Zgodnja
Katoliéh cerkven list.
Danica izhaja vsak petek načeli poli, in velja po ]»o-ti /a «*«1<» leto 4 gld. »jO kr., /.a p< 1 leta 2 gM. 4<) kr, za ¿otert lota I eld. .'JO kr. V tiskarnici sprejemana za leto 4 gold., za pol leta 2irM.. za »"-etert leta 1 gl; ako zaiene lia ta dan praznik, izide Iiaiiica dan poprej.
Tečaj XXXII.	V Ljnbliani 18. mal. travna 1879.	List 16.
Mzgtedi bogoijubnih o tro h iz rsih časov herzanstca• II.
6. Sv. Veronika Giuliani.
Po vertih in travnikih bi ne bilo tako lepo, ko bi rastle povsod enake cvetlice, vse ene rasti in barve; velika različnost jih dela našemu očesu še le prav prijetne. Enako je v rajskem vertu bogo! jubnih otrok. Duh Božji ne deli vsim enakih darov; vsak otrok dobi toliko, kolikor mu je treba za tisti stan, za kteri ga je Bog odločil. Eden prejme milost, da more prav veliko pre-terpeti s keršansko poterpežljivostjo; drugi, ki je ravno imenitnega rodú, dobi milost prave ponižnosti; tretji čuti priserčno nagnjenje do molitve in premišljevanja, da se celó zgodaj prav po otročje z Bogom pogovarja itd.
Tudi sv. Veroniki je Bog dajal že v pervi mladosti prav posebne, nenavadno velike mi ¡osti. Komaj je na svet prišla, že je bila nekako vsa drugačna, kakor so -navadni otroci; ni kričaia, ni se jokala, materi ni bila kar nič nadležna; kar so hoteli, naredili so ž njo. Vsakemu človeku se je na.smehljala in vedno je bila prijazna pa vesela.
V praznik presv. Trojice, 12. rožnika 1G61, ko je bila še le v 6. mescu, je sedela na maternem naročji; pred njima je bila podoba presv. Trojice. Mati jo pokažejo mali Uršiki, to je bilo njeno kerstno ime. Ko zagleda podobo, se izvije materi iz rok in sama, brez podpore, gre k podobi. Precej časa stoji pred podobo in jo nepremakljivo ogleduje.
Od takrat je znala že sama hoditi in stati. Do Jezusovih in Marijnih podobic je imela neizrečeno veliko veselje in hrepenenje; kjer je ktero zagledala, je začela ročice po njej stegovati in ni mirovala, dokler ji je niso dali poljubiti.
Leto pozneje jo vzame nekikrat dekla seboj, ko
fre v prodajalnico po olja. Prodajavec pa je bil tak, a ni dajal natančne mere; tu se oglasi nedolžno dekletce: „Bodite pravični, Bog vas vidi!" Kupec se zeló prestraši; toliko da se straha na tla ne zgrudi.
Stara tri leta si je sostavila mali oltarček s podobo Matere Božje, ki je eleržala usmiljenega Jezuška v rokah. Pred to podobo je naj rajše hodila; kinčala jo je z vsem, kar so ji mati in sestre lepega dale. Večkrat se je vstopila tje pred oltarček; v svoji otročji pripro-Btosti jela je govoriti z Marijo in Jezuškom tako zaupljivo, kakor bi bila živa pred njo. Nekterikrat je prinesla sadja, ki ga je dobila za zajutrek, ga je položila
na oltar in prosila Jezuška, naj si vzame in je; potem se je skrila za vrata, da bi vidila, ali bo vzel; pa čc je morala viditi, da ni vzel, je žalostno potožila: „Če li ne ješ, jaz tudi ne jem."
Ali včasih se je pa le zgodilo, da je Gospod otrokovo priprostost in pobožnost poplačal: podoba je bila res kakor oživela; Marija ji je položila Jezuška v naročje, da ga je smela objemčkati. Drugikrat je stopil s podobe na oltar ter je vzel nekaj, nekaj pa nji dal, da naj je ž Njim.
Da se je to res godilo, pričale so njene sestre, ki so jo vedno opazovale; pravili so tudi nek duhoven, ki so jo dobro poznali, in pozneje je iz pokor šine sama zapisala. V življenji mladih svetnikov se kaj tacega večkrat bere. Sej tudi z aposteljni in učenci jc po vstajenji jedel in pil. Čeravno je to čudovito, vendar je lahko verjetno za vsakega, ki ve, da je Jezus, ko je bil še na sveti, ravno tako delal z ljubo nedolžnostjo, da je njegovo Serce zares serce najboljšega očeta, kte-remu se ne zdi preponižno s svojimi ljubimi otročiči po otročje govoriti! Če je Jezus za nas grešnike celo sramotno na križu umeri, zakaj bi se ne ponižal do nedolžnega otroka, ki ima nekdaj toliko svetost doseči? Sv. pismo pravi, da „s priprostimi rad govori Gospod!"
Posebno čuditi se je bilo njenemu obnašanju do Gospoda v presv. Rešnjem Telesu. Ni bila še štiri leta stara, ko so enkrat njena mati prišli iz cerkve od sv. obhajila; ko stopijo v hišo, koj zakliče: „O kako sladka vonjava! o kako prijetna dišava!" Čutila je v duhu pri-čujočnost Gospodovo, in nekaj časa kar ni mogla proč od matere.
V cerkvi je večkrat vidila sveto Hostijo z bliščečo svetlobo obdana; ali pa je Gospoda samega vidila v človeški podobi. Ko so ji mati hudo zboleli ter so jih prišli na dom obhajat, je Uršika spet vidila sv. Hostijo v neizrekljivo lepi bliščobi. Približa se duhovnu in prosi, naj bi jo tudi obhajali. Reko ji, da je le ena sama Ho-stija; ali precej najde čudovito dober odgovor: „Dajte mi pa le en košček. Kakor zerkalo, če se na kosce razdrobi, vendar še v vsakem koscu kaže vso podobo, tako je tudi Jezus Kristus v naj manjšem delu 3V. Ho-stije pričujoč; zadostuje tedaj za mater in za-me."
Ko so bili potem mati obhajani, rekla je deklica: „O koliko lepoto ste zdaj sprejeli!" Potlej spleza na posteljo, se pripogne čez mater proti ustom ter spet zakliče: „O kako je to prijetno dišanje!"
Ker je imela toliko hrepenenje po sv. obhajilu, ji je bilo dovoljeno pervikrat pristopiti k mizi Gospodovi,
ko ie ni bila desetega leta spolnila. Pri pervem sv. obhajilu ji je bilo tako nekako gorko pri sercu, kakor bi bila kaj ognjenega zavžila, tolika je bila njena otročja ljubezen do Jezusa. Menila je, da je to vselej, toraj tudi pri vsakem drugem človeku, nasledek sv.obhajila; zato je priprosto vprašala svoje sestre, kako dolgo se čuti taka gorkota? Še le, ko so se sestre začudile takemu vprašanju, je zapazila nedolžna Uršula, da je to le posebna milost, in ni nobenkrat več o tem govorila. Prisadevala si je pa odsihdob pogostoma sprejemati sv. obhajilo, kolikorkrat ji je bilo dovodno.
Na tak dan, dan sv. obhsjila, ji je bilo edino veselje, pred onim že pred omenjenim oltarjem bivati. Tu je bila kakor zamaknjena; tu ji je Bog dal sposnati nečimernost in minljivost vsega svetnega rasveseljevanja, in dal ji je neko lahkoto, sladek nagib, vse nečimerno zapustiti in le Njemu samemu služiti.
