nameravajo začeti o njej pogajanja z vlado. Glede na obstoj precejšnjega števila sindikatov na tem področju so se dogovorili za ustanovitev skupnega usklajevalnega telesa, v katerem bodo poskušali priti do konsenza o vseh bistvenih vprašanjih. Sodijo, da bo to še posebej pomembno, ko bo potreben skupen nastop v pogajanjih z vlado. O kolektivni pogodbi za družbene dejavnosti so že oblikovali skupno mnenje, da je ne potrebujejo, saj so si posamezne družbene dejavnosti glede pogojev, cene dela ipd. preveč različne. Trdijo, da je bil kongresni sklep o tem sprejet v nekakšni evforiji. Sami želijo čimprej podpisati svojo kolektivno pogodbo, saj se zavedajo, da je delo vedno manj zavarovano in da v njihovi dejavnosti še zdaleč niso dosegli realne cene svojega dela. Sekretar sindikata delavcev v kulturi Dušan Zupanc pa je povedal, da bi bila splošna kolektivna pogodba za družbene dejavnosti lahko celo dobra. Žal pa je zelo pozna, saj se izteka rok, ki ga je postavil zakon o delovnih razmerjih, Ta pravi, da morajo biti do 24. oktobra sprejete kolektivne pogodbe, sicer veljajo splošni akti podjetij. Ti pa še zdaleč niso usklajeni z zakonom o delovnih razmerjih, zato bo nastal kaj čuden položaj. Seveda pa se zastavlja vprašanje, zakaj sedaj splošna pogodba za družbene dejavnosti, če vemo, da so izdelane že tri kolektivne pogodbe za področje vzgoje in izobraževanja, ena za zdravstvo in ena za kulturo. Besedilo pogodbe za družbene dejavnosti v splošnem smislu ne more biti drugačno od pogodbe za gospodarstvo, le parcialne pogodbe pa lahko določijo tisto, kar je specifično za posamezno družbeno dejavnost. Tako imata na primer zdravstvo in kultura mnogo manj skupnega kot denimo gradbeništvo in strojna industrija. Zupanc pravi, da pričakuje, da bo kolektivna pogodba vendarle takoj podpisana, zlasti zato, ker sta prejšnja in sedanja vlada obljubljali, da bosta uredili razmere v družbenih dejavnostih. Pred nami je novo proračunsko leto in v splošni pogodbi za gospodarstvo so sprejeti večji zneski, kot jih ta hip nakazujejo kulturi. Če se v družbenih dejavnostih ne bodo dogovorili za ugodnejše zneske, bo to povzročilo neljube posledice še vse prihodnje leto. Glede tarifnega dela pa v sindikatu kulture pravijo, da lahko sprejmejo najnižji dohodek za družbene dejavnosti, vsega preostalega pa ne, če že prisegamo na evropske sosežke. Igor Žitnik § Svetovni ^venski kongres w< I LETO 1991 BO, ČE BO ŠLO VSE PO ŽELJAH IN NAPOVEDIH, NE LE LETO OSAMOSVOJITVE SLOVENIJE KOT DRŽAVE, TEMVEČ TUDI LETO SVETOVNEGA SLOVENSKEGA KONGRESA. Misel, da bi bilo prav, če bi se za nekaj dni na istem mestu zbrali najvidnejši predstavniki vseh Slovencev z vseh koncev sveta in skupno prerešetali vsa vprašanja »slovenstva«, je menda že več deset let tlela še zlasti med slovenskimi izseljenci in emigranti in kot nekakšna živa voda poživljala, čeprav ni bila nedvoumno jasno izrečena, shode slovenskih razumnikov v še nedavno »politično sumljivi« Dragi. Končno jo je javno in jasno izpovedal eden slovenskih partizanov prvoborcev, pisatelj in zgodovinar Vlado Habjan (na I. Zboru slovenskih kulturnih delavcev, 2. junija 1988) in ni nas bilo malo, ki smo njegovo pobudo z aplavzom in z besedo podprli. Seveda je zamisel vseslovenskega shoda, ki naj poskuša odgovoriti na vprašanje, kaj je s Slovenci kot narodom, kaj ta narod želi in namerava storiti sam s seboj in kakšna bo njegova usoda, bila v tistih časih, ko smo se srdito in ne dovolj uspešno upirali poskusom centralizacije in uni-tarizacije Jugoslavije (ustavni amandmaji 1988), nujno drugačna, kot je danes. V teh dveh letih se je že zgodilo marsikaj, česar si tedaj še želeti nismo smeli povsem na glas in smo to prav zaradi tega pričakovali od svetovnega slovenskega kongresa. Nosilci ideje so bili potemtakem v matični domovini predvsem kulturniki, katerih dejavnost je že vrsto let spodjedala enopartijski sistem in navidezno neoporečnost partijskega monopola na resnico in oblast, zunaj matične domovine zlasti duhovni voditelji emigracije, med. t. i. »zamejskimi Slovenci« pa intelektualci, ki po svoji idejni ali verski opredeljenosti niso bili po meri oblastem v matični domovini. Poleg tega je bila zamisel sama v očitnem nasprotju s tedaj še vedno prevladujočim konceptom partijske države in zavezanosti jugoslovanstvu. Zato je bila v uradnih krogih (organi ZKS in organi oblasti v Sloveniji) sprejeta z dokajšnjimi pomisleki; enako kot približno hkratni vse pogostejši javni poskusi (eseji, članki, knjige) drugačnega razumevanja domobranstva in premisleka o vzrokih za to, da se je del Slovencev med vojno odločil za »drugo stran«. Zamisli kongresa se je tudi zato oprijel sloves, da gre za eno izmed akcij slovenske separatistične in protikomunistične zarote, za poskus rehabilitacije domobranstva oziroma belogardizma itd. Po drugi strani pa se je s to idejo logično povezovala tudi ideja slovenske narodne sprave, kajti jasno je bilo, da vseslovenskega kongresa ne bo, če si »partizani« in »domobranci« ne bodo pripravljeni še pred njim seči v roke, četudi s stisnjenimi zobmi in si vzajemno priznati vsaj osnovno človeško legitimnost ter pozabiti dosedanje obojestranske obtožbe (»zločinci«, »izdajalci«, »izmečki« ipd.). Da bo to spravo zelo težko doseči, je bilo vsem jasno. Da brez nje svetovni slovenski kongres ne bi imel smisla, pa ravno tako. Zato so bile ideje, naj se kongres organizira kjerkoli zunaj Slovenije, po moje povsem nesprejemljive. Misel, da bi se kongres organiziral kot nekakšna manifestacija proti »komunistični oblasti« na Slovenskem, torej kot »emigrantski« in »disidentski« slovenski kongres, pa po svoji resnični vsebini najbrž ne bi izpadla dosti bolje kot večdesetletno komunistično sprenevedanje v zvezi s politično emigracijo in nekomunistično opredeljenimi »zamejskimi Slovenci«. Medtem pa se je v Sloveniji marsikaj zgodilo. Med drugim prve demokratične in svobodne volitve, dejanska uveljavitev političnega pluralizma in parlamentarne demokracije z mnogimi začetnimi težavami vred in ne nazadnje bolj ali manj soglasna odločitev za samostojnost in suverenost Slovenije. Novoizoljena oblast je začela intenzivno navezovati stike z vsemi Slovenci po svetu. Domovino so začeli obiskovati nekdanji ubežniki, ki bi jih še lani verjetno zaprli kot zločince, če bi se pojavili na meji. Prišlo je tudi že do vsaj formalne in načelne sprave, če že pri vseh ljudeh ne tudi do dejanske sprave v glavah in srcih. Seveda vprašanje preteklih sovraštev, državljanske vojne in povojnih pobojev še zdaleč ni do kraja razčiščeno in pozabljeno. Mnoge zamere ostajajo. Pa vendar bo treba na nek način potegniti črto in prepustiti preteklost zgodovini; tisto, kar je nezastaranih zločinov, pa sodiščem - čeprav ne nujno tudi »rabljem«. Šele potem bo res moč organizirati in v skupno zadovoljstvo in korist izpeljati svetovni