A. Trstenjak: Slovenci v starem deželnem gledališči. 6n Slovenci v starem deželnem gledališči. Spisal A. Trstenjak, *) starem deželnem gledališči, ki je stalo na mestu, kjer stoji danes »Tonhalle«, bila je leta 1789. prva slovenska predstava. Igrala se je takrat Antona Linharta veseloigra »Zupanova Micika« z jako velikim uspehom. Od te dobe, četudi se je zdaj pa zdaj slišala slovenska beseda na javnem odru, vender do leta 1848. ne moremo govoriti o slovenskih gledaliških predstavah, ker jih sploh ni bilo. Šele leta 1848. je začelo »Slovensko društvo v Ljubljani« prirejati besede in gledališke predstave v starem deželnem gledališči; vender ko je društvo nehalo delovati leta 1851., prestale so tudi gledališke predstave slovenske. Z narodno čitalnico ljubljansko so se zopet obudile predstave, a tudi čitalnica je smela malokdaj nastopiti v deželnem gledališči. V njem se je ves čas samooblastno šopirila nemška muza, dočim je slovenska muza zaman trkala na vrata starega deželnega gledališča in prosila v njem vsaj oskromnega prostorčka zase. Ostati je morala pred vrati ter koperneti in dolgo čakati njega, ki bi ji odprl vrata v domačo hišo. Dramatično društvo, ki se je osnovalo leta 1867. z namenom, da bi prirejalo gledališke predstave ter ustanovilo v Ljubljani stalno slovensko gledališče, zahtevalo je energično vstopa v stari hram umetnosti. Toda tudi ono je dolgo trkalo zaman; mogočni Nemec je imel gluha ušesa za nas. Dramatično društvo je vse svoje mlade sile uporabilo v to, kako si osvoji hišo, do katere je imelo polno pravico. Koj v tretji seji osnovalnega odbora Dramatičnega društva dne 25 aprila 1867. leta je izrazil odbornik Drag o t in Žagar željo, naj bi se brž ko mogoče igralo v deželnem gledališči. Upal je, kakor je upal vsak rodoljub, da se tej želji ne bodo upirali Nemci, saj je že leta 1865. dr. Janez Bleiweis izrekel v deželnem zboru isto željo, kateri je pritrdila večina tedanjega nemškega deželnega zbora kranjskega, namreč da se jeden-krat na teden sme igrati slovenski v deželnem gledališči. Upati je smel torej tudi odbor Dramatičnega društva, da se mu izpolni ta želja in da se mu ne bode kratila pravica igranja v deželnem zavodu. ') Le-ta članek priobčujemo iz g. A. Trstenjakk prelepe knjižice »Slovensko gledališče v Ljubljani«, katero izcM »Dramatično društvo« v Ljubljani. Ured. 612 A. Trstenjak: Slovenci v starem deželnem gledališči. Odbor se je dogovarjal in pogajal z deželnim odborom, kateri mu je z dopisom z dne 26. maja 1868. leta, štev. 1676. naznanil, da se je deželni odbor pogodil z vodjo nemškega gledališča tako, da podjetnik, to je nemški gledališki vodja, prepusti gledališče deželnemu odboru vsak mesec j eden krat za slovenske gledališke predstave Dramatičnega društva proti temu, da ono da nemškemu podjetniku polovico čistega dohodka tistega večera. Vzpričo tega se je Fran Ravnikar v imeni društva pogajal z nemškim podjetnikom Antonom Zollnerjem, ki je imel jedini pravico dajati predstave v deželnem gledališči po pogodbi z deželnim odborom kranjskim, in je poročal, da je Zollner volje prepustiti gledališče Dramatičnemu društvu j eden krat na mesec za polovico čistega dohodka tistega večera. Zato se je pa Zollner zavezal, da društvu brez vsakega povračila svojo da pripravno gledališko obleko in tiste člane svojega orkestra, ki so v njegovi službi. Nemški vodja pa je bil še toliko oprezen, da je ustopil vsak dan razven sobote in nedelje, ki sta, kakor znano, dva najboljša gledališka dneva. Odbor Dramatičnega društva je uvidel, da si ne more pridobiti deželnega gledališča, in je zato leta 1867. in 1868. prirejal svoje predstave v ljubljanski čitalnici. Istina je, da sta bili dve slovenski predstavi leta 1868. v gledališči, ali ti sta bili meseca maja, torej izven gledališke dobe, ko je že odšel Zollner s svojo družbo. Jedna teh predstav je bila dne 3. maja 1 867. leta, druga pa dne 16. maja 1867. leta. Prvo je priredila čitalnica združena s Sokolom in Dramatičnim društvom. *) V 22. seji dne 2. junija 1868. leta se je posvetoval osnovalni odbor o tem, kako naj odgovori deželnemu odboru. Seja je bila precej živa. Odbornik Fran Ravnikar je rekel, deželnemu odboru naj se odgovori, da se to, kar dovoljuje deželni odbor, zdi Dramatičnemu društvu »strašno kumerno« in da odbor ne sme biti zadovoljen s to ponudbo. Odbornik Peter Grasselli se je odločno izjavil, naj se ta stvar poroči prvemu občemu zboru in naj se tam reče, da društvo ne bode nikakor igralo pod pogoji, kakor jih je sklenil deželni odbor v pogodbi s Zollnerjem. Društvena naloga ni delati tlako; po predlogu deželnega odbora bi delali le sramotno tlako. Zaradi teh izjav je sklenil odbor Dramatičnega društva predložiti vso stvar prvemu občemu zboru in si je izvolil v to poročevalca Ivana Murni k a. *) Prva društvena predstava je bila v čitalnici dne 24. oktobra 1867. Četrta društvena predstava je bila dne' 15. marcai868. Igral seje »Inserat«; sodelovali so: Koblar, Grasselli, Valenta, Nolli, Lesjak, Hohnova, Prelihova in Brusova. A. Trstenjak: Slovenci v starem deželnem gledališči. 