Franci Zagori čni k PODZEMLJE
Tam kamor se je pogreznilo dolga reko sava odnašajoč sokove mrtvih
Nikoli jih nisem častil niti v spomin pokopal ali kako drugače gojil
Se venomer prihajajo v neusahljivih sprevodih žejni svetlobe in čustvovanja polni teh jalovih pravic
Ker je svet brez njih
II
Mesta so živahna v svoji mrtvosti videzi se prehitevajo
Jutro je ■ Zora uprizori  svoj spektakel
Nekaj bo iz tega
nekaj klavrnega kakor vedno
Spodbuda ugasne
potem po spet stara pesem
Jutri bo spet novo jutro ampak nikoli se ne bom ozrl dovolj natanko
Ne vem
če se bom sploh kaj oziral
po tem znanivcu večnosti
Kaj vem
Vse te nenehne premene
Prednik na štirih nogah ali s plavutmi bi bil na istem
Prav tako tisti
ki mu bo svet ugasnil
pred lastnimi očmi
II
To kar je trajno
in zaobseže rodove vseh bitij
to kar je zagotovljeno
do otopelosti
Tako gre mimo nas kar je nad nami
Brez cene je svetloba neba kakor zrak ali kakor voda
In vendar smo močno hvaležni za vse neštete darove
Prav zato postajamo na vzvišenih predelih ob starih obzidjih In po gorah
in molimo k tej deželi
To je naš kruh
Alpe nam sežejo do nog To je naš kruh Sava ubira pradavno pot To je naš vsakdanji kruh
IV
Naše oko je potešeno Odložili smo odvečno seme Navzdol nos nesejo noge v vdanosti
Tako je moralo biti Prebili smo ta najbolj prav nimamo si kaj očitati
V
Reko popestrijo strupi v različnih odtenkih
Ribe so neužitne
Zrak prinaša bolezni
VI
Konec je prav nepomemben Beseda ne odpomore ničemur
Kajti nič ni tolažilo kadar obnemijo čuti v gluhosti in slepoti
Skozi telo pronica prst
Nova ljubezen zelo trajna nas prevzome
novo pravičnost
Mir
ki seže onkraj videnega in onkraj čutenega
6
VII
Ali je to veter ki se ni oprl v drevo posekano drevo ki se ni uprlo vetru
in ga ni zadrževalo
in ni  zanihalo
ni bilo slišati
tega kar bi moglo biti
ali je kaj drugega takšnega
česar ne občutimo
in ne domislimo
in si ne upamo reči do je
in ne da ni
Ker biti hočemo notančni in v vsem prepričani
povračilo po je bedo
•X-
7