In da bi vho njeno ljubezen še bolj za-se pridobil,
t*e poklical Gospod k sebi njeno pobožno mater, ko je >iia Uršika še otrok. Ob zadnji uri pokličejo mati še vse svoje hčere k sebi ob smertni postelji — bilo jih ie pet — in s slabotnim glasom jim govorijo zadnje besede, jim naročijo svojo zadnjo voljo, rekel bi, sveti testament: „Ljubi otroci", jim pravijo, „obljubite mi, da bodete meni v spomin častile petere rane Gospodove!" Potem jim po versti razdelijo ss. rane, in ker je bila Urša naj mlajši, izročijo ji za spomin „rano sv. strani", ki je Jezusovemu milemu Sercu naj bližnja ter se po njej kakor iz studenca iztakajo zakladi Božje ljubezni čez vesoljni svet
Čeravno je bila še zelo mlada, še le 4 leta stara, je bila pridna Uršika nad vso mero žalostna materine smerti; kakor bi se ji bilo zdelo, da ta zguba bode za njo začetek hudih skušnjav in nevarnosti. Pervo noč kar ni hotela v posteljo, tako zel6 je žalovala; še le, ko so ji obljubili dati Marijno podobo, da bo pri nji, se je vlegla in sladko spala, tako kakor nedolžnost spi, tudi v najhujši nesreči.
Ni bilo zastonj, da se je sirotica tako po materi jokala. Po smerti tolikanj ljubljene pobožne matere se je vse spremenilo. Hčere so šle z očetom stanovat v veliko mesto Piačenco; tukaj se je začelo vse drugač, po gosposko, imenitno. Kaka sprememba za pobožno, pa še neskušeno deklico! Matere več ni bilo, ni jih bilo, aa bi bili, kakor nekdaj, s pobožnimi pogovori in nauki čedalje bolj vzbujene občutke njenega blagega serca proti nebu obračali; mesto branja svetniških izgledov, je prišlo zdaj v hišo mnogo nepotrebnih pogovorov in neČimernih veselic.
Kakor njene sestre, morala se je zdaj imenitniše oblačiti in tako se nositi, kakor je zahtevala ravno vladajoča šega, „moda". Ravno to pa bi ji bilo skorej v prav veliko nevarnost Sama je pozneje o tem tako-le pravila: „Čudila sem se taki imenitnosti; kajti do tedaj smo bile le priprosto izrejevane in imenitnega življenja kar nič navaiene. Pa morale smo se ukloniti očetovi volji in čedalje bolj se mi je to prikupovalo. Za delo nisem imela veliko veselja, Čeravno sem v eni uri več storila, kakor so mogli drugi celi dan. Tudi mi je bilo malo mar, da bi se bila kaj naučila; kar pa sem vidila, sem vse posnemala. Postala sem vsem nadležna. Že po naravi k jezi nagnjena, sem se za vsako malenkost tako stogotila, da sem začela kar z nogami cepetati."
Vidite, kaka vojska se je vnela v njenem mladem sercu? Vendar z Božjo pomočjo je junaško premagala skušnjave in nevarnosti ter jela čedalje bolj rasti v čednostih. Gospod je ni zapustil; dajal ji je v serce ljube-sen do pokore in zatajevanja, da so ji posvetne slad-nostf življenja postale zoperne. Še ko so ji mati živeli, je bila jela posnemati sv. Katarino Sijensko, sv. Rozo
iz Lime v lepem življenji, v pokorilih in zatajevanji. Rada je mislila na terpljenje Jezusa Kristusa, ki se ji je dvakrat veliki teden bil prikazal, ves z ranami obdan. To se je zgodilo, ko je bila 7 ali 8 lčt stara; zlasti pa se
t*e zmiraj na boljše obračalo, ko je šla čez dve leti pervi-trat k sv. obhajilu.	(Koneo sledi.)
Mmiičnica Leona 1i M Mi.
III.
Na taki način se potem ne smemo čuditi, da je že stara Atena, domovina modroslovja, štela le 20 tisoč mestjanov, a 400 tisoč sužnikov! Kdo li bo si glavo belil, kadar bere, da je paganski Rim premagavši suž-nike, dal jih 10.000 pribiti na križ! *) Je li rimski cesar Avgust vedel, kaj da je storil, ko je sužnika dal obesiti savoljo tega, ker mu je pojedel prepelico? Zakaj bi se čudili, kako so mogoče pogubne prekucije? Bode li nam se mar čudno zdelo, kako je to, da deržavljani nosijo seboj pripravljenega smodnika, ki smertne kuglje saganja v kronane glave, pak da z nabrušenim nožem smertno gladijo persi svojega kralja?
Prebirajo preroka Ozeja našel sem s živimi barvami naslikano podobo, ki kaže žalostni in pogubni sad razberzdanih ljudi. Evo je: „Sedaj stojijo okoli njih dela njihova; — vsi so kakor peč razžarjeni in požirajo svoje sodnike; vladarji njihovi padajo; nijeden izmed njih ne kliče k Bogu". Serce Človekovo postalo je „kakor golob, bedasto, brezumno". (Osee 7, 2.) Ali mar ni tako?
Leon XIII ponovil je le to, pred čim so svarili že njegovi predniki. Njemu ni preostalo drugo, kakor samo razodeti, zakaj da so voditelji človeške osode mašili si ušesa pred blagovitim opominjanjem. Ker Cerkev stališča svoje svobode ni mogla nikdar zatajiti, ne more tega storiti ne sedaj; ker je vladarje vselej opominjala na nevarnost: mora to isto varuh njenih naukov storiti posebno danes, ko je slo doseglo svoj verbunec, kar vidi vsskdo, komur so zdrave pod čelom oči in kdor si jih sam rad ne zatiskuje.
Večni Kralj, kterega postave se s nogami teptajo, kliče Leona XIII po preroku Izaiju (58. 1.): „Vpij bres prenehanja, kakor troblja povzdiguj svoj glas", da se zabredlo ljudstvo poverne na pravi pot. Sicer „gorjč jim, ker so zašli od mene. Nevarnost jih išče, ker so mi nezvesti. Niso klicali k meni iz serca svojega, nego norčevali so se po svojih govorniških odrih; savoljo žita in vina zbirajo se in odstopajo od mene". (Osee 7, 13.) Ni to dobro zadeta fotografija kuge, ki se klati po svetu?
Kako tedaj bi se nevarna kuga zamogla pokončati? S čim bi se žalostno stanje Človeštva dalo preobraziti? Morda bo to storila sila, meč ali strah pred časnimi kasnimi? Ob, mar ni mogoče vsemu temu uiti? Čuj mo Verra, razbojnika siciljskega; poslušajmo ga, kako svoji družbi govori: „Poropali bodemo Sicilijo. Rop rasdeliii bomo na troje. Jeden del dal bom Hor-tenziju, da me brani in zagovarja; drugi sodnikom, da me nedolžnega okličejo; tretjega prideržal bom sa-se. Ropajmo toraj po volji. — Kaj pa pravi nasilnik Car-tus? On misli: „Kralji imajo vojake, pa sato se vojskujejo. Tudi jas imam orožene možake; vojvoda sem razbojniške čete, pa bom se tudi jas vojskoval in pretepal s potniki." — A nek socijalno-demokratiški časnik pisal je še nedavno: „Nikdo ne more od nemških der-
*) Ali je tedaj „liberalno", da liberalni Lahi v poganstvo nasaj tiSd?	Vred.
iavljanov zahtevati, da bi se oairali na postave nemškega cesarstva. Oni se sicer ne bodo ustavljali očitno, vendar pa moralne dolžnosti ne pričakaj od njih. . Bodo si pomagali sami; maščevalci bodo in sodniki v jedni osebi.... Učite se lagiti, ako hočete postavam biti pokorni."
Nikjer na vsem širokem svetu ne bodes dobil strupa «oper „morilno kugo" človeštva. To zdravilo najde se le tam, kamor nas pošilja Leon XIII. On nas vabi v iekarnico Kristusovo. Njegovi evangelij ima toliko moč, kakoršne „ne najdeš v človeških postavah, ne v vrednih naredbah, ne v orožji vojakov". Le evangelij, nauk katoliške Cerkve — to je zdravilo, to je postava, ki jo je vsemogočna roka Bsma napisala. To pravilo mora si ljudstvo načertati v zakoniku svoje vesti. „Ti tedaj oberni se k Bogu svojemu, varuj milost in pravico ter veruj vedno Bogu svojemu." (Osee 12, 7.) Le kjer prestol Božji terdno stoji, tam ima omahljivi sedež zemeljskega kneza stanovitno podlago.