613 Ta obči zbor je bil dne 21. junija 1868. leta. Poročevalec Ivan Murni k je pojasnil odborovo stališče, da društvo ne more vzprejeti rečene ponudbe. Le jeden odbornik si je tolmačil stvar nekoliko hladneje, kar je pa Frana Levstika tako razgrelo, da je rekel: »Strmeč stoji obči zbor pred ponudbo deželnega odbora, ki se daje društvu, katero je važnejše, nego je čitalnica, Sokol in celo Matica. Dramatičnemu društvu je namen gojiti in spešiti najplemenitejšo umetnost, dramatiko. Ves svet čisla narode, ki so dospeli v tej umetnosti do visoke stopinje in so vzgled drugim narodom. Mi nečemo nikogar preganjati, nikomur kratiti pravice, temveč zopet ponižno in pohlevno prosimo prostorčka v hiši, ki je naša. Naš narod slovenski prosi doma v svoji lastni hiši. Da bi slovenska muza delala tlako nemškemu vodji, da bi mu mi plačevali še davek za to, tega ne. Ce moramo plačevati za milost, ki se nam izkazuje, davek v hiši, ki je naša, ostanemo rajši pred vrati. Dramatično društvo mora imeti ta ponos, da izrecno neče stopiti v hišo s takimi pogoji.« Ta govor Levstikov je bil burno vzprejet. Pri glasovanji je bilo 28 članov za predlog poročevalcev, 2 pa zoper njega. To izjavo občega zbora je naznanil odbor Dramatičnega društva deželnemu odboru. Da odbor ni imel uspeha, umeje se samo ob sebi. Zato je društvo prirejalo predstave v čitalnici, katera je svojega otroka ljubeznivo čuvala. Prvo in drugo leto svojega obstanka (od 1867. leta malone do konca 1869. leta) torej ni igralo Drama- v tično društvo v deželnem gledališči.1) Šele tretje leto (1869./70.) je dovolil deželni odbor, da sme društvo uporabljati deželno gledališče po jedno nedeljo na mesec. Društvo si je to pravico izkoristilo in je priredilo prvo svojo redno predstavo v deželnem gledališči dne 10. oktobra leta 1869. ter je s tem dnevom položilo temeljni kamen daljšemu razvoju slovenskega gledališča. Predstava se je otvorila s prologom, in igrala se je igra »Inserat«. To leto je igralo društvo 11 krat: 9 predstav je priredilo v deželnem gledališči, 2 pa v čitalnici. Slovenske predstave so tako močno navdušile občinstvo, da je vse vrelo v gledališče in je bilo oduševljenje splošno, kakor leta 1848. Pri predstavi dne 21. novembra 1869. leta je bilo gledališče popolnoma natlačeno in ljudje so iz preddvora gledali v gledališče, drugega občinstva pa je bilo vse polno na cesti. Le osem demonstrativnih *) Fran Gerbic je priredil v gledališči dva koncerta, in sicer dne' 3. in dne" 16. maja 1868. 39 614 A. Trstenjak : Slovenci v starem deželnem gledališči. lož je bilo praznih. Kakor so bili Slovenci oduševljeni, prav tak6 so bili nemški posestniki lož zagrizeni ter niso svojih lož marali dati Slovencem v porabo niti za drag denar. Nekova znana gospa n. pr. je rekla, da niti za tisoč goldinarjev ne da svoje lože Slovencem. Poleg slobodne uporabe gledališča je dobilo društvo še denarno podporo od deželnega zbora in dovoljenje, da sme prihodnje leto (1870./71.) igrati po trikrat na mesec. Marsikateri rodoljub je dvojil o tem, da bi društvo moglo prirejati po tri predstave na mesec. In vender je priredilo v dobi od dne 2. oktobra 1870. leta do dne 30. aprila 1871. leta vkupe 23 predstav ter je na ta način najsijajneje preverilo dvojljivce, da se z dobro, vztrajno voljo doseže mnogo, če ne vsega. S prošnjo z dne 18. septembra 1868. leta je prosilo dramatično društvo podpore in je svojo prošnjo utemeljilo s tem, da se iz deželnega zaklada vsako leto obilo podpira nemško gledališče; zato naj deželni zbor tudi narodnemu zavodu ne odreče podpore. Nato je odgovoril deželni odbor z odpisom z dne 14. marca 1869. leta, št. 833., da ima, kar se tiče podpore za slovenske igrokaze po sklepih deželnega zbora kranjskega XIII. seje dne 18. septembra in XXI. seje dne 3. oktobra 1868. leta deželni odbor nalogo, poročati slavnemu deželnemu zboru v prihodnji zborbi, kako se obračaj za leto 1869./70. podpora iz do-mestikalnega zaloga za obstoječe gledališče in za slovenske gledališke stvari in da se je deželnemu odboru pri pogajanji z gledališkimi najemniki za leto 1869./70. kolikor mogoče ozirati na Dramatično društvo. Za prirejanje slovenskih predstav je imelo to toliko uspeha, da je društvo za leto 