slovenski kongres. Torej ne v imenu preteklosti in ne v imenu sprave (ta se mora dejansko zgoditi pred kongresom), temveč v imenu prihodnosti slovenskega naroda. To velja pravzaprav tudi za spravo. Sprava se nanaša na preteklost, toda resnično potrebna je zaradi prihodnosti. To prihodnost pa si predstavljamo kot čas suverene in samostojne slovenske države in kot čas slovenskega naroda kot nacije. Slovenci naj bi končno uresničili vizijo »zedinjena Slovenija«, četudi ne v okviru ene same države. Za vsakim Slovencem, kjer koli živi, naj bi poslej stala slovenska država, zainteresirana za to, da ostane Slovenec, ohrani svoj jezik, pripadnost in zavest o tem, da je tam nekje daleč njegova domovina. To zavest, občutek pripadnosti in - naj ne bo videti patetično - tudi ponos, da je pripadnik državotvorne nacije, lahko ponudi Slovenija Slovencem po svetu. Slovenci po svetu, dosedanji politični emigranti in drugi izseljenci, zdomci in pripadniki slovenskih manjšin v sosednjih državah pa tudi lahko veliko ponudijo domovini, ne nazadnje tudi pomoč pri reševanju gospodarskih zadreg (denar in znanje), pomoč pri navezovanju stikov z drugimi državami itd. Svetovni slovenski kongres bo potemtakem verjetno imel poleg riarodnospravnega in kulturnega pomena tudi svoj pragmatični smisel in morebiti bo to naposled celo najpomembnejše pri vsej tej zgodbi. Tone Peršak O sporu med Markovičevo vlado in kmetijskim lobijem Sporna cena pšenice Spor med zvezno vlado in kmetijskim lobijem v Vojvodini in Srbiji je letos poleti dosegel vrhunec. Prišlo je celo tako daleč, da so "kmetijci« postavili zvezni vladi ultimat, češ da je treba na podlagi Pripravljenega gradiva o položaju kmetijstva takoj razpravljati v zvezni skupščini, sicer pa bi bila slednja blokirana tudi po tej plati. Zvezni izvršni svet je moral pred silnimi pritiski kloniti, pristati na dialog, hkrati pa narediti oster zasuk v tekoči ekonomski politiki, ki naj bi predvsem krotila pritajeno inflacijo. S spremembami kratkoročnih posojil iz primarne emisije je v dolgoročne in povečanjem t. i. selektivnih kreditov je kmetijskim organizacijam priskočil napomoč, hkrati pa je odškrnil vrata rasti splošne ravni cen. Skromna rast kmetijske pridelave Kakšen je bil pravzaprav obseg kmetijske pridelave pri bas v zadnjih nekaj letih? Kot lahko vidimo v tabeli 1, se je stopnja rasti kmetijske proizvodnje v osemdesetih letih Precej spreminjala, najbolj pa je zastala v letih 1985, 198? in 1988. Za sestavo kmetijske pridelave je značilno, da znaša delež živinoreje okoli 43 odstotkov, kar je občutno manj kot v državah z razvitim kmetijstvom. V poljedeljstvu pa imajo največji delež žitarice (okoli 60 odstotkov), kar kaže na ekstenzivno pridelavo. Lani se je kmetijska pridelava povečala za okoli 5 odstotkov, vendar je ostala povprečna letna stopnja rasti v zadnjem desetletju še vedno nižja od povprečnega letnega prirasta prebivalstva. Zaradi nadpovprečne pridelave pšenice in pojavilo se je vprašanje njene prodaje. Hkrati se je tudi v pridelavi drugih poljedelskih kultur potrdilo (sladkorna pesa, koruza, soja), da so pridelki manjši kot v prejšnjih letih. Po podatkih zvezne vlade so povprečni pridelki pšenice v Jugoslaviji manjši kot v kmetijsko razvitih državah Evrope za okoli 40 odstotkov, koruze in sladkorne pese pa za 28 oziroma 20 odstotkov nižji. Tako pa je predvsem za- SKUPNO 17-12 Zasebni sektor 1 7-2-2 Družbeni sektor 2 9 0 12 radi manjše uporabe organskih in mineralnih gnojil, ki je dva- do trikrat manjša od optimalne. Očitno je, da produktivnost v kmetijstvu stagnira, da je starostna in izobrazbena sestava kmetovalcev neustrezna in da položaja kmetijstva še lep čas ne bomo uspeli izboljšati. Čeprav se je lani obseg skupne kmetijske pridelave povečal, ne smemo prezreti, da se je prireja živine zmanjšala. Zaskrbljujoče je, da je izkoriščenost proizvodnih zmogljivosti v živilski industriji nizka, kar velja tudi za druge panoge, tako da je povprečna izkoriščenost le polovična. Logično je to-roej, da je v zadnjih nekaj leltih začel upadati tudi delež kmetijskih pridelkov v skupnem zunanjetrgovinskem prometu Jugoslavije in sicer s 15 odstotkov v obdobju 1981-1985 na manj kot desetino v zadnjih nekaj letih. V letih 1987-1989 je znašala vrednost izvoza kmetijskih pridelkov in ži- -7 11 -5 -5 5 -8 13 -6 -7 6 -6 9 -3 0 3 vil okoli 1,1 milijarde dolarjev, vrednost uvoza hrane pa med 0,8 do 1,2 milijarde dolarjev. Pospeševanje kmetijske pridelave. Zvezna vlada je s programom ekonomske reforme storila veliko za izboljšanje gospodarjenja v kmetijstvu. Predpisala je zaščitne cene za 10 (prej za 15) kmemtijskih pridelkov in živil in obljubila, da bo za zvezne blagovne rezerve odkupila vse ponujene količine teh pridelkov, ko bodo tržne cene padle pod raven zaščitnih cen. Izboljšala je pogoje za kreditiranje te pridelave (večji delež v skupnih plasmajih primarne emisije, regresiranje obresti, itd.); izboljšala sestavo obratnih sredstev in likvidnosti ter stroškovno razbremenila kmetijstvo. Spomnimo se, da je bil sprejet zakon o spreminjanju kratkoročnih posojil iz primarne emisije v dolgoročne kredite za obratna sredstva, s čimer so bili dolgovi kmetijstva reprogramirani. Za regres obresti je bilo v proračunu federacije v lanskem letu zagotov- Sporna zaščitna cena pšenice Zvezna vlada se je trdno držala prvotno določene cene 1,93 dinarja, medtem ko je Hrvaška določila 2,05 dinarja in obenem še 0,45 dinarja regresa. Tudi v Sloveniji je dobil pridelovalec 2,50 dinarja za kilogram pšenice. Obrad Čvokic v intervjuju Ekonomski politiki 17. 9. 1990 Ijeno 342,2 milijonov dinarjev, letos pa se obresti regresirajo za vse kredite kmetijstvu v povprečju za okoli 50 odstotkov eskontne stopnje NBJ. V zveznem proračunu so zbrana sredstva tudi za pospeševanje izvoza kmetijskih pridelkov, hkrati.pa je uvoz pomembnejših kmetijskih pridelkov in živil omejen. Izvoz v kmetijstvu spodbujajo na direkten in indirekten način (nižji davek na gorivo D-2, odpravo davka na gradbeni material, opremo in rezervne dele). Vse subvencije kmetijstva v federaciji in republikah ter pokrajinah znašajo okoli 1,4 milijarde dolarjev (velja za letos), to je nekaj manj kot v nekaterih razvitih državah. Posebno pozornost je zvezni izvršni svet namenjal tudi pridelavi pšenice, ki je postala jabolko spora predvsem zaradi višine zaščitne cene. Kaže, da se setvene površine za pšenico zmanjšujejo. Kljub temu smo lani poželi rekordnih 6,3 milijona ton, letos pa 6,2 milijona ton. Zaradi rekordnega odkupa v letošnjem letu (4 milijona ton, to je za okoli 70.000 ton več od domače komercialne porabe), se je pojavil problem prodaje ostale pšenice na domačem ali tujem trgu. Pridelovalci se niso strinjali z junija določeno odkupno ceno pšenice, pri izvozu pa so nastale težave zaradi nižje cene kot na domačem trgu. Po oceni zvezne vlade