-----    19   -----
Dopisi.
Iz Gradca 8. jan. w — Na Silvestrovo preteklega leta smo Črni zemlji izročili truplo poštenjaka, kije vreden, da mu postavijo „Novice", ktere je od njihovega početka pa do zadnjega marno prebiral, mal spominek. Menimo tu Kol o mana Kvasa, ki je od leta 1823. sem opravljal službo učitelja slovenščine na tukajšnjih visocih šolah in je bil skozi vrl rodoljub, če tudi očitno ni silil svojega imena med svet. Rojen je bil 29. novembra 1790 na spodnjem Stajar-skem. Na literarnem polji je manj znan, toliko pa je treba opomniti, da je pomagal Dainku pri izdelavi slovenske slovnice, kar veljd, kakor vemo iz njegovega lastnega sporočila, tudi o Smigoč^evi, leta 1812. v Gradcu izišli slovnici slovenski. Ce ima res v rokopisu slovensko slovnico, kakor trdi Safafik (Geschichte der sudslavischen Literatur. L pag. 62.), bode se pokazalo, ko bode govorjenje o njegovi zapuščini. Zadnja leta je dostikrat tožil, da ne more več z napredkom slovenščine naprej, in starost ga je v tem nekako hudo ovirala. Da-si je več let sem prebiral malo novih slovenskih knjig, vendar „Novic" ni nikoli položil na stran,  da  ne bi jih bil na tanko prečital.    Podpiral je
------   20   -----
rad n&rodne zavode in je bil tudi slovenski Matici ud. Da-si k narodnim veselicam že davno ni dohajal, vendar ni nikoli pozabil tudi v tej zadevi podpirati narodni duh. Prejšnja leta je imel veliko sitnosti s tukajšnimi nemškimi prenapetneži, in če to kdo zanikuje, naj pogleda v knjigo pritožeb v bralnem društvu „Joanišče", in videl bode, kako so ga cesto obirali in zaničevali zarad tega, ker jim v narodnih stvareh ni bil po godu. Če rajnemu smemo kako stvar oponašati, je to, daje bil pri deljenji spričeval Jz slovenščine predober. Po tej poti se je na slovenski Štajer zasejalo veliko ptujstva in naši največi nasprotniki so cesto tisti, kterim je blaga slovenska duša pripomogla, da se jim je pot odprla v spodnje kraje. To bode pa sedaj pač drugače, ker krmilo v tej zadevi je zdaj v drugi roki in radi pritrdimo, da strogost je tu na vsako stran neobhodno potrebna. Zdaj se bode znanost slovenščine merila tako, kakor tirja dolžnost, kakor jo tirjajo časi.
Iz doljnega Štajarja 11. jan.    — Graški telegraf" je v 6. listu pod napisom „Die Statthalter" prinesel članek, kteri dokazuje, da s tem samim, da so ministri svobodoljubni in pošteni, ni še pomagano deželam, treba je, da tudi uradniki njihovi in v prvi  vrsti  deželni glavarji so navdani istega duha. „Telegrafov" članek je sicer dobro pisan in vreden,  da ga dunajsko ministerstvo pazljivo bere; vendar nekaj  prav važnega pogrešamo v njem, in to je, da še posebno ne omenja žive potrebe,    da pri nas   na   Stajarskem vlada ces. namestnik,   kteremu je   narodnost Slovencev  ravno tako pri srcu kakor Nemcev, kajti vladno številenje od 1857. leta med 640.806 prebivalci našteva 369.246 Slovencev, tedaj več kot polovico prebivalcev slovenskega rodii. To je tolikošno število, da je v nebo vpijoča krivica,  ako  ta narod za pravice,  ki mu gred6, še posebno beračiti mora — koliko pa je tega dosegel dosi« hmal, poglejte le v naše c. k. pisarnice,  šole in druge naprave, čeravno še nikoli niso grešili nobenega Slovenca, kjer je šlo za davek in rekrute. Naša sosedna kranjska dežela ima  le peščico  nekih Nemcev,   ki se Kočevarji imenujejo,  in lejte!  če  tudi jih je le  kakih 15000 med 467.441 Slovenci, vendar kako skrbno čuje vlada nad njimi, da se jim nobena narodna drobtinica ne odtegne med tem, ko kranjski   Slovenci še zmiraj prosijo   kruha  svoje  matere!   Avstrija je zidana na narodno pravo vseh svojih prebivalcev; le takrat bode mirna in   srečna,   kader   bo na   njenem   državnem poslopji resnica postala prislovica. „Justitia regno-rum fundamentum" (t. j. pravica temelj držav)! Iz savinske doline blizo Celja 10. jan. — Tudi pri nas  imamo  mraza   in   snega toliko,   da   ga   3 leta nismo toliko imeli; drobne tičice so z gora v polje priletele živeža iskat, pa tudi nekteri zajci so se približali hišam. — Pšenico prodajamo vagan (mecen) po 6 gld., rž po 4, turšico po 3 gold. 40 kr.,  krompir po 1 gld. 50 kr. cent;  tudi  vina  imamo dosti — al kupca malo. Strtin dobre kapljice velja 36 do 40 gld. Malo si bomo vendar svoje zaostale davke poravnali, ki jih, kadar je letina slaba,  nikakor plačati ne moremo,   ker smo čez silo preobloženi ž njimi.    Jaz lahko govorim,   ker sem sam skusil.    Jaz imam njivo, ki en oral meri; ker nekoliko v produ leži, se malo ž nje dobi, kadar je suša. Stari možje pravijo, da so plačevali od nje po 3 gold., in zdaj jih deset zadosti ni.    Ce pa plačam 15 goldinarjev, pa za en oral lahko v štant dobim. Iz tega pač vsak   lahko vidi,   kaka   bremena  pritiskajo  na kmeta. Bog daj skoro boljše.                            Blaž Vintar.