Ker so se blagi nasveti prezirali pri visokih in pri nizkih; ker je razmčrje med družinami izgubilo svoj temelj: zato Leon XIII svetuje, da naj se ta reč naj-pervo poravoa. To se pa zamore zgoditi le po poti sv. vere. Ooa nerazrfružljivo veže moža in ženo; ona je vladarjem kažipot do podložnikov; ona vzderžuje ravnovesje med starši in otroci, med gospodarji in službeniki; ona tolaži uboge in skerbi zanje s svojimi napravami; bogatinom pravi, da s svojim premoženjem naj pomagajo bližnjemu; ona je v obče — prava učiteljica. Potrebno je toraj, da se nauki, ki jih razlaga Cerkev, vsa-dijo v mlado serce nežnega deteta, ter oBtanejo v njem do hladnega groba. Tako bodo vzrastli kerščanski vladarji, kteri bodo zapovedovali vestnim podložnikom. Tako bo se povemil tisti red, ki ga je oznanoval Stvarniku sveta. Moramo namreč ,,vediti, da Gospod vseh prebiva v nebesih, io da Bog ne gleda na zunanjo veljavo ljudi". (Efež. 6, 9.)
Ko bi posamezniki ravnali po božji volji, takrat bi __ piše Leon XIII — v resnici bila vsaka družina nekaka podoba nebeške hiše, in prelepe odtod izhr.ja-joče dobrote ne bi ostajale le znotraj med domačimi stenami, temveč bi se v obilnosti izlivale na deržave. Kajti „deržava je vert, v kterem samo dotlej lepo cvetje cvetč in krasno sadje rodi, dokler ga žarko solnce svete vere ogreva in tiha rosa nebeške milosti zaliva. Kakor razbeljenega železa varujte se toraj tiste roke, ktera to solnce gasi in to roso ovira; sicer bode usahnilo cvetje sreče, a izginilo sadje blagostanja in napredka". Te preresnične besede je 1850 izgovoril veliki umnik naše dobe, J. J. Strosmajer. Srečen tedaj človek, kteri ne bodi v zbirališča brezbožnikov in ne posluša njihovih kužnih nasvetov, temuč „se derži zakona (postave) Gospodovega, ter njegove naredbe premišljuje dan in noč".
(Pb. 1. 2.)
Bodo li knežje hoteli si vterditi stolice, ki se pod njimi majajo? Bode li človeško društvo spoznalo, da brez Boga samo sebi jamo koplje? Bode li svet poslušal zdravnika, ki s toliko ljubeznijo preiskuje njegove rane ? Bode li kedaj prišlo do tega, da bo Cerkvi dovoljeno obvezati rane razmesarjenega Samarijanca? „ Laglje boš celo mesto sozidal v zraku, kakor pa vtemelil in
vzderžal društvo brez vere", — piše modri Plutarch.
*
Da se ozdravljanje čem hitreje vresniči, opominja sv. Oče svoje duhovne sinove, da bi se z deviško-za-upljivimi molitvami obračali do sedeža milosti Božje.
Ko je bil gerški junak Ahil ubil svojega nasprotnika Hektora, privezal ga je za kola svojega voza ter ga v znamenje slavlja srnica! sedemkrat okoli Trojskega
zidovjs. Zvečer istega dneva pride v Ahilov šotor sivi starček Prijam golih rčk in brez orožja. Prišel je, da bi si od neusmiljenega premagalca izprosil razmesarjeno truplo Hehtorjevo. Pristopivši k Ahilu poljubi mu roko ter pravi: „Premisli junak, pomisli, kako velika je žalost in nevolja moje duše, ko ljubujem desnico, ki mi je umorila najljubšo dete. Daj, Ahil, verni mi telo mojega sinka 1" Ahil se razjoka ter izroči telo žalostnemu očetu. — Kaj li je bilo, kakšno orožje, kaka sila, kakšen strah, da se je omehčalo divje serce gerškega junaka? Bile so to le slabe besede ponižne prošnje! Za to „non impediaris orare semper", — ne dajmo se strašiti pred molitvo, opominja nas modri Sirah (18, 22). S pomočjo molitve so se Ninivljani rešili pogina (Jon. 3). Z molitvo izprosili so milost očitni grešniki (Luk. 18), a razbojnik večni raj (Luk. 23). Orožje molitve bode tudi sedaj skerhalo jeklo strupenega meča; moč molitve zadušila bode smertno kroglo samokresa.
Ko bi drobni červič, kadsr se mu bliža naša noga, zamogel reči: „Stoj, človek! prizanesi živl;enju uboge živalice!" mar se nam ne bi noga v stopinji zspela a telo se pretreslo? A červič? — on bi zmaga!. Dobri Oče nebeški pa da nam ne bi u«lišal serčne molitve? „Gospodova roka se ni akerala, da ne bi mogel da*i; njegovo uho ni ogiušelo, da ne bi mogel slišali" (Js. 59, 1). S tirn pripomočkom — opominja nas Oče ker-ščan8kega sveta Leon XIII — obernimo se pred prestol Božji. To bode pomoč zoper trojedino kugo — komunizem, socijalizem, nihilizem, t. j. zoper odpad od Boga, zoper zaničevanje naravnih in pozitivnih (božjih in človeških) naredb. Molitev nuj bode škit, da pri vladarjih odpravi nezaupljivost do Cerkve, da se vrsvnd pokvarjeno razmčrje človeške družbe, ter da svet zopet vpogno svoj šibki vrat pod sladki jarem Božje določbe!
M. K.
Sveta Trojica Edini Bog.
(Konec.)
Ako bi bil hotel Jezus Kristus osebno na sveti ostati in Svoje kraljestvo vladati, storil bi to ali kakor Bog, ali kakor človek: kakor Bog ne, ker Ga grešni Bvet v Njegovi nebeški slavi in veličanstvu gledati ni vreden, pa tudi zmožen ni; zgled nam je Njegovo spre-menjenje na galilejskem hribu Taboru; kakor človek pa še manj, ker takih farizejev in pismarjev, ki so gledali Njegove čeznatume dela in ob enem od Njega zahtevali znamnja, ter še dolžili Ga zveze s hudičem, — takih množic, kakor je bilo tistih pet tisoč ljudi, ki jih je bil Jezus na gori blizo galilejskega morja s peterimi ječmenovmi kruhi in dvema ribama nasitil, pa vendar še siti hoteli so viditi znamnje, da bi Mu veroveti mogli, — takih farizejev, pismarjev in rnnož c je, da se Bogu smili, še dandanes vse polno; in zato je Zveličar sveti pred vnebohodom izročil vladanje Svojega kraljestva na zemlji pod vodstvom Svetega Duha Svojemu nezmotljivemu namestniku in drugim duhovnim pastirjem za vso čase in kraje, ter pri zadnji večerji vstanovil presveti altarni zakrament v Svoj spomin, kjer je v podobah kruha in vina po Svoji vsegamogočnosti pričujoč s dušo in s telesom, da Ga po Njegovi preveliki ljubezni do človeškega rodi v tih podobah ne samo molimo in Častimo, ampak tudi vživamo, da po Njegovi neskončni modrosti ravno to, kar je dobra brana za minljivo telo za Časno, bodi tudi najboljša hrana neumerljivi duši za večno življenje.
