LJUBLJANA 1968 — LETNIK VI — ŠT. 9
CENA 1.20 DIN — POŠTNINA PLAČANA
V GOTOVINI

»Vroča«
in »Madna«
kemija

Pri visoki temperaturi postane v svetu
molekul vse drugače kot v navadnih okolišči¬
nah. Izginejo nekatere od kemičnih zakoni¬
tosti in pravil, nastopijo pa drugačna pravila
in drugačni medsebojni zakoni. Kaj so mole¬
kule, atomi, ioni ali elektroni, kajpada že
veste in nekoliko veste tudi o tem, kako se
v določenih okoliščinah snovi spreminjajo,
skratka, nekoliko ste se o tem že v šoli učili,
marsikaj o zanimivi in nadvse pomembni
vedi — kemiji — ste že tudi prebrali ali
slišali pri radijski uri in podobno. Ne bomo
se torej spuščali v razlage in opisovanja po¬
sameznih kemijskih procesov, pač pa se bo¬
mo pomudili pri procesih, ki se dogajajo pri
gorenju. Vedeti moramo le, da so kemijske
spremembe pri tem povezane z velikimi hi¬
trostmi najmanjših delcev. Le-te najdemo v
plamenu. Čudovito sinjezeleno središče og¬
njenega jezika, modri sij, ki ga obdajata, to
je le vidna podoba skritega mehanizma go¬
renja.

Z gledišča kemikov je gorenje namreč ce¬
la veriga reakcij, prt katerih se razbijajo po¬
samezni atomi in skupine atomov, razdruže-
vanje in po drugi strani spet združevanje
molekul. Pri tem si slede kopice novih
pojavov in nastaja nič koliko novih produk¬
tov, ki jih povzroči gorenje. Nekateri se kon¬
čajo — zaključijo, drugi, novi, pa nastajajo.
Dandanes kemiki lahko opišejo, kako in v
kakšnem zaporedju nastajajo te spremembe.
V plamenu torej nastaja plazma, v kateri so
pomešani molekularni delci — ioni, elektroni
m tisti atomi, ki se še niso uspeli ionizirati.

Teh izredno velikih hitrosti kemičnih pro¬
cesov v plazmi se kemiki še niso navadili,
čeprav pozna človeštvo ogenj še od naj sta¬
rejših časov. Primer je torej prav klasičen
Po tem, kako je najbolj preprost, vsem znan

pojav, hkrati eden od najbolj zapletenih p»o-
cesov in kako dolga obdobja lahko ostane ne¬
raziskana skrivnost.

Gorenje v marsikaterem pogledu ni več
skrivnost. Moderne in izpopolnjene naprave
so omogočile, da procese, ki potekajo pri go¬
renju, lahko opazujemo, in postavljene so —
vsaj v splošnih obrisih — tudi zakonitosti, ki
te procese teoretično razlagajo.

Vse kemične spremembe v gorečem plinu
se izvršijo v pičli stotinki sekunde, delci pa
se razpršijo s hitrostjo do tisoč metrov v sekun¬
di! Kadar pa poteka gorenje v čistem kisiku,
je za to potreben še krajši čas. Niti miljo-
ninka sekunde ni potrebna, in že se je raz¬
vila vsa zaporedna veriga reakcij. Pravza¬
prav bi lahko dejali, da gre v tem primeru
za eksplozijo.

Ravno zato je tako težko spoznavati vse
podrobnosti pri procesu gorenja, seveda pa
je to hkrati nujno. Gorenje, to je veriga ke¬
mičnih reakcij, ki jih spremlja nastajanje
energije. To uporabljajo vsi številni toplotni
stroji. O reakcijah, ki potekajo v plamenu,
morajo predvsem čim več vedeti inženirji,
ki grade letala in rakete, najhitrejše stroje
našega stoletja. Sele, ko bodo ta proces v

245

potankosti poznali, bodo lahko gorivo kar
najbolj smotrno izkoriščali. Hitrost zgoreva¬
nja goriva je namreč treba uravnavati, po¬
segati v potek reakcije, prestrezati, če je po¬
trebno, še neopazne vmesne produkte, ki
ostanejo nevidni, in ki hkrati, ko vzniknejo
tudi že izginejo. Treba je preprečiti tudi
škodljive pojave, ki povzroče na primer raz¬
pad kovin. Lahko torej rečemo, da je pro¬
blem gorenja povezan s trajnostjo in življenj¬
sko dobo strojev. Povezan pa je tudi s ke¬
mijo.

Kemične spremembe, ki ponavadi pote¬
kajo počasi, se v plazmi izvršijo v trenutku.
Take reakcije po navadi ne pridejo v poštev.
Vendar ravno pri procesu gorenja začenjajo
igrati odločilno vlogo. Z njimi nastajajo tak¬
šne spojine, ki bi jih sicer* ne mogli dobiti
ali bi do njih vsaj zelo težko prišli. Mogoče
je v kemične procese vključiti tiste elemente,
ki jih pri običajnih temperaturah ne morejo
uporabiti ali le z največjo težavo.

Razgreti plini pa ne delujejo samo med¬
sebojno, temveč delujejo tudi na trdne snovi.
Ta proces poteka pri strojih z notranjim
zgorevanjem in v turbinskih strojih. V njih
zgoreva gorivo, pri tem pa nastajajo velike
količine močno razgretih tekočih plinov, po¬
teka množica najbolj zapletenih reakcij, pri
katerih sodelujejo tako trdne snovi kot plini.
To je torej kemični laboratorij ali celo ke¬
mična tovarna v malem.

»Največji privrženci ugotavljajo, da je re¬
aktivni stroj prototip kemične tovarne pri¬
hodnosti,« piše ameriški znanstvenik Reiden-
auer. In res je, v strojih poteka vsa »produk¬
cija« z največjo hitrostjo, vendar seveda ne
brez koristi. Energija, ki se osvobaja pri go¬
jenju, poganja rakete in letala, in letalo leti
mnogo hitreje od zvoka, raketa pa premaguje
zemeljsko privlačnost. Toda človeštvo je zna¬
lo kemične spremembe, ki nastajajo pri go-
renju, tudi na Zemlji uporabiti v svoj prid.
2e danes naravnost iz plamena pridobivajo
dragocene snovi, vmesne produkte gorenja.

Ali se jih ne bi dalo uravnati tako, da
bi bili še bolj učinkoviti? Saj so izredno ak¬
tivni in zato je umestno, da te vmesne pro¬
dukte izločimo iz enega prbcesa ter vključi¬
mo v drugega. Pri tem bodo nastale spre¬
membe, ki jih navadno ne moremo doseči
z drugimi načini. Tako bomo dobili nove
snovi, ki se jih doslej še ni posrečilo prido¬
biti.

Molekule se v plamenu drobe na drobce,
skupke atomov. V ničevem delcu sekunde
se osvobode notranjih molekularnih vezi in
postanejo prosti radikali. Nekateri izmed njih
se v hipu pojavijo in spet izginejo, nastanejo
pa novi, drugačni. Reakcija ne pojema, tem¬
več se razrašča in zajema vedno nove in nove
molekule.

Neobstojni radikali, ki izginejo takoj, ko
opravijo svoje delo, so v rokah kemikov
postali še eno od pomagal za uravnavanje
poteka kemičnih reakcij. Prosti radikali so
torej tisti ključ, ki odpira številna nova vra¬
ta. Imajo to lastnost, da onemogočijo v verižno
reakcijo vstop sicer obstojnim molekulam.
Z njihovo pomočjo lahko regulirajo velikost
molekularne zgdadbe, ko proizvajajo poli¬
mere.

Poraja se tudi že nov tip kemičnega re¬
aktorja — plazmotron. V njem deluje raz¬
redčeni plin, segret do temperature na tisoče
in desettisoče stopinj. Kemija plazme torej
ne nosi zastonj naziv »zvezdna« kemija. Vi¬
soko segrevanje omogoča kemične reakcije
brez posredovanja katalizatorjev, pritiska in
vrhu tega poteka reakcija zelo hitro ter pre¬
skoči mnoge vmesne stopnje. Lahko prido¬
bivajo dušikove okside iz zraka, ob visoki
temperaturi pridobivajo polimerne materia¬
le in druge spojine.

Izredno pomembni so ti procesi v meta¬
lurgiji, saj s plazmo režejo, varijo, drobe in
talijo kovine ter nanašajo nanje zaščitne pre¬
vleke. Metalurgi razmišljajo o tem, kako bodo
zaradi teh novih kemičnih postopkov nepo¬
trebni velikanski železarski obrati, metalur¬
gijo samo pa bodo popolnoma avtomatizirali,
tudi taljenje kovin.

Plazmotron — to je lahko tudi vrtalna na¬
prava, ki vrta luknje in celo predore v hri¬
bine. Razpad plina, pri katerem nastaja tok
plazme in potekajo pri visokih temperaturah
izredno zapleteni procesi, pri katerih se raz¬
bijajo molekule — to je proces, ki se dogaja
v plazmotronu. Namesto nevtralnih molekul
nastaja zmes ionov, prostih radikalov in dru¬
gih delcev z visoko energijo. V struji plaz-
motrona lahko potekajo reakcije, ki niso
možne pri tistih temperaturah, ki so sicer
običajne za kemične procese.

Ako v tok plazme dodajo drug plin, manj
segret, se pomeša s plazmo, in pdav tako so¬
deluje pri nastajajočih spremembah. Te spre¬
membe potekajo v tisočinki, desettisočinki

246

ali celo manjšem delcu sekunde. V tako za¬
nemarljivo kratkem obdobju pa se izvrši
razpad enih in nastanek drugih, novih ke¬
mičnih spojin. Zato je plazmokemija obenem
tudi kemija velikih hitrosti.

Samo ob veliki hitrosti je mogoče zausta¬
viti sodelujoče pri reakciji ravno za toliko,
da dobe potrebne »goreče« delce in jim ob¬
enem onemogočijo, da bi se spremenili. Plaz¬
mokemija je torej tudi kemija vročih ato¬
mov.

V plazmotronu pridobljeno snov pa je trteba
napraviti tudi obstojno, da ne bi razpadla
v tem močno segretem plinskem toku. Za to
uporabljajo zelo hitro potekajoče ohlajevanje,
seveda tam, kjer je to potrebno in natanko
v tistem trenutku, ki je za to primeren. Se¬
veda pa delovanje plazmotrona lahko razbe¬
rejo in vodijo samo bliskoviti elektronski
stroji. Z njihovo pomočjo lahko pridejo do
najustreznejših tehnoloških procesov, ki pote¬
kajo v trtenutku. Zdaj nastaja plazma v plaz¬
motronu, v prihodnosti pa jo bodo morda
pridobivali v termojedrskih reaktorjih in tudi
pod dejstvom jedrskega sevanja.

Kemija velikih hitrosti in visokih tempe¬
ratur pomeni novo poglavje v tej prastari
znanosti. Kdo ve, koliko novih, presenetlji¬
vih odkritij čaka še tiste, ki se ji namerava¬
jo posvetiti.

OPOMBE

Plazma — plin, ki je sestavljen iz skoraj
enakega števila pozitivno in negativno
nabitih elementarnih delcev, pozitivnih
ionov in elektronov.

Plazmotron —- naprava, v kateri se cepijo
atomi plina v ione, da nastaja plazma.
Prosti radikali — nestabilne molekule ali ato¬
mi s prostimi (nevezanimi) elektroni, npr.
OH, CH 3 , CN itd. Nastajajo npr. pri raz¬
kroju stalnih molekul pri visoki tempe¬
raturi.

