Stev. 2. Tečaj I. , Brus* izhaja 5. in 20. dan vsacega meseca. — Cena za vse leto 4 gld., za pol leta 2 gld., za četrt leta 1 gld. Posamične številke po 20 kr. — Inserati računijo se po dogovoru, sicer pa po 4 kr. vrsta. O polnoči. (Balada). Hu, temna noč, ha polnoči! Zamolklo v stolpu ura bije, In grom in blisk, vihar vrišči, In ploha iz oblakon lije. — Hu, groza, strah, o polnoči, O divjej, temnej polnoči, Ve grajskej sobi luč gori! Ha, vitez Zaboj Ljuboslav Razkriva vitežkej Zorani Plamte-zorečo, hu! . . ljubav, Ki jo čisto ve srci hrani!! Hu groza, strah, — o polnoči, O divjej, temnej polnoči, — Se v gradu, ha, tak greh godi. Ljubezen čista, ta je greh, Če prstana ni na ročici, Dokazalo v preteklih dneh Do pičice se je v Gorici. Hu, groza, strah, o polnoči, O divjej, temnej polnoči Že kazen grehu koj sledi! In z neba švigne strela, oj! In, smuk! Ve grajsko, ha, dvorano, A z ostrim koncem, Bože moj! Prehode vitežko Zorano! Hu, groza, strah, o polnoči, O divjej, temnej polnoči Zorana mrtva že leži! Zaboj goreti pa prične, Ha, strela ga je osmodila, Visoko dviga plamen se, In grad užge njegova sila Hu, groza, strah, o polnoči. O divjej, temnej polnoči, Ves grad, ves grad uže gori. Mrtva oba, in grad razdjan, Hu, sova le v njem prebiva, — A kedar mine beli dan, In noč črez zemljo se razliva — Hu, groza, strah, o polnoči: O divjej, temnej polnoči, Po razvalinah, hu, straši. Zorana, hu, in Zaboj, ha! Po zraku na okrog frčita, In v roki knjigo vsak ima, Ječe »Dvanajst večerov" čita. Hu, groza, strah, o polnoči, Strašno ubogi par trpi, „ Večere" bere in ječi!-- Razni časi, razni učinki. Zima je, zima je, Mraza se tresem, Kadar k davkarju Davke jaz nesem. A ko odštel sem vse Nič ne ostane, Vroče prihaja mi S čela mi kane. Kadar po letu pa Solnce me peče, K davkarju spet hitim S čela mi teče. A ko odštel sem vse Listnica prazna — Takrat pretresa me Groznica mrazna! Quasimodo. (Spisal J. Skalee.) Vselej, kadar sem ga srečal, in to se je zgodilo tri — ali štirikrat v mojem življenji, vselej sem si mislil, ogledavši ga od nesnažne mršave glave do šepastih nog: „Čemu se potikaš po svetu, liki človeška karikatura, nam drugim podoben le v tem, da stojiš na dveh nogah in da tiči nekaj okroglega mej ramami, kakor kepa na ledenem moži? Zakaj te je usoda tacega ustvarila, da si v nadlego sam sebi, v posmeh porednim otrokom, ostuden ljudem? Bolje bi bilo za tebe, da nesi bil nikdar rojen in ako ti je že bilo sojeno, pogledati na tožno zemljo našo, da bi se ne bil mudil predolgo v našem zaduhlem ozračji, marveč, da bi bil na veke zaspal v naročji svoje matere. Njeno ljubeče oko ni videlo tvojih napak in solza materne ljubezni rosila bi ti na bledi, umirajoči obraz. Za tebe bi smrt bila angelj miru in sreče, ki bi odnesel tvojo zdaj v verige nesrečno vstvarjenega telesa ukovano dušo v neskončne vzdušne prostore, kjer ni trpljenja, ni pomot, ni skrbij. Koliko čilih, na radost svojih roditeljev cvetočih otroških bitij usiha, kakor pomladanski cvet po jutranji slani! Lehko bi živela in se lepo razvijala, — vsaj pričakovati se je smelo. Ti pa, za katerega bi smrt bila rešiteljica, ti živiš in moraš živeti in morda celo trepetaš pred smrtjo. Mari sam ne veš in ne čutiš, da namestu jasnega človeškega čela se ti nizke zgrbančene gube vi-jejo nad očmi? Pa kaj pravim oči? Dvoje kalnih, motnih zenic zija iz razpoke mej krvavima, krmežljavima trepalnicama. Nos ti je potlačen, ko stisnena hruška, ustnice debele in raztegnene, kakor žabje lice in reže se, kakor jezica, iz katere je izpal sajasti kostanj. Dolge suhe roke mahajo ti do kolen, kakor na strašilu, obešenem v zelniku. Desna noga, krajša od leve, trda v kolenu, da se po nji premikaš, kakor po brglji. Zares le karikatura