je bila letos zaščitna cena prvič višja od tržne na »pšenični borzi« v Novoem Sadu, za financiranje odkupa in zalog pšenice pa je bilo letos angažirane okoli 40 odstotkov primarne emisije. Zvezna vlada je povečala tudi izvozne stimulacije za kmetijske pridelke, a kaj, ko to ni dovolj za pokrivianje velike razlike med domačimi in nižjimi izvoznimi cenami pšenice, ki jo je v svetuveč kot preveč in ji je cena padla zaradi ugodne letine (pri nas je huda poletna suša naredila svoje in povzročila kmetijstvu veliko škodo). Zvezni izvršni svet se zaveda, da kmetijstvo neposredno ali posredno ustvarja okoli polovico skupnega družbenega proizvoda in da več kot polovica Jugoslova- Sporen uvoz sira, olja in še česa Kmetijski pridelovalci zamerijo zvezni vladi, ker se je odločila za uvoz sira iz zahodnih držav, s čimer je želela zavarovati življenjski standard ljudi in povečati konkurenco na domačem trgu. Glavni vzrok za podražitev kmetijskih pridelkov vidijo v vse dražjih inputih, o nizki storilnosti in drugih slabostih pa neradi govorijo. nov živi na vasi. Toda tako kot v industriji je tudi v kmetijstvu glavni problem, kako povečati produktivnost oziroma pridelek. Z najrazličnejšimi špekulacijami, delovanjem, t. i. zelene mafije in podobnim nam tega problema prav gotovo ne bo uspelo rešiti. Kakor koli že obračamo, hrana je pri nas predraga, pa še manj kvalitetna kot na primer v Avstriji. Ko bomo našli odgovor na vprašanje, zakaj je tako, bomo pri reševanju položaja kmetijstva pri nas že naredili pol poti. Emil Lah stopnje rasti kmetijske pridelave v odstotkih 1981. 1982. 1983. 1984. 1985. 1986. 1987. 1988. 1989. Ali je že čas molitev za (novo) vlado? Še naprej podirati ali že graditi Če želimo skozi »nadstrankarsko opcijo« oceniti demokratizirano žitje in bitje ljudstva na »sončni strani Alp« v zadnjem četrtletju, lahko ugotovimo, da se evropska, svetovna in naša domača javnost za našo usodo in nadaljno pot ni še nikoli tako močno zanimala, kot se prav zdaj. Razlogov takšnega zanimanja za usodo Slovenije je veliko (uspešno smo opravili prve demokratične, svobodne volitve, na oblasti je Demos, na pohodu protikomunizem), prav toliko pa tudi (še) ugibanj, ali je naša sedanja usmeritev res prava, ali pa smo (spet) krenili na napačno pot. Največ zanimanja vsebuje, razumljivo, ravnanje slovenske vlade, ki pospešeno uresničuje predvolilne obljube Demosa. Sodeč po dosedanjih raziskavah javnega mnenja smo Slovenci relativno zadovoljni s svojo vlado, tako da je tudi Demosova koalicija z rezultati lahko zadovoljna. Vlada je vzdržala preizkušnjo, na katero niti ni bila pripravljena. Demosova koalicija se je ohranila, kar je že velik uspeh. Nekdanje oblastnike je potisnila v defenzivo, iz katere se skušajo postopoma izkoba-cati. Bankrota je rešila nekaj velikih podjetij. Razglasila je suvereno državo Slovenijo in v vsakdanji pogovor vnesla besedo »konfederacija«. Šef vlade je osebno odstranil sliko predsednika Tita iz sejne dvorane in nič se ni zgodilo. Ali torej slovenska vlada po stotih in nekaj več dneh vladanja še vedno trdno sedi v sedlu? Kakorkoli že, vse kaže, da je ne bo lahko spraviti z oblasti. Gospodje preveč potujejo Vendar pa med ljudmi, kljub zmagi Demosa, ni opa- ziti »pretiranega navdušenja«. Gospodje preveč potujejo, preveč se govori o preteklosti. Veliko je bilo sicer narejenega za krepitev slovenske suverenosti, vendar pa samo 4,6% Slovencev meni, da si vlada dovolj prizadeva za ozdravitev gospodarstva. Nekaj torej le ni v redu. Stalno se vsiljuje občutek, da je bila po volitvah aprila storjena usodna napaka. Zmagovalci na volitvah so pozabili, da predstavlja njihova zmaga konec procesa demokratizacije, ki so jo začeli uvajati reformirani komunisti. Za »nove« (mnogi so se obrnili samo za 180 stopinj) se je začelo novo računanje časa - od točke nič. Iz misli sO črtali pojem kontinuiteta. Prej je bilo vse narobe, sedaj pa je vse prav. Namesto da bi oblikovali vlado koncentracije, ki bi vključila vse politične sile, imamo vlado konfrontacije. Vedno bolj se širi totalitarni način razmišljanja, ki pa je poleg vsega še provincialno obarvan. Nova slovenska vlada bo vsekakor morala še nekajkrat ponoviti svojih simboličnih »100 dni«, ob izgubi vnaprej danega zaupanja, preden bo postalo jasno, da je sposobna sama rešiti vse probleme. Nezadovoljstvo množic jo je pripeljalo na oblast in to nezadovoljstvo ji oblast lahko tudi vzame. Zahodni komentarji pa ob takšnih ocenah naših povolilnih razmer opozarjajo, tudi na zelo zapletene razmere v Jugoslaviji, ki jih mora Peterletova vlada nujno upoštevati, če si ne želi že takoj na začetku polomiti zob. Vsi domači in tuji komentatorji ugotavljajo, da nova slovenska oblast opravlja zelo po- membne in zahtevne izpite. V glavni vlogi nastopa prav republiška vlada, ki želi hkrati zmagati na dveh frontah: v sporu z armado in Jovičem na eni ter v sporu z opozicijo na drugi strani. V želji, da bi opravičila volilno zmago, umirila lastne vrste in utišala opozicijo, pa postaja nova vlada žrtev lastne hitrosti. Težko je npr. pojasniti, zakaj je v skupščinski proceduri toliko zakonov po skrajšanem postopku, ko pa Demosova parlamentarna večina bolj disciplinirano od vsake druge večine v evropskih parlamentih glasuje za vse vladne predloge in opozicije realno nima nobenih možnosti. Kot kaže, je razlog psihološke narave. Nova oblast na začetku mandata potrebuje prepričljive zmage zato, da bi se lahko javno hvalila z rezultati svojega dela, pa tudi zaradi ureditve odnosov znotraj svojih vrst. Poleg tega pa je treba v javnosti pustiti čimboljši vtis. Sedaj temu ni tako, ker sredstva obveščanja, v celoti gledano, niso ravno pretirano naklonjena vladi. Dejstvo pa je, da je vlada v svoji mednarodni dejavnosti storila vse, (tudi na škodo dela doma), da bi svetu dokazala prednost svojih pogledov. Nas čaka čistka »tajnih lož«? Tudi posamezni ocenjevalci političnih razmer v Sloveniji v južnih republikah slovenski vladi no prizanašajo, kot tudi prej stari niso. Tako sodijo, da je sto dni prve na večstrankarskih volitvah izvoljene slovenske vlade razblinilo iluzijo, ki jo je gojila večina ljudi v Sloveniji; vlada da ni slovenska, kot so ljudje upali, temveč Demosova. Največji uspeh da je vlada dosegla s pomiritvijo mrtvih, cena za to pa je, da živi še nikoli niso bili tako sprti, kot so zdaj. Dodatna cena je tudi popuščanje zahtevam politične, belogardistične in domobranske emigracije, ki ji je ponudila vso moralno in materialno pomoč pri demokratični obnovi Slovenije pod pogojem, da se zruši vse, kar so Slovenci pol stoletja gradili. Pri tem rušenju, ki ga je Peterle imenoval »izgradnjo na novih temeljih«, pa je vlada izredno uspešna. Temu je namenjena tudi njena zunanja politika, ki se je v glavnem zožila v stike s predsedniki pokrajinskih vlad sosednjih držav, na obisk v ZDA, kamor so