Poštnina plačana v gotovini Sped. in abbon. postale. - II Gruppo 70 % Katoliški UREDNIŠTVO IN UPRAVA: Polletna naročnina . . ... L 1.750 34170 Gorica, Riva Piazzutta, 18 - tel. 3177 Letna naročnina . . ... h 3.500 PODUREDNIŠTVO : Letna inozemstvo . . ... L 4.500 34135 Trst, Vicolo deile Rose, 7 - tel. 414646 Poštno čekovni račun: štev. 24/12410 L mik Leto XXIV. - Štev. 14 (1196) Gorica - četrtek, 6. aprila 1972 - Trst Posamezna številka L 80 Črnci v Severni Ameriki Pred političnimi volitvami V nedeljo 16. aprila bo v Katoliškem dorniu v Gorici predaval naš stari znanec g. Vinko Zaletel. Pripovedoval nam bo, kaj je doživel v Severni Ameriki, ki jo je lani obiskal. Za naš list je napisal članek o črncih v ZDA. Gre tam za rasno razločevanje? Kakšna je resnica? Kdo1 je krivičen? Je kaka rešitev? Naj dejstva govore! Ko sem po 16 letih zopet obiskal Severno Ameriko, mislim ZDA, sem odkril veliko spremembo. Splošno gre vse na slabše. Danes naj pišem o najbolj perečem problemu, s katerim sem se srečaval vsak dan. Poročam največ iz Clevelanda, ki je za Ljubljano največje slovensko mesto in sem tam največ bival. STALNO V NEVARNOSTI Slovenci v Clevelandu so priredili romarjem iz Slovenije in Koroške po slovesnostih v VVashingtonu pri župniji sv. Vida banket, slavnostno večerjo. Ob koncu me prijatelj župnik Varga pelje v svojo faro sv. Lovrenca, kjer je bival in umrl škof dr. Rožman. Vedno pelje po daljši poti skozi bela naselja, tedaj pa je tvegal, da se pelje kar naravnost domov skozi črnsko naselje: bilo nas je pet v avtu, vsa vrata smo zaklenili in korajža velja: ponoči si namreč noben belec ne upa voziti tu skozi, še podnevi težko. Nevarno je na križišču, kjer moraš obstati. Črnec pristopi, odpre vrata, pokaže revolver, se vsede notri in potem ukaže, kam naj šofer zapelje. Tam šoferja in sopotnika popolnoma izropa, včasih še avto vzame in šofer je srečen, če je kožo odnesel. Ko zavozimo v črnski del, je kot bi odrezal, kot bi prišel v drugo deželo: vse je zanemarjeno, umazano, poškodovano, smetno. Peljemo se mimo kraja, kjer je stala mogočna nemška cerkev, pa so jo črnci požgali. Med hišami gledam pogorišča, razpadajoče hiše. Nihče se ne zmeni zanje: kjer so imeli prej belci lepe hiše ir» vrtove, je sedaj divje in zapuščeno. Hotel sem si pogorišča podnevi ogledati in sem prosil ing. želeta, ki je mojo knjigo o Indiji prevedel v angleščino, da me z avtom pelje. Čudil sem se, da me vozi s takim strahom in me nikjer ni pustil izstopiti iz avta, da sem le skozi okno lahko fotografiral. Tedaj sem šele videl, koliko hiš in trgovin belcev so črnci požgali, kakšne zevajoče praznine so nastale. Peljala sva se tudi po Superior Avenue, nekdaj najlepši cesti, mimo krasne veletrgovine pohištva. Še isto noč sem slišal sirene in videl ognjeni sij: to je nekaj vsakdanjega v Clevelandu. Zjutraj sem zvedel, da je zgorela tista trgovina pohištva. Milijardna škoda! Z ing. Sodjo sva šla gledat pogorišče, toda fotoaparata si nisem upal nesti s seboj. črnci so skušali zažgati največjo slovensko cerkev sv. Vida, pa se jim ni posrečilo. Kaj hočejo črnci doseči s požigi'' Najprej sploh škodovati belcem, potem pa vzbuditi strah, da se začno beli izseljevati drugam. Toda komu naj prodajo hišo? Saj hiše v bližini črncev izgubijo na vrednosti, črnci poskušajo kje v belem naselju kupiti kako hišo, naj bo še tako draga. Ko se črnci vselijo, potem sosedje bežijo stran; ne upajo se živeti ob njih. Skušajo čimprej prodati hišo: belec je ne kupi, torej jo v sili proda edinemu, ki jo kupuje, črncu in to za malo ceno. Tako črnci osvajajo en del za drugim, bele četrti mesta postajajo črne. Hiše si noben črnec ne dela, ker jo poceni dobi od belih, za pogorišče se ne zmeni, niti za zemljo ne, saj je ne zna in tudi noče obdelovati, ne rožni ne sadni vrt. Pa ni velik le strah pred ognjem, še hujši je neprestani strah za varnost. Veliko črncev noče delati, ampak živeti s tatvino in ropi. Zato se je strašno razpasle zločinstvo. V Clevelandu sem doživel, da so črnci na en dan oropali tri Slovenke na cesti in to podnevi! Ko gre mimo ženske, jo črnec udari in ji vzame ročno torbico. Nekega Slovenca so obstrelili, ko je šel v nedeljo zjutraj k prvi maši. Le s težavo se je privlekel do cerkve. Drugega so našli tako pretepenega, da so mu komaj rešili življenje. In pri obeh niso dobili skoro nič denarja. Takih primerov je na tisoče. POSLEDICE ČRNSKEGA NASILJA Najprej stalen strah. Ko sem šel zvečer kam na obisk, me nihče ni pustil samega domov (stanoval sem v župnišču), ampak me je peljal z avtom ali če sem bil v isti ulici, me je spremljal. Ljudje se najprej prepričajo, ko na vratih zvoni, kdo je, potem si šele upajo odpreti. Jaz sem se vedno po telefonu najavil, da se me niso ustrašili. Nekateri znanci so mi pokazali puško ali revolver, ki ju imajo vedno pri roki za vsak primer. Slovenci pri fari sv. Vida so organizirali oboroženo stražo: vsako noč patruljirajo po trije moški po ulicah s puškami (v Ameriki je nošnja orožja svobodna), da ne bi črnci kaj zažgali ali izropali. Dovolj označi položaj primer, ko je stražnik ob belem dnevu rekel na sicer prometni ulici neki gospe, naj raje ne hodi peš. Ali da me je v podzemeljski železnici, ko sem se v New Yorku ponoči peljal na stanovanje znanca Miillerja, vprašal sprevodnik črnec, kam se peljem. Ko sem rekel v Brooklyn, me je posvaril, naj vendar skrijem fotoaparat, sicer mi ga bodo gotovo ukradli. Toda ni bil edini, ki me je svaril. Bali so se ne le za moj aparat, ampak ker bi me lahko kdo udaril ali pobil, da bi laže odnesel aparat. Amerika ni več zlata de-zeia jji mnogi so iaC zc iaviiial:, uu živim v Evropi, kjer vsaj črnskega problema ni. S temi problemi pa je usodno povezana slovenska fara sv. Vida. črnci so namreč že blizu slovenskemu središču. Zato se slovenske družine že izseljujejo izven mesta, na deželo, kjer je boljši zrak, dovolj zemlje okrog hiše, večji mir in varnost. Fara se tako manjša, ker sestoji iz slovenskih družin. Zaenkrat je sreča v tem, da so te hiše pokupili in zasedli Hrvati, novi naseljenci. Ti so tudi bolj bojeviti in pogumni, če bi se bilo treba udariti. Toda kako dolgo bo še tako? če enkrat vderejo črnci med Slovence, se bodo ti izselili. Naenkrat bo vse črno. čemu potem še veličastna cerkev sv. Vida s farno šolo, farno dvorano itd., kar je ponos Slovencev? Vprašanja, na katera ni moč dati zadovoljivega odgovora. Dar abesinskega cesarja sv. očetu Abesinski cesar Haile Sellassie je po posebnem odposlanstvu podaril papežu Pavu VI. sv. pismo nove zaveze, pisano v starem abesinskem jeziku na pergament. Sv. pismo je umetniško vezano. REŠITI JE TREBA DEMOKRATIČNI RED Pred nami so parlamentarne volitve 7. in 8. maja, ki bodo predčasno poklicale milijone italijanskih državljanov pred volilne žare, da bodo tam s svojim glasom izrekli odločilno besedo o politični usodi države. Vsakdo, ki le količkaj zasleduje italijansko politično in socialno življenje, lahko razume, da gre pri teh političnih volitvah predvsem za osnovno izbiro volivcev, za bistveno soodločanje pri usmeritvi celotnega državnega življenja tako v notranji kot v zunanji politiki. Pri vsem tem pa ne gre samo za neko izbiro med političnimi strankami, med dilemo o večji ali manjši uveljavitvi te ali one politične struje. Gre predvsem za nekaj važnega in —lahko bi rekli — usodnejšega: gre namreč za samo ohranitev demokratičnega reda v Italiji oziroma za njegovo zrušitev. Vsi zadnji, marsikdaj tudi tragični dogodki v italijanski družbi, kot so zlasti stalna krepitev skrajnih desničarskih in levičarskih sil, porast anarhizma, izbruhi politične nestrpnosti, nepojasnjeni smrtni incidenti in v razne izvenparla-meritarne skupine zapletenih osebnosti, vse to nam da misliti. Gotovo je, da se v širši družbi javljajo nekatere nevarne in razkrajalne sile, ki imajo za cilj preusmeritev dosedanjega demokratičnega reda in njegovo radikalno spremembo. Toda kam? V neznano, v brezvladje, v nered in splošni kaos. Zato se morajo pri tem resno zamisliti vsi, ki jim je pri srcu še ohranitev svobodoljubnega reda in parlamentarne demokracije, ki črpa svojo linfo v idejnem vzorcu angleške liberalne miselnosti, ki jo je v moderni dobi teoriziral oče zahodne parlamentarne demokracije, John Locke, ki je leta 1690 v svojem delu »Two Treati-ses on civil government« med drugim zapisal: »...ker so vsi (ljudje) enaki in samostojni, ne sme nihče kratiti bližnjemu pravice do življenja, do zdravja, do svobode in do lastnine.