Polimeri — velike molekule, ki so nastale z
združitvijo več majhnih. Tudi materiali,
sestavljeni iz velikih molekul, npr. razne
umetne mase.

Polimerizanje — povezovanje majhnih mo¬
lekul (monomer) v večje molekule. Lo¬
čimo dva tipa: kondenzacijsko polimeri-
zacijo, pri kateri se med povezovanjem
izločijo majhne molekule, npr. H ž O ali
CH 3 OH, ter adicijsko polimerizacijo, pri
kateri se majhne molekule enostavno ve¬
žejo ena na drugo.

Nova odkritja se obetajo tudi v smeri, ki
gre daleč navzdol po temperaturni skali. Ze
danes je jasno, da lahko zamrznjene snovi in
spojine delujejo medsebojno tudi pri globo¬
kem zamrznjenju. Pri vsem tem je njihova
reakcija zelo hitra, saj poteka celo hitreje
kot na primer tekočine in plini pri zvišanih
temperaturah. Čeprav se zdi to neverjetno
celo znanstvenikom samim, se je očitno po¬
javila — vsaj načelno — popolnoma nova
pot gradnje polimerov.

Izkazalo se je, da lahko proste radikale
— prav te, ki nastajajo pri visokih tempera¬
turah — zamrznejo in pri izredno nizkih tem¬
peraturah žive ne le tisočinke sekunde, tem¬
več mnogo dlje. Tu na primer nastaja mož¬
nost za pridobivanje goriva za raketne
stroje z izredno visokimi hitrostmi. Energija
se bo osvobajala pri tako imenovani rekom¬
binaciji prostih radikalov — pri njihovem
pretvarjanju v obstojne molekule. Lahko to¬
rej pričakujemo, da se bo v prihodnosti po¬
javila tudi kemija z nizkih in naj nižjih tem¬
peratur — kriokemija.

A. V.

1IM0VI MALI OGLASI

Kupim še uporabne nogometne čev¬
lje (kopačke) ali zamenjam, za velik pod¬
kvast magnet. Zamenjam tudi dve zelo
dobri radijski slušalki in druge ra¬
dijske dele.

Milan Bregar — Sušica 23, p. Mulja¬
va na Dol.

☆

Prodam avtocesto, 6 krivih in dve
ravni cesti, 34 sponk za sestavljanje
električne proge in en bel avtomobil,
vse za 55 N din. Prodam tudi nov gra¬
mofonski elektromotor za 25 N din in
elektromotor »Delfin« za 15 N din.

Branko Kapun — Podgorica 4, p.
Dol pri Ljubljani

☆

Kupim elektromotorčck za baterijo
4,5 V in akumulator 8,5 V.

Damijan Bobek — Lože 11, p. Seno¬
žeče

247

ODGOVORI NA PISMA BRALCEV

Miroslav Kac — Vuzenica — Načrte
za transistorske sprejemnike najdeš v
TIM-u. Tudi nači’t za mali oddajnik
smo objavili v št. 15-6. Radiotehniški
material, ki ga ima Mladi tehnik, za¬
došča za gradnjo preprostejših naprav.
Pri Mladem tehniku lahko dobiš tudii
razne upore in tudi feritno anteno, ki
stane 2 N din.

Branko Groši iz Radizla in Tomaž
Spolar iz Ljubljane bi rada zgradila
astronomski teleskop po načrtu iz TIM-a
in vprašujeta za naslov tovarne »Ghe-
taldus«, ki izdeluje konkavna zrcala.

Izvedeli smo, da tovarna ne izdeluje
več konkavnih zrcal, ampak le leče za
očala. Morda pa imajo še kako zrcalo na
zalogi. Vprašajte z dopisnico na naslov:
»Ghetaldus« — Zagreb, Borogajska 27.

Konkavno zrcalo vam po naročilu
lahko izdela »Tehno optik« Edo Smol¬
nikar v Ljubljani, Novi trg 2. Posebej
naročeno zrcalo bi stalo okoli 450 N din.
ker morajo za vsako zrcalo izdelati ka¬
lup. Če pa bi naročili večje število ena¬
kih zrcal (15, 20 ali več), bi bila zrcala
za 50 %  cenejša. Kdor bi itorej potrebo¬
val zrcalo za teleskop, naj to sporoči na¬
šemu uredništvu. Če bi se prijavilo naj¬
manj 15 naročnikov, bomo naročili zr¬
cala preko naše trgovine Mladi tehnik
in vas bomo o tem obvestili.

Štefan Lazar iz Stanj evec v Po¬
murju želi načrt usmernika, ki bi ga
potreboval za polnjenje akumulatorja
za razne fizikalne poskuse in drugo.
Ker pa ne poveš, kakšne izhodne na¬
petosti in tokove naj ima usmernik, ti
svetujemo usmernik, opisan v četrti
številki TIM-a, letnik 1967. Ako ta
usmeriiik ne bi ustrezal, piši ponovno
našemu uredništvu (sodelavcu tov. Iv¬
koviču). Navedi kakšne napetosti in to¬
kove za usmernik potrebuješ.

Nekaj o raketnem
motorju »Tajfun« 20 MR

Bralec Milan Gartner želi kaj več izvedeti o
raketnem motorju »Tajfun«. Da bi ustregli
še morebitnim drugim radovednežem, objav¬
ljamo članek o raketnem motorju, ki ga je
napisal strokovnjak in naš sodelavec P. Bur-
keljc.

Modelarji so pri svojih stremljenjih in že¬
ljah po novih pogonih modelov kmalu posegli
tudi na področje raketnih motorjev. Poizku¬
šali so zlasti s smodnikom in drugimi eksplo¬
zivi, ki pa so bili prenevarni. Poskušali so tudi
s plini, ki so jih zaprli v posodo pod pritiskom
in jih tik pred startom izpustili skozi majhno
luknjico, da so potiskali model. Po vojni pa so
se uveljavili v ZDA in nato še drugod mali
nenevarni Jetex motorji. Imeli so različno
velikost in moč potiska. Najmanjši je bil Je-
tex 50, največji pa Jetex 600, ki je potiskal že
letala z razpetino kril do 1300 mm. Pri nas so
izdelali Tajfun 20 MR, ki je malo močnejši od
Jetex 50.

248

Naš motor vidimo razstavljen na sliki. Se¬
stavljajo ga: ohišje 1, ki je izdelano iz alumi¬
nija; polnilo 2, ki zgori in njegovi plini poti¬
skajo model; zažigalna vrvica 3, s katero go¬
rivo zažgemo; mrežica 4, ki preprečuje, da bi
pepel zamašil šobo motorja; tesnilo 5, ki one¬
mogoča plinom, da bi uhajali med pokrovom
6 in ohišjem 1 ter pokrov 6, ki ima šobo, sko¬
zi katero plini uhajajo in varnostno vzmet,
ki preprečuje eksplozijo, če bi pepel zamašil
šobo.

Polnjenje z gorivom

Odstranimo pokrov 6, pripravimo gorivo
tako, da na tisti strani, kjer bo zažigalna vr¬
vica, odstranimo z raskavcem plast zaščitnega
laka, potisnemo polnilo 2 v ohišje in odbruske
goriva stresemo na polnilo. Zažigalno vrvico
3 zvijemo tako kot se vidi na skici. Vstavimo
zaščitno mrežico 4 in in z njo pritisnemo vr¬
vico k polnilu.

Tesnilo 5 vstavimo v pokrov 6, potisnemo
zažigalno vrvico skozi šobo in zapremo po¬
krov z vzmetjo k ohišju.

Ce je vrvica predebela in ne gre skozi šo¬
bo, jo previdno obrusimo z raskavcem. Paziti
moramo, da se ne pretrga, sicer se gorivo ne
bi vžgalo.

Za pritrditev na model moramo izdelati
nosilec motorja iz tanke aluminijaste ploče¬
vine po načrtu pod sliko motorja. Privijemo
ga na model v težišču z dvema lesnima vija¬
koma. Vstavimo motor na svoje mesto in z
vžigalico prižgemo zažigalno vrvico. Ko gori,
počakamo, da prične plin uhajati, nato pa mo¬
del vržemo.

Po vsakem poletu moramo motor dobro
očistiti z leseno palčko, da odstranimo ves
pepel. Očistimo tudi tesnilo 5 in šobo na po¬
krovu. Če se je tesnilo pokvarilo, ga moramo
zamenjati. Isto velja tudi za mrežico 4. Nato
motor ponovno napolnimo.

Možne okvare

Gorivo se ni vnelo: polnilo smo premalo
očistili laka, vrvica je pretrgana ali jo mre¬
žica premalo potiska k polnilu.

Plin uhaja ob strani: tesnilo ni očiščeno,
tesnilo poškodovano, šoba je zamašena.

Motor je primeren za modele in makete
reakcijskih letal z razpetino kril do 600  mm.
Tako letalo smo objavili že v letošnji številki
TIM-a.

V. Ivkovič

Dimenzioniranj e
transformator j e v

V sedmi številki letošnjega TIM-a smo že
nekaj napisali o transformatorjih. Opisali
smo osnovne lastnosti transformatorja, se¬
stavne dele, navijanje in drugo. Prikazali
smo tudi primer praktične izdelave transfor¬
matorja. Danes vam bomo razložili preprost,
a vendar dovolj točen način dimenzioniranja
(izračuna) transformatorja kar se da eno¬
stavno, tako da bo razumljivo vsakemu ama¬
terju, tudi začetniku.

Pri izračunu transformatorja moramo
najprej vedeti, kolikšno moč želimo dobiti iz
njega. Določanje moči je kaj preprosta zade¬
va, ki pa jo vendarle moramo poznati.

Najprej izračunamo moč sekundarnega na-
vitja (sekundarja) in sicer po formuli:

Ws, = Us, X Is,

W pomeni moč, mali s pa moč na sekun-
darju;

U pomeni napetost, mali s pa pomeni se¬
kundarno napetost;

249

Q = a .h
SLIKA 1

I pomeni tok, mali s tok na sekundarju.

Če seštejemo vse moči oziroma napetosti
in tokove na sekundarju, dobimo celotno moč
na sekundarni strani našega transformatorja.
To moč označimo z Ws.

Dobljeno moč zaokrožimo na najbližjo višjo
vrednost, ki jo najdemo v tabeli I. V isti vr¬
sti v tabeli najdemo še druge podatke za

naš transformator. Oznaka Q v drugi koloni
pomeni prerez jedra transformatorja v cm 2 .

Prerez Q = a X b (cm 2 )

Na sliki 1 se vidi, da je to produkt
širine in debeline srednjega dela železnega
jedra.

Navadno ima jed^o kvadraten prerez, t. j.
a = b. Jedro ima lahko tudi pravokotni pre¬
rez, takrat dodajamo transformatorsko ploče¬
vino, s čimer povečujemo stranico b. Tako
dosežemo potreben prerez jedra, Q v cm 2 .

V tabeli I imamo tudi vse potrebne podat¬
ke za primarno navit j e, namreč število navo¬
jev in debelino žice v mm. Tabela I nam po¬
kaže tudi priključek trasformatorja na razne
omrežne napetosti. (110 V, 150 V, 220 V).

S pomočjo prve tabele določimo končno
tudi število navojev na en volt na sekun¬
darju.