O! ako je temu tako, mislil si boš, zakaj pa je
zmed vsih druzih včr edino le katoliška od vsih strani
*
sasramovana in preganjana; zasramo vana pa Se najhuje od «rovih priveržencev nekega arabskega hlapca, kte-remu je bil cestorijanski odpadenec z imenom Sergij skerpal neko zmčs živinski mesenosti vgajajoče vere, s ktero je potem pastir velblodov nevedne duše slepil? Le počasi, sinko Abrahamov, sej sem ti rekel malo prej, da farizejev, pismarjev in množic se ne manjka nikoli in nikjer. Bom si pa tudi mislil; zakaj, kolikor veče je sasramovanje in preganjanje svete katoliške Cerkve, toliko več resno mislečih in s božjim Duhom nadarjenih ljudi resnice prihaja k spoznanju in se povrača v katoliško vero, med tem ko si njeni zasramovalci in pre-ganjavci zastonj nad Petrovo skalo glave razbijajo, ter dušo in telo pogubijo; med tem ko se tudi tvoj rod, sgubivši deželo mleka in medu, brez poglavarja po sveti klati, vsim narodom nadležen?
Toraj, da zveršim. Sveta katoliška Cerkev po vsem pravu kersti vsako dete, ki na svet pride, v Imenu Trc-jedinega Boga. Njegovemu Imenu čast, večno slavo pojejo katoliški duhovni v predgovoru sv. maše in izrekajo trikrat: Sveto. V tem Imenu sklepajo mir med sabo kristjanski kralji in cesarji. V tem Imenu se vsak dober kristjan vleža in vstane, se z Njim zaznamnja pred molitvijo iu po molitvi, pred jedjč in po jedi, pred delom in po deli. Bitje Trojedinega Boga je glava in središče vsih naukov prave vere, je pervi začetek in zadnji cilj in konec vseh stvari; bodi Mu toraj čast in slava na vse večne čase. Amen.
Na Reki, 20. svečana 1879.	Weninger.
Bruiiie tirusiva in knjižnice r pomoč ti utium v vicah.
(Konec.) D) V nemškem jeziku:
1.	St. Benedikts-Stimmen, Lambach, Ober-Oesterreich; mesečnik, cena 75 kr. na leto.
2.	Handbuch der Erzbruderschaft der ewigen Anbetung zur Rettung der armen Seelen im Fegefeuer. Lambach 1877; cena 20 kr
3.	St. Benedikts-Büchlein. Bedeutung, Ursprung und Privilegien der Medaille des hl. Benegikt, nach dem Französ. des Dom. Gueranger. Cena 60 kr. (Einsiedeln C. u. N. Benzinger.)
4.	Blicke in s Jenseits von Dr. Conrad Martin, Bischof von Paderborn; 1-50 Mark. Pri Franz Kirchheim in Mainz.
5.	Erbarmet euch der armen Seelen im Fegefeuer; P. Rosignoli S. J. (Ereignisse aus dem Jenseits.) Zaloga: Bonifacius-Verein.
6.	Armen-Seelen-Trost; Knoll, str. 558; cena 1 gl. 38 kr. Zaloga: Auer in Donauwerth in Baiern.
7.	Allerseelen-Monat; 448 str. Zaloga: Benzinger in Einsiedeln in der Schweis.
8.	Der Monat November, von P. Dosenbach. Zaloga: Herder in Freiburg.
9.	Trost der armen Seelen, von Ackcrmann. Zaloga: Benzinger.
10.	Werkstätige Blicke ins Jenseits, von Ludwig Donin. Pojasnjenje družbe in bratovšine Pariške, od visokoč. ljubi j. škofijstva poterjene. Pri Baronin Con-stance v. Pillersdoff; Wien, I., Seilerstätte, 17: cena 35 kr.
11.	Vita zur heilsamen Mahnung für die Lebenden, von Donin. Dobiva se, kakor št 10; cena 80 kr. So
pa molitve, premišljevanja in doeodbe za vse dni v mesen, z molitvenikom za duše v vicah. *)
Ogled po Slovenskem In dopisi.
Iz Ljubljane. (Čast komur Čast.)
„Čudna prikazen, da se mora dandanes keršeanstvo boriti proti lastnim otrokom, kakor se je nekdaj proti rabeljnom!"
Chateaubriand.
„Človek se ni razvil v naravnem ravnotežji in soglasji; za umom mu je zaostalo serce! Kaj je um bres aerca! Ravnotežna morata biti, v enaki meri razvita: to je prava človeška omika. Um je storil svoja čuda, zdaj naj svoja etorl — serce! Ljubi svojega bližnjega, kakor samega sebe, naj lepša beseda, kar jih je bilo govorjenih v človeškem jeziku, ta beseda se ni še vres-ničila; vresniči se naj in človeštvo bode na verhunco svojega razvoja, doseglo bode svoj poklic, svoj namen." — „Plemenitost bodi ge*io vsakemu za-se, plemenitost naj uči, budi, širi med svojimi brati vsak izmed nas..." itd. — Kako so lepe te besede, ki jih je zapisal „Zvon" v 4. listu ietjšnjega letniku! Nekaj tednov popred sem tudi jaz nekje zapisal in podpisal enake besede: „Serca serca naj bodo boljša, prav blaga — taka kakor jih bla'-gruje evangelij na vsih svetnikov jpraznik; — potem se je nadjati jasniše prihodnosti!*
Pa vse take besede o blagovitosti in plemenitosti Človeškega serca bodo ostale tako dolgo le gole besede, gluhe fraze, dokler se ljudje posamno in skupno ne po-primejo večno stalnih načel sv. vere in dokler ne začnejo po teh vzvišenih načelih misliti, pisati, delati -— živeti! Vsa plemenitost serca je izrečena v desetih zapovedih, ki jih je Bog že slednjemu kot natorno postavo v serce zapisal, in ker so sčasoma človeške strasti čedalje bolj izbrisale to Božje pisanje is serca, jih je še posebej na Sinajski gori med gromom in bliskom dal za Izraelsko ljudstvo, in Jezus jih je poterdil in razložil za vse ljudi, za vse narode.
Ker je blaženje človeškega serca, ali recimo naravnost : spolnovanje zapovedi Božjih, tako težko zavolj strasti, ki se obesijo že koj na mlado serce in ga kakor svinčena teža v neplemenitost tlačijo vse žive dni, zato je Jezus obljubil in dal svojo nebeško pomoč: postavil je sv. cerkev, njej je izročil svoje zasluženje na križo, ker je postavil ss. zakramente, njej je izročil svoj božji nauk in naročil vredovanje službe Božje io sploh bogo-častja.
Kdor vestno spolnuje zapovedi Božje in cerkvene: le-ta ima v resnici blago, plemenito serce, in njegovo serce bo čedalje boljše in plemenitejše, naj živi in dela v kterem koli stanu.
Ravno v ta namen: serce čedalje bolj čistiti, blažiti ob kratkem, doseči keršansko popolnomost, ali — da govorim z besedami svetnih pisateljev — doseči naj večo plemenitost serca, ki je na zemlji mogoča, v ta namen se je v sv. katoliški cerkvi naravno in takorekoč sam od seb-j razcvetel poseben stan — samostanski. In jaz se nikogar na svetu ne bojim ter očitno izrečem: da verhunec plemenitosti, cvet blagega življenja jo samostansko ali redovno življenje, zlasti če tudi (ksr je skor sploh) svojo v zatajevanju pridobljeno plemenitost še med druge, posebno mlade, rasširjuje s podučeva-njem itd.
*) V laškem in francoskem jeziku se utegne pozneje kaj naznaniti, ako se g. pisatelju posreči kaj bolj doveršenega sostaviti.
Da ae sem ter tje pripeti, da tadi v samostana kako serce ni dovolj blago in plemenito, je mogoče in je bilo mogoče slasti v bolj smedenih časih: ali dobra «aredba ni sama kriva, Če ae od vsacega posameanega ne spolnujejo njena dobra pravila. Ce se ena opeka is strehe smaane, še ni hiša raskrita; draga se vdene, pa je. Od tistih nevrednih pisateljev pa, kteri imajo černo navado, da v cerkvenih napravah le Judeža povsod in zmiraj vidijo, slikajo in opisujejo, enajsterim poštenim zvestim aposteljnom pa le ene slike ne privoščijo, se z zamerzo proč obračamo, naj bo njihov jezik slovenski, nemški, francoski, angleški, ali kteri koli.
