9-10/1999
revija za književnost in kulturo
Peter Kolšek »
Bog živi kritiko!
Od tega znamenitega Levstikovega vzklika je minilo 140 let. V tem času je literarna kritika obrodila stote-ren sad, prav dandanes pa se zdi, da je bolj živa(hna), kot je bila kdaj koli. Takšnega vtisa si ni težko ustvariti: gojijo jo vse pomembnejše slovenske literarne revije, že dolgo je sestavni - če ne najudarnejši, zagotovo naj-frekventnejši - del časopisnih, radijskih in televizij-skih kulturnih rubrik, na ravni razvedrilne kulturne ponudbe pa se je v zadnjih letih pojavila tudi v publikacijah, ki sicer strežejo s kulturi tujerodnimi vsebinami, seveda v primerno trivializiranih inačicah. Takšen »divji« razcvet v svojih skrajnih izrastkih zagotovo poraja vprašanje o meji med literarno kritiko in literarnim klepetom, a to ne spremeni dejstva, daje pestra variantnost literarnega reflektiranja (morda največkrat bolj evidentiranja?) v devetdesetih eden najbolj izstopajočih segmentov kulturne publicistike. Po gostoti pojavljanja in raznorod-nosti žanrskih prijemov se mu približujeta filmska in scensko-gle-dališka kritika, medtem ko je kritiško pisanje na likovnem in glasbenem področju v izrazitem zaostanku; količinskem in večinoma tudi kakovostnem.
A s tem je bila izpostavljena le najbolj zunanja, tako rekoč preštevna pojavnost literarne kritike, malo pa je bilo rečeno o njeni tehtnosti. Namreč: je to tista in takšna kritika, kakršno je imel v mislih Levstik, ko je klical na pomoč boga? Ob tem naglavnem se vsiljuje kar nakaj »podvprašanj«.
Je kritika devetdesetih v skladu s tradicijo slovenskega kritiškega pisanja, kakršnega predstavljajo (po Stritarju in Levstiku) Izidor Cankar, France Koblar, Ivo Brnčič, Vladimir Kralj, Filip Kum-batovič in Josip Vidmar - če se ozremo samo po pokojnih avtoritetah (res, vsa ta imena pripadajo tudi ali celo predvsem gledališki
Sodobnost 1999 / 711
SODOBNOST.
kritiki, a to je pač ena od specifik slovenskega »kulturnega sindroma«)? - Je današnja kritika prevladujoče normativistična, se pravi izhajajoča iz postavk klasičnih in klasicističnih estetskih teorij, ali pa je zgolj »impresionistična«, se pravi takšna, da nereflektirano in neorgansko povzema ter kombinira splošne vrednostne modele in vzorce? - Kakšne posledice je na današnjem kritiškem pisanju zapustila interpretativna metoda s svojimi številnimi publicističnimi (in populističnimi) izrastki? - Je današnja kritika - vsaj deloma - znova pod vplivom ideološko-političnih vrednostnih sistemov? -Je literarna kritika, če že ne literarno nazorsko, opazneje niansirana vsaj generacijsko: ali obstaja kakšna resna vsebinska napetost med aktualnimi kritiškimi diskurzi? - In, nazadnje samo zaradi retorike, ima literarna kritika devetdesetih sploh kakšen vpliv na sočasno produkcijo? Je slovenska literarna kritika po dvesto letih literarnega razvoja na višini svojega predmeta, se pravi tradicionalnega in aktualnega pomena literarnih umetnikov in njihovih del - ali pa je morda res celo narobe: da je sodobna slovenska literatura pod tistim dosegom, ki ga zmore opisati in re-flektirati sedanja, včasih tudi intelektualno agresivna kritiška misel?
Na ta vprašanja je brez natančnejših empiričnih raziskav »na terenu« težko odgovoriti, zastaviti pa jih je bilo potrebno zato, ker je literarna kritika ob vsej pojavni bohotnosti tisto kulturološko področje, ki je malo ali nič izpostavljeno avtorefleksiji; ne na akademsko strokovni ravni in ne na ravni individualnih eksplikacij. Med vsemi literarnoteoretskimi ali esejističnimi spisi v zadnjem desetletju ni mogoče prepoznati enega samega, ki bi bil specialno posvečen načelnim vprašanjem slovenske literarne kritike. Navsezadnje je mogoče reči, daje literarna kritika tako elokventna prav zato, ker je ušla slehernemu teoretskemu »nadzoru« (v tem smislu jo presega le še filmska).
A če ni mogoče odgovoriti natančno, poskusimo približno; ne zato, ker bi hoteli zajeti totalnost današnje slovenske kritiške situacije, v kateri se morda prikriva epohalno (post)modernistično bistvo vsakršnega ukvarjanja z literaturo, ampak zato, da bo laže opaziti praktično ozadje in obseg tiste aktualne literarnokritične empirije, ki je porodila zgornje pomisleke.
Na vprašanje, ki zadeva odnos do razmeroma bogate in nedvomno vplivne slovenske kritiške tradicije, je mogoče odgovoriti kar skupaj z vprašanjem o normativnosti. Danes je organska zveza z obojim pač pretrgana, to pa se je zgodilo - tako simbolično kot dejansko - s smrtjo Josipa Vidmarja. Vidmar je bil namreč edini »poklicni« slovenski literarni kritik; bil je scela in zares samo to. Kritiko si je izbral, tako je dejal, za »notranji poklic«, kar pomeni, da je zavestno pristal na dejavnost, ki jo v primerjavi z literarno umetnostjo vodi »intuicija nižje vrste«. Tega ni treba navajati zaradi posmrtne Vidmarjeve slave, ampak zato, ker je v luči njegove »poklicanosti« vse današnje kritiško početje bolj ali manj obremenilna, vzporedna in priložnostna, torej - v simbolnem in dobesednem pomenu - nepoklicna dejavnost. In takšen je tudi rezultat: danes literarna kritika skoraj ni več samoiniciativno početje, ki bedi nad obsežno produkcijo in odbira ali zavrača po svoji najgloblji umetniški afiniteti, ampak služi
Sodobnost 1999 / 712
predvsem potrebam žumalističnih rubrik. Zato je žanrski izraz, ki je temu početju ustreznejši kot kritika, pravzaprav recenzija. Ozrimo se naokrog: edino mesto, kjer premore literarna kritika vsaj še nekaj svojega tradicionalnega dostojanstva in ima tam tudi stalni domicil, je bila skozi vsa devetdeseta leta revija Literatura.