1869./70. dobilo pravico igrati pojedenkrat na mesec v deželnem gledališči, le kar se tiče denarne podpore, ni se mogel najti način, kakšno podporo naj bi dal deželni odbor Dramatičnemu društvu. Deželni odbor je vprašal z dopisom z dne 14. marca 1869. leta, štev. 833., naj društvo pove, kateri način podpore bi več koristil Dramatičnemu društvu, ali razpis nagrad za izvorne slovenske igre, ali za prevode, ali za napravo gledališke šole. Na ta dopis je odgovorilo Dramatično društvo z dopisom z dne 5. julija 1869. leta, da je društvu prvi in končni namen ustanovitev stalnega narodnega gledališča v Ljubljani in da mu je v dosego tega namena treba prvič dobrega igralnega osebja in drugič za-nimljivega repertoarja. Društvo je dalje naznanilo, da se otvori dramatična šola, v kateri se bodo izobražale mlade moči za igranje; a da se pomnoži slovenski repertoar, naj slavni deželni odbor razpiše darila za dramatične umotvore slovenske, in sicer dve darili za izvirna * A. Trstenjak: Slovenci v starem deželnem gledališči. 615 dela, dve pa za prevode, toda le slovanskih izvornikov, in naj se presoj evanje iger prepusti Dramatičnemu društvu. Dramatičnemu društvu je priskočil v tem na pomoč dr. V a-lentin Zarnik in je v seji deželnega zbora kranjskega dne 22. septembra 1869. leta predlagal, naj deželni zbor dovoli Dramatičnemu društvu podpore 1600 gld., in sicer: 1) 500 gld. za vzdržavanje učilnice; deželnemu odboru naj se naloži, naj pozorno gleda, kako se rabi ta podpora in naj poroča o njenih nasledkih v prihodnjem zasedanji; 2) za 1100 gld. naj se razpiše 6 daril: a) 250 gld. za izvorno žaloigro, b) 250 gld. za izvoren igrokaz; (predmeta tema igrama morata biti iz slovenske ali obče slovanske zgodovine ali iz slovanskega življenja); c) 250 gld. za opereto; c) 200 gld. za opereto; d) 75 gld. za libreto; e) 75 gld. za libreto. Glede tega je predlagal deželni odbor, naj se Zarnikov predlog vzprejme s pristavkom, da razpisne pogoje sestavi deželni odbor, kateremu bodi tudi naloga, prisoditi darila po nasvetu zvedencev, katere deželni odbor sam izvoli in povpraša. Z dopisom z dne 3. februvarija 1870. leta, štev. 4637. je naznanil deželni odbor društvu, da je bil Zarnikov predlog vzprejet s pristavkom deželnega odbora, in je naročil Dramatičnemu društvu, da pred začetkom prihodnje zborbe natanko poroča o nasledkih te podpore, sosebno o gledališki učilnici. Dramatično društvo je razpisalo darila. Došlo mu je 11 iger, te je predložilo deželnemu odboru, kateri jih je vrnil društvu s prošnjo, naj odbor pregleda igre ter natanko utemeljene razsodbe predloži deželnemu odboru. Presoditi 11 iger in predložiti spisane razsodbe je bilo samo na sebi ogromno delo, tako da je odbor mogel te razsodbe predložiti šele dne 13. novembra 1872. leta. O tej priliki nam je omeniti, da je bil izvrsten in vesten presojevalec prof. Josip Stritar, ki je pisal obširne kritike in jih pošiljal društvu. Sploh se je g. Stritar zelo brigal za razvoj naše dramatike in je v svojem »Zvonu« poročal o vsem, karkoli se je pojavilo na dramatičnem polji. Dajal je dobre svete društvu in pisateljem. Na podlagi presoj je priporočil odbor odbor deželnemu odboru izvorno tragedijo: »Zeta carja Lazarja«, ki je bila med vsemi najboljša. Deželni odbor ni nobeni igri prisodil darila, in je sploh prvo darilo dobil g. Anton Foerster za svojo opereto »Gorenjski slavček«. Podeljeno podporo 1600 goldinarjev je porabilo društvo za vzdržavanje dramatične učilnice, za nakup iger, spevoiger, muzikalij; sploh so se ž njo poravnali troški slovenskih gledaliških predstav. 39* 616 A Trstenjak: Slovenci v starem deželnem gledališči. To razmerje med deželnim odborom in Dramatičnim društvom v ni bilo prav osnovano. Ze to, da seje deželni odbor postavil za dramaturga Dramatičnemu društvu, ni moglo vplivati koristno. Vsi pogovori med deželnim odborom in društvom so se vršili pismeno, ne ustno, kar je bilo vzrok, da se je presojevanje iger zavlačevalo od leta do leta. Društvo je za vsako malenkost, radi katere se je moralo obrniti do deželnega odbora, moralo vložiti pismeno prošnjo, kar je seveda znatno oviralo vse poslovanje in delovanje. Ako je n. pr. prosilo igralnega dne, moralo ga je prositi pismeno in tudi čakati pismenega odloka. Toda ne samo za dramaturga, tudi za gospodarja se je postavljal deželni odbor, zakaj nakazoval je podporo le dramatičnim namenom, to je iz večine le za nagrade izvornih iger, in če je društvo naročilo kakovo igro pri knjigotržci, moralo je to naznaniti deželnemu odboru; da, deželni odbor je z dopisom z dne 21. oktobra 1879. leta, štev. 6020. (Deschmann) celo zahteval, da mu Dramatično društvo