si človeška in vendar, tudi ti smrti ne kličeš, kakor da bi ti življenje bilo pot, nastlan s cvetjem, ne pa s trnjem!" Pekoče poletno tolnce, ki je razbelilo zidovje, nagnilo se je na zaton. Otvoril sem okna na severno senčno stran, od koder je hladna sapica iz bližnjega loga rahlo pihala v soparno sobo. V ravni črti držala je cesta skozi dolino, brezsenčna, belemu traku podobna. Ni potnika, ni voza, ni živine ni bilo videti po njej ob tej uri. Le od daleč zagledal sem nekaj črnega sredi gostega prahu. Črna pika bližala se je in pri vsakem koraku prašilo se je okolu nje. Kmalu človek prihromota do hiše, postoji v senci, si sname z glave f:taro, oguljeno pinjo ter si z rokavom briše potno čelo. Spoznal sem ga bil že zdavno poprej. Quasimodo!" kličem in potnik začuden vzdigne glavo. Zagledavši me pri oknu, zarezi še grše, ko navadno, premika naglo svojo brgljasto nogo, da skoro ravnotežje zgublja in že slišim po stopnicah nejednake stopinje. „Quasimodo". ta priimek dali so mu Celjski dijaki, katerim je v zimskem času krpal raztrgano obleko, prihajal je k meni. Krojač je bil po obrtu, ali pravo za pravo le krpač, kajti do izdelovanja nove obleke se ni nikdar pospel. Od dijakov si je privadil nekoliko latinskih besed in fraz, katere je potem rabil na pravem ali tudi nepravem mestu. Posebno priljubila se mu je pa beseda „Quasimodo." Vpletal jo je tako pogosto, da mu je naposled ostala, kot priimek, ki ga pa ni žalil, še vesel ga je bil. „Quasimodo! Od kod v tej soparici?, vprašam ga, ko vstopi v sobo in pohlevno postoji pri vratih. »Gratias ago, da ste me zagledali, illustrissime domine? Obležal bi bil na cesti, reče s hripavim glasom. Jezik mi je suh, kakor skorja. Prosim kapljice vode." »Kje pa ste kosili?" „Pri solnci. Ves dan ničesar nisem užil, razen par gnilih jabolk." Hitro ga spravim v kuhinjo in mu dam prinesti kruha in vina. Veselo je bilo gledati, s kako slastjo je srkal vino in grudil kruh. Ko se je okrepčal, začne pripovedovati, da že ves teden hodi okolu iskajož dela, ne da bi ga mogel dobiti. »Prosjačiti nečem, rajši poginem lakote. Še jeden-krat, gratias deo, ki me je speljal pod vašo streho," Dostavlja še nekaj latinskih in nemških fraz, katerih ne bom ponavljal in sploh ne navajal njegove barbarske latinsko-slovensko-nemščine. Govori naj, kakor drugi navadni ljudje. Zdajci seže po prtljagi, katero je bil odložil in potegne iz nje svoje šivalno orodje, iglo in razne niti. »Doctissime domine! Gotovo imate kakšno obleko, J popravljenja potrebno. Prosim, da mi jo izročite. Popravim jo, da bo kakor nova. Odslužiti hočem." „Ni treba odslužiti! Le ostinite tukaj, dokler se ne okrepčate in dokler vam je volja." » Ne, ne! Ostanem le, če imam dela." Dam mu pregledati svojo obleko ia našel je tu pa tam popravljanja potrebnega in se precej usedel ter začel pritrjevati gumbe, krpati onemogle šive, pritrjevati oguljene robe in kar je krparskega dela. Veselje mu je odsevalo z lic, da je mogel pokazati svojo krojaško izurjenost in odslužiti si kosilo. Zapustil sem ga pri delu. Ko sem se vrnil zvečer po storjenih svojih opravkih, našel sem ga še šivajočega. „Zdaj je ura počitka, Quasimodo. Oddahnite si in povejte mi, kje da ste hodili letos". Quasimodo je odložil šivanko, nabasal si nos z du-hanom in vesel storjenega dela začel praviti o letošnjem svojem potovanji. Oglašal se je posebno rad po farovžih in ker so ga gospodje že poznali izza dijaških let, bil navadno dobro vsprejet. Žlobodral je v svojem spačenem jeziku in kedar je izgovoril kako latinsko besedo, pogledal me je, češ da tudi on kaj zna in ve, čeprav ni nikoli hodil v latinske šole. Po večerji dal sem mu prinesti vina. Čudna misel se me je lotila. Mikalo me je zvedeti, plamte li in žive