« Ta miselnost je nato postala že tradicija zlasti zahodnoevropskega političnega sveta, z vsemi mož- Bnihski zid it lil ti M otori Od zore 29. marca pa do mraka 5. aprila je bil odprt žalostno slavni »Zid sramote«, ki od leta 1961 deli Zahodni in Vzhodni Berlin. Toda preiti so ga mogli le prebivalci Zahodnega Berlina. Vzhodnim Berlinčanom je ostala ta možnost še vedno nedosegljiva. Ponovno bo ta zid odprt od 17. do 24. maja ob priložnosti binkoštnih praznikov, ki imajo v Nemčiji značaj druge velike noči, saj jih obhajajo kar štiri dni. Berlinski zid je bil popolnoma zaprt za vsak promet vse od leta 1966 do letošnje velike noči. če so se svojci iz obeh delov mesta hoteli sestati, so morali iti na počitnice kam v Bolgarijo ali Romunijo, če bo zahodnonemški parlament prihodnji mesec odobril pogodbi, ki ju je kancler Brandt sklonil s Sovjetsko zvezo in Poljsko, bo postalo potovanje zahodnih Berlinčanov v Vzhodni Berlin in Vzhodno Nemčijo nekaj vsakdanjega, kajti poseben berlinski sporazum je vezan na že omenjeni pogodbi. Vzhodnonemška vlada to pot še ni bila dolžna zidu odpreti, a je to storila zato, da bi zahodnonemškim po- nimi socialno naprednimi primesmi kasnejših filozofov in sociologov ter politične prakse do naših dni. ZAGOTOVITI JE TREBA PRAVICE SLOV. NARODNI SKUPNOSTI Demokratična ureditev sodobne družbe je prvi predpogoj vsakega resničnega napredka, ki se ne zadovoljuje le s parolami in gesli že zahajajočih in nestvarnih ideologij. Le v ohranitvi svobode in demokracije je možen razvoj tako posameznika kot skupnosti. In prav nas še posebej zanima svoboden razvoj, ohranitev in napredek slovenske narodne skupnosti v zamejstvu, tako na Tržaškem, Goriškem, v Beneški Sloveniji, v Kanalski dolini in Reziji. Vemo, da naša manjšina v Italiji ni še dosegla vseh manjšinskih pravic in da še danes lahko beležimo diskriminacijsko gledanje na Slovence v Italiji, ločene na tri pokrajine in s tem v zvezi čutimo tudi različno ravnanje političnih oblasti z manjšino kot tako. Mnogo je še naših nerešenih zahtev, ki čakajo na nujno rešitev, med temi zlasti dosega popolne in globalne manjšinske zaščite za vse Slovence v Italiji. To bomo morali doseči in upamo, da se bo to zgodilo prav v prihodnji zakonodajni dobi. Zavedamo pa se, da je to predvsem odvisno od splošnega napredka demokratičnih sil in zainteresiranja istih za naš specifični problem. V tem smislu gredo sedaj vsa prizadevanja slovenskih političnih predstavništev pri enih demokratičnih vsedržavnih silah, ki imajo ne samo voljo, ampak tudi dejansko možnost nekaj narediti za rešitev upravičenih slovenskih zahtev. Zato bomo pri bližnjih parlamentarnih volitvah morali zlasti upoštevati vse te dejavnike in se odgovorno odločiti za podporo — ne za vsako ceno — le tistim silam, ki so pripravljene v popolnem spoštovanju demokratičnega in parlamentarnega režima daleč od desnih in levih totalitarizmov bistveno podpreti temeljne zahteve Slovencev v Italiji. Med slednje spada prvenstveno zahteva po splošnem zaščitnem zakonu, s katerim morata parlament in vlada enkrat dokončno urediti položaj slovenske narodnostne skupnosti v Italiji. Če je rimska vlada znala v zadnjih letih najti odgovarjajočo in pozitivno rešitev za južnotirolsko manjšino zlasti s tako imenovanim »paketom«, mora najti dovolj politične volje tudi za ureditev slovenske manjšinske zaščite, kot ji to narekujeta tako republiška ustava kot razne mednarodne obveznosti, seveda poleg zahtev samega naravnega prava. Tega bi prav demokratične in krščanske politične sile ne smele preslišati in tako — vsaj pri zadnji postaji — nadomestiti že izgubljene priložnosti. TREBA BO DOBRO PREMISLITI Mislim, da bi bilo odveč slovenskega volivca odvračati od desničarskih strank, katerih sovraštvo in prezir do slovenske manjšine sta itak znana, in se zato slovenskemu človeku niti sanjalo ne bo o kaki podpori tem nazadnjaškim in temnim silam. Prav gotovo je tudi, da slovenski demokrati ne bodo mogli podpreti onih sil in kandidatov, ki vztrajno vihtijo prapor marksistične ideologije in iščejo »naprednejša ravnovesja«, tudi če le-ti sodijo v okvir koalicije leve sredine! To pa iz idejnih in političnih razlogov. Marksistična ideologija je za pravega demokrata, in še bolj kristjana, nesprejemljiva. Politično pa te sile ne nudijo dovolj garancije za stabilnost in jasno demokratsko opredelitev po volitvah. Zato bodo naši volivci nedvomno znali temeljito presoditi, kje je mejnik v tem širokem loku političnih sil. S tem bi rad le opozoril na nekatere plati bogate in aktualne volilne problematike. Treba bo še stvarno in preudarno tehtati dejanski položaj, zlasti pa zahtevati od resničnih demokratskih sil, da enkrat jasno izpovedo svoj »čredo« v zadevi manjšinske zaščite, ne toliko za volilno rabo, ampak z dovolj jasnimi in zanesljivimi jamstvi. Le tako bomo mogli dejansko sprejeti neko odločitev ter se v tem smislu obrniti do slovenskega volilnega zbora s pozivom za odgovorno izbiro. V nasprotnem primeru ne bo naša krivda, če tega ne bomo mogli storiti. A.B. slancem dala predočiti, koliko koristi bo imelo nemško prebivalstvo, če bo parlament v Bonnu pogodbi odobril, kar pa še ni nič gotovo. Za Zahodne Nemce pomeni možnost potovanja v Vzhodni Berlin poleg družinskih razlogov tudi izredno .psihološko doživetje. Zahodni Berlin je tisti del starega Berlina, kjer ni bilo pomembnih stavb in kulturnih središč. Danes je moderno velemesto, na novo zgrajeno, tipično v trgovskem slogu, medtem ko so vse zgodovinske znamenitosti ostale v Vzhodnem Berlinu kot slavna avenija »Untcr der Linden« (Pod lipami), univerza Humboldt .in katoliška katedrala sv. Hedvike. Računajo, da je v osmih dneh — od srede do srede — obiskalo Vzhodni Berlin 400.000 oseb. Vzhodnonemške oblasti so se potrudile, da so bile formalnosti na mejnih prehodih kar se da hitro opravljene. Posebni vlaki so zahodne Berlinčane nato razvozili tudi po ostalih krajih Vzhodne Nemčije. Upajmo, da bo ta velika noč tudi za prebivalstvo obeh Berlinov začetek tistega miru, ki ga je sv. oče Pavel VI. zaželel v svojem nagovoru vsemu svetu. BI/CM di 9 . B^ndtbjrgo -P KA9i.%Ho M.5. Mesto Berlin, ki ga »Zid sramote« loči v dva dela. Na zahodni strani so tri cone: francoska, britanska in ameriška, ki sestavljajo Zahodni Berlin; sovjetska cona pa je postala Vzhodni Berlin in obenem sedež vzhodnonemške vlade. Na skici je videti berlinski zid s svojimi Brandenburškimi vrati v sredi, ki pa so seveda zaprta. Takoj onstran Brandenburških vrat se pričenja slavna avenija »Unter der Linden« Velikonočno voščilo sv. očeta črne koze V JUGOSLAVIJI BESEDE ŽIVLJENJA BELA NEDELJA v Jezusa Kristusa »sedaj verujete, dasi ga ne vidite, in se radujete v neizrekljivem in veličastnem veselju, ker dosegate namen svoje vere: zveličanje duš« (1 Pet 1, 8-9). 