Niko Košir 270 Niko Košir LETO 1998 (1) Za začetek letošnjih marenj naj zapišem še nekaj dogodkov iz decembra prejšnjega leta. Najprej o znova oživljeni zgodbi o tragični usodi Janeza Tominca iz Kamnika. Dvaindvajsetletnega so ga po italijanski ofenzivi leta 1942 kot aktivista krščanskih socialistov za Suho Krajino, na pobudo italijanske obveščevalne službe, v Primči vasi pobili domačini. Jože Javoršek je kmalu po tem dogodku svoje ogorčenje nad njim izrazil v sonetu, k uboju aktivista krščanskih socialistov v Suhi Krajini pa se je s podrobnejšim opisom vrnil tudi v svojih Spominih ob koncu življenja. Zdaj o tem zločinu v Novi zavezi dokaj korektno piše France Pibernik. Njegov članek je ponatisnjen tudi v Koledarju Mohorjeve družbe za leto 1998. Pisatelj Rebula v svojem DNEVNIKU v nadaljevanjih v sobotnem DELU to zgodbo povzame, krivdo za uboj pa mirne duše pripiše partizanom. Tako preprosta vsa ta reč vendarle ni. V Suhi krajini je bilo v prvih tednih po veliki italijanski tako imenovani roški ofenzivi leta 1942 res hudo. Ljudje so bili obupani, ker je okupatorska vojska na veliko morila in požiga-la in uničevala njihovo imetje, zato v skrajnem obupu tudi dovzetni za povsem nedomišljena in zločinska dejanja, za to, da po svoje krojijo usodo soljudi in pripisujejo krivdo za svoje hudo tudi nekrivim. Takrat bi bil morebiti bolj kakor beseda tolažbe potreben poziv k zmernosti, proti samovolji in linču, a tisti, ki so bili najbolj poklicani, da tako ravnajo, so rajši še sami pri-livali olja na ogenj. Tako se je pač lahko zgodilo tisto, kar je doživel ubogi aktivist Janez Tominc, očitno zlat fant in velik idealist, a ne po krivdi partizanov, kar verjame Rebula, temveč zaradi spleta okoliščim, v katerih je do neke mere treba razumeti tudi prigodne rablje. Rebuli sta tako, kot je treba, odgovorila dr. Janez Smidovnik iz Kamnika, ki je dobro poznal svojega nesrečnega someščana, in Bogdan Osolnik, dolgoletni vodilni aktivist stiškega okrožja, pod katerega je sodila tudi Suha Krajina. Silvestrovanje je bilo zaradi mojega slabega počutja izjemoma pri meni 271 LETO 1998 na Poljšici. Seveda malo okrnjeno. Gostje Aci, Maja in Boštjanček so se poslovili malo pred deseto uro zvečer. Srce se mi še vedno trdovratno punta. 7. januar: Na Bledu sem se navsezgodaj kot edini gost med hotelom Park in Kazino srečal z jehovko, ki je v tem hladnem zimskem jutru hotela od mene zvedeti: ali je svetovni mir 1. zaželen, 2. možen in 3. ali je za to potrebno neko višje bitje. Ko sem skušal kolikor toliko razumno odgovoriti na prvi dve vprašanji, sem kmalu ugotovil, da pravzaprav ne gre za anketo o svetovnem miru, temveč za prodajo Stražnega stolpa. Seveda ga nisem kupil. 16. januar: Darko Mežek, direktor Slovenske knjige, mi je kot novoletno darilo poslal Guinessovo DRUŽINSKO ENCIKLOPEDIJO in prijazno sporočilo, da bo na internetu izjemoma prodajal tudi moje knjige. 