v tem pokvečenem telesu iste strasti, kakor v nas drugih Zemljanih. Uprašal sem ga torej; ali je kedaj bil zaljubljen. Quasimodo je usta odprl na široko in samo besedica: „Kaj? Kaj?" mu je grgrala iz grla. »Zaljubljen! sem ponavljal. Ali ne poznate besede: amo, amare." „Amo, amas, amat — poznam, poznam." »No neste morda nikoli izkusili, kaj je to: amare?" „Gospod, jecljal je Quasimodo ves zbegan, kako čudno vprašate. Jaz da bi bil kdaj —?" »Zaljubljen v žensko." „Ojoj, ojoj, jaz v žensko?" Quasimodo se je pobožno prekrižal, kakor da bi hotel odgnati hudobca. »No, da me umejete, ali nikoli neste radi gledali katere ženske? Ali ni bilo nobene, za katero bi vi radi storili vse, vse." Držal sem ga v kleščah, to sem precej spoznal. Ni se mi upal gledati v oči in s svojimi suhimi prsti gladil si je kuštrave lase. Ponudil sem mu kozarec vina. Polagoma se mu je od vezal jezik. Začel je praviti: „Očeta nisem poznal, mati mi je umrla majhnemu dečku. Ne spominjam se je več. Vzel me je v hišo moj strije, krojač blizu Celja. Tam sem se naučili kolikor znam, krojaštva. Dobro se mi ni godilo, pa v mladosti J človek vse prebije, da ima le zdrave ude. In te imel sem takrat. Nesem bil tako kiuljast in lehko sem stopal z obema nogama — do tistega nesrečnega dneva. Preselili smo se v Celje, z nami Anica, katero je tudi vzrejal moj strije, ker ni imel svojih otrok. Bila je mlajša od mene, živa, ko tičica in zmirom vesela. Z menoj je zapovedovala, kakor da bi ona bila gospodinja in jaz njen hlapec. Ne vem, kako je bilo, vse sem ubogal in nikdar jej nisem ničesar zameril. Da bi le ostali bili na kmetih in nikoli ne videli mesta! Anica seveda, ona kar ni mogla pričakati dneva, da smo odšli iz vasi. Že je bila stara osemnajst let in dopadala je vsem mladeničem, kedar je v lepi nedeljski opravi hodila iz cerkve po vasi domov. A ona se ni zmenila za nikogar." „Tudi za vas ne?" „Gospod, kaj mislite? — Quasimodo se je bolestno zasmehnil. — Za mene da bi se revica zmenila? Bila sva kot brat in sestra in jaz sem pazil nanjo bolj, nego na zenico v svojem očesu. Želel sem le in prosil Boga, da bi ona bila srečna in da bi zmirom ostali vkupe. Pa prišlo je drugače. Anica je hodila na trg kupovat, kar smo potrebovali. S početka se je vselej naglo vračala, pa sčasoma je začela dlje časa izostajati in ko je prišla ni bila več tako preprosto vesela, kakor poprej. Tudi ob večerih je večkrat odhajala k znani ženski v vas, tako je pravila. Začelo me je skrbeti in ko je nekega večera odšla, plazil sem se za njo. Ko srna hitela je skozi mesto do drevoreda in tam — oj groza — obesla se je pod pazduho vojaku, ki jo je pričakoval. Celo uro sta se sprehajala, potem je hitela skozi mesto domov. Ustavil sem jo na voglu ulice. Hudo se je prestrašila. Ko me je pa spoznala, zavrela jej je jeza, sunila me je v stran : „Kaj me zalezuješ, ti nebodigatreba?" in letela je naprej. Strašno mi je bilo pri srci. Smilila se mi je, tako smilila, da bi se najrajše bil na glas razjokal. Od tistega časa je izginila sreča iz hiše. Anica je obledela in ko je strije zapazil, kaj se je zgodilo, spodil jo je od hiše. Izgubila, pogubila se je. Nekaj mesecev pozneje pozove me ona ženska, h kateri je Anica večkrat zahajala, da naj pridem k njej. Našel sem Anico, pa kakšno? Lice njeno je bilo upalo in bledejše, ko sneg. Podala mi je svojo suho ročico in iz očij, ki so se čudno svetile, kanila je solza. Drugi dan je umrla. Poizvedel sem ime vojaka, ki je nesrečnico pogubil. Divji srd — Bog mi odpusti greh — polastil se je moje duše. Zalezaval sem ga in res srečal nekega večera zvunaj mesta. Ustavil sem ga in preklinjal, a on močnejši od mene, zgrabil me je za prsi, vzdignil in loputnil na tla, da sem obležal brezzavesten. Noga mi je bila potrta in ostal sem pohabljen." Quasimodo je umolknil. Jaz pa sem si očital, da sem s svojo radovednostjo vzbudil revežu žalostne spomine. Torej tudi on nosi v srci človeško gorje. Da bi ga odvrnil od britke preteklosti, vprašal sem ga, kam da namerava potovati odtod. „Kam? vzdihnil je, kam? K dobrim ljudem. Da bi jih človek le našel! 