Ns

Us

To je število s katerim moramo pomno¬
žiti sekundarno napetost, da dobimo število
navojev. Primer: Imamo 6 vatni transfor-

Np = primarno število
navojev 1185

Žica $ = 0,38mm

Ns = sekundarno število
navojev

Žica = 1 mm

SLIKA 2

250

mator s presekom jedra Q = 2,7 cm 2 , ki ima
na primarju 3430 navojev (za 220 V), debe¬
lino žice 0,12 mm in 20,5 navojev na 1 V. Na
sekundarni strani želimo napetost 6 V.

Ns

Število navojev N = - X Us =

Us

20,5 X 6 = 123,0 navojev

Debelino žice določimo s pomočjo tabe¬
le II.

Za transformatorje od 20 do 100 W moči
vzamemo 2,5 Ampera/mm 2 , t. j. gostota toka.
Iz izkušnje vemo, da se transformatorji manj¬
še moči od 100 W ne bodo pregreli, če vza¬
memo gostoto toka 3,5 A/mm 2 . Za transfor¬
mator 12 do 15 W moči je primerna gosto¬
ta toka 3 A/mm 2 .

Ce hočemo določiti debelino žice, mo¬
ramo poznati jakost toka v določenem na-
vitju. To vrednost najdemo v ustrezni koloni
tebele II. Zapomniti si moramo, da žica ne
sme biti mnogo tanjša ,pa tudi ne mnogo debe¬
lejša od predpisane. Če smo uporabili mnogo
tanjšo žico, se bo transformator preveč se¬

grel; če pa vzamemo mnogo debelejšo, bodo
izgube sicer manjše od tistih, ki so upošte¬
vane v tabeli I, kar pa bo povzročilo na se-
kundarju višjo napetost.

Za lažje razumevanje tabel I in II še ne¬
kaj primerov:

1. primer: Želimo izdelati transformator
za transistorski spajkalnik za omrežno nape¬
tost 220 V, ki naj ima izhodno napetost 24 V
in moč 48 W. Sekundarno moč 48 W zaokro¬
žimo na najbližjo višjo vrednost in dobimo

Ws = 50 W

Iz tabele I dobimo: prerez jedra

Q = 7,8 cm 2

primarno navitje: število navojev Np = 1185
prerez žice 0 = 0,38 mm

Število navojev na 1 V na sekundarju:

Ns ovoja

- = 6,0  -

Us volt

Ns

Za 24 V: N =-X Us = 6,0 X 24 =

Us

= 144 navojev.

TABELA

3

g g-O

o, u  3

■3 2-g

<L> £

o S

cd

" +: 3

S g S

Število navoja in debelina žice za
primarno navitje za napetost
omrežja:

HOV 150 V

220 V

c

> 3

>'
cd cd cd cd
C C P TS

o P

251

Tok v sekundarju izračunamo po formuli
Ns 48 W

V Tabeli poiščemo v koloni gostote toka
2,5 A/mm 2  vrednost 2 A. Za prerez žice 1 mm
najdemo 1,96 A, za prerez 1,1 mm pa 2,37 A.
Tako ugotovimo, da smemo vzeti žico pre¬
reza 1 mm.

Spajkalnik, ki ga ne uporabljamo pogosto,
se rad pregreva, kar povzroča hitro oksidira-
nje konice. Dobro bo torej, če si izdelamo
transformator, pri katerem lahko reguliramo
napetost. To dosežemo z več odcepi na se¬
kundarnem navitju. Na primer 1  za 18 V na
108. navoju (18 X 6), za 20 V na 120. navoju
(20 X 6), za 22 V na 132 navoju (22 X 6) —
slika 2.

2. primer: V tem primeru bomo izračunali
omrežni transformator denimo za radijski
sprejemnik, v katerem bomo uporabili tri
elektronke serije E.

TABELA II

g Jakost toka pri gostoti toka od:

Sekundarna stran bo imela tri navitja:

Prvo navitje bo služilo za kurjavo prvih dveh
elektronk in za signalno žarnico 6,3 V/0,3 A.
Vse karakteristike elektronk (tok, napetost
in drugo) poda tovarna v posebnem katalogu
za vsako serijo elektronk posebej.

Vsota vseh tokov znaša:

1. elektronka 0,9 A

2. elektronka 0,2 A

signalna žarnica 0,3 A

Is, ~ 1,4 A

Ws, = Us, X Is, = 6,3 V X 1,4 A - 8,82 W

Drugo navitje bo služilo kurjenju elektronke
usmerjevalke, ki navadno potrebuje 4 V in
1,1 A. Račun pokaže:

Ws 2  = Us 2  X Is 2  = 4 V X 1,1 A = 4,4 V

Tretje navitje uporabimo za anodno napetost,
ki naj bo 250 V.

Za prvo elektronko

I a = 36 mA — tok na anodi,

I g 2  = 4 mA — tok na mrežici

za drugo elektronko

I a = 3 mA

1 g 2  = 0,8 mA

Prva in druga elektronka skupaj 43,8 mA,
kar lahko zaokrožimo na 50 mA ali 0,05 A.

Predvidevamo, da znašajo izgube v
usmerjevalki in v filtru približno 30 V, zato
mora biti celotna napetost transformatorja

2 X 280 V (upoštevali smo dvojno usmerja¬
nje in 30 V izgube).

Ws 3  = Us X Is 3  = 280 X 0,05 =14 W

celotna moč pa bo znašala

Ws = Ws, + Ws 2  + Ws 3  = 8,82 + 4,4 + 14 =
= 27,22 ali če vzamemo višjo vrednost po
tabeli I Ws = 30 W.

Zberimo sedaj podatke za naš transfor¬
mator iz tabele I in II in bomo dobili:

Q = 6,0 cm 2

252

2211 navojev

2240 navojev

I

g

50 navojev
♦ 0,05 mm

32 navojev
♦ 0,75 mm

-°2I0V

-o ® 2x280V
50 mA

-o 280 V
-o

0,3 V /1,1 A

-o

-o

4V /1,1 A

■o

Število navojev na 1 V na sekundarni stra-
Ns

ni:—-=8,0 navojev/V

Us

Ns

1. Nsi = Vs, —= 6,3 X8 = 50,4 = 50 navojev.

Us

Ns

2. Ns 2  = Us 2  — = 4 X 8 = 32 navojev;

Us

Ns

3. Ns 3 =2Us,-= 2 X 280 X 8 = 2 X 2240 n.

Us

Za gostoto toka 2,5 A/mm 2  je

1. za 0 = 0,8 mm I = 1,26 A

za 0 = 0,9 mm I = 1,6 A

Vzemimo srednjo vrednost 0 = 0,85 mm

2. za 0 = 0,7 mm I = 0,96 A

za 0 = 0,8 mm I = 1,26 A

Vzemimo 0 = 0,75 mm.

Shematsko podobo našega transformatorja
kaže slika 3.

d

Slika 4 in tabela III nam pokažeta nor¬
miramo velikost transformatorskega jedra.

TABELA III

253

—(D

254

fr

Stojalo za ročni vrtalni

strojček

Navpično vrtanje z ročnim vrtalnim
strojčkom, vam bo le redkokdaj popolnoma
uspelo. Največkrat se zgodi, da je izvrtana
luknja postrani. To se dogaja zaradi slabe
preglednosti, težje presoje vrtikalnosti in tudi
zato, ker vam roka s katero pritiskate stroj-
ček navzdol, nekoliko niha sem in tja. To
je tudi vzrok pogostega lomljenja svedrov,
zlasti tanjših.

Da bi preprečili takšne nevšečnosti, so
pričeli izdelovati različna kovinska stojala
za ročne vrtalne strojčke, ki pa niso poceni.
Mnogo manj vas bo stalo, če si boste stojalo
za svoj ročni vrtalnik sami izdelali.

Za izdelavo takega stojala potrebujete 2
okrogla železna svornika z navojem na kon¬
cih, kos lesene deske, nekaj 10 do 15 mm ši¬
rokega pločevinastega traku in 8 majhnih vi¬
jakov z maticami.

Izdelava stojala ne bo pretežka, če ima¬
te primerno orodje. Najvažnejša sta svorni¬
ka, na katera bo potrebno urezati navoja.
Ako tega ne boste mogli izdelati sami, se
boste morali zateči po pomoč k mehaniku,
ki ima orodje za rezanje vijakov. Objemke
oblikujte s stiskanjem v primežu tako, da za
posamezne okrogle oblike uporabite ustrezne
okrogle železne ali lesene palice. Svornike
učvrstite v leseni podstavek z maticami zgo¬
raj in spodaj. Pod matice podložite kovin¬
ske podložke, da boste dosegli čimvečjo
stabilnost in čvrstost. Pri izdelavi pazite,
da bodo izdelane objemke tako, da bodo
trdno držale vrtalni strojček v sre¬
dini. Okrogline na koncih, ki objemajo svor¬
nika, naj ne bodo pretesne, da bodo lahko
drsele po njih gor in dol.

Izmer stojala na naši risbi nismo navedli;
prilagodite jih sami strojčku, ki ga imate.
Strojčki so namreč po tipih, oblikah in veli¬
kostih z ozirom na razne izdelovalce zelo raz¬

lični in vam ne bi mogli dati točnih navodil.
Priložena risba naj vam služi predvsem kot
ideja in za orientacijo; vse ostalo pa prilago¬
dite obliki in velikosti vašega strojčka in na¬
menom uporabe, kar velja predvsem za vi¬
šino stojala.

MI-RA

TOLMAČ

1. železni svomik stojala,

2. držalo vrtalnega stroja,

3. zgornja objemka,

4. ročni vrtalni stroj,

5. vrtalna ročica stroja,

6. spodnja objemka,

7. predmet namenjen za vrtanje,

8. lesni podstavek stojala.

Prodam TIM, letnik 67/68 za 8 ND,
pet gramofonskih plošč z zabavno glas¬
bo po 8 N din in večje število zvezkov
s stripi (Plavi vesnik in Biseri vester¬
na).

Miroslav Milutinovič — Radomlje 75

☆

Prodam 3 elektromotorčke (Mehano-
tehnika) za napetost 3 do 9 V; prodam
tudi lakirano žico za brnilec. Cena po
dogovoru.

Janko Bočaj — Bočaji 8, p. Ma¬
rezige pri Kopru

255

ODGOVOR NA PISMO

DARKO MAVRIC iz Cerkna piše ta¬
kole: »Izdelal sem mali transistorski
oddajnik, opisan v Tim-u št. 5—6, ni¬
sem pa zadovoljen, ker oddaja le na
oddaljenost nekaj deset metrov; rad bi
imel oddajnik za domet vsaj 2 km, ki
bi koristil na smučarskih tekmah ali za
sporazumevanje tabornikom na tere¬
nu. Veseli nas, da si izdelal naš od¬
dajnik in da ti deluje, v opisu te
ga oddajnika smo navedli, da. lahko
povečamo domet s povečanjem preme¬
ra tuljave. Ali si to poskusil? Tudi ne
vemo, kateri transistor si uporabil. Do¬
met je namreč odvisen tudi od tega.

Nadalje pišeš, da bi rad oddajnik za
večje domete tudi na KV ali UKV pod¬
ročju. Gradnja takšnega oddajnika je
zelo zahtevna in tudi zelo draga. Ama¬
ter bi ga le težko sam izdelal.