19. januar: Proti večeru obisk dr. Rusa. Daljši pomenek. Predpiše mi nekaj zdravil, potolaži me z ugotovitvijo, da moje srce, kljub vsem težavam, ki jih imam z njim, ni posebno bolno. Predlaga mi tudi generalni pregled v bolnišnici na Jesenicah. Vabljivo ponudbo sem odložil za nekaj tednov. Hudo nespameten bi bil, ko bi jo zavrgel. Navsezadnje bom morda le zvedel, pri čem sem. 20. januar: Slovenci smo dobili svojega drugega kardinala v zgodovini. Za Jakobom Missio konec prejšnjega stoletja je na kraju zdajšnjega to postal torontski nadškof dr. Alojzij Ambrožic. Najbrž je to udarec za nadpastirja Rodeta, ki je ta klobuk že v bližnji prihodnosti videl na svoji glavi... 26. januar: V krmilnici nadvse pestro. Poleg stalnih gostov: siničk, plavčkov, meniščkov in brglezov še jatica čižkov, kalinka, taščica in lišček. Na tepki pa zelena in pisana žolna. Nazadnje se je v krmilnico naselil še de-belokljuni dlesk, v milih zimah skoraj izjemen gost. 28. januar: Telefoniral dr. Rus. Pregled v jeseniški bolnišnici 16. februarja. 16. februar: Tako je tudi bilo. EKG, kri, voda, rentgen itd. Se dva taka obiska, pa bom čisto zdrav. Zvedel sem, kar vem že petintrideset let, da imam zvišan krvni tlak. In daje to tihi ubijalec! Predpišejo mi nova zdravila in svetujejo, da jih moram jemati tudi zvečer. 22. februar: Ko bi vsi partizani od leta 1941 in 1942 za svojih čez tisoč vojnih dni, in tisti iz leta 1943 za svojih okoli osemsto dni, prebitih na bojišču, terjali za svoje zasluge toliko pravic in ugodnosti, kot jih hočejo in si jih lastijo heroji desetdnevne osamosvojitvene vojne, bi za poplačilo prvih omenjenih komaj zadoščala dva cela ameriška državna proračuna. Zmernost, gospoda, zmernost! Seveda mora nova država lepo poskrbeti za otroke tistih nekaj padlih, in za invalide. Vsi drugi naj bodo zadovoljni s tem, da si lahko sami kar naprej pojejo: Hosana! In lahko si deset vojnih dni štejejo ne le dvojno, temveč desetkratno, kadar bodo odhajali v pokoj. Niko Košir 272 23. februar: Odkar imamo svojo državo, bi, ker so pač časi takšni, kakršni so, morali imeti tudi svojo vojsko. A že od osamosvojitve dalje so za vojaške zadeve pristojni in odgovorni ljudje hoteli imeti, ne vojske za obrambo domovine, temveč pretorijansko gardo, s pomočjo katere bi strahovali neuko in preplašeno ljudstvo, a še bolj kakor to skrbeli za to, da bi jim nihče ne ogrozil njihove neomejene oblasti in možnosti, da kakor v starem Rimu v obdobju propadanja, nastavljajo in odstavljajo cesarje. Kar je bilo v Rimu na koncu, so hoteli pri nas vpeljati na začetku. Kam to pelje, se ve... 24. februar: Včeraj popoldne obisk Mete Kušarjeve. Za Razglede dela intervju z mano. Obsegal naj bi celih šestnajst strani. Nimam občutka, da sem na vsa mogoča njena vprašanja kdove kako pametno odgovarjal. 25. februar: V zvezo s tistim, kar pišem o pretorijanski gardi, bi lahko spravili tudi zdajšnje igrice z zamenjavo obrambnega ministra Tita Tumška. Očitno ni preveč hlapčevsko ubogal svojih strankarskih prvakov oziroma je postajal ovira za njihove načrte o politizaciji vojske. 