0, gospod, nadaljeval je nekako boječe »naveličal sem se tega pohajkovanja. Kako rad bi kje sedel v mirnem tihem kotu, ko bi se mi le posrečilo. Samo jedno željo imam in če mi Bog to izpolni, hvalil ga bodem do konca dnij". „In ta Vaša želja?" Quasimodo je šepetal tajnostno, kakor da bi se bal, da ne bi kdo ga prehitel in mu odvzel zaželjeno službo: „Krpač bi hotel biti v samostanu, krpač. Oh, kako krasno življenje bi to bilo. Delal bi in molil, molil in delal in sedel sam v svoji celici. Jaz bi nikogar in mene bi nikdo ne nadlegoval. Krpač v samostanu, ali more biti kaj lepšega?" „Preširna res ni vaša želja. Mislim, da to lehko dosežete " „Lehko? Trudim se že več let, a povsod so pre^ skrbljeni. Ponudil sem se oo. kapuncincom Celjskim. Pa čemu bi jim bil? Še toliko jih ni, ko prstov na jedni roki. In kapucinske kute so stanovitne bolj, nego usnje. Vprašal sem v Ljubljani pri oo. frančiškanih. No tam vam imajo krojačev in krpačev na izber. Zdaj pojdem v Gorico k oo. frančiškanom. Morda me tam vsprejmo. O gospod, ako imate kaj znanstva na Goriškem priporočite me." — Krpač v samostanu! Ali je možno človeku biti po-hlevnejšemu v svojih željah? Najvišji cilj, ki se mu blišči krasneje, ko zmaga vojskovodji, najvišji cilj častilakom-nosti, da bi postal krpač v samostanu! In zakaj ne? Tvoja utrujena duša hrepeni po miru in za samostanskim zidovjem upaš najti ga. Ali ga bodeš res našel ? Drugi dan, ko Quasimodo ni imel več dela, pospravil je svojo borno imetje v culico in ni se dal dalje zadržati. Le nerad je vsprejel malo darilo. Solnce je zopet hudo pripekalo, Quasimodo pa je hromotal po cesti naprej, prah se mu je vil okolu nog, dokler je bil iz okna videti samo še kot črna črta, ki je tudi konečno izginila. Ali se mu je izpolnila najgorkejša želja in je postal krpač v samostanu, Bog zna! V spalnici Taffe-ovi. „Ekscelenca, ali že spite?" — „Ne, kaj je?" „Dajte ministra Gauča proč!" — „E-e-eh! Jaz že spim." Gospod Adolf Backes, c. k. umirovljeni adjunkt kot kandidat za državni zbor. Zato, da od ženskih ni bil zapeljan, Podal na otak se je sveti Senan; Zato, da bi enkrat iz Bistrice šel, Gospod si je Backes domnevati jel: „Bil mnogo sem let sodni avskultant Kot pristav pa kmalo sem prišel na kant; Gospodje so v Gradci in v Celji še bolj Metali pod noge mi palice, kol. Na to sem postal notarsk kandidat; Na Kranjskem notar bi bil zelo rad. Postanem, če treba, koj fanarijot; Drugače pa slišim tam čuden fagot. Gesinnungstreu, wacker und deutschnational — Na Kranjskem pomenja to prazen bokal; Prazen bokal in mošnjico prazno. O Backes, o Backes! Ne misli na to! Zdaj Ausserer ta plemeniti naš mož Odložil mandat je in padel je v koš. Naj bo zdaj v pokoji in v koši naj bo. Na njegovo mesto jaz pridem lehko. In če kot poslanec popeljem se v Beč, Opasal si oster in bridki bom meč. Gospodom pa v Gradci in Celjskim še le Potipal bom rebra, nabrusil pete." Adolf Backes, redivivus. Oče in sin. „Idi semkaj!" reče oče sinku, igrajočemu na ulici. Ker sin ne uboga, ponovi oče prejšnje besede z dostavkom: „Da sem jaz bil tako svojeglav, to bi bil moj oče . . „Ti si pač imel lepega očeta!" pripomni sin, oče pa ves razjarjen odvrne: „Lepšega, kakor ti!" A-hacelj: Kaj pa je dandanas s Kočevjem ? Čital sem nedavno jako dolg izkaz izdatnih daril za Kočevje. B-hacelj: Jaz tudi. A ta izkaz mi še ne preseda tako, kakor drug dogodek. C-hacelj: Kakšen? Povej, povej? B-hacelj: No kakšen? Odbor, ki ima Kočevce v svojih jaslicah, obrnil se je tudi do vladike Strossmayerja za podporo. To se pravi, ne ves odbor, ampak samo par duhovnikov, kanonikov, članov tega odbora. A-hacelj in C-hacelj: No, vladika Strossmayer je pri svoji svetovno znani veledušnosti takoj ugodil tej prošnji ? B-hacelj: Tega pač ni storil. Dotični gospodje imeli so tako malo takta, da so mu pisali v tujem jeziku. Vladika Strossmayer se je čudil, da slovenski duhovniki ne znajo pisati slovenski. A-hacelj: In kakšen je bil konec? B-hacelj: Kakšen? Vladika Strossmaver postal je vsled tujejezičnega dopisa oprezen. Uprašal je nekega zaupnega moža, kje je Kočevje in kakšni so Kočevci. Ko se mu je povedalo, da so Kočevci pri zadnjih volitvah Slovence ometavali z gnilimi jajci ter hiše mazali s krav-jekom, odklonil je prošnjo, ker bi se nikakor ne spodobilo, da bi podpiral take ljudi. A-hacelj in C-bacelj: Kdo so pa bili ti slovenski duhovniki? B-hacelj: Greh se pove, grešnik pa ne, ali vsaj le homeopatično, kar si tolmači tako, da je mej do-tičniki tudi homeopat. A-hacelj: Sta li že cula, kaka razlika je mej Izraelci v puščavi in Ljubljano? B-hacelj: No, Izraelcem v puščavi rasla je obleka na telesih, mi pa jo moramo kupovati za drag denar. A-hacelj: To je že nekaj, a ni pravo. C-hacetj: Jaz vem. Izraelci v puščavi imeli so samo jednega Mojzesa, Ljubljana ima pa dva. . A-hacelj: Tako je! Jednega imamo na Dunajski cesti, druzega pa v Židovskih ulicah. Materni svet. Ko so Itziga Feigelesa vzeli v vojake, moral je oditi daleč na mejo. Pred odhodom svetovala mu je mati! „Dragi Itzig, ako slučajno začne vojna, prosim te kot mati, da se ti nikakor ne mešaš vmes!" Veeldušni prijatelj Da ne porečeš, da nesem Tvoj pravi prijatelj, darujem Ti lepo medvedovo kožo. Vidiš ono tam-le. v Pušk ar: Tako, dragi moj, tu imate najnovejšo repetirko. Toda polagam vam na srce, vežbajte se pridno, kajti čez pol leta morda prinesem vam novo, ki bode še hitreje streljala. Dandanes gre vse „per Dampf"! Razni reki — razne prilike. „Danes tukaj, jutri tam", — tako govore blagajniki, bežoči v Ameriko. * * * „Jaz sem z malim zadovoljen" — rekel je tat, pričakujoč obsodbo. * * * »Jako ste me obvezali" — vskliknila je muha, ko jo je pajek ujel v svojo mrežo. * * * »Tako bi tudi jaz znal" — vzdihnil je pisatelj P., ko mu je nekdo knjigo ukral. * * * »Rana ura, zlata ura" je bila, ki jo je tat odnesel zjutraj rano bogatašu N. * * * »Kratko in krotko" je gaslo nekaterih naših velmož. * * * »Nisem tako mislil" — dejal je Vodopivčev Matevž, ko je v jarek padel. * * * »Hitrost ni nikoli dobra" zato tudi mestne hranilnice Ljubljanske tako dolgo ni. Grof Taaffe nekda vsako jutro, ko ustane, po znani melodiji »O mein lieber Augustin" »con amore" prepeva nastopno pesem: »Slovenci, Slovenci, prav rad vas imam. Vam mnogo obetam, pa malo le dam. In vaši poslanci so dobri možje, Ker niti v žepih pestij ne tišče. Di—ju—di—le—di—di—ju—di—li—di—ko . . .!" Zastavica. Trije ribiči so šli ribe lovit. Pridejo do globocega tolmuna, v katerem zagledajo tri jako lepe ribe. Začno loviti. Vsak so jedno ujeli, koliko rib je še ostalo? (•t[9(ll oupsf OS „5[13s"^) "3AQ :A9^ts9y; Telegrami „Brusu": Iz Bclegagrada in Buknresta 6. januarja (v Sofijo.) Ljubi Nande! Škoda, da si še samo knez. Sicer bi danes lahko igrali tri kralje. Slovenska Bistrica. Prvi april še ni, vender smo že kandidatom proglasili Adolfa Backesa in to za deželni in državni zbor soglasno. Gott helfe weiter! Maribor. Ausserer je odložil mandat. Sedaj kandi-duje Backes. »Es kommt selten was besseres nach!" Tudi slabeji dovtipi neso lahko mogoči. Laški Trg. Naše napredno (?) društvo pisalo je dr. Foreggerju, naj začne