SLOVENSKT glasilo čebelarskih organizacij SLOVENIJE • Ljubljana, 1. junija 1968 Leto LXX VSEBINA Valentin Benedičič: Poročilo predsednika ZCDS na XVII. rednem letnem občnem zboru dne 21. aprila 1968 v Ljubljani....................169 Virmašan: Čebelarjevo delo v juniju .... 177 Ivan Kranjc: Čebelarjenje v Langstrotliovem nanju ........................................180 Lojze Kastelic: Usmerjanje čebel nu pašo . . 184 Franček Šivic: Povzročitelji gozdnega medenja — njihova škodljivost in koristnost..........185 Blaž Kantušer: Čebelarsko kramljanje .... 186 Pisma uredniku:................................186 Franc Cvetko: Zakaj naše čebelarstvo ne napreduje .......................................189 Deel: Malo za šalo, malo zures.................191 Še eno pismo uredniku —........................193 ZDRAVSTVENI KOTIČEK Dr. Leon Kocijan: Zatiranje nosemavosti . . . 194 NOVICE IZ ČEBELARSKEGA SVETA Zamenjava matic v Ameriki. Ali potuje matica za soncem. Plemenilne postaje v Švici. Zamenjava matic. Za naše žene. Prevuževalcem v gozdno pašo. Rudninske snovi. Čebelarski inštitut Tilburg na Nizozemskem..................196 NAŠA ORGANIZACIJA Čebelarsko društvo Kamnik-Domžale. Pleme-nilna postaja na Kopišču v Kamniški Bistrici . 198 NA NOTRANJI STRANI OVITKA Občni zbor belokranjskih čebelarjev. Novice iz Hrvatske. List izhaja vsakega 1. v mesecu. Člani, ki plačujejo letno članarino 1700 din, ga prejemajo zastonj. Izdaja ga Zveza čebelarskih društev za Slovenijo v Ljubljani, Cankarjeva cesta 3/II, tiska ČP Delo — obrat Triglavska tiskarna v Ljubljani, ureja uredniški odbor: Valentin Benedičič, Ivan Majcen, France Rome, Edi Senegačnik in Jožko Šlander. Odgovorni urednik Edi Senegačnik. Letna naročnina za nečlane 2000 din, za inozemstvo 2500 din. Posamezna številka na 32 straneh stane 230 din, na 16 straneh 120 din. Odpovedi med letom ne upoštevamo. Kdor plačuje članarino v obrokih, se s prvim obrokom zaveže, da jo bo do konca leta v celoti poravnal. To velja tudi za naročnino. Številka žiro računa pri Narodni banki v Ljubljani, Miklošičeva cesta, 501-8-268/1. Telefonska številka uprave ZCDS 20-208 ČEBELAR POROČILO predsednik« ZCDS Valentina Benedičiča na XVII. rednem letnem občnem zboru dne 21. aprila 1968 v Ljubljani Naj uvodoma spregovorim nekaj besedi tudi o čebelarski letini v letu 1967. Lahko rečemo, da je bila čebelja paša za čebelarje, ki čebelarijo na stalnem mestu, na splošno srednja, v območjih Dolenjske in v Beli Krajini pa celo slaba. Bolje so odrezali čebelarji-prevaževalci, vendar predvsem tisti, ki so imeli tudi nekaj sreče pri izbiri pusišč. Lika je zvabila tudi preteklo leto nekaj čebelarjev. Večina pa se je kmalu vrnila in prepeljala čebele na bojo pod Krim, na Hrušico ali v Gorski Kotar. Cim prej so se odločili za takšen ukrep, teni bolje so odrezali. Sicer pa je bilo tudi medenje boje muhasto in je medila le v nekaterih krajih. Tudi mala lekanija na smreki, ki je sicer najbolj zanesljiva, ni izpolnila upa čebelarjev. Raže, da jo je predlanska zima z visoko toploto v februarju in s poznim mrazom v marcu v njenem razvoju prizadela in se stanje le počasi popravlja. Pri prevažanju čebel naletijo čebelarji vedno znova na številne nevšečnosti, ki so deloma subjektivne, deloma pa tudi objektivne narave. Nevšečnosti subjektivne narave si povzročajo čebelarji sami, ker kršijo dobre čebelarske običaje (pašni kataster, razporejanje čebel na pasiščih itd.). Te nevšečnosti bo mogoče odpraviti le postopoma, in sicer z boljšo organizacijo in z večjim upoštevanjem dobrih čebelarskih običajev, skratka z večjo čebelarsko disciplino. Dobre čebelarske običaje bo treba zaradi tega vnesti v posebna pravila, ki bodo pa morala zaradi večje učinkovitosti sloneti na določilih temeljnega oziroma republiškega zakona o čebelarstvu, sicer po izkušnjah, ki jih imamo, ne bodo zalegla mnogo. Nevšečnosti objektivne narave so pa predvsem v cestno-prometnih omejitvah ob nedeljah in praznikih ter sobotah in dnevih pred prazniki, v pregledih čebel po veterinarski inšpekciji itd. Prevažanje čebel na razne paše je brez dvoma napreden način čebelarjenja, ki ima ugoden vpliv ne samo na zdravstveno stanje čebeljih družin, temveč tudi na racionalnejše izkoriščanje razpoložljivih virov čebeljih paš. Zato povsod v naprednem svetu prevažanje čebel priporočajo in tudi podpirajo. To so utemeljeni razlogi, ki nas prepričljivo navajajo k temu, da se sporazumemo v reševanju teh problemov s pristojnimi oblastnimi organi, kakor so se v naprednih deželah v zamejstvu. Odsek za prevažanje in zavarovanje čebel bo moral premagati na tem področju še številne ovire. Naša organizacija Ta čas lahko z zadovoljstvom ugotovimo, da naša organizacija številčno še vedno raste 111 se tudi utrjuje. To ugotovitev naj podprem z naslednjimi podatki: v letu 1967 je bilo 5461 članov. List je prejemalo skupaj z zamenjavo 5904 naslovnikov. V letu 1968 je doslej izstopilo 335 članov, nanovo se jih je vpisalo 510, tako da štejemo sedaj vsega 5636 članov, torej 175 več kakor v letu 1967. List prejema vključno z zamenjavo 6079 naslovnikov. Pri tem moram pohvaliti izredno aktivnost nekaterih društev, ki so dobro razumela, kaj je njihova naloga glede pridobivanja članstva v delovnem programu Zveze, objavljenem v 1. številki Slovenskega čebelarja. Glede števila članstva lorej nismo več daleč od števila 6000, ki naj bi ga dosegli do 200. obletnice smrti Antona Janša. Zveza si je prizadevala, da bi čim bolj ustrezala zahtevam in potrebam članstva. Varovala je njihove koristi s pravno in strokovno pomočjo pri družbeno političnih skupnostih in pri sodiščih. To svojo pomoč bi lahko nudila članstvu še v večji meri, če bi bolje steklo delo v njenih pospeševalnih odsekili. Domala vse delo se je osredotočilo le na nekaj oseb. Delo odsekov je namreč v glavnem