Če temu se pristavimo zgodovinsko dokazano resnico, da bo redovi za pravo kerščansko oliko naj prčd in naj zdatniše delali, in če še omenimo, da grajajo jih le tisti, kteri grajajo sploh vero in posebej sv. katoliško vero, pridemo do sklepa: vsak, kdor je za dobro in blago vnet, mora jih čislati in spoštovati: čast, komur čast!
Ali ker ae ravno serčna plemenitost (Edelrauth) čedalje bolj umika s sveta, zato se redovi tolikrat napadajo in sumničijo. Ne bom ponavljal, kaj se drugod e raznimi redovi godi, pregledati hočem le, kako so se pri nas začeli obnašati nekteri do vsega spoštovanja vrednih gg. Uršulinaric.
„Tagblatt" — hvala med drugim tudi šolskemu svetu — jih že zdaj nekaj časa pri miru pusti; začela je zdaj „Schalzeitung", ktera rada zaničljivo pogleduje, kar je očitno včrskega. Koliko je g. Petkovšek pokazal plemenitega serca v svojem spisu: „Die Schulen der Klosterfrauen", to naj sodijo umni čitatelji iz tega, kar nasledva. Že precej v začetku, ko govori o vstanovitvi uršu-linskega reda sploh, nekako čudno zavija, ko tako blagi začetnici, sv. Angeli, pritika „Schwärmerei"! So tedaj apoštovane uršulinarice duhovne hčere „einer Schwärmerin"? Ko bi g. Petkovšek na ulicah pobral kamen, pa ga vergel v pervega človeka, ki iz cerkve pride, sato ker se je prederznil, da je šel molit, bi li bilo veče razžaljenje, kakor je to, če se upa očitno žaliti vso veliko duhovno družbo in posebej v enem mestu več ko 40 osčb, ki z vnetim sercem spolnujejo poklic, ki ga je načertala sv. devica V Stavek „wo man solchen religiösen mittelalterlichen Tendenzen gern Vorschub leistete", bi se bil dal tudi bolj tolerantno zaviti. Zelo netočno in jako netečno je omenjen namen Uršulinskih vstavov, češ, „in welchen vermeintlich elegante Bildung und feiner gesellschaftlicher Ton erworben werden soll". Če je s tem stavkom sploh kaj hotel povedati, je vprašanje, na kako podlago naslanja svojo terditev. Pravila, po kterih živijo in učijo uršulinarice, ao znane, zato ni treba tako akrivnoatno-nagajivo ongaviti. O tem ae berejo (v „Lehrbuch der Geschichte der Pädagogik von Dr. Albert Stöckl, ki je mož učenjak, da mu malo ena-cih — altro che Dittes etc. — na atr. 254) ailno lepe beaede: „Poseben oddelek namreč v pravilih daja Ur-Šulinkam navod, kako naj vspešno podučujejo sebi izročeno mladino. Tedaj je namen te družbe otročja od-goja v znotranji šoli (Pensionat), kakor tudi v šoli, ki jo obiskujejo drugod stanujoči otroci (zunanja šola). Naloga Uršulinkam je ta, da izobražujejo mladini duha in aerce in da deklice kerščanako podučujejo, z namenom tako Boga poveličevati. Naj vse, ktere so v tej družbi, pomislijo, da imajo biti učenke po navadnem namenu Božje previdnosti gospodinje in matere, in da le v resnici čednostna in bogaboječa mati more spolno-Tati vse svoje dolžnosti. (Es sollen sile Mitglieder der Gesellschaft bedenken, dass die Schülerinnen gemäss dem gewöhnlichen Plane der göttlichen Vorsehung Gattinnen und Familienmütter werden sollen, und dass nur «ine wahrhaft tugendhafte und gotteafurcbtige Mutter
alle ihre Pflichten erfüllen kann.) Seatre, ktere ao pri učenji, naj pred vaem pazijo na otroke, ter zlaati nato, da ae odatrani vse, kar bi utegnilo nedolžnost žaliti, in ničesar naj ne opuatijo, da apet pridobijo one, ki so ae pregrešili. Otroke naj le smérno hvalijo, da lastno ljubezni ne zbudijo. Preveč prijasne naj ne bodo do otrók, marveč pri vsej dobroti)ivosti naj ohranijo častito resnobnost do njih" itd. Taki ao v pravilih uršulinskih izrečeni nameni nunskih šel I
Že prav do gerla zoperno je, da ta list akor v vsaki številki naaprotni stranki, ki jo zaničljivo klerikalno imenuje, očita „Habsucht, Säckel, Sack" in kar je taeih posod, kamor ae denar apravlja. V takem očitanji 8e še tukaj tako daleč apozabi, da celó onim, ki se za samostan odločijo, nekaj enacega očita, ko bi vendar moral vedeti, da oaebna revščina je evangeljaki svet, je podlaga samostanom! V dokazovanje nasprotnega ae ne spuščamo, ker o tacih reččh govoriti je malenkoatno, če ne prihaja iz nevošljivoati, pa od kake druge atraati; le toliko rečemo, da kteri radi drugim žepe očitajo, jih navadno imajo na avoji lastni suknji tudi prišite, in pa precej globoke. Znano je vsi m, kdo je največ govoril o „žepih", in govori še o vaaki priliki.
Kar tiče francosko kljukico „faute de mieux", ali kar zadeva „Beruf aus Neigung und Liebe", je gosp. P. tudi „auf dem Holzwege". Nočem kola a kolom odvračati, da bi komu kaj očital, toliko pa rečem: ko bi imeli vsi učitelji in vbo učiteljice le vsak po dve tretjini tistega poklica, enako keršansko ljubezen, vnemo in pridnost pri spolnovanji svojih dolžnosti, kakor imajo to v obče redovnice, potem bi smeli z veselim sercem zaklicati: blagor tebi, dežela!
Kamen „in galanter Weiee aus dem Schulstaube zu heben" na atr. 86, ko g. P. sumniči učni poklic pri redovnicah, je popolnoma na napačno stran padel. Vse dame po Ljubljani n. pr. lahko pričajo, da delajo nune prav do visoke starosti, kar bi se dalo statistično dokazati in je tudi nekoliko g. P. sam dokasal, ker pozneje omenja, da so se redovniike šole od 1. 1861 do 1866 (menda na Francoakem) sa 3823 pomnožile, avetne pa za 854 (') zmanjšale. Kako rade pa ao avetne učiteljice pri Šoli in kako dolgo menijo oatati v „šolskem prahu", naj grejo gospodu P. same povedat, če jim je drago.
Toliko, bi mislili, da je dovelj; za sméroega človeka že zdavno preveč. Ná, kar ae vanje v 7. štev. na str. 102 — 104 neotesanega psovanja, kakor toče zoper ženske redove sploh.
