ZGODOVINSKI ČASOPIS • 52 • 1998 • 2 (111) • 201-214 201 D u š a n N e ć a k Od železne zavese do zelene meje Regija Alpe-Jadran 1945-1991 1. del Besedilo je bilo pripravljeno za publikacijo, namenjeno najširši neslovenski javnosti, z delovnim naslovom »Zgodovinska knjiga Alpe-Jadran.« Izšla naj bi v nemškem jeziku v Celovcu že pred leti. Uvod Čeprav je regija Alpe-Jadran, t.j. stičišče treh svetov, kultur in civilizacij - romanske, slovanske in germanske - v vsej zgodovini pomenila pomembno in specifično področje, ki je v mnogočem determiniralo zgodovinski razvoj vsaj v srednji Evropi, ji je čas po drugi svetovni vojni postavil še bolj zapleteno vlogo. Regijo postavljajo v specifični položaj v Evropi tri bistvene posebnosti: 1. Obstoj narodnih manjšin na obeh straneh meja. 2. Neposredna ali posredna vpletenost v tri najpomembnejše probleme klasične hladne vojne1 v Evropi: a) tržaško vprašanje; b) avstrijsko vprašanje; c) nemško vprašanje. 3. Stik komunističnega in meščansko demokratičnega sveta na najjužnejšem delu takoimenovane »železne zavese.« Vse tri posebnosti bi lahko mutatis mutandis uvrstili med reševanje mejnih vprašanj, ki sicer v Evropi, zlasti vzdolž »železne zavese,« niso bila nikakršna posebnost. Posebno razsežnost mejnemu vprašanju v regiji Alpe-Jadran daje reševanje manjšinskega vprašanja, saj je prav obstoj narodnih manjšin ob mejah determiniral drugačen razvoj kot drugod. Tržaški problem, ki se je nakazoval oz. začel že v času druge svetovne vojne, je bil edini problem v Evropi, ki je resno grozil, da se bo prevesil v vojaški spopad največjih razsežnosti in je v prvem desetletju po drugi svetovni vojni zaposloval kar pomemben del svetovne mednarodne dejavnosti. Njegova rešitev najprej leta 1954 z Londonskim memorandumom in kasneje, leta 1975, celovitejša rešitev z Osimskimi sporazumi ter, za razmere ob železni zavesi, tja od začetka šestdesetih let razmeroma odprta meja, je vse do prelomnih sprememb leta 1989-90 pomenila nekakšen vzgled za dobrososedsko sodelovanje med ideološko različnimi državami. Reševanje tega problema je v celoti potekalo v tej regiji in pomeni zanjo tudi enega najpomembnejših historičnih dogajanj. 1 Sintagma »klasična hladna vojna« pomeni prvo fazo hladne vojne, ki izhaja neposredno iz drage svetovne vojne, t.j. čas od leta 1945 do konca petdesetih let, ko pride do prvih neposrednih stikov med ZDA in SZ ter s tem do začetkov politike detanta. 202 D. NEĆAK: OD ŽELEZNE ZAVESE DO ZELENE MEJE V neposredni sovisnosti s tem vprašanjem je bilo reševanje avstrijskega vprašanja, zlasti avstrijskih južnih meja. Ni bila sporna le meja proti Jugoslaviji-Sloveniji (koroško vprašanje), sporna je bila tudi takoimenovana meja na Brennerju (južnotirolsko vprašanje). Dogajanja na tem, tudi vojaško-strateško pomembnem prostoru - s Trstom kot pristaniščem, vsajenim v srce Evrope, in Furlanijo-Julijsko krajino, pomembnim oporiščem NATA, s Slovenijo kot križiščnim prostorom in najlažjim prehodom med vzhodom in zahodom ter severom in jugom in vsaj potencialnim zaveznikom SZ ter z Avstrijo-Koroško kot tamponom med vzhodom in zahodom - so v mnogočem neposredno vplivala na medzavezniške ali medblokovske odnose in generirale hladno vojno. Sovjetska zveza je šla celo tako daleč, da je rešitev najpomembnejšega vprašanja povojne Evrope, nemškega vprašanja, pogojevala z rešitvijo tržaškega vprašanja, z reševanjem avstrijskega pa je bilo tako in tako tesno povezano. Zato tudi ni slučajno, da so bila vsa tri vprašanja vsaj v prvi fazi rešena približno v istem času: 5.10.1954 tržaško vprašanje z Londonskim memorandumom o soglasju, 5.5.1955 postane ZRN suverena država, ki se vključi v NATO pakt, 15.5.1955 pa je bila podpisana Pogodba o Avstriji, ki