počivalo. Napredek našega čebelarstva zahteva, da se delo porazdeli in bolje organizira po pospeševalnih odsekih ter da se pritegnejo vanje (udi novi člani. Po delovnem programu Zveze se bo delo vedno bolj množilo. Na te stvari moramo misliti na današnjem občnem zboru in pomnožiti izvršni odbor z novimi člani. Poleg tega naj današnji občni zbor pooblasti IO, da lahko ob potrebi tudi med letom pritegne v odbor člane, ki bi bili voljni delati. V zvezi s tem naj omenim predvsem dva važna odseka, in sicer: za čebelarski naraščaj ter za vzrejo in odbiro. V zvezi s problematiko čebelarskega naraščaja naj pojasnim to, da natančnih podatkov o našem članstvu iz popisa še nimamo. Doslej zbrani podatki kažejo, da se bo gibala povprečna starost naših članov okoli 60 let. To je porazna ugotovitev, ob kateri se moramo zaskrbljeno zamisliti ne samo mi, temveč tudi naša skupnost. Na eni strani nastajajo iz dneva v dan vedno bolj pereči problemi med doraščajočo mladino; na drugi strani pa mladine skoraj ni opaziti v našili vrstah, čeprav bi lahko našla v čebelarstvu lepo in zanimivo zaposlitev ter razvedrilo v prostem času. Ali nima tudi naša čebelarska organizacija v okviru svoje javne dejavnosti neko dolžnost, da s pritegnitvijo mladine v naše vrste pomaga reševati skupnosti ta vedno bolj kočljivi problem? Hkrati pa moram, žal, ugotoviti to, da tudi pristojni kulturno-prosvetni in šolski organi na vseh stopnjah družbeno-političnih skupnosti niso doslej pokazali skoraj nobenega zanimanja in razumevanja za skupno reševanje te problematike. Zato je nujno, da prevzame v prihodnje vodstvo odseka za čebelarski naraščaj kak član — šolnik, ki bo znal bolj uspešno navezati stike z omenjenimi organi. Podobno je z delom odseka za vzrejo in odbiro. V tej lepi posebni čebelarski dejavnosti smo zagrešili v bližnji preteklosti večje napake. Posledica tega je, da se je zunanji svet pred nami zaprl in smo ostali osamljeni. Sposobnosti in prizadevnosti naših vestnih vzrejevalcev gre priznanje in zahvala, da pridobiva naša sivka v zamejstvu spet svoj ugled. Na XXI. čebelarskem kongresu leta 1967 v Marylandu pri Washingtonu sem se sešel z direktorjem čebelarskega inštituta v Erlangenu na Bavarskem dr. Bötcherjem. V razgovoru z njim o naši čebeli mi je rekel dobesedno, da gre o naši čebeli dober glas po njihovi deželi in da so se poleg avstrijskih izkazale edinole še naše čebele kot primerne za njihove razmere. Podobno mi je rekel tudi dr. K. Dreher, predstojnik čebelarskega inštituta v Mayenu in vodja vzrejevalcev v nemški čebelarski zvezi. Njemu je bila namreč zaupana naloga, da zbere na Balkanu večje število vzorcev po 30 matic, ki jih preizkušajo v šestih inštitutih v Nemčiji. Upanje je, da bodo naše matice — dva vzorca po 30 matic — uspešno prestale to preizkušnjo. Precej si lahko obetamo tudi od našega mladega vzrejevalca A. Bukovška, ki se mudi zdaj sporazumno z našo Zvezo ne trimesečni praksi na čebelarski šoli Deželne zveze za čebelarstva Pfalz-Rheinhessen, katere predsedstvo nas je obiskalo lansko jesen. Šola se na stroške imenovane Zveze. Bukovškova naloga je, da se seznani z metodo dela v tamkajšnjem čebelarstvu od zgodnje pomladi do pozne jeseni ter da bo v prihodnje sestavljal povezovalni člen pri strokovnem sodelovanju med obema organizacijama. Deželna zveza za čebelarstvo Pfalz-Rheinhessen razpravlja tudi s tamkajšnjimi oblastnimi organi o možnostih legalizacije uvoza naših matic. Odsek za vzrejo bo moral v prihodnje svoje delo bolje organizirati in nuditi vzrejevalcem več strokovne pomoči. Sprememba pravil, po kateri so zastopana v upravnem odboru Zveze vsa društva po svojih predsednikih oz. tajnikih, se je izkazala za dobro. S tem je ustvarjena boljša neposredna povezava z vsemi društvi. Nekateri želijo, da bi bilo več sej upravnega odbora. Zdaj sta namreč navadno letno le po dve. Mnenja sem, da na splošno zadoščata dve seji. Prva seja naj bi bila v mesecu oktobru. Na njej naj bi pregledali delo lO, razpravljali o delovnem programu Zveze za naslednje leto, ugotavljali višino članarine itd. Po sklepih te seje bi društva lahko takoj nato izvedla redne letne občne zbore svojih družin v decembru in januarju ter svoje občne zbore najpozneje do srede aprila, nakar bi sledil občni zbor Zveze. Druga seja upravnega odbora naj bi pa bila kaka dva ali tri tedne pred občnim zborom Zveze. Na tej seji bi obravnavali in pretresali vse, o čemer naj bi razpravljal in odločal redni letni občni zbor. Obe red ni seji UO naj bi bili torej v pozni jeseni oz. zgodnji spomladi, to je v času, ki je najbolj ugoden za organizacijsko društveno delo. Morebitna tretja seja UO naj bi bila sklicana le po potrebi. Seveda bi morali biti obe redni seji UO dobro pripravljeni. Lahko trdim, da se je pokazala ta oblika dela za dobro in so jo začela posnemati tudi že nekatera društva, v katerih upravnem odboru so zastopane vse družine, dočim sestavljajo ožji IO društev predvsem člani, ki bivajo na sedežu društva. Tako se ustvarjajo tudi boljši pogoji za ekspeditivno poslovanje društev. Naša /veza in Savez čebelarskih organizacij v Beogradu Z zadovoljstvom lahko ugotovim, da je IO Saveza osvojil predloge naše Zveze za sestavo delovnega programa Saveza. V tem predlogu so zajeti med drugimi tudi naslednji problemi: razčiščenje odnosov med Savezoin CO Jugoslavije in Poslovnim združenjem za čebelarstvo Jugoslavije; kako je to združenje registrirano, kakšna je njegova dejavnost v smislu registracije, in s čim se dejansko ukvarja. V zvezi s to ugotovitvijo bo treba potem izposlovati od Zveznega sekretariata za gospodarstvo — kmetijski sektor — odločbo, katera organizacija dejansko predstavlja čebelarstvo Jugoslavije: ali Savez pčelar-skih organizacij ali Poslovno združenje za čebelarstvo. Po statutu Apimondije je namreč takrat, če je iz ene