Konec »poklicanosti« pa je seveda tudi v najgloblji zvezi z razpadom normativ-nosti. O njej danes - v historično klasicističnem smislu - ni vredno izgubljati besed. Kolikor je aristotelovsko-lessingovska tradicija v literarnih refleksijah devetdesetih navzoča, je na način splošnih vrednostnih sodb, v katerih je raztopljena. Tu ni treba imeti pred očmi le informativnih kritiških zapisov, ki so praviloma bliže poročevalskemu recenziranju kot decentni presoji, sem lahko pritegnemo tudi resnobne kritiške nastope v elitnih kulturnih rubrikah, kakršne poznajo bodisi papirnati bodisi elektronski mediji, pa tudi večina revij s kulturno vsebino. Namesto jasnih eksplikacij stališč je v njih na delu ležerna in neobvezujoča afir-mativnost in namesto prepoznavnega literarnovednega konteksta prijazni po-bralski impresionizem, v katerega se je na nižje publicistične ravni pretočila filozofska interpretacija, popularna zlasti v literarni refleksiji sedemdesetih let. Tudi zato so v aktualni literarni kritiki zelo redke odklonilne ocene, zlasti nekritična je recepcija del že uveljavljenih ali celo »karizmatičnih« avtorjev. Ker se literarna kritika - spričo svoje površne, »nepoklicne«, improvizatorske narave -z razvojnimi vprašanji določenega avtorskega opusa sploh ne ukvarja, ampak začenja vedno »znova«, je seveda razumljivo, daje njena vrednostna signalizacija šibka. Če smo v sedemdesetih in osemdesetih letih še lahko prepoznavali določeno normativnost, izvirajočo predvsem iz strukturalističnih estetskih principov - pri takšnih piscih, kot so (bili) Andrej Inkret, Aleksander Zorn in Denis Poniž -je treba za devetdeseta ugotoviti splošno pomanjkanje literaturi imanen-tne strokovne logike. Njeno razločnejšo sled lahko (znova) opazujemo pri že omenjeni reviji, med posamezniki pa je treba - tako zaradi opusa kot zaradi redke literarnovedne konciznosti - najprej omeniti Matevža Kosa.
Ideološko-nazorske razlike v ocenjevanju literarnih del - kljub izrazito drugačni sliki na poosamosvojitveni politični sceni - niso takšne, da bi jih lahko imeli za žarišča antagonističnih ali vsaj konkurenčnih kritiških trendov. Glede na umanjkanje normativističnih modelov, povezanih z nazorskimi univerzalizmi, je seveda razumljivo, da literarna kritika ne more (in pravzaprav tudi noče) več biti prostor visokih polemičnih zastavkov. Vsaj do neke mere je bilo upravičeno pričakovati reaktualizacijo kritike, ki se napaja iz katoliške teologije, a se to opazneje ni zgodilo - ali pa se (mlade) moči zanjo še zbirajo. To je po eni strani dodaten dokaz, da se bitka za »narodno« dušo ne odvija več na literarnem polju, po drugi strani pa lahko rečemo, da je v tej brezkonfliktni situaciji potegnila kratko predvsem literatura; interesa za njene žive ideje je pač bistveno manj, kot ga je bilo med obema vojnama in v prvih povojnih desetletjih. Zato se tudi zlepa ne primeri, da bi postalo določeno literarno delo, četudi gre za močno izpostavljene avtorje, predmet različnih polemičnih interpretacij.
Sodobnost 1999 / 713
Če k temu dodamo še medgeneracijski mir - iz literarne krike je izstopila domala vsa starejša generacija, srednja počasi izstopa, tako da je na aktivnih položajih ostala le mlajša in najmlajša (to so pisci, stari med 25 in 40 let) -dobimo dokaj natančno sliko kritiške nastrojenosti devetdesetih: to so razmeroma nevznemirljive »mirnodobske« observacije, namenjene samo ožji literarni publiki in mnogokrat povezane z osebnimi odnosi med avtorji in kritiki, kar je tudi ena od neizbežnih posebnosti slovenskega literarnega »trga«.
Preostane še odgovor na zadnje - in vendar prvo! - vprašanje. Sta literarno ustvarjanje in literarna kritika devetdesetih med sabo v tvornem razmerju -pri čemer je treba imeti pred očmi dejstvo, da se kvantiteta literarnokritiških intervencij (zelo širokega spektra) v zadnjem desetletju povečuje, intenziteta literarnega ustavarjanja pa glede na prejšnje dekade tudi ne popušča? Odgovor ne more biti pritrdilen, kajti še nikoli v dvesto letih ni bilo naše pisanje o literaturi tako plodovito in hkrati izgubljeno tako daleč od svojega košatega drevesa. Če parafraziramo Levstika: bog je obilno storil, za kar je bil naprošen, zdaj pa je čas, da mu začnemo temeljito in stalno gledati pod prste.
Sodobnost 1999 / 714