naznani, katera dramatična dela naj bi se kupila za pomnožitev knjižnice Dramatičnega društva. Leta 1880. n. pr. je moralo društvo poročati, katera dela so se naročila pri Kleinmavr & Bambergu za vsoto 100 gld. 1 Ko je Dramatično društvo leta 1879. (z vl°g° z dne 20. decembra) prosilo nagrade za razpis resnega igrokaza, poročal je deželni odbor z dopisom z dne 24. aprila 1880. leta, štev. 324., (deželni glavar je bil takrat Kalten-egger), da je deželni odbor sklenil v svoji seji dne 26. marca 1880. leta: resni igrokaz mora biti vzet le iz kranjske, ali pa iz- avstrijske zgodovine, ne pa iz slovenske ali slovanske zgodovine, kakor je želelo društvo. Deželni odbor je odločno dostavil, da ostane pri tem sklepu. Kaj je bilo komu do razvoja slovenske dramatike! Znamo, da nas niso marali, ali da bode deželni odbor s takimi nazori stopil pred svet, tega gotovo ni pričakoval nihče, zakaj večno se je osmešil, zahtevajoč, da pesnik ne sme snovi svojim delom zajemati iz slovenske zgodovine! Da je društvo sploh kaj storilo za gledališke predstave, zahvaliti se je temu, ker je imelo že prva leta delaven odbor. Na čelu društva je bil mož, ki je pač najbolje vedel, česa je društvu treba; mož, ki je kot izboren igralec storil mnogo za povzdigo slovenskega gledališča. Ta mož je g. Peter Grasselli, sedaj župan stolnega mesta Ljubljane. Njemu na strani je bil tajnik g. Josip No 11 i, operni pevec in sedaj sotrudnik »Slovenskega Naroda«, ki je zelo marljivo oskrboval društvena opravila od početka društva do leta 1874. Taka A Trstenjak: Slovenci v starem deželnem gledališči. 617 močna stebra slovenske dramatike sta bila pač trdna zaslomba mlademu društvu. Delovala sta kot odbornika in sodelovala kot igralca. V početku prvega navdušenja za slovensko gledališče so se oklenile društva dame in gospodje, mlade rodoljubke in mladi rodoljubi. Vojteh Valenta, Anton Foerster, Schantel in Stockl so vodili glasbeni del; mlade rodoljubke so igrale in pele iz večine brezplačno; takisto rodoljubi. Le vzpričo take požrtvovalnosti se je moglo razvijati društvo. Iz prve dobe imamo Ivana Medena, Bru-sovo, pevko Antonijo Rusovo, igralko Ivanko Jamnikovo, Cilko Pod kraj šk ovo, Odijevo, Pavlino Namretovo, igralce Pereg. Kajzela, Julija Sušteršiča, Frana S ch midta, J u v an-čiča, Drahslerja, Coloretta in mnogo drugih odličnih rodoljubov. Po pravici smemo reči, da ni iz prejšnje dobe danes rodoljuba v Ljubljani, ki bi se ne bil poskusil na slovenskih deskah. Na slovenskem odru je vzrasla g. M. Nigr ino va, ki je danes prva igralka srbskega gledališča v Belem Gradu. Pa tudi ogromno je bilo iz po-četka igralno osobje. Tako je n. pr. leta 1868. imelo društvo 16 igralcev in 14 igralk = 30, leta 1869. 19 igralcev in 12 igralk = 31, leta 1870. 36 igralcev in 28 igralk = 64, leta 1871. 46 igralcev in 22 igralk = 68. S takim aparatom je moglo društvo uspešno delovati. Garderobo je dobivalo iz Zagreba od narodnega gledališča posredovanjem pokojnega Frana Erjavca, ki je bil takrat profesor v Zagrebu. Vender se je skoro pokazalo, da takšen požrtvovalen aparat, kakor je dober, vender ni tak, kakeršnega potrebuje gledališče. Od brezplačnih igralcev se ne more zahtevati, da bi igrali, kadar bi društvo hotelo, zategadelj je mislilo društvo angaževati stalno osebje z mesečno plačo in skrbeti za to, da bi se kolikor mogoče večkrat igralo; toda prav v tem pogledu je naletelo na silne zapreke. Kakor sem že omenil, prvi dve leti ni društvo moglo izposlovati niti toliko, da bi vsaj po jedenkrat na mesec igralo v deželnem gle- v dališči. Šele tretje leto (1869./70.) je smelo igrati po jedenkrat na mesec. Za dobo od dne i. septembra 1870. leta do cvetne nedelje 1871, leta je prosilo društvo 4 predstav na mesec, a deželni odbor je dovolil z dopisom z dne 26. marca 1870, štev. 1285. (deželni glavar Wurzbach), da sme Dramatično društvo igrati vsak mesec le trikrat, in sicer dve nedelji (ali dva praznika) in delavnik, ki si ga izvoli odbor. Istočasno je naznanil deželni odbor, da je skrajšal obrok, v katerem mu društvo naznanjaj svoje predstave, na jeden teden pred vsako predstavo. Dramatično društvo je imelo pravico do vseh sedežev, le do lož ne in ne do IO°/0 od drugih predstav, danih na dan slo ven- 618 A. Dolenec: Okolo sveta. skih predstav. Dramatično društvo je torej smelo rabiti gledališke prostore, izvzemši lože -'gled a 1 i škega zaklada, katere je dobival nemški vodja v porabo tudi za slovenske predstave, zaradi tega je imelo društvo vsako leto škode do 300 gld., nemškemu podjetniku pa iz tega ni izviral nikakeršen dobiček. Ze leta 1869. in potem vsako leto je prosilo Dramatično društvo, naj