jo povabile organizacije politične emigracije, na obisk pri papežu, ki je trajal »več kot 10 minut«... Na nobeno vladno ekskurzijo v tujino slovenske vlade ni uradno povabila nobena tuja vlada ali vladna organizacija. Notranjepolitična bilanca slovenske vlade pa računa le na formalne odnose z ZIS, na pogajanja z JLA okoli »odstotkov rekrutov«, na sprejem številnih resolucij in deklaracij, ki imajo zveneča imena, prispevajo pa samo k zaostrovanju odnosov v državi... Ekonomskega programa še ni: obstajajo samo programska izhodišča, izgube v gospodarstvu pa so v tem času dosegle že sedem milijard dinarjev. Slovenska vlada - po ocenah teh komentatorjev - ne skrbi niti za Jugoslavijo niti za Slovenijo; skrbi jo samo oblast, in zato se vede kot revolucionarna oblast, ki tako kot vsaka druga revolucionarna oblast obljublja vse, ni pa sposobna zadržati tistega, kar ima, ker nekontrolirano ruši vse, kar jo je pripeljalo na oblast. S premajhno odločno dejavnostjo Peterletove vlade niso zadovoljni niti v Demosovih vrstah, čeprav iz povsem drugačnih razlogov. Tako dr. Marko Kos v obširnem prispevku pod naslovom Pogled za kulise zmage v Demokraciji med drugim poudarja, da vlada brez zamenjave predsednikov ustanov, kot so banke, zbornica in temeljnih ustanov sistema ne bo mogla uveljavljati svoje politike. Prepričan je namreč, da obstajata usklajeno delovanje in taktika v posameznih ustanovah bančnega sistema, narodni banki, RTV, časopisnih hišah, gospodarski zbornici in v velikih podjetjih, da bi se dosedanja vodstva utrdila in bi jih ponovno izvolili za daljše obdobje. Meni, da vse dogajanje v teh ustanovah vodijo »tajne lože«, ki ukrepajo tako, kot da Demosove zmage sploh ne bi bilo in kot da ne bi bila obsojena dosedanja samoupravna politika v najširših slojih slovenskega ljudstva. In še: te »tajne lože« da pripravljajo kandidatne liste za volitve vodstev po načelih samoupravne organiziranosti, celo po zakonih, ki so jih potrdili stari delegati v skupščini prav pred propadom starega režima. Te »tajne lože« so pritegnile najboljše kadre za okrepitev iz »partijskih občinskih sekretariatov«. V ta namen jim služijo kadrovske komisije s staro partijsko sestavo. Med imenovanimi v bankah ali na univerzi ali med izvoljenimi delegati ni niti enega novega imena, marveč samo stara, na katere se je opiral propadli komunistični samoupravni režim. Isto lahko opazimo na RTV, PTT, železnici itd. - je prepričan dr. Marko Kos. Po njegovem-mnenju mora vlada zato parlamentu predložiti zakon o moratorijih za izvajanje vseh samoupravnih postopkov in ukrepov prejšnjega režima, bodisi da so bili veljavni v obliki zakona, kot v gospodarski zbornici, ali odredb in predpisov. V tem prehodnem času mirovanja mora vlada pripraviti nove zakone, ki bi lahko očistila strukturo teh ustanov članov »tajnih lož«. Tudi sindikati »po meri« Demosa? In kaj sodijo o dejavnosti nove vlade svobodni sindikati Slovenije? Sodijo jo lahko le po njenem odnosu do zahtev delavstva v Sloveniji. Kot vemo je slovenska oblast organizirala sinhronizirano politično (v bistvu politikanst-sko) kampanjo, domnevno proti splošni stavki, ki jo je za 10. septembra napovedala Zveza svobodnih sindikatov, v resnici pa proti sindikatu, ki je okrog sebe zbral več kot polovico delavcev. Vlada je pri navajanju protiargumentov za stavko namerno obšla dejstvo, da se je Svobodni sindikat Slovenije odločil za stavko na pobudo in zahtevo številnih delavcev in najbolj številčnega in vplivnega panožnega sindikata-delavcev kovinske in elektroindustrije. Svobodni sindikati so s to napovedjo želeli preprečiti tudi verižne spontane stavki ali stavke »na črno« po podjetjih, predvsem pa bi radi novo oblast spodbudili (prisilili), da bi se končno začela organizirano in konkretno ukvarjati tudi z reševanjem problemov v gospodarstvu in družbenih dejavnostih. Od napovedi stavke do njene preložitve je minilo že veliko dni, republiška vlada pa ni z dejanji odgovorila na nobeno od desetih zahtev svobodnih sindikatov. Vztrajno je zavračala tudi vsak pogovor s predstavniki obeh omenjenih sindikatov. Zato pa ima vsakodnevne stike s predstavniki svojega sindikata »Neodvisnost«, ki ga podpira v vseh pogledih, zlasti pa v njegovi kampanji proti Zvezi svobodnih sindikatov. »Novi« oblasti je uspelo v svojo kampanjo pritegniti tudi vodstvo GZ Slovenije, ostanki republiškega vodstva ZKS - SDP pa so se javno odrekli podpori stavki Svobodnih sindikatov. Posredno, z objavo skupne protestne izjave z Demosovim sindikatom »proti aretaciji kosovskih sindikalnih funkcionarjev«, so se postavili na stran »svojega« sindikata!? Tako je v Sloveniji nastala čudna, lahko bi rekli protidelavska koalicija, ki ni naperjena samo proti stavki, niarveč predvsem proti Zvezi svobodnih sindikatov, ki niso kot vse kaže po volji ne »nove« državne oblasti ne njene opozicije. Vinko Blatnik Borza dela Republiški sekretariat za delo Republiški zavod za zaposlovanje Informacije o objavljenih delovnih mestih dobite v podjetjih oziroma v organizacijah, ki so navedene v časopisu. Prijavitelj vas bo informiral tudi o roku prijave, delovnem času, drugih pogojih za zasedbo in komu pošljite vašo prijavo. Za informacije o objavljenem delovnem mestu odgovarja prijavitelj. Enota Koper Poklic OD Naziv delovne organizacije tekst, konfekcionar 2.500 Vezenine Bled, tozd Konfekcija I. Bistrica, Bazoviška cesta 2 lesarski tehnik pripravnik 3.200 Lesonit, Ilirska Bistrica, Nikola Tesla 11 strojni tehnik pripravnik 3.000 Lesonit, Ilirska Bistrica, Nikola Tesla 11 d. inž. lesarstva pripravnik 4.000 Lesonit, Ilirska Bistrica, Nikola Tesla 11 d. eco. za anl. pl. 10.000 Lama-okovje, Dekani, Dekani 999 d. pravnik 9.500 RTV Lj„ Tozd Radio Koper, Ul. osvobodilne fr. 15 prt. mat. nar. pr. 2.800 Univerza E. Kardelja v Lj., Pedagoška akademija, Kardeljeva ploščad 16 d. pedagog 2.800 Univerza E. Kardelja v Lj., Pedagoška akademija, Kardeljeva ploščad 16 d. novinar 7.500 Univerza E. Kardelja v Lj., Pedagoška akademija, Kardeljeva ploščad 16 mgr. psihologije 3.300 Univerza E. Kardelja v Lj., Pedagoška akademija, Kardeljeva ploščad 16 glasbeni učitelj klavirja 3.500 Glasbena šola Postojna, Cankarjeva 1 glasbeni učitelj flavte 3.500 Glasbena šola Postojna, Cankarjeva 1 inž. strojništva ( 7 mest) 10.000 Lama-okovje Dekani, Dekani 999 ekonomski tehnik 4.200 Jugošped Beograd, Filiala Koper kuhar 6.150 Dom učencev B. Saje Portorož. Sončna pot 20 učitelj razr. pouka 3.500 VIZ Piran, tozd OŠ E. Kardelja Lucija, Fazan 1 mesar-sekač 5.000 Droga Portorož, tozd Kras Sežana Ul. M. Pirca 4 ekonomski tehnik 5.500 Agrotehnika-Gruda, tozd maloobmejni promet Sežana, Partizanska c. 33 Poklic OD Naziv delovne organizacije gim. maturant 3.500 Agrotehnika-Gruda, tozd maloobmejni promet Sežana, Partizanska c. 33 ekonom, tehnik 3.500 Agrotehnika-Gruda, tozd maloobmejni promet