je pomenila reinkarnacijo te države. Ta dejstva zato na eni strani narekujejo rdečo nit zgodovinskega dogajanja: od železne zavese do zelene meje ali od vojnega stanja do zglednega sodelovanja, na drugi strani pa determinirajo periodizacijo tega zgodovinskega obdobja. Najpomembnejša elementa zgodovinskega dogajanja v regiji Alpe-Jadran sta torej meja in manjšinsko vprašanje, oba sta se odvijala v okvirih politike hladne vojne in odnosov vzhod-zahod, relativno uspešno reševanje obeh vprašanj pa je odločilno prispevalo k oblikovanju enega najzgodnejših institucionaliziranih regijskih sodelovanj Alpe-Jadran, čeprav ni mogoče zanemariti tudi težav, ki so jih povzročali nerešeni problemi prav iz teh dveh področij. Drugo zgodovinsko dogajanje - ekonomski odnosi, politično sodelovanje, kulturni stiki, promet itd. - je bilo inje do danes mogoče razumeti le v tem kontekstu. Dodatno specifiko in v Evropi neprimerljivo posebnost zgodovinskega razvoja v regiji Alpe-Jadran pa predstavlja še dejstvo, da gre za stik in sodelovanje treh držav s popolnoma različnim statusom. »Skupno zgodovino« so ustvarjale ena nevtralna država - Avstrija, ena članica pakta NATO - Italija in ena komunistična-neuvrščena država - Jugoslavija. Kombinacija torej, ki se je mnogim političnim teoretikom in praktikom zdela nesposobna sožitja. Ko govorimo o tem, da so narodnomanjšinska vprašanja v mnogočem determinirala zgodovinski razvoj regije Alpe-Jadran v času po dragi svetovni vojni, pri tem ne mislimo samo vprašanj slovenske manjšine v Italiji in Avstriji. Res je sicer, da so prav ta vprašanja, pa tudi vprašanje življenja in dela italijanske narodne manjšine v Sloveniji in na Hrvaškem, najpomembnejša, toda prav v prvo desetletje po drugi svetovni vojni sodi tudi usoda takoimenovanih »Esulov« - italijanskih emigrantov iz Istre in slovenskega Primorja, takoimenovanih »Volksdeutscherjev« - nemškogovorečih prebivalcev Slovenije in obračun s slovensko ter hrvaško protikomunistično, kolaborantsko vojaško in civilno opozicijo. Zgodovina teh usod je sicer preobširna, da bi jo bilo mogoče celoviteje vključiti v pričujoči prikaz, brez omembe te problematike pa bi bil prikaz še bolj necelovit, kot je že zaradi omejenosti prostora in namembnosti. V letih od propada fašistične Italije 1943 pa do srede petdesetih let se je iz Istre in slovenskega Primorja izselilo nekaj stotisoč prebivalcev italijanske narodnosti. Izseljevanje je bilo tako močno, da so nekatera mesta in kraji popolnoma opusteli. Italijansko prebivalstvo se je izseljevalo praviloma prostovoljno zaradi optiranja za Italijo, deloma pa prisilno zaradi profašistične usmerjenosti, nacionalističnih pritiskov ali ideoloških razlogov. Nekateri so bili deležni usode tistih, ki so brez sodne obravnave končali v znanih »fojbah«. Ostanek italijanskega prebivalstva tvori današnjo italijansko narodno manjšino v Sloveniji in na Hrvaškem. ZGODOVINSKI ČASOPIS « 52 » 1998 » 2 (111) 203 Usoda slovenskih Nemcev - tistih na Štajerskem, Kočevskem, v Prekmurju, Ljubljani in drugod po Sloveniji - po drugi svetovni vojni je bila le nekoliko drugačna. Velika veČina »Volksdeutscherjev«, kakor so nemškogovoreče prebivalstvo izven »rajha« poimenovali nacisti, je odšla iz Jugoslavije-Slovenije skupaj z umikajočo se nemško okupacijsko vojsko. Največji strnjeni nemški jezikovni otok, Kočevsko, so tamkajšnji Nemci zapustili še v letih 1941-1942, ko so optirali za »rajh« in se preselili v Zasavje in Obsotelje. Konec vojne je v Sloveniji dočakalo le nekaj tisoč Nemcev. Te so oblasti večinoma poslale v različna taborišča po Sloveniji, pred sodišča in preko zelene meje v sosednjo Avstrijo, nekaj je bilo tudi usmrćenih. Jugoslovanske-slovenske oblasti so z Nemci na