27. februar: Kako pogubni za demokratične svoboščine v vsaki državi so taki poskusi, je že v šestem stoletju pred našim štetjem vedel izkušeni atenski zakonodajalec Solon, eden od Grkov, ki so ga le ti dali na seznam sedmih modrih. Ko si je hotel osnovati zasebno vojsko pretendent za njegovega naslednika, njegov bratranec Pizistrat, kasneje dolgoletni diktator, je stari državnik hitro videl, kam pes taco moli, pa je na posvetu, na katerem so govorili o tej zadevi, takole nagovoril navzoče: Dobro me poslušajte, Atenci. Modrejši sem od prenekaterega od vas in pogumnejši od mnogih drugih. Mo-drejši sem od tistih, ki ne vidijo hudobije tega človeka in njegovih skritih naklepov. Pogumnejši pa od tistih, ki to oboje vidijo, pa se delajo, ko da ne vidijo, da bi se izognili nevšečnostim in živeli v miru. In ko je videl, da se za njegove opomine ne menijo, je ogorčen pristavil: Takšni ste kot zmeraj. Vsakdo od vas osebno ravna zvito kot lisjak, a kot skupnost ste jata gosi. Jasno je, da modrega moža niso poslušali. Pizistratov predlog je bil sprejet, namesto prvotnih petdeset mož pa jih je najel in oborožil štiristo, se polastil Akropole in razglasil diktaturo. Kakopak da za narodov blagor, tako kot vsi diktatorji in samodržci in trinogi. Bati se je, da se ne iz Pizistratovega primera, ne iz zgledov pretorijanske garde, ne iz legijona drugih podobnih poskusov, kajti v politiki se nekatere reči venomer ponavljajo domala v isti obliki, naši predstavniki niso veliko naučili, čeprav morebiti poznajo načelo, da je zgodovina učiteljica življenja. Glede tega načela sem tudi sam skeptičen, ker vse kaže, da se od te učiteljice malokdo česa nauči. 2. marec: Predsednik Kučan je končno le prišel na dan z odločnejšo besedo glede hujskanja k nestrpnosti in sovraštvu. Razumnemu in za naš prihodnji razvoj zaskrbljenemu pogledu se kar sami ponujajo nekateri prigovo- 273 LETO 1998 ri in morda tudi rešitve. Desnica in del klera gresta v svojem nepremišljenem zelotstvu vsekakor predaleč. In preveč se jim kolca po nekakšnem inkvizitor-stvu. Evangeljski nauk postaja bolj in bolj postranska in odvečna zadeva. 4. marec: Videl prvo letošnjo pastiričko. Malo zgodna se mi zdi. Morda pa sluti, kar mi ne? Da je zime konec? Saj je kar prelepo slišati. 5. marec: Izvidi s pregleda v jeseniški bolničnici, dobil sem jih danes, kažejo, da sem pravzaprav zdrav, če odštejem zvišan krvni tlak. Odkod moje večmesečno slabo počutje, zdaj vem še manj kot poprej. 6. marec: Od včeraj popoldne je pri meni moja najnovejša knjiga V ZNAMENJU STRELCA 2. Tudi ta zadeva je torej na moje veliko veselje urejena. Zdaj me čaka nekaj zoprnega dela s skrbjo za prodajo, z delitvijo obveznih izvodov kritikom, podaritvijo knjige prijateljem in podobno. Za začetek je dr. Žiga Vodušek odkupil kar pet knjig. 8. marec: Prostaški, blasfemični, vsega obsojanja vredni provokaciji ob-skurne popevkarske skupinice nadpastir Rode pripisuje pomen in razsežnosti, ki jih še daleč nima, in se ob tem vede, ko da je zanj dogodek pravi dar iz nebes, ob katerem spet lahko vsiljivo oznanja ne evangelija, kar je njegova pravica in dolžnost, temveč svoje »pozemske« resnice o tem, kaj je v naši domovini narobe. Narobe je marsikaj, a večidel ne tisto, kar se zdi njemu: da mu še niso vrnili gozdov, da v šoli ni verouka, da nima spet neomejene oblasti ne le nad dušami, temveč tudi nad telesi pohlevnih ovčic, in pod. 9. marec: Dr. Ksenija Rozmanova se je oglasila s pismom ob moji drugi knjigi Strelca. Poslala mi je tudi kopijo poročil, ki so jih italijanski časopisi objavili ob imenovanju prof. Zerija za častnega doktorja bolonjske univerze. 