OSEBNO STALIŠČE
Zakaj sem postala krščanski demokrat?
Zato, ker sem med vsemi mogočimi strankami oziroma skupinami ljudi našla sebe prav v mišljenju in hotenju Ijudi, ki so osnovali Slovenske krščanske demo-krate. Tudi mene žene neka notranja sila, ki se ne pusti prepričati, da bi tudi javni
-  politični svet ne mogel biti človeški, domač. Politikije treba dati dušoji vrniti dobro ime, kakorgaje Kristus Magdaleni. To pa prav kristjani najbrž lahko naredi-mo v največi meri - seveda, če bomo osta-H zvesti svojim koreninam, svojemu po-slanstvu in nam oblast ne bo stopila vgla-vo, kakor temu pravimo. Če se zavedamo,
da je politika urejanje družbenih zadev,
odločanje o njih s pomočjo države in nje-nih organov, ni le kristjanova pravica, am-pak tudi dolžnost po svojih močeh sode-lovati v njej, saj to konec koncev ni nič drugega kot delo za bližnjega, to pa je takoj druga najvažnejša zapoved za krist-jana (če to v resnici je in ni le »vpisan« v Cerkev!). Naj ob tem spomnim le na enega od naših velikih krščanskih mož, ki seje tega temeljito zavedal in seveda tudi delal po svojem prepričanju in temu pri-merno tudi veliko naredil. To je bil du-hovnik, doma pri Sv. Gregorju nad Lašča-mi, Janez Evangelist Krek. Morali bi se kaj naučiti od njega. Človek ne potrebuje miloščine, dela mu je treba dati, naučiti ga delati, ustvariti razmere za človeka vredno življenje.
Vstanju, kakršnoje sedaj, ko se razode-vajo marsikatera skrita dela preteklih dni
-  svoje (slabo) pa k temu prispevajo še mednarodne razmere in ne nazadnje tudi mi sami s svojim načinom dela in mišlje-nja, kakršnega smo si lahko izoblikovali po vsem, kar smo gledali in poslušali, da senamjezalezlo vkosti, bozelo težkokaj prida narediti. Pa vendar! Čeje bila vnas tolikšna volja in želja po drugačnem, bolj-šem, po drugačnih odnosih na vseh rav-neh, se menda ne bomo vedli kot razvaje-ni otroci, če se jim ne ustreže v vsaki njihovi želji že prvi hip, ko je izrečena. Z metanjem puške v koruzo ne bomo na-redili nič dobrega aJj koristnega. Veliko trdega dela, treznosti. poštenosti, strpno-sti, razumevanja in potrpežljivosti bo še treba, da se bodo stvari začele obračati, kakor želimo. Prav vsak zase mora po svojih močeh pljuniti v roke - ne pa na koga ali za kom! Z rokami v žepih, z zajed-ljivim posmehovanjem, kritiziranjem vse na počez ne bomo prišli daleč. Še najmanj pa vpravo, zaželeno smer. Stara modrost: Kamen na kamen... zrno do zrna... še vedno velja. V krščanstvu pa še prav po-sebej, sajje vera brez dela mrtva.
Posrečeno misel enega od predavate-Ijev na zadnjem srečanju za odrasle v Stič-ni (od 12. do 14. oktobra) naj povem še vam. Koje beseda nanesla na oktober. za kristjane mesec molitve rožnega venca, nenadoma pade vprašanje - nekoč in za nekatere še danes prav pregrešno, a izre-kelgajeduhovnik:Marmisliš, da teboob sodbi Bog vprašal, koliko rožnih vencev si zmolil? Ne, ampak: Lačen sem bil..., žejen sem bil..., vječi sem bil...
IVANKA ŠIRCELJ-ŽNIDARŠIČ