84
Kratkočasno berilo.
Kadar je žakelj prepoln, se razveže.
Vse popotovanje sv. Ludovika po celem kraljestvu je bilo blagoslavno celo do konca. On je sosebno pazuo ogledoval učivnice, kjer se je izobrazovala mladost. Pa tudi žitnih shramb ne prezira, kakor mu je svetoval njegov duhovni svetovavec, kterim so bili revni izročeni, da se prepriča, ali so opisi zastran te reči resnični.
Zjutraj rano, ko kraljev voz derdra proti nekemu mestu, sloni kralj v kočii na blazinah, začuje neki mil glas, se ozre ter zagleda moža v borni in nekoliko stergani obleki. Plašno derži klobuk v dergetajoči roki ves osupnjen, da ne more besedice izustiti; le njegove solzne oči prosijo kaj izgovorilo pomoči.
Blizu moža sedi dvoje otrok na butarici suhega dračja, ki si ga je oča nabral v bližnjem gojzdu. Vidilo se je, da sta mala revčka nezmerno bleda in bolehna, in ko zdaj njuni oča poleg voza, iz kterega kralj stopi, poklekne, tudi oba poklekneta.
„Kaj ti je, prijatel?" ga kralj po svoji ljubeznjivi navadi pobara, „kaj želiš od mene?" „Milost in pravico", jeclja mož, ki se, ko mu kralj migne, počasi vzdigne.
„Za to reč ima slehern mojih podložnikov temeljito pravico", mu reče kralj ga oserčevaje. ,, Tedaj govori." „Oj, moj gospod in kralj, poterpite z menoj; nikdar še nisem bil pred kakim kraljem in ne vem kako govoriti." — „Kakor v mislih in v svojem seicu čutiš", mu reče kralj se smehljaje, „govori resnico odkritoserčno ter izustuj besede, kakor ti na jezik pridejo. Zravno pa misli, da govoriš s prijatlom. sorodnikom , z očetom."
Mož se hipoma kaj oserčenega čuti in dopoveduje, kako se že nekaj let za dedino, ki mu jo je zapustil bližnji so-
85
rodnik, poteguje. „Je res le majhna", pristavi, „vendar bi ta dedina zadostila, še podpreti moje siromaško gospodarstvo In bi se še z marljivostjo in varčnostjo ognil beraške palice."
,,Ljubček moj, berž ko ne, da ne moreš zadosti jasno skazati pravice do dedšine?"
„Ej, kaj še", mu odverne mož, ko ga Ludovik začud-Ijivo popraša. „To je vse v sodnii določno skazano ko beli dan; le zato, ko je neki dedič od tod kakih sto milj, se sem ter tje dopisuje. Ta dedič pa je bogatinec, ki mu ravno ni dosti mar za revno dedino, ki mu gre, naš gospod sodnik pa je zgolj zložnost. On tudi po več mescov, če se še toliko mudi za kako stvar, ne stori kar eertice ne. Ali se mar zato stara, kadar drugi stradajo? Saj je preskerbljen cez glavo".
„0 joj! ljubi moj", reče kralj z glavo majaje, wti mi pripoveduješ reči, ki so mi kaj neprijetne in me boli jih slišati; resnobno te opominjam, da le resnico govoriš, preden jamem to reč preiskovati, ktera mora očitno tebi ali pa sodniku škodovati?"
Na to mož položi roko na persi, kakor da bi hotel reči: Milost Božja naj ga zapusti, ako se prederzne vpričo svojega gospoda in kralja lagati.
Zdaj Ludovik natanko zaznamova stanovanje za milost in pravico proscčega, ter mu resnobno zaterdi, nikomur tudi naj zveš tej še mu prijatlu ne besedice čerhniti, da se je s kraljem pogovarjal in mu obljubi, kadar se bo mračilo, priti v njegovo hišico. Druge reči, si misli žlahnodušni kralj, se bodo potem že uravnale.
Zastran tolike milosti se siromak čudi, ter hoče vnovič pasti na kolena. Ludovik pa ga opovera rekoč: „Ne morem tega terpeti, da človek poklekuje pred človekom. Poklekovaj pred Bogom ter ne pozabi ne v sreči ne v nesreči, da le njemu se spodobi največja čast in ljubezen. Kralj podari vsakemu otroku zlat, ga poboža po bledih licih, stopi v kočijo ter se odpelje.