ZANIMIVOSTI IZ SVETA OPTIKE

LETEČI OBSERVATORIJ

Sovjetski avtomatični observatorij, ki
sedaj kroži okrog zemlje ima zelo za¬
motane optične naprave. V njem je zr¬
calni teleskop z zrcalom premera 50 cm,
avtomatična fotografska kamera za po¬
snetke sonca in sončni spektrograf. Sne¬
manja se vrše v višini 20 kilometrov.
Masa te leteče opazovalnice znaša 7,5 t.

Že doslej je ta leteči optični sistem po¬
sredoval znanosti dragocene podatke.

KAMERA — VELIKAN

Nekaj velikanskih fotografskih apara¬
tov nenehno snema vesolje v katerem da¬
nes kroži množica umetnih satelitov. Ka¬
mere so visoke tri metre in opremljene z
lečami premera 55 cm. Vsaka tehta 3 tone
in lahko slika nekaj sto kilometrov od¬
daljen satelit, velik kot nogometna žoga.
Na osnovi teh posnetkov so možne meritve
z natančnostjo 8 metrov. Aparate so sesta¬
vili v ZDA, leče pa so izdelali v Zahodni
Nemčiji. En kilogram teh leč stane toliko
kot en kilogram zlata! Posnetke delajo na
posebno kontrasten Kodakov film širine
75 mm.

TIMOVI MALI OGLASI

Prodam 5 transformatorjev z izhod¬
no napetostjo 3, 5, 8 V; 5 transforma¬
torjev 2, 4, 6, 8, 10, 12, 16, 24 V in 5
transformatorjev z napetostjo 6 V. Ce¬
na po dogovoru.

Branko Oset — Podgorje 15, p.
Šentjur pri Celju

☆

Prodam več načrtov jaht in tovor¬
nih ladij po ceni 300 do 500 S din. Pro¬
dam tudi knjigi Mladi elektrotehnik za
10 N din in Priročnik za letalskega
modelarja-konstruktorja. Kupim knji¬
ge: Plavajoče trdnjave, Borba za Sre¬
dozemlje in Bitka na Pacifiku. Kupu¬
jem tudi razglednice in prospekte la¬
dij.

Mitja Predovnik — Ptuj, Drevored
Cirila in Metoda 6.

OBJEKTIV IN ELEKTRONIKA

Vsak objektiv je sestavljen iz različnih
leč. Leče tudi niso vse iz enake vrste ste¬
kla, zato tudi nimajo enakih optičnih last¬
nosti. Kadar pripravljajo novo konstruk¬
cijo objektiva, je potrebno z računi dolo¬
čiti njegove bodoče optične lastnosti. Vča¬
sih je ta računski postopek trajal nekaj
mesecev pa tudi nekaj let, zato je bila tudi
cena objektivu zelo visoka.

Še pred drugo svetovno vojno je potre¬
boval optik v industriji za izračunavanje
enega samega žarka v prehodu skozi ob¬
jektiv 15 minut. Zato so potrebovali za
razvoj novega objektiva nekaj mesecev. Že
okrog leta 1930 so poskusili računanje z
namiznimi računali, s čimer se je računa¬
nje enega žarka skrajšalo na 5—10 minut.

Ko pa so začeli uporabljati elektronske
računalnike, je tudi na področju optike na¬
stal velik preobrat. Tak stroj izračuna en
sam žarek že v tisočinki sekunde. Tako je
bil nov Zeissov objektiv »Planar«, ki ima
izredne optične lastnosti, izračunan že v
15 minutah. Stroj je upošteval tudi odpra¬
vo vseh osnovnih optičnih napak leč. Ker
so moderni objektivi sestavljeni tudi iz
10 ali 15 leč, je pomoč elektronike postala
tudi na tem področju človekovega ustvar¬
janja nujna.

256

Peter Burkeljc

AMFIBIJSKO

VOZILO

Že od nekdaj je človek želel imeti vozilo,
ki bi lahko vozilo po kopnem in po vodi. V
prejšnjih časih je ta problem reševala domišljija
raznih pisateljev fantastičnih povesti, šele ka¬
sneje so tako vozilo tudi v resnici izdelali.
Odločilno vlogo je tu imela iznajdba mo¬
torja na notranje izgorevanje, ki je manjši in
lažji od parnega stroja.

Posebno se je razvilo amfibijsko vozilo
za vojne namene, saj se skoro vse tehnične
novosti v novejši zgodovini najprej uporabijo
v vojne namene. Žal!

V drugi svetovni vojni so se amfibijska vo¬
zila posebno izkazala v bojih za osvojitev oto¬
kov na Pacifiku in v velikem izkrcavanju
v Normandiji. Američani so v ta namen izde¬
lali posebne desantne čolne, ki so jih pri¬
peljali do bližine obale matične ladje, nato
so pa čolni z griipo vojakov odpluli proti oba¬
li in na bregu so se odprla prednja vrata.
Prav gotovo ste videli take amfibijske čolne
na filmskem platnu.

Morda vas zanima še ime, ki so si ga iz¬
posodili iz živalskega sveta. V zoologiji poz¬
namo skupino živali pod imenom dvoživke

ali amfibije, ki so sposobne živeti v vodi in
na kopnem. Značilen predstavnik te skupine
je žaba.

Toliko za uvod.

Sedaj se pa seznanimo z našo dvoživko, ki
nam jo bo poganjal elektromotor.

Načrt je risan v naravni velikosti in ga
lahko kar prerišemo na material.

Amfibijsko vozilo je lahko s kolesi, ali pa
z gosenicami. Vozilo s kolesi je enostavnej¬
še za izdelavo, gosenično vozilo pa je težje,
vendar pa ima večina vozil gosenični pogon.
Za pogon potrebujemo elektromotor 1  EMT-2R,
ki ima reduktor in še direkten pogon za vodni
vijak. Potrebujemo tudi vodni vijak in os
z ležaji ter sklopko. Vse to izdeluje »Meha-
notehnika« iz Izole, prodaja pa »Mladi teh¬
nik« v Ljubljani.

Poleg tega potrebujemo še naslednje:

vezani les 3 mm, varilna žica 0 2 mm, ko¬
vinsko cevko kemičnega svmčnika, medeni¬
nasto pločevino 1.5 mm, vijake M 3  X 20 mm,
nitro lak z razredčilom.

Ves material je označen v kosovnem sez¬
namu na koncu besedila.

Od orodja pa potrebujemo:

režij ačo s priborom,

risalni pribor,

vrtalni stroj s priborom,

spajkalo s priborom,

klešče,

kladivo,

groba in fina pila za les,
grob in fin raskavec,
groba in fina pila za kovino,
škarje za pločevino,
čopič,

posodica za lak.

Lepili bomo z belim lepilom, ki ga dobimo
pod imenom Jubinol, Mekol ali Kol III.

Izdelava

Pričnemo z prerisovanjem vseh lesenih
delov na material. Vse dele nato izžagamo in
obdelamo s pilo za les in raskavcem. Del 1
izdelamo dvakrat, vse ostale dele pa enkrat.
Pri delu 1 moramo tudi paziti, da izdelamo
luknje na obeh delih na istih mestih, sicer
bo model netočno izdelan.

Tako izdelane dele lahko pričnemo lepiti.
Prilepimo najprej obe stranici 1 k dnu 2.

257

Ostale stranice moramo še poševno obdelati,
da so stiki med njimi tesni in da lepilo do¬
bro prime. Medtem ko se lepilo suši, lahko
pripravimo vse kovinske dele vozila.

Izdelamo najprej os prednjega para ko¬
les 9, ki je izdelan iz varilne žice 0 2 mm.
Iz. pločevine izdelamo vodilo, na katerega pri-
spajkamo kos cevke kemičnega svinčnika, ki
služi za ležaj 11. Izdelamo tudi obe vodljivi
osi zadnjih koles 10. Tudi krmilni mehanizem
12 izdelamo iz pločevine. Na trup čolna pri¬
lepimo oporo motorja 18, v katero smo pritrdi¬
li vijake za motor. V zadnji del amfibijskega
čolna izvrtamo luknjo za cevko, ki služi za
ležaj osi elise. Prilepimo tudi oporo 7, ki
vodi os z eliso.

Nato vlepimo cevko.

Os krmila izoblikujemo iz varilne žice, v
luknjo na zadnjem delu 3 vlepimo cevko za
ležaj krmila, vstavimo os in prispajkamo na¬
njo krmilo 15. Ročico krmila bomo z vezjo
17 zvezali s krmilnim mehanizmom 12. Iz
vezanega lesa izdelamo vodilo krmilnega me-
hanizna 14, ki ga prilepimo h koritu čolna.
Na ta del pritrdimo vijak M 3, ki služi za os
mehanizma 13. Sedaj lahko izdelamo krmilni
mehanizem do kraja. Najprej prispajkamo

Kosovni seznam:

motor EMT-2R
os s propelerjem

lepilo, .vijaki M 3 X 15 mm z maticami lak.

matico na vijak 13, nataknemo mehanizem 12
tako, da se v njegove krake vsedeta oba de¬
la osi zadnjih koles, zvežemo krmilni meha¬
nizem koles s krmilom s pomočjo vezi 17 in
krmiljenje vozila za vožnjo po kopnem in vo¬
di je izdelano.

Na prednjo os nataknemo kolesa in os s
pomočjo pritrdila 19 privijemo h koritu. Ko
nataknemo kolesa še na zadnjo os, je korito
amfibijskega čolna izdelano.

Na os motorja nataknemo kratko polivini¬
lasto cevko, ki poveča trenje med kolesi in
osjo motorja in motor privijemo na njegovo
mesto.

Dobro je, še pred pritrditvijo koles in mo¬
torja prelakirati ves model z nitro ali te-
sarol lakom, ki preprečuje, da bi se čoln pre¬
pojil z vodo.

V 7. številki TIM-a smo že objavili, kako
izdelamo vodenje robota Robija. Enak način
lahko uporabimo tudi tukaj. Kako pritrdimo
pleteno žico na krmilni mehanizem amfibij¬
skega vozila, vidimo na načrtih (stran 259,
260 in 261), vse ostalo pa je pojasnjeno v
članku v 7. številki. V naslednji številki
TIM-a bomo govorili o različnih oblikah nad¬
gradnje vozila in o goseničnem pogonu.

itd.


I

259

• 7 - 777 -

261

Peter Burkeljc

Letalski modeli:
material, gradnja,
vrste in startanje

7. nadaljevanje

S papirjem prekrit model moramo zaščititi
pred vlago in gorivom z lakom. Seveda pa za
to nj dober vsak lak, ki ga lahko dobimo.
Običajno lakiramo z nitro lakom ali caponom,
ki pa naj bosta prozorna.

Najlepše je videti model, ki smo ga prekrili
z barvnim japonskim papirjem in prelakirali
s prozornim lakom.

Izjeme so le makete, ki morajo barvno
ustrezati originalu. Teh ne moremo prekriti s
papirjem originalnih barv, pač pa jih lakira¬
mo z barvastimi laki.

Vsak model moramo najprej prelakirati z
nitro lakom ali caponom in šele nato z barva¬
stimi laki ali pa z zaščitnim lakom za mo¬
torje z žarilno svečko.