Kakor v strastnem govorjenju aploh, ae tudi tukaj v pisanju ena in ista reč večkrat ponavlja in s rasnim blatom ometuje. Biatveni obseg je pa tale: 1. Ženska sploh ni sa šolo; in čeravno pravi g. P., da v„Sch.-Zu za rešenje tega vprašanja ni pravi kraj, ga vendar enkrat, pa še enkrat in pa spet enkrat rešuje; 2. „desto entschiedener" pa terdi, da nune niso zato, češ a) „wegen ihrer nicht über-aondern unnatürlicher (sic?) Lebensweise", b) ker se družini in deržavi odpovedó, c) ker je aaketično življenje, češ, zunaj človeške natore, „völlig eine Krankheit" ter ae amé ie v tem amialu ter-peti, ker brea reakcije ni tega, kar g. P. imenuje „Ent> wickelungstrieb and Lebenareiz"; d) terdi, da naoake šole niao za rabo, češ, da njih odreja goji mračnost, enoatranoat, da je aamoatan „für viele Nounen eine Art Heilanstalt für religiöse Ueberreiaungen oder prosaische Uebel", kako neki bi take bile mladini aa odgojiteljice ? Podtika dalje tem šolam bresmiselno blebetarijo vérskih molitev, preobkladanje a pobožnoatmi, nenaturnoat, pri-ailjenoat, sgolj tlsčansko beriženje na psmet. Sploh, kar se more sanikarnega, aaničljivega, napačnega mialiti o šolab, to bode gotovo g. P. našel v nunskih iolah, če
tudi naj beri s še nikoli nobene videl ni. Sredi katoliške Ljubljane, v katoliški Avstriji (in to ie celó v pedago-gičnem lista 1!) se dersoe pozitivno rssodeoje saničevati in sametati, ko piše: „Die Wissenschaft soll su Gott, nicht Gott aar Wissenschaft führen, so das Leben sa Gott, nicht umgekehrt" itd.; 3. ženske, ktere so se v kterem koli samostana učile, so tedaj sanikarne in revne stvari: a) „Es irren somit die im Kloster erzogenen Geschöpfe ohne sichere, gesande Begriffe in der Welt heram, man bat sie sa wenig das Bach der Natur stu-diren lassen and der Katechismus vermag sie nicht selig sa machen"; b) tam so dobile nekakšen „Gemüth, das ein Zug von Griesgrämigkeit durchsiebt! Das Hers wird nur ein Schwamm, daraas religiöse Gefühle träa-teln, sie siod aber pares Wasser"!... Lep „kompliment" n. pr. ss ljubljanske gospé in sploh matere!
Ad 1. Memogredé omenimo, da citsti „Malier ta-cest in ecclesia"; „Einem Weibe gestatte ich nicht, dass es lehre", zadevajo cerkev in ne iole. Iz te smedarije lahko ie naprej sodite smedenost celega sostavka, posnetega is frsmssonskih soperverskih bukev. Sicer se pa ne spaščam v to vpraiaoje. Ali ženske res sploh niso sa rsbo v šoli, kakor uči g. P.: o tem naj se sme-nita s g. direktorjem Hrovatom ter z mioisterstvoio; poleg tega naj mu gg. učiteljice in pripravnice sp šejo pohvalno in sabvalno pismo.
sd 2. Terditev da nune niso sa ačenje, je pošastna neresnica, ktere naj se noč in dan sramuje g. P., ia tisti, kdor mu jo je našeptsl. To priča 1. sa Ljubljano
а)	šolski nadsorniki in dragi iolski organi, ki so se napredka od bliso že velikokrat prepričali in ga hvalili: tam tem sapisano videl, in tvojim očem smé vendar vsak bolj verjeti, kakor sovrsžnikovim besedam;
б)	oni gg. profesorji na takajinji pripravnici, s kterimi sem imel priložnost govoriti, so mi naravnost rekli, da učenke, ki od nan pridejo, to v obče dobro pripravljene (da pa v nobeni šoli niso vsi dobri, kdo bo to boljše vedel, kakor nčitelj ia svojih učenških in učiteljskih lét?); znano je, da teh učenk pri sprejemni skušnji, ki je sa ženske moči dovelj težka, le maloktera slabo opravi. Kaj pa hočete g. P., še več? c) se ravnajo po ravno tistem učnem načertu, imajo ravno toliko ar, ravno toliko predmetov (med njimi tadi „das Bach der Na-tur"), so ravno tako nadzorovane, kakor svetne učiteljice, in tudi ravno tako zprašane in poterjene, stare po stsrem, nove po novem, — basta! Da pa je ona terditev sastran nunskih šol tudi sploh neresnična in hadobna ismišljijs, priča nepristranska zgodovina. Menim, da bo zadosti, če citiram le nekoliko stavkov (kogar sanima, lahko sam poišče in bere) iz že pred omenjene dr. Stöckelnove zgodovine: „Bis auf den heutigen Tag wirken die Uraulinerinnen fort in der Pflege der weiblichen Ersiehung and ihre Opferwiliigkeit, ihre Hingebang an ihren Beruf bat sich stets glänzend bewährt. Wenn man aaf Seite de« Protestantismus erst spät aaf den Gedanken kam, data ja die Erziehung des Mädchens am besten durch weibliche Erzieherinnen geleitet werden köone, so hat dieser Gedanke in der katholischen Kirche stets als selbstverständlich gegolten and ist aacb darnach gebandelt worden. Aber es können such blos in der katholischen Kirche weibliche Lehrerinoen sich hersnbilden, die für diesen Beruf sich eignen. Die weibliche Lehrerin muss tämlich, wenn sie ihrem Berufe nschkommen soll, suf das Familienleben versichten. Eine freiwillige Jungfräulichkeit kennt aber blos die katholische Kirche. — Wer ausser der Kirche steht, dem ist eine fre willige Jungfräulichkeit aas Liebe sa Gott völlig unverständlich. Daher haben sich auch von jeher nur Ordeoslehrerinnen bewährt. — Das We b kann am besten durch das Weib ersogen werden....
Und der Geist der Kirche hst solche gottgeweihte Jungfrauen stets erzeugt, and aach in der Zeit, in welcher wir gegenwärtig stehen, bat es, wie wir sehen, an solchen nicht gefehlt. Die Ursalinerinnen repräsentiren in dieser Zeit das weibliche Lehramt, und das viele Gate, das sie gewirkt haben, gibt ihnen das Anrecht aaf unsere volle Anerkennung."	(Koneo nasl.)
Sveta Lizabeta.
Na kraljevem stolu Luč izhaja sveta, B°g jo .ie izvolil: Hči ie Lizabeta. Nje življenje, Nje terpljenje Beri, premišljuj zvestč, Uči Doti se v nebo!
a
Zgodaj hčerka mala Staršev prav gorečih Čednost je kazala, Milost do terpečih; Vse nje djanje, Prizad'vanje Gnalo jo je le k Bogu, Ljubemu Zveličarju.
Zgodaj pa zgubila Mater je preljubo; Se bolj se zročila Je Bogu za zgubo: Mu služiti, Ga ljubiti Prav iz celega serca — To je njena želja b'la.
V	zakon zaročila Z voljo se očeta, Bogu zvesta bila Vselej Lizabeta.
Ženin včren, Cist in zmčren, Bil je vsmiljen vitežnik, Grof Tirinski — Ljudovik.
Ona v vsi svetosti Je napredovala,
V	knežji visokosti Vsa ponižna stala;
Prav bogata Sredi zlata Ona vbožno le živi, Zlato revežem deli.
Vse na knežjem dvoru Hoče čedno imeti, In v družinskem zboru Noče nič terpeti, Kar žaljivo, Spotikljivo In pregrešno bi bilo Čisto, kar kali ok6.
O kako molila Je z otroci včrno, Z zgledom jih učila, Modro, stalno, zmčrno, Stanovitno In očitno Bogu dajat4 dolžno čast In zatirat' greha strast!
Jezusa življenje
V	mislih ima rada, In njega terpljenje Lizabeta mlada
Premišljuje, Sožaluje Solznih ginjena oči Vse do konca svojih dni.
V	zgodoji pa mladosti So nad Lizabeto Prišle tud' bridkosti In gorje nešteto:
Žalovala In jokala Je, ko mož na vojsko grč, In na tujem umerjč.
Z deteti pregnana Mora krog laziti, In zaničevana Zunaj prenočiti: Vsi premožni Nje podložni Se boje ji pomagat', Ker jo čerti možev brati
V	tugi Boga hvali, Vdd se njega volji; Srečna pa bo kmali, Vrača se na bolji:
Vse svitlosti, Visokosti Se ji v novo podelč, To junaki pridobč.
Pa za vse ne mčni Nič se vdova sveta, Le ponižnost cčni Sveta Lizabeta: Vse bogastvo, Veličastvo Svoj'mu sinu prepusti, Sama v samostan beži.