Sežana, Partizanska c. 33 d. eco. za anl. pl. pripravnik 4.000 Varia Sežana, Partizanska 79 Enota Kranj pom. gost. delavec 3.860 Dom upokojencev Kranj, cesta 1. maja 59 brizgalec 2.900 Sava Kranj, Škofjeloška 6 embaler žičnih plaščev 2.900 Sava Kranj, Škofjeloška 6 vulkanizer žičnih plaščev 3.100 Sava Kranj, Škofjeloška 6 pregledovalec plaščev 2.900 Sava Kranj, Škofjeloška 6 čistilec strojev 3.800 IB! ind. bombažnih izdelkov Kranj, cesta Staneta Žagarja 35 natakar 4.000 Magdič Anton, Cesta na Brdo 33 natakar 4.450 Šumi Andrej, Pivnica Blegaš, Alpska 52 ekon. za anl. plan 2.500 Gastro Consulting D. O. O., Blegaš oblik. ploč. - pripravnik (2 mesti) 4.500 Niko kovinarsko podj. Železniki, Otoki 16 pom. šiv. usn. gal. 4.000 Hafner Silva, Škofja Loka, Frankovo naselje 162 strojni tehnik 4.500 Niko, kovinarsko podj. Železniki, Otoki 16 ekon. tehnik, priporavnik 4.200 Niko, kovinarsko podj. Železniki, Otoki 16 ekon. za anl. plan 8.000 Embalažno grafično podj. Šk. Loka, Kidričeva 82 Enota Ljubljana strojni tehnik 7.500 RTV Slovenija, Oddajniki in zveze, Lj., Moša Pijadejeva 10 Poklic . OD Naziv delovne organizacije strojni tehnik 7.000 Export-import, Lj., Moša Pijadejeva 22 grafik 6.000 Sajovic-Kadivnik-Comporaf, Lj., C. XV. divizije 58 programer 8.000 Vojna pošta 3553, Lj. višji upravni delavec 6.561 Podjetje Kompas Hertz Rent a car, Lj., Celovška 206 d. I. za tele. 8.500 Podjetje za PTT promet Lj., Cigaletova 15 projektant d. i. grad. prom. zg. 10.000 Biro-Nizke gradnje, Lj. Rožna dolina, c. Xl/30a d. eco. za anl. pl. vodja računovodstva 11.500 Textil Ljubljana. Tacenska 125 prof. geografije 6.300 Srednja vzgojiteljska šola Lj., Kardeljeva ploščad 16 d. soc. za anl. d. 13.000 RTV Slovenija DSSS Lj., Moša Pijadejeva 10 d. pravnik 10.000 Napredek, trg. gost. podjetje Lj., Ljubljansla 64 zdr. terapevt 9.500 ZD Domžale, tozd Službe osn. zdr. varstva Domžale, Titov trg 1 oblikov. kovin pripravnik 2.600 Tovarna transportnih naprav Cerknica, Podskrajnik 17 snažilka enota Rakek, Tavčarjeva 9 2.828 Temeljno sodišče v Lj., lesarski delavec 2.600 KLI Kombinat lesne industrije Logatec, Tovarniška 36 kuhar pripravnik 3.500 Podjetje Škocjan, gostinstvo Rakek, Partizanska 9 lesarski tehnik 4.300 KLI Kombinat lesne industrije Logatec, Tovarniška 36 ekon. tehnik pripravnik 3.750 KLI Kombinat lesne industrije Logatec, Tovarniška 36 ekon. tehnik pripravnik 4.000 Mehanika Trbovlje, Trg revolucije 23 ekon. tehnik pripravnik 3.600 Dom upokojencev F. Salamon Trbovlje, Kolonija 1. maja 21 ekon. tehnik 4.500 Komunalno podjetje Hrastnik, Novi Log 4 delovni terapevt pripravnik 4.400 Dom upokojencev F. Salamon Trbovlje, Kolonija 1. maja 21 Bona sindikalnega turizma ZIMSKA BORZA BORZNO SPOROČILO - ZIMA 90/91 Prehajamo v hladnejše obdobje, to pa tudi nam na Trisu, Borzi sindikalnega turizma, narekuje pripravo na zimski oddih, športno rekreacijo pa tudi na sindikalne športne igre. Letošnja zelo gospodarna Borza sindikalnega turizma prav zahteva še uspešnejše nadaljevanje v zimskem obdobju. Zima pa letos bo. Vabimo vas, da na priloženem obrazcu, ki ga uporabljamo za ugotavljanje ponudbe in povpraševanja, posredujete svojo ponudbo ali povpraševanje pa tudi zamenjave, zakup, prodajo, nakup in mednarodno izmenjavo za smučanje v tujini pošljete na Iris - Borzo sindikalnega turizma, Ljubljana, Dalmatinova 4, ali po telefonu 061/326-982, 322-975, hišna centrala 061/310-033 ali telefaks 061/317-298 BORZNO SPOROČILO zima 1990-1991 Počitniške zmogljivosti, primerne za zimski oddih: A) Počitniške zmogljivosti, ki jih ponujamo drugim 1. Počitniški dom v kraju...................število ležišč.................. v času od..................... do......................... Cena penziona......................................... din Cena prenočitve .......................................din Pavšalna cena....................................... din Opomba: (žičnica, ogrevanje itd.) Počitniška hišica, brunarica (enaki podatki kot pri počitniškem domu). 3. Počitniška prikolica, opremljena za zimsko obdobje (podatki kot pri počitniškem domu). 4. Počitniško stanovanje ali garsonjera, apartma v zimskem turističnem kraju (podatki kot pri počitniškem domu). B) POČITNIŠKE ZMOGLJIVOSTI, KI JIH POTREBUJEMO Želje pošljite na Tris - Borzo sindikalnega turizma C) POČITNIŠKE ZMOGLJIVOSTI, KI BI JIH ZAMENJALI Vrsta objekta (počitniški dom, stanovanje, brunarica). V času od - do....... Nudimo v kraju......, iščemo v kraju.... D) POČITNIŠKE ZMOGLJIVOSTI, KI SO PRIMERNE ZA ZIMSKI ODDIH IN BI JIH PRODALI ALI DALI V ZAKUP Ponudbe pošljite na Tris - Borzo sindikalnega turizma. Poslovnost zagotovljena. E) MEDNARODNE IZMENJAVE - SMUČANJE V TUJINI Tris - Borza sindikalnega turizma, vabi vse prireditelje smučarskih tečajev in aktivnega zimskega oddiha v tujini, naj nam sporočijo tovrstne zmožnosti. Sporočite nam kore-spondenta, s katerim bomo lahko oblikovali ponudbo. POSEBNA PONUDBA Tris - Borze sindikalnega turizma Prireditelje zimskih sindikalnih športnih iger in tekmovanj, ki bi želeli sodelovanje Tris - Borze sindikalnega turizma v pripravah, propagandi in izvedbi, naj svojo željo sporočijo na naš naslov. Skupna organizacija bo kvalitetnejša. Borzno sporočilo je posredoval, ime in priimek: Naslov ................., telefon ............... Tudi v prihodnje bomo z vami sodelovali: Doro Hvalica Irena Prusnik Metod Zalar - vaš borzni agent. BORZNO SPOROČILO ŠTEVILKA 20 Borzna sporočila sprejema TRIS - BORZA SINDIKALNEGA TURIZMA. Ljubljana, Dalmatinova 4. telefon (061) 326-982. 322-975. na hišno centralo (061) 310-033 ali telefaks (061) 317-298. A. POČITNIŠKE ZMOGLJIVOSTI, KI JIH NUDIMO DRUGIM 1. Počitniške hišice v Čatežu - 2 hišici Termin in cena: od 15. 9. dalje 1 hišico oddamo za vse leto. Cena: od 50 do 95DEM, odvisno od sezone. 2. Počitniški dom Bohinj Skupno 20 ležišč, souporaba kuhinje in dnevne sobe, ponudba v treh etažah po 8 ležišč. ' Cena in termini po dogovoru. 3. Počitniški dom SIC Radovljica - podjetje v ustanavljanju Skupno 50 ležišč, objekt je sodobno opremljen z avdiovizuel-nimi napravami, ima 3 učilnice, od 40 do 80 sedeža. Možnost športne rekreacije in organiziranih izletov v okolici, tudi alpinistične ture v spremstvu izkušenih planincev. Cene: polni penzion 260,00din. skupine do 20 oseb 240,00din. Člani Zveze svobodnih sindikatov Slovenije imajo 7 % popust Informacije daje TRIS — BORZA SINDIKALNEGA TURIZMA ali neposredno SIC Radovljica (064) 74-091. B. KUPIMO 1. Kupimo 2 počitniški prikolici, stari od 5 do 7 let, 4 ležišča. Ponudbo pošljite na TRIS - BORZO SINDIKALNEGA TURIZMA. C. PRODAMO 1. Počitniški dom v Puli Počitniški dom ima 50 ležišč v 7 apartmajih in sobah. Počitniški dom je opremljen za penzionske storitve ih je v neposredni bližini obale. Počitniški dom ima 500 m- svojega zemljišča. Cena je približno milijon DEM. Ponudbe'pošljite na TRIS - BORZO SINDIKALNEGA TURIZMA. POSEBNA PONUDBA Tris - Boize sindikalnega turizma 1. Omogočamo shranjevanje počitniških prikolic od 15. oktobra letos do 25. aprila 1991. Prostora je za okoli 50 počitniških prikolic. Lokacija: SIC Radovljica, Gradnikova 1 - telefon (064) 74-091. Shranjevanje prikolic za omenjeno obdobje stane 700,00 din. Če pa jo uporabljate tudi v zimskem obdobju (uporabe elektrike, sanitarije itd.) pa 2000,00din. Stroški se poračunavajo posebej. Za člane Zveze svobodnih sindikatov velja 5 odstoten popust. 