Revež gleda kakor v sanjah za kraljevo kočijo, za ktero se vali prah ko meglen oblak, in ko poslednjič spred oči zgine, poklekne zraven butare, stisne goreče k sebi otroka in jima sklene ročice. Kratka je bila molitev, pa iz čistega serca in pobožne duše je izvirala, in Bog jo je uslišal. Ko potem naperti butaro lesa, se mu lahka pozdeva kot perje, zakaj njegovo serce je bilo polno radosti in upa.
Domu pridši dopoveduje prigodbo s kraljem svoji ženi, zvesti tovaršici večletnih težav, ktera se nad tem toliko čudi, da kar dolgo ne ve, kaj bi rekla. Zdelo se ji je, da njeni mož blede. Ko pa otroka v svoji priprostosti ravno to pripovedujeta, kazaje svetli denar, verjame, kar je slišala, in  radost ji sije na njenem obrazu.
Misel, da francozki ljubljeni in pobožni kralj, kadar «e bo mračilo, pride v njih revno utico, mater kar neute-goma spodbode zopet k marljivi delavnosti, ktere je vajena bila. Ona hiti v vertiček, si poiše cvetlic za vence, mož pa, ki mu je kralj resnobno zapovedal molčečemu biti, teče v gaj si nasekat smerekovih in hrastovih vejic. Preden sonce zaide, je bila stanica lepo pripravljena, spodobno sprejeti kraljevega gospoda; ob stenah so bile zelene vejice, na kterih so bili nabešeni venci prijetno duhtečih cvetlic.
Po siromaško pa vendar snažno napravljeni hišni pre-bivavci dočakujejo v praznično ozaljšani stanici, in pogledujejo nepokojnega serca skozi majhne oknica na cesto. Memo ropočejo vozarji, pa kraljeve kočije le ni zagledati. Za oblačne gore^ sonce zahaja, mrak pokriva zemljo ter se sčasom znoči. Še le, kadar se jamejo zvezde lesketati in se mesec prikaže, se vidi v bledomračni svetlobi, kod pelje cesta.
Al ni kralj v svojih velicih opravil nas pozabil? tako poprašujejo žalostnega serca. Od daleč se sliši derdranje voza, temna senca beži po cesti in se približava hišici in ko zdaj berhek jezdec  tu obstoji  in z razgetajočega konja
skoči,   spozna   revni mož kralja;   ko   mu  kralj   reče konja preskerbeti, ga odpelje v hlev.
Ludovik stopivši v ozaljšano stanico se zavzame; to viditi mu je ljubše in prijetniše bilo, kakor da bi bil tukaj pervi vertnar umetno premirjal in krasno razpenjal in vver-steval cveteče vence.
v
Ženi, ki je precej z otroci vred hotla pred visokega gospoda poklekniti, kralj tega ne dopusti, temuč ji kaj ta-cega reče, kakor je ob cesti govoril njenemu možu. Kralj se vsede na stol, ki je bil tudi z hrastovim listjem in cvetlicami okinčen, ter ju posluša, ko dopovedujeta vse zadeve zastran dedine; čedalje menj se ga bojita, ko se kralj prosto in serčno obnaša.
„Juter hočem s Teboj iti v sodnijo", reče kralj možu, „in ako je tako, kakor mi dopovedujeta, se ne bo več treba za pravico tožariti."
n0j, kako ste Vi kralj pač milostni !" oba kmali v eerce ginjena zakličeta, al v neizrekljivi zadergi se znajdeta, ko jima kralj pove, da misli tii prenočiti. Kaj mu moreta za  večerjo pripraviti? Kakošno posteljo mu dati?