Oče zdaj kraljevi Vse to zvč in sliši, Noče, da je v revi, Imeti če jo v hiši; Lizabeta Pa vsa vneta Terdno sklene, govori, In očetu poroči:
„Bolj sem srečna v revi, Oče moj preblagi! Kot ste vi v kraljevi Hiši zlati, dragi: Ne branite, — Veselite Se, ker vaša srečna hči
V	službi Božji zdaj živL
Rajska ta nevesta Malo še živela Jezusu ie s vesta, Njemu hvalo pela; In v prikazni Prav prijazni Jezus sam povč ji zdaj^ Pojdi z mano v sveti raj!"
Bvitoslav.
Sveto Detinstvo.
(Dalje.)
Dostikrat slišimo reči tega ali druzega: ,,Kako vesel bi bil jas, ko bi vedel, da sem kako dušo rešil in k Bogu pripeljal, kjer bi se zdaj veselila in za-me prosila." Glej, ljubi bralec, ni ti treba iti za misijonarja, zadosti je resnična volja; pristopi v družbo sv. Detin-atva in rešil boš mnogo duš z molitvijo in z milodari. Ud te dobre naprave pa zamore biti vsak keršen otrok in vsak odrašen kristjan ter k temu ni potreba druzega, kakor da se vsak dan moli „Češena si Marija" s pri-atavkom: „Sveta Devica Marija, prosi za nas in za uboge neverske otroke." Ako je otrok, ki v to družbo vstopi, ¿e čisto mlad, zamore mesto njega kdo drugi to molitvico opraviti. Daije ni treba druzega darú, kakor dati na mesec po dva solda, kar se oddaja ali čast. gospodu iajmoštru Jurju Krašovicu v Smartnu pri Kranju, ali pa vredništvu „Zgod. Danice", kjer se tudi v to družbo vpisuje. Ti darovi se potem pošljejo glavnemu vodstvu tega društva v Solnograd, od tod pa v Pariš, od koder se v velikih zneskih razpošiljajo dotičnim misijonarjem v neverskih krajih. Ako kdo več podeli, postane do brotnik te lepe naprave. Kdo bi pa tudi ue podaril rad kacega darú, ako sliši, da v krajih, kjer otroke v suž-nost prodajajo, se za 10 gold. 50 kr. odkupi en otrok; po mnozih krajih, zlasti kjer lakota pritiska, pa se celó aa malo soldov? Zopet v druzih krajih, kjer neverni starši ispostavljajo svoje otroke, katere pa potem misijonarji in usmiljene sestre sprejemajo v svoje vstave, pa ni potreba druzega, kakor toliko pripomočkov, da jim zamorejo Bkerbeti za hrano ter lepo keršansko od-gojo. Glej, v malo letih si že lahko iz sužnjosti odkupiš otroka, kateri utegne posneje sam postati misijonar ter goreč oznanovalec sv. vere, ali sploh kak velik dobrotnik človeške družbe med pogani samimi. Ali te ne bo veselil tolik sad tvojih majhnih darov V Otroke smerti rešiti, v otroke Božje preroditi, po keršansko odrediti, odtergati jih peklu in satanu ter jih pridobiti za nebesa in Boga, ali ni to lepo in imenitno delo?
Kdor to le količkaj pomisli, pa pri vsem tem mlačen in merzel ostane, ta nima človeškega, nikar že ker-ianskega serca.
Starši, dajte otroke zapisati v družbo, katera je, kar pravi že ime „Detinstvo" samo, vstanovljena posebno sa otroke, v družbo, ki so jo škofje vstanoviii, papeži poterdili ter jo zlasti sedanji čas vsemu svetu gorko priporočili in jo bogato z odpustki obdarovali. Po Franciji, Belgiji in druzih deželah se po „sv. Detinstvu" veliko tisoč milodarov nabere za reševanje neverskih otrok ter za razširjanje sv. vere. Otroci, te male, slabe stva rice pred svetom, so po besedah sv. Pavla posebno od Boga izvoljeni, da bi s svojimi molitvami to, kar je močno pred svetom osramotili, veliko še poganskih narodov spreobernili k pravi veri ter pripeljali k življenju, kakoršno se spodobi človeku, kteri je podoba Božja. In da otroci res kaj tacega dosežejo, si lahko že vsak aam misli. Ako namreč Bog usliši molitev skesanega grešnika, koliko prej in raji bo uslišal molitev nedolž-
nih otrčk, katere je Kristus, ko je še vidno na zemlji bil, tako ljubeznjivo blagoslsvljal ter jih močno v varstvo priporočal, da bi ne bili pohujsani. „Danica" bo ismed mnogo druzih prinašala tudi več tacih zgledov, le pridno jo berite ter nikar ne prezirajte spisov s naslovom „sv. Detinstvo". (Dobro in želeti je, da bi s« tudi knjižica „Misijon otrok", rasŠirjala in prebirala; v prihodnje nam je pričakovati še več drusih enacih knjižic tudi v slovenščini, slasti ako bo število udov dela sv. Detinstva naraščalo.) Vedite, da s tem društvom se ne pomaga le neverskim otrokom, to društvo ali delo je silne koristi tudi vsi keršanski mladini. S tem, da otroci molijo za nesrečne neverske otroke ter za nje darujejo mali darek (2 solda na mesec), se tudi sami vedno bolj in bolj navzemsjo keršanskega duha, se vadijo v ljubezni do bližnjega, v pokoršini do staršev in viših itd.; sv. vera se v njih mladih sercih vedno bol| in bolj vterjuje, kar je tako silno potrebno slasti današnji dan, ko je keršanska mladina ispostavljena tolikim nevarnostim zgubiti naj dražji nebeški zaklad sv. vere, zsiti na krive pota ter zabresti v naj ostodnili pregrehe. Pač so resnične besede amerikanskega misijonarja: „Ne včm odločiti, komu delo „sv. Detinstva" bolj koristi, ali nevernim ajdovskim otrokom, ali otrokom keršanskih staršev." In vsega pomislika je vreden tudi nauk skušenega dušnega pastirja: „Duhovni in tudi svetni učeniki, kateri hočejo sebi izročeno mladino po keršansko isrejati, si v dosego tega namena ne morejo boljšega pripomočka izvoliti, kakor je ta, da pri nji vstanove delo „sv. Detinstva".
Razgled
po svetu.
Sv. Oče so Henr. Fournier-u, francoskemu poslancu pri visoki Porti, podarili red. sv. Gregonja Vel. To pa za njegovo prizadevanje pri visoki Porti, da seje srečno končalo armensko raskolništvo na Jutrovem, ter je pregnani katol. patrijarh Hassun od sultana zopet po-terjen, armenski raskolniški patrijarh seskat. Cerkvijo zopet zedinil in vsled tega pridobljenega tudi veliko raskolniškega naroda za katoliško Cerkev. Francija, če tudi je dom& močno jakobinarska, pa vender zunaj veliko dela v prid katoliške Cerkve.
Napad na ruskega cara. Velikonočni ponedeljek okoli devetih dopoldne je v Petrogradu neki človek v uniformi štirkrat zaporedoma revolver sprožil na ruskega cara, ko je bil le-td na sprehodu v bližavi simskega dvora. Memogredoči in straž« so precej sagrabili hu-dodelnika, ki je pri tem še enkrat vstrelil, vendar cesarja nič ni zadel, temuč le nekdo bližnjih je bil v lice malo oplazen. Napadnik, boje finančni sluga Sokolov, se je hotel potem sam s strupom umoriti, pa to so od-vernili in odpeljali so ga v peter pave!sko terdnjavo. — Ta grozovita novica je ves svet pretresla in vsi vladarji s sultanom vred caru čestitsjo, da je odšel najhujši nevarnosti. Prežalostna dogodba je doslednjost novošeg-nih očitnih vravniv; večidel ima zmota enako — in veli-krat veči pravico kot resnica: gospa zmota pa s tem nikoli ni zadovoljna, kajti ona sama hoče gospodovati: nad zvezde postaviti svoj sedež. Dokler svet zopet ne sprejme pspeža in njegovih naukov, bo zmeraj huje; brez papeževega rešenja ne bo rešenja.