1. Besede sv. Petra: »dasi ga ne vidite« so nekak odmev Jezusovih: »Blagor tistim, ki niso videli, pa so verovali!« In mi, smo vedno deležni tega Jezusovega blagra? Ali pa priznamo samo tisto, kar nam čuti povedo in z denarjem lahko kupimo? 2. »Neizrekljivo« bi moralo biti veselje vsakega kristjana. Če nisem vesel, vsaj v svoji najgloblji notranjosti, pomeni, da sem zgubil vero v Kristusa in njegovo neskončno ljubezen do mene. 3. Namen naše vere v Kristusa je »zveličanje duš«. »Duš«, ne samo moje duše, ampak vseh duš. Za vse sem tudi jaz na neki način odgovoren. V nekem smislu smo vsi za vse odgovorni: drug za drugega. Če rešim dušo bližnjega, sem tudi svoji zagotovil zveličanje (sv. Avguštin). Toda če sem drugim dajal slab zgled, in jim vero jemal...? 4. Molimo za milost vere vsak dan: zase, za svojo družino, za naš narod in za vse ljudi! Z.I. IIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIII1IIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIII11IIIIIIIIIIIIII1IIIIIIIIIIIIIIII1IIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIUIIIIII Naša mladina niša ii razmišlja Dve sto tisoč vernikov in romarjev z vsega sveta se je zbralo na velikonočno nedeljo opoldne na trgu sv. Petra, da -posluša besedo Kristusovega namestnika in -prejme iz njegovih rok apostolski blagoslov. Sv. oče je svoj nagovor povezal na Kristusove besede »Mir z vami«. Kakor da bi se -hotel opravičiti, da ponavlja vedno iste besede, je najprej -priznal, da se bo nekaterim to njegovo velikonočno voščilo zdelo zelo vsakdanje in nič novo. To tudi drži, če ostanemo le pri besedah. Toda v luči vsakoletne velike noči prejme ta beseda lastno vsebino in svojski pomen, saj je povezana s Kristusom, našim Odrešenikom in od -mrtvih vstalim Zveličarjem. Sv. oče je zaželel najprej mir patriarhom, metropolitom, škofom, teologom, župnikom, duhovnikom, diakonom, redovnikom ,in vernikom. Nato se je spomnil trpečih, revežev, bolnikov, jetnikov, vdov in -sirot. Svoj -pozdrav je raztegnil na ostale krščanske skupnosti, še -posebej -se pa je v besedah zadržal pri Cerkvi molka: »Bo danes, na dan vstalega Kristusa, naš pozdrav dosegel vse tiste verske skupnosti, ki jim ni dano svobodno izražanje verskega življenja?«, se je vprašal -sv. oče. »Mi -smo z njimi povezani v solidarnosti vere in ljubezni, molitve in upanja v vstalega Kristusa. Kristus ne umrje nikoli!« Od -ponedeljka 27. marca do četrtka 30. marca 1972 je bilo v hotelu Rutar v Dobrli vasi na Koroškem -srečanje mladinske komisije Federalistične unije evropskih narodnostnih skupnosti (FUENS). Udeležili so se ga predstavniki Frizijcev, Nemcev na Damskem, Dancev iz Nemčije, Nemcev iz Belgije, Flamcev iz Francije in Belgije, Bretoncev, Ircev, Waležainov, gradiščanskih Hrvatov, koroških in tržaških Slovencev. Prisotni so -bili tudi dopisniki mariborskega Večera, celovškega radia in koroškega tis-ka. Pozdrave pa so poslali -predsednik FU-ENS-a dr. Štoka in zveza esperan-tske mladine. Srečanje je pripravil in vodil predsednik mladinske komisije FUENS dr. Filip Wa-rasch, ki je tudi tajnik Narodnega sveta koroških Slovencev. V svojem pozdravnem govoru se je med drugim zahvalil avstrijski in deželni vladi, ki sta seminar finančno podprli (oblasti SR Slovenije -in koroška levičarska Zveza slovenskih organizacij -sta srečanje prezrli). Ob začetku študijskih dni sta pozdravila prisotne predstavnik NSKS dr. I-nzko in dob-ro-lski župan. Pozdravom so sledila poročila o položaju raznih narodnostnih -skupnosti in razgovori o manjšinskih vprašanjih. Popoldne je bilo na vrsti -poročilo o del-u odbora. Nato -so člani FTJENS-a izglasovali nova pravila -mladinske komisije. Zvečer je -predaval devinsko-nabrežinski župan dr. Lagi-ša o Slovencih v Trstu s -posebnim poudarkom na -sedanji politični -položaj v Italij-i. V torek zj-utraj je predaval o položaju na severnem Irskem -irski študent, ki živi v begunstvu in ima brata zaprtega v -taborišču Long Kesh. Prikazal je novejšo irsko zgodovino, izpodbil -trditve, da je na Irskem »verska vojna« in poudaril, da je za vsako smrtno žrtev na severnem Irskem odgovorna najprej angleška vlada. Kot predstavnik uradne veje -IRA se je mladi predavatelj zavzel za socialistično Irsko. Končno je sv. oče zaželel mir vsem tistim pokrajinam, kjer divja vojna, se preliva kri in domuje sovraštvo. »Bodo -tisti ljudje, ki imajo -sredstva za tehnični in organizatomi -napredek človeštva, zmožni braniti tudi mir in ga obnoviti, kjer je ranjen in zapostavljen?«, je bilo zadnje vprašanje sv. očeta. Odgovor na -to lahko da le zaupna predanost vstalemu in zmagoslavnemu Kristusu. Na koncu je -sv. oče izrekel voščilo v 17 jezikih, med njimi -v ruskem, -ukrajinskem, arabskem, kitajskem, vietnamskem in japonskem jeziku. Oba praznična dneva je nad vso Italijo -prevladovalo sončno vreme. Velika mesta kot npr. Milan, Rim ali Turin so bila kakor mrtva, Benetke pa nasprotno prepolne -turistov. Silni promet je zahteva-l 3.688 ranjenih v cestnih nesrečah. Smrtnih nesreč je bilo 152, 18 več kot lani. Tržačani in Goričani so se morali -to pot zaradi črnih koz v Jugoslaviji zadovoljiti z lastno deželo, kar je prišlo prav zlasti domačim -gostincem. Na večer so dolge avtokolone pričale, da so ljudje praznike -preživeli izven doma, bodisi v naravi, pri znancih ali ob gostilniški mizi. Brez dvoma, letošnja -velika noč je bila silno -lepa, spomladanska v polnem pomenu besede. Koliko pa jih je ob tem doživelo vstajenje duše, ve le Bog. Ko -so ga vprašali, o kakšnem -socializmu govori, je -poudaril, da želijo Irci nov socializem, kajti odklanjajo tako ameriški kot sovjetski imperializem. Najnujnejše zahteve IRA so: vsakomur volilno pravico (zdaj jo imajo le lastniki hiš), odprava izrednih zakonov (preiskave in konfinacije brez sodnijskega dovoljenja idr.) ter zgraditev tovarn na področjih, -kjer živi irska skupnost. Po predavanju, kateremu je sledila dolga razprava, -so udeleženci -seminarja obiskali dobrolsko cerkev in samostan. Po kosilu je bil kra-tek govor o -finančnih problemih pri narodnostnih skupnostih. Sledil je izlet v Korte, kjer je -izletnike pogostil ing. Muri. V sredo 29. marca je -prikaza! -koroške razmere dr. Matevž Grilc, ki se je ustavil predvsem ob socialnem položaju koroških Slovencev, ob šolstvu in političnem delu. Popoldne je bil na sporedu ob-isk dvojezične osnovne šole v Djekšah, ki je najsevernejša sl-avenska -vas. Zal je bil razgovor z ravnateljem o dvojezičnem šolstvu precej okrnjen, ker ,m-u je višja oblast prepovedala o tem -govoriti. Clan neke manjšine na severu se je po razgovorih o položaju slovenskih šol izrazil, da je »srednjeveški«. Iz Djekš so se seminari-sti odpeljali v Pliberk, kjer so imeli razgovor z županom in predstavniki strank. V četrtek 30. marca so zjutraj udeleženci nadaljevali s poročili o posameznih skupnostih, -ker je dr. Vospernik zaradi bolezni odpovedal predavanje o del-u v FUENS-u. Sledil je -sprejem na dobrol-skam županstvu, -ki je semi-naristom tudi nudilo kosilo. Razgovor z županom je včasih zavzel ostre tone, kajti vse -preveč je pozabljal na neizpolnjene obveznosti avstrijske države do slovenske manjšine. Popoldne je -bil na -sporedu izlet v Celovec z obiskom slovenskih ustanov. Zvečer in naslednje jutro so se udeleženci seminarja razšli. ij Jugoslavija živi že -nekaj tednov v znamenju črnih koz. Vse se -je začelo -s -potovanjem v Meko, mohamedansko sveto mesto, ki s-o ga -pred časom organizirali nekateri muslimanski prebivalci Kosovega, pa se pri tem poslužili namesto običajnega letala počasnega avtobusa, ki je prevozil Turčijo, Irak in Saudsko Arabijo, in se -pri tem s-rečal s kraji, kjer so črne koze nekaj v-sakdanjega. Posledice -te nepazljivosti sedaj plačuje vse jugoslovansko prebivalstvo, trpi jugoslovanska proizvodnja, na škodi je turizem, sosedne države pa živijo v strahu, -da bo nevarna -bolezen prešla -meje in se zafcotila -tudi -drugod. 