premišljevati, bi le ne kazalo, ostaviti državni zbor. Pa kaj pomaga, ko ne uboga, ko bi ga tudi štirje voli vlekli! Kočevje. Sami ne vemo, zakaj nas imajo tako radi. Z denarjem nas kar obsipljejo, kakor da bi vsi igrali »hoch und nieder." To mora biti neka moda. Poprej se nihče za nas zmenil ni, sedaj ko imamo gimnazijo, hranilnico, nemške ustanove, šolo za lesno obrt, Stampfl-a, »Schulverein", ko nesmo več sirote, sedaj zidajo nam sirotišče, novo cerkev itd. To je gotovo za nagrado, ker smo o volitvah par uradnikov in duhovnikov malo naklepali in hiše z ... . mezali. Ljudje so vender še dobri! Trst. »Tagespost" je nedavno pisala, da Slovenci burjo delamo. Da je to res, naredili bi burjo, ki bi vse irredentovce, naposled pa še »Schillerverein" popihala v morje. Trst. (Dan pozneje.) List »Rimski Irredentovec" zelo hrepeni po naših deželah, katere bi rad priklopil kraljevini italijanski. Ko bi se to zgodilo, postali bi mi vsi »Rimski Katoliki", če tudi ne Mahničevi. Šoštanj: (Zaradi južnega vremena zakasnjeno.) Narodni prepir končan. Tukaj in v Celji so na novega leta dan slovenski trgovci svojim slovenskim odkupnikom pošiljali voščilne liste s samo nemškim tekstom. Nemšku-tarski trgovci pa so na svojih voščilnih listih imeli tudi slovenski tekst. Zivio! napredek! Dobro ga je dal! Dobrovoljček V. bil je znan, da vsaki vinski čaši na dno pogleda. Njegov obraz je že razodeval, da ga rad in veliko pije. Prijatelji so ga radi tega pogostoma dražili, on pa se je branil, kakor je vedel in znal. Nekoč pa je bil posebno predrzen, rekel je: »Odkar živim v Ljubljani, še nesem bil p i j an!" Prijatelj H. pa mu jo zasoli: »Pa še takrat, ko si bil, nesi vedel." »Durch die Blume". Pri Smerekarji so prašiča klali in daleč na okolu razlegalo se je cviljenje in kruljenje. Smerekar bil je trd mož, ki se ni menil za stare gostoljubne navade in ni nikomur poslal kolin, tudi gospodu župniku ne, dasi mu je poslednji mnogokrat storil kako prijaznost. Ko gospod župnik par dnij pozneje sreča Smere-karja, ga ustavi ter mu reče: „Oče Smerekar, kadar bodete zopet prašiča klali, obrnite ga tako, da bo vsaj proti farovžu cvili 1." Popravljeni pregovori: — Česar se Janezek ne nauči, iz tega dvojko dobi. — Skopuhi in finančni ministri nemajo nikoli dosti. — Čas hiti, mesec je pa vender dolg. — Kar se vleče, kakor kurja čreva, to so slovenske paralelke. Ko je sila najhujši, je zastavnica najbližje. — Kdor ni z malim zadovoljen, ta je Dunajevski. — Gavč ima svojo moč. — Dolgo čakaj, saj bode kmalu — mestna hranilnica Ljubljanska. — Kar zlodej ne zmore, dvopičje pripomore. — Na Keesbacherjevo kožo se ne sme piti. (Glej na drugem mestu.) — Vino vse iz sebe vrže, samo Sterna ne. — Taaffe je sebi najprej večino ustvaril. — Kjer nič ni, — tam je konstitucijonalno društvo Ljubljansko. — Kašelj in oportunstvo se ne dasta skrivati. — Jedenkrat bode tudi v slovenskih ulicah semenj. — Kdor drugemu jamo koplje, je — kopač. — Lastna hvala gospodu Simi ne smrdi, ne. Poslano: V prid „domačej" obrtniji in trgovini. Da moralnost, ali, po domače »nravnost" ni več ona čednost, ono dobro vsega človeštva, kar je bila v blaženih »zlatih starih časih", temveč da jo moramo dobivati za drag ali majhen denar od novodobnih nje zakupnikov, je pač obče znano. Kje se dobiva najceneje in po najboljšej »vagi", rad bi vedel in prosim blagovoljnih ponudeb. A predraga ne sme biti; piškava tudi ne. Nen. Ravni. Paberki Ljubljanski. Ironija usode ni še nikdar imela take uloge, kakor ob Aleksandra Dreota smrti. Postavila je vse na glavo ter spravila marsikoga iz konteksta. Prav živo si lahko predstavljamo nemškutarsko gospodo: dr. pl. Schreya, dr. Keesbacherja in dr., kako so pepelili glave svoje in lazili okolu