države več čebelarskih organizacij članic Apimondije, uradni predstavnik čebelarstva tista čebelarska organizacija, za katero so sc zedinile čebelarske organizacije. Če pa se organizacije o tem ne bi mogle sporazumeti, potem odloči o tem pristojni oblastni organ uradno. Ta čas predstavlja jugoslovansko čebelarsko pri Apimondiji Poslovno združenje za čebelarstvo Jugoslavije. Dalje je v programu sestava osnutka Temeljnega zakona o čebelarstvu, vprašanje krmilnega sladkorja, enotne čebelarske izkaznice sodelovanje Saveza pri izvrševanju delovnega programa naše Zveze itd. Naši odnosi Sodelovanje naše organizacije s trgovskim podjetjem Medex se razvija v zadnjih letih vedno bolj uspešno v znamenju medsebojnega razumevanja. Rezultati tega medsebojnega sodelovanja so vidni. Ob pomoči Medexa je bila organizirana mreža opazovalnih postaj o gozdnem medenju po vsej Sloveniji. Predvidoma bomo postavili še dve opazovalni postaji zunaj Slovenije v Gorskem Kotarju. Medex nam je pri tem delu zadnji dve leti zaporedoma kril vse stroške za nabavo inventarja ter za izplačilo nagrad opazovalcem in drugim sodelavcem. Dosedanje delo smo razvijali predvsem v širino. Z letošnjim letom bomo začeli razvijati to delo tudi v globino, zlasti z inštruktažo opazovalcev o povzročiteljih gozdnega medenja in o drugih čini tel jih, ki vplivajo na gozdno medenje. Tako bodo postala poročila opazovalcev vedno bolj kvalitetna in zanesljiva. Zadnja leta si je prizadeval Medex tudi za ustrezno preskrbo krmilnega sladkorja. Lahko trdim, da je dosegel glede denaturiranja v splošno zadovoljstvo naših čebelarjev zelo lep uspeh. Pa tudi sicer nam je šlo podjetje Medex stalno mi roke, zlasti s prevozi pri urejanju posestno-pravnih zadev v zvezi s pripravami za gradnjo čebelarske šole. Za navedene usluge in pomoč izrekam podjetju Medex naše priznanje in zahvalo. Zavod za čebelarstvo Med lanskoletnim in letošnjim občnim zborom ne morem glede odnosov do Zavoda poročati nič novega. Naša organizacija spoštuje namreč še vedno pred nekaj leti sprejeti sporazumni sklep za te stvari pristojnih državnih organov in ustanov ter naše organizacije, da spada ta dejavnost v Kmetijski inštitut Slovenije, kjer bi se po našem mnenju lahko bolje razvijala v neposrednem sodelovanju z drugimi zavodi inštituta, ki se ukvarjajo s strokami, ki se po naravi svoje proizvodnje povezujejo s čebelarstvom. Čebelarstvo je tudi zelo zainteresirano pri ugotavljanju zastrupitve čebel po kemičnih pripravkih za varstvo rastlin in po plinih iz tovarn. Tudi za te preiskave bi bile po našem mnenju večje možnosti pri Kmetijskem inštitutu, ki ima tudi svoj kemični zavod. Danes ne opravlja v Sloveniji nobena inštitucija teh preiskav, kar povzroča našemu čebelarstvu veliko nevšečnosti. Ustrezni ureditvi teh zadev bo treba posvetiti v prihodnje več pozornosti. Komisija za čebelarstvo pri Svetu za kmetijstvo, živilsko industrijo in zadružništvo Gospodarske zbornice SRS se je sestala 18. aprila i. 1. Obravnavala je program dela naše Zveze, Zavoda za čebelarstvo in oddelka za čebelje bolezni pri Veterinarskem zavodu za Slovenijo. Programi dela bodo objavljeni tudi v Slovenskem čebelarju. V zvezi s programom dela naše Zveze, ki pride v glavnem v poštev šele v začetku leta 1969, se bo komisija ponovno sestala jeseni, ko bo Zbornica sestavljala finančni načrt za leto 1969. Sredstva, ki jih ima Zbornica za svoje delo, so ta čas zelo omejena. Veliko pripravljenost kaže Zbornica, da nam pomaga s posredovanjem in priporočili pri raznih akcijah v korist čebelarstva. Po programu Veterinarskega zavoda opravljajo ta čas v delovnem območju čebelarskega društva Tržič prvi poizkus zatiranja čebelje pršice s preparatom TEDION. Če se bo ta preparat, ki sc je dobro izkazal pri poizkusih v Rusiji, obnesel tudi pri nas, ga bomo prevzeli za zatiranje pršičavosti. Njegova prednost je v krajšem postopku zdravljenja. Gospodarski zbornici se zahvaljujem za njeno pripravljenost, da nam pomaga s svojim vplivom in tudi finančno v okviru danili možnosti. Sodelovanje s čebelarskimi organizacijami v zamejstvu Za bolje razumevanje te naše dejavnosti, ki se lepo razvija v zadnjih letih, naj pojasnim uvodoma nekatere zadevne zaključke in gesla mednarodnega združenja čebelarskih organizacij Apimondije. Udeleženci XIII. kongresu za čebelarstvo leta 1949 v Amsterdamu so sprejeli sklep o ustanovitvi mednarodne zveze čebelarskih združenj z imenom »Apimondija«. Vr duhu sklepa o ustanovitvi naj bi Apimondija dokazala svetu, da je sposobna kljub trdotam neposredno po vojni zastopati tudi navzven skupne čebelarske interese in vedno znova dokazano bratsko miselnost čebelarjev vseh dežel sveta. Dalje — XIX. mednarodni čebelarski kongres v Pragi leta 1963 se je odvijal pod geslom: »Čebelarstvo združuje vse narode sveta v mirnem sožitju.« To geslo, ki je bilo napi- sano v vseh kongresnih prostorih, pa ni bilo samo neka formalnost, temveč živa stvarnost, ki si jo Jahko čutil na vsakem koraku. V enakem vzdušju sta se odvijala tudi zadnja dva mednarodna kongresa v Bukarešti leta 1965 in v Ameriki na univerzi Maryland pri Washingtonu leta 1967. Delovni vpliv Apimondije sega danes po izrednem položaju, reguliranem s posebnim statutom pri FAO, organizaciji ZN za kmetijstvo in prehrano, prav do svetovne organizacije ZN. Čebelarji smo lahko ponosni, da se je svetovni vrh čebelarskih organizacij Apimondija v zadnjih letih v svetu tako zelo uveljavil in utrdil. Za boljše razumevanje našega razvijanja odnosov s sosednjimi organizacijami v zamejstvu naj navedem še, da je imel na XX. mednarodnem čebelarskem kongresu leta 1965 v Bukarešti francoski izvedenec za čebelje bolezni L. Adam referat, v katerem je utemeljeval potrebo po poenotenju zakonodaje o čebeljih boleznih v različnih deželah. Dežele Evropske gospodarske skupnosti