Knjiga Slovenska V XIX. veku. flDasi slaba ter iz pervega še bolj toga in nevkretna — jela se je knialu veselejše gibati in sukati, po raznoverstnih cvetlicah in drevesih pridno nabirati, satovje delati ter ga polniti s sladko sterdjo (Večern. 19.)." Slovenska Bčela. Drugi tečaj 1851; pervi svezek šteje v 8° str. 192; drugi ravno toliko. Živili Slovenci! kliče A. Janežič koj v prvem listu; ker je za BSlov. Matico" po nasvetu rodoljuba J. Š. v lanskih Novicah nas Slovencev še premalo, naj se ustanovi družtvo za izdavanje dobrih slovenskih knjig, kterega namen naj bo: prosto ljudstvo izobraževati, doraače slovstvo povzdigati, pisatelje podpirati ter jih k novim činom spodbujati. Živili Slovencil Živilo družtvo za bidavanje dobrih slovenskih knjig (Slov. Bč. str. 3)! — Kedar je Janežič zarad preskušnje za višo realko nekaj mesecev bival na Dunaju, učila sta v latinskih šolah slovenščiDO bogoslovca Sumper in Ferčnik ter vredovala Bčelo z Andr. Einšpielerjem. — V povabilu na naročbo konec leta piše: nV sladkej nadi, tudi zanaprej med častitimi rodoljubi blagovolne podpore in pripomoči najti, nastopi slovenska bčela z novim letom svoj tretji tečaj. . . Da leposlovnim in drugim znanstvenim sostavkom več prostora prihraDimo, zraven pa tudi željam mnogih rodoljubov vstrežerao, bomo bčelo vsak teden izdajali in vse šolske sostavke iz taiste izločili. . . Ker je vendar šola podlaga vse ljudske sreče in omike, toraj naj imenitnejša reč, ki vso našo skerb zasluži, bomo taiste v posebnem listu: Š o 1 - *) Ta spis se bode ponatisnil; ponatisnjena knjiga bode stala 70 kr. Kdor se jo misli naročiti, naj izvoli to kmalu storiti, ker bodem založil kaj malo iztisov. Pis. ski prijatel imenovanem natiskovati dali. . . Vredoval ga bode A. Einšpieler itd. Vse na čast domovini!" Slovenska Bčela. Tretji tečaj 1852 str. 432. Pričenja se s povabilom k družtvu sv. Mohora, sklepa v št. 49 s povabilom na naročbo Slovenske Bčele na pr.: ,,Ravno bo tretje leto minulo, kar je naša Bčelica pervič svoje perutničice poskusila in brenčljaje slovenske gorice in doline obletati jela. Če je ravno letos nekaj časa hirala in pešala, ker je jej potrebne hrane in podpore poraanjkovalo, bo vendar v noveni letu z novo močjo svojo pot sopet nastopila. . . Donašala bode. . Jezik bo popolnotna slovenski in lahkorazumljiv z oblikami deržavnega zakonika. . Skerbno bo vse izodločeno, kar bi proti nravnosti inerilo, da se bo B č e 1 a tudi vsakemu otroku v roke podati zamogla itd. Bratje! sezimo si v roke; gre za povzdigo našega domačega slovstva. Z Bogom." Anton Janežič, vrednik in izdatelj. Slovenska Bčela. Četerti tečaj 1853 šteje vže le str. 216, kajti v št. 27 dne 7. julija pravi A. Janežič v Oglasu: Tretje leto je ravno minulo, kar sino jeli nslovensko Bčelo" med ljube Slovence pošiljati in še bi bili to radi storili, če bi se nam pri daljem izdavanji preveč zgube bati ne bilo. Zakaj s prineski dosedajnih gg. naročnikov za drugo polletje bi bilo komej polovica tiskarnih potroškov poplačana. Smo torej prisiljeni dalje izdavanje Bčele ustaviti itd. — Tako je zaspala Bčela, kteia je o novem letu (1853 št. 1.) spieljubo popevala: 1. Bog vas živi, cvetke moje Vsih dolinic in gora! Tukaj zdaj vošila svoje Vam prinesem iz serca. 