Kako lakiramo

Lak, ki smo ga kupili v trgovini, je pregost
za prvo lakiranje, zato ga moramo razredčiti
z razredčilom v razmerju 50 : 50. S tako red¬
kim lakom prelakiramo prvič, nato počakamo,
da se lak posuši in ga narahlo očistimo z ra-
skavcem, da zgladimo površino. Seveda upo¬
rabljamo zelo fin raskavec, še boljše pa je, če
je že nekoliko izrabljen. Sledi drugi premaz,

ki pa mora biti gostejši, zato zmešamo lak z
razredčilom v razmerju 75 : 25. Tudi po tem
premazu očistimo površino, ko je suha, z ra-
skavcem.

Za tretji in zadnji premaz nitro laka pa
uporabimo lak brez dodatka razredčila.

Tako prelakiran model je že dobro zaščiten
pred vlago in gorivi za diesel motorje, ni pa
zaščiten pred gorivi za motorje z žarilno
svečko. Za te motorje moramo model prema¬
zati še s posebnim lakom, ki se dobi v ino¬
zemstvu pod imenom »fuel proofer«. Z njim
prelakiramo model samo enkrat.

Ako ne moremo kupiti takega laka, sj ga
pripravimo sami itako, da koščke pleksi stekla
raztopimo v bencolu. Tak premaz zadostuje.
Ako pa potrebuje lak več modelarjev, se odlo¬
čite za nakup parketnega laka, ki odlično za¬
ščiti model pred gorivom.

Se opozorilo: Pred vsakim lakiranjem mo¬
ramo še nelakiran papir ali svilo navlažiti in
počakati, da se posuši in napne. Po vsakem
lakiranju moramo krilo pritrditi v šablono, da
se ne zvije.

Lakiranje delov, ki jih ne prekrijemo s
papirjem ali tkanino je podobno lakiranju pre¬
kritih površin, le da po vsakem lakiranju
dobro očistimo z raskavcem. Zadnji premaz
pa nanesemo s tamponom, to je s krpico, ki
smo jo pomočili v lak. S tem bomo dosegli, da
bo zadnji premaz res gladek.

Toliko o lakiranju. Največ pa vam bo dala
praksa, ki je pri lakiranju še posebno po¬
trebna.

Vrste modelov

Vse do sedaj opisano je bilo na splošno, se¬
daj si bomo pa ogledali modele posameznih
kategorij, ki so v modelarstvu najpogostejše.

Kakor sem že omenil, razdelimo letalske
modele v tri glavne grupe, ki se med seboj
precej ločijo. To so prosto leteči modeli, veza¬
ni modeli in radijsko vodeni modeli.

Prosto leteči modeli

Najstarejši modeli so vsekakor prosto le¬
teči modeli, saj so z njimi povezani tudi za¬
četki pravega letalstva. Ti modeli so najpri¬
mernejši za začetnika, da dobi potrebno zna¬
nje v modelarstvu in tudi najcenejši. Vendar
je tudi tu mnogo problemov, tako da modelar,
ki se je odločil za gradnjo te vrste modelov,
lahko še marsikaj odkrije in razišče. Tudi v

262

263

tej kategoriji imamo veliko različnih vrst mo¬
delov. Jadralni modeli so najstarejši, nekoliko
mlajši so modeli na pogon z gumo ali gume¬
njaki, z razvojem eksplozivnih motorjev pa
smo dobili tudi motorne modele z motorji na
notranje izgorevanje ali penjači, kakor jih
imenujejo modelarji. Poleg klasičnih oblik
modelov imamo še leteča krila in letala, ki
lete z repom naprej (letalo-racman). Najlepše
so vsekakor makete pravih letal, kj so lahko
popolnoma podobne pravim letalom, če jih
izdela dober modelar. S pomočjo uteži in
vzvodov so izdelali tudi pri prosto letečih ma¬
ketah določeno vodenje, ki še bolj približa let
modela letu letala.

Prihodnjič pa pričnemo z opisom vseh vrst
modelov. Najprej pa bo na vrsti jadralni mo¬
del.

JADRALNI PROSTO LETEČI MODELI

Jadralni modeli so pravzaprav gotovo naj¬
starejše letalne naprave, ki jih je poleg balo¬
nov izdelal človek. Jadralni modeli so bili
predhodniki današnjih letal. Na njih je člo¬
vek proučeval osnovne zakone aerodinamike

na podlagi katerih je kasneje gradil prava
letala. Zato jih povsem upravičeno imenuje¬
mo začetnike letalstva.

Danes pa izdelujemo jadralne modele za
tekmovanje ali za učenje osnovnih prvin mo¬
delarstva in kot odskočno desko za druge mo¬
delarske kategorije, ki jih poznamo.

Jadralna letala se zato med seboj zelo raz¬
likujejo.

Začetniška jadralna letala so enostavno iz¬
delana, precej močna in dopuščajo tudi precej
grobe napake začetnikov, pa bodo vseeno za¬
dovoljivo letela. Pri takih letalih je trup plo¬
ščat ali škatljaste gradnje. Krilo ima običajno
enojni »V«  lom, je pravokotne oblike z eno¬
stavno krivino in z ravnim profilom spodaj.
Razpetina krila znaša do 1600 mm. Začetniško
letalo je izdelano iz domačega materiala, da je
cena dostopna vsem. Za izdelavo ni potrebno
posebno znanje in je mogoče model hitro in
enostavno izdelati, pri čemer pa se začetnik
že seznani z vsemi deli in prvinami tekmoval¬
nih modelov. Tekmovalni modeli predstavljajo
vrhunec v jadralnih modelih. Tu se lahko
seznanimo s toliko vrstami gradenj, ko-

264

likor je modelarjev tekmovalcev. Vsak pravi
modelar-tekmovalec išče ključ do idealne ob¬
like, ki bi mu prinesla zmago. Vsi modelarji
stremijo za tem, da bi bil model čimbolj aero¬
dinamično čist, da bi imel čim boljše drsno
razmerje in da bi čim dlje ostal v zraku.

Za reševanje neznank, ki jih je pri modelu
precej, ima skoraj vsak modelar svojo teorijo,
stalno išče primerne profile za krilo, najugod¬
nejše razmerje površin krila in repa, lego te¬
žišča in premaguje še mnoge druge težave, ki
povzročajo skrbi modelarjem.

Največjo vlogo in neznanko pa ima vreme,
ki je na dan tekmovanja in ki lahko popolno¬
ma spremeni vrstni red tekmovalcev.

Vse ito daje tej kategoriji poseben čar, ki
privablja modelarje, da izdelujejo jadralne
modele.

Pa spregovorimo najprej nekaj besed o
vremenu, od katerega so prostoleteči modeli
in zlasti jadralni modeli še posebno odvisni.

V sončnih dneh se segrejejo najprej povr¬
šine, ki so kamnite ali pa travnate, gozd ali
voda pa se segrevata zelo počasi. Površine, ki
se hitro segrejejo, oddajajo toploto zraku. Se¬
greti zrak se dviga, ker je lažji, na njegovo
mesto pa priteče hladen, težji zrak. Tako na¬

stajajo topli in hladni zračni tokovi. Tople
tokove ali vzgomike izkoriščajo jadralna letala
in modeli za jadranje. Običajni znanilec ter¬
mičnega vzgomika je oblak v obliki kope —
kumulus (slika 15 a). V hribovitih krajih lahko
modelarji uporabljajo pobočne vzgomike, ki
nastajajo na pobočjih brez dreves in ob kate¬
rih piha veter navzgor. Model tu jadra ob po¬
bočju sem in tja v obliki osmice. (Slika 15 b).

Tekmovanja se običajno vrše v ravninah,
kjer izkoriščajo modelarji termične vzgomike.
Tu lahko nalete modelarji v razmaku 50 m na
vzgornik in vzdolnik. Model po nekaj sekun¬
dah lahko že pristane, ali pa leti zelo dolgo.
Zato je tako težko določiti zmagovalca pred
zadnjim startom.

Oglejmo si tekmovalni model nekoliko na¬
tančneje.

Prvotno so modelarji izdelovali modele po¬
ljubnih velikosti. Modeli so imelj različne ob¬
like in velikosti. Končno so na zborovanju
predstavnikov, ki so včlanjeni v FAI, medna¬
rodno organizacijo za letalstvo, sklenili, da
bodo določili za modele prosto letečih jadral¬
nih letal pogoje, ki jih imajo nordijske dr¬
žave. Ta pravila so se skoraj vsako leto neko¬
liko spremenila in so danes sledeča:

Slika 16

265

Površina nosilnih ploskev meri 32 do 34
kvadratnih decimetrov, teža je 410 gr, (mini¬
malna teža!), dolžina startne vrvice znaša 50
metrov. Vrvico morajo pred startom obtežiti z

2 kg in nato šele določiti točno dolžino. Tek¬
movalec opravi 7 startov, vsak polet traja naj¬
več 3 minute. Vsi poleti se seštevajo in zmaga
tisti, ki je zbral največ sekund ali točk.

Morda se sprašujete, zakaj traja start samo

3 minute. V začetku, ko čas še ni bil omejen,
je moral modelar imeti toliko modelov, kolikor
je bilo startov, saj je model kaj lahko mode¬
larju odletel v termiki za vedno.

Danes pa imajo modeli posebno zračno za¬
voro, ki se vključi po preteku 3 minut in mo¬
del varno pristane na zemlji.

Tako modelar samo še izjemoma izgubi
svoj model, če je površen.

Model jadralnega letala, ki nosi oznako A 2 ,
mora imeti površino krila in vodoravnega re¬
pa od 32 do 34 dm 2 . Običajno ima krilo od 80 %
do 85 %  celotne površine, ostanek pa vodoravni
rep.

Minimalno težo 410 gr lahko dosežemo, če
uporabljamo balso pri gradnji modela. Vendar
so prav dobro leteli tudi težji modeli.

Ker startamo model na ravninah, ga mo¬
ramo startati s pomočjo startne vrvice. Dol¬
žina vrvice je 50 m, ko smo jo obtežili z bre¬
menom 2 kg. Na modelu, malo pred težiščem,
imamo startno kljukico, za katero zapnemo
obroček na startni vrvici. Ko tečemo z mode¬
lom na vrvici, nam pomočnik spusti model, ki
se dvigne nad glavo, kjer ga odklopimo in
model prosto leti (slika 16).

Poleg startne kljukice imamo na modelu
še smerno krmilo, ki se odkloni takoj po od¬
klopu vrvice. Enega od mehanizmov za avto¬
matični odklop krmila vidite na sliki 17.

Omenil sem tudi zračno zavoro, ki se vklju¬
či po preteku 3 minut. Sproži jo počasi goreči
bombažni trak, ki smo ga namočili v kalije¬
vem kloratu, raztopljenem v vodi, in ga nato
posušili. Drugi način je pa s pomočjo samo-
sprožilca, ki ga naravnamo na določen čas (sli¬
ka 18).

Poleg A 2  ali nordijske klase jadralnih mo¬
delov, imamo pri nas še kategorijo za pionirje
Ai, v kateri pa v inozemstvu tekmujejo tudi
odrasli. Pravila so: celotna površina modela
od 17 do 19 dm 2 , obtežba 12 gr/cm, dolžina vr¬
vice 50 m, trajanje leta 2 minuti, število star¬
tov 5.

266

SUkaH

Slika 18

To so najbolj razširjene vrste jadralnih
modelov. Poznamo še modele kategorije A 3  ki
so večji od A 2 , vendar jih v zadnjem času ne
uporabljajo več.

O jadralnih modelih, ki so radijsko vodeni,
bomo govorili pri radijsko vodenih modelih.