bi po njegovi zamisli napravile prvi tak poizkus. Pri tem je navedel težave zaradi različne zakonodaje v posameznih deželah. Tudi pri nas smo čutili potrebo po sodelovanju s čebelarskimi organizacijami v zamejstvu najprej zaradi zatiranja čebelje pršičavosti, in sicer Nzdolž državne meje z Avstrijo, pozneje pa še z Italijo. Ta skupni problem sem omenil prvič v pozdravnem nagovoru vzrejevalcem Avstrijske zveze čebelarjev leta 1964 na Dunaju. Pozneje je sledilo še več stikov in zadevnih razgovorov na naši in avstrijski strani državne meje. dokler ni bil 13. marca 1966 v Mariboru sklenjen dogovor o skupnem zatiranju pršičavosti čebel in hude gnilobe čebelje zalege v pet kilometrov širokem pasu vzdolž obeli strani državne meje. Mi smo torej v tem pogledu v praksi celo prehiteli druge članice Apimondije. Od takrat dalje se medsebojni stiki, zlasti med čebelarskimi organizacijami ob državni meji, vedno bolj razvijajo. Po navedenem dogovoru imamo na naši in na avstrijski strani po dva obveščevalna centra, iz katerih tečejo in v katera se stekajo vsa poročila o navedenih čebeljih boleznih zaradi morebitnih skupnih zdravstvenih akcij. Obveščevalna centra na naši strani sta ČD za Mežiško dolino za mejili odsek z Avstrijsko Koroško in CD za Maribor in okolico za mejni odsek z Avstrijsko Štajersko. Na avstrijski strani sta pa Deželna zveza za čebelarstvo na Koroškem v Celovcu in Deželna zveza za čebelarstvo na Štajerskem v Gradcu. ČD za Mežiško dolino ter za Maribor in okolico in tudi ostalim društvom ob avstrijski državni meji izrekam priznanje in zahvalo, ker so znala dostojno in častno zastopali našo organizacijo, da sc medsebojni odnosi in skupne akcije v obojestransko korist tako lepo razvijajo. ČD ob avstrijski državni meji prosim, da opravijo tudi letos svojo dolžnost po navedenem dogovoru, ki ima trajni značaj, v kolikor se nahajajo novo odkrita žarišča pršičavosti v petkilometrskem obmejnem pasu. Pobudo za skupno zatiranje pršičavosti vzdolž italijanske državne meje je dalo čebelarsko društvo Nova Gorica, ki je prevzelo tudi vodstvo teh akcij. Sodelovali so zastopniki čebelarstva in veterinarske službe z obeh strani državne meje. Da bi se to sodelovanje bolj utrdilo, je bil sklican na pobudo čebelarskega društva Nova Gorica za 29.5. 1966 skupni sestanek v Novi Gorici. Sprejeti so bili dobri sklepi, ki naj bi jih uresničili na naslednjem sestanku jeseni istega leta v italijanski Gorici, in sicer z zastopniki čebelarstva ter veterinarske službe z obeh strani državne meje na mejnem odseku od vključno Tolminskega do Kopra. Zal je zadeva obtičala pri neizvršenih sklepih in ni bilo predvidenega sestanka, na katerem naj bi se te stvari uredile podobno kakor v Mariboru. Skupnim zdravstvenim akcijam ob državni meji so sledili obiski čebelarskih društev tudi iz notranjosti sosednih dežel. Obiskali so nas tudi slovaški čebelarji. Naši čebelarski društvi v Lendavi ter za Maribor in okolico sta obiskali tudi madžarske čebelarje. Vsekakor so ti medsebojni obiski koristni. Čebela rji se med seboj spoznavajo in izmenjavajo svoje izkušnje. Skratka, začel se je razvijati čebelarski turizem, kateremu so dali čebelarski muzej \ Radovljici i 11 naši vzrejevalci še poseben pečat. Naj dostavim, da želijo skoraj vsi obiskovalci videti tudi Postojnsko jamo, pri čemer nam nudi čebelarsko društvo Postojna vsak čas ljubeznivo svojo pomoč, za kar se mu s priporočilom tudi za v prihodnje lepo zahvaljujem. Zanimanje za naše čebelarstvo in našo organizacijo v zamejstvu je torej vedno večje. Zato ni nič čudnega, če nam je v začetku leta 1%7 pisal prof. dr. Jarosav Svoboda, direktor Dokumentacijske centrale Apimondije na Čeho-slovaškenv (ustanovljena na mednarodnem čebelarskem kongresu v Bukarešti leta 1%5), naj bi objavljali v Slovenskem čebelarju, ki ga prejema Dokumentacijska centrala v treh izvodih, povzetke pomembnejših domačih člankov v enem od kongresnih jezikov. Na uredniški seji maja 1967 smo se odločili, da bomo sestavljali povzetke pomembnejših domačih člankov, in sicer za članke o vzreji oziroma odbiri predvsem v nemščini, ker je naša sivka za Srednjo Evropo vedno bolj interesantna; povzetke člankov splošnega pomena pa v angleščini. Pri tej novosti premagujemo ta čas še določene začetne težave. Nek starejši član nam je sporočil tudi svojo nejevoljo nad to novostjo. Večina članov uredniškega odbora je mnenja, da jo ta novost brez dvoma kvalitetni napredek našega glasila. Treba si bo le prizadevati, da bodo povzetki dejansko povzetki in v drobnem tisku, da jim ne bo treba žrtvovati preveč prostora. Doslej smo objavili s povzetki tudi dva članka o naši plemenilni postaji in že se nam najavlja obisk skupine čebelarjev iz Južne Tirolske in tudi posamezniki iz Nemčije, da bi si radi ogledali naše plcmenilne postaje in seveda tudi matice, ki jih na njih plemenimo. Naj dodam še, da sem se razgovarjal o našem delovnem programu o dunajskem obdobju življenja A. Janša lani na čebelarskem kongresu skupaj s sekretarjem avstrijske čebelarske zveze tudi s prof. J. Svobodo. Izjavil je, da je Dokumentacijska centrala že po naravi svojega poslanstva poklicana, da sodeluje pri teh prireditvah. Stojimo torej pred velikimi nalogami mednarodnega pomena, ki jih bomo mogli v redu opraviti le z zavestnim sodelovanjem vsega članstva. Naj pripomnim, da razvijanje odnosov s čebelarskimi organizacijami v zamejstvu ni nikaka zabavna zadeva, kakor bi si morda kdo mislil. Pri opravljanju teh nalog me je namreč povsod spremljala skrb, kako bomo te stvari čim bolje uredili, da bo to v ponos in hkrati v korist naši čebelarski organizaciji. Ugled in zaupanje, ki ga uživa naša organizacija doma in v zunanjem svetu, je rezultat doslednega, premišljenega in taktnega dela v zadnjih letih. Naj se ustavim nekoliko tudi pri čebeljih