mu deželni odbor onih 13 lož, ki jih je imel gledališki zaklad, prepusti za slovenske predstave. Nemci itak niso zahajali k slovenskim predstavam, in svojih lož nemški najemniki, četudi so jih prosili Slovenci, niso hoteli dati za nobeden denar za slovenske predstave, tako da so bile lože pri slovenskih predstavah iz večine prazne. Kako malo je bil deželni odbor naklonjen Dramatičnemu društvu, oziroma slovenskemu gledališču, vidi se iz tega, da je Dramatično društvo dolgih šest let zaman prosilo lož deželnega zaklada, zakaj šele 1874. leta je dovolil deželni odbor, da sme Dramatično društvo rabiti rečene lože pri slovenskih predstavah. S tem je doseglo društvo vsaj nekaj. (Konec prihodnjič.) Okolo sveta. Potopisne črtice. Spisal A. Dolenec. (Dalje.) z Aucklanda smo napravili lep izlet v Rotorno h gorskim vrelcem. Vozili smo se po železnici mimo mnogih vasij in nekaterih ugaslih ognjenikov. V Merceru smo obedovali. Okolica je zelo pusta in žalostna. Senožeti pokriva ognjeniško kamenje; videli smo tudi nekaj čed ovac in goveje živine. Pot nas je privedel čez največjo reko Nove Zelandije, Waikato, ki je malone tako široka, kakor je naš Dunav. Waikato izvira v jezeru Tampo in se izliva v mdrje na zapadnem obrežji Severnega otoka blizu mesta Aucklanda. Po nji plovejo tudi večje ladje, toda odkar grade železnice in boljše ceste, izgubila je malone ves pomen. V Ran-giriri, postaji pred Oxfordom, videli smo prve tetovirane Maorce, kateri so nam mimo drugega ponujali divjačino. Ob 6. uri zvečer smo dospeli v Oxford, jako dolgočasen kraj. Nobenega drevesa ni videti, 678 A. Trstenjak: Slovenci v starem deželnem gledališči. 9- Ah debi li Herodefh Mojga vmoril ne bil, Med otrozih nedolsbnih Debi konzhan ne bil, Bi hotla bit vefela, En' vupanje b' ymela En' merslu vupanje, Oje, je, vupanje! Al ftrah me je, de sne Moj lubi vmorjen je. 10. Zhe vendar nei Herodefh Mojga lubga vmoril, Taku falil ne bode fh Kdur bofh mene dobil: Sim fhe mlada diviza, Neimam fhe dofti lejt, Ne vezh ked fheftdeset Le fheftdeset jen pet, Kdur zhe mene dobit Nefmsi dvejft lejt ftar bit. n. Letu moje sgodifhe Nei k' enmu navku bo Sa vfe mlade deklizhe Ktire v' lejtah zvedo, Deb ne ble sapelane Pogledeite sdei name, Jen fprerriifhlujte vfe Tu terplenje moje, Sposnajte kai terpi Ktira farna leshi. 12. Deklizhi pofhlufhajte I V fantah P ne sbireite, Roke ym rade dajte De ne saftarafte! Kir hujfhga nei na fveiti. Ked tu, mosha ne imeti, Jeft neimam ga, oje! Lubesen pezhe, shge ! Mogozhe nei letu" Deb v' pekli hujfhi bhi. (Konec prihodnjič. Slovenci v starem deželnem gledališči. Spisal A. Trstenjak (Konec.) a gledališko dobo 1871./72. je prepustil deželni odbor gledališče vsak mesec štirikrat za slovenske predstave, in sicer dve nedelji ali dva praznika in dva delavnika. Pravico dneve določevati si je pridržal sam. Ker Dramatično društvo ni dobilo onih 13 lož gledališkega zaklada, prosilo je, naj se mu prepustita vsaj oni dve loži, kateri ima vsak gledališki podjetnik. Društvo ni dobilo niti teh lož! Tega leta (i871./72.) je priredilo društvo 32 predstav. Šesto leto svojega obstoja, t. j. za dobo 1872./73., imelo je Dramatično društvo deželne podpore 2400 gld. in je prosilo igrati šestkrat na mesec, toda deželni odbor mu je dovolil igrati le štiri- A. Trstenjak: Slovenci v starem deželnem gledališči. 679 krat, in sicer dve nedelji ali dva praznika in dva delavnika. Pravico določevati dneve si je zopet pridržal sam. Društvo je moralo vsako predstavo teden dni j naprej napovedati deželnemu odboru; imelo je pravico do sedežev, ali da bi se prepustile deželne lože društvu v porabo pri slovenskih predstavah, tega pri tedanjih razmerah (deželni glavar je bil Auersperg) deželni odbor ni mogel dovoliti. V obče je omeniti, da več kot štiri dneve na mesec deželni odbor nikdar ni dal Dramatičnemu društvu, pač pa se je zgodilo, da deželni odbor, dokler je bil sestavljen iz Nemcev, ni bil nikdar prijazen Slovencem in je pozneje skrčil podporo in dneve slovenskemu gledališču. Vseh slovenskih predstav je bilo to leto 3 4. Društvo je imelo 9 angaže-vanih igralcev; ostalim so se določevale igralne nagrade. Brez nagrade je sodelovalo 5 igralnih močij. Šesto društveno leto je bilo usodno. Na občem zboru leta 1873. v (meseca junija) je poročal blagajnik g. Drago ti n Žagar o denarnem stanji in omenil, da so društvena pasiva narasla na 900 gld. in da kaže vestno sestavljeni proračun strahoviti nedostatek 4668.23 gld. Tolažil je obči zbor, da med proračunske dohodke ni vzprejeta deželna podpora, katera je iznašala za minulo leto 2400 goldinarjev in katere se je nadejati društvu tudi v prihodnje ter da