ZGRADIMO ŽELEZNIŠKO PROGO

Maketa terena za miniaturno železnico, ki
ste jo zgradili po navodilih v zadnji številki
TIM-a, se je v tem času temeljito posušila.
Površina je sedaj trda kot les; prav lahko jo
boste obdelovali vse dokler ne bo kar najbolj
podobna resnični pokrajini.

Barvanje makete

Najprej prepleskajte celotno površino te¬
rena z osnovno barvo. Najprimernejša bo rja¬
va zidna barva (žgana siena), ki je podobna
barvi zemlje. Barvo v prahu zmešajte v pri¬
merni posodi (večja konzervna škatla) z vodo
in dodajte nekoliko redkega kuhanega kleja
ali mrzlega mizarskega kleja. Barva naj bo
toliko gosta, da bo dobro krila podlago. (Za
V 4  kg v vodi razpuščene barve bo dovolj 1  do
2 žlici kleja). Zelo dobro se obnesejo tudi Ju-
boflor barve, ki jih dobite v trgovini v poli-
vinilskih vrečkah. Te barve že vsebujejo lepilo
in jim je treba dodati le vodo. Barvate lahko
s primerno velikim čopičem, pri barvanju pa
izpustite progo, cesto, prostor okoli stavb in
obe čelni steni predora. (Te površine bomo
obdelali nekoliko drugače).

Ko bo barva suha, bomo .na primernih me¬
stih vgradili skalovje. Naberite za dobro pr¬
gišče ploščatih kamenčkov, ki pa naj ne bodo
gladki in okrogli, ampak robati in nepravilnih
oblik. Kamenčke boste prilepili na maketo in
tako ustvarili kar pristno skalovje. Pripravite
si gnetljivo maso iz papirne moke, kakršno
ste rabili pri modeliranju površine terena.
Vsak kamenček pritisnite z gnetljivo maso
na robovih na podlago. Da se bo masa bolje
prilepila, naj vsebuje nekoliko več lepila. Ka¬
menčke lepite drugega poleg drugega in tako

sestavite skalovje. Skalovje položite ob vhodih
v predor, ob potočku v pobočju hriba in še
tu in tam po hribovitem delu terena.

Ko je to narejeno, nadaljujemo z barva¬
njem makete. V plitvi skledici ali na krožniku
zmešajte gosto tekočo temnozeleno tempera
barvo, nato pa vzemite kvadrasto obrezan koš¬
ček gosto luknjičaste gobice iz plastične mase;
gobico pomakajte v barvo in nanašajte barvo
na teren s pritiskanjem, pravzaprav z lahnimi
udarci. S tem dosežemo bolj hrapavo površino.
S to barvo boste pokrili vse tiste dele terena,
kjer naj bi bili 'travniki, polja in gozdovi.

Ko bo nanesena, barva suha, si pripravite
v skledici svetlozeleno barvo z dodatkom ru¬
mene in bele barve. S to barvo prekrijte višje
ležeča mesta v hribovitem delu in mesta, kjer
naj bi bili travniki in pašniki. Barvajte prav-
tako z gobico. V ravnem delu terena naslikajte
nekaj večjih pravokotnih ploskev v svetloze-
leni, rumeni in svetlorjavi (oker) barvi. To
bodo njive.

Obe čelni steni na vhodih v predor lahko
pobarvate s svetlosivo gosto tempera barvo,
nanjo pa naslikajte s temnosivo barvo pre¬
sledke med kamni. Mnogo lepše pa bo, ako
obdelate steni na sledeč način:

Zmešajte zidno kredo (v prahu) z vodo in
dodajte nekoliko kleja. Zmes naj teče kot
gosto olje. S to barvo prekrijte steni. Ko bo
premaz na pol suh, potolcite s suhim trdim
ščetinastim čopičem, da boste dobili videz
hrapave površine kamna, nato pa vtisnite s
topo iglo ali ošiljeno paličico (zobotrebec) pre¬
sledke med kamni. Oplesk naj se dobro osuši,
nato pa prekrijte steni po vsej površini s pro¬
zornim nitrolakom. Ko bo lak suh, preple¬
skajte površino s temnosivo tempero in poča-

2*7

kajte, da se posuši. Nazadnje obrišite steni z
mokro in ožeto krpo. Siva barva bo ostala le
v režah med kamni in stena bo videti čisto
takšna, kot bi bila res sezidana iz klesanega
kamna.

Proga in cesta

Podlago, oziroma nasip, po katerem bo
tekla proga, namažite z mrzlim mizarskim
klejem in ga takoj posujte z grobim peskom,
ki bo predstavljal gramoz. Tudi cesto in pro¬
stor okoli postajnega poslopja namažite z lepi¬
lom in ga posujte z zelo finim belim peskom.
Naj lepši bi bil bel pesek, kakršnega so vaše
babice nekoč uporabljale za čiščenje loncev.
Pri mazanju z lepilom raje izpustite pravokot¬
ne prostore, ki so že od vsega začetka ozna¬
čeni na maketi in na katerih bo stal kolodvor
in druge stavbe. Stavbe, ki bodo iz papirja,
boste lažje nalepili na golo osnovno desko, za¬
to teh prostorov tudi ni treba barvati.

Sedaj bi bil čas, da postavimo na nasip
tirnice. Položite jih točno na sredo in jih v
razdaljah po 10 do 12 cm pritrdite s koščki
žice. Vzemite tanko a trdo žico in jo narežite
na 10 mm dolge koščke. Vsak košček upognite
v obliko črke U in ga potisnite preko praga v
luknjici, ki ste jih naredili s šilom. Tirnice
pritrdite lahko v sredini ali pa preko pragov,
ki segajo na obeh straneh nekoliko čež tirnici.
Vedno mora žica v obliki črke U zajahati
prag. Predor je zgrajen v obliki pravilnega
polkroga, zato tudi tirnic, sestavljenih v pol¬
krog, ne bo težko potisniti vanj. Malo težje pa
jih bo v predora pritrditi. Ako ste pritrdili
tirnice tik pred vhodom v predor, bo to morda
že zadostovalo. Ako pa tir v predora ne bi bil
dovolj fiksiran, ne preostane drago, kot da
izvrtate s svedrom - osrednjakom v osnovno
ploščo luknjo premera poldrag centimeter toč¬
no skozi sredino dna predora, ujamete z upog¬
njeno žico enega izmed pragov sredi med tir¬
nicama, pritegnete z žico tir k. dnu in pritrdi¬
te oba konca žice z žebljički na spodnjo stran
osnovne deske.

Drevje in grmovje

Naša maketa je barvno že dovršena, le hri¬
bi so goli in pusti. Poskrbeti je treba za drevje
in gozdove. Tudi to ne bo težko. V gozdu, zla¬
sti na skalah boste našli mahove najrazličnej¬
ših oblik in velikosti. Naberite košarico najlep¬
ših mahov in posamezne koščke doma posu¬

šite. Suh mah potem nalepite po hribih in
grapah z gostim toplim klejem. Nekatere vr¬
ste mahu ne obdrže barve, ampak kmalu po¬
rumenijo, zato vam svetujemo, da mah pred
uporabo obarvate. Pripravite v skledici temno¬
zeleno anilinsko barvo (barva za tkanine ali
lužna barva za les), pomočite koščke mahu v
barvo in jih posušite, nato pa prilepite. V
ravnini, zlasti ob stavbah ali ob cesti lahko
»posadite« nekaj večjih dreves. Poiščite drob¬
ne in goste suhe vejice in jih zataknite v luk¬
njice, ki ste jih vbodli v desko s šilom ali iz¬
vrtali z drobnim svedrčkom. Tudi tu ne bo
odveč kapljica kleja.

Zapornice in mostovi

Moslt preko potoka bo pač najlažje narediti,
ker je na moč enostaven. Razgrnjen most, ki ga
kaže slika, narišite na kos tanke čvrste lepen¬
ke, označite s svinčnikom črto pregiba in izre¬
žite z ostrim nožem vse odprtine v ograji. Raz¬
grnjen most potisnite pod tiri čez potok in upo¬
gnite obe ograji pravokotno navzgor. Da bi
ograji ostali v navpični legi, ju lahko na vrhu
spojite z eno ali dvema prečnima vezema iz
tanke lepenke. Seveda mora ograja v sredini,
oziroma na najvišjem mestu presegati višino
lokomotive, sicer boste doživeli že pri prvi
vožnji lepo iztirjenje. Dno mostu namažite z
lepilom in posujte s peskom, obe ograji pa
pobarvajte z gosto sivo tempero.

Na prehodu ceste čez progo imate na voljo
dve možnosti: prehod lahko zavarujete z za¬
pornicami, ki ju je mogoče dvigati in spuščati
iz bližnje čuvajnice, lahko pa zgradite cestni
most, oziroma nadvoz. Na sliki vidite obe re¬
šitvi problema. Konstrukcija zapornic je na
sliki prikazana tako razločno, da ne potrebu¬
je posebne razlage. Tudi dimenzije boste lahko
določili sami. Stebričke zapornic (letvica kva¬
dratnega preseka s stranico 10 mm) obdelajte
v spodnjem delu okroglo in jih vsadite v luk¬
njice, ki ste jih izvrtali v osnovno desko. Prav
tako tudi stebriček za navijalno vreteno pri
čuvajnici. Zapornici povežite z vretenom z
dvema tankima vrvicama, ki tečeta ob progi
skozi koščke žice v obliki U, prav takšne, ka¬
kršne ste rabili za pritrditev tirnic. Ena od
vrvic bo morala prečkati progo. Speljite jo
pod tirnicami po majhnem žlebu, ki ste ga
urezali v nasip. Na drugi strani proge se obe
vrvici združita in ju boste skupaj navijali na
vreteno. Tako boste dvigali obe zapornici

268

= PAPIRNA MASA


869

PLOČEVINA'’

hkrati. Paličice od lizik bodo kar uporabni
zapornični drogovi. Pri dvignjenih zapornicah
fiksirajte ročico vretena s koščkom gumija¬
stega traku, da se vreteno ne bo moglo samo
odviti.

Ako ste se odločili za nadvoz, ga izdelajte
takole: Najprej si urežite iz lepenke prav tak
obok, kakršnega ste potrebovali za gradnjo
predora. Obok pritrdite z žebljički na podlago.
V oba kota med obokom in osnovno desko na¬
ložite nekoliko zmečkanega in v mavčno
kašo namočenega papirja, vrhu njega pa
izoblikujte most tako, kot ste oblikovali
površino makete iz gnetljive papirne mase.
Krivina površine ceste naj lepo postopno pre¬
ide v ravnino. Ko bo most suh, pobarvajte
bočne ploskve mostu s sivo tempero, da bo vi¬
deti kot zid ali beton, cesto pa namažite z
lepilom in posujte s finim peskom.

Pa še potoček

Strugo potoka ste v ravnini izrezali iz
osnovne deske, v pobočju hriba pa ste jo v
obliki ozke grape vtisnili v hrib. Sedaj je
treba narediti še nekaj vodi podobnega. Prav
lep videz vode boste dosegli z gosto tekočim
prozornim nitrolakom. Gost lak počasi vlivajte
v najvišji del struge v hribu, tako da se bo
cedil po vsej strugi vse do konca, tj. do roba
makete. Iztok na robu zaprite začasno s koš¬
čkom lepenke. Ko bo lak suh, odstranite le¬
penko in potoček se bo lesketal med zelenimi
bregovi.