3. aprila ob 16. uri je bilo stanje v Jugoslaviji naslednje: število umrlih se je povečalo na 23 oseb, 149 pa je število obolelih. Največ (102) jih je v pokrajini -Kosovo, -nekaj pa v Beogradu, Cačku in Po-žarevcu (Srbija) ter v Plavu (Crna gora). V Sloveniji in na Hrvaškem doslej niso ugotovili enega samega primera obolenja, -vendar so prav v Sloveniji zdravstvene oblasti iz varnostnih razlogov zapovedale obvezno cepljenje vsega prebivalstva. Ta postopek je razumljiv, -saj je Slovenija izhodna točka za zapadne države in križišče mednarodnih poti. Pred možnostjo črnih koz sta se I-talija in Avstrija zaščitili -tako, da s-ta ukazali obvezno cepljenje za vse, ki vstopajo na njeno ozemlje. Za prehod meje je potrebno mednarodno zdravniško potrdilo o cepljenju proti kozam. V Italiji je ta predpis začel veljati v noči od 29. na 30. marec. Prizadejal je zlasti obmejno prebivalstvo, ki je navajeno onstran meje oskrbovati se z bencinom in živilskimi potrebščinami. Obmejni prehodi v Rožni dolini, pri Fernetičih, na Pesku in na Škofijah so v hipu omrtveli. To je bilo najbolj opazno za veliko noč. Avtomobili z italijansko registracijo na jugoslovanski strani so postali prava -redkost, na meji pa se dolgočasijo cariniki, saj vozil staro -ni videti. Koliko časa bo trajalo to stanje? Težko je napovedati točen -datum, kajti vse je v rokah Mednarodne zdravstvene organizacije, ki bo naznanila konec nevarnosti 15 -dni -po zadnjem odstranjenem -primeru okužbe. Tedaj bodo -prenehali razni varnostni predpisi in omejitve za potovanja. Vse kaže, da bo minilo še nekaj tednov in bo morda že začetek poletja, ko bo nevarnost črnih koz povsem izginila. Zato svetujemo -vsem, ki imajo interes potovati čez -mejo, da se odločijo za cepljenje. V Gorici -so do velikonočnega -torka cepili že 7.000 oseb, vendar gre pri -tem tudi za mnoge iz videmske pokrajine. Cepili so n-a sa-mo veliko noč. Cepljenje je zastonjsko; le -kdor zahteva mednarodno potrdilo, plača 1.000 lir. Seveda se da večina cepiti -prav zaradi tega potrdila, ki je nujno potrebno za prehod meje. V Sloveniji so v -teku enega tedna že cepili vse prebivalstvo; na -meji proti Hr-vatski so postavljeni policijski bloki, -kjer stražniki kontrolirajo prišleke iz južnih -republik. Vse kaže, d-a bo nevarnost novah obolenj kmalu odstranjena, posledice -pa bodo zlasti v -turističnem pogledu še dolgotrajne. Inozemske -potovalne agencije so odpovedale že vrsto naročil. Leto 1972 bo za Jugoslavijo vse -prej kot ugodno. -Črne koze so -po svoje -pripomogle, da bo gospodarstvo še bolj prizadeto. Škoda bo velika. Na pobudo študijske ustanove »Cenitro rtcerche e studa« v Vidmu se je prejšnji -teden vršil debatni večer, posvečen vprašanju etničnih manjšin. Na njem so -sodelovali predstavniki -Furlanov, Slovencev in zveze etnično-kulturnih skupnosti Italije. Slednje je -predstavljal prof. Buratti iz Veroellija, za -furlansko gibanje je -govoril prof. Carozzo, za Slovensko skupnost -pa dr. Štoka. Prof. Carozzo je v svojem nastopu -podal predvsem zgodovinski oris italijanske -države glede na problematiko narodnih manjšin in etnično-jezikovnih skupnosti -s -posebnim ozirom -do Furlanije. V bistvu je poudaril, kako centralistična Italija nikoli ni imela posebnega posluha za kako etnično diferenciacijo v svojih mejah, čam-ur je prispeval že prvotni centralizem, nato pa še bolj fašizem. Danes pa dajejo dežele možnost premostitve -te težave in obrat -na bolje. Dr. Drago Štoka je v svojem uvodu predvsem -podčrtal pomen in vlogo narodnosti in jezika ter razne probleme -s -tem v zvezi. Omenil je med drugim besede predsednika Colom-ba slovenski delegaciji, Pod tem naslovom je »Katoliški glas« v velikonočni številki objavil »stran mladih«, ki naj »povedo sebi in drugim o sebi in drugih«, ter izrazil željo, naj bi ne šlo za »enkratni pomladanski cvet«, pač pa za »cvetje in zelenje«, ki naj brsti in se bohotno razrašča. S temi članki se skupina mladih predstavlja javnosti. Išče si izvirnost svojega obraza in prostor, da bi s svojega vidika »osvetljevala slovensko stvarnost«. Začetni nastop ima bolj sociološki poudarek. »Pod drobnogledom« proučuje naše sedanjo družbo, razmišlja o sodobnejših oblikah družabnih skupnosti, se -dotakne žgočega problema duhovniških poklicev. Ne dvomimo, da se bo v bodoče »drobnogled« uravnal še na druga področja javnega življenja. Mladi -si ne želijo ne pohval in ne spodbud, a še manj naukov: kot nosilci in ustvarjalci lastne usode hočejo samostojno hoditi svojo pot. Neljub pa jim ne sme biti odjek njihovih izvajanj. Odjek na razmotrivanja ni kritična presoja, ampak le soočenje idej, misel ob misli, kar lahko vodi k izpopolnitvi in celotnosti. Za zdaj le nekaj pripiskov! Preimenovanje Marijinih družb. Sodobna individualistično usmerjena miselnost je nenaklonjena vsem oblikam organiziranega življenja, ki nakladajo obveznosti. Današnji človek noče biti vezan. Ni toliko kriza imen ali ustanov kolikor vrednot. S preimenovanji in spremembami pravil ne rešimo ustano-v, reši jih lahko edinole obnovljena razžalitev vrednot, sposobna zajeti in si notranje osvojiti današnje mladostnike. Gre v bistvu za težko krizo vrednot, ki ne nudijo človekovi volji dovolj krep-kih razlogov, da bi si nase prevzela trajne in zahtevne obveznosti. Dovolj bi bilo, da bi današnji dobi primerno poživili Marijino češčenje, tako da bi v dušah vzplamtela ljubezen do Marije, pa bi Marijine družbe, seveda posodobljene, spet zaživele. »Le duhovnik bi moral druge ljubiti in se jim razdajati«. Mladega fanta, ki bi sicer stopil tudi na pot duhovništva, bega predvsem to, da je duhovnik obsojen na životarjenje v sebi odtujenem in celo sovražnem okolju, medtem ko je sam dol- ko je dejal, da pomeni prisotnost manjšin na italijanskem ozemlju obogatitev -države. Dr. Štoka je nadalje omenjal razne j-uri-dične politične koncepcije o narodnosti, k' so se ponavljale zlasti po francoski revoluciji. Omenil je tudi nauk Cerkve o manjšinah od papeža Benedikta XV. dalje. Zatem je zelo stvarno in -temeljito prikazal probleme in stanje slovenske narodne skupnosti v deželi -ter v ilustracijo preči-tal nekaj odlomkov iz peticije Slovenske skupnosti in SOZ o zaščiti Slovencev. Kot zadnji je spregovoril prof. Buratti, k: se je v svojem posegu pom-udil bolj ob splošnih temah jezikovnih skupnosti v Italiji, ki so raztresene od Vzhodnih in Zahodnih Alp pa do Sardinije. Pri tem je še posebej poudaril važnost domačega jezika pa tudi -dialekta, ki ga je treba ohranjati in valorizirati. — Vsem trem intervencijam je sledila živahna debata, ki je pokazala, kako zanimiva -in akt-ualna je podobna tema zlasti še na področju naše dežele. Večera so se udeležili tudi predstavniki slovenskega -političnega i,n kulturnega življenja iz Gorice -in Trsta. žan, drugim se v ljubezni razdajati. Ni li prav v tem -ves smisel in veličina Kristusovega duhovništva? Kristus se je docela razdal za nas v zveličavni daritvi na križu; apostoli, veliki misijonarji, mučenci so sebe zatajili, da so se mogli žrtvovati za Boga in za duše. Ne zase, ampak za druge! Nihče nima večje ljubezni kot tisti, ki da -svoje življenje za brate! Duhovništvo ni borba za nadoblast, pač pa »servitium«, služba božjemu ljudstvu! Ni dovolj, da duhovnik v sebi doživlja Kristusa, biti mora »epifanija«, božje raz-glašenje drugim! Pri tem pa ne sme iskati sebe, niti ne -povračila za -ljubezen, ki jo seje na vse strani. Pisatelj Joža Lavrenčič, govoreč o smrti Valentina Staniča, takole sklepa spis »Ce-rovškov gospod«; »Nehalo je biti kanonikovo -srce. Njegova duša je odšla v večnost po plačilo, ki ga na svetu ni iskal.