2. Po koncu poletne sezone ste ugotovili manjše poškodbe na vašem baldahinu, predprostoru za prikolico, športu ipd. Kemična čistilnica vam. po dogovoru s Trisom - borzo sindikalnega turizma s primernim popustom odpravi te pomanjkljivosti. Telefon: (062) 36-831 ali telefaks (062) 36-838. Tudi v prihodnje bomo z vami sodelovali: Doro Hvalica Irena Prusnik Metod Zalar - vas borzni agent LADISLAV ČRNOLOGAR tehnološki presežek rdečelasa lisica in še kaj (18) Ladislav Črnologar je delavec jeseniške železarne in že flesetletje znan kot pisatelj povesti in romanov. Pred prvim majem je pri Književni zadrugi Jesenice izšla knjiga z dolgim in nekoliko nenavadnim naslovom. Ta pa napove, da je knjiga izsek iz žive in za marsikoga krute sedanjosti. Tako kot v prejšnjih knjigah (Na gredi, Na drugem bregu, Razstreljeni bog) najdemo tudi v Tehnološkem presežku prvine ljubezenske zgodbe in kriminalnega romana, tako da bo Povest zanimivo branje tudi za nezahtevne bralce, ki jih zanimajo moralni in socialni problemi, privlačijo pa napete zgodbe. Jeseniški bralci se bodo lahko zabavali z ugibanjem in sklepanjem stav, koga je imel pisec za model pri oblikovanju glavnih in stranskih likov. »Ja, zdaj ti verjamem,« je naposled dojel Peter. »Torej sprejmeš?« je zanimalo Janeza. »Seveda sprejmem. Odrešil si me. Prav o tem sem razmišljal, zato sem ti komaj verjel. Dobro veš, kako je z mano. Spet sem brez denarja. Samo nekaj mi še ne gre v glavo. »Ti kar vprašaj,« ga je opogumljal Janez in se smehljal. »Ne vem, nekoliko sprememenjen si, nisi več stari Janez. Ne morem razumeti, kako da si sprejel delo in poteptal svoja načela, ko vendar dobro veš, da so se te s tem samo znebili.« »Dobro vprašanje. Tako je naneslo, pritisnjen sem bil ob zid. Mar nisi tudi ti? Peter, nisem več sam, da bi se lahko igral z delom in zaslužkom. Ne, nisem se prodal in če dobro premislim, se bom tudi gori v Jelju lahko naprej spopadal, morda še lažje kot doslej. Ravno prihajam s sodišča, kjer sem podpisal, da priznavam očetovstvo svojega otroka.« »Kaj? O čem pa zdaj blebetaš?« Janez mu je vse pojasnil. Potem je šel Peter molče za njim domov po posteljnino in druge najnujnejše stvari, ki jih bosta potrebovala pod planino. Zdaj si je želel samo še stran iz zadušljivega mesta od postanega piva, od vedno istega govorjenja, od vsega. Kar naenkrat se mu je začelo vražje muditi, tako da ga je Janez komaj dohajal. Med hitenjem je le dvakrat zastal in ponovno vprašal, ali se Janez ne šali. Ko mu je ta smeje se odkimal, se je spet pognal naprej, da ne bi zamudil priložnosti, da se sanje ne bi razblinile. Pomirjali so ga le Janezovi koraki za njim ki so mu potrjevali, da ne sanjari. • Baraka, v kateri sta si Janez in Peter uredila novi dom, je bila pač baraka kot na vseh podobnih gradbiščih, morda celo malo boljša. Imela je ločeno spalnico, v njej so bile štiri postelje z žimnicami. Zraven spalnice je bila manjša kuhinja z električnim štedilnikom in celo hladilnikom. Zraven je bil še en prostor, v katerem je bila pisarna. V njej je stala prava pisalna miza, na kateri je bil telefon, ki se do tedaj še nikoli ni oglasil. Ta baraka je bila verjetno namenjena vodilnim na gradbišču, sosednja, v kateri je bila samo spalnica, pa drugim delavcev. Ves teden sta trdo delala, da sta vse počistila in spravila v red. Tretjega človeka za čuvajsko službo pa Janez še ni uspel dobiti. Iskal ga je v vasi, a na njegovo presenečenje nihče ni bil potreben takega dela. Mlajši so se večinoma vozili na delo v dolino, starejši pa so imeli dovolj opravkov na svojih kmetijah. Dva vaška pijančka pa mu je odsvetoval gostilničar Ferdo, brat Jasnine matere, kakor je kasneje izvedel Janez. Poleg barak je bil velik ograjen prostor, namenjen za skladišče. V enem kotu je samevalo nekaj gradbenih strojev, a že na prvi pogled je bilo jasno, da je uporaben samo manjši buldožer. Ves preostali prostor pa je bil prazen in zaraščen z visoko travo. Janez si je uredil tudi administracijo. Uvedel je dežurno knjigo in vanjo vestno zapisoval, kar se je delalo, pa čeprav se ni nič. Sicer so mu na kadrovskem naročili, da mora vsakega prvega v mesecu poslati samo dninske listke, vendar je Janez slutil, da je bolje, če si vse zapiše. Preveč je imel izkušenj, da bi kaj prepustil naključju. Ko sta očistila bivalne prostore, je Janez predlagal, da se polotita še buldožerja. Ogledala sta si ga in Peter je ugotovil, da se ga bo dalo uspodobiti - samo gorivo morata dobiti, ker je rezervoar čisto prazen. Nafta iz njega je očitno pogorela v kakem kmečkem traktorju. Vsako popoldne se je Janez odpravil na Po-drekarjevino, kjer ga je čakala hčerka Katica. Vsekakor je komaj čakal, da sta bila skupaj. Zelo sta se že navezala drug na drugega. Prejšnjih staršev Katica skoraj ni omenjala, ker je bilo Janezu še kako prav, saj bi ji le težko pojasnjeval zapletena pota odraslih ljudi. O Podrekarjev! Jasni in njeni materi si še ni mogel ustvariti dokončne podobe. Imel ju je za dve osamljeni ženski, predvsem mater, ki je verjetno Jasno zadrževala doma. Katica je bila očitno dobrodošla v njeni osamljenosti. Tudi sam je bil zadovoljen s tem, da sta imeli deklico radi, sicer bi morala Katica dneve preživljati v mestu v vrtcu. Prav tako težko je pričakal nedeljo, ko se je z Jasno domenil, da pojdejo na izlet v planino. Prišli sta zgodaj zjutraj. Janez ju je že čakal. Popestoval je Katico in si jo hotel dati na rame, pa je Jasna oporekala, češ, naj hodi, da se bo utrdila, če misli biti gorjanka. Bodo pač hodili počasi, saj se jim nikamor ne mudi. Janezu je izročila nahrbtnik, ki je bil očitno poln dobrot. Peter se je motal okoli njih in govoril o lepem vremenu za izlet, a ni si upal vprašati, ali sme zraven, ker je čutil, da bi bil odveč, sami ga pa tudi niso povabili. Za barakama je pot kmalu prešla v strmino. Po desetih minutah so prišli na manjšo čistino. Od tam jih je Jasna popeljala malo stran, do šumečega potoka, pokazala na raven prostor in pojasnila, da je ta svet njihov in da bo tu v kratkem strojnica elektrarne. »Kakšne elektrarne?« je bil presenečen Janez. V glavi so mu zazvonili vsi alarmni zvonci hkrati. »Ti ni Milan nič omenil? Nič posebnega ne bo - ena tistih malih elektrarn, ki jih je zdaj že precej,« je odvrnila. Ni pozabila, da sta z Janezom sklenila, da se bosta tikala. To bo tudi za Katico bolje. »Ne, ničesar mi ni omenil.