12. marec: Predstavitvena konferenca STRELCA v Društvu slovenskih književnikov. Referent Ciril Zlobec. Nekaj novinarjev je vendarle prišlo. Nazaj grede sva z Bojano šla še v Tržič, v vilo Bistrico, kjer domuje Slovenska knjiga. Srečanje z direktorjem Mežkom in predstavitev, kako deluje Internet, na katerem sedaj prodajajo tudi moje zadnje tri knjige. Tudi za klasično prodajo je g. Mežek vzel stodvajset izvodov. 13. marec: In Še petek in polna luna povrhu. Okoli poldneva je prišel fotograf Jože Suhadolnik in posnel po mojem okoli dvajset slik. Nekaj tega bo objavljeno v Razgledih hkrati z intervjuvom, ki ga je imela z mano Meta Kušar. 17. marec: Ljubeznivo pismo dr. Borisa Paternuja v zvezi z mojo najnovejšo knjigo, fotokopija njegove razprave o Jožetu Udoviču in knjiga TRŽAŠKI ZAPISI prof. Marije Pirjevec. 20. marec: Ker je moje finančno stanje še vedno nekako ugodno, razlogov za to je več: tudi moje večmesečno bolehanje, ko nisem nikamor šel in nisem imel priložnosti zapravljati, ker počasi curlja kupnina za STRELCA 1. Niko Košir 274 del, in ker kaže, da bo šel dobro v prodajo tudi STRELEC 2, in ker je navsezadnje tudi moja pokojnina za moj način življenja zgledna, se bolj in bolj oprijemam misli, da bi še letos ponatisnil svojo SIMFONIJO SLOVESA, in sicer v njeni integralni obliki, s četrtim stavkom Marziale risoluto vred. Ker sem nekatere reči zlasti v tem zadnjem stavku izpustil, bo celoten obseg nekaj nad tristo strani. Vse besedilo sem tu in tam prečistil, da bo tudi ta knjiga, vsaj upam, takšna, kakršna mora biti. Naklada ne bo velika. Rad bi imel le nekaj deset izvodov za prijatelje, pa še nekaj za najbolj zveste bralce. Kupce bom skušal že vnaprej opozoriti, da ne gre za novo knjigo, temveč za izdajo, v kateri sta zdaj skupaj dve že izdani knjigi: Simfonija slovesa s štirimi stavki, in četrti stavek, ki je pred enajstimi leti izšel ločeno pod naslovom Mojih šeststošestnajst partizanskih dni. 21. marec: Ko skoraj celo zimo ni bilo snega, ali samo za vzorec, gaje na prve pomladanske ure nasulo kar precej. In še vedno sneži. Spet se bo treba oborožiti s potrpežljivostjo. 22. marec: Uradno je že nekaj dni pomlad, neuradno pa je vse bolj podobno zimi, s snegom in temperaturo pod ničlo vred. Le kaj počno zdaj pa-stiričke? 23. marec: Zdaj sem končno dobil številko RAZGLEDOV z dne 18. marca, ki je v njej objavljen intervju pesnice Mete Kušarjeve z mano. Najbolj sem zadovoljen s slikami, ki se mi zdijo res lepe. Tudi z intervjuvom samim še nekako gre, čeprav je nekajkrat moja misel izražena precej približno. Najbolj slabe volje pa sem zaradi tistega, kako je prikazan moj pokop partizanov in domobranca na žužemberškem pokopališču, prve dni maja 1944. Le domobranec je bil tam v srajci in dolgih progastih spodnjicah, sedem partizanov pa je bilo resda bosih kot prvi, a vsi so imeli na sebi svoje vojaške hlače, kakršne so že bile. Ta podatek je po moje pomemben, čeprav se je kdaj drugič dogajalo tudi drugače, pomemben zaradi pietete do padlih. S tem je bila navsezadnje nekako izražena neka razlika, čeprav je možno tudi to, da je bil domobranec ob hlače zato, ker je imel predobre, pa se je komu, ki je imel z njim opraviti, zazdelo škoda, da bi šle z rajnkim vred v grob. Cest la guerre, pravijo Francozi: vojna je pač vojna. Od katere koli strani jo gledamo, ni posebno lepa! 25. marec: Če kdo kar naprej in do priskutnosti gobezda o poštenosti, o njem z devetdesetodstotno verjetnostjo lahko sklepaš, daje slepar, če o vesti, da je ali nima ali pa hudo kosmato. Če je komu do sprenevedanja, si ob tem mirne duše lahko misli, da je vsaka podobnost s tem ali onim od naših politikov povsem izključena. 