« »Današnji rod je pač tak, da pogovori le malokdaj sežejo v globlja vprašanja vere, morale in človeške odgovornosti. Vsakdo rad čim manj misli in se najraje raz- govarja o dnevni kroniki in o naših ozkih domačih političnih in kulturnih zadevah.« Ko srečaš mladostnika, ti v duši vstaja vprašanje: »Cvet na drevesu ali cvetica na livadi?« Cvet na drevesu: očarljiv v pestrosti barv, poln sočne svežine, ves naravnan v to, da postane sad, seme novemu življenju... Postane pa zares sočen sad, če v vsej polnosti črpa življenjski sok iz veje, na kateri -cvete, pa še globlje iz debla, iz korenin. »Današnji rod je pač tak, da pogovori le malokdaj sežejo v globlja vprašanja...« Cvetlica -na livadi: prav tako očarljiva, a vsa predana trenutku, hipčku, enodnevnica je, ki brž ovene in omahne v nič, če je človeška noga že poprej ne stre v prah. Cvetlica na livadi, sestrica rosni kapljici, ki zažari kot biser v sončnem žarku, a se že razlije in izhlapi v nič... »Vsakdo rad čim manj misli in se najraje razgovarja o dnevni kroniki in o naših ozkih domačih političttih in kulturnih zadevah.« še misel o slavospevih prijateljem, da bi jih rešili pozabe in jih stavili mladim v zgledovanje. Ciankarjevo tolmačenje te prizadevnosti ni pravilno. Stvari stoje vse drugače. Zgodovina goriških Slovencev ni še nikjer stvarno napisana. Kar se danes prodaja za »goriško zgodovino«, je povečini enostransko, včasih celo načrtno ponarejeno prikazovanje preteklosti. Zares stvarno in resnično zgodovino goriških Slovencev bo mogoče napisati samo na podlagi zgodovinskih virov, arhivalij in tiskov, monografij in razprav, pregledov različnih dob in življenjepisov poglavitnih javnih delavcev, prikazov različnih strank in struj, gibanj in dejavnosti... Slovenska zamejska publicistika zgodovinske smeri je še vedno v tej pripravljalni stopnji izdelovanja nadrobnih kamenčkov, ki jih bo bodoči zgodovinar vključil v mozaik narodne zgodovine. Goriška Mohorjeva družba je pri tej prizadevnosti velezaslužna. Ima pa tudi točne načrte glede bodočega dela, močno zahtevnega, a življenjske važnosti za našo zamejsko narodno skupnost. Narod brez zgodovine ni narod; narodni delavec, ki ne pozna svoje zgodovine, -ne more biti glasnik narodove duše. »Naša mladina piše in razmišlja...« Naj tudi t-i zapiski služijo k čim bolj plodnemu razmišljanju, ki je pogoj za vsako ustvarjalno dejavnost. Msgr. Rudolf Klinec iiimiiiiiiimiiiiiiiiiiiiiMiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiimiiiiiiiiiiMmiiiiiiiiiiiiiiiimiiiiiiiiiiiiimiiiiiniiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiimiiiiimiiiiiiiiiiiiiiiNiiiiMimiiiiiiiii Debata o narodnih manjšinah v Vidmu Kakor vsako leto je tudi letos sv. oče Pavel VI. na velikonočno nedeljo opoldne podelil svoj blagoslov »Urbi et orbi« — rimskemu mestu in celemu svetu Illlllll IlllllllillUII En leto MMMooo Iona o Bolinco Eno leto po otvoritvi novega doma v Boljuncu smo se zglasili pri domačem župniku g. Mariju Gerdolu; želeli smo zvedeti, kako se Boljunčani v novem domu počutijo in kako se v njem odvija prosvetno in družabno življenje. Lani 12. aprila je bila namreč slovesna otvoritev tega doma, ki se je je udeležilo zelo veliko število povabljencev in so o njej poročali skoro vsi naši časopisi. Na vprašanje, ali so po uspeli otvoritveni prireditvi lanskega leta še kaj priredili, dobimo odgovor: »Da, smo nekaj.« Po daljšem pomenku in. pregledu enoletnega dela pa nam je jasno, da je bilo v Boljuncu narejeno ne samo nekaj, temveč zelo veliko in da se prosvetno delovanje vrši v nepretrganem ritmu skozi vse leto. Dom je vsak dan odprt: mladina prihaja in odhaja; občutek imaš, da je tu nekaj živega, da dom služi namenu, za katerega je bil postavljen. Zbor Mladinskega doma »Bolj.unec«, ki šteje plibližno 25 članov, ima tu dvakrat tedensko svoje redne vaje pod požrtvovalnim vodstvom sestre Imelde Štor. Zbor je od svoje ustanovitve že večkrat nastopil pri bogoslužnih obredih v cerkvi in tudi sicer na raznih prireditvah. Med drugim je obakrat sodeloval pri reviji »Pesem mladih«, ki je bila v Kulturnem domu v Trstu. Od novembra dalje deluje v domu glasbena Sola, 'ki jo obiskuje 20 gojencev. Ti se uče raznih glasbil in sicer elektronskih orgel, klavirja, harmonike in 'kitare. Mladina pa ne prihaja samo k pouku, mar-meč tudi k igri in zabavi. V idotmu pa se ne zbira samo mladina; prihajajo tudi odrasli Boljunčani, ki v lepem številu zasedejo dvorano, ko je na sporedu zanimivo predavanje ali prireditev. Doslej so imeli v svoji sredi g. Jožka Kraglja, ki je s predavanjem in skioptični-mi slikami prikazal Palestino. Podoben večer je bil pred kratkim, ko je p. Jože Cukale, misijonar v Bengaliji, seznami vaščane o tamkajšnjih razmerah in o svojem misijonskem delovanju. V marcu je pa inž. Franko Piščanec predaval o svojih študijskih potovanjih okoli sveta ter v barvah predstavil zanimivosti iz Avstralije, Amerike in iz drugih dežel. Tudi skavti so že nastopili na boljun-skem odru s .smešnimi prizori in s kratko-metražnim filmom Marijana Jevnikarja »Prihod pomladi«. Zabaven in zanimiv je bil večer, posvečen rokohitrskim spretnostim, s katerimi je prof. Mirko Žerjal pritegnil številno občinstvo. V začetku letošnje sezone so na glasbenem večeru gostovali razni ansambli in mladi solisti. Med pomembnejšimi prireditvami želimo omeniti tradicionalno miklavževanje, nagrajevanje jaslic, nato božičnico, ki je bila na dan sv. Štefana. Mladinski dom se je hotel tudi oddolžiti spominu največjega slovenskega pesnika Franceta Prešerna z večerom, njemu posvečenim. Krajši, a prisrčen spored je bil tudi 8. marca za mednarodni dan žena, ko so se v domu zbrale na družabni večer številne bcljunske ženo in dekleta. Tudi sicer Boljunčani goje družabnost: zvedeli smo, da so v domu pripravili skupno silvestrovanje za mlajše in starejše, nato pa veselo pustno zabavo, za katero so si v novi kuhinji celo skuhali okusne klobase z zeljem. Poleg tega se je mladina v februarju udeležila enodnevnega izleta na sneg. Pri delu pomagajo radi vsi, zlasti žene, ki skrbe za čistočo v domu in sodelujejo pri organiziranju raznih prireditev in mladina, ki se je že večkrat izkazala v raznih nastopih. V Boljunec prihaja pomlad, vse zeleni; tudi na vrtu okrog doma smo videli, da so grede lepo urejene, iz njih pa gledajo avkube in hortenzije in razno drugo rastlinje: poslopje je zares vsestransko negovano in pravo središče vaškega življenja in prosvete. Pred odhodom iz Boljunca smo izrazili željo in voščilo, naj bi vsi dosedanji sodelavci pogumno nadaljevali na začeti poti in pritegnili še druge za vsestransko rast skupnega boljunskega doma. Obiskovalec Število volivcev na Tržaškem Po zadnjih ugotovitvah volilnih uradov pri posameznih občinah je na Tržaškem vpisanih v volilne sezname 235.826 volivcev, od katerih 106.615 moških in 129.247 žensk. Razporeditev volivcev po posameznih občinah pa je naslednja: v občini Trst je 214.505 volivcev, v občini Milje 10.104, v Devinu-Nabrežini 5.486, v občini Dolina 4.250, v Zgoniku 985 ter v občini Repen-tabor 532 volivcev. Predložitev kandidatnih list v Trstu V Trstu je bilo v predpisanem roku do 23. marca predloženih devet kandidatnih list za poslansko zbornico, od katerih osem odraža že ustaljene