Slovenskem, ki si jih danes Avstrija »lasti«, kot »staroavstrijsko« narodno manjšino, predvsem zaradi stigmatizacije z nacistično prežetostjo in njihovo vlogo v okupacijskem aparatu med vojno, opravile tako temeljito, da seje njihovo število zmanjšalo od nekaj desettisoč na 1824 po ljudskem štetju 1948. Celo organizacije izgnanih Nemcev v Nemčiji in Avstriji danes ugotavljajo, da so Nemci na Slovenskem praktično izginili. Najtežjo človeško tragedijo pa so doživeli pripadniki slovenskega in hrvaškega proti- komunističnega, kvizlinškega gibanja - slovenski domobranci in ustaši. Čeprav so se pred prodirajočo JA uspeli umakniti v zavetje zahodnih zavezniških sil, so jih ti v skladu z medzavezniškim dogovorom o vrnitvi kvizlingov, vrnili v Jugoslavijo-Slovenijo. OkoU 10.000 slovenskih domobrancev so Britanci iz zbirnih taborišč na Koroškem vrnili preko avstrijsko-jugoslovanske meje in skoraj vsi so našli izvensodno smrt v kraških jamah kočevskega Roga in drugod po Sloveniji. V desettisoče pa štejemo žrtve hrvaškega ustaštva in domobranstva. , Maščevanje je bilo usodno tudi za del koroškega nemškega prebivalstva, saj je JA odpeljala neznano kam nekaj desetin (številke so različne od 90 do 500) po pravilu nacističnih lokalnih funkcionarjev in »ideoloških nasprotnikov«, ki se niso nikoli več vrnili. Zato lahko zgodovinski razvoj po drugi svetovni vojni razdelimo v tri obdobja. Prvo omejujeta letnici 1945 in 1954-55, torej od konca druge svetovne vojne do Londonskega memoranduma o soglasju 5.10.1954, podpisa Pogodbe o Avstriji 15.5.1955, podpisa pariških protokolov 19.-23.10.1954, konca vojnega stanja med SZ in Nemčijo 15.1.1955 ali prenehanja okupacijskega statuta v ZRN 5. maja 1955. Drago obdobje je še enkrat širše in ne tako polno odločilnih dogodkov. Traja do konca sedemdesetih let, ko so bili leta 1975 podpisani Osimski sporazumi, leto nato bil sprejet Zakon o narodnostnih skupinah v Avstriji in bila 20.11.1978 ustanovljena Skupnost Alpe-Jadran. Tretje obdobje zaključuje letnica 1991, ko je z razpadom drage Jugoslavije nastala na tem področju popolnoma drugačna situacija, zlasti zato, ker se odnosi v regiji ne odvijajo več pod okriljem odnosov vzhod-zahod. L Omejeno sožitje v času hladne vojne : 1945-1955 Tržaško vprašanje Vprašanje razmejitve med Jugoslavijo in Italijo, še posebej pa vprašanje pripadnosti Trsta, največjega jadranskega pristanišča in središču Evrope najbližje luke, so zavezniki že v času vojne steh za prvorazredno mednarodno vprašanje. Najbolj so bih zanj zainteresirani Britanci, spomladi 1945 pa tudi Američani. Nadzorstva nad tem mestom niso imeli za pomembno le zaradi določitve vpliva Anglije po koncu vojne v srednji Evropi in na Balkanu, temveč je nadzorstvo na Trstom pomenilo tudi pomemben element v splošnem ravnovesju sil na tem področju. Zaradi močnega jugoslovanskega-slovenskega komunističnega partizan­ skega gibanja, naklonjenega Sovjetski zvezi, je tržaško vprašanje že v času vojne postalo globalno politično-strateško vprašanje odnosa vzhod-zahod. Še posebej potem, ko je 204 D. NEĆAK: OD ŽELEZNE ZAVESE DO ZELENE MEJE jugoslovanski medvojni partizanski parlament AVNOJ (Antifašistično viječe narodnog oslobodjenja Jugoslavije) na svojem drugem zasedanju konec novembra 1943 v bosanskem mestu Jajce med drugim sprejel sklep o priključitvi takoimenovanega Slovenskega Primorja, Istre in Trsta k Jugoslaviji. Sklep o priključitvi teh ozemelj, na katerih je bilo zlasti v obmorskih mestih v večini italijansko prebivalstvo, na deželi pa slovansko (okoli 500.000 Slovencev in Hrvatov), in ki so bila po prvi svetovni vojni po določilih Londonskega pakta 1915 priključena Italiji, je potrdil tudi slovenski vojni parlament SNOS (Slovenski narodnoosvobodilni