Kralj se smehlja, ko vidi, v kakošni skerbi da sta in veli možu vrečo s konja prinesti, kjer je bil plajs spravljen z drugimi za pot potrebnimi rečmi. Kader mož to, kar mu je bilo zapovedano, prinese, razveže kralj vrečo in iz nje zleče dvoje čutaric žlahnega vina, kos divjačine in tudi kruha. „Ako kralj", reče Ludovik, „kterega svojih podlož-nikov usliši, se vendar spodobi, da ga nahrani; toraj se ni treba ongaviti, — jejta z menoj!* Zdaj pol ložej dihata, in kralj, ki tudi previdi, kaj jima še stiska serce, reče: „Spal bom pa tam le na klopi, saj imam plajs iz debelega sukna, v kterega sem že marsiktero noč zavit bil in sem vselej kaj sladko spal. Vreča mi oo blazina, sedlo pa zglavje."
Se ve, da sta mož in žena dokaj ugovarjala. Rada bi mu bila prepustila svojo res revno, pa vendar snažno posteljo.   Kralj pa ostane mož beseda in stori,   kar je rekel.
Kralj malo povžije, družini pa prigovarja, naj jejo in pijo, kolikor se jim ljubi. Ko sta se izstradana otroka najedla, jameta zdehati, in kakor vselej se pred spanjem tako tudi danes dobrotljivemu Bogu zahvalita in angeljčku varhu priporočita.
Starši so mislili, da to utegne kralja v govorjenji motiti, in velijo otrokama molčati. Pobožni visoki gospod pa pri-kimaje ju oserči, naj le molita, se sam odkrije, sklene roke in moli ž njima. Staršam se kraljevi obraz zdi ko pove-ličan in misel jih obhaja, da je Gospod angelja poslal sti-skanim pomagat in jih tolažit.
Eno ure potem vse potihne v hišici. Starši se z otrokoma podajo k počitku. Kralj se vleže na terdo klop prazniško ozaljšane stanice v plajš zavit, in ugasne lešarbo, ki je na mizi pred njim berlela. Čemu luč, saj dosti prijazno luna sveti. Šumljaje vabi potočik v spanje. Poslednjič se priporoči Bogu, zatisne svoje oči, in kmalo tako terdno in mirno zaspi kakor v svojem kraljevem poslopji.
Megla krije gojzd in polje in sonce je še za gorami, ko Ludovik okrepčan vstane, ki ni dolgo, pa toliko terd-nejše spal. Da bi se spijoči ne prebudili, zapusti natihoma hišico, se umije v merzlem bistrem potoku in opravi kleče juterno molitev. Potem se prosto sprehaja, dokler ni sonce> popolnoma izza gore se prikazalo.
Nekaj ur pozneje gre kralj v plajš zavit z možem v sodnijo. Razun sodnika, ki je še ležal, so bili vsi drugi že v pisarnici pri delu. Kralj se noče dati spoznati, toraj pobara, kdaj bi  se moglo govoriti z mestnim sodnikom.
„To bo težko danes in celi prihodnji teden", reče nek služabnik, „zakaj sodnik strastno ljubi lov, in sosebno jesen skorej nobenega dneva ne zamudi, da bi ne šel po divjačine."
Kralj maja z glavo in odide.
Doli se za steber v senco neke poderte mestne hišo vstopi   in   veli   svojemu   spremljevavcu   pri   vratah   čakati,.
dokler sodnik ne pride, ki pojde na lov. Potlej naj ga spodobno, ponižno pa tudi resno zaprosi, povedati, kako je že kaj njegova reč, in kdaj se sme upati, da se bo dokončala. Mož stori, kakor se mu je velelo, in ko skorej ura preteče, jamejo psi lajati po dvorišču in glasno konji razmetali. Poslednjič se odpro velikanske vrata in ponosno na konji se prikaže sodnik, ki derži lepega sokola v roki. Na herbtu se bliši jeklen lok, iz pasu visi sreberni rog na ereberni verižici.
Veselje se bere lovcu na obrazu, ali ko moža zapazi, ki se pohlevno odkrije, kakor mu je kralj veleval, in spodobno poprašuje kaj in kako stoji že z njegovo rečjo, ga kar pisano pogleda, ter se s konja zadere: „Prederznež, kako si upaš mene tukaj na poti nadlegvati? Tam prašaj v pisarnici, tam je kraj zato." „Oj, milostivi gospod, to vem dobro", odgovori mož plašno, „ali redkokrat sem tolikanj srečen, vas tam najti in pravda moja se že skoraj vleče tri leta."