stranke vsedržavnega značaja, ena pa je poskus .uveljavitve novega političnega gibanja krščanskih delavcev. Gre namreč za gibanje, ki ga vodi bivši voditelj združenja katoliških delavcev ACLI, Livio Labor, in ki si je nadelo ime Movimento politico lavoratori (kratica MPL). Stranke, ki so predložile kandidatne liste so: KPI (komunisti), PSI (socialisti), PSDI (socialdemokrati), PLI (liberalci), PRI (republikanci), DC (krščanski demokrati), MSI (neofašisti), PSIUP in že omenjeni MPL (Movimento politico lavoratori). Predstaviti sta se nameravali še dve skupini in sioer izvenparlamentarna komunistična skupina »II Manifeste« ter di- OKNO V DANAŠNJI SVET Mednarodno leto knjige Kulturna organizacija Združenih narodov UNESCO je leto 1972 oklicala za mednarodno leto .knjige. V program raznih prireditev se je vključil tudi Sv. sedež, ki je v vatikanski knjižnici organizira! razstavo sv. pisma. Razstavljenih je 148 dragocenih svetopisemskih rokopisov in kinjig. Razstavo je odprl sam sv. oče in sicer 25. marca. Meseca maja bo organizirana druga razstava in sicer dela vatikanske .tiskarne od leta 1622 dalje. Verjetno bodo v svetovnem letu knjige tudi meniške in redovniške skupnosti organizirale pregled svojega knjižnega delovanja. Obsodili so rasistično politiko Južnoafriška vlada je nedavno izgnala anglikanskega škofa Collina Winterja in dva pastorja, ker so ostro kritizirali rasistično politiko v deželi. Izgnani škof pravi, da se domačemu afriškemu prebivalstvu godijo velike krivice in da bi moral glavni tajnik Združenih narodov Waldheim iskati direktnih stikov s predstavniki črnega prebivalstva, če si hoče ustvariti pravilno sliko o razmerah v Afriki. Pastirsko pismo slovenskih škofov o birmi Slovenski škofje so izdali pastirsko pismo o sveti birmi. V pismu govorijo škofje o pomenu zakramenta svete birme, o pripravi na birmo, o starosti birmancev, o botrih, o obredu birme in o dolžnostih birmanca. Izšel bo kmalu tudi v slovenskem jeziku nov obredmk za birmo. V njem bodo poleg predhodnih navodil in različnih oblik birmanskega obreda tudi obrazci za birmansko mašo in velika izbira beril za birmanske maše kakor tudi za birmovanje izven maše. Pogled na razstavo sv. pisma, ki jo je papež Pavel VI. odprl 25. marca v vatikanski biblioteki ob mednarodnem letu knjige iiiiiiiiiiniiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiuiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiMiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiMiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiMiiiiMiiiiim sidentska skupina poslanca Greggija, ki so ga odstranili iz demokrščanske stranke, a nista zmogli zbrati zadostnega števila podpisnikov. Framasoni v Trstu Zadnja številka tržaškega tednika »II meridiano di Trieste« objavlja obširno re>-portažo o framasanih v Trstu, o njihovi zgodovini in vplivu na politično in gospodarsko življenje v mestu. Tako izvemo, da je v Trstu okrog 600 framasonskih pristašev, fci so organizirani v petih ložah. Sedež osrednje lože je v ulici S. Nicolo 30 pod zunanjim imenom »Circolo Gymna-sium«. Največjo moč in vpliv v javnem življenju :so framasoni imeli v dobi narodnostnih bojev pod Avstrijo in do prihoda fašizma na oblast. Po drugi svetovni vojni so hoteli uveljaviti v Trstu tako imenovani »italijanski blok« proti Slovencem in neodvisnežem. Ker se jim ta manever ni posrečil, so precej izgubili na vplivu, vendar so uspeli obdržati se ali se vrniti na številna ključna mesta v javnih in drugih ustanovah, odkoder še danes od časa do časa skušajo igrati svojo vlogo. Omenjeni tržaški tednik ne omenja, če so med framazanskimi pripadniki tudi kakšni Slovenci. Vprašanje vsekakor ni brez osnove, kajti tudi pisatelj Alojz Rebula se ga dotika v svojem dnevniku »Gorje zelenemu drevesu« in se pri tem naslanja na zelo verodostojen vir. Zgonik - Velikonočna spoved in nova maša Na veliki ponedeljek zvečer smo imeli v Zgoniku običajno velikonočno spoved. Pri sv. maši je kot glavni celebrant somaševal novomašnik g. Renato Volante iz Trsta. Maševal je prvič po slovensko v naši župni cerkvi. Z njim sta še somaševala domači župnik in župnik iz Kontovela g. Rudi Bogateč. Zadnja nova maša v Zgoniku je bila leta 1902, torej pred 70 leti, ko jo je zapel Franc Lavrenčič iz Saleža, ki je umrl kot župnik v Dornberku leta 1919. Za njim je bilo še nekaj semeniščnikov, a nihče od njih ni prišel do oltarja. Zakaj si je g. novomašnik izbral našo župno cerkev? Že kot otrok je prihajal v Zgonik k sorodnikom in obiskoval tudi cerkev. Bival je v Gabrovcu, od koder ima mater iz družine Verginella. Pozneje je bival v Nabrežini, kjer je prejel prvo 'sveto obhajilo in sv. birmo. Starši so se nato preselili v Trst, zato je bil posvečen za tržaško škofijo. Staro mater ima še živo, ki biva v Gabrovcu in stalno zanj moli. Bila je na novi maši kljub visoki starosti. Prav zaradi sorodnikov in znancev je hotel maševati v Zgoniku. G. novomašnik študira v Rimu moralno bogoslovje. Posvečen je bil 25. marca pri Sv. Justu v Trstu, slovesno mašo pa je pel v cerkvi Srca Marijinega v Trstu. Pevke so ga pozdravile z znano pesmijo »Novi mašnik bod’ pozdravljen« in med njegovo mašo lepo prepevale. Marsikatero oko se je orosilo od ganotja. Po maši se je novomašnik zahvalil vsem navzočim in podelil svoj novomašniški blagoslov. Novomašniku smo hvaležni, da je prišel maševat v Zgonik in mu želimo obilo božjega blagoslova v duhovniški službi. Vernik iz Zgonika Z GORIŠKEGA Odmevi na pevsko revijo »Primorska poje« Znani glasbeni kritik Ivan Silič je v nedeljskem Primorskem dnevniku (2. aprila 1972) v članku »Uspela nastopa v Tolminu in Ajdovščini« obširno poročal o primorskih zborih z obeh strani meje na teh revijah. Ker sta na teli nastopila tudi oba goriška zbora, »Lojze Bratuž« in »M. Fi-lej«, prinašamo iz njegove recenzije odlomka o obeh naših ansamblih. O zboru »Lojze Bratuž«, ki je nastopil v Tolminu, piše: Po glasovnem sestavu morda najmlajši je bil zbor »Lojze Bratuž« iz Gorice. Predstavil se je kot disciplinirana pevska skupina, precej zlita v svojih glasovnih enotah, ki so dosegle tudi potrebno usposobljenost za samostojno reliefno oblikovanje linij v polifonskem slogu. To se je jasno odražalo v Scariatti-jevi »Ad te Domine« in v Tomčevi »Jutranji pesmi«, vendar je najbolj nazorno učinkovala prva. Zbor razpolaga z mladostno svežimi glasovi, še trije ali štirje basi bi zboru dopolnili celoten zvok, ki zveni mehko in čisto. Očitno je bilo vloženega mnogo skrbnega prizadevanja in dela za pevsko tehnično pripravo. Po tej plati kakor po pevski kulturi prehaja tudi ta zbor med pomembnejše dejavnike v slovenski zborovski kulturi. Zbor vodi Stanislav Jericijo. V Ajdovščini pa je nastopil zbor »Mirko Filej«. O njem pravi: V boljši vsestranski .pripravljenosti kakor na lanskem tekmovanju v Ajdovščini se je predstavil zbor »Mirko Filej« iz Gorice, ki ga vodi Zdravko Klanjšček. Mehko obarvani in dokaj zliti glasovi so zveneli intonacijsko čisto, razen nekaj zaostankarjev ob koncu nekaterih fraz v Maroltovem »Sovdaškem bobnu«. O interpretaciji »Goriške zdravice« Aleksandra Vodopivca ne morem soditi, ker sem jo prvič slišal in tudi partiture ne poznam, zapustila pa je vtis solidne izvedbe zbora in solista prijetno obarvanega glasu. Postavitev »Sovdaškega bobna« se je razvijala v smiselnem zaporedju. Poleg zasnovanega in realiziranega dinamičnega razlikovanja bi kazalo pri posameznih kiticah prilagoditi tudi temo, da bi se v smislu predstav, ki jih nudi besedilo, ustvarilo pristnejše razpoloženje in rasla napetost kljub kitičnemu ponavljanju. SLOVENSKA TELEVIZIJA Spored od 9. do 15. aprila 1972 Nedelja: 9.40 Po domače s Fanti .treh dolin. 