svet) na zasedanju v Kočevju, konec leta 1943. Taka politika »združevanja slovenskega etničnega teritorija« ni bila v skladu z načrti zahodnih zaveznikov, zlasti Velike Britanije, ki je želela na tem področju ohraniti kar največjo mero vpliva. Sovjetski zvezi pa je bilo Tržaško vprašanje dobrodošel manevrski prostor za dosego pomembnejših strateških ciljev v povojni Evropi. Zahodni zavezniki namreč že vse od začetka vojne niso zeleh ničesar slišati o tem, da bi Trst pripadel Jugoslaviji, Sovjetska zveza pa je vsaj do leta 1948, t.j. do spora z jugoslovansko komunistično partijo, podpirala tozadevne jugoslovanske teritorialne zahteve.2 »Vojno razdobje« reševanja Tržaškega vprašanja Zato ni čudno, da je bila osrednja tema britansko jugoslovanskih pogovorov, ki so se začeli 11. avgusta 1944 ob jezeru Bolsena v Italiji med poveljnikom jugoslovanskega odporniškega gibanja maršalom Josipom Brozom Titom in poveljnikom 8. anglo-ameriške armade v Italiji feldmaršalom Haraldom Alexandrom ter nadaljevali na še višji ravni med Titom in britanskim ministrskim predsednikom Winstonom Churchillom, 12. in 13. avgusta 1944 v bližini Neaplja, prav vprašanje Trsta in bodoče jugoslovansko-italijanske meje. Po končanem prvem krogu pogovorov so Britanci 12. avgusta 1944 izročili Titu memorandum, v katerem so ga obvestili, da bodo zavezniške sile zasedle vse ozemlje, ki je pred vojno pripadalo Italiji. Na ta način naj bi si zagotovili nemotene prometne zveze, ki so bile nujno potrebne za zasedbo centralne Evrope, t.j. za vojaške operacije, povezane z zlomom nacistične Nemčije. Tito se je sicer pismeno pritožil, zaradi česar je prišlo 13. avgusta do ponovnega sestanka, toda britanskih stališč ni mogel omajati. Kljub temu, da je Churchillu dokazoval, da je največji del ozemlja, ki je pred vojno pripadal Italiji, že v rokah Jugoslovanske armade in je zavezniškim enotam zagotavljal nemoteno uporabo prometnih vezi (zlasti je šlo za železniško progo Trst-Beljak), so Britanci vztrajali pri svojem. Pritiski na obeh straneh so se zato nadaljevali in lahko bi celo rekli, da se je začela tekma, kdo bo prej vkorakal v Trst. Tržaški italijanski in slovenski levičarji so se ob koncu vojne vedno intenzivneje pripravljah na vstajo, v kateri naj bi prevzeli oblast v mestu in ga osvobodili. Vstajo naj bi vodila »Komanda mesta Trst.« Ta je 28. aprila 1945 v resnici dobila ukaz slovensko- jugoslovanskega partizanskega gibanja, naj prične z vstajo. Naslednji dan se je vstaja tudi začela, skupaj z napadom enot IX. korpusa jugoslovanske armade. Boji so se bili v vsem mestu. Posebej krvavi so bili na tistih mestih, kjer so se utrdile nemška vojska in kolaborantske enote: pri tovarni Alba (Nemci in ustaši), v Rižarni, pri nemški kasarni na Sv. Ivanu in pri trdnjavi Sv. Justa. Zvečer istega dne so v Trst prišle izvidnice jugoslovanske armade. 30. aprila so v boje posegle že tudi enote IV. jugoslovanske armade in po ostrih bojih na črti Dutovlje-Repentabor so 1. maja z vseh strani prišle v Trst. Nemška vojska je dajala odpor le še v nekaterih oporiščih - pri trdnjavi Sv. Justa, v tovarni Alba in v garnizonih na Opčinah, ki pa so bila vsa obkoljena in izolirana. Do 3. maja 1945 je bil strt vsak odpor 2 Več o tem glej v knjigi: Pirjevec Jože, Tito, Stalin in zahod. Ljubljana, Delavska enotnost, 1987, in v delih, navedenih v bibliografiji v tej knjigi. ZGODOVINSKI ČASOPIS « 52 « 1998 - 2 (111) 205 nemške vojske v Trsta in Trst je bil popolnoma osvobojen. Zvečer 1. maja je do predmestja Trsta - do Miramara - prišla tudi izvidnica britanske 8. armade, naslednji dan pa tudi že prve novozelandske enote iz njenega sestava. Že s prvim stikom obeh armad seje začela kazati vsa globina tržaškega