2. april: Glede trditve v intervjuvu v RAZGLEDIH, daje moje vodilo v življenju Multa petentibus desunt multa. Tistim, ki mnogo hočejo, mnogo manjka, bi pripomnil tole: to je le eno od mojih spoznanj, ena od vednosti. Če 275 LETO 1998 bi po vsej sili vendarle kdo hotel, da imam kako vodilo, bi mu rekel, daje to stara grška modrost Homologumenos te fisei dzen* - živeti v skladu z naravo. Če bi se bolj držali tega načela, bi bilo naše življenje v marsičem lepše ali vsaj znosnejše. Naturae convenienter vivere torej. Multa petentibus itn. je nekaj v marsičem drugega. Isto resnico najdemo v nekoliko drugačni obliki zapisano tudi v Salomonovih pregovorih. Navajam po Dalmatinu: Mnogiteri je vbog per velikem blagej in mnogiteri je bogat per svoim vbuštvi. 31. marec: Ob današnjem obisku Dušana Moravca in Stane je televizija pod kuhinjskim oknom zasedala polni sestavi. Se celo nekaj gostov je bilo. Med prvimi pač sinice, plavčki, meniščki, ščinkavci, brglezi, med drugimi pa trije liščki, kalin in kalinka, zelenec. Že dopoldne pa je samo zame nastopil tudi čižek. 5. april: Desettisoči cvetov ovijajo v bel pajčolam mirabelo pod severnim kuhinjskim oknom. Pomlad je začela razkladati svoja čuda! Kmalu bo vse en sam cvet, ena sama prelest, posebno še, kadar bo ves ta čudež obsijalo sonce. 6. april: Kakor koli obračam novi prevod Calderonove drame ŽIVLJENJE JE SEN, ker se je moj stari zdel zdajšnjim mogočnikom v Drami neustrezen, moram ob vsem spoštovanju do njihove odločitve, pa tudi ob tem, da se mi zdi Igor Lampret dostojen in talentiran človek, ugotoviti tole: da je ustrezen, moram pač verjeti, če je bilo tako superis visum, a da je precej slabši od mojega, ali pa o tistem, kar počnem že nad štirideset let, na svetu nič ne vem. Se zmeraj sem pripravljen podpisati svojih dvatisoč petsto verzov od nekaj nad tri tisoč, kar jih drama obsega. Pri močno prozaičnem »ustreznem« prevodu gre le prevečkrat za prekladanje polen, da kraj iz mojega prevoda vobče ne omenjam. Vesel bi bil, ko bi mogel ugotoviti, da se je tega težkega dela lotil in ga z uspehom končal kdo, čigar moči in sposobnosti so bile večje od mojih. Sit ut est! Naj bo, kakor je. Morda kdaj kasneje bo kdo tudi to stvar postavil na pravo mesto? Morda kdaj kasneje se igralci ne bodo več bali učiti se na pamet verzov, kjer je potrebno veliko več discipline, zbranosti in znanja kakor pri razvezanem besedovanju, da ne zapišem blebetanju. A da ne bom govoril tjavdan, bom v naslednjem navedel nekaj primerov svojega neustreznega in Lampretovega ustreznega prevoda, da bodo bralci lahko sami presodili, kako je s to rečjo. Nikakor namreč nimam namena komurkoli vsiljevati svojega mnenja. Najprej Klarinov monolog v začetku tretjega dejanja: V zakletem stolpu zdaj ujet živim, ker nekaj vem. Kaj neki doleti * O|xoi/o-yov|j.^vu>/ tt| wi)