11.00 Otroška matineja. 11.45 Mestece Peyton. 18.00 Ljubezen orla - dok. film. 18.25 Otroci galerije - 2. del franc, filma. 22.10 Hokej Švedska : CSSR. Ponedeljek: 17.15 Ziribu - otroška nadaljevanka. 20.35 V ogledalu časa: Tisoč milj. 22.00 Diagonale. Torek: 17.45 F. Bevk: Pestema - III. del. 19.30 Marketing. 20.35 Družinsko življenje-poljski film. 22.05 Simfonični orkester RTV: Noči v španskih vrtovih. Sreda: 16.55 Hokej CSSR: SZ. 19.15 S kamero po svetu: Polnočno sonce. 21.35 Javna tribuna: Mi med seboj. Četrtek: 17.25 Don Kihot. 17.50 Veseli tobogan: Koper. 18.45 Cami svet živali. 19.05 Glasbena oddaja. 19.30 Od filma do filma. 20.35 Četrtkovi razgledi. 21.35 Bos skozi pekel - japonska nadaljevanka. Petek: 17.35 Dojenček. 18.30 Zabavno glasbena oddaja. 19.00 Mestece Peyton. 20.30 Kviz 72. 21.40 Hokej Švedska : SZ. Sobota: 18.20 štirje tankisti in pes -film. 22.00 Tekmeca - film. MARKO KREMŽAR (2) SIVI DNEVI Oni pa je stal mimo, skoraj nepremično. Cez čas je šele skomignil z rameni, kakor da bi šele tedaj nejasni, nadležni glas priromal do njega. »Kaj zmiguješ, menda ne boš trdil, da ne veš, za kaj si itul Daj, zini, da opraviva,« se je delal važnega miličnik. Nič kaj mu ni bil po volji novi jetnik. Ljubši so mu bili politični. Tem so izbili trmo, še preden so prišli do njega. .»No, tovariš, bo kaj?« Tovariš pa je razklenil ustnice, kakor di bi se ravnokar zdramil, nasršil obrvi in zapičil pogled v paznika za pisalno mizo. Ni kričal. Mirno, skoraj veselo, pa vseeno ledano mu je zvenel glas: »Ce te zanima, tovariš miličnik, in če res ne verjameš tistim papirjem tam, ki gotovo govore na dolgo in široko o vzroku mojega nenapovedanega obiska, naj bo — moril sem. Ubil sem človeka, ki je bil nadležen, približno kakor ti, tovariš pisar.« Miličnik je pobesil pogled, pomočil peresnik v črnilo in pričel risati pajace po umazanem pivniku. Na vsak način je hotel pokazati, da ga ni mogoče vreči s tira. Ko je začutil, da se mu je žila umirila, je zamrmral, medtem ko je pajacu senčil visok, valjast cilinder: »Moril si torej, lepo to. Upam, da te obesijo, tovariš...« Tedaj pa se je zgodilo nekaj, česar zaspani varuh ljudske varnosti ni pričakoval. Brezbrižni zastavnik je planil k pisalni mizi, da se je stresla zelena svetilka na njej, se zaril s prsti v les in zarjul s strašnim glaosm, da je miličnik nehote segel z roko v priprti predal. »In če me... in če me! Kaj to tebi mar, — hudič!« Obraz mu je zaripel od togote Z usločenim hrbtom je stal kakor pripravljen za skok. Motrila sta se za hip in obema se je zazdelo, da sta šla morda nekoliko predaleč. Jetnik se je vzravnal in pogladil lase. »Daj mi cigareto,« Miličniku je visel od ustnice čik. Odle- pil si ga je in fronil preko mize, ne da bi umaknil roko od predala, kjer je hranil revolver. * # * Vihar se je že davno pomiril. Skozi zamreženo okno so sijale redke zvezde. Niko je še vedno sedel na tleh, objemal suha kolena in sanjaril. Pri frančiškanih je bila ura. Glas je priplaval po vlažnem zraku jasen in močan, kakor bi zvonilo za vogalom, pa ga ni zmotil. Kadar je sanjaril, ga je bilo težko zdramiti, že od nekdaj. Odkar je bil priprt v samici, mu je bilo to edino razvedrilo. Vse mogoče in nemogoče je premleval, navadno — nemogoče. Mislil je nanjo kot na svoje dekle, četudi si nista nikdar dala besede. Vendar, če ne bi bilo vseh teh strašnih dogodkov, bi se gotovo našla. Ce ne bi bilo vojske, revolucije, okupacije, če ne bi bilo Petra in Nandeta in če ne bi bili vsi trije sošolci in prijatelji. Prijatelji? Bili so različnega mišljenja, pa so le vedno tiščali vkup, da so bili kakor triperesna deteljica, šele revolucija je nakrhnila prijateljstvo, a zlomila ga ni; kljub vsemu. Nande, lahkomiseln kakor je bil, se je navduševal za partizane, on — Niko, je držal z belimi, Peter pa ju je miril. Nande ni bil komunist, in če bi mu kdo tisti večer, ko se je prišel poslavljat, rekel odločno besedo — morda bi ga bil odvrnil. Bilo je ob italijanskem razpadu. Nihče ni vedel, kaj bo. Kaj storiti? Nande še ni bil trdno odločen. Bogve, kaj ga je vleklo v hribe. Ideali — pustolovščina — mladost? In kaj ga je odvračalo od tega koraka — kajti jasno je bilo, da se je boril za odločitev: je bil dvom — strah — dekle, na katero so vsi trije mislili in molčali? Policijska ura je že bila, ko je prišel. Kdo se je brigal tisti čas za laško policijsko uro. Odšla sta za hišo, na vrt, da bi bila sama. Dvignil se je, kakor da se misli posloviti, in vprašal brezbrižno, mimogrede: »Ti, poslušaj, ti si sicer belček, a nisi baraba, povej, kaj bi storil, če bi stal pred odločitvijo. Recimo, če bi moral izbirati med... ne vem, kako naj ti rečem — med tem, kar je — recimo, dolžnost in tem, kar ti svetujejo domači, kar je verjetno pametno...« Ni mogel več zakrivati dvoma in glas se mu je pričel tresti od razburjenja, krinka malomarne brezbrižnosti je izginila po prvih besedah. »Ne vem, če me razumeš. Vzemimo, kaj bi ti mislil o človeku, ki bi zaradi več ali manj osebnih razlogov ne storil tega, kar čuti, da je njegova dolžnost.« Niko je videl prijateljev boj. Slutil je, kaj se dogaja v njem. Ce bi tisti hip hotel, ne bi Nande šel v hribe. Razgovarjal bi se z njim, ga poslušal, debatiral kakor že stokrat, oživil dvome; pustil bi, da se prijatelj umiri — izpove. Govorila bi o bodočnosti, Sloveniji, komunizmu, novem socialnem redu, eden bi napadal, drugi branil, in fant bi se morda umiril. Mogoče bi nanesel pogovor tudi nanjo... Pa je molčal. Mislil je na črnolaso dekle in na to, da jo ima tudi Nande rad. Molčal je, kakor da razmišlja, potem pa s farizejsko preudarnostjo odgovoril lepe besede, ki so bile podle kakor Judežev poljub: »Mislim, Nande, da bi v tem primeru poslušal glas vesti — storil svojo dolžnost...« (se nadaljuje) Nadškof Del Mestri v Zavodu sv. Družine Na lastno željo ja nadškof Guido Del Mestri, papeški delegat v Kanadi, želel opraviti na velikonočni ponedeljek sv. mašo v Zavodu sv. Družine. Nadškof Del Mestri se namreč že nekaj časa mudi v Gorici, da je blizu svoje sestre, ki je v našem mestu na zdravljenju. Družina Del Mestri je imela svoj čas posestvo v Renčah. Oče sedanjega nadškofa se je nato preselil v Banjaluko, kjer se je tudi Guido Del Mestri .rodil in .preživel svojo mladost. Ena njegovih sestra je še vedno v Banjaluki. Sam nadškof dobro obvlada hrvaški jezik, zato miu .tudi ni bilo težko opraviti v somaševanju z zavodskim duhovnikom g. Jurakom sv. maše v slovenščini. Sprva je bil presenečen, ko je našel v kapeli toliko vernikov, kajti ni vedel, da se v zavodu obhaja služba božja v slovenskem jeziku, a se je hitro znašel. V pridigi — seveda je govoril italijanski, saj bi hrvaščina bila tako zanj kot za navzoče neučinkovita — je povedal, da se je v Kanadi že .ponovno srečal s skupinami slovenskih izseljencev, da so kanadski škofje prepolni hvale nad versko zavestjo slovenskih vernikov in za visoko predanost slovenskih duhovnikov Cerkvi, da je vesel, ko vidi, kako imajo v Cerkvi vsi jeziki možnost uveljavljenja in da priporoča sv, očeta v posebno molitev, kajti prav njemu je kot osebnemu predstavniku sv, očeta dobro znano, kako težka je v današnjih časih služba na Petrovem prestolu ,in koliko sv. oče zaradi tega trpi. Kapela Zavoda sv. Družine je bila polna slovenskih vernikov, ki so z vidnim zadO' voljstvom sprejeli nadškofove besede. Lepo petje velikonočnih pesmi je dalo vsemu srečanju še iposebno .prijeten okvir. Po sv. maši si je odlični gost ogledal gradbišče novega zavoda, nato ipa se vrnil .k Sv. Ju-stu, kjer sedaj