še ni všteta zaostala društvenina, vender se kaže deficit 1700 goldinarjev. Bližala se je torej katastrofa, ki je hotela uničiti vse, kar je storilo društvo v petih letih. Vender je imel odbor mirno vest, ker je ni sam zakrivil. Deficit je nastal iz finančne krize tega leta; vseobči ,,krah" je vplival na to, da so bile predstave slabše obiskane. Vsakdo bi pričakoval, da pomore dežela mlademu društvu na noge, in vender se to ni zgodilo. Društvo si je moralo pomagati samo. Osnoval se je podporni odbor, ki je imel nalogo podpirati sposobne moči slovenskega gledališča v poletnem času in izučiti kolikor mogoče novih močij. Ta odbor je ustavil to svoje delo in je razpisal narodno subskripcijo po vsi Sloveniji. Apeloval je na rodoljubno slovensko razumništvo, da s prispevki otme društvo gotove pogube, in razposlal naj odličnejšim rodoljubom nad 500 pisem, da pristopijo Dramatičnemu društvu. Odbor je mislil celo napraviti areno, kjer bi se igralo poleti ter bi se tako povečali dohodki, da bi se zavod, ustanovljen s tolikimi žrtvami, vzdržaval častno tudi v bodoče. Poziv slovenskim domorodcem je imel sijajen uspeh. Vsi domorodci brez razločka stanu in politiškega mišljenja so polagali darove na Talijin žrtvenik, in tako je bil v treh mesecih deficit poravnan, 43* 680 A. Trstenjak: Slovenci v starem deželnem gledališči. društvo pa oteto propada. Društvo si je oddehnilo, storilo je sveto svojo dolžnost, ker se je na vso moč trudilo ohraniti do boljših časov to malo trohico narodne ravnopravnosti v deželnem gledališči kranjskem. Po vsi Sloveniji se je nabralo do 1800 goldinarjev, toda na onih 500 vabilnih pisem sta pristopila društvu le dva nova člana, in blagajnikova želja, da bi imelo društvo vsaj tisoč zanesljivih podpornikov, ni se izpolnila, žal, da ostane bržkone tudi dalje pium desiderium vseh blagajnikov Dramatičnega društva 1 V gledališki dobi 1873-/74. Je priredilo društvo v deželnem gledališči 31 predstav; imelo pa je deželne podpore 2400 gld. Igralnih močij je bilo angaževanih 7, ostalim so se dajale igralne nagrade. Brez nagrade je sodelovalo 7 igralnih močij. Kakor prejšnja leta, darovali so društvu tudi to leto in pozneje nekateri rodoljubi knjige in garderobo. V dobi 1874-/75. je izgubilo društvo več dobrih igralnih močij, vender je priredilo 30 predstav. Igralo je štirikrat na mesec. Dasi je bilo deželne podpore 2400 gld., vender se je borilo z velikimi težavami. Podporni odbor, ki je vzdržaval dramatično šolo, moral je v ta namen nabirati doneske to leto in prihodnja leta. Zunanji člani niso plačevali društvenine, in poleg tega slovensko občinstvo ni več tako marljivo hodilo k slovenskim predstavam, kakor je bila navada v prvih letih; prav to pa je bilo največ krivo, da je jelo Dramatično društvo bolehati na deficitu. Igralnih močij je bilo angaževanih 6, ostalim so se dajale nagrade. Brez nagrade je sodelovalo 18 igralnih in pevskih močij. Zaradi spopolnitve igralnih močij so se pričele v dobi 1875-/76. predstave šele meseca novembra 1875. Društvo je napravilo predstav 28. Dežela je dala podpore 2400 gld. in 200 gld. kot nadomestilo za 13 gledaliških lož. Podporni odbor je nabral za vzdržavanje dramatične učilnice 130 gld. Igralnih močij je bilo angaževanih 7 in 1 ka-pelnik, drugi so dobivali nagrade; nekoliko jih je sodelovalo brezplačno. Nič ugodneje se ni pričela gledališka doba 1876-/77. Predstave so se zavlekle do meseca novembra 1876. leta in to zaradi obravnav s posamičnimi igralnimi močmi, s katerimi so se morale skleniti take pogodbe, da niso preobčutno zadele društva in da so ugajale sodelujočim osebam. Predstav je bilo 25, deželna podpora je znašala 2400 gld., namestek za 13 gledaliških lož 171 gld. 62y2 kr. Podporni odbor je nabral 130 gld. 80 kr. Igralnih močij je bilo angaževanih 6 in 1 kapelnik. A. Trstenjak: Slovenci v starem deželnem gledališči. 681 V dobi 1877./78. so bile angaževane samo 3 igralne moči in kapelnik. Stari igralci so odhajali, novi niso mogli hitro napredovati, in tako je odbor težko nadomeščal stare sile. Hvalno je torej omeniti g. Juvančiča, ki je več let brezplačno igral, in g. Antona J e-ločnika, ki je takisto več let igral brez nagrade in vodil režijo ter je bil zat6 močan steber slovenskemu gledališču. Predstav je bilo 23, deželne podpore 3400 gld. in namestka za 11 gledaliških lož 241 gld. 23 kr. Podporni odbor je tudi nabral znatno vsoto (139 gld. 21 kr.). Igralnih močij je bilo angaževanih 3, drugi so igrali proti nagradi, malo njih brezplačno. Veliko podpornih članov je izstopilo, zakaj odbor je izbrisal vse one, ki so bili z letnino že mnogo let na dolgu. Do sedaj je Dramatično društvo