2. Po širokem se množite, Razcvetite svoj obraz, Neprenehoma kalite, In bodite Slave kras! 3. Nabirala iu hranila Vse sladčice skerbno bom, Kar medii bom le dobila, Bo za Slave mili dom. 4. Bog, ki vladaš moč viharja, Varuj naših r o ž i c cvet; Naj uam sije npna zarja, Blagoslovi Slave svet!! Kot učitelj slovenščine je vzbujal Janežič vzlasti učence svoje k marljivemu branju slovanskih kDJig. Že leta 1849 je vstanovil za nje bralno društvo. Kakor v Ljubljani na gimnaziji in v Alojznici pa v Celju — tako so tudi v Celovcu dijaki si osnovali sami svoje slovenske liste (Slavija, Daničica), iz kterih je tu in tam kaj ponatisnil v Bčeli. L. 1851 dne 1. nov. na pr. piše: nKakor predlanskem in lani so jeli dijaki na višjej gimnazii tudi letas svoj vadben list nSlavijo", vsakokrat na pol drugej poli, spisovati. Od dneva do dneva nam lepših reči donaša. Pa tudi učenci spodnje ginmazije ne zaostajajo. Ravno kar bojo osnovali svoj lasten list »Deniči co".. . Dijaška knjižnica raste od dneva do dneva. Sedaj šteje že 249 knjig vsih slavenskih narečij. Naj rajše se bero jugoslavenske knjige itd." — Dijaška knjižnica in nSlavija" bili ste sadišče, iz kterega je izšlo mnogo slovenskih pisalcev. . Zbujal je tudi svoje rojake. Slovenskih knjig je pošiljal v Leše, kjer se je osnovalo bilo bralno društvo. Ljubezni in navdušenosti do slovenščine navzeli to se tudi njegovi bratje, kteri (Gregor, Valentin) so se poskušali celo v pesmih (Vid. Večernic. str. 21. 22. Bčela 1851) itd. — Anton pa sklene napraviti zbirko narodnih pripovedek, pesmi in prislovic ter jo poslati na beli svet ali sam ali po družtvu sv. Mohora. V Bčeli 1. nov. 1851 je natisnjen dotični poziv (str. 144) in dne 1. dec. književni oglas (str. 176) s pristavkom: BNi dvomiti, da je to pervi (pravi) pot, predrage Slovence s narodnim pesništvom Slavjanov, od kterega slavni nemški jezikoslovec J. Grimm pravi: ,,nad njega krasoto bi Evropa ostermela", s njih jezikom in pravopisom (s latiuico ia cirilico) soznaniti in si v jeziku čedalje bolj približati." Tako izide: e) Cvetje slovanskega naroda. Slovenske narodne pesme, prislovice in zastavice. Izdaja Anton Janežič. Perva knjižica. V Celovcu 1852. 16.96. Nat. Kleinmayr. — Predgovorček. Živili Slovenci! S tim domačim glasom Vas pozdravi, preIjubi slovenski brati! perva knjižica -cvetja slov. naroda" in Vas ob ednem tudi serčno poprosi, jo dragovoljno kot ljubo sestričico med seboj sprejeti in njenim pomanjklivostim Ijubeznivo prizanesti. . Zavolj malega števila naročnikov sim bil primoran to knjižico nekaj manjši osnovati, kakor sim bil sperva namenjen. . . Druga bo obsegla tudi kakor perva slovenske narodne pesmi, prislovice in zastavice. Tema knjižicama bodo sledili, če mi Slovenci potrebne podpore ne odrečejo, posaraezni zvezki s serbskimi, českimi, ruskimi in poljskimi narodnimi pesmami, in scer, kakor je bilo oznanjeno tudi v izvirnem jeziku zraven. . Skoz to se bo našim Slovencem priložnost dala, da se zamorejo v kratkem času vsaj nekoliko tudi s druzimi slovanskimi narečji soznaniti, kar se v sedajnem času od vsakega bolj omikanega Slavjana po vsej pravici tirjati sme itd. — Mej podporniki v tem delu nahajajo se p. M. Valjavec, Bal. Janežič, M. Majar, Kobe, 0. Cafov, Rabič, Drobnič. Prislovice je večidel nabral V. Kurnik. Zarad premale denarne podpore in nravnostne nevarnosti druzega zvezka ni bilo na svetlo. - Med naročniki na Bčelo je imel Janežič največ bogoslovcev in duhovnikov. Glede na to in na neljubo skušnjo pri ^Cvetji*1 loti se bolj pobožnega dela, in to je: f) Zgodovinski Katekizem, ali celi keršansko-katolški navk v resničnih izgledih iz zgodovine za cerkev, šolo in dom. V nemškem jeziku sostavil Janez Ev. Šmid, katehet na dekliškej šoli v Solnogradu. S pomočjo nekterih slov. domorodcev poslovenil in izdal Anton Janežič. I. Zvezek. (Pervo in drugo poglavje t. j. od vere in od upanja). V Celovcu 1853. 8. str. 286. — II. Zvezek. (Tretje poglavje t. j. od ljubezni). 1853. 8. 333. — III. Zvezek. (Šterto in peto poglavje t. j. od svetih zakramentov in od kerščanske pravice s pristavkom od 4 poslednjih reči in s kazali vsakemu zvezku). 1853. 8. 