prebiva. Izvršni odbor SLG o bližnjih volitvah Na svoji zadnji seji je izvršni odbor Slovenskega ljudskega gibanja v Gorici pretresel sedanji politični položaj, še posebej v zvezi z bližnjimi parlamentarnimi volitvami. Odborniki so odobrili delovanje zastopnikov SLG v krovni politični organizaciji, SDZ, ter razpravljali o vseh problemih, 'ki zadevajo delovanje slovenskega političnega predstavništva na Goriškem, zlasti še razgovore z raznimi političnimi silami. Izvršni odbor pozitivno ocenjuje razne premike v nekaterih demokratičnih vsedržavnih vrstah na Goriškem, ki po V nedeljo 26. marca in naslednji dan je tržaško Slovensko gledališče gostovalo v Katoliškem domu v Gorici z dramo Sergija Verča »Ko luna škili z desnim očesom in j a še veliki voe«. Gostovanje je bila redna predstava za abonente. Ko so dramo S. Verča prv.ič igrali v Trstu v Kulturnem domu, so se takoj .pojavila deljena mnenja: eni so dramo pozitivno ocenjevali kot »poskus prikazati stisko človeka sedanjega časa, njegova notranja nasprotja, nemoč in razkroj, to pa v jeziku in s sredstvi sodobne dramaturgije« (M. Košuta). Drugi kritiki, in zlasti anonimni gledalci, ki kritik ne pišejo, pa so trdili, da je drama S. Verča nerazumljiva in zato neuspel poskus modernega dramatika. Potem ko sem dramo videl preteklo nedeljo, morem reči, da imajo prav eni in drugi. Uradni kritiki, ki so v časopisih in drugje .pisali o tej Verčevi drami, imajo prav, ko poudarjajo namene mladega dramatika, ki se je res spoprijel z nekaterimi večnimi problemi človeškega bivanja, kot so ravno problem oblasti in iskanje sreče pa nemoč človeka, ko se oblasti upira in srečo zaman išče. Vse to je filozofska podlaga Verčeve drame. Toda kako je vse to prikazal? To ni bil izsek iz življenja, kjer nastopajoči z igro in protiigro izpovedujejo svoje teze, temveč je bila drama le vrsta prizorov brez pripovedi, brez zgodbe. Notranja logična nit, če je bila, je bi;la .tako skrita, da je nisi odkril. Zato ima prav Ave, ko proti konou prvega dela pravi: »Vse je tako nerazumljivo... a za vsem se skriva nekaj tragičnega...« To je bil najbrž vtis goriške publike pred svojih izbirah in načelnih stališčih dokaj prispevajo k novemu gledanju na problem slovenske manjšine. Obenem izraža upanje, da bodo tudi ostale, zlasti krščansko usmerjene politične sile vsedržavnega značaja zavzele pogumno in odločno stališče za obrambo slovenskih zahtev kot nekatere laično usmerjene demokratske stranke. Izvršni odbor SLG je tudi sklical sejo širšega sveta za prihodnji teden v ponedeljek 10. aprila ob 20.30 za širšo razpravo o volilnem položaju. Zanimivo predavanje o papeški diplomaciji Prejšnji teden je v centru »Stella Maitu-tina« govoril o papeški diplomaciji apostolski pronuncij v Kanadi nadškof dr. Guido Del Mestri, ki spada v goriško nadškofijo. Na sporedu je bil pravzaprav prost razgovor o tej zanimivi temi. Po uvodnih besedah p. Katunaricha je nadškof Del Mestri najprej spregovoril nekaj besed o svoji diplomatski karieri, ki ga je vodila že od Beograda .mimo Romunije in Bližnjega vzhoda v Afriko in končno v Kanado. V razgovoru je predvsem orisal vlogo današnje papeške diplomacije, ki seveda v različnih dobah prinaša s seboj različne komponente. Med drugim je tudi dejal, da se v osebi papeškega nuncija loči med diplomatskim zastopnikom pri neki vladi in predstavnikom Sv. sedeža pri lokalni Cerkvi in škofih. Ni nujno, da bo tudi vnaprej nuncij pomenil diplomatskega predstavm-ka, verjetno bo pa vedno ohranil neko tako ali drugačno obliko srednika med Rimom .in posameznimi narodnimi cerkvenimi občestvi. Diplomirala je na ljubljanski univerzi V četrtek 23. marca je dosegla na stomatološki fakulteti ljubljanske univerze diplomo I. stopnje ga. Vera Pavlič por. Vrtovec, soproga znanega slovenskega zdravnika v Goriči dr. Jožeta Vrtovec jr. Ge. Vrtovčevi ob uspehu, ki ga je dosegla istočasno ob vršenju svojih družinskih dolžnosti, iskreno čestitamo. Skavtsko srečanje v Doberdobu Srečanje skavtov iz Tržiča in Gorice v sredo 29. marca zvečer je poteklo v prijetnem prijateljskem duhu kakor to predpisujejo skavtski zakoni. To je bilo prvo srečanje take vrste med slovenskimi in italijanskimi skavti. Doberdobski skavti so pripravili ogenj in v lepi pomladanski noči velike srede so se vrstila berila, petje in glasba, vse dvojezično, kar je priklicalo še veliko druge mladine. Ob 22. uri so odšli k jezeru, kjer so imeli svoj tabor. to Verčevo dramo: vse je tako nerazumljivo, a vendar tragično. Nosilec tragike je MADA ali Človek, 'ki se bori .proti Gobu, ki naj bi simboliziral oblast v vseh njenih oblikah od Boga do Države. Mada se bori proti oblasti, a zato, da na koncu sam sede na izpraznjeni prestol Oblasti in se okliče za absolutno OBLAST. Med obema, med Madom in Gobom, je Ave in so drugi, ki nihajo in služijo sedaj enemu sedaj drugemu v želji, da bodo srečni. A vse je seveda zaman, saj sreče ni ne v nebeškem in ne v zemskem paradižu. V tem je Sergij Verč pritrdil sodobnim nihilističnim strujam, ki jih opažamo .tudi pri mlajših .slovenskih umetnikih. Ob koncu bi človek sklepal, da se je s to dramo Sergij Verč lotil teme, ki je bila veliko večja kot pa njegova ustvarjalna moč. Bil je dramski poskus, ki bi spadal na mali oder Slov. gledališča, ne pa v reden abonentski repertoar. Saj k rednim predstavam prihaja publika od otrok in preprostih ljudi z dežele, ki hodijo v teater na »veselico«, do intelektualcev, ki si želijo zamotanih modemih dram. Zato ni bila posrečena izbira tega dela v vrsti rednih predstav Slovenskega gledališča iz Trsta. Igralci, zlasti nosilci treh glavnih vlog, Rado Naikrst .kot Gob, Livij Bogateč kot Mada in Lidija Kozlovičeva kot Ave, so skupaj z režiserjem Marijem Uršičem napravili, kar je bilo mogoče, da bi besedilo oživili in ga približali občinstvu, a ogreli ga niso. Sceno je Klavdij Palčič izrisal kot geometrično gmoto sodobnih -mest, stilizirane kostume je zamislila Marija Vi-dau, glasbo je oskrbel Ivan Mignozzi. (r+r) Namesto v Istro v Motta di Livenza na božjo pot Na velikonočni ponedeljek naši ljudje radi poromajo v »Emavs«. Prvotni načrt za božjo pot v Strunjan in obisk Poreča je bil onemogočen zaradi bolezni črnih koz v Jugoslaviji, zato se je vodstvo Apo-stolstva molitve v Gorici odločilo za Marijino svetišče v Motta di Livenza. Odpeljali smo se v lepem sončnem jutru proti Furlaniji in bili čez dve uri že na cilju. Marijino svetišče v Motta di Livenza, ki ga upravljajo frančiškani, je zelo obisko-kano in tudi to jutro je bilo prepolno romarjev, zlasti še moških, ki .so oblegali spovednice. V eni stranskih kapel je imel msgr. Močnik sv. mašo, pri kateri smo verjetno zelo lepo peli, ker so nam italijanski verniki z zanimanjem prisluhnili. Po kratkem odmoru smo nadaljevali pot proti Pordenonu, kjer smo po dolgem čakanju vendar prišli do kosila. Hoteli smo si nato ogledati šolo mozaične umetnosti v Spilimbergu, a je bila zaprta. Ustavili smo se na poti domov še v Vidmu pri čudodelni Materi božji, kjer smo zmolili litanije in zapeli nekaj velikonočnih in Marijinih pesmi. V veselem razpoloženju smo se na noč vrnili v Gorico. To pot je »Praznik pomladi« resnično uspel »Praznik pomladi«, ki ga je na velikonočni ponedeljek 3. aprila že 'tretjič zapovrstjo priredilo katol. kulturno društvo »Hrast« iz Doberdoba, ni letos razočaral niti prirediteljev niti številnega občinstva, •kajti vreme je bilo v razliko s prejšnjima letoma izredno toplo, spomladansko in sončno, kar vse je pripomoglo k veliki udeležbi na prireditvi. Tako je bil končno poplačan trud prirediteljev in tudi folklorna skupina iz Ločnika,