REZBAR IN POZLATAR
V boju z zobom časa
Če bl kakšnega Ljubljančana vprašali, ali pozna Ljubljano, bl vas brez dvoma čudno pogledal M odgo-voril: »Seveda jol«. Le kako ne bi poznall mesta, v katerem živite, delate all hodite v šolo že leta in leta! Pa vendarle so še nekateri krajl, ulice, hlše, kl jih nitl ne zaznamo, ko hitimo po najrazličnejših opravkih. Ste morda vedeli, da Je v Ljubljani rezbar in pozlatar? Hodite pogosto čez Šuštarski most? Prav nasprotl »Zlate ladjlce« je delavnica, v kateri Jože Lapuh od časa načete starine rešuje pred propadom.
Šestinpetdesetletni Celjan tudi med pogovorom ne preneha s svojim delom. Sklonjen nad de-lovno mizo dodaja starinskomu okvirju manjkajoče okraske.
»Včasih je bilo več dela sakral-nega značaja, danes pa prevladu-jejo restavratorska dela,« pravi.
Rezbarstva, to je umetniškega oblikovanja lesa z vrezovanjem, je danes manj kot nekoč. Plastike in reliefi,- ki so bili pred mnogimi desetletji izdelani ročno z izrezo-vanjem lesa, danes marsikje pro-padajo.
»Veliko tega po cerkvah propa-da. Ce bi se lotil tega dela, bi lah-ko spomladi zaprl delavnico in potem samo po cerkvah hodil, to-liko bi bilo za narediti. Moje delo je rezbarstvo in pozlatarstvo. Vendar sem se nekako specializi-ral za restavriranje. Vseh teh del sem se učil pri mojstru, pa tudi oče je bil v tem poklicu. Človek mora imeti za to malo umetniške žilice. Ta poklic zahteva potrpež-ljivost, po svoje pa je celo težaško delo, zlasti če se delajo nove stva-ri, kipi. Treba je veliko prakse in izkušenj. Včasih, na primer, kdo prinese okrušeno in poškodova-no plastiko. Zahteve strank so ra-zlične. Nekateri hočejo, da dodam tisto, kar manjka (roko ali kaj po-dobnega), drugi pa spet želi, da ostane podoba takšna, kakršna je. Ce je treba figuram kaj dodati, potem mora biti to, kar manjka, narejeno v slogu, v katerem je sa-ma podoba. Bilo bi lahko, če bi imel fotografijo še nepoškodova-nega kipa, vendar običajno tega
ni. Zato je najproj ti"'.'ba ugotoviti, v katori čas sodi figuru; po stilu se vidi, ali je narojena v baroku, goti-ki... In kor ima vsako obdobjc svoje znatilnosti, so na osnovi lo-teh dodaja manjkajoče. Rostavra-tor sc mora prilagoditi takiatno-mu času in avtorju. Co pa jo žclja stranke, da se umetnini nič nc do-daja, potemso ta samo konzerviia in utrjuje, da nv propade. Pri delu se držim Htarih receptov, saj .so gotovo boljši kot novi.«
Obnavljanje poškodovanih umetnin ni lahko delo. VOasih tra-ja tudi mesece. da se kaj spravi v red.
»Tukaj čas ne sme biti gospo-dar. Ko sem se učil, sem delal od petih zjutraj in še po službi. Ko sem prišel domov. sem risal načr-te, modeliral. Slo mi je za to, da bi se kaj naučil. Nisem se vprašal za čas.«
In tudi dancs se ne. V delavnici dela po 10,12 ur na dan. Pomočni-kov nima, dela pa je dosti.
»Nekateri so se res prišli zani-mat za dek>, a ko so stopili skozi vrata, je bilo njihovo prvo vpraša-nje: ,A se kaj zasluži?'. Koliko mo-ra delati, pa ni važno.«
Jože Lapuh je prišel v Ljublja-no leta 1952 na povabilo zavoda za spomeniško varstvo. Svojemu poklicu je zvest že štirideset let in mu še bo, dokler bo le mogel.
»Vse, kar je lepo, rad delam. Ce je umetnina zelo uničena, je uži-tek, da iz nič nekaj narediš, da potem še sto let drži skupaj.«
Milica Gojanović