332. V založbi Sigmundove bukvarnice; kakor tudi po vsih slov. mestih dobiti. Natis A. Pichlerjeve vdove in sina na Dunaju. — S kakimi Slovenci je deloval, vidi se nekoliko iz predgovora, kteri jejako pomenljiv vsein brez razločka. BSveti Janez Zlatoustni je nekdaj svojim vernim poslušavcom rekel: ,,Kakor je znamnje zdravega telesa, ako človek rad je, tako je tudi vaša želja po dušni jedi veselo znamnje, da je vaš duh zdrav." Kakor je ta svetnik od svojih vernikov govoril, tako zamoremo tudi mi z radostnim sercem reči in pred celim svetom zauplivo pričati, da je naš mili narod, to je naš slovenski ljud, čverst in zdrav ne samo na telesu, ampak tudi na duši. Priča dovoljna tega, kar pravim, je to, da za božjo čast in zveličanje svoje duše resnično vnet ne le samo cerkve zida, stare božje hrame popravlja in po svoji moči pripomaga, da se Bogu dolžna čast ne krati. Pa on tudi pridno in z veseljem hišo božjo obiskuje in božjo besedo, ktero Kristusovi naraestniki od oltarja ali iz lece (prižnice) oznanujejo, marno posluša, ter si še poverh pobožnih knjig zvesto omišluje, da ima tudi za dom, posebno o Gospodovih praznikih, kej koristnega in podučnega branja. Tej zares vse hvale vredni želji.in iskrenemu vnetju za vse, kar je duši v prid, po mogočosti vstreči, so do zdaj naši slovenski pisatelji večidel duhovskega stanu, vse svoje žile napenjali in dokaj izverstnih bukev napisali, molitne in druge pobožne knjižice izdali, ktere govorš od lepega in čednega zaderžanja v vsih razmerah in okolišinah našega časnega življenja. Med njimi najdemo tudi več takih, ki izključlivo od resnic naše svete katolške vere razločno in prav razumlivo govore. — In da se raed Slovenci le redko najdejo nepristojne ali clo dušam nevarne knjige, je ravno nov dokaz dušnega zdravja in dušae čverstobe tega v celem še nepokaženega naroda. Ker so torej Slovenci tako vneti za vse, kar je dobro in ker po tem takem le po resnično dobrih in koristnih knjigah segajo in j'h z veseljem prebirajo, tudi po pravici pričakujemo, da bodo leto pričujoče delo, ki se jim s tim v roke poda, radostno sprejeli ter blagomisleče gospode, kteri so ga na svitlo dati namenili, blagovoljno podpirali. Temu se je tira bolj nadjati, ker se jira v njem večnoresnična Beseda božja, neskaleni vir naše svete matere kerščanske rimsko-katoliške cerkve v mični in prijazni obleki resničaih zgodeb ponuja in razlaga, ki so vzeti deloma iz samega svetega pisma, deloma iz pisem svetih cerkvenih učenikov in cerkvene zgodovine od naj pervih let noter do naših sedajnih, v kterih živimo. V taki podobi Vam ni še nobeden pisatelj, predragi Slovenci! celega kerščanskega nauka razlagal (saj meni ni nobena taka knjiga znana), kakor se Vam ga tukaj podaja. Zatorej pa boste gotovo — jaz sim si tega svest — z ravno tako radostjo sprejeli, kakor so ga bili Nemci veseli. . . — Priraerna je ta knjiga priprostemu ljudstvu, ktero se kerščanskega navka ložej uči s prilikami in zgodbami kot s suhim umstvovanjem; primerna je pa tudi častitim duhovnikom, ker najdejo v njej za vsako verno resnico mnogo prav lepih in priležnih prilik, izrekov in resničnih zgodb, da z njimi svoje ogovore na ljudstvo prijetniši narede! Vzemi, preljubi slovenski bravec! to knjigo le sam v roke in beri jo in svest sim si, da se ne boš kesal, da si jo v roke vzel. Bolj jo boš prebiral, bolj ti bo dopadla, in svete večne resnice, ki jih uči, ti bodo globokejši v serce segle, in ti zvestejši v spominu ostale. ZBogom!" —V Gorici na dan sv. apostelnov Petra in Pavla 1852. Stefan Kociančič, učitelj svetega pisma stare zaveze. Dopisoval je Janežič vmes tudi v ,,Prijatla za šolo in dora", ki ga je izdajal A. Einšpieler; vredoval Bčelo, spisoval v njej vzlasti zmes pa glasnik za slovstvo in umetnost; s 7. julijem 1. 