vsaj častno životarilo poleg podpore deželnega odbora. Toda društvo je zadel še hujši udarec nego leta 1873. Deželni zbor kranjski je skrčil leta 1878. podporo na 1000 gld. in tako zadal smrtonosen udarec slovenskemu gledališču. S tako majhno podporo društvo ni moglo plačevati igralcev in zato je koncem meseca septembra leta 1878. odpustilo vse glavne igralne moči. Tako sta ostavila slovenski oder: Fran Schmidt in Dragojila Odijeva; kapelnik in pevovodja Stockl je šel že prejšnje leto iz Ljubljane; poslovila sta se od slovenskih desak Vincencij Vizjak in Josip Paternoster; Cilika Podkrajškova je umrla leta 1879., m^a(ii igralci pa, ki so kaj obetali, porazšli so se. Tako društvo leta 1878./79. ni priredilo nobene javne predstave. Deželni odbor pa je skrčeno svojo podporo še posebe krstil z naslovom: »v podporo slovenskih literarnih in dra-matiških namenov«, in sicer 600 gld. slovenskim dramatiškim igram, *) 300 gld. za tisek, 100 gld. za društveno knjižnico. Kakor se vidi, za predstave niti vinarja ne! Dramatično društvo si ni vedelo pomagati drugače: pogajalo se je z Ludwigom, ravnateljem nemškega gledališča v Ljubljani, ali bi ne nadaljeval slovenskih predstav, če mu Dramatično društvo za ta čas prepusti svojo garderobo, knjižnico, svoje lože in jeden del deželne podpore. Nemški vodja je to ponudbo velikodušno odklonil. Tako je bil uničen trud prejšnjih let. One igralne moči, kar si jih je društvo vzgojilo, porazgubile so se; slovensko gledališče je bilo brez igralcev, in ako je hotelo Dramatično društvo misliti na predstave, moralo je pričeti iz nova z diletanti. *) Odbor je razpisal nagrado 600 gld. slovenskim dramatičnim igram, in sicer 400 gld. za večjo dramo iz kranjske ali sploh avstrijske zgodovine — to je bil pogoj deželnega odbora — in 200 gld. za najboljšo veseloigro. 682 A. Trstenjak : Slovenci v starem deželnem gledališči. In te bridke izkušnje si ni moglo prihraniti! Po dolgem odmoru se je zbralo okrog njega' nekaj novih igralnih močij (Cerar, gospa Gutnikova, E. Skaberne, Gutnik, Gizela Nigrinova), priskočile so mu na pomoč starejše moči: A. Jeločnik, Valenta-Brusova, P. Kaj zel, Namretova. Toda starejše moči so skoro odstopile, tako da so se predstave od leta 1880 do leta 1883. prirejale zgolj z diletanti. Prva diletantska predstava je bila dne 1 i.januvarija leta 1880., in vsega skupaj so bile tega leta le 3 predstave. Od onih 1000 gld., dovoljenih za leto 1880., izplačalo se je društvu le 400 gld. Poleg tega je treba omeniti, da se je slovenskega občinstva ljubezen do Dramatiškega društva močno ohladila. Hudo je zadelo Dramatično društvo tudi to, da je smelo igrati le dvakrat na mesec. Deželni odbor je jemal polagoma nazaj, kar je dal nekoliko prej, ker mu je bil očiten namen ne podpirati slovenskega gledališča. Slovenske predstave so bile v tem času redke. Leta 1880./81. jih je bilo 4, leta 1881./82. 10, leta 1882./83. 6, leta 1883./84. 13, leta 1884./85. 12, leta 1885-/86. 13. Ker je moralo vse nazadovati, ni se nam čuditi, da čitamo leta 1881. imena slovenskih igralcev na nemško-slovenskem, torej dvojezičnem gledališkem listu. V takih okornostih je čisto umevno, da se je ljubezen občinstva do Dramatičnega društva močno ohladila, saj ni moglo društvo, kateremu so vrat zadrgnili, dajati občinstvu tega, kar je želelo. Deželni odbor je videl dobro in ker ni precej nakazati vse one neznatne podpore, pozval je društvo z dopisom z dne 23. novembra 1880. leta, štev. 5836., da bi bilo jako primerno, če izda društvo dobro knjigo zabavne ali poučne vsebine, ali pa, če se da nagrada nadarjenemu domačemu pisatelju, da bi izdal znanstveno delo. V ta namen bi dovolil deželni odbor nagrado 600 gld., katera vsota je ostala po odštetih 300 gld. za izdavanje knjig in po odštetih 100 gld. za knjižnico od podpore za leto 1880. temu (Dramatičnemu) društvu odmerjena! Kako napačno! Bilo bi pač bolje, da se je deželni odbor s tem dopisom obrnil do Matice Slovenske! Na rečeni poziv je predlagalo Dramatično društvo z dopisom z dne" 9. septembra 1881. leta, št. 5107., da bi se ta podpora podelila kot nagrada pisatelju, ki spiše slovensko poetiko. Najprimernejši društvenim nameram bi bil estetiški spis o dramatični poeziji sami. Toda tak spis bi bil premalo obširen in bi se premalo opiral na slovensko dramatiško književnost, katere je le malo. Z druge strani pa živo potrebuje naša književnost take knjige, iz katere bi sosebno mladina A. Trstenjak: Sloveuci v starem deželnem gledališči. 