Dreotove hiše »mit Leichenbittermienen". Vsak imel je kaj na srci. Prvi razbremenil bi bil rad kazino, drugi kaj izmolzel za nemški šulferajn, notar pa bi bil rad napisal oporoko in ž njo svoj ekspenzar. A Dreo jim je štreno zmešal. Sprva ob oporoki ni hotel ni čuti, naposled bilo je prepozno. Dotični gospodje pa vender neso izgubili vse nade in mislili so, da je Dreo vender le kako oporoko napravil. Dr. Keesbacher bil je tega nekda tako gotov, da je vskliknil: „Sollte kein Testament vorhanden sein, werde ich aus der Haut fahren". No Keesbacher ni ostal mož beseda. Oporoke sicer ni nobene, a on tudi še ni iz kože skočil. Mi vsaj nikjer nesmo videli njegovega mehu, marveč smo trdno prepričani, da prej ko »slej v eeli svojej koži še uro »navija". Razen oporoke pa jim še kaj druzega silno preseda. Ves Dreotov denar prišel bode z neznatno izjemo v narodne roke in sicer v take, ki bodo še kaj žrtvovale za »Narodni Dom". Poslednji bode iz Dreotove zapuščine dobil par tisočakov, kazinotje pa »das Nachsehen". To je vender grozna ironija usode! * * * Širi se govorica, da pokojni Dreo »nazaj hodi" in s ključi rožlja in straši. Ko bi druzih razlogov ne bilo, bi mi že zaradi tega morali odločno dvomiti o tem, ker kazinotje o pokojnem Dreotu tako strastno zabavljajo, da si niti kot duh ne bode upal v Ljubljano. Ni dovolj torej, da neso nič dobili, zdaj zbijajo še tako slabe dovtipe! Aj, aj! * * * Velika ironija je druga govorica Ljubljanska. Pripoveduje se namreč v babjevernih krogih, da se f f f hudič prikazuje v novi vojašnici. Kdo bi kaj tacega verjel, ali sploh mislil? Hudobca nam slikajo jako pre-friganega. Torej si nihče ne more misliti, da pojde kozolce preobračat v novo vojašnico, katerej so tako blizu o. o. jezuiti, ki bi mu gotovo kmalu rožičke zavili. * * * Naposled je ironija usode, da je za novo cerkev v Kočevji Šmarjetski mežnar dal 100, knezškof Zvverger pa 20 gol d. Kar pa nikakor ne ovira, da bi se vsakdo, komur drago, ne smel naročiti na »Brus". Ravnopravnost na avstro-ogerski „državni progi". (V I. razredu: Madjar. V II. Nemec in žid. V III. Poljak. V IV. vsi drugi.) Slovenec v nemški šoli. Dečka slovenskega zadela je kruta usoda, da ni bil več vsprejet v slovensko paralelko prvega gimnazijskega razreda v Ljubljani, ker se je bil že proglasil „numerus clausus". Kaj početi? Ali iti domov, ali pa v nemški oddelek. Roditelji odločili so ga za nemški oddelek, kamor uhod ni baš s trnjem zagrajen. Mladi deček bil je v nemškem oddelku jako priden, a nemščina delala mu je preglavico. Učil se je marljivo, kakor papiga, vender je jedva izhajal. Necega dne prašal ga je gosp. profesor iz naravoslovja in sicer o ježi. Deček se je pridno učil, a izrazi delali so mu težave. Gosp. profesor uvaževal je njegovo jezikovno nezmožnost, pomagal, kolikor je mogel, a ko le ni bilo pravega odgovora, upraša ga: „Also, womit sticht der Igel?" Deček vedel je, da je »Igel" jež, znal da se pravi ubadati „stechen" več pa ne. Po daljšem premisleku pa se mu je zasvetilo v glavi nekaj o iglah in prav moško se je odrezal „Der Igel sticht mit Igeln." Listnica uredništva: Gosp. A. S.: „Puščavnik pod B." nam je dobro znan, kakor tudi njegov „Zweisiedlersistem". Podatki o Črnem grabnu" dobro došli, kajti „čez sedem let vse prav pride." Za sedaj pa mislimo, da ne. Gosp. Janez Krtača: Spis „V Abderi" došel nam je za to številko žal, prepozno, ker smo sploh s prostorom močno v zadregi. Abderiti bodo v prihodnji številki čitali svoje pristno zadete fotografije. Vsem drugim gg. sotrudnikom lepa hvala na poslanih spisih, katere smo deloma porabili v tej, deloma jih bodemo v prihodnji številki. Skakalnica. Priobčil C. I. čal pri- tro po- 1 ob- ne j kon- sve- je- zna- vzet luč hi- prej ši