Prihodnjič vam bomo povedali, kako si bo¬
ste zgradili makete postajnega poslopja, skla¬
dišča in čuvajnice, morda še celo uvoznega
signala ali semafora.

Janko Vertin

270

'

Ste si kdaj že zaželeli, da bi znali »risati«
tako kot fotografski aparat. Prej ali slej se
vsakega amaterja polasti ta želja. Mene se je
že pred tremi desetletji, ko sem v izložbi ne-
!  kega dunajskega fotografa zagledal ogromne
»umetniške« portrete, risane z roko na hra¬
pav (raster) papir v prijetni rjavi (siena)
barvi. Takoj mi je bilo jasno, da gre za nek
tehniški postopek (saj ta »umetnik« je bil
vendar fotograf) in med vožnjo domov sem
si že očital, čemu nisem že sam prišel na
to idejo, ki je tako enostavna. Skrivnost du¬
najskega fotografa sem namreč odkril neko¬
liko lažje kot bi jo morila nek današnji fo¬
toamater, kajti poznal sem nek star postopek
razvijanja, ki danes ni več v rabi. Spomnil
sem se, kako sva z očetom razvijala slike
na soncu. Za to je bil v prodaji poseben pa¬
pir, ki ni potreboval razvijalca. Če ste ga
vložili pod negativ v zatemnjenem prostoru
in ga izpostavili soncu, je brez razvijalca
hitro potemnel (dobesedno porjavel). To je
bilo zelo očitno: najpreje je na svetlih me¬
stih izpod negativa bila še belina, ki je po¬
stopoma potemnela, in postala tako temna,
da se je skupno z negativom prelila v eno
samo temno ploskev. Takrat šele sva z oče¬
tom odnesla okvir v sobo in vzela iz njega
papir. Na njem je bila popolna slika — po¬
zitiv. Ta bi seveda na svetlobi potemnela,
zato sva jo takoj dala v fiksir, kjer je neko¬
liko obledela in tako postala normalna. Ta
postopek razvijanja je zelo zanimiv, opustili
Pa so ga, ker je zelo zamuden.

Prav pri tem postopku sem že kot otrok
spoznal, da negativ in pozitiv tvorita (če jih
Položimo enega prek drugega) eno samo
temno ploskev. Prav v tem pa je tičala tudi
rešitev zagonetke dunajskega fotografa. Po¬
skusil sem jo in čez noč postal »umetnik«;
seveda le za kratek čas, kajti prijatelji so
'hi kaj hitro očitali, da sem risal po fotogra¬
fiji. To bi sicer bilo gotovo težje, zakaj po¬
stopek je še bolj enostaven.

Ročno izdelane
povečave negativov

Vzemite negativ nekega portreta in ga
vložite v povečevalnik. Projekcija tega ne¬
gativa vam presvetljuje samo njegove pro¬
zorne in prosojne dele, ki bodo na pozitivu
tem bolj temni, kolikor bolj svetli so na pro¬
jekciji. V bistvu je to negativna slika. Če
veste, ali vsaj verjamete temu, kar sem že
opisal, da negativ in pozitiv tvorita skupno
docela temno ploskev, potem je očitno, da vi
sami lahko ustvarite pozitiv, če na povečeval¬
nik vložite risalni papir in vsa njegova pre¬
svetljena mesta potemnite (za začetek z meh¬
kim svinčnikom, kasneje pa z mehko gra¬
fitno palico, ogljem ali rjavo siena barvo) ta¬
ko, da bo celotna projicirna ploskev enako
osvetljena oziroma bolje rečeno: potemnje¬
na. To pomeni, da boste morali svet¬
lejše sence potemniti le malenkostno, bele
ploskve, pa kar mogoče močno. Pri uporabi
mehkih pisalnih ali risalnih sredstev boste
lahko opravili to delo enostavno s tehniko
senčenja. Pri uporabi trših sredstev, kot je
n. pr. pero s tušem, ali flomaster (tudi
kemični svinčnik) pa se vam bo najbolje ob¬
nesla tehnika gostejšega in redkejšega šra¬
firanja.

Opisani postopek je izredno zanimiv in
spodbuden. Spodbuden pač zato, ker mar¬
sikdo spozna, da risanje ni zgolj talent, tem¬
več vaja, znanje in tehnika. Sodobna foto¬
grafija ima danes celo vrsto novih izraznih
možnosti, ki se vse bolj bližajo umetniški
grafiki. Omenjeni postopek sodi tudi med
te, to tem bolj, ker vam nudi in dobesedno
vsiljuje iskanje različnih tehnik risanja.

Pri tem postopku velja eno samo pravilo:
slika bo dobra in presenetljiva, ko boste na
vašem papirju videli pred seboj (seveda med
projekcijo) eno samo temno ploskev. Brž ko
pa bodo določena mesta izstopala, bo s po¬
zitivom nekaj narobe. To se običajno zgodi,
če začnete premočno zatemnjevati polosvetlje-
na mesta. Pri portretih se to najraje dogodi
pri očeh. Praksa kaže, da je najbolje začeti

271

pri osvetljevanju belin, kajti tu ujamete naj¬
temnejšo nianso, ki jo doseže vaše risalno
sredstvo. Če je to grafitni svinčnik, vedite,
da z njim nikdar ne boste dosegli enake
črnine kot na fotografskem papirju, zato
morajo biti vse ostale nianse svetlejše. Uno-
rabljajte pa vsekakor čim bolj mehak gra¬
fit. Za vajo se odlično obnesejo svinčniki s
trdoto »1«. Kasneje boste lahko uporabljali
mehak rjav svinčnik, zatem oglje, ali celo
tuš. Kdor ima smisel za barve, se bo lahko
lotil »akvarel« tehnike z vodenimi barvicami.

Pri tem delu, ki je dokaj počasnejše kot
običajna fotokemijska povečava, pa kaže pa¬
ziti na negativ, ki se lahko zaradi predolge
projekcije pregreje in deformira. Pri velikih
povečavah zaradi pregretja negativa lahko
nastopijo tudi deformacije projekcije (in sicer
s tem, da dimenzije projekcije z raztezanjem
negativa rastejo), kar lahko povzroči popa¬
čenje pozitiva. Zato priporočam, da pri pre-
ciznejšem in zato tudi zamudnejšem delu,
od časa do časa napravimo premor, da se
medtem povečevalnik in negativ ohladita.

NAGRADNI IZDELEK

Okvirček za povečevanje

Vsak, kdor dela s povečevalnikom ve, da
je treba najprej sliko negativa projicirati na
bel papir enakega formata in debeline kot
je foto papir, jo izostriti, najti najboljši iz¬
rez, nato pa papir odstraniti in natanko na
isto mesto položiti fotografski papir in ga
osvetliti. To je lahko reči, v praksi pa je
stvar bolj nerodna. List foto papirja je težko po¬
ložiti točno na isto mesto; med delom se rad
premakne, papir pa se tudi upogiba in je tre¬
ba čezenj položiti steklo. Tako narejena slika
pa je vedno brez belega roba, kar nam ni všeč.
Vsem tem nevšečnostim se izognemo, če ima¬
mo kopirne okvirčke. Kupljeni okvirčki so
v celoti iz lesa in precej dragi. Enostavnejše,
pa prav tako uporabne okvirčke si lahko sa¬
mi izdelamo z malo truda in brez stroškov.
Seveda potrebujete za svak format foto pa¬
pirja poseben okvirček. Ker najčešče pove¬
čujemo na papirje formata 6X9,  9 X12 in
13  X 18 , bomo rabili predvsem te tri okvir¬
čke. Za manjše slike, na primer za izkaznice
ali potne liste si prav tako izdelamo ust¬
rezen okvirček, za povečave večje od 13 X 18
pa okvirček ni potreben, ker so takšne slike
celo lepše, ako nimajo belega roba.

Najprej si izžagajte iz trimilimetrske ve¬
zane plošče podlago, t. j. deščico, ki bo po
velikosti popolnoma enaka listu foto papirja,
(sl. 1) nato pa iz enakega lesa še okvir s pol
centimetra širokimi stranicami (sl. 2). Okvir
se mora po dimenzijah točno kriti s podlago.
Okvir spojite s podlago na krajši stranici z
ozkim platnenim trakom, ki ga prilepite na
rob okvira in podlage s klejem. (Za majhne
okvirčke zadostuje trak selotejpa). Ko vlo¬
žite v okvirček bel papir, oziroma pozneje
list foto papirja, je treba okvirček zapreti.

272

Zapirač (sl. 3) si izdelamo iz tanke pločevi¬
ne, ki jo upognete čez ustrezno debel kovin¬
ski rob- Zgornji zavih, ki leže na okvir, se¬
veda ne sme biti širši od okvira, t. j. 5 mm,
med tem ko je na spodnji strani lahko širši.
Za prav majhne formate lahko izdelate okvir¬
ček iz močnejše prtešpan lepenke.

S tem je okvirček gotov, vendar pa to še
ne bo dovolj za hitro in natančno delo pri po¬
večevanju. Sam okvirček boste tudi težko po¬
stavili natanko na isto mesto, kjer ste prej
imeli bel papir. Okvirček namreč rad drsi po
deski povečevalnika. Izžagajte si iz debelej¬
še vezane plošče nekoliko večji pravokotnik,

na primer 26 X 22 cm, v enega od kotov pa
prilepite ali pribijte dve letvici dolgi 15 cm,
široki 2 cm in visoki 1 cm. Letvici naj bosta
pritrjeni točno v pravem kotu (sl. 4). Na
spodnjo stran deske prilepite štiri koščke gu¬
me, ki bodo branili, da bi deska drsela po
deski povečevalnika. Pri povečevanju posta¬
vite kopirni okvirček v kot med letvici. Zdaj
boste lahko izmenjavali beli in fotografski
papir brez strahu, da bi se kaj premaknilo.
Kot iz letvic bo držal okvirčke vedno na
istem mestu, kamor ga boste postavili pri
projiciranju negativa na bel papir.

D. M.

273

Najcenejši postopek
za velike povečave

Marsikdo, ki se peča s fotografijo, bi si
kdaj pa kdaj želel izdelati neko osliko v več¬
jem formatu (denimo 24 X 30, 30 X 40 ali
50X 60 cm) pa nima niti tako velikih skodel
in verjetno bi mu bilo žal tudi velikih koli¬
čin razvijalca in fiksirja. Navsezadnje je vse
to zelo drago in marsikdo si kaj takega ne
more privoščiti. Pa vendar je tudi tu izhod.
Kadar si hočemo izdelati le par večjih po¬
večav, nam nista potrebni niti veliki sko¬
deli, ki bi ustrezali formatu povečave, niti
litrske količine razvijalca in fiksirja. Do¬
cela zadostuje, da si vzamemo dve mali
čajni skodelici: v eno natočimo razvijalec in
v drugo fiksir. V večjo skodelo si nalijemo
vode in če imamo še mizo, ki je pre¬
lepljena z melaminsko ploščo (ultrapasom),
imamo najboljše pogoje za izdelavo odličnih,
poljubno velikih (celo metrskih povečav).
Potrebujemo sicer še kos penaste gume, ali
pa kos gobe, kar nikomur ne bo poseben pro¬
blem. Mimogrede povedano: kdor ne zmore
kupiti kompleta povečevalnega papirja, si v
bližnji fotografski razvijalnici vzame le dva
ali tri liste in hkrati zaprosi tudi za nekaj
malih odrezkov istega papirja, s katerimi bo
opravil preskus za pravilno osvetlitev.