« Na obrazu se mu je zarisala skrb. To mu je bilo očitno zamolčano. »Pojdimo, da se ne ohladimo,« je rekla Jasna, ne da bi še kaj omenila elektrarno. Stopali so v strmino, ki Jasni ni delala težav, tudi Katica je presenetljivo lahkotno hodila. Janez pa je lovil sapo, ker ni bil vajen hoje v hrib, saj je leta in leta tolkel asfalt. Kljub zadihanosti in šumenju krvi v glavi pa mu ni šla iz glave misel o elektrarni. Zdaj je vedel, da Svobodni Sindikati Slovenije ga Milan ni kar tako poslal v Jelje, da bi se ga odkrižal. Tokrat je veljalo vzeti pamet v roke in se ne brezglavo zaletavati kot doslej. Zdaj bo moral skrbeti še za majhno deklico pred sabo, ki se tako oklepa Jasnine roke. V zadnjem času se je naučil, da ne smeš kazati svojega pravega obraza, če si le malo želiš dobro. Da, moral bo igrati na iste karte kot Milan, ki mu od prvega trenutka ni bil všeč. Sklenil je, da ne bo nič „ spraševal. Toda zakaj mi Milan ni tega vendarle omenil, saj bo tako kmalu videl, ali so nameravali graditi? Se je samo šel šefa, ki misli, da operativne zadeve na zanimajo navadnih delavcev? Komaj verjetno. Za vsem je moralo tičati nekaj več. Nihče na kadrovskem ni omenil kakšne gradnje. Ne, tukaj je nekaj smrdelo, tukaj niso tekle čiste vode! -» »Bo šlo?« je vprašala Jasna. Videla je, da se je Janez pošteno zasopel in pordel v obraz. »Bo, bo! Nisem vajen hoje, dolgo že nisem takole pešačil,« je odvrnil, kot bi se opravičeval. '• »Počijmo!« je vprašala Jasna. »Ne, ne, je odločno odklonil. Sramoval se je, ker je bolj mehkužen od obeh babnic pred sabo. Popravil si je nahrbtnik in se spet zagrizel v strmino. Ženske! Da, Jasna pred njim je bila ženska in Janez že dolgo ni držal v rokah voljne ženske. Gledal jo je v kavbojkah, ki so več razkrivale kot obratno, in pozabil na sapo. Tudi karirasta bluza ni mogla skriti kipečih prsi, ki so neutes-njene plale. Da, Jasna je bila ženska in pol - tako in tako, kakor je že obračal v svoji razgreti glavi. Ženska, približno deset let mlajša od njega, intelektualno stoletje pred njim, na videz vsa domača in preprosta... Janez je že spoznal, da so resnično pametni in razgledani ljudje brez napuha in drugih grehov, ki si jih lasti omejenost. Navzlic temu si Janez ne bi nikoli upal seči po taki ženski, pa čeprav smo menda pod kožo vsi krvavi, kot so ** pravili v njegovi domači vasi. Bila je na dosegu roke, a vendar je med njima zijal zanj nepremostljiv prepad. Že takrat, ko mu je dala podatke o kooperantih, je zaslutil, da je drugačna, kot je bilo videti. Ko pa je ob srečanju s hčerko zaznal v njej prav tako mehkobo, kakršna se je zganila v njem, ko je bila prav tako nemočna pred čustvi otroka, kot sam, ga je stisnilo pri srcu. Ne, srce ne more biti samo mišica črpalka! Za vraga, znanost bo uničila vse lepo v človeku! Pa zakaj zdaj hodi z njima? Samo zaradi Katice? Da, verjetno se ji samo smilita. Ko se bosta nekoliko osamosvojila in opomogla, se bo že vrnila na svojo prejšnjo pot... Ne, Janez, Janez, ne umišljaj si česa, da se ne boš potem kesal, ti nori Janez! Ponudijo ti roko, ti pa že sanjariš - govoriš obratno, a globoko v tebi tli pohota, prvinska pohota. Pa saj se nisi sam naredil takega, da se ne moreš znebiti nečednih misli, če so res nečedne. Nadaljevanje prihodnjič ZNAČILNOST KRAŠKE P0-- KRAJINE REPOR- TERKA OGOVARJANJE V TRETJI OSEBI KAREL S0SS REKA V KOLUMBIJI MESTO NA BAVARSKEM BLIZU MEJE Z NDR KANADSKA PROVINCA (GL. MESTO TORONTO) IZGUBLJANJE MLADOSTI ŽELEZNIŠKA PROGA AVTOR R. NOČ MALI AVSTRALSKI MEDVEDEK KAMNINA, KIJE USEDLINA KALCIJEVEGA KARBONATA ZEVSOVA LJUBICA. MATI Dl-USK0R0V TKANINA ZA PODLOGO ZBRAZDA-NOSI, RAZPOKANOST DOBESEDEN PREVOD MESTO V ZAMBIJI CARIGRAD IME GR. LADJARJA 0NASSISA GLASB. OZNAKA ZA ZADRŽEVANJE TEMPA PREPROSTO OROŽJE S PUŠČICO NOGOMETAŠ HAJDUKA (GORAN) SOL ALI ESTER OLJNE KISLINE OČANEC. KMEČKA GRČA TEŽA OVOJNINE ZLITINA DVEH ALI VEČ KOVIN SUROVINA ZA PLATNO ŠTEVILČNO ZAPOREDJE MUSLIM. MOŠ. IME PODROČJE POKLICNEGA UDEJSTVOVANJA NIZ0ZEM MESTO. OB REKI MAAS TOVARNA URNIH MEHANIZMOV V ZEMUNU REKA V SEV NEMČIJI VRTINČAST VIHAR SREŽNA DREVJU ŠOLSKA KAZEN. GRAJA DEL KMEČKEGA VOZA KIS ALFI NIPIČ MILIJONSKO MESTO VLP KOREJI PIANIST BERTONCELJ DRŽAVNA BLAGAJNA JAPONSKA OBLIKA BUDIZMA RAJKO RANFL TROPSKA PAPIGA I PIJAČA STARIH SLOVANOV POVELJE BLAGAJNIŠKI IZTRŽEK OLGA MEGLIČ LOJZE DOLINAR RMAN ORIENT. -ŽGANJE TROPSKO DREVO IZ VRST METUUEVK UPANJE NAGRADNA KRIŽANKA ŠT. 39 Rešitev nagradne križanke pošljite do 2. oktobra 1990 na naslov: DELAVSKA ENOTNOST, Dalmatinova 4, 61000 Ljubljana, s pripisom na ovojnici: NAGRADNA KRIŽANKA ŠT. 39. Nagrade so: 500,00, 300,00 in 100,00 dinarjev. Rešitev nagradne križanke št. 37 MATTERHORN, KOS, AGRONOMIJA, ALT, MEIR, METALURG, ANK, PILAV, ZNAK, OGENJ, INDIGO, ALTENA, ANAA, RB, LE, KAPITAL, PAR, SARATOGA, ILIČA, DOR, WALESA, EN, BERTHELOT, VOLK, ORA, AROSA, ANJA Izžrebani reševalci nagradne križanke št. 37 1. Nives Grešak, Srednja tehniška in naravosl. šola, 66230 Postojna, 2. Jože Dovžan, Šmartinska 209, 61110 Ljubljana, 3. Janez Bokan, Roška 40, 61330 Kočevje Nagrade bomo poslali po pošti. Delavska enotnost— Listje bil ustanovljen 20. novembra 1942. • Izdaja ČZP Enotnost - delovna organizacija v ustanavljanju, 61000 Ljubljana, Dalmatinova 4, poštni predal 479 • Začasni poslovodni organ in glavni urednik: Franček Kavčič, telefon 313-942, 311-956 • Odgovorni urednik: Marjan Horvat, telefon 313-942, 311-956 • Člani uredništva: Andrej Agnič (posebne naloge, fotografija), Sašo Bernardi (fotografija), Brane Bombač (oblikovalec), Ciril Brajer (reportaže in samoupravni odnosti), Marija Frančeškin (socialna politika in varstvo okolja), Ivo Kuljaj (ekonomska ureditev), Damjan Križnik (urednik - reportaže), Remigij Noč (urednik - drobno gospodarstvo, delavci v samostojnem osebnem delu), Boris Rugelj (komentator urednik - družbenoekonomski odnosi, delitev) Sonja Seljak (redaktorica - lektorica), Janez Sever (posebne naloge), Andrej Ulaga (turizem, rekreacija, šport in oddih), Igor Žitnik (znanost, kultura in izobraževanje), Jožica Anžel (tajnica) telefon 311-956, H. c. 310-033 • Naročnina: 321-255 • Posamezna številka Delavske enotnosti 10 dinarjev • Rokopisov in nenaročenih fotografij ne vračamo • Poštnina plačana v gotovini • Tisk Tiskarna Ljudske pravice, Kopitarjeva 2 • Žiro račun: 50101-603-46834 • Časopisni svet: Albert Vodovnik (predsednik), Meta Benčič, Franc Berginc, Andrej Coklin, Ivo Grilc, Vlado Haas, Ivo Janžekovič, Niko Klavžar, Rajko Lesjak, Mira Maljuna, Slavko Peklar in Nada Serajnik »Edinost, sreča, sprava«. Pod temi Prešernovimi besedami so slovenski krščanski demokrati prejšnjo soboto na Ptuju sestavili množico prireditev v svoj prvi povojni tabor. Na glasbenih in folklornih nastopih (na sliki), štirih vsebinskih okroglih mizah, pri maši, na razstavi in predvsem na popoldanski sklepni slovesnosti je bilo vsaj štiri tisoč ljudi. V prvi vrsti je seveda sedela elitna družba iz domovine in tujine. Našteli smo šest slovenskih ministrov s predsednikom SKD in premierom Lojzetom Peterletom na čelu (na sliki desno), avstrijskega in italijanskega ministra, zastopnika štajerskega deželnega glavarja, predstavnika francoske krščanske demokracije... Kjer je gospod premier, je navadno rad tudi ljubljanski župan Jože Strgar. Medtem ko je njegova desna roka Marjan Vidmar odstavljal direktorje nekaterih mestnih javnih podjetij, je najbrž zalil svoj vrt(i-ček), nato pa skočil na Ptuj pomolit, da bi se ja vse srečno izteklo... , Tabor slovenskih krščanskih demokratov je najbrž s pridom izkoristil tudi Rastko Plohl, predsednik Neodvisnih sindikatov Slovenije (Ptuj). Zbranim jc delil propagandno gradivo, ki naj hi jih primamilo za vstop v njegove vrste. Na sliki: zanimanje je bilo kar precejšnje... Slike: Sašo Bernardi V Velenju nič novega Ker smo vam v prejšnji številki obširno popisali, kako in kaj je v Velenju s plačevanjem (povišanih) stanarin in komunalnih prispevkov, vam zdaj dolgujemo pojasnilo, ali se je zadeva premaknila z mrtve točke ali je še vedno status quo. Predstavniki Svobodnih sindikatov Rudnika lignita Velenje, Gorenja Koncerna in občinskega sveta ZSSS so poslali predsedniku skupščine pismo, v katerem zahtevajo, naj župan s svojo avtoriteto vendarle zagotovi dosledno uveljavitev sklepa Skupščine po ponovni proučitvi podražitev. Ker do dokončnih pogajanj in sklepa o novih cenah še ni prišlo, so mu zatožili njegov izvršni svet, delavcem pa svetovali, naj do nadaljnjega še naprej plačujejo predpodraži-tvene položnice za svoj kvar-tir. V nadaljevanju so zapisali, da se z »določeno« podražitvijo sicer strinjajo, nikakor pa ne z ravnodušnostjo izvršnega sveta, češ, »če ne bo začel ustrezno ukrepati, je realno pričakovti ekscesne dogodke, ki se lahko sprevržejo v vse težje obvladljive razmere.« Dopis velenjskemu izvršnemu svetu pa je poslal tudi družbeni pravobranilec. V njem opozarja na realizacijo sklepa skupščine; v nasprotnem primeru bodo morali v velenjski občini oceniti delo izvršnega sveta. Kazalo bi se držati starega reka, da lepa beseda lepo mesto najde, grda pa... Bolje nekaj kot ■ w mc ogromne denarce ji je med drugim ukradel tudi za že patentirane izume. Kot beremo v Delu, so v njegovem skladišču namreč našli nekaj sto ukradenih predmetov, ki so njegova last. Vsemu temu navkljub pa v podjetju nihče ni ukrepal in temu početju naredil konca. Celo poskus, da bi vso zadevo spravili pred sodišče, se je kaj klavrno končal, saj so ustavili kazenski postopek zoper tehnologa, ki se je tako uspešno znašel. Kot vzrok so navedli pomanjkanje dokazov za obtožbo?! Zato nasvet vsem lopovom: kradi dolgo in vztrajno, pa boš ostal nekaznovan! V korak z modo V sredo so zastavkali delavci mariborske Lesnine - pardon, podjetja Moderni interieri, ki so v njeni sestavi. Zahtevali so odstop direktorja Zajca in prenehanje vseh postopkov,'ki naj bi jih v končni fazi izločili iz Lesnine. V četrtek so se jim s tiho stavko pridružili še kolegi iz murskosoboške Lesnine- Poleg omenjenih zadev so oboji še zahte- vali, naj se morebitni ekonomski in tehnološki presežki delavcev tudi v tem podjetju urejajo skladno z zakonodajo in splošno kolektivno pogodbo. Tudi v Modernih interierih so za - »moderen pristop«... »Katastrofalna« letina Več kot 80 nezaposlenih delavcev, ki v Sevnici prejemajo denarno pomoč ali nadomestilo, je prejšnji teden prišlo na pogovor o možnostih za sezonsko zaposlitev. Tamkajšnji zavod za zaposlovanje je namreč tem ljudem zagrozil, da jim bo odvzel pomoč ali nadomestilo, če ne bodo pripravljeni za priložnostno zaposlitev pri obiranju jabolk v sadovnjakih sevniškega kombinata. A glej ga vraga! Tem, ki iščejo zaposlitev ali so »začasno« brezposelni, so se postavili po robu oni, ki niso bili niti ne nameravajo iti v službo, češ da jim kradejo priložnostni zaslužek. Jože Hudeček je imel kar prav, ko je prek TV ekranov zatrdil: za nas je tragedija, če je slaba letina, če je dobra pa - katastrofa! Seveda gospa, denar, denar... Konec avgusta se je v Bel-tinki v Beltincih sestal območni odbor sindikata delavcev tekstilne in usnjarsko-predelovalne industrije Pomurja. Razpravljal je o gospodarjenju ter o gmotnem in socialnem položaju svojega članstva. Govor je bil tudi o kolektivnih pogodbah. Žal se sekretarka republiškega odbora tega sindikata Branka Novak tega sestanka ni udeležila, čeprav bi imela marsikaj obrazložiti. Menda zaradi (pre)obremenjenosti v službi. Je pa obljubila, da bo kmalu prišla v Mursko Soboto, predvsem v Muro, kjer bo bojda odločno postavila vprašanje, zakaj Mura »njenemu« ROS ne oddvaja članarine direktno, temveč posredno prek občinskega sindikalnega sveta. Tudi za Branko je denar sveta vladar, saj očitno diktira pomembnost nekaterih sej. Pravkar izšlo! Občinski svet ZSSS Novo mesto prede svojo trgovsko mrežo še naprej: ondan je z Dolenjko dosegel dogovor, da lahko člani (njegovega) sindikata v trgovinah tega podjetja kupujejo ceneje. Kot na prvi strani poroča Dolenjski list, gre sicer le za nekaj odstotkov popusta, a bolje nekaj kot nič. Ce drugega ne, je na ta način ob dva- ali trikratnem ugodnejšem nakupu povrnjena sindikalna članarina! Sindikalisti se dogovarjajo še za druge oziroma »večje« ugodnosti. Prišlo naj bi namreč tudi do sodelovanja sindikatov podjetij z eno od hranilnic ali posojilnic, ki bi seveda moralo biti v obojestransko korist. Kot smo izvedeli, so pogovori že v teku... Novomeški sindikalisti se torej uspešno levijo v trgovce. Z več novci utegnejo postati še veletrgovci... Tudi lovil ima svojo afero V tovarni vijakov Tovil v Ljubljani je nekdo dvajset let nepretrgoma kradel orodje. znanje in tehnologijo; SPLOŠNA KOLEKTIVNA POGODBA ZA GOSPODARSTVO s komentarjem in SINDIKALNO VARSTVO DELAVSKIH PRAVIC v nov;priročni delo sindikalnih zaupnikov Vsebina; • splošna kolektivna pogodba za gospodarstvo • komentar • zasnova celovitega sindikalnega varstva delavskih pravic, pravila in navodila za delo sindikalnih zaupnikov, pregled zakonskih odločb o vlogi sindikata pri uveljavljanju in varstvu delavskih pravic. Cena 25,00 din Naročila pošljite na naslov: ČZP Enotnost, Ljubljana, Dalmatinova 4, telefon 321-255, 310-033. I------------------------------------------------------------------------------ NAROČILNICA Pri ČZP Enotnosti, Ljubljana, Dalmatinova 4, nepreklicno naročamo_izvodov priročnika SPLOŠNA KOLEKTIVNA POGODBA ZA GOSPODARSTVO s komentarjem in SINDIKALNO VARSTVO DELAVSKIH PRAVIC po ceni 25,00 din. Naročeno pošljite na naslov: --------------- Ulica, poštna št., kraj: ---------------------------------------------------- Naročeno dne:_________________________Račun bomo plačali v zakonitem roku. Žig Podpis naročnika • LIPE SVEDER: PRIVATNIK