683 srednjih šol zajemala estetiški pouk o vsi poeziji. Odgovoril je deželni odbor, da se mu zdi važneje to, kar je izrekel že prej, nego izdava poetike; vender da ustreže želji društva, privoli temu in izrazi željo, naj odbor brž ko mogoče najde in imenuje pisatelja, ki naj predloži natančen načrt namerjane slovenske poetike. V tem zmislu se je vršilo dopisovanje, pisarilo se je vse leto, za gledališče pa se ni storilo nič, in poetika se tudi ni izdala. Z dopisom z dne 21. oktobra 1879. ^eta štev. 6020. je naznanil deželni odbor, naj se razpišejo nagrade za slovenske igrokaze, kateri se mu morajo predložiti v presojo. Dramatično društvo je razpisalo darila, oglasili so se pisatelji z izvornimi igrami, katere so se izročile dežčlnemu odboru. Tak6 se je deželni odbor zopet postavil za dramaturga slovenskemu gledališču, društvo pa se je moralo baviti s stvarmi, ki so ga odvračale od pravega namena. Nasvetovalo je, naj deželni odbor določi nagradi dvema relativno najboljšima igrama. In kaj je storil deželni odbor? Dal ni nobene nagrade, in slovenski pisatelji so odšli prazni. Kakor ves narod slovenski, dohitela je tudi Dramatično društvo bridka izguba. Umrla sta dva zaslužna moža za slovensko dramatiko: Josip Jurčič in dr. Janez Bleiweis. Smrt je tudi pokosila marljivega prelagatelja Viktorja Eržena. Kakor sem že omenil, prepustil je deželni odbor gledališče Dramatičnemu društvu za dobo 1882-/83. le dvakrat na mesec, jedno nedeljo in jeden delavnik. Žaluje je vzprejelo društvo to na znanje, videč, da se mu krate pravice jedino le na dobiček nemškemu gledališču. Deželni odbor je krčil predstave, manjšal podporo in je leta 1882. predlagal slovensko poetiko! Polemizoval je z odborom Dramatičnega društva o tem, ali naj se spiše po vzgledu Gottschallove ali Minkwitzeve poetike, in je končno, ker se ni mogel ogreti za poetiko, opozoril odbor na izdajo popolne zbirke slovenskih narodnih pesmij, in sicer ako mogoče s pojasnjevalnimi pristavki! Za to delo bi bil pripravljen dovoliti veliko večjo podporo nego za izdajo poetike. Preka-rakteristično! Deželni odbor je dovolil društvu z dopisom z dne 30. novembra 1883. leta dve predstavi na mesec, z dostavkom, da se mora Dramatično društvo zaradi slovenskih predstav vsak mesec toliko prej sporazumeti z vodstvom nemškega gledališča, predno se obrne na deželni odbor zaradi dovoljenja in predno mu naznani dneve slovenskih gledaliških preds tav da deželni odbor lahko napove dovoljene dni sloven- 684 A. Doleuec: Okolo sveta. skih predstav vodstvu nemškega gledališča osem dni j prej. Kakor vidimo, vrnili so se Zollnerjevi časi. Slovenski dramatiki ni bilo pričakovati ničesar dobrega v starem deželnem gledališči. Dramatično društvo se ni držalo gorenjega navodila, in zat6 ga je deželni odbor z dne 30. oktobra 1886. leta opozoril na pogodbo z ravnateljem Schulzem: »Beziiglich der fur slovenische Vorstellungen reservierten Tage wird bestimmt, dass dieselben so rechtzeitig vom Dramatischen Verein im Einvernehmen mit dem Theaterdirector Julius Schulz dem Landesausschusse in Vorschlag zu bringen sein werden, auf dass der Landesausschuss dem Unternehmer dieselben stets 3 Tage vorher definitiv bezeichne, damit die Uaternehmung in der Eintheilung des Repertoirs nicht beirrt werde.« To so bili prežalostni časi za slovensko gledališče! Toliko zaprek od vseh stranij, tako malo naklonjenosti od nemških deželnih odbornikov, da mora človeka srce boleti. To bridko razmerje je trajalo do usodnega dne 17. februvarija 1887. ^eta> ko je pogorelo gledališče, v katerem niso Slovenci smeli igrati, kolikorkrat so želeli! Pogorele pa so tudi pravice nemških posestnikov lož. x) Nemško gledališče od onega časa ni imelo pravega zavetišča v Ljubljani, Dramatično društvo pa se je preselilo v svojo staro čitalnico ljubljansko, kjer je prirejalo predstave do letos, ko se je preselilo v novo deželno gledališče. To je, tako vsaj upamo, namenjeno najprej slovenskemu narodu v pro-sveto in slovenski dramatiki v prospeh ! *) Posestniki lož v starem gledališči so hoteli svoje pravice do lož prenesti tudi v novo deželno gledališče. Deželni odbor jim ni priznal teh pravic, in zato so se obrnili do višjega upravnega sodišča, katero pa je stvar tako razsodilo, da posestniki lož, to so Nemci, ne morejo prenesti svojih pravic v novo deželno gledališče. }%§ Okolo sveta. Potopisne črtice. Spisal A. Dolenec (Dalje.) V. Magelhaensov preliv, Punta Arenas in Buenos Aires. b zori dne 15. velikega travna smo dospeli do vhoda v Magelhaensov preliv. Zjutraj ob 8. uri se nam je pri solnčnem vzhodu razgrnil krasen razgled na velikanske gore, pokrite z večnim snegom in ledom. Ker so se menjavali prizori tal<6 hitro in je bil vsak veličastnejši od prejšnjega, bili smo ves dan na krovu. Vožnja skozi preliv je precej nevarna,