boleznih. Opravka imamo še vedno s klasičnimi čebclnimi boleznimi: nosemavostjo, pršičavostjo in hudo gnilobo čebelje zalege, ki so vse zajete v zadevnem zakonskem predpisu. Zapore prometa s čebelami so predvidene le za pršičavost in hudo gnilobo čebelje zalege. Lahko rečem, da naši čebelarji na splošno kar uspešno zdravijo in preprečujejo nosemavost; v nekaterih krajih zatirajo z enakim uspehom iutli pršičavost. Upravičeno pa dvomim, da sc pregledniki za čebelje bolezni ponekod ob prvili izletnih dnevih in v zgornji pomladi dovolj zanimajo za zdravstveno stanje čebeljih družin v njihovi okolici. Sicer skoraj ne bi moglo priti do tako hudih oblik pršičavosti, da odmirajo cele čebelje družine. Zato je UC) na zadnji seji sklenil, organizirati pozimi 1968/69 po vsej Sloveniji tečaje za čebelarske preglednike. Oddelek za čebelji bolezni pri Veterinarskem zavodu bo pa že letos v decembru priredil tl\a tečaja za vodje čebelarskih preglednikov. Z vodji čebelarskih preglednikov vpeljujemo novo organizacijsko funkcijo na področju zdravstva čebel. Na teh tečajih bo treba posvetiti več pozornosti zdravljenju navedenih bolezni. Za zaključek pa še nekoliko o čebelarski šoli. ki naj bi jo po programu zgradili do leta 1973 to je do 200. obletnice smrti našega rojaka A. Janša, prvega čebelarskega učitelja na prvi čebelarski šoli v Evropi na Dunaju. Zavedati se moramo, da tudi v čebelarstvu le znanje lahko prinese napredek. Doslej še nisem slišal količkaj razgledanega čebelarja, tla nam slovenskim čebelarjem šola ni potrebna. Le redki so čebelarji, ki menijo, da ne ustreza lokacija na Brdu pri Lukovici in da bi morala biti šola v Ljubljani. Po svetu, kjer imajo čebelarske šole, so te šole zunaj naseljenih krajev, ker se morejo le v takih okoliščinah razviti v zaključeno organsko celoto (šola kot objekt, stojišča, čebelnjaki-preizkuševališča, za šolske namene ustrezne plemenilne postaje itd.) Čebelarsko šolo kot zaključeno organsko celoio z izpolnjenimi pogoji za ves njen organski razvoj moramo torej razlikovati od čebelarske učilnice, kjer je navadno samo prostor za pouk. Če bi šlo pri tem samo za kakšno kampanjsko akcijo, če bi npr. hoteli vzgojiti le neko število čebelarskih mojstrov, potem bi lahko uporabili učilnice, ki so v zvezi z integracijo šolstva ostale prazne. Podobna čebelarska šola je v Ljubljani že obstajala. Kaj pa so imeli od nje slovenski čebelarji? Čebelarji potrebujemo svojo čebelarsko šolo v takem kraju, kjer bo lahko razvila večino svojih posebnih dejavnosti v eni organski celoti. Vsi objekti, posebno pa glavni šolski objekt, morajo tudi funkcionalno ustrezati svojemu namenu. Le n primeru, če so objekti tudi funkcionalno ustrezno zgrajeni, je izpolnjen hkrati tudi osnovni pogoj za racionalno upravljanje šole kot celote. Prostor na Brdu pri Lukovici jc brez dvoma po navedenih kriterijih izbran zelo posrečeno. Leži v osrednji Sloveniji, samo 20 km od Ljubljane, ob glavni cesti in blizu projektirane hitre ceste, z bogatim izborom medo-vitega rastlinstva od zgodnje pomladi (resje, vrba) do pozne jeseni (hoja, ajda); v neposredni bližini sta napeljana vodovod in elektrika; kraj sam je brez dvoma tudi po naravni lepoti med najlepšimi v širši ljubljanski okolici. Skupščina občine Domžale s predsednikom na čelu nam je zelo naklonjena in nam obljublja vso možno pomoč. Začetni kapital okrog 20 milijonov starih din je Zveza že namenila za to šolo. Zavedamo se, tla bo potrebno mnogo naporov in akcij. Če bomo enotni, vztrajni in delavni, sem prepričan, da bomo zaključili Janševe spominske proslave v svoji čebelarski šoli. Zaključujem z zahvalo vsem, ki so nam pomagali, da je naša organizacija danes številnejša in trdnejša kot kdajkoli prej, z željo, da bi novo izvoljeni organi s še večjim poletom in večjo vztrajnostjo šli nasproti ciljem, ki so postavljeni v perspektivnem delovnem programu tja do leta 1973. Čebelarjevo delo v juniju V I R M A S A N Kdor je upošteval navodila, ki sem jih dal za mesec maj, ima sedaj panje nabito polne čebel. Ni pa to le čebelarjeva zasluga, temveč tudi zasluga narave in čebel samih. Narava je nudila dosti cvetnega pralni in medičine, čebelar je ves april in tudi še v maju pomagal z dražilnim pitanjem, da so bile družine \ začetku maja že popolnoma razvite. Plodišče je polno čebel, zalega na vseh satih in kdor ne mara rojev, je že nekaj satov s pokrito zalego prestavil v medišče in dal v plodišče sat nice. S tem je za nekaj časa zavrl rojenje. Ne sme pa pozabiti, da je rojenje naravni nagon in potreba čebel, da se ohranijo. Če je paša dobra, bodo dodane sat nice kmalu izdelane in tudi novi matičniki zaleženi. Spet bo treba natančno pregledati panj in če paša še traja, spet prestaviti nekaj satov s pokrito zalego v medišče, v plodišče pa dati satnice. Ko bodo te izdelane, bo najbrž tudi paše konec in ne bo več treba prestavljati. Vendar s tem še ni popolnoma odstranjena nevarnost rojenja. Panji so polni čebel, paša, zlasti travniška, je sredi junija, ko je že vse pokošeno, končana. Od panjev vise cele brade brezposelnih čebel. Kdor jih prepelje v kostanjevo pašo, bo pazil, da za to pašo ohrani vse te čebele v panjih, da mu ne rojijo. Ta paša se začne konec junija in je za večino naših čebelarjev zadnja izdatna paša, ki nudi ob ugodnem vremenu obilo cvetnega prahu in tudi nekaj medu. So tudi kraji, kjer po končani pomladni paši ni nobene izdatne več. Tu se bo čebelar branil rojev, ker ve, da bo imel od njih malo ali nič koristi. Včasih so rekli, da je majski roj zlat, junija srebrn in julija slamnat. Če hočemo iz poznega roja napraviti dobrega plemenjaka, ki bo sposoben za prezimovanje, mu moramo dati vse, kar potrebuje za hišo in za prehrano, l uko ga dobesedno kupimo. Ta mesec je tudi najbolj primeren za napravo rezervnih družin ali pra-šilčkov. Vsak čebelar