vprašanja. Poveljnik anglo-ameriške 8. armade, ki je iz Severne Afrike preko cele Italije prišla vse do Koroške, feldmaršal Alexander je 3. maja 1945 izdal dnevno povelje, da so Trst in Gorico tega dne zasedle britanske oz. novozelandske enote. Jugoslovanska stran je izdajo takega povelja imela za premišljeno dezinformacijo in je nanjo reagirala s svojim sporočilom 4. maja, v katerem je poudarila, da so jugoslovanske enote že 1. maja osvobodile Trst in Gorico. Zavezniškemu poveljstvu za Sredozemlje tako ni preostalo drugega, kot da 5. maja popravi netočno verzijo in sporoči, da so bile ob prihodu novozelandskih čet v Trst tam že enote jugoslovanske armade. To je bil uvod v »prerivanja« med zahodnimi zavezniki in Jugoslavijo pri reševanju tržaškega vprašanja. Že takoj po koncu vojaških operacij okoli Trsta se je zavezniški pritisk na Jugoslavijo povečal. Britanski tisk je intenzivno sporočal javnosti, da je Jugoslavija ravnala zoper dogovore v Bolseni in v Beogradu, ki so zadevah zasedbo Julijske krajine. Da bi nekako rešili akuten spor, ki bi lahko prerasel tudi v neposreden spopad, je anglo-ameriško vojaško poveljstvo v Beograd poslalo generala Morgana, načelnika štaba feldmaršala Alexandra. V Beograd je prišel z zahtevami, ki so jih zahodni zavezniki formulirali v štirih točkah: 1. Feldmaršal Alexander potrebuje tržaško pristanišče in njegove železniške ter cestne povezave z Avstrijo čez Gorico in Trbiž, zato naj pride del območja Julijske krajine, ki se razteza zahodno od črte, vrisane na priloženem zemljevidu (Morganova črta op.p.), pod njegovo poveljstvo. 2. To ozemlje bo upravljala zavezniška uprava, ki bo uporabila tudi vso tisto jugoslo­ vansko upravo, ki je ta že vzpostavljena in zadovoljivo deluje. 3. Maršal Tito naj do 11. maja 1945 umakne svoje enote za črto, ki je na zemljevidu zaznamovana dvojno. 4. Vsa neregularna vojska na tem področju mora izročiti orožje zavezniškim vojaškim oblastem in se razpustiti. Jugoslovanska vlada na te pogoje ni pristala. Kriza, nastala zaradi italijansko-jugo- slovanske meje, seje nevarno poglobila in na Jugoslavijo je pritisnila tudi Sovjetska zveza, ki se ji jugoslovanski spor zaradi Trsta ni zdel tako pomemben, da bi se zaradi njega širše konfrontirala z zahodnimi zavezniki. Tudi na pritisk Sovjetske zveze jugoslovanska stran ni takoj popustila. Nastala je takoimenovana majska kriza, ki jo nekateri poznavalci in raziskovalci tega dogajanja postavljajo na začetek poznejšega in daljnosežnejšega informbiro- jevskega spora oziroma kot uvod vanj. Tito je Morganu odgovoril, da je vsekakor pripravljen omogočiti zahodnim zaveznikom nemoteno in neomejeno uporabo tržaškega pristanišča, cest in železnic za vojaške potrebe, vendar pa se je zavzel za ustanovitev skupnega vojaškega poveljstva na tem ozemlju. Kompromisnega predloga Britanci niso sprejeli in spor je vedno bolj dobival obliko vojaškega izsiljevanja kot diplomatskih pogajanj med zavezniki. Jugoslavija se je deloma zaradi pritiska zaveznikov, deloma pa zato, da bi pokazala dobro voljo, 16. maja 1945 umaknila s področja zahodno od reke Soče. S to gesto naj bi dokazovala, da ji gre samo za dosego etničnih meja. Vendar sta ameriška in britanska vlada še naprej vztrajali pri izpolnitvi zahtev, ki jih je 8. maja v Beograd prinesel general Morgan. Zato je general Clark istega dne, ko so se jugoslovanske čete umaknile za reko Sočo, dobil ukaz, naj bo pripravljen, če bi bilo treba izvesti vojaške akcije, s katerimi naj bi odstranili jugoslovanske sile iz južne Avstrije (Koroške) in vse severovzhodne Italije. Jugoslovanska stran je poskusila še z enim 206 D. NEĆAK: OD ŽELEZNE ZAVESE DO ZELENE MEJE Oblikovanje zahodne meje po 2. svetovni vojni oo o o o o o (• + • V o iokm PUl