161
Druga.
Najnowsza histerija literatur pohidniowo-slowianskich i dzialatnošč prof. M. Murki. Sprawo-zdanie krutuczne, napisalTad.Stan. Grabowski. Krakow 1910, str. 83. — Zanimanje Poljaka Grabovvskega za južnoslovanske narode in njihovo kulturo nam je znano že iz enega njegovih prejšnjih spisov, mislim namreč obširno delo; Wspolczesna Chorwacya (Sodobna Hrvaška), str. 398, v dveh delih 1905 in 1908. Tukaj prinaša pisatelj zanimive študije dveh najglavnejših reprezentantov istodobnega hrvaškega literarnega delovanja, v prvem delu zgodovinarja Ks. Šandora- Gjalskega, v drugem pesnika Silvija Kranjčeviča. Obljubil je tudi še razpravo o dramatiku Iv. Vojnoviču. V navedeni brošuri pa se bavi pisatelj, kakor je mogoče spoznati že iz njenega naslova, z znanstvenim delovanjem prof. Murka. Prvi del (36 strani) obsega natančno in podrobno analizo Murkove knjige: Geschichte der alteren siid-slavvischen Literature n. Leipzig 1908. Ocenjuje jo zelo pohvalno ter dodaja tupatam kaj no-
vega, dasi je opaziti včasih, da pisatelj ni povsod razumel Murkovih misli. Želji, ki jo izraža proti koncu tega dela, se pridružujemo tudi mi, namreč da bi nam prof. Murko kmalu podaril tudi drugi del svoje literature, zgodovino novejše južnoslovanske literature. V drugem poglavju razpravlja pisatelj po kratkih življenjepisnih noticah o dosedanjem Murkovem znanstvenem delovanju. Ker je obhajal prof. dr. Murko v februarju 1911 — rodil se je namreč 1. 1861. dne 10. februarja — svojo petdesetletnico, je došla omenjena knjiga v nekako proslavo njegove petdesetletnice. Murkovo delovanje na polju slavistike je bilo in je še sedaj vsestransko, tako da moramo res občudovati njegovo agilnost. Že od leta 1886. ga poznamo kot marljivega znanstvenika. Izpočetka so bila njegova dela strože jezikoslovnega značaja, nato se je posvetil bolj literarnemu študiju, pozneje narodopisju ali folkloru. Ponosni smo lahko Slovenci, da imamo v slavistiki zastopana tako slavna imena, kot so Kopitar, Miklošič, Oblak, Štrekelj in Murko. Onim, ki se zato zanimajo, bo knjiga gotovo prav dobro došla. Cena ji je 2 K 40 v.                                                 -/. K.
R^o<>o<>Q<>o<>o<>o<>o<>o<>Q<>o<>Q<>Q<>o<>o<>000<>^^
Mladim literatom.
IV.
Naprosil si me, dragi urednik te-le mladoliteratske vad-niče, da bi Te eno uro supliral. Prav rad! Ker pa je že stara navada v šolah, da tisti, kdor suplira, ne sega v stroko zadržanega kolega, ampak učencem kaj pripoveduje, posebno kaj takega, kar je njemu najbližje in najljubše, zato tudi jaz v tej suplirani uri ne bom govoril o poeziji, ampak o — prozi.
Proza! — „Uh, ta človek," je razlagala lepa gospodična Mira svoji prijateljici Veri, „uh, ta človek, to Ti je sama proza,
živa proza —------obupala bi,  tako Ti rečem."  Če se  je
ob tem pogledal obrazek lepe Mire, je to od stida namrdnjeno lice izpričevalo, da je tisti človek, ki je po njeni sodbi sama proza — grdež — in dolgočasni pustež. — Iz tega obrazovega izpričevala se da dokazati, da mladi bolj nade-polni — kot nadebudni literati cenijo veliko više pesem — poezijo — nego prozo. Imponira jim edino-le ime: pesnik, prozaik — kdo bi se menil! Zato je* čisto naravno, da ga kar ni najti v literarni šoli, ki bi se trudil, da bi oral ledino naše „proze". Proza, to je dolgčas, prozaik še umetnik ni! Da bi tak nosil dolge lase! Ne sme jih! Kam pridemo?!
Tako-le je diskreditirana uboga proza med mladino (izjeme le potrjujejo pravilo), in vsledtega ni čuda, da dežuje verzov na uredniške mize, da poganjajo križem domovine, kot zvončki sedajle na ledinah in ozarah. Pa zakaj ? —
Zato menda, ker človek posameznik prehodi in preživi iste faze v kratkem, kakor so jih preživljali narodi v stoletjih. Vsak narod pa je bil v mladostni dobi pesnik, poezija — mu je bila beseda — ne pa pismo, pa samo beseda ni bila dovolj — še struna jo je morala spremljati. Zato so narodne pesmi najstarejše slovstvo vsakega ljudstva — in zato se pač vsakdo redno poizkusi v pesmi — in ne v prozi, vsakdo, ki razen šolskih nalog čuti v sebi nekaj poklica za leposlovje. Kljubtemu pa zgodovinsko-matematično lehko dokažemo, da se je izmed sto takih poizkuševalcev v verzih
rodil komaj en edini pesnik — in še ta morda komaj za toliko, da je po dolgi borbi z založniki doživel izdajo svojih poezij. Mnogi iz one stotine poizkuševalcev opuste kmalu verze in muze, ker je bila stvar le zunanja, bolj moda kot dušna potreba, drugi pa presedljajo in se oprimejo proze in obrode dobre sadove. To pa je pri vseh tistih naravah, ki čutijo v sebi resnično sveti ogenj, radost in veselje do leposlovja, ki ne čakajo vzvodov odzunaj, ampak jih dobe v svojih srcih. In kdor čuti ta ogenj, kdor ga nosi v prsih, on pojde naprej — in bo dosegel, kar se mu doseči da — pesem — ali prozo.
Najprvo, če govorimo o prozi, je treba pregnati zbeganost o pojmu proze. Proza je — nevezana beseda v pismu ali govoru. Vse, kar se torej na svetu razodene z besedo, je proza v širšem pomenu: Tudi recept zdravnikov, razglas obsodbe, terjatev davka — reči, ki imajo s poezijo kaj malo opravka.
Proza v ožjem pomenu — je pa takisto poezija, kakor ona, ki ima le to nebistveno razliko, da je beseda merjena — in vezana, dočim v prozi tega ni. Vse drugo pa, kar potrebuje pesnik-stihotvorec — potrebuje tudi pesnik-prozaik. Oba namreč imata isto nalogo, da dogodke in pojave — psihične in fizične — ki srečavajo in tvorijo človeško življenje, z besedo tako opišeta, da je ta opis zmožen v bralcu ali poslušalcu vzbujati in roditi estetične užitke. Kakor hitro torej ti branje prozaičnega opisa ne vzbudi este-tičnega užitka, resnične, čiste notranje zadovoljnosti, ampak vzbuja zoprnost, gnus, nizkotne nagone, dolgčas — potem tista proza nima s poezijo nobenega sorodstva in nobenega stika — tako delo ni literarno, ni leposlovno. Če pa nasprotno odgovarja zgoraj navedenemu namenu, potem ta proza ni več tista zaničevana, suhoparna dolgočasnost — ampak resnična poezija. Opozoril bi prav rad nakratko s tem na prozo-poezijo. ki jo posebno mladina rada prezira. — Pomnimo tole: Redno in splošno se prebira rajši — proza — nego pesem.