ve, kako so potrebni. Sedaj je najlepša priložnost za to. (XI močnega panja vzamemo dva ali tri sate pokrite zalege in damo v male panjiče. Navadno so to štiri ali petsatarji. Poleg sata z zalego damo na eno stran sat z medom in na drugo prazen sat z vodo. Ker so stare izletne čebele odletele nazaj v svoj panj, mlade pa še ne izletavajo. zato mora tak narejenec dobiti vodo bodisi v satu ali v pitalniku. Če smo vzeli sate iz panja, ki je že imel zaležene matičnike, mu enega pustimo. Če pa teh ni, mu ga damo iz kakega drugega panja. Če imamo na razpolago dovolj teh, lahko izbiramo med najboljšimi panji, l ak panj naj bo dober medar, miren in ne hud. Paziti moramo, da so čebele čiste sivke. Če imamo na razpolago mlade še ne oplojene matice, mu dodamo le-te. Ker so v prašilčku same mlade čebele, jo bodo rade sprejelo, vendar je zaradi gotovosti dobro, da jo pripremo v matičnici. Tu jo pustimo en dan in jo nato izpustimo. V lepem vremenu se bo v nekaj dneh oplodila in družinica bo \ redu. Takih prašilčkov naj bi imel vsak čebelar številu panjev primerno, ker ti so zlata rezerva. Lahko jih porabi že med letom za obnovo starih matic, jeseni lahko z njimi ojači panje, ki so določeni za prezimovanje. Nekaj naj jih ostane čez zimo za morebitne zimske izgube. Vsako pomlad se oglašajo čebelarji in iščejo matice za svoje brezmatične panje, /ato naj vsak dober čebelar poskrbi, da ta mesec naredi vsaj nekaj prašilčkov, da jih bo imel za vsak primer na voljo. Drug način za obnovo matice je kaj preprost. Staro matico, ki ni več dobra, odstranimo in pustimo, da si panj sam vzpodredi novo. Pri tem moramo paziti, da nam ne izroji. Deseti dan potoni, ko smo mu vzeli staro matico, ga natančno pregledamo. To opravimo dopoldan, ko je največ čebel zunaj. Ker sedaj nima več odkrite zalege, ne more več napraviti novih matičnikov, ko mu stare poderemo. Pustimo mu samo najlepšega. Preostale lahko porabimo v drugih panjih ali v prašilčkih. Ta mesec začnemo uporabljati tudi sončni topilnik. Vanj pride vse, kar dobimo satja pri pregledu panjev: odvzeti matičniki, koščki satja, izrezana trotovina, pokrovci od točenja. Tako sc lahko nabere kar nekaj kilogramov lepega voska, ki bi brez topilnika propadel. Še eno prijetno delo čaka ta mesec čebelarja, namreč točenje, 'lega dela je vsak čebelar najbolj vesel. Če je svoje čebele oskrboval, kakor je treba in je tudi narava dala svoje, bo sedaj prejel plačilo za svoje delo. Pri nas je konec pomladne paše sredi junija. Zato bomo točili proti koncu meseca, preden sc začne paša na pravem kostanju. Točiti smemo le popolnoma zrel med, lo je takrat, ko je vsaj polovica sata pokritega. Le tak med je dober in lahko na pravem mestu čaka več let. Potočiti smemo le (o, kar je v medišču, iz plodišča le v izjemnih slučajih. Če je bila izredno dobra paša in je tudi plodišče popolnoma zalito, da matica nima prostora za zaleganje, odvzamemo krajne medene sate, gnezdo razmaknemo in damo v sredo prazne sate. Če je |>aša srednja ali slaba, tega ne smemo storiti, ker morajo imeti panji zalego hrane za brezpašno dobo. So primeri, ko v plodišču ni kaj prida medu. Takrat moramo pustiti v medišču vsaj nekaj medenih satov. Zavedati se moramo tega, da je laže jemati kot dajati in tudi točili bomo še lahko, samo da bi bilo večkrat treba. Točili bomo le ob lepem vremenu, ker takrat so izletne čebele zunaj na paši, mladice pa niso preveč sitne. V slabem vremenu ali dežju, ko ne i/.le-tavajo, je to težko. Če smo imeli čebele v paši drugod in smo jih pripeljali domov, počakajmo vsaj toliko časa, da se popolnoma ulete in zopet privadijo na nov kraj. Nekajkrat sem točil takoj, ko sem jih pripeljal domov iz paše, a ne želim več tega dela in ga tudi nikomur ne priporočani. Nekaj pikov ne škodi. Če jih je pa le preveč, pa ni ravno prijetno tudi za vajenega čebelarja. Pri točenju morajo biti vsaj trije. V čebelnjaku pri panjih naj bo čebelar sam, ker tam je najtežje delo — ometanje. Za odnašanje satov, za delo pri iočilu že dobiš pomoč, a za ometanje prav težko. Da bi se čebele same umaknile iz medišča, so poskušali z raznimi begalnicami. Obnesla se ni nobena in tako smo ostali pri omelu in perutnici. Najboljša je gosja ali od race, druge so premehke. Poleg teh rabimo še sipalnik in zabojček za salje. Nekateri jih ometajo v lijak in potem stresejo v panj. To je stvar vsakega čebelarja, kako bo to delo najlaže in najbolje opravil. Vedno imejmo pripravljeno posodo s čisto vodo, v katero vlijemo malo kisa, in čisto brisačo. Nekateri čebelarji imajo navado, da ometajo čebele za čebelnjakom v travo. To vsakomur odsvetujem. Izgovarjajo se, da čebele itak odlete nazaj v svoj panj. Toda veliko mladic, ki še niso izletavale, se izgubi v travi. In prav teh mladih čebel je najbolj škoda, saj bodo bodoče delavke. Kdor se boji Letošnje mlade matice že lepo zalegajo pikov ali jih sploh ne prenese, naj uporabi pri ometanju čebelarsko kapo in rokavice. Pravi čebelar bo shajal tudi brez tega in čim večkrat bo ometal, bolj bo vesel. Jaz ometam takole: Medene sate iz medišča zložim na kozico, v medišče dam prazne iztočene sate, potisnem sipalnik in začnem ometati. Na kozici so se medtem napile medu in zato niso preveč sitne. Ometam lahko lepo in mirno in ko je ometen zadnji sat, so tudi čebele že v medišču. S tem da jih ometam v medišče, ne motim dela v plodišču. V nekaj panjev, kjer sem začel z delom, \rnem sate, ko končam. S teni je najhujše delo končano. Kapa in rokavice so pri meni neznana stvar. Doslej sem še vedno vse naredil, včasih bolj, včasih manj opikan. Pri točenju potrebujemo za odkrivanje vilice ali nalašč za to primeren nož. Če delamo s tem ali drugim, vedno pazimo, posebno pri mladem satju, da ga ne pokvarimo. Tako je tudi s točilom. Staro satje lahko bolj močno vrtimo, a mlado sprva počasi z ene strani