ČARINMOČ LIKOVNE GOVORICE
Vtisi z razstave slikarjev v Horjulu
Nedavna razstava likovnih del v Horjulu, ki jo je v sklopu prazno-vanja slovenskega kulturnega praz-nika pripravilo tukajšnje kulturno-prosvetno društvo, je za tukajšnje kulturno življenje vsekakor pome-nila pomembno novost. To tako po obsegu razstavljenih likovnih del, ki se tokrat ni omejeval zgolj na edinega tvorca dosedanje 20-letne slikarske tradicije v Horjulu, Fran-ca Zupeta-Krištofa, ampak je vključeval tudi dela treh drugih sli-karjev, kakor tudi po pestrosti in raznolikosti predstavljenih sli-karskih tehnik in hotenj.
Franc Zupet-Krištof, avtor z ne-dvomno najbogatejšimi izkušnja-mi, je tudi to pot ostal zvest pred-metnosti, ki obeležuje malodane vso njegovo dolgoletno likovno ustvarjalnost: človeku in naravi. Človek mu je še vedno najpo-membnejša izpovedna nuja, vir skrivnega trpljenja in psiholoških konfliktov - narava beg v skrivni emocialni svet. Njegova ekspresio-nistična moč je dosegla svoj vrh v portretih kot so - »Trpin«, pa ne-mara tudi »Mati« in »Breda Briš-nik«, pri čemer je izraznost sleher-nega portreta dopolnjena s svoj-stvenim podajanjem barv in vizual-no subtilnostjo. S tem je Krištof ob
vsej silni množici današnjih likov-nih ustvarjalcev, ki je neusmiljeno razpeta med dilemo - emotivno ali (na drugi strani) »znanstveno« sli-karstvo s svojim hladnim matema-tičnim funkcionalizmom, torej od-ločno na strani tistih, ki dajejo prednost čustvom.
Na drugi strani pa diametralno nasproti stoje dela Tomaža Gostin-čarja, avtorja barvitih ploskovnih
kompozicij, ki jim sicer ni toliko do klasičnega ekspresionističnega ali realističnega pristopa k predmetu -človeku in času, ki pa skuša svojo izrazno moč na svojstven način po-vezati tudi z dekorativnostjo. Na-turno plastičnost rešuje s tempera-mentnitn prepletanjem barv, defor-macijo oblike in črte s komplemen-tarnostjo kompozicije. Njegov »Vi-jolični saree«, podoba razgaljene žene, se zadovoljuje z grobimi kon-turami in ostrimi črtami s pravcatim mozaikom prelestnih barv, ki pa je v njej vendarle slutiti pritajeno slo, zlagani moralizem današnjega časa, sploh vso bizarnost našega intimne-ga sveta.
Pri delih Josipa Bune in Saše Jar-ca, preostalih dveh slikarjev iz če-tverice razstavljalcev, pa so obisko -valec vnovič sreča s portreti in kra-jinami. Josip Buna skozi portrete skuša predvsem ohraniti ljudi. Lju-di, kakršne pač srečujemo iz dneva v dan: zamišljene, resne, razmišlju-joče, strmeče v neznano. Toda medtem, ko se njegovi portreti, zla-sti »Portret Janeza Drolca« odliku-jejo s poglobljenim detajliranjem, se na drugi strani portreti Saše Jar-ca kljub obilju barv in tehnične do-vršenosti, zdijo izrazno nepreprič-Ijivi, neprečiščeni. To bi se prejko-ne dalo reči tudi za njegove krajine. Nobene vihravosti in čustvene razr-vanosti kot pri Krištofu, zgolj plaho posnemanje narave, s še bolj pla-him poizkusom vliti tej svoj lastni izraz. Toda ta mladi, komaj 22-letni slikar ima pred seboj maloda-ne še vso življenjsko pot in s tem kajpada tudi možnosti, da to svojo likovno govorico še izpopolni.
BRANKO VRHOVEC