PRIPRAVA NA »DAN PLAČILA«
Svoje čase je izraz »dan plačila« - za razliko od plačilnega dneva - našim starira staršem in ponekod še tudi staršem pome-nil isto kot poslednja sodba, torej dan, ko bo Kristus v večni slavi prišel sodit žive in nutve. Včasih pa so pomen, kdaj pa kdaj tudi nekoliko šaljivo, prenesli na zadnji šolski dan oziroma na dan, ko v šoli delijo spričevala. Kakor se časi spreminjajo, vse bolj kaie, da se ta dan tudi nam vedno pogosteje prikazuje kot sodni dan, kot dan nepreklicne sodbe, vendar brez kančka humoija. Poti navzgor, do izobrazbe in željenega poklica, do dobro plačane službe so vse ožje, vrata na ključnih prehodih vedno bolj priprta in neuspeh na teh ključ-nih prehodih je včasih res videti kot večno zveličanje enih in večno pogubljenje dru-gih. Ni torej čudno, da je v marsikateri dnižbi ta dan res pravi »sodni dan«, v po-
menu, ki ga vsi poznamo: vpitje, jok in škripanje z zobmi.
Da je stvar huda, tega ni mogoče zani-kati, zlasti še, če starši neuspeh šolarja doživijo kot presenečenje. Vendar je hkrati treba hladno ugotoviti, da »sodni dan« ničemur in nikomur ne koristi, pogo-sto pa napravi nepopravljivo škodo, ki se je zavemo šele takrat, ko smo na »sodni dan« navadno že pozabili, z njim pa tudi vse, kar smo otroku v besu rekli, s čim smo mu grozili, kaj smo mu prerokovali. Bolj natančno rečeno: obnašanje staršev v slogu »sodnega dneva« jim koristi toliko. kolikor zanje pomeni trenutno psihološko sprostitev (da ne počijo od jeze, kot se reče), največkrat pa tudi razbremenitev občutka krivde ali vsaj sokrivde za otrokov neuspeh, ki jo bolj ali manj podzavestno čutijo. Zanesljiv znak tega drugega so vprašanja: Ali ti nismo rekli, ti prigovar-jali, opozarjali, te prosili, rotili?!... Prav taka, s povišanim glasom izrečena vpraša-nja, na katera seveda ni mogoče odgovo-riti nikalno, pa odrivajo v »pozabc druga, za otroka in otrokov uspeh pomembnejša: smo ga, razen z večnim nerganjem, znali še kako drugače spodbuditi, smo imeli čas in odprta ušesa tudi za poslušanje njegovih težav, ga pri izbiri šole nismo obremenili s pričakovanji, ki presegajo njegove spo-sobnosti, ali prav poznamo njegove želje in nagnjenja, smo jih podpirali? In tako dalje in tako naprej - skorajda v neskonč-nost.
In že slišimo ogorčeno vprašanje priza-detih staršev: Ali naj ga pohvalimo ali kar nagradimo za packarijo, ki jo je zakuhal, za lenobo, malomarnost in neodgovor-nost?
Gotovo ne. Lahko pa tik pred eksplo-zijo »sodnega dneva« za trenutek stisnemo jezik za zobe in se vprašamo, ali ga imamo radi, kljub vsemu. kar smo mu tisti hip pripravljeni izreči. In če si s tem ne mo-remo priti na čisto, lahko nadaljujemo tako, da se vživimo v vse tiste neugodne položaje, ki smo mu jih pripravljeni prero-kovati - do tistega zadnjega, da bo končal v jarku ali na vislicah - in se vprašamo, kako bi v takih trenutkih čutili in ravnali. In če tudi to ne pomaga. bi se lahko spom-
nili, da je pot navzdol, do pregovornega jarka in vislic, strma in široka in da ga s tem, ko mu v stiski, ki tudi zanj ni majhna, odrekamo vsakršno razumevanje in podporo, pravzaprav še sami pehamo po strmini navzdol. In če vse skupaj nič ne pomaga, mu lahko pomaga samo še Bog. Nam pa tudi.
In kaj se spremeni, če se nam posreči preprečiti ali vsaj omiliti eksplozijo »sod-nega dneva«? Nedvomno se bomo prikraj-šali za trenutno sprostitev napetosti in se dodatno obremenili s premišljevanjem o svojem deležu pri stvari, ki jo doživljamo kot katastrofo. Zato pa bo otrok nemara ohranil nekoliko samospoštovanja, ki je tako ali tako že močno prizadeto. Pred-vsem pa bo pridobil občutek, da ga v hudi uri najbližji niso pustili samega na cedilu; manj verjetno je, da bo iskal razumevanje in podporo v druščini, v kateri ne bi hoteli, da ji pripada; manjša bo verjetnost, da se bo prepustil mračnim mislim, ali celo storil kaj takega. kar bi nas Še neprimerljivo bolj obremenilo z obdutji krivde.
Res pa je tudi, da se zaradi tega življenj-ske šanse neuspešnega šolarja ne bodo kaj prida izboljšale. Tolažimo se lahko s tem, da v razmerah, v kakršnih pač smo, niko-garšnje šanse niso kdo ve kako velike; oseka pač. Ko pride plima, pa se vse ladje dvignejo, tudi nasedle, če niso nasedle na skale in se razbile.                  IN PETRIC
dipl. psiholog