in potem še z druge. Mladi težki sati se radi lomijo, če smo prepridni. Med naj teče skozi dvojno sito, da se popolnoma očisti. Sito moramo večkrat oprati, ker se rado zamaši. Tudi vilice uli nož moramo večkrat oprati, ne smemo varčevati z vodo. Tudi nekaj brisač naj bo pripravljenih. Sploh glejmo, da bo vse čimbolj čisto, točilo, posoda, kakor tudi ljudje,' ki točijo. Pokrovce damo čebelam, da jili očistijo. Nekateri jih dajejo v panje, a to je težko. Jaz jili dajem kar na prosto. Na perilnik položim papir in na tega pokrovce. Poleti to smemo, ker se ni bati ropanja, jeseni, posebno po ajdovi paši, tega ne smemo. Ko so obrani, jili stresemo v sončni topilnik, da se stope. Med pustimo nekaj dni, da se očisti. Nabrane pene na vrhu posnamemo in damo čebelam, da jili oberejo. Posodo pokrijemo ali zapremo in hranimo na suhem, temnem in hladnem prostoru. Paziti moramo, tla ne pridejo mravlje do njega. Nevarne so posebno majhne, ki pridejo skozi še tako majhno špranjo. Kjer se pojavijo, .potresimo okoli posode naftalin. Biti pa mora posoda res dobro zaprta, da se med ne navzame tega duha. Sploh moramo gledati, da bo vse, kar je količkaj v zvezi z medom, res čisto. Le s čistim, dobrim blagom bomo pridobili in ohranili kupce. Čebelarjenje v langstrothovem panju IVAN KRANJC Junija imajo čebelje družine najboljše pogoje za delo. Dolgi, topli in sončni junijski dnevi, raznovrstna in obilna paša omogoča, da čebele delajo od zgodnjih jutranjih do poznih večernih ur. Čebelji panji so prave tovarne, \ katerih se pridno in nenehno dela. l)o 1500 jajčec dnevno in še več zleže matica v enem panju. Delavke hranijo okrog 10.000 žrk razne starosti. V panj prinesejo in predelajo v med 1—10 kg medičine in precejšnje količine obno-žine. Vse je odvisno od bogastva narave in vremenskih pogojev. Razen tega gojijo čebele in prehranjujejo nekaj tisoč trotov, branijo in čistijo panj iid. Čebelar ima v tem mesecu polne roke dela. Oh obilni paši je treba med iztočiti, razen tega pa mora seveda storiti vse, da mu čebele ne izroje in da se pri čebeljih družinah ne pojavi nagon za rojenje. V tem mesecu čebelar tudi vzreja mlade matice in razmnožuje družine. 1. Da ne bi prostor v plodišču čebele blokirale z medom in da ne bi prešle v rojilno razpoloženje, se v tem mesecu med iztoči. Pri točenju se po pravilu ometejo samo sati z zrelim in godnim medom. Delo se po možnosti opravi zgodaj v jutranjih urah, ko so stare čebele na paši. Podnevi iztočimo med tako, da zvečer lahko vrnemo prazno satje v panje. Ako medu istega dne ne iztočimo, se potem prek noči ohladi in naslednji dan točimo težje sate, pri čemer se satje, posebno mlado, kaj rado lomi. Razen tega so tako čebele najmanj časa v nenormalnem okrnjenem gnezdu. V nakladnih panjih sta medišče in med v gornji nakladi, v kateri ni zalege. Zaradi tega je ometanje satov nemoteno. Najprej čebelar nakadi družino pri žrelu, nato razprostre rjuho pred panj, ga odpre z odstranitvijo strehe in nadimi od zgoraj. Nato začne po vrsti otresati sate na rjuho. Če kakšna čebela ne pade s sata, jo z omelcem omete. Ometeno satje se položi v prazne naklade in takoj pokrije. Pri vsem tem pa se čebele prašijo pri žrelu v panj. Čebele se lahko ometajo tudi naravnost v panj, vendar moramo pri tem ene in iste čebele omesti večkrat. Poudarjam, da opravi vse to delo neprimerno boljše naš lijak s posodo, iz katere lahko stresemo čebele v panj. Prostor, v katerem točimo, mora biti čist in tako zaprt, da ne morejo vanj čebele. Zadelane sate odkrivamo z noži in vilicami. V bližnji prihodnosti pa upajmo, da bo to opravil stroj. Točilo vrtimo v začetku počasi in postopno \se bolj hitro. Po nekaj zavrtljajih sate obrnemo in drugo stran dobro iztočimo, nato sate še enkrat obrnemo in prvo stran dobro iztočimo. Posode, v katere shranjujemo med, morajo biti čiste brez ostankov starega medu. ker le-ta povzroča predčasno kristaliziranje vsega medu. MATICA bEMAT£\RL/\NDE 1 - OPEJe/\CDA 2. Rojenje preprečujemo na več načinov, vendar se smatra, da je Dema-rijev najboljši. V čebelarski literaturi je bil ta način prvikrat objavljen 1892. leta, vendar se še danes z majhnimi spremembami uspešno uporablja. S tem načinom se ne samo preprečuje rojenje, temveč se znatno povečuje donos. Bistvo je v tem, da se zalega loči od matice in postavi nad matično rešetko, a matici se da udoben prostor za zaleganje. To se opravi 5 do 6 dni pred začetkom glavne paše ali kadar so družine premočne in je nevarnost, da bodo rojile. Demariranje izvršimo z dvema rezervnima nakladama A in B na improviziranem podu, in sicer: /. operacija takrat, ko družina še nima začetnih mutičnikon. Iz panja se odstranijo sati z zalego in čebelami v rezervno naklado A tako, da postavimo v sredino odprto, ob straneh pa zaprto zalego. Sate brez zalege s čebelami damo v rezervno naklado C, matico z enim satom sveže zalege pa postavimo v naklado B. Nato postavimo na prvotno stojišče panja naklade, tako da ho naklada B na dnu. na naklado B položimo matično rešetko, nato medišče (naklado (') in na vrh naklado A z zalego. Po tej operaciji se naglo normalizira življenje družine. Matica začne normalno zalegati, mlade čebele pa se selijo v naklado A, kjer grejejo zalego, medtem ko izletne čebele, neovirane od mladih čebel, opravljajo svoje delo. Ker v nakladi B pri matici ni mladih čebel, matica zaleganje omeji. Ker so mlade čebele v nakladi A oddaljene od matice, potegnejo matičnike, ki jili A HAT 1C A ZALEGA IN MATIČNIMI MEbISCE B bAT 2 ZAPRTO ZALE-OO HAT1CNA ■R.EStTtCA A MATICA Z.ALEGA INMAT1CNIK1I B 'l/SAT H)ra TE ZALEGE MATIČNA DESETICA moramo po sedmih dneh podreti. Vse to ugodno vpliva na donos v glavni paši. tako da bo naklada C kaj hitro polna medu. Brž ko so sati brez zalege, jili čebele napolnijo v vrhnji nakladi A. Če je potrebno, dodamo nove