Iz Koroškega 6. jan. (Nekaj k ravnopravnosti na Koroškem.) Pod št. 2669. od 21. sept. 1867. leta prejelo je srenjsko predstojništvo Jezersko od si. koroškega deželnega odbora iz Celovca ukaz, naj poskrbi,
da se nekteri pregreški zarad samovoljnega polastovanja lesa v občinskih gozdih in pasa kozadi odvrne ter se vprihodnjič pogozdovanje po dotičnih postavah prične. Posameznih teh toček ne bodem našteval, temuč le povem, da je na to srenjski odbor pri Jezeru dne 26. oktobra 1867. 1. v svoji tretji seji, v kteri so bili župan, svetovalca in vsi odborniki pričujoči, sklenil, vsem tem napakam po svoji zmožnosti v okom priti, in tako do-pošlje zapisnik te seje v slovenskem jeziku slavnemu deželnemu odboru v Celovec. Na to pa srenjskemu predstojništvu Jezerskemu pod štev. 3804 dojde sledeči odlok: „Der Ortsgemeinde Seeland mit dem Bemerken zuriick, dass beim karntnerischen Landes-Ausschusse die deutsche die Amtssprache ist. — Karnt. Landes-Aus-schuss. Klagenfurt den 14. Dec. 1867. Janesch m/p. Sekr." Sedaj pa vprašamo: Ali se nam bo res treba za vsako dlačico puliti? Ali je res c. kr. ministerstvo te misli, kakor naš c. k. deželni poglavar grof Hohenwart, ki je brez nas — 120.000 koroških Slovencev — govoril , da na Koroškem se pri vradovanji slovenski jezik čisto nič ne potrebuje? Ali se ne obsodijo po takem postopanji, kakor je tu deželni odbor to vlogo rešil, naši nasprotniki sami? Ali imamo ravnopravnost res samo na papirji? Ali koroški Slovenec mora na veke biti sužnik nemškega koroškega odbora? Kaj zagotovlja čl. 19. v postavi od 21. decembra 1867? Mar bode tudi vprihodnje ustavna beseda manj veljala, nego odlok našega deželnega odbora?! Upamo vendar, da ta odlok ni še „ultimatum" ogromnega Peruna r1
Iz Notranjskega 3. pros. — ? — (Zima — volkovi — sol — kmečke batinej Silno huda zima z vsemi nadlogami je nastopila, ktera celo hudo tare uboge ljudi; že sami kmetje spravljeno seme jedo. Vrh vse hude zime pa ni še človek varen, ko izpod strehe stopi, kajti gladni volkovi, kar jih je gosp. pl. Langer v zadnjem deželnem zboru tako krepko zagovarjal, se jako množijo. *) Ti kosmati ljubljenčki so potem, ko so nekteri ovčji bleki, ki so jim vsakdanjo gotovo hrano dajali (samo vasi Volče v košanski fari so nad 10% glav ovac preteklo leto podavili), v Istro na zimsko pašo odšli, drugi pa se stisnili v temne hleve, da lože svoj glad tolažijo, **) skor vse srne po gozdih polovili, in ko je vrh tega jim še zadnjo hrano, namreč trohlevino, sneg pokril, začeli so selom bližati se. Ako bi bila stre-lina za zveri ostala pri starem, pa bi se bil deželni zaklad olajšal brezbrojnih druzih stroškov s tem, da bi vsak posestnik od svoje živine precej , ko jo past zažene, za vsaki goveji in konjski rep 1 kr., od bra-vine in kozlovine pa po y2 kraje, soseski plačal, ktera bi skupni znesek nemudoma deželni kaši odrajtala, bi se bilo pravo zadelo, ne pa, da bi se strelnina čisto odpravila! — Vse hvale vredna je skrb našega veleslav-nege deželnega odbora ljubljanskega, da si, kar le more, za ljudstveni blagostan prizadeva, in da je med drugim tudi izprosil to, da kmetje saj lože dobivajo črne soli, kolikor je potrebujejo. Al vendar s to dobroto ni kmetu veliko pomagano, in to zato ne, ker se je črna sol na deželi tako zamerila, da je govedom ne dad6 zobati, in če jo tudi dajo, jo pred prekuhajo ali saj prepero. Pravijo, da črna sol molznim kravam škoduje, ker neki po tej soli kmalu ob mleko pridejo. Čudna resnica je, kako se v Trstu s črno soljo godi.    Ondi skoraj vsak
*) Nam se pa dozdeva, da tega ni toliko odpravljena strelnina kriva kakor huda zima z velikim snegom; saj se je to v prejšnjih letih in tudi v druzih deželah zmiraj slišalo, da so volkovi se bližali hišam, kader je bilo veliko snega.                     Vred.
**) Ovce se navadno pri kmetu pozimi, ako na pašo ne morejo, v temi držijo, da zmeraj ne blejajo, ter lože pri mali krmi obstanejo.                                                                                                 Pis.
—-   21    ------
tržašk postopač toliko centov na teden črne soli dobi, da jo precej na mestu čakajočim deželanom za dobiček od 75 kr. pri centu lahko proda. Taki ljudje s to kupčijo prav dobro živijo; ubogi kmet mora pa za črno sol, kolikor je za svoje repe potrebuje, še pred za certifikat pri c. kr. gosposkah prositi. Ali so take naprave kmetijskemu napredku ugodne?! — zakaj ne bi revni kmet nepokažene soli proti poštenemu plačilu toliko dobil, kolikor je za svojo družino in živinčeta potrebuje; saj ne bo še morja in tudi ne sladke vode konec! Naj bi se raje tobak podražil; saj tisti, ki so ga vajeni, bodo pred kruh kakor tobak opustili. Sol je ena prvih potreb kmetu, kteri že tako dobiva mnogih b a t i n od vseh strani, če tudi mu leska ali breza po zadnjici ne poje, kakor na Kitajskem. Menim, da v prestrojeni Avstrii, kjer se ubijavcem in drugim hudodelcem poprej v zaporih navadna pokora odpravlja, se vendar ne bo še celo revni kmet za navadne poljske prestopke z batinami kaznoval. Nasproti bi pa poljske in druge tatove začasno prognanstvo iz dežele gotovo dosledno pokorilo, ako ne bi bil z dostalim ostrim zaporom zadovoljen. Kaznovanje ubogega kmeta pa zarad zanemarjenja kmetije gotovo ni več za sedanji čas, bolj bi pa darila v denarju, ktera bi deželna vlada z dogovorom kmetijske družbe pridnim kmetom po farah delila, svoj cilj in konec dosegla. Take osebe pa, ktere zanemarjajo svojo dolžnost za obdržanje cest, potov, mostov itd., naj se z globami kaznujejo; ako bi tako kaznovanje ne zdalo, naj bi se izvrstna pridnost tacih oseb po vladi po kakem primernem načinu pripozna-vala. Gotovo bi tako ravnanje na eno in drugo stran napredek gojilo.
Iz Bistrice na Pivki. A. — Geslo sedanjega časa je: „Naprej!" Po tem vodilu osnovala so se in se še snujejo bralna društva z imenom čitalnice. Tudi mi Bi-stričanje smo 7. avgusta 1864. leta obhajali rojstni dan čitalničin — zadremala je nekako, da jej moramo klicati naprej! naprej! Navdaja nas tudi nada, da se zopet zdrami, kajti z novim letom preselila se je v lepše in primernejše stanovanje. Za trdno upamo, da nas bo o predpustu vsaj z nekterimi besedami razveselila. Možje, beseda velja, ne držite križem rok; pomagajte, da nam čitalnica se zopet krepko oživi. — Naj pri tej priliki bralcem „Novic" povem še redko novico, da je 3. dan t. m. tukaj neka mati porodila štiri otročiče: tri fantiče in eno deklico, vse žive in zdrave. Tukaj bivajoči zemljemerci so zložili in jej v dar poslali 14 gold. Hvalevredno! Pa tudi drugi ljudje jej darove donašajo, kajti mati s tako obilnim blagoslovom je — revna.
S hribov vmes Ipave in Idrije 6. jan. J. H. — Prejmite drage „Novice" od preprostega kmeta nekoliko vrstic s Črnega vrha , ki vam naj poved6, da, hvala Bogu, dobro je prišlo na moje besede, kajti vsi tisti možje, kteri so meni ušesa nabivali zavoljo slovenščine, so se predramili iz spanja, začeli so „Novice" brati, po slovenski dopisovati, po slovenski pisma delati. Tudi to je veselo, da smo od preteklega leta od sodniške gosposke idrijske, od kantonske planinske gosposke dobivali slovenske poklice, in od sodnije vipavske sem dobil tudi cenitev po slovenski razpisano. Bog jih še toliko razsvitli, da nam tudi še razsodbe (urtelne) po slovenski pošiljati začn6. — Za veseljem pa pride žalost: ob novem letu se je pričela huda zima pri nas; zaslužka ni nič, pridelalo se je malo, revščina je velika; pa še druge hude nevihte gredo čez hribovskega kmeta: berači, koledniki in plajšarji, kterih ni moč brez špeha in žita od hiše odpraviti. Pa naj povem še to, kar me prav v srce boli. V naši občini v Črnem vrhu imamo ljudsko šolo že veliko let, ktera dobro napreduje. Kar pa učenikovo in mežnarjevo plačilo zadene, bilo je pred
več leti večidel v žitu, pa so šle zmirom pritožbe, da ni nič ta služba; pred nekimi leti se je naredila plača v denarjih, pa pride en uradnik in pravi, da 300 gold. more nesti služba učitelju in cerkovniku. Mi smo enoglasno odgovorili, da damo 300 gld. in povrh še 33 gld. več, pa da se ne bo pobiralo po vaseh. In vendar še to ni zadosti, kajti pošilja se hlapec z mavho okoli kmetov, da dobi špeha in potic, pa grč z vozom še send brat, in za drva zahteva 20 gld., za metlje 10 gld. Namesti da bi mu jih župan skup spravil, pa grč sam okoli kmetov pobirat. Ker sem se jez ustavil temu, kar je odveč,   mi je žugal, da-----------; al, ker vem,   da so
(>razne te njegove besede, tedaj očitno le to povem, da e prava mera in vaga v nebesa pomaga. Učitelju in cerkovniku se mora dati, kar zasluži in kar mu je odločeno , — v e č pa tudi ne, ker revni kmet sam nima, da bi dal.    Zato naj povsod le prava mera velja.
Iz Ljubljane. — Ladij a „Novara" pripelje truplo nesrečnega cesarja mehikanskega Maksa v četrtek (16. dne t. m.) dopoldne ob poli desetih v Trst; odtod se popoldne pelje po železnici na posebnem iz Dunaja pripeljanem cesarskem, nalašč za pogreb pripravljenem črnem vozu v Ljubljano, kjer slovesno sprejet po-stoji 23 minut, in potem se odpelje na Dunaj. Zanimivo utegne biti našim bralcem, da zvejo, kako so cesarjevo truplo iz Kveretara, kjer je bil vstreljen, prinesli v Vera-Kruc 26. novembra 1. 1. Spremljalo ga je mnogo konjikov, kterih poveljnik je nosil v zapečatenem pismu trojne truge ključ, kterega je izročil županu omenjenega mesta. Truplo so nesli v farno cerkev, v kterej so bili zbrani župan, mestno starešinstvo in drugi prvaki. Vse drugo ljudstvo je moralo iti iz cerkve. Tegethofu, podadmiralu avstrijskemu, ki je bil iz Dunaja poslan po truplo cesarjevo, naznanijo, da je vse pripravljeno za izročitev. Tegethof pride se svojim spremstvom. Zdaj odpro prvi dve trugi, kterih ena je lesena, druga pa iz cinka. Župan odpečati pismo, v kterem je bil zlati ključ, skterem odpre tretjo trugo. V njej leži Maks črno oblečen. Obraz je prav dobro ohranjen, in vsak, ki ga je v življenju videl, spoznal ga je tudi zdaj. Truga je znotraj preprežena s črnim žametom. Zupan vpraša Tegethofa: ali spoznava pričujoče truplo za truplo Maksovo? Tegethof odgovori „da." Trugo zapr6 in župan izroči zlati ključ Tegethofu. Spisali so tam trije bilježniki (notarji) tri pisma o izročitvi trupla. Eno pismo je dobil Tegethof, drugo župan in tretje mehikanska vlada. Drugo jutro, to je 27. novembra, so prenesli Maksa iz cerkve na fregato „No-varo." — Vsak gotovo čuti veliko žalost, ki bode presu-nila srca cesarske rodovine, ko bode po večletni ločitvi prvikrat zagledala obraz velikodušnega cesarja, ki je tako nesrečno končal. In tudi Ljubljano, ki je videla pred 4 leti, s koliko radostjo se je nabirala mehikanska armada tukaj , navdajali bodo britki spomini, ko bode ves nekdanji up mehikanskega cesarstva videla — položen v črno trugo!
— (Iz odbora c. k. kmetijske družbe /) Ker je 8. dne t. m. družbi kmetijski od c. kr. deželnega predsedstva došio pismo, da je gosp. Fid. Trpinec po Njih Veličanstvu cesarju potrjen za predsednika družbe, se je preteklo nedeljo 12. dne t. m. dopoldne ob 10. uri prvikrat snidel novi odbor. Predsednik pozdravlja odbor in dr. Orel odzdravlja pozdrav v imenu odborovem. — Ker je g. Malic zavoljo premnogovrst-nih opravil stopil iz odbora, je bilo sklenjeno, mu za večletno marljivo podporo zahvalnico poslati kakor se je poslala že poprej mnogozasluženemu gosp. Ferd. Schmidt-u; na mesto g. Malica se pokliče v odbor gospod, ki je za njim največ glasov dobil pri volitvi občnega zbora.   —  Vsled §. 7.  družbenih pravil so se
------    22    ------
sestavili odseki tako le:   V 1. odsek,  to je, odsek za splošna društvena  opravila   so   stopili   gospodje župan dr. E. Costa,  dr. Orel, Jož. Debevec, blagajnik M. Pregl  in  tajnik  dr. Jan. Bleiweis,   in ti so si za svojega prvomestnika izbrali g. dr. C o s t o ; — v 2. odsek,  to je odsek za gozdnarstvo so se vredili gospodje:   dr.  Jan. Ahačič,  L. Dimic,  Ern. Faber,   Kar. Seitner in Fr. Schollmaver; gosp. dr. Ahačič je prevzel nalogo, da se vprašajo nepriču-joči odborniki gospodje Dimic,  Faber in  Seitner, kogd si izber6 za prvomestnika tega odseka, — v 3. odsek, to je, odsek za sadje-, svilo-, čbelo- in vinorejo   so  bili  vredjeni   gospodje:   Jož.   Seunig, dr. Orel,   vitez   Gutmannsthal,  Seitner in Debevec, in ti so si za svojega prvomestnika izbrali g. Seunig-a, —  v 4. odsek,   to je7   odsek za po-lj e del s t vo in živinorejo   so   se   vredili  gospodje: dr. Orel, Seunig, Schollmaver, vitez Gutmans-thal in Matija Koren, ki so si za prvomestnika izbrali g. dr. Orla. Pri izbiranji odsekovih prvomestnikov se je v obče gledalo nato, da stanujejo v Ljubljani, kjer od odbora   morejo sprejemati naloge odsekove. — Dalje je bilo odločeno,   da prvo  nedeljo vsacega meseca dopoldne ob 10. uri je odborova seja.  — Ko je odbor bil ustanovljen,   poroča tajnik dr. Bleiweis o dveh nalogah,   ki ju je   za   brzo   rešenje kmetijska družba dobila od c. k. deželne vlade.    Ena je zadevala to,  naj družba izreče svojo mnenje,   ktere   izmed 16 Hartingerjevih   gospodarskih   tabelj   naj   bi   se  za ljudske  slovenske   šole   prestavile   v  slovenski jezik?   Zavoljo važnosti  stvari je   obveljal   dr. Costov predlog,   da vsak   odbornik   dobi   te   tablje  v roke na dom in da zase prevdari, ktere naj se izbero;  v prihodnji seji odborovi pa naj se stvar konečno reši. Drugo pa je bilo vprašanje c. kr. gospodarskega ministerstva: ali bi ne  bilo  potrebno,   da   se   namesti  samo enega kraja,   kjer   se   zdaj   vsako  leto  premije za konje delijo,   izbralo  vsako  leto  po  več krajev?    Odbor je pritrdil   vsem   predlogom   tajnikovim,   namreč:   naj   se vsako leto v Kranji, v Mokronogu in v Postojni (po 8 dni saksebi) delijo premije, in sicer povsod po 3 premije  žebetnim  kobilam,   po   3  triletnim žebicam, žebcem pa   v Kranji  po  3,   v Mokronogu po 2,   v Postojni pa ena premija.    Odbor bo željo razodel si. vladi,   naj se to tako zgodi, ker gospodarju z visocega Gorenskega je težavno svojo   živino gnati v Mokronog, gospodarju iz doljnega Dolenskega ali Notranjskega pa v Kranj itd. — Konečno je bilo na vlogo dr. Ahačiča sklenjeno,   da kmetijska družba naredi prošnjo (peticijo) državnemu zboru za znižanje vožnine za kmetijske pridelke po južni železnici,   in   so bili   v odsek, ki   izdela   to   pismo,   izbrani  gospodje:    dr. Ahačič, dr. Bleiweis7 dr. Costa in Jož. Seunig.
— Gospod   Svetec je   „Novicam"   izročil   sledeči članek pod nadpisom:
Kako  človek včasih lahko okrajne sodnije svetovalec
postane. Zadnje dni novembra meseca 1.1. poči v Ljubljani govorica, da sem jaz okrajne sodnije svetovalec „c. k. kreis-gerichtsrath" postal. Rodila se je ta govorica, kakor se dobro ve, v kazini in sicer, kakor pravijo, ne iz druzega namena, nego da so s tem nekemu kazincu malo ponagajali. Ali našel se je nekdo, ki je to ka-zinsko novico brž pobral, ne prašaje, ali je resnica ali šala — kdo bi se tudi s takim malenkostnim praša-njem mnogo ubijal! — in na vse hitro seje to v „Zu-kunfti" bralo. Vendar se mora pisalcu to pripoznati, da je bil toliko pošten, da je pristavil, da je to le govorica. Ali dunajski dopisniki, posebno češki, zaje-maje iz „Zukunfti" — to  se  ve,   da   spet  brez  vsega
prašanja, ali je res ali ne — menda po pregovoru, „kdor mnogo praša, rad zajde" — ti niso več pristavka delali,, da je to le govorica, ampak so pisali vse za trdo resnico. Iz čeških listov je ta reč prišla v nemške in romala iz časnika v časnik, in tako sem bil na enkrat,, sam ne vedi kako, „c. k. kreisgerichtsrath."
Ker sem vedel, da bo ta novica, čeravno bi bil vsak, komur je bilo mar za resnico, z lahkoma zvedel da je laž, dobro došla vsem tistim, ki iščejo škandala in ki se radujejo, če morejo poštenemu človeku, posebna pa slovenskemu državnemu poslancu kaj pritekniti, volja me je bila, to reč precej razločno preklicati in že sem imel sestavek gotov za „Zukunft." Ali znanci, kterim sem bil svoj namen razodel, naravnost so mi odsvetovali rekoč, da ko bi človek hotel odgovarjati vsem oprav-ljivim jezikom po časnikih, ne bi ni konca ni kraja ne bilo; posebno se pa za „Zukunft" že tako ve, da nima večega veselja, ko na slovenske poslance blato metati. Jaz sem jih poslušal, vendar sem pisal prijatelju v Ljubljano, razložil mu resnico in ga prosil, naj to pove tudi vredništvu „Novic." Tako so „Novice" prinesle 11. decembra 1. 1. določen preklic po mojih lastnih besedah, da nisem nobene službe ne prosil ne dobil, da se mi tudi nobena ponujala ni, in ko bi se mi tudi ktera ponudila, jaz ne bi je jemal, predno se bi ne domenil a svojimi politiškimi prijatelji. Mislim, da je bil to dosti jasen preklic. Pa kaj mislite, da se je kteri naših dopisnikov ali pa časnikov za-nj zmenil. Ne eden! Menda so si mislili: kaj nam mar njegov preklic! Mi smo ta svoje storili, mi smo ga oblatili; naj gleda zdaj sam, kako se opere.
Pri vsem tem sem mislil, da bo stvar zdaj pri kraji^ in mir besedi; pa kmalu sem se moral, ne ravno na svojo radost, prepričati, da imajo, česar nisem nikoli rad verjel, vendar le tisti prav, ki trdijo, da je človek bolj k hudemu nagnjen nego k dobremu. „Zukunftna" obreka se je precej verjela, in z veliko marljivostjo hitro na vse strani sveta raznesla; a resnica, ki so jo ,,Novice" z določno gotovostjo prinesle, našla je gluha ušesa. Da „Zukunft" ne bo preklicavala, tega sem bil skoraj gotov, ker sem vedel iz skušenj 1. 1., kako malo ji je mar za resnico, in koliko pohujšljivih reči nam je slovenskim poslancem zdaj vsem skupaj, zdaj vsakemu posebej brez vsake pravice podtikala. Al čudil sem se, ko je „Slov. Gospodar" 2. t. m. isto laž iz novega po-grel; in še celo dalje šel od prve govorice. Po prvi govorici sem bil „c. k. kreisgerichtsrath" že postal. Ta laž bi bila tudi brez preklicevanja le kratkega življenja, ker se mora taka reč v djanji pokazati, in se tu kmalu vidi, ali je ali ni. Ali „Gospodarjev" dopisnik je ta reč drugače zasuknil. On piše: „Cene (t. j. dr. Klun) o Svetcu po časnikih trosi, da za službo ,,kreisgerichts-ratha" prosi. Menda ima Cene prav, ker Svetec noče preklicati/4 Vsak vidi veliki razloček med postanjem in prošnjo; pa tudi, da je to laž veliko težje izpod-biti od 6ne, zakaj postane se le enkrat, ali prosi se zmirom lahko, in taka sumnja pri tistih, ki obreko radi verjamejo, za preklic se pa ne menijo, nima nobenega konca.
Po resnici povem, da sem prav nerad prijel za pero, da na te reci odgovarjam, ker mi je te vrste pričkanje nad vse zoperno, in ko bi me drugi ne bili nagovarjali, jaz bi bil raji molčal. Zato bo moj odgovor kar mogoče kratek. Najpred mislim, da ni Cene te reči raztrosil, da je on najbrže pri tem čisto nedolžen, ampak da vsa krivica zadeva le naše dopisnike. Kar se potem mojega preklica tiče, mi se nekako Čudno zdi, kako se more od mene zahtevati, da naj preklicem. Ali sem jaz laž raznesel? Naj preklicujejo tisti, ki so me po nedolžnem pred svetom obrekli!    Mislim, da je
------23    ------
vsacega poštenega dopisnika in vsacega pravega časnika dolžnost,   pred-no   se   spravi  nad bližnjega dober glas, da pred resnico na  tanko  izpraša;   ne pa  človeka naj-pred pomazati in oblatiti,   potem mu   pa reči:   če ti ni všeč, pa preklici!    Ce se bo tako naprej delalo, ne bo nobenega miru več.    Pa  bi  človek  še ne rekel toliko, ko bi bila posebno pri moji reči kaka težava, resnico zvedeti.   Mislim, da se ne motim, da je „Gospodarjev" dopisnik jurist;   njemu je  tedaj sodnijska uravnava od 3. maja 1853. leta  znana;   on   mora   tedaj tudi   vedeti, kje in  kako   se  za   službo   „c. kr.  kreisgerichtsratha" prosi, in ktere poti taka prošnja hoditi mora.   Ce tedaj že mene ali kterega mojih  prijateljev ni hotel vprašati, naj bi bil pozvedel  na dotičnih mestih,   kamor   bi bila moja prošnja priti morala.    To   bi   bilo pravo ravnanje vestnega in poštenega dopisnika, ne pa iz zgolj lenobe in površnosti  druge   po  nedolžnem   sumničiti.    Pa tudi proti logiki naših  dopisnikov  v tej   reči  moram  prote-stovati.    Postavimo,   da   bi   bila  njih  novica tako resnična, kakor ni, da bi bil jaz res kako državno službo sprejel.    Ali je bilo smeti,   že  zavolj   tega  samega me krivo soditi?  Ali nimamo velike množice državnih služabnikov ,   ki   so   zraven  tudi  zvesti  in pošteni domorodci?   Jaz sam sem bil zelo 14 let državni služabnik, in kdo mi more očitati,   da  sem tisti čas le za hip bil svojemu   narodu   nezvest?    Razločno   se   moram   tedaj upreti v svojem imenu, ko bivši državni uradnik, in v imenu vseh,   ki državne službe imajo ali se za-nje pripravljajo ,   nelogičnemu sklepu,  da so vsi taki že sami ob sebi odpada od svoje narodnosti sumni.
Vem, da se mi morebiti kdo v besede vleti in poreče , sploh res to , kar trdiš, morda ni napačno; ali ravno pri tebi je to drugače, zakaj pomisli, da si ti za ustavo glasoval. To tvoje djanje bo komaj prav Čisto na sebi. Za to rečjo bi nekaj tičalo. Na te besede pa jaz odgovarjam, da sem povedal očitno razloge svojega dela. Komur niso bili všeč, ta naj bi se bil spravil nad-nje in naj bi jih bil ovrgel. Dokler se pa to ni zgodilo, sem jaz te trdne misli, da nima nihče pravice, da bi mi podtikal druge nagibe in druge namene, nego te, ktere sem sam za vodilo svojega ravnanja očitno pripoznal.
Drugi pot mislim tudi še bolj na tanko naše stališče proti novi prenaredbi naših državnih razmer razložiti in pojasniti, ker mi je na tem ležeče, da se razločno pogovorimo med seboj, in da se po natančnem pretresu okoliščin naših in sedanjega položaja določno ustanovi, kaj je prav, kaj ni; je li v čem kaka zmota ali pregrešek ali ni; in kako bi bilo ravnati odslej?
Predno sklenem, moram pa vendar še par besedi spregovoriti našim časniškim dopisnikom, ne toliko zato, ker so ravno mene žalili, ampak, ker svojo službo slabo opravljajo.
Prvo bi jim rekel, naj ne bodo tako strašansko površni in nepremišljeni, in naj bodo vsaj takrat previdni in pazni, kedar gre za dober glas poštenih ljudi in za reči, ki celi narod živo zanimajo.
Drugo je, naj se varujejo tiste domišljije, ki si tako rada lasti nekako nezmotljivost, kakor bi le ona kaj vedela in znala, le ona pravo mislila — a vsak drug, ki ni tiste misli, da je tumpec in nevednež. Posebno v politiki ve vsak, ki se je ž njo kaj časa pečal, da se je treba kaj učiti, kaj skusiti, kaj misliti, pa še pride človek stokrat v zadrego , kaj je pravo. Kacih par fraz, ki jih človek v kakem časniku vjame, še ne stori politikarja, tako malo, kakor poznanje kacih par not muzikalnega mojstra, ali gledanje vojaških vaj dobrega vojvodo.
Tretje omenim način, ki je od nekaj časa sem jel med našimi politiškimi  kritikarji navaden biti.   Postali
so vse preveč osebni. Po tisti nezmotljivi domišljiji, ktero sem že pred omenil, je vsak, ki ni kritikarjeve misli, že nedvomno na napačni poti. Pa ne samo, da se takemu um in zdrava razsodnost naravnost odreče, tudi značaj in poštenje mora v blato. Tu ni nobenega izgovora, da je kdo iz dobrega prepričanja, tudi ne, da je morebiti iz same zmote tako ravnal, o kaj še! le iz hudobije je to storil, sebičnikje, izdaj avec, odpadnik. Posebno če je človek imel nesrečo, da ga je kteri kedaj med slovenske prvake štel, potlej gorje mu, če s kritikarjevo pametjo vskriž pride; brez milosti se izbriše za vselej iz knjige pametnih, poštenih in narodnih ljudi!
To je grda razvada, ki se bo morala s korenino vred iztrebiti iz slovenskega časništva. Pravi sodnik mora objektiven biti; mora razlog z razlogom spodbijati, v stvarni prepir ne osebnosti vtikati in vsacega človeka za poštenega imeti in čislati, dokler se mu pro-tivno ne dokaže. To je način med izobraženimi ljudmi. Le tako je mogoče med narodnimi delavci ohraniti slogo in vzajemnost.
Kritike se ne branimo — ali stvarna, objektivna, zvedenska mora biti; a take, ki se v razloge malo ali nič ne spušča, temveč le osebe grdi in opravlja, ne potrebujemo; ona nikomur ne koristi, škodi pa mnogo, ker ljudstvu zaupanje podkopuje do narodnih mož, razprtije dela in celi narod pred tujim svetom ponižuje. Ako niso vredni zaupanja in spoštovanja tisti, ki so med prvimi, kdo ga bo imel do onih, ki so zadej? Ali je pa mogoče, da bi tako občestvo napredovalo ter potrebno moč in veljavo zadobilo, lahko vsak sam presodi.   Brez zamere!                                            S ve te c.
—   (Iz zbora kranjskih rudarjev in fužinarjev 5. in 6. dne L m.) imamo povedati, da je bil to prvi zbor te vrste, ki se je tako dobro vršil, da vprihodnje obeta še živejega udeleštva in mnogo korist za deželo, ako se pripravi odločen program in se potem zbornikom odpre obširno polje pomenkov (debate), ne pa le samih govorov, kteri se dajo še bolje brati v kakem časniku. Važneje razprave prvega zbora bile so te-le: C. kr. predstojnik kranjskega rudarstva Trinker je popisal nesreče, ki so se od leta 1862. do 1866. pripetile v rudnikih našega cesarstva in kako bi se jim v okom prišlo; s tega popisa se posname, da, kar se nesreč tiče, ki so zadele delavce v rudnikih, je kranjska dežela skor v prvi vrsti, ker izmed 1000 delavcev se šteje čez 27 nesrečnikov. C. kr. rud. svetovalec g. Lipold je jasno dokazal, da po skušnjah v Idrii tako imenovano delo na čep ne koristi ne rudniku, ne delavcem in po takem brezpogojno delo donaša rudniku, pa tudi delavcu več dobička. — C. kr. polkovnik pl. Paradi s je razjasnil važnost Besemerske kovine za stavbo železnih ladij, in da v tem bi mogle posebno gorenske naše fužine si dohodke pomnožiti. — Gosp. Pogačnik, ravnatelj rudnika škofjega, je popisal ko • ristno izdelovanje bakra na mokri poti, gosp. Hinter-h u b e r, ravnatelj rudnika v St. Janževem , pa ondi navadno pripravljanje cinkove beline. C. kr. rud. komisar Fritsch je razlagal važnost premoga v Avstrii in pri tej priliki željo izrekel, da bi vožnina za-nj se znižala na železnicah.
—  V poslednji magistratni seji je posebno g. Malic povdarjal napako, da se sneg ni brž iz poti spravil; vožnja po mnogih ulicah ni bila mogoča, povsod pa je bila nevarna, mnogi so si noge ali roke zvili, stroški odpravljanja zmrznjenega snega pa so vrh tega tudi veči. — Gosp. Pajk, obložen z opravili svoje službe, se je, ker ne more vsem vstreči, že tako naveličal sitnega mestnega opravilstva, da je neki prosil odpusta.
— Prečastita gospoda Fr. Kramar in Peter Ur h sta bila novega leta dan v stolni cerkvi za kanonika slovesno ustavljena.
—   Gosp. dr. T o man se je v pondeljek podal v zbor dunajske delegacije.
—  Presvitli cesar Ferdinand je novi ribniški cerkvi daroval 500 gold. — Cetvorčkom v Bistrici utegne po Njih Veličanstvu cesarja doiti posebna miloščina.
—   Gosp. V. C. Zupan je izvoljen za voditelja društva za trgovske bolnike.
—  V „Slov. Gospodarji" od 9. t. m.  nareja  neki dopisnik iz Zagreba strašen  ropot  zavolj tega,   da je neki   oficial  hrv.   slov.  racunarstva  v Zagrebu,  ki je prosil  službe  deželnega kontrolorja v Ljubljano,   dobil na svojo slovensko  prošnjo  v nemškem jeziku odgovor, da se je služba drugemu oddala. — V pojasnilo te dogodbe naj povemo ,   da je  to  službo oddajal deželni odbor; da je prošenj bilo več, med njimi ena v slovenskem jeziku spisana;   da   so  vsi prošnjiki  naročito izrekli,  da so tudi nemškega jezika zmožni, in da referent v tej  reči ni bil nobeden dopisnikovih „prva-kov." Deželni odbor kranjski se sicer trdno drži pravila, da na slovenske vloge po slovensko odgovarja; pri teh prošnjah se je pa namerilo, da se je — kar nikakor nočemo zagovarjati —napisal kakor na druge nemške tudi na slov. vlogo ta-le odgovor: „Dem Herrn Gesuch-steller mit dem Bedeuten zuriick, dass der ingedachte Dienstposten einem andern Bittsteller verliehen worden ist."  Kdo je kriv, da se ta reč ni po strogem pravilu opravila: ali pisar-nica ali referent, tega zavoljo par besedic ne bomo preiskavah ; le toliko rečemo, da, ko bi bila v tem res ogromna napačnost,   bi   krivica   saj   celega odbora ne zadevala, ker ni nikjer navada, da bi odborniki pri tako majhnih odpravkih   drug  druzega  kontrolirali.    Ta  pripetljej je pa vendar „Gospodarjevega" dopisnika tako vžgal,   da bljuje   strup  in   ogenj   najpred   na   deželne  odbornike,   ki  so  mu „strahopezdljivci" in  „babe";  potem pa na vse slovenske „prvake" sploh, ki niso druzega ko „klika sebičnikov, ki hočejo narodne interese pod svoje osebne podklopiti";   konečno  v  sveti svoji jezi konsta-tira  v svojem  ter   v imenu  zagrebških Slovencev,   da slovenski „prvaki" niso več za rabo ter jih — odstavi. Tako je iz treh nemških vrstic prišla velika prekucija. Svet pa ugiblje:  ali bi bil dopis iz Zagreba tudi tedaj tako grozovit, ako bi bil deželni odbor imel toliko slu-žeb, da bi bil vsakemu  prošnjiku po eno, če tudi z nemškimi odlokami, oddal? Nekterimilujejo dopisnikove
,,prvake", da so tako nenadoma ob čast in svojo funkcijo prišli; nekteri pa že poprašujejo: kdaj bo konkurs za nove „prvake" v„Slov. Gospod." razpisan? Vendar se ta reč utegne še nekaj časa vleči, ker ni prav znano, kje in kedaj so bili dosedanji „prvaki" postavljeni, in od kod so dekrete dobili; tudi zastran naslova še ni vse na čistem, odkod je in ali je primeren našim de-mokratiškim razmeram. Kedar koli pa ta reč na vrsto pride, svetujemo g. dopisniku, ker kontrolorske službe ni dobil,  naj kompetira zdaj za slovenskega „prvaka."
— Laibaheričin „feuilletonist" se je na kratke naše vrstice oglasil s tako širocim odgovorom, da se prav očitno vidi, kako ga je resnica v oči zabodla. Kader pa „feuill". obleče svojo „salon-krinolino", si obesi na-se rad tudi škarlatasti plajšč, ki ga je „nemška kultura" v „Thierfabel-i" skrpala, in kmečke »Novice" 30 res vselej žalostne, da še niso spravile tolikega gnoj-nišča skupaj kakor „feuill." in njegovi patroni.
------   24   -----