421
ANDREJ KOKOT, ČUJTE, ZVONOVI POJO
Literatura, ki nastaja pri slovenskih zamejcih, bodisi na Tržaškem bodisi na avstrijskem Koroškem, ima drugačno vlogo, kot jo ima ta umetnostna zvrst pri matičnem narodu. Matična literatura se posveča pretežno obravnavanju individualnih dilem sodobnega človeka,
* Andrej Kokot, Čujte, zvonovi pojo; opremil Jaka Torkar, izdal kulturno umetniški klub Tone Čufar pri DPD Svoboda, Jesenice 1972
pri čemer so stopila narodnostna vprašanja močno v ozadje, kar si je mogoče razlagati s tem, da se matični narod ne čuti več neposredno ogrožen. Tudi dejstvo, da se hoče literatura središča izmakniti socialno-kritičnemu upodabljanju dejanskosti, je razložljivo kot reakcija na dosedanjo literaturo, ki je imela takšen značaj. Ti odmiki so seveda značilni za avantgardistična prizadevanja, ki sicer niso bila obsežna, a so vendarle dajala ton ustvarjanju v zadnjih letih.
Ravno nasprotno je z zamejsko literaturo, ki se ne more izogniti obravnavanju raznarodovalnega pritiska večinskega naroda — kar je razumljivo, ko se zavemo neurejenega položaja naših manjšin.
Med literarna dela, ki izhajajo iz narodnostne stiske, sodi tudi zbirka pesmi Korošca Andreja Kokota — Čujte, zvonovi pojo*. Njena glavna značilnost je alegorično-simbolna naravnanost pesmi, saj ne upesnjujejo kakih konkretnih dogodkov, kar bi pričakovali, kvečjemu se nagibajo k refleksiji in z njeno pomočjo izpoveduje svojo osebno ogroženost med ljudmi, med katerimi živi; s čimer meri na svojo narodnostno pripadnost, ki moti člane večinskega naroda. Razpon tega razmerja sega od povsem subjektivne slutnje mržnje do odkritih nesporazumov, ki preraščajo v spore. Pesnik ostaja zvest svojemu rodu, zato se noče nikomur podrediti; naravnost izpoveduje svojo odločnost in samozavest, kar se razen v verzih kaže še v neposrednosti nekaterih naslovov: Še je v meni moč, Upor, Naj bom pokoren. Nedvoumna sta tudi naslova dveh razdelkov, ki se glasita: Stvarnost naše bitnosti še ni priznana, Je zarohnela resnica našega izvora. V njih govori avtor kot pripadnik ogrožene slovenske manjšine, ki ji grozijo z asimilacijo in celo z genocidom.
Kljub tem vprašanjem, s katerimi se ukvarja skorajda celotna zbirka, je v
422
njej tudi nekaj pesmi, ki nakazujejo emocionalna stanja, zlasti nekatere odtenke ljubezni in melanholije, kar opozarja na smer, v katero bi se razvijala Kokotova poezija, če je ne bi zaposljevali narodnostni motivi.
Marjan Dolgan
Marjan Dolgan