Po osvetlitvi na povečevalniku, prenesemo
papir na mizo in ga dodobra navlažimo (s po¬
močjo penaste gume ali gobe) z vodo. Pa¬
pir se bo lepo prilegel gladki površini mela-
minske plošče. Takoj za tem z isto gumo (iz
katere smo poprej dodobra izcedili vodo)
nanašamo nanj razvijalec. To opravimo tako,
kakor da bi barvali. Najprej začnemo v
gornjem levem kotu in potegnemo z gobo
proti desni. Začnemo znova na levi strani za
vrsto nižje in to ponavljamo, dokler ne do¬
sežemo spodnjega desnega roba. Zatem se

vrnemo zopet na gornji levi rob in nanaša¬
mo v navpični smeri, vrsto za vrsto, dokler
ne končamo pri desnem spodnjem robu. To
ponavljamo izmenoma, dokler se nam ne raz¬
vije celotni posnetek. Prav ta način nanašanja
zagotavlja, da bo slika enakomerno razvita
na vseh njenih delih. Ko smo z razvijanjem
gotovi, sliko na isti način izperemo z vodo
in takoj zatem nanašamo nanjo fiksir. Na¬
našamo ga vsaj 5 minut, več kot šest minut
pa niti ni potrebno, ker se- s potezanjem po¬
stopek fiksiranja opravi hitreje kot v obi¬
čajni kopeli.

Pri tem delu ni potrebno hiteti, kajti z
ovlaženjem papirja se razvijalec hitro in zelo
enakomerno razliva po vsej površini. Po
tem postopku je lahko izdelamo tudi slike v
velikosti nekaj kvadratnih metrov. Preskusite
ta postopek in prepričali se boste, da je za¬
res odličen in hkrati tudi najcenejši.

Miloš Macarol

274

NAGRADNA KRIŽANKA

VODORAVNO: 1. slavni jugoslovanski izu¬
mite! j na področju elektrotehnike, ki je delo¬
val v ZDA (Nikola, 1856—1943), 5. avtomo¬
bilska oznaka Varaždina, 7. bojna oprava
nekdanjih vitezov, 12. hitro hlapljiva teko¬
čina, ki jo uporabljajo za narkozo, 13. suknja
na škiice, 15. posrednik, 16. industrijska rast¬
lina, 17. bela, bleščeča kovina, trša od zlata
in mehkejša od bakra (Ag), 19. fizikalna eno¬
ta za moč, 20. glavni števnik, 21. ime sodob¬
nega slovenskega slikarja Šubica, 22. zadetek
dveh številk v eni vrsti pri tomboli, 24. avto¬
mobilska oznaka Nizozemske, 25. vez; tudi
vrsta novejših sovjetskih vesoljskih ladij, s
prvo od njih se je smrtno ponesrečil astro¬
navt Vladimir Komarov, 27. ime lani umrle

REBUS

slovenske pisateljice Vaštetove (»Roman o
Prešernu«), 29. na j višja gora v Zasavju, na
kateri stoji televizijski pretvornik (1219 m),
31. razpredelnica, 33. namizno pregrinjalo, 35.
drevo s sadežem v trdi lupini, 37. italijanski
pevec zabavne glasbe (Teddy), 38. znamenje;
39. maža, 40. kemični znak za lantan, 41. to¬
kovni odjemnik pri trolejbusu.

NAVPIČNO: 1. astronomski daljnogled, 2.
zemeljski plin, vrsta nasičenega ogljikovega
vodika, 3. spanje, 4. kratica za »ljudska re¬
publika«, 5. znan ribniški medmet, 6. dvoživ¬
ka; tudi popularen naziv za Citroenov avto,
8. kemični znak za kripton, 9. »kralj« živali,
10. polet, zanos, 11. obdobje petih let, 13.
drugo ime za rezkar v strojništvu, 14, pri¬
prava za usmerjanje vozil, 17. naš planet,
Zemlja, 18. krogla, 21. štiri z rimskimi šte¬
vilkami, 23. kratica za »akademski klub«, 25.
tvarina, sestavljena iz več snovi, 26. ime ni¬
zozemskega pomorščaka Tasmana, ki je v le¬
tih 1642 do 1643 odkril Tasmanijo, Novo Ze¬
landijo, otočje Fidži, Novo Irsko in Novo Bri¬
tanijo, 28. gradbeni material, ki ga pridobiva¬
mo iz apnenca, 30. časovna enota, 32. enica,
34. oranje, zorana zemlja, 36. začetnici Har-
ryja Trumana, 38. avtomobilska oznaka Zre-
njanina.

275

PREIZKUSITE

NASPROTJA

MRAZ .

STATOR .

HIPOCENTER .

KORENJENJE .

BELINA .

KATODA .

Vsaki gornji besedi poišči njeno nasprotje.
Ob pravilni rešitvi dajo začetnice novih be¬
sed, brane navpično, velik rudnik svinca in
cinka v avtonomni pokrajini Kosmet.

ZLOŽENKA

LEV + LINA
PREK + ENA
TOP + NIT
KROM + LOP
ANT + KEMIJA
ETER + PIR

Vsaki od navedenih besed na levi dodaj
po eno od besed na desni, ki so sedaj podane
v napačnem vrstnem redu. Tako boš dobil
nove besede znanega pomena. Ce si poiskal
prave dvojice, ti morajo dati zadnje črke no¬
vih besed, brane po vrsti navzdol, drugo
ime za napdavo.

DOPOLNJEVANKA

I-VOR, HLO-,

O-ITEV, M-ŠCE, —

-ERO, BA-A, PR-OR.

---RIJ.

Črkovne skupine DOVINA, JEZ, NAN,
OST, OSTI, SAMA, ZGO in ZNAN uvrsti na
črtice tako, da skupaj z že vpisanimi črkami
dobiš besede znanega pomena. Po vrsti bra¬
ne dodane črke na črticah dajo misel fran¬
coskega filozofa Augusta Comta.

1. Kdo je znamenita Poljakinja, ki je po
končani fiziki na vseučilišču v Parizu sku¬
paj z možem Pierrom proučevala do ta¬
krat še neznane radioaktivne snovi. Skupaj
sta prva odkrila radioaktivna kemična ele¬
menta radij in polonij. Leta 1903 je dobila
skupaj z možem Nobelovo nagrado za fiziko,
leta 1911 pa sama za kemijo. Njen dekliški
priimek je bil Sklodovvska, živela pa je od
1867 do 1934. Poznate njeno ime in priimek?

2. Kako se imenuje v elektrotehniki snov,
ki ne prevaja električnega toka?

a) prevodnik

b) magnet

c) izolator

3. Pod katero goro v Karavankah je bilo
leta 1928 odkrito znamenito paleolitsko (iz
stare kamene dobe) najdišče v Potočki zijalki?

a) Stol

b) Olševa

c) Peca

4. Kako se imenuje modro barvilo iz
rastlinskih lišajev, ki ga v kemiji uporab¬
ljamo za ugotavljanje kislosti ali bazičnosti
snovi?

a) lakmus

b) elektrolit

c) katalizator

5. Kakšen je slovenski izraz za tiskarsko
tehniko litografijo?

a) rotacija

b) knjigotisk

c) kamnotisk

6. Kako se imenuje spajanje snovi s kisi¬
kom?

a) dedukcija

b) oksidacija

c) analiza

7. Kako se imenuje instrument za mer¬
jenje napetosti?

a) ampermeter

b) ohmmeter

c) voltmeter

276

REBUS

SVOJE ZNANJE

8. Katero od navedenih je orodje za vr¬
tanje?

a) vijak

b) sonda

c) sveder

9. Kako se imenuje železniška naprava za
zvezo med tiri?

a) apomice

b) kretnica

c) semafor'

10.  V katerem slovenskem kraju je rudnik
živega srebra, tretji največ ji na svetu po
množini, po kakovosti pa prvi?

a) Mežica

b) Idrija

c) Zg. Polskava

Med tremi navedenimi odgovori pri vsa¬
kem prašanju je le eden pravilen. Ce boš
poisk pravilne odgovore, bodo dale začet¬
nice priimka znanstvenice pri 1. vprašanju
in ostalih pravilnih odgovorov priimek slav¬
nega sovjetskega učenjaka in izumitelja, ki
je študiral probleme poletov po ozračju in
vesolja (Konstantin Edvardavič, 1857—1935).
Ukvarjal se je z vodljivimi zrakoplovi, letali
in raketami, po revoluciji pa z reaktivnimi
letali, katerih princip je razložil že leta 1883.
Izračunal je prve podatke o umetnih sate¬
litih in dal idejo za vesoljske postaje kot baze
pri medplanetarnih poletih. Po njegovi zami¬
sli je poletel 4. oktobra 1957 prvi Sputnik.

REBUS

Rešitev ugank
iz prejšnje številke

NAGRADNA SLIKOVNA KRIŽANKA

Vod.: kabina, Anadir, vozilo, Adela, as, rana,
TNT, uhan, beta, ščetalo, omet, pila, vreteno,
Elica, stanar, Hokaido, Ni, OM, en, IC, past,
Oka, sat, Tesla, OT, iveri, Si, APA, darilo,
vezir, RR, pesmarica, OI, stas, glas.

SATOVNICA: 1. steklo, 2. kvader, 3. Dona¬
va, 4. polton, 5. trenje, 6. navada, 7. snopič,
8. pejsaž, 9. sadjar.

TULCI: 1. D-obla-r, 2. k-oral-a, 3. g-osla-r,
4. S-okra-t, 5. p-lava-č, 6. s-teža-j. Končna
rešitev: brokat.

ŠTEVILA: pet, tri, ena, dva, nič, peft, ena,
nič, osem, sto. Končna rešitev: matematika.

KRIŽANKA »ZVEZDARNA«: 1. obseg, 5.
koks, 8. Na, 9. Sonce, 12. el, 13. ala, 15. les,
16. Arni, 17. tank, -o, 19. Emin, 20. astrono¬
mija, 22. stik, 23. radar.

ZLOGOVNICA V ČRKI Z: 1-2 presta, 1-3
prestava, 2-3 stava, 3-5 vabilo, 4-5 bilo, 5-7 lo¬
puta, 6-7 puta, 7-9 tabela, 8-11 beladona, 9-10
Lado, 10-12 Donava, 12-14 valenca, 13-14
Lenca.

MISEL NA CRTICAH: 1. logaritem, 2. spaj-
kanje, 3. poštenost, 4. šivanka, 5. neznanka,
6. stavbenik, 7. negativ, 8. mišolovka, 9. po-
jenjevanje. Misel: Logika je poštevanka znan¬
stvenega mišljenja.

REBUS: Kurivo (kuri v O).

Naročniki in poverjeniki TIM-a
nudimo vam izredno priložnost

Komplet 4 knjižic za 5,00 ND

1. V. Ribarič: RAKETE

2. M. Tavčar: STROJI

3. V. Ribarič: LETALA

4. P. Likar: SKOZI TOVARNO

Komplet štirih, lepo ilustriranih knjižic — večbarvni tisk
nimiva in poučna vsebina — samo 5,00 ND.

Pri naročilu več kot 10 kompletov priznamo 20 % popust.
Ugodnost imajo samo naročniki TIM-a, poverjeniki in šol

Naročite čimprej! Zaloga ni m: