SOKOL VESTNIK SOKOLSKIH ŽUP LJUBLJANA, MARIBOR IN NOVO MESTO ŠTEVILKA 2 • LETNIK II • FEBRUAR 1937 Naša beseda ^ preteklem stoletju so veliki duhovi našega naroda: Prešeren, Aškerc, Levstik, Gregorčič in še mnogi drugi vodili ntirocl v svobodo in samostojnost brez bojazni pred habsburškim nasiljem in rimskim vampirstvom tako pogumno in zanosno, da si mora dandanašnji rod v svoji svobodi na sramoto priznati, da ni umel nadaljevati poti svojih velikih glasnikov. Še vedno nismo našli poti tja, «kjer nje sinovi, sinovi Slave, isi prosti vol jo vero in postave*. Da opravičimo svoj obstoj in zakonito prvenstvo sokolstva v vzgoji naroda, smo že lani zavzeli določil') in jasno stališče proti tujim, narodu nevarnim vzgojnim vplivom, in sicer dne 22. marca z resolucijo o smernicah sokolske vzgoje in dne 21. maja z odgovorom na resolucijo «Krščanske šole . Oživelo je delo in župe so prišle d o tiskane besede. Premišljeni in zaradi zakona o SSKJ v začetku podtalni, zadnje čase pa kar očitni napadi na sokolstvo, na njega predstavnike in člane, na njih imovino, čast in varnost, kateri napadi postajajo vse hujši, zahtevajo o:l nos nadaljnjih odločnih in pogumnih dejanj. Ne gre za ofenzivo, temveč /a to, da se odločimo, ali bomo branili sokolstvo pred zadnjim smrtnim sunkom ali se pa bomo vdali brez boja. Braniti se moramo pred napadi na sokolstvo in na samostojnost naroda. Istovetenje sokolstva z dnevno politiko od strani nasprotnikov sokolstva in nepoučenost našega članstva dajeta prav ugodne pogoje za gonjo proti sokolstvu. Bratje in sestre! Čemu ponovno ti besni napadi na sokolstvo? Saj smo v primeru z varljivim poslanstvom katoliške akcije in z bombastično napihnjenim fašizmom in rasizmom vendar samo ponižna organizacija, ki ima. nc da bi si kdaj samo v mislih lastila oblast nad narodom, namen, ei telesno in duhovno vzgojo izoblikovati samostojnega, svobodnega in odgovornega človeka in ga usposobiti za tvorno življenje v samostojni narodni iu državni skupnosti. In kljub temu. da ni sokolstvo nikdar zahtevalo več kakor pravden do vzgojnega udejstvovanja v lastnem narodu, bruhajo nanj ogenj in žveplo. Ali nimamo.že dvajset let svobodne države, ki ima temelje iz kosti, krvi in solz teptanega naroda? Ali nismo leta 1918. z raztrganimi! verigami telesnega hlapčevanja odvrgli tudi tujih pijavk, ki so nam pile kri in mozeg? Kdo so vendar ti. ki se v svobodni Jugoslaviji drznejo preganjati sokolstvo, po katerega zaslugi in milosti vobče lahko dihajo jugoslovanski zrak? Tujcu vdani samozvani varuhi hočejo z brezobzirnim nasiljem zavzeti duhovno polje naroda in ga izkoristiti za cilje, ki nimajo nič skupnega z njegovim samostojnim, svobodnim in kulturnim razvojem. Saj imamo vendar svojo lastno svobodno državo, narodno dinastijo, sokolskega kralja, bogato in lepo zemljo. Jadransko morje — vise pogoje za svoboden kulturni razvoj! Sokolstvo je prevzelo nalogo, da goji, čuva in brani ta svobodni razvoj. Zato so nasprotniki samostojnosti naroda planili najprej po njem. Kdor pa je nasprotnik sokolstva, je sovražnik naroda in njegove države.* Položaj naših društev in žup id ugoden. Nimamo zadosti denarja, ni zadosti vaditeljev, strah pred udejstvovanjem zadržuje, da sokolstvo ne more zadostiti svojim nujnim prosvetnim zahtevam in v izdatni meri odpreti oči čakajočemu naročilu. Ne moremo biti zadovoljni z našim sedanjim stanjem: 100 let po francoski revoluciji. 20 let po svetovni vojni. 75 let po ustanovitvi Bolgari zasedli zahodni tlel stare Srbije — Mačeti oni j o, ki so jo pa po zmagi zavezniškega orožja leta 1918. morali ispet vrniti. /daj je pa bilo bolgarskemu narodu zadosti. Bo toliko bridkih razočaranjih so se narodu odprle oči. X gnevom je odstranil kralja Ferdinanda Koburškega in izrazil zaupanje slovanolilu Aleksandru Stambolijskemu. la je združil narod v zahtevi, tla preneha sovraštvo proti bratu, in pričel neumorno z delom, za duhovno in politično zeti in jen j e obeh bratskih narodov. Toda še enkrat ie uspela tuja intriga. Vojaška stranka je s krvavo revolucijo prevzela oblast, ubila Stainbolijskega, zaprla njegove pomočnike in zatrla pokrot. Macedonski plačanci tujih koristi so v trojkah uhajali čez mejo, troisili razdor in netili sovraštvo. Meja je krvavela. I oda vsaka stvar ima svoj konec. Iztekel je čas, sovrašto je izgubilo moč preti ljubeznijo, tuji vplivi so omagali ob enodušnosti balkanskih narodov. Vedno močnejši je bil klic bratskih src. Naroda sta spoznala, kje je kri. srce in življenje, kje pa laž. kleveta' in poguba. Jeli so zoreli prvi sadovi ljubezni, ki sta jo oznanjevala kralj Aleksander in kralj. Boris na zahtevo bolgarskega naroda. Bolgarski «Junak je leta 1934. stopil v Zvezo slovanskega sokolstva in tisoči jugoslovanskih Sokolov «0 leto dni kesneje pohiteli v Sofijo na vsejunaški zlet. Toda velika stvar je morala pretrpeti še naj več jo žrtev. S svo jo srčno krvjo je moral veliki Slovan kralj Zedinitelj podpisati zadnje zedinjenje, da je tako podal roko Stamboli jskemu. ki se je žrtvoval za isti vzvišeni cilj. S sporazumom, ki je bil podpisan med obema narodoma letos dne 24. januarja. je končano strašno poglavje zgodovine južnih Slovanov, lega st' veselita bolgarski in jugoslovanski narod, vesele se pa tega tudi vsi drugi Slovani in zlasti Sokoli, ki prevzemajo s tem v okviru Petrove petletke nove naloge, .tla pripravijo pot res pravemu, globokemu in pravičnemu duhovnemu edinstvu južnih Slovanov in vseh Slovanov od krkonošev do Balkana, od Urala do Triglava, in še čez. Inž, J. Teržan. Maribor: Sokolstvo in zadružništvo Sokolstvo, ki je pok ret naše n ti, r o d n e z a v e s t i. v katero vlaga vsak posameznik prostovoljno svojo osebno vrednost in dobro voljo za dosego skupnega cilja v blaginjo naroda, države, slovanske skupnosti in moči, se v gospodarskem pogledu lahko nasloni na zadružno gibanje in sodeluje z njim na vseh pol jih. Veliki sokolski ideali: pravica, poštenje, lepota in bratska ljubezen so temelji, na katerih je zgrajeno tudi zadružništvo. Zadružništvo se je rodilo sredi 19. stoletja v največji bedi, gospodarski odvisnosti, zatiranju in trpljenju, v brezobzirnem izkoriščanju ljudstva od gospodarsko močnih poedincev, ki iso vladali. Sokolstvo se je rodilo prav tako v začetku druge polovice 19. stoletja v podobnih 'narodnostnih razmerah. Narodnostno zatirani in podjarmljeni Slovani v avstro-ogrski monarhiji brez vseli pravic, vladani z mrž.njo od peščice tujerodnih mogočnikov, ki so si nagrabili denarja in bogastva z izžemanjem, slovanskega ljudstva, so začeli boj. da se narodnostno osvobodijo. Vzporedno z g o sp o tl a r s k i m b o j e m z a o s a m o s v oj it e v. ki je imel svoj najidealnejši začetek v zadružni ideji, porojeni leta 1884. od rochdalskih pionirjev blizu Manchestra, se bi je boj za n a r o d 11 os 111 o osvobojen j e, ki se je rodil v slovanski zibelki na Češkem no vzorcu francoske in marčne revolucije. Misel, ki sta jo Tyrš in Fiiguer položila v sokolsko organizacijo, pomeni za. narodnostno prebujenje in osamosvojitev Slovanov isto. kar pomeni ideja rochdalskih pionirjev za človečanstvo v gospodarskem in socialnem pogledu. Zadružništvo je že zdaj — niti po 100 letih svojega rojstva — svetovna sila. Več ko 40 držav je včlanjenih v Mednarodni zadružni zvezi z več ko 70 milijoni zadružnikov. Tudi pri nas v Jugoslaviji se zadružništvo lepo razvija. V glavni zadružni zvezi je včlanjenih 8000 zadrug, ki štejejo skupaj okrog >.000.000 zadružnikov. Vsak 'tretji Jugoslovan je zadružnik! To bi moralo doseči tudi naše Sokolstvo kot vsenarodna organizacija. Osnovna zadružna načela rochdalskih pionirjev so: politična in verska nevtralnost, kulturno-prosvetno delo, enakopravnost ženske z moškim, enakopravnost zadružnikov neg led c na njih premoženje in njihov zasebni družabni položaj (vsak član ima samo po en glas), ekonomska svobod a. solidnost in poštenost v poslu, kakovostno blago, kupovanje in prodajanje za gotovino, prodaja po dnevni ceni. udeležba na čistem dobičku po vloženem delu in glavnici (po konzumu), zbiranje rezervnih skladov za kulturne, socialne in zdravstvene naprave v korist zadružnikov, materialno in moralno izboljšanje položaja članov in navsezadnje zamena kapitalističnega družabnega reda z drugim — razumnim, pravičnim in mirnim družabnim redom, ki sc imenuje zadružni. Sokolstvo ima v ekonomskem in socialnem pogledu v mislih isti cilj in zahteva od svojega članstva, da se tudi v zasebnem življenju ravna po sokolskih načelih. Ker je zasebno življenje vsakega posameznika bolj ali manj tesno vezano na ekonomska vprašanja, se Sokol oddolži sokolskim pravilom na jpopolneje, če je v svojem zasebnem življenju zaveden in iskren zadrugar. Sokolstvo in zadružništvo se vzajemno izpopolnjujeta. Geslo bodi: dvdor Sokol, ta zadrugar! To naj bo en del sokolske Petrovo petletke! Franjo Lubej, Ljubl jana: Nekaj misli k našemu petletnemu načrtnemu delu Vsak dober gospodar si naredi, kadar prevzame nase odgovornost za domačijo, načrt za svoje življenjsko delo. Samo slab gospodar dela brez načrta, iz dneva v dan. zato pa tudi samo iz rok v usta. Sokolska organizacija se po svojem bistvu, namenu in po načinu delovanja sicer močno razlikuje od: delovanja gospodarskih ustanov, v njej se hitro menjavajo delovne sile, vendar pa zahteva prav to menjavanje članstva in funkcionarjev, ki stoje na čelu organizacije, še tolikanj bolj vestno premišljeno načrtno delo za več let, za več desetletij, da, celo za celo stoletje. Čim, višja je edinica, tem preglednejši, smiselne j ši in večji morajo biti njeni načrti. O teh naj bi posebno zdaj po izvršenih občnih zborih razpravljala društva na vsaki prvi odborovi seji, če ni tega načrta pripravil že stari odbor oziroma občni zbor. V našili društvih je bila doslej navada, da se je napravil kvečjemu enoleten delovni načrt, kolikor časa pač (raja poslovna doba odbora. Zato so se tudi posamezni odborniki vezali samo za to dobo. V tej napaki tiči glavni vzrok, da sokolstvo doslej ni moglo pokazati večjih uspehov. Načrti, smernice in delo mora biti v društvih stalno vkljub menjavanju oseb. I o naziran je postaja vedno splošnejše, zahteve po dobro premišljenem, čeprav skromnem, vendar pa načrtnem delu sokolskih edinic prodirajo v vse misleče sokolske plasti. Sokolstvo je zato z največjim veseljem sprejelo pobudo, da se prekine s tradicijo o delovnem razporedu za eno samo «poslovno leto, in se odločilo, da se doba načrtnega dela razširi na daljši čas. Ker je bil sprejet tak načrt za dobo petih let, smo to dobo imenovali sokolsko^ «petletko . Vodilna misel te petletke je, da se po smiselnem načrtu v letih 1937. do 1941. popravijo storjene napake, da «k r e n e m o o id! I o č n o, dosledno i 11 n e i z-|> r o s 11 o m i m o v s e h o s e 1» n i h. m a (eri a I 11 i h in in i s c j ni h m o-t e n j tak o j v s t a r o s o k o I is k o v z g o j n o s m, e r: gojiti T y r-š e v o slovansko sokolsko m i s e 1 kot kulturni in svetovni nazor », in da postavimo sokolsko telesno vzgojo kot izvor, temelj in središče vsega našega vzgojnega prizadevanja. V teh petih letih moramo sokolsko stvar spraviti do take višine, da bodo sokolski nazori samo zaradi notran je nravne sile prodrli v vse javno živl jen je in državo «posokolili>. Uspehi takega petletnega dela naj bodo vidni na vsesokolskeni zletu v Beogradu leta 1941. To je notranji smisel petletke. Ker pa bo leta 1941. prevzel vodstvo vladarskih poslov sedanji naš starosta kralj Peter' II., hoče sokolstvo to prirod no povezanost mod! bodočim državnim poglavarjem in sokolstvom kot najmočnejšo in edino narodno kulturno organizacijo prikazati tudi na zunaj: imenovalo je delovno dobo teh petih let Petrovo petletko». Z .novim letom — ali določneje s h. novembrom 1936 — smo stopili v prvo leto petletke. Ljubljanska sokolska župa je v sedmi številki lanskega župnega glasila objavila načrt svoje petletke, kateremu sta se v posameznih točkah pridružili tudi mariborska in novomeška župa. Po tem načrtu, ki vsebuje vzgojno delo, prireditve in gospodarsko osamosvojitev, je to leto namenjeno notranji okrepitvi in očiščenju (glej članek: «Nazaj k čisti sokolski misli! ). Vzporedno s čiščenjem je pa najvažnejša naloga, da se zagotove sokolstvu novi in boljši pogoji za delo, kar je vse obseženo v zahtevi: . ... gospod a rska osa 111 os v o j i tev. Glede na pogoje dela živi sokolstvo še dandanes v svobodni državi skoraj v enakih razmerah, kakor je živelo v bivši Avstriji. Sokolstvo si ni zadosti globoko predočilo ogromnega pomena samostojnoisti naroda in lastne države in ni temu dejstvu primerno razširilo in prilagodilo svojih novih večjih potreb in zahtev. Ostalo je še zmerom nesamostojno, odvisen in ponižen prosjak. nikar da bi se počutilo v svojem narodu domačina. Ne verujemo še dovolj živo, da je prav v samostojnem sokolstvu najmočnejše jamstvo za napredek in obstoj države. Narod in najvišji predstavniki države so že diavno priznali in zajamčili sokolsko delo kot eminentno važno vzgojno ustanovo, a sokolstvo se tega še zdaj ne zaveda. Samo zato so lahko spet nastopile razmere, v katerih se sokolsko delo ovira, dostikrat huje kakor v bivši Avstriji. Skrajna potreba je. da zavzame sokolstvo dosledno in proti vsakomur stališče: sokolstvo dela samo za napredek naroda, ne pa za koristi katerekoli politične skupine. Zaradi tega morata tudi državna in samoupravna uprava to delo pravilno oceniti in razločevati, pa najsi bo na oblasti kdorkoli. Prav tako pa bi bilo napačno, ko bi sokolstvo videlo v predstavnikih državne uprave predstavnike političnih skupin. Državna oblast je samo ena, in ona ne more ločiti državljanov po njih političnem prepričanju, še manj pa more in sme po tem vidiku ocenjevali sokolstvo, ki ni in ne more biti nikdar politično v smislu strankarstva. To naše poj- niova.ii.je mora naposled prodreti v vse javno življenje. Sokolstvo nikdar ne prosi. Od upravnik oblaste v pričakujemo, da bodo razumela in podpirala naše delo, da sc bo to delo pravično ocenjevalo in da se temu delu ne bodo 'delale ovire, to je pa naša zahteva. Vendar pa mora sokolstvo tudi v najugodnejših razvojnih pogojih temeljiti na svoji lastni samostojnosti. Svoje delo mora vzdrževati tudi z lastnimi sredstvi. Na to stran smo pa bili doslej neverjetni pritlikavci. Velika ideja, velike potrebe in velike zahteve so našle majhne ljudi. Smo kakor otrok, ki vidi letalo, rad bi ga imel. pa ima samo en dinar. Zato sanja o letalu in v teh blaženih sanjah umira. Sokoli moramo tudi v tem stopiti na stvarna tla. Kako velikanska, naravnost bajna moralna in gmotna sredstva zahteva katoliška cerkev od države za svoje katoliško poslanstvo, ker so njeni zastopniki znali predločiti potrebe svoje akcije navzlic temu. da to poslanstvo ni narodno. Sokolstvo kot čisto vzgojna in narodna organizacija. katere delo je za kulturni in svobodni razvoj naroda in države življenjskega pomena, pa ni umelo, da bi si v lastni državi pridobilo razumevanja za svoje, to je zgolj narodne potrebe. Toda to vprašanje bodi v tej razpravi omenjeno samo mimogrede, ker hočemo dokazati, da brez sredstev ni življenja. Namen teh vnstic je predvsem dokazati potrebo lastne gospoda r sk e d el a v n ost i. Ustanovimo sokolsko zadrugo! \ načrtu petletke je kot osnovna potreba, iz katere se bo razvilo vse drugo delo, mišljena ustanovitev sokolske zadruge za področje žup dravske banovine. V Sloveniji imamo pet žup s tri sto društvi in šestdeset tisoč pripadniki. Sokolstvo v Sloveniji je staro že pet in sedemdeset let, nad petdeset društev je bilo ustanovljenih že pred 30 leti. pa vendar kot najmočnejša, stara in najpotrebnejša organizacija nima niti ene lastne gospodarske ustanove, ki bi jamčila za njen razvoj. Kaj ima katoliška cerkev, kaj imajo razne stanovske organizacije (učiteljska, železničarska, poštna, invalidske in druge)? Sokolsko članstvo nosi svoje prihranke samo v druge, sokolstvu dostikrat sovražne zavode, nase ni mislilo doslej še nič. Pa je vendar zn vsakega jasno, da brez tega ne pomenimo nič, dia smo enodnevnica. Sokolska javnost je misel, da1 bi ise ustanovila sokolska zadruga, sprejela. z največjim razumevanjem i ji tudi z navdušenjem. V’ župah se izdelujejo za zdaj ločeni načrti o ureditvi takšne zadruge, o zbiranju in uporabi sredstev ter o njenem upravljanju. Ko bodo posamezne župe svoje predloge izdelale, bodo njih zastopniki na skupnem sestanku sprejeli pravila, nakar bo stvar — kakor je videti, že to pomlad -— zrela za življenje. Sokolska zadruga naj bi omogočila, da se bo ustanovil sokolski internat za vaditelje in predavatelje, omogočila naj bi temu kadru stalnost, sanirala naj bi slabo gospodarsko stanje edinic in omogočila še vse druge nujne akcije. O tem pa prihodnjič. Dr. Franc Derganc, Ljubljana: Filozofski drobiž (». Presenečenja narobnosti. Č loveško zavest primerjajo zrcalu, ki stoji sredi svojega okolja in sprejema žive podbbe zaznav z vseh strani. Ti primerjalci pa so prezrli posebnost vsakega zrcala, da kaže narobe. Kar je na desno, vidimo v zrcalu na levo. kar je zgoraj, vidimo spodaj, n. pr. streho hiše ali krošnjo drevesa v vodi. Z isto narobno reakcijo se odlikuje tudi zrcalo človeške zavesti ali zaznavanje sploh. Ne odsvita, ne zrcali, ne kaže stvari v istem položaju, v kakršnem je v resnici, marveč mnogokrat, seveda ne vselej, narobe. Po narobnem videzu zavesti se nam zdi. da se solnce premika okoli zemlje, a mi z zemljo stojimo. Če opazujemo mimo dreveč vlak iz mirno stoječega voza, se nam dozdeva, kakor dia bi se samo mi gibali. Ta pojav narobnosti ali nasprotnosti zasledujemo tudi na drugih poljih duševnega življenja, n. pr. v vzgoji. Dostikrat izreče otrok besedo ravno narobe ali nasprotno, kakor inn rečemo, ali napravi nekaj narobe ali nasprotno, kakor mu pokažemo ali velimo. Ta pri rod na narobnost ali nasprotnost j(' mnogokdaj kriva, da otroka po nedolžnem kaznujemo zaradi Irme ali upornosti, kolikokrat nam nagaja ta naroibnost tudi sicer v življenju, kakor bi nas dražil in izzival neki nasprotujoči škrat, n. pr. v resnem slovesnem položaju nas sili na smeh. Nevarnost mika, prepovedan sad diši. Načelo sob it j a protislovij ali dialektičnega razvoja |>o ritmu nasprotij, teze in antiteze. Nekaj hočemo v ispaminu obnoviti, pa nam pride prav nasprotno na um. Odgovor ali reakcija narob n osti. nasprotnosti ali kontrasta je zelo razširjen pojav, m' samo v duševnem, marveč tudi v kulturnem, življenju, v razvoju spoznavne razvidevnosti ali sposobnosti razločevanja. Seveda smo zmeraj presenečeni in od presenečenja ostrmimo, kadar se te 1 turobnosti zavemo in jo popravimo. Žal samo, da pojav narobnosti (kontrasta) ni še temeljito in znanstveno preiskan. Dobro je zato, da sega večkrat spomnimo. Kajti mnogokrat nam bo pomagal iz zadrege in pokazal pravo pot ali pa vsaj prihranil nepotrebno presenečenje ali osupnjenje. Celo neizobražen delavec sluli pri rodno načelo narobnosti. Ako mn kako delo hitro ne uspe, nevoljno zakliče: če ne gre tako, pa poskusimo narobe! Kadar želi psihološki prekanjenec nekaj doseči, premišljeno1 izkoristi mehanizem, narobnosti in se 1i približa od nasprotne strani in z nasprotnimi razlogi, da izzove (voj odpor in te ujame. Danes hočemo opozoriti na tri taka presenečenja narobnosti. Dve je človeštvo v kulturnem razvoju že doživelo, tretje se pripravlja za bodočnost. Prvo presenečenje: Stara filozofija in znanost se je omejevala na opazovanje makrokozma (grško makro® = velik, kosmos = svet), velikega sveta z golim očesom vidnih predmetov. Nevidni mikrokozmos (mikros = majhen), svet nevidnih, neskončno majhnih (infinitezimalnih) količin je zanemarjala in ga smatrala za prazen nič. Kar je stoletja veljalo za prav in pravilno, to sta ovrgli moderna fizika in biologija (znanost o življenju) in ugotovili, da je prav narobe ali nasprotno res: resnica se skriva v mikro-kozmu. v svetu nevidnosti, niča ali neskončno majhnih količin. Presenečena znanstvena pozornost je ostrmela in se usmerila narobe, v nasprotno stran, v nevidni svet infinitezimalnih količin. Že prej nevidne atome je moderna fizika razdrobila v št' manjše protone, elektrone, pozitrone in nevtrone. Enako je prodrla tudi biologija v globino nevidnih, vedno v manjše dele se drobečih živih bitnoisti. Živo telo sestoji iz milijard, iz vidnega in otipljivega kupa nevidnih, neskončno majhnih celic, ki so se vse razvile iz ene same, enako z golim očesom nevidne, majhne in oplojene celice, iz človeškega semena (genotip). Središče oplojene sem e trsk e celice tvori jedrn, sestavljeno pri človeku iz -18 zanki (petljii) podobnih hromosomov. Vsak kromosom se deli na neb roj neskončno majhnih zrnc ali genov. Vsak gen je določen za poseben del ali svojstvo telesa. Semenska celica je podobna živi raketi, ki neprestano razpokuje (eksplodira) in se deli. tako da nastane naposled velik in viden kup celic odraslega, v prostoru razprostrtega in urejenega telesa (fenotip). V nevidni, infinitezimalni svet obrnjena znanstvena pozornost je s pomočjo drobnogleda razodela skrivnost človeškega telesnega izvora. Drugo presenečenje: Do zadnjih desetletij je bila pozornost znanstvenega dušesloVja (psihologije) visa zapičena v zavestni položaj duše-duhovnosti ali v zavest. Vso dušeduhovnost je omejevala na pojave zavesti: duševno je le to. kar se javlja v naši zavesti. Vso drugo, nezavestno ali podzavestno dogajanje živega telesa (rast, plodnjo, delovanje srca in žil. pljuč, želodca in črevesja, jeter, ledvic, spolovil itd.) je imela za mehanično delovanje materije ali materialne substance, kakor gladila zver na masten plen se je vrgel materializem na materialno, mehanično, odi znanstvene psihologije zavrženo podzavest tor s pravilno, dosledno logiko zatajil dušo. Ako je prvič večina telesnega življenja le funkcija mrtve, mehanične materije; ako ni drugič nobene ostre meje med zavestjo in podzavestjo. med zavestnimi in podzavestnimi pojavi življenja, marveč oboji prehajajo in se pretvarjajo drug v drugega, potem je vse duševno življenje samo funkcija materije. Posebne duše ni. ker je nepotrebna in opravi vse materija sama. Psihološka pozornost je osupnila in se hočešnočcš usmerila spet narobe, v nasprotno stran, v podzavest. In spet je ugotovila naprotno resnico, da korenini zavestna duša v podzavesti, da je osnova zavesti podzavest. Nasprotno, podzavest nam vso pravilneje pojasnjuje in razlaga tudi pojave za vest i. Tretje presenečenje čaka materializem v bližnji bodočnosti. Materializem je za s ved ral vso znanstveno pozornost v materijo in liziko, znanost o gibanju materije. C elo psihologija mu je bila samo fizika organske materije. Po naliki (analogiji) lizike in kemije je tolmačil vse duše-duhovne pojave in zakone ter govoril naravnost o liziki in kemiji duše in duha. Prehod v tretje presenečenje narobnosti utira prvič metodični dualizem, ki proglaša dušo in materijo za dve različni substanci oziroma za dva različna fenotipa istega genotipa, za dve modifikaciji neke prasubstance. Drugič čudovita enakomernost ia podobnost v svetovnem dogajanju, tako da filozofi že splošno govore o nekih nafikah v svetu duševne in materialne substance. In že zdaj vrtajo nekateri filozofi še globlje, ali ni nalika nekaj več kakor samo zunanja in slučajna podobnost. ali se ni morda filozofska pozornost spet enkrat narobe zaletela? Ali ni resnice v nasprotnem, da izvira vsa materija iz višje dušeduhovne substance. da so zakoni materi je le omejena, okorela, mehanizirana prilagoditev višjih duhovnih zakonov svetu omejene in okorele materije? Ob kratkem: tretje presenečenje narobnosti prinaša sp i r i tu a I i z e m dogledne bodočnosti kot antipod preteklega materializma: ne iz materije, ampak narobe in nasprotno, iz objektivnega duha podzavestnih in infinitezimalnih bitnosti izvira vse vesoljstvo, torej tudi materija. Stanko Trček. Ljubljana: Olimpije (Nadaljevanje.) Tekalci so bili namazani z oljem. Prvotno so imeli okoli bokov in \ koraku pas, ko je pa pri olimpijah 15. oliinpiade Orsipu zdrknil pais na tla in ga to ni motilo, temveč jo je še hitreje ubral in zmagal, so odpravili tudi pas. Odslej so tekmovali popolnoma goli, kar ni bilo nič nenavadnega. Tudi vaditelji tekmovalcev, ki so smeli prisostvovati tekmam na tekmovališču, so morali biti čisto goli. Povod za to odločbo je bil tale'dogodek: Ferenika, hči slavnega tekmovalca Diagora z Itoda, je spremila, preoblečena v vaditelja (gimnasta), svojega sina Pejsiroda v Olimpijo in ga sama pripravljala za tekmo. Prevaro so razkrili, vendar žene zaradi njenega slavnega očeta in bratov, ki so bili vsi trije znameniti tekmovalci, niso vrgli s pečine, kakor je določal zakon, pač pa od tedaj na tekmovališču tudi gimnasti niso smeli biti oblečeni. Prizor pri teku je bil v Olimpiji precej drugačen kakor pri nas. V globokem pesku so tekalci vzdigovali debele oblake prahu, ljudstvo je vpilo in tudi tekmovalci sami so se izpodlbadali s klici. Sodniki na cilju so samo z vidom ugotovili zmagovalca. Verjetno je, da je bila odločitev marsikdaj samovoljna, prav kakor je gotovo, da so izkušali tekmovalci prezgoda j steči ali pa drug drugega ovirati v teku. Za take pregrehe «o bile stroge kazni. Naraščajniki so tekmovali pri olimpijad samo v teku na pol stadija (okoli 100 m). Rvanje iso uvedli v 18. ol impiadi hkrati s peterobojem. Gojili so ga prav pridno, že zato, ker je bilo sestavina peteroboju. Borili so sc precej bol j naravno kakor dandanes, sa j si smel tekmecu podstaviti nogo, ga suniti s peto v podkoleno, ga zgrabiti za nogo, mu jo vzdigniti in ga podreti ali pa mu skočiti na hrbet, se ga okleniti z nogami in ga spraviti na tla, pa tudi viti mu prste in ude. Pri olimpijskih tekmah je bil premagan tisti, ki ga je nasprotnik trikrat spravil na hrbet; časih je bilo že to dovol j, da se je dotaknil s kolenom, z bokom, s plečem ali pa s prsi tal. Borba je bila toliko težja, ker so bili tekmovalci namazani z oljem in posuti s prahom. Rvanje je bilo zelo čislano. Grki so verovali, da so ga izumili sami bogovi. Njegovo veljavo dokazuje tudi to, da so smeli v Olimpiji postaviti svoj kip tudi vaditelji, katerih gojenci so znamenito zmagali v rvanju. Če so bili trije ali pa če je bilo več .tekmovalce v, so nasprotnike žrebali. Lukian nam je to nazorno opisal: . Prineso srebrno, Zevsu posvečeno žaro in denejo vanjo žrebe v velikosti fižola; na vsakem žrebu je črka..Na prvih dveh A, na drugih dveh B, na tretjih dveh G itd., kolikor je tekmovalcev. I i potem pristopijo. vzdihnejo k Zevsu in sežejo v žaro. Kakor hitro kdo izvleče žreb, ga zgrabi inastigolor (nekakšen reditel j z bičem) za pest. da ne more pogledati. Pestilca n sodnikom Rvavca tu sodnik katero črko je izvlekel. Ko so že vsi žrebali, gre alitarh (višji reditelj) okoli tekmovalcev, ki stoje v krogu, pogleda žrebe in pokaže tista dva, ki imata žreb s črko A, da se pomerita v rvanju ali pankrationu; isto »tori pri črki B itd. I nko je. če je število tekmecev sodo. Če je pa število, liho. vržejo \ žaro pri eni črki le en žreb. Kdor ga izvleče, isede in počaka, da drugi boj končajo. Zanj je to velika prednost, ker gre spočit v boj zoper trudnega nasprotnika. S pestenjem so imeli Grki menda največ veselju, d asi je bilo brez primere sirovejše in nevarnejšo kakor dandanašnje. Mi imamo debele, natlačene rokavice, Grki pa ,so imeli pesti oborožene s trdim, ostrim jermen jem, ki je prizadejalo hude rane. V kesnejših dobah niti to ni več zadostovalo, ampak so vpletali v jermonje usnjene in svinčene gumbe, tudi z ostrimi robovi, žeblje in druge tuke reči. Pravil, ki bi bila omejevala udarce, ni bilo; udariti si smel kamorkoli. Tako »e v Olimpiji ni poredkoma pripetilo, da so tekmovalca odnesli mrtvega. Višek je bil, če si nasprotnika premagal in jo pri tem sam skupil kolikor mogoče malo. Naraščajnik Hipontahos ise je ponosno hvalil, da je premagal tri tovariše, ne da bi ga bil kdo izmed n jih le enkrat samkrat udaril. Če sta bila nasprotnika spretna in se je odločitev zavlačevala, sta se domenila za poseben način: izmenoma sta udrihala drug po drugem, ne da bi se smela braniti ali umikati, dokler ni slabejši odnehal ali se pa zgrudil. Postenje so uvedli v 23. olimpiadi, v 41. olimpiadi pa tudi postenje naraščajnikov. Podoba je. da so se pri olimpijah pestili prav v opoldanskih I urah, ko je solnce neusmiljeno pripekalo, s čimer je bila tekma bistveno otežena. Nasprotnike so žrebali prav tako kakor za rvanje. V isti olimpiacii (leta 648.). v kateri je bilo uvedeno postenje, so jeli tekmovati tudi v p a 11 k r ati o 11 u, mešanici rvanja in postenja, najstrašnejšem načinu borbe moža zoper moža. V 145. olimpiadi so se začeli boriti v tej panogi tudi naraščajniki. Pri tem načinu borbe ni zadostovalo, da si zoprnika večkrat vrgel, ampak si ga moral še na tleh obdelovati z golimi pestmi, dokler ni priznal, da je premagan. Dovoljeno je bilo: postenje, brcanje, izvijanje, davljenje, stiskanje, izkratka vse, s čimer si lahko nasprotnika prisilil, da se je vdal. Dvojice so sestavili z žrebom na enak način kakor pri rvanju in postenju. (Dalje prihodnjič.) Jelica Vazzazova, Ljubljana: Da se razumemo! Tele vrstice so namenjene vsem sestram in bratom, ki se kakorkoli zanimajo za vprašanje, ki stopa zadnji čas zmerom bolj v ospredje, to je osamosvojitev ženske v Sokolstvu. rl'a izraz pa ni popolnoma pravilen, ali bolje rečeno, je pomanjkljiv in bi se moral glasiti osamosvojitev dela ženske. To vprašanje bi moralo zanimati vsako članico in vsakega elana naše organizacije, ker je od dobre rešitve tega vprašanja v precejšnji meri odvisen napredek ali nazadovanje dela, zlasti nas Sokolic. V eliko je bilo zadnji čas govora o položaju ženske v sokolstvu in zvezna podnačelnica je imela na delovnem zboru v Kamenici meseca avgusta lani 0 tem poročilo, po katerem se je razvila živahna razprava. Ker so bila mne-uja o tem vprašanju zelo različna, niso bili storjeni nobeni sklepi, ki bi dovedli do enotnega postopanja v tem vprašanju. Zadnji povod, ki me je nagnil k temu članku, je bil cPravilnik strokovnega vodstva članic SSKJ», ki ga je poslala Zveza v pretres vsem župani in o čemer je bilo tudi govora na zboru župnih načelnic dne 15. decembra 1956. sklicanem prvič popolnoma ločeno od zbora župnih načelnikov. Položaj ženske v sokolstvu je natanko določen v naši organizaciji in daje ženski popolno enakopravnost in iste pravice kakor moškemu. Ona se lahko .svobodno udejstvuje, ima tudi volilno in glasovalno pravico in celo dolžnost voditi svoje delo samostojno. Popolnoma natanko so pa določene tudi vse ostale dolžnosti, ki jih mora ona na osnovi svojih pravic izvrševati. Teh pravic ji noben član ali članica ne more kratiti, vprašanje je samo. ali je ona toliko zrela in sposobna, da se lahko teh pravic poslužuje in da svoje dolžnosti izvršuje. Ne trdim, da se niso dogodili ali se ne dogajajo posamezni primeri, kjer bratje niso vedno upoštevali teh določb, kar seveda ne more pospeševati volje ženske do dela. Vzroki takega postopanja so pa lahko prav v nas samih, bodisi da so sestre nesposobne za delo, ki so ga prevzele, bodisi da so iz nekake malomarnosti in brezbrižnosti doslej prepuščale izvrševanje svojega dela bratom, ali pa da sposobne sestre niso imele zadosti zaslombe pri ostalih sestrah in bratih. Mislim tu seveda izpred vsega sestre, ki zares nekaj delajo oziroma ki bi po svojem položaju morale delati. 1 udi nimam namena kritizirati bratov, s katerimi moramo sporazumno .delati. izmed katerih pa marsikdo tudi dela napako v tem oziru, ampak hočem opozoriti v glavnem na pogreške, ki smo jih napravile same. Te pogreške moramo tudi same rešiti in se z vso močjo potruditi, da jih čimprej odpravimo. Požrtvovalnim in .sposobnim sestram se bodo radi uklonili tudi bratje, ki nam morda niso preveč naklonjeni. Te brate moramo prisiliti s svojim delom, toda samo z delom, da se uklonijo in priznajo nam določene pravice, z golimi pravilniki in mrtvimi črkami ne opravimo nič. Želeti bi bilo. (hi lii bilo takih bratov čim manj. in jili tudi res ni veliko, ako so sestre v svojem delu na mestu, saj si nihče ne želi opravljati dvojnega delu. «Pravi lirik strokovnega vodstva članic SSKJ:, ki je bil poslan v premislek vsem župani kot predlog za sestavo nove organizacije, je pa zgrajen na načelu popolne ločitve, čeprav za zdaj šele postopoma, kar pa. in to poudarjam, iz pravilnika ni razvidno. Po tem sadeč nimamo me neposredno z moškim načelništvom in strokovnim odborom, nobene skupnosti in nimajo bratje nobene beseidle pri naših odločitvah. Glavna vez med moškimi in ženskimi strokovnimi organi sta moško in žensko načelništvo, ki imata sicer pravico, da sklicujeta skupne seje v poedinih primerih, ki so po njunem mnenju skupni. Toda koliko je pa takšnih vprašanj, ki bi ne bila pomembna tako za te kakor za one. Nevarnost je nadalje tudi v tein, da bomo me v stvareh, ki se tičejo navidezno samo nas, sklepale (ropot notna samostojno, do česar imamo po novem pravilniku polno pravico. Kaj pa potem, če se kesneje pokaže, da dolično vprašanje le ni bilo tako samo žensko in da zato storjeni sklep ni ravno najboljši, če ne bo morda za celoto celo škodljiv? Naj omenim en sam primer. Pri nas se že dalje časa dela na tenu da se slavnostni kroj za člane in članice izpremeni. Pri članicah prevladuje mnenje, naj se pri izpremembi upošteva stari kroj in se izpremenita samo bluza in čepica, člani pa hočejo popolnoma drug kroj, nekakšen delovni kroj. Eni in drugi bomo sklepali na svojih zborih in lahko se pripeti, da dobimo čisto različne kroje. In če pogledamo potem sestro in brata, ki sta vendar člana iste organizaci je, ne bosta imela nobene skupnosti razen zunan jih znakov. Ce torej trezno premotrimo veljavne pravilnike, vidimo, da nam je z njimi enakopravnost že priznana in da so naše dolžnosti in pravice natanko odrejene. Novi pravilnik nam torej tega ne more dati kol nekaj novega, pač pa nas hoče postopoma popolnoma, ločiti od članov. Te ločitve pa glede na naše skupne isokolske cilje nikakor ne miorem odobravali, neglede na to,dla članice še dolgo ne bomo sposobne, dla bi «pravilnik uvedle v prakso. Kakor so doslej nekateri bratje ovirali naše samostojno delo, tako bodo isti bratje izvajali skrajne posledice novega pravilnika in nas pustili popolnoma same v vseh primerih, čeprav to ni pravo sokolsko ravnanje. Koliko pa nas je, ki bomo imele pogum, vztrajnost in zadosti izkušenj, da bomo lahko vodile ženske v tako odgovornem delu? Priznam, da bo to mogoče v Zvezi, k jer so sestre pokazale resno voljo in navdušenje do dela, v župah bo pa lo le redkokje mogoče, medtem ko v društvih tega še dolgo ali pa sploh nikdar ne bo. Ne zdi se mi tudi pravilno, da bi se začela taka akcija od zgoraj, dokler ni temelj zadosti pripravljen, ker še (ako dobro zamišljenega dela in podrobnih navodil, ki jih bomo prejemale od Zveze, ne bomo mogle v župah in društvih izvrševati tako, kakor se to od nas zahteva. Dobro poznam stanje naših društev in dlelo sester, zato sem izrekla te pomisleke, ki me silijo, da gledam na rešitev našega vprašanja nekoliko zaskrbljeno. Sem pa za to. da se vstavijo v pravilnike nekatera določila, ki so bolj ali manj formalnega značaja. Tako sem.bi. pr. že večkrat slišala pritožbe, da sestre niso dovol j poučene in obveščene o vprašanjih, ki zahtevajo tudi njih soodločitve in pristanka, da »e delajo sklepi brez njih vednosti tudi v stvareh, ki jih morajo potem one izvršiti, da sestre ne dobe raznih okrožnic in dopisov na vpogled, v' podlpis ali sopodpis, in druge take stvari. Te pomanjkljivosti pa moramo, kjer so, urediti 'sporazumno. Me sestre moramo dokazati bratom is svojim delomi in z vestnim izvrševanjem svojih dolžnosti, da so naše zahteve upravičene in da želimo sporazumno in složno z njimi delati za napredek in razvoj sokolstva. Seveda je pa potem naša prva in poglavitna naloga, da se same usposobimo in vsestransko pripravimo za to težko in odgovorno delo ter da vzgojimo v tem smislu tudi naše žensko članstvo. Prav posebno skrb pa moramo obrniti na vz podrobnosti. Sem popolnoma za samostojnost ženskega dela v sokolstvu, nikakor pa ne za popolno ločitev članic in članov, in sicer ne zuaj ne v bodočnosti. Le v skupnosti je moč. /ato »estre, neumorno na delo! Vse za napredek naše lepe sokolske misli! Lojze Lubej, Ljubljana: Odkoleb Med prehode iz višjih položajev v nižje je uvrščen tudi odkoleb. X njim prehajamo kolebno iz opore v veso. Delamo ga na drogu, na krogih in na bradlji, in sicer na prvih dveh orodjih naprej ali nazaj, na bradlji pa samo •laza j. Odkoleb nazaj si- dela vedno le z nad prijemom. Na drogu se vadi takole: V vzpori spredaj nagni trup naprej in se opri s trebuhom v višini kolkov na žrd pa pri tem malo pokrči lahti. Tudi če ne delaš odkoleba iz mirne vzpore, ampak ga vežeš n. pr. z nauporom vzklopno. moraš delati tega tako, da prideš v opisani položaj. V tem. položaju zamahni z nogami in se odrini z napornim trebušnih mišic močno navzgor, obenem pa pritegni ramena čim bliže k žreli in prični takoj odrivati togo telo navzgor in nazaj toliko časa, da imaš lahti napete in v eni črti is trupom. Seveda pa morajo biti lahti napete že prej, preden se prične premikati telo navzdol. Lahti naredijo doslej proti telesu navidezno' enak gib kakor pri dviganju ročke, če jo dvigaš tik ob prsih. Ves ta prehod v odkoleb delaj mirno in enakomerno, glave ne zaklanjaj. Naj pogostejša napaka pri vadbi te prvine je ta. da se telovadec odriva na napetih lahteli, in še to z nogami navzdol, tako da prične kolebati s skoraj navpičnim trupom, ki tvori z lahtrni topi ali se celo pravi kot. ne pa iztegnjenega, kakor bi bilo pravilno. Odrivaj se torej vedno s prsi tik ob žrdi s skrčenimi lakirni, in sicer tako, da ne odrivaš in dvigaš samo ramen, temveč vise telo. Ne zaklanjaj glave in glej. da so lahti tedaj, ko so že napete, tudi v podal jšku trupa. To je potrebno iz dveh razlogov. Ko prehaja telo iz opore v v is, naj gre pri odkolebu po najdaljši poti, t. j. vsak del telesa naj bo med kolebom oddal jen od Židi. kolikor je največ mogoče. S tem se manjša moč padca, ki nastane zaradi prehoda telesa iz višjega v nižji položaj. Omili se pa tudi delovanje sile. ki te pri tem oddal juje od orodne osi, ker si njeno delovanje raztegnil na daljšo dobo. Drugi vzrok je nevarnost, da po napačnem odkolebu nepričakovano in s silo zapustiš orodje. Čc se pa to ne zgodi, pa vendar ne moreš vezati te vaje n. pr. z velevzmikom, za kar je potreben zadosti velik koleb. Odkoleb delaj tako visoko, kakor je primerno za lepo vezavo z naslednjo prvino. A ko sledi tej prvini naupor vzklopno, delaj odkoleb nizko, pod žrdjo. če jo pa hočeš spojiti z velevzmikom. delaj odkoleb precej više, toda zmerom le na opisani način. V začetku odkoleba bodi zmerno uleknjen, med prehodom v vodoravni položaj pa telo napni, d la boš mogel pozneje spet ulekniti. Odkoleb nazaj iz stoje na rokah v vzpori dela j tako, kakolr bi' delal prvo polovico veletoča (glej «Sokola» iz I. I9>(>.. štev. 2—3!). Podobno se dela odkoleb nazaj na krogih. Na tem orodju potrebuješ za to vajo nekoliko več poguma in moči v prstih, kor orodje samo ne stoji trdno. Krogi se gibljejo pri tej vaji ravno v nasprotno smer kakor telo in je zato trzaj, ki nastane, ko prehaja telo pod orodje, veliko močnejši. Ne skušaj se temu ogniti s tem, da obdržiš lahti pokrčene, pač pa glej. da prehaja telo pod orodje tako, kakor prehaja, če delaš to vajo na drogu. \ ramenskem sklepu bodi mehak kakor pri visokem kolebanju, lahti naj bodo v eni črti s togim trupom. Na bradlji se dela odkoleb nazaj bodisi iz opore na zgornjih laliteh, na podlahteh, iz vzpore ali iz stoje na rokah v vzpori. Na doskočili bradlji delaj odkoleb iz obeh oblik opore na enak način. V zukolebu se pred mrtvo točko odrini z deli lahti, na katere si oprt. neznatno navzgor. To storiš zato, da razbremeniš lahti in jih lahko pričneš napenjati in pripravljati za odkoleb. Kadar je telo v najskrajnejši mrtvi točki, sprosti mišice v ramenskem sklepu,‘dvigni ramena, da jih moreš čim bolj zožiti, in zasukaj že napete lahti navznoter. S tem si omogočil telesu prost prehod pod lestvini. Ker je orodje prenizko, se ta vaja ne more delati s togim, telesom, zato moraš že v mrtvi točki pričeti s pred noževan jem, in sicer prednožiš v celem toliko, kolikor je potrebno, da se med koleboin na napetih lahteh ne dotakneš z nogami tal. Na doskočili bradlji je odkoleb iz vzpore sicer mogoč, vendar ga ne vadimo, ker nima nobene praktične vrednosti. Na visoki bradlji se dela odkoleb iz opor lepše in popolneje kakor na doskočili. V zakolebu telo napni in spusti togo telo (d) napetih lahteh pod lestvini. Lahti, trup in noge so pri odkolebu v eni črti. Pri odkolebn iz vzpore zakolebaj nad vodoravni položaj in odrivaj telo z lahtmi nazaj in navzgor tako kakor na drogu. Paziti pa moraš, da so lahti napete že takrat, ko prehaja togo telo med lestvini, sicer te zadrže nad orodjem. Odkoleb nazaj iz stoje na rokah v vzpori se lahko dela le na visoki bradlji. Te vaje naj se loti samo res dober telovadec, ki ga je pa treba tudi dobro varovati. Kdor se hoče učiti te vaje, mora znati najmanj vse načine odkoleba, vse toče, vzmike in premike. Prične naj vse je učiti na koncu bradlje, kjer ga laže varujemo. Tak odkoleb je potreben največ zato. če se hočemo naučiti veletoč nazaj na bradlji. Seveda naj bo razdalja med lestvinama tej vaji primerna. Odkoleb naprej na drogu iz vzpore delaj z nadprijemom takole: Trup položi v višini kolkov na žnd in se skloni čez orodje, s sproščenimi rokami pa preprimi. V ta namen upogni čim bolj roko v zapestju, da dosežeš največji mogoči vrhnji nadprijem. Tak prijem je potreben, da te v zakolebu ne utrga od orodja. Kakor hitro si prenesel težišče telesa preko žrdi in si preprijel, se odrini z naglim zamahom nog in naponom telesa od droga v smeri navzgor in naprej. Lahti, ki m .tako ves čas skrčene, tudi zdaj še ne sineš napeti, ravno nasprotno, ko prevrneš telo čez žrd. ga obdrži s pritezno močjo lahti v čim višjem položaju. Kadar pa prehaja togo telo iz navpičnega položaja, ga prioni z lahtmi odrivati navzgor in naprej tako daleč, da lahti popolnoma napneš. Takrat, ko prehaja telo izpod vodoravnega položaja, morajo biti lahti že napete in v eni črti s trupom in nogami. Med vajo naj bo telo togo, zlasti pa ne smeš ulekniti, če hočeš odkoleb vezati s prvino, za katero je potreben močan in visok kaleh. .S podprijemom delamo odkoleb naprej iz vzpore na enak način, samo da je lažji, ker ni treba preprijemaiti. Iz stoje na rokah v vzpori se dela odkoleb naprej s podprijemom. V pravilni drži v stoji (lahti v eni črti s trupom) prevezni noge čez orodje tako, da pričnejo krožiti najprej noge in da greš z nogami naprej, ne pa z rameni ali z glavo. Telo napni, da si povečaš silo koleba. Glave ne zakla-njaj, obdrži jo med lahtmi. Vadba odkolebov je uspešna in brez nevarnosti, če ima telovadec že precej vaje v kolebanju in zadostni moči v prstih. knjige in listi Dr. Viktor Murnik: «Telovadili P 1 e s i», 1. zvezek, založila Jugoslovanska sokolska matica v Ljubljani (Narodni 'lom), 1936, strani 100, cena 12 din. Murnik * Je izdal v priročni knjigi svoji dve naj-Poznanejši telovadni sestavi, s čimer je zainašil vrzel, ki jo čutimo že dolgo let, SaJ od njegovih stvaritev ni skoraj nič "'•Usnjenega. Obe deli sta res telovadna Plesa z vre