naklade nad naklado A. Ni čudno »in vendar sc vrti«, če ne vedno, pa takrat, ko je paša. Dobra živalna družina dela čudeže. II. operacija (takrat, ko je družina že o rojilnem razpoloženju.) Če čebelar pri demariranju najde matičnike, ukrepa takole: Vso zalego z matico in inatičniki preloži v naklado A. V sredino naklade B položi sat s pokrito zalego, v katerem ne sme biti mladih žrk niti jajčec. Matična rešetka sc da pod zgornjo naklado A. Mlade čebele se preselijo k matici, delavke pa ostanejo v nakladi B, kjer ne morejo potegnili matičnikov. III. operacija: Drugega dne po operaciji II. postavimo naklado A z zalego, matico in matičnike na novo dno v bližini naklade B. Matična rešetka pade na staro mesto med naklado B in C. Brada novoformiranega panja A se obrne nato postrani ali pa se označi s kakim predmetom, ker obstoji nevarnost, da se izletne čebele sprašijo k matici. Ker so se vse izletne čebele zbrale v nakladi B, kjer so brez matice in zalege, jih kaj hitro mine rojilno razpoloženje. To se zgodi v nakladi A brez izletnih čebel in čebele same začnejo podirati matičnike. cv MATIČNA REŠETtCA JS A JSEMAieiEANUE ILOPERACDA IV. operacija: Peti dan se naklada A premesti na nasprotno stran naklade B. Del čebel naklade A se zopet preseli v naklado B. S tem v panju A končno premine rojilno razpoloženje. Čebele zgrizejo še preostale matičnike in matica začne normalno zalegati. V. operacija: Sedmega dne po operaciji IV ali kadar čebele same uničijo matičnike, sat z matico, na katerem se nahajajo tudi čebele, prenesemo v panj B. Ta panj postane prava umetna družina z velikim številom izletnih čebel, ki jih je minilo rojilno razpoloženje. Dodam laliko še eno naklado za medišče. VI. operacija: Dvanajsti dan po prenosu matice oddaljimo naklado A. Čebele odlete zopet v panj B, a naklado A z matičniki razdelimo v prašilčke. Ko paša preneha, se shrani ena naklada medu za zimo, ostali med pa iztočimo. Sedaj tudi odstranimo matično rešetko, da matica zaleže v obe nakladi. Občasno se po potrebi plodišča menjajo kakor spomladi. Brž ko matica zaleže gornjo naklado, jo spustimo na dno, a naklado, ki je bila spodaj, postavimo na njeno mesto. Če pa se pojavi paša, potem nad drugo naklado položimo matično rešetko, na njo pa medišče. Praktični čebelar, ki je vsak dan pri čebelah, bo uspešno v določenih terminih lahko opravljal vsa dela pri Langstrothovem panju, medtem ko bo amater, ki poleg službe še čebelari, rajši segel po Dadanblattovem panju, položki ali AŽ-panju. USMERJANJE O Eli E L NA PAŠO LOJZE KASTELIC Usmerjanje čebel je med čebelarji na svetu poznano že dalj časa. Z njim dosežejo izredne uspehe pri proizvodnji sortiranega cvetličnega prahu in tam, kjer je s čebelami potrebno oploditi velike komplekse kmetijskih kultur. V 4. številki Čebelarja omenja Virmašan v svojem članku, da čebele zelo nerade obirajo borovnico, čeprav izdatno medi. K.ot večletni proizvajalec cvetnega prahu z osmukači sem ugotovil, da imajo čebele kaj čudno — morda za svoje poslanstvo oplojevanja rastlin močno potrebno navado. Skoro vse čebele istega panja obiskujejo namreč le eno in isto bilko in ne le posamezne nabiralke, kot se misli nasploh. Tako dobim — izrazito je to posebno spomladi — na istem stojišču v nekaterih osmukačih samo češnjev cvetni prah, v drugih spet repičnega, v tretjem zopet drugega, čeprav cveto vse rastline v enaki oddaljenosti od stojišča. Na ta način moramo verjetno razumeti tudi pojav, ki ga omenja Virmašan za Jelovico. Čebele so bile s tistega čebelnjaka — morda le po naključju vse usmerjene na cvetoče češnje in se za močno medečo borovnico v neposredni bližini niso zmenile. S tem v zvezi morda ne bo odveč, če objavim misel, ki mi že delj časa roji po glavi in ki se mi je vsilila pri ugotavljanju prej opisanega pojava. Zakaj ne bi čebelar, ki si želi medu, prav tako z usmerjanjem prisilil čebel, da bodo poiskale v svoji okolici tisti izvor medičine, ki je po njegovem mnenju najizdatnejši. Prisilil bi pa kot čebelar-proizvajalec cvetnega prahu, da mu nosijo v osmukače cvetni prah samo z ene in iste rastline, ali čebelar, ki je postavil čebele sredi plantaže breskev, da mu oplodc le njihove cvetove. Kot je znano, je gozdno medenje — na katerega Slovenci pravzaprav največ damo — precej muhasto. Zgodi se, da čebelar na eni strani hriba izdatno toči, na drugi strani pa čebele drugega čebelarja še za sproti ne nabero. Tako je s hojo. Včasih ni niti 4 km razdalje med čebelami, ki pridno polnijo medišče in tistimi, ki prav nič ne prineso. Čeprav vemo, da najdejo in pridno prinašajo močno dišeč kostanjevec ali lipovec čebele tudi z oddaljenosti do 7 km, pa je jasno, da manj dišečo mano mnogo bliže ne najdejo. Zato bi bilo morda dobro, da jim pomagamo z usmerjanjem. To storimo tako, da jim skuhamo čaj tiste bilke, za katero menimo, da bo zamedila v bližnji okolici. Prepričan sem. — imam pa že tudi nekaj izkušenj s tem — da bodo tiste čebele, ki jim bomo skuhali v vodi, ki jo potem porabimo za pripravo sladkorne raztopine, nekaj vejic hoje, prav gotovo našle medeča hojeva drevesa v veliko večji oddaljenosti kot sicer. Prepričan sem tudi, da čebele, ki jih omenja Virmašan, prav gotovo ne bi več letele na oddaljene češnje, ampak bi nemudoma poiskale bogatejši izvor medičine na borovnici, če bi jih zvečer čebelar nakrmil s sladkorno raztopino, ki bi ji primešal borovničevega čaja. Poizkusite! Urednikova pripomba: Pisec članka je uporabil namesto usmerjanja na pašo izraz dresura čebel, 'lak izraz res zasledimo tu in tam v strokovni literaturi. Ker pa čebel ne dresiramo kot drugih živali, bo izraz usmerjanje na pašo morda boljši. Tovariša Kastelica, ki ima kot čebelar bogate izkušnje, prosim, da se še kaj oglasi. POVZROČITELJI GOZDNEGA MEDENJA — NJIHOVA ŠKODLJIVOST IN KORISTNOST FRANČEK ŠIVIC Če pomislimo,