NEŽA MAURER
Drznost
Čutim pot pred sabo. Lahko grem — ali pa ne grem. Ljubim, kogar ljubim in še vse, kar se mi zahoče. Nebo je polno ¿aren/a, svet se zlati.
Samo da začutim, kako se rni prepadna skala pripiia ob trebuh — pa se lahko poletje konča. Polno je do roba in čez: zvrhan škaf zrelega, grenko omamnega hmelja.
ZVONKO CEMA2AR
Slutnja pomladi
Hrume, hrume viharji nad ostrimi robovi, v tišini nad gozdovi izgubljajo se v zarji.
Ni daleč do pomladi; že vonj prelestni slutim, v globini prs ga čutim kot kam eni ti skladi.
Če sem pohitel v gdre kot godec k svoji lutnji, v pričakovanja slutnji, kdo braniti mi more?
Krog mene vse je belo, ko hodim skoz' gozdove, čez znane mi plazove in gazim, gazim v cšlo.
Na cilju! Mar potrebno prenašati napore bilo je take? Gore — saj take so, kot vedno.
dani bedrač
Pesem
To niso sledi: je bolečina, ki vedno se znova rodi onkraj spomina. Izgine, ko gora umije oči...
odmevi ZAKAJ PO TICHYJEVI SMERI?
Spoštovani urednik!
V	poglavju »Na vrh po tekočem traku« v članku »Sedem Slovencev na Šestem velikanu« je nekaj netočnosti, ki jih želim popraviti.
Za sestop z vrha Čo Oja po Tichyjevi smeri sem se odločil namenoma, iz želje, preplezati lo znano smer iz pionirskih časov osvajanja osemtisočakov. Enostavneje, hitreje in varneje bi mi bilo sestopiti po naši smeri v severni steni, saj je bila do višine 7200 metrov opremljena s fiksnimi vrvmi In tremi višinskimi tabori. Svoj na-hrbtnk sem v bazni tabor prinesel sam. Pomoč Toneta Škarje in Pembe (šerpa), s katerima sem se srečal ob enih ponoči na ledeniku Gjabrak (Kjetrak) v vznožju Čo Oja, kamor sta mi prišla naproti, mi je mnogo pomenila In sem jima zanjo nadvse hvaležen. Prinesla sta hrano In pijačo, predvsem pa sta mi s poznavanjem poti po ledeniku omogočila, da sem takoj, še v temi, nadaljeval sestop v bazni tabor in se tako izognil bivaku, ki bi mi zanesljivo poslabšal omrzline, dobljene med vzponom na vrh.
Hkrati se pridružujem protestu zoper članek »Po prskača« v Planinskem vestniku 11/88, ki je tudi mene neprijetno presenetil. Menim, da tako pisanje ne sodi v glasilo planlncev-ljubiteljev gora in Narave v celoti. Pobijanje živali ne glede na vse mogoče »utemeljitve« zelene bratovščine nima nič skupnega z zrelim in poštenim odnosom do Narave.
V	upanju, da takega pisanja v naši reviji ne bo več in še bolj v upanju, da bo Planinski vestnik obdržal ali pa še izboljšal kvaliteto in zanimivost, značilni za čas, odkar ga urejate, Vas lepo pozdravljam.
Iztok Tomazln, Križe
DENAR
ZA ODPRAVO
V	zvezi s člankom »Sedem Slovencev na šestem velikanu« (PV 1/89) prosim za objavo tegale popravka:
Tisti dan, ko je odprava čo Oju odpotovala, celo isto uro, je podjetje, s katerim smo računali, dokončno odklonilo plačilo 13600 dolarjev kitajski vladni agenciji. Brez tega plačila odprava v Katmanduju ne bi dobila niti vstopnih viz za Tibet. Po velikem trudu smo našli kreditorja, ki je že naslednji dan Kitajcem brzojavno