Francoska republika je po ministru za notranjstvo ukazala vohuniti pridigarje po cerkvah! Se vč, to so nevarni ljudje — vse drugač kot jakobinarski klavci visokih vradnikov in vladarjev! Svet je bil m bode vertoglav.
Cvet in sad zveste molitve.
Zahvala.
Na prošnjo Marije in sv. Očeta Pija IX je mala deklica božjasti rešena. Vedno češena N. lj. G. presv. Serca!
Iz Ljubljane po g. J. Rozmana, 16. m. trav. 1879.
Prošnje.
Skerbna mati priporoča svojo hčerko Naši ljubi Gospej presv. Serca v posebno varstvo. — Ubog šolar-ček priporočam svojeg* očeta Naši ljubi Gospej in sv. Jožefu, da bi opustili neko hudo navado, katera je vsrok velike revšine in strahu v družini. S teto prosiva ude te bratovšine, da bi pomagali doseči to milost. — Mla« deneč, že nekaj me6cev na persih hudo bolan, pri kte-rem ni sdatne pomoči od sdravniške strani, se serčno priporočuje bratovski molitvi N. lj. G., da bi mu Ona sprosila ljubo sdravje, ako je duši v sveličanje.
Bratovske sadove.
Nameni in priporoČevanj a pri sv. maši in sploh v molitvi ta mesec mali traven 1879.
I.	Glavni n amen i: Spreobernjenje terdovrat-nih grešnikov in sploh prav obilen aad sv. leta.
II.	Posebni nameni:
22.	msl. travna. Ss. Soter papež muč. 177 in Kaj papež, Dalmatinec in sorodnik Dioklecijanov, muč. okoli 1. 296. Priporoč.: Cerkev na Rimskem in Dalmatinskem. Zatrenje ostudnih pretepov. Spreobernjenje tistih, ki Božjo službo zanemarjajo.
23.	Sv. Vojtčh (Adaib^rt), škof v Pragi, muč. 1. 997. Priporoč.: Cerkev na Češkem. Spreobernjenje ponočnjakov. Zatrenje kletvinje.
24.	Sv. Juri, vojšak pod trinogom Dioklecijanom, jo brez števila muk preterpel sa sv. vero okoli I. 290. Priporoč.: Vojaški mladenči sa vero, čednost, službo Božjo. Sadežem vgodna spomlad. Spreobernjenje pijancev.
25.	Sv. Marka evang., učenec sv. Petrs. Dsnašnjo procesijo je bil zapovedal sv. papei Gregorij 1. 590 soper kugo. Imenujejo se današnje molitve „litanijae majores", veči liUnije ali prošnje, ker imajo sačetek od veči Cerkve, ki ie ravno rimska. Verniki naj bi se sopet obilniše poprijeli procesij, ker po očitnih in skupnih molitvah se veliko od Boga sprosi, slasti tudi od-vernitev nesnsnih bolesen, kakor kuge, kolere, davice (difterite) itd. — Priporoč.: Cerkev v Egiptu. Dar molitve. Odvernjenje neznanih bolesen.
26.	Sv. Klet, tretji papež in moč. 1. 91, in sv. Msrcelin pspež, krivično sa tožen, da je daroval mali-kom, ki je tudi kri prelil sa sv. vero 1.304. Priporoč.: Prsvice sv. Očeta Šolska mladina sa strah Božji. Živa rera.
27.	II. nedelja po vel. noči. Evang.: Jezus dobri Pastir. Sv. Cita devica, dekla L 1272. Priporoč.: Ker-šanski posli sa čednost in živo vero. Bolniki. Cerkev t Bulsrariji in sploh na Jagu.
28.	Sv. Vital misijonar, močen 1. 171 v Raveni. Priporoč.: Spreobernjenje divjih sovražnikov sv. vero. Bolni in umirajoči. Duše v vicab.
29.	Sv. Peter Veronec, ubit od krivovčrcev katarov 1. 1252; kličejo ga na pomoč soper bolečine v glavi. Priporoč.: Spreobernjenje turkov in aratK>v. Rasusdana mladina. Ubogi starčki in vdove.
30. Sv. Katarina Sienska, redovnica 3. reda sv. Dominika I. 1380. Priporoč.: Deviški stan. Otročiči. Spreobernjenje poganov. Vsi bratovšini priporočeni.
Listek za raznoterosti.
Iz Ljubljane. 16. t. m. so bili cerkveno vmesteni: Prečast. gosp. A n t. Mlakar ko kanonik v Novem mestu; Č. g. Jan. Dovič ko fajm. za Merno peč; č. e. F r. Dolinar za Horjul.	* ' 6
-J- 6. Peter Kozler, mnrgoznani, blagi domoljub, je po dolgi bolezni preteklo sredo umeri. Bog mu daj večni .mir.
C. g. Fr. Vidic, kaplan pri sv. Ignaciju, Ljubljančan, je postal dekan v Kaoalu.
Za Slavno 251etniC0 Njiju cesarskih veličanstev povsod pripravljajo razne slovesnosti itd.
Iz Tersta. Nj. veličanstvo so tukajšnjemu semenišču podariii 3000 gl. Bog jih blagoslovi za tako velikodušni dar.
Poslednje novice. Čudne reči se motajo v Egiptu» V dclgovih zakopani Lameatni kralj Ismaifje Angležem in Francozom (drugi pravijo: judom) tako zlezel v pesti, da je tudi par ministrov imel iz teh narodov, kterih pntiekanja pa ni mogel prenašati in jima je vrata pokazal. Ker sta pa Anglež in Turk tako priserčna pri-jatla (V), je Anglež Ismaila pri sultanu založil, in zdaj sultan Ismaila boje celo odstaviti žuga in mu sa naslednika poslati Haiim paša v Aleksandrijo. Tudi ministri v Carigradu so zadovoljni s tem, naj se postavi v Egiptu začasna vlada ter se preiše pismo (ferman), po kterem je vstanovljena dedna pravica. Francija hoče delati v edinosti z Anglijo v tej zadevi.
Mtothorshe spremembe.
V Teržaski škofiji: č. g. Valentin Orel, župnik v pokoju, je umeri 4. t. m. R. I. P.
JDobrotni darovi•
Za poŠkodvane s povodnijo na Notranjskem: Za-goriški Andrej 5 gl.
Za katoličanstvo in katoličane v Bosni: Zagoriški Andrej 10 gld. — Č. g. Val. Lah 10 gld. — Neimen. 5 gld.
Za cerkvico Marije Device na PertovČu: Č. g. Fidel Okorn 5 gl. (Poalali bodemo č. g. župniku v Selce. Vr.)
Za sv. Očeta: P. Melhar 25 sld.; L. Žigman 20 sld.; M. Bakše 60 sld.; J. Nadlišek 1 gl. sv. Očetu sa pirhe; družina Sušteršičeva 5 gl. 30 kr. — Neimen. g. bogoslovec v znamnje ljubezni do namestnika Kristuso-vega — 1 gl.
Za Boiji grob v Jeruzalemu: Po č. g. L. Aleša župnika 4 gl. 50 kr. — Is Kersnic č. g. fajm. z duhovni)« 1 gl- 70 kr. — Od predmestne fare M. D. Oznanjenja 6 gl. — Po č. g. J. Dolencu 7 gl. 70 kr.
Za sv. Detinstvo: Neimen. 5 gl.
Za Škofa Daniela Kombonia in misijone v srednji Afriki: Zagoriški Andrej 10 gl.
Pogovori z gg. dopisovalci.
Gospa Ter. R. pri Jez.: Bode se opravilo po naročilu.
O. J. Kr. v Šm.: Prav prav kmali.
Odgovorni vrednik: Laka Jeran. — Tiskarji in saloiniki: Jožef Blaznikuvl nasledniki v Ljubljani.