til ve- zde ma po- ko je vno ni- li- zve- ra- kdar te tvoj da ko duh mla- ba va di- nam iz kri- gro- ka po Ser- ve- no- hi- vem pre- čno na mir no- pel či ti- ži- stik do- ži pe- al | ■ nam kler kjer dr. naj st- so znal grob lev- va svoj le 1'0- tvoj j a oko fran- daj ure tvo- je- kra- 1'U- bo- po la bo na la- ro- ce tke 0 za zik al sr- 0 tvo- val zgo- bu- ja da- to- la na v s na la n kni- di- si pe- boj mu stru- ne 1 mi- ! . mi- a mol ce je m :«>. *»»>. «»»>; ^ izdelovalca oljnatih. barv, lirnežev, lakov in napisov. Pleskarska obrt za stavbe in meblje, Ljubljana, za Frančiškansko cerkvijo v g. J. Vilharja hiši št. 4 priporočata prečast. duhovščini in p. n. občinstvu vse v njiju stroko spadajoče delo v mestu in na deželi kot znano reelno fino delo in najnižje cene. Posebno priporočilne za prekupce so oljnate barve v ploščevinastili pušicali (Blechbuchseni v domačem lanenem oljnatem firneži najfineje naribane in boljše nego vse te vrste v prodajalnah. (5 2—24) Cenike hm zahtevanje. fo?--VjJ? ^»jtv v^tf —[31 Največja izber orožja z jamstvom, da je W dobro in da dobro strelja, kakor: ^ Lovske in salonske puške, # revolverji, ^^ ravno tako tudi mnogo za lov potrebnih pri- 0 prav ima po ceni (12 2—4) 8 FRAN KAISER, ^ puškar In prodajalec orožja, • Ljubljana, Šelenburgove ulice, ^ Tudi se popravila hitro in po ceni izvršujejo. X*. Strital, na sv. Petra cesti štev. 37 ima bogato skladišče Trboveljskega premoga in prodaje na natančno vago in samo lepo blago po najnižji ceni Naročila ustna in pismena se vsprejemajo in izvršujejo točno. (2 2—2) jd Veliko zalogo klobukov fe ^J vsake barve, najnovejše fasone in nizke cene Vkš !V priporoča S Ivan Soklič, fe Gledališke ulice št. 6 v Ljubljani blizu frančiškanske $C| cerkve. (15 2-2) IA i ANTON OBREZA, tapetnik in dekorater v Ljubljani, Šelenburgove (poštne) ulice št. 4, opozarja na svojo bogato zalogo tapeciranih mebljev, mo-drocov, zagrinjal in preprog in dovoljuje od že itak nizkih cen v svojem ceniku s pobobami, katerega pošlje vsakemu na zahtevanje zastonj in franko, pri resnih naročilih, ako se ista dopošljejo v teku meseca januarja 5—15 odstotkov popusta. (14 2—3) !!! Pozor moji razstavi raznih predmetov v Rudolfinumu!!! \AS\AS \AS\AS\AS \AS \A/\AS * Zalivala in priporočilo.* ^ Zahvaljujem se svojim prečastitim prejemnikom ^ ^ v stolnem mestu in na deželi, za dosedanjo bla-W gohotno zaupanje in priporočam se v prihodnje za W naročila vseh v mojo stroko spadajočih del. Za- ^^ gotavljam, da bodem v prihodnje delal še po ce- ^ nejših cenah kakor doslej, ne da ne bi jamčeval za skozi solidno delo in dobro gradivo (materijal.) ^Ifc Zmirom imam na prodaj lepo lakirano hišno ^ in kuhinjsko orodje, * banje za sedenje, banje ter stole M za kopanje s kurjavo ali brez kurjave. ^ Tudi dobivajo se pri meni zmirom Watercl0ssets * in svetilnice za vozove in prodajam iste ceneje, ^K^ kakor povsod drugod. ^^ Naročila in popravila vsake stroke izvršujem ^ brzo in ceno. * M. SKRABEC, M stavbeni in galanterijski klepar (Spengler) (11 2—3) v Ljubljani, Šelenbnrgove ulice št. 1. * * * * * * * * * * wwwwwwwwwwwwwwwwwwww Preselitev podjetja priporočilo. Udano podpisani usoja se p. n. občinstvu uljudno naznanjati, da je preselil svojo krojaško obrt, katero je imel 8 let v Gledaliških ulicah št. 6 v Šelenburgove ulice št. 4 (Schleimerjevo hišo), Hkratu se zahvaluje za zaupanje, skazano mu v starem prostoru in prosi, da bi mu ga še nadalje ohranili, kajti prizadeval si bode v vsakem oziru zadostovati zahtevam p. n. kupovalcev in naročnikov, posebno pa prečastiti duhovščini z reelno in solidno postrežbo in konečno opozarja na zalogo došlega tu- in inozemskega blaga. Z velespoštovanjem I 1 (7 2—12) F« Cassermann, K Slika Einspielerjeva