„Prismoda, so tožbe, ki desetkrat dalje terpe", se po-smeja sodnik. „Nikar ne nadležvaj s takimi praznimi rečmi sod ni j."
„Oj, milostivi gospod, pač bi jaz to rad opustil", mu oserčen siromak oziraje se na kralja, ki mu prikima, odgovori, „če bi imel kaj živeti, kakor vi imate! Ali jaz sem ubog, zlo zlo ubog, in dostikrat nimam svojim kaj jesti dati!"
„Lenuh, delaj", zaropoče nad njim sodnik, win poberi se mi spred oči, sicer boš v luknji premišljeval prederznost svojo. Poberi se! Hajd, gospodje!" se potlej prijazno oberne proti lovski drušini in pred njo jasi.
Na to stopi kralj pred-nj izza stebra in kaj glasno za-kriči v svoji nevolji: ^Sodnik, vendar mislim, da se spodobi tukaj možu povedati, kdaj se bo njegova pravda rešila."
Kraljev pramalo spoštljivi ogovor razkači sodnika, kteri spodbode konja ter ošabno zaderja pred kralja, kterega ni poznal in mu reče: „Kdo ste Vi, prederzni golobradec, ki se upate meni govoriti, kakor bi bila že mernik soli skupaj pozobala. Jaz storim, kar hočem! Zapamitite si to; kar jaz storim je prav in mora prav biti."
„Ni prav ne, je napčno!" odverne Ludovik, ki mu serd lica porudeči. „Mar zato vživate kraljevo plačilo, da se z lovom razveseljujete in tistega spred sebe podite, ki ste dplžni in ste prisegli ga poslušati in mu pravico delati ?" Te besede raztogotijo napuhnjenega sodnika. Kakor bi ga bil gad pičil, skoči s konja, se vstopi za korak deleč pred kralja, pogladi svojo dolgo brado ter poskuša pre-derznega nasprotnika prebosti s plarnečim pogledom. „AH ste dobre rodovine in imenitnega stanu?" va-nj zavpije, „in ako imate na gerbu kaj več razun praznega polja, se morate hipoma z menoj udariti; ako pa tega ni, vas darn bičati do belih kosti in potem pse nadražiti, da vas spred mestne hiše pode."
To izustivši nepriljudno zgrabi kralja čez persi, ki prederzneža, ko čverst mladeneč, krepko otrese, in ko zdaj po meč segne razkačen sodnik, zakriči siromak, ki je trepetaje zraven bil: „Stojte, milostivi gospod! Vendar ne bote z mečem mahali po kralji?66
Zdaj sodnik, kakor bi ga bila strela zadela, gleda proti svojemu nasprotniku, ki se mu plajš zmuzne iz ramen, ko sodnikovo roko od sebe pahne. Kralj, ki se je bil nalaš tako oblekel, stoji v kraljevski noši, in sodnik pred njim ves pobit kleči, ter si ne upa v razžaljeno veličastvo pogledati.
V taki okoljšini kralj zapusti hudobneža, ter mu ne reče besedice.
Preden je sonce zašlo, je imel siromak v rokah svoje
pravične reči,   ktere  so  se  mu skozi tri leta   krivično od-
kladale, ošabni sodnik pa je bil ob čast in drugim v izgled.
Cela soseska  se je   radovala zavoljo tega,   kajti mož,
ki je toliko zanemarjal  pravico  in  se posebno  že  do  bolj
86
revnih zaničljivo in neobčutljivo obnašal, se je bil že davno* vsem kar pristudil.
^Ludovik naš dober kralj je tukaj!" Ta glas doni kaj urno po vseh kotih celega mestica. Preden pa morejo veseli prebivavci praznično ozaljšati svoje hiše, jim zbeži dobrot-ljivi vladar na berzem konjičku. — Ludovik ni hotel, da bi ljudje zastran njega kaj stroškov imeli; da jim je pa dobro hotel, dasiravno se je od njih ločil neutegama, je » tem pokazal, da jim v malo dneh pošlje druzega sodnika,, ki se je vestno obnašal za pravico in je bil tudi zravno žlahen prijatel človeštva.                                 Poslovenil X.