1853 ustavi Janežič izdavanje nSlov. Bčele", a ne ustavi delovanja svojega na polju slovenskega slovstva. V istetn listu (št. 27) naznanja: -S tim vendar ne prenehamo, naše leposlovno polje po raogočosti obdelovati. Po nasvetu več rodoljubov borao izdavali občasen časnik: ,,Glasnik slovenskega slovstva" Slovencom za poduk in kratek čas. Glasnik bo prinašal. . . Vsak zvezek okoli 10 tiskanih pol v velikej osmerki bo okinčan z jeklorezotu kakega imenitnega Slovenca. . . Ako bo pervi zvezek ,,Glasnika slov. slovstva" dopadel, si bodo posainezni zvezki pogosto sledili. . . Kakor so izverstne Drobtince bolj za prosto ljudstvo in častitej duhovščini namenjene, bo naš glasnik za bolj oraikane bravce odločen itd." — Vsled tega pride na svetlo g) Glasnik slovenskega slovstva. Izdal Anton Janežič, zač. učitelj slovenščine in nemščine, zgodovine in zemljepisa na c. k. gimnaziji in realki v Celovcu. Pervi zyezek. V Celovcu 1854. vel. 8. 80. Nat. J. Leon. Prebl. G. Dr. Fr. Miklošiču . . posvečuje . . izdatelj. Kazalo: Razne pesmice (Praprotnik, Valjavec); Slepa Marica (Jeriša). Nestor in nekdanje mesto Kijev. Narodne pesmi . . Natoroznanske reči. Utrinki. Terst (Cegnar). Homerove Odiseje I. spev (M. Valjavec). Čertice iz ruskega basnoslovja (Jeriša). Skalozob v gradu s 7 turni (Poljski M. Čajkovskega). Slovenski pregovori (V. Kurnik). Drobtince. Slovensko slovstvo. — Prinesel je ta zvezek sicer blaga mnogovrstnega, olikanega in zanimivega, vendar je zarad premajhne podpore ostal — brez podobe kakega iraenitnega Slovenca — sam samcat! — »Mladina je naš up, naša nada; na njej počiva naša — slavjanska prihodnost. . . Naših marljivih gospodov bogoslovcev ne oraeniti, kteri so se tudi letas na vso rnoč materinščine poprijeli, hočem dans satno od naše gimnazije kaj več progovoriti, piše v Bčeli 1851 str. 143. . . Slovenski jezik in slovstvo se v 8 urah, ilirščina pa v 2 urah predava in uči; za Slovence se vč da po slovensko. S veliko zaprekami se imamo scer boriti; nimamo za Slovence pri- pravne slovnice, nimamo slovstvene zgodovine, nimatno — jedra v jezikoslovnem nauku — nimamo slovenskega berila, razun za pervi razred. Oj berilo kje nam toliko časa zastajaš itd. I" — Prikaže se najpred res h) Slovensko Berilo za Nemce s kratkimi razjasnjenji in potrebnim abecednim imenikom. Sostavil Anton Janežič. V Celovcu. Nat. in zal. J. Leon. 1854. 8. 186. (Slovenisches Lesebuch fiir Deutsche nait kurzen Erklarungen und dem nothigen alphabetischen Nachschlagregister etc). — V predgovoru pravi: .Večletna skušnja je nas do gotovega prepričala, da slovenski nauk brez primernega berila le slabo napreduje; posebno pa velja to od Nemcov, ki so se težavnega uka našega jezika poprijeli. Kraalo jim bo serce vpadlo, če jih hočeš zmiraj s suhimi pravili slovnice mučiti; z veseljem in terdno voljo bodo vendar začeti nauk nadaljevali, če si bodo od dne do dne brez posebnih težavnosti več slovenskih besedf in izrekov prilastiti in se v kratkem času toliko v slovenskem govoru izuriti zamogli, da se bodo s slovenskimi rojaki saj o najpotrebniših rečeh pomčniti znali. To se pa le da doseči, če se prav marljivo slovensko bere in prebira, da se nemški učenec čedaljebolj slovenskega govora privadi. . . V ti namen je sostavljeno pričujoče .berilo." Obsega sploh samo lahkorazunaljive in v čistem slovenskem jeziku pisane sostavke, kot: pregovore, liste, pesmice, basni, povesti ter druge manjše zgodovinske in natoroznanske reči, ki smo jih po raznih slovenskih časopisih nabrali. . . Nadjamo se, da smo k ložejemu naučenju slovenskega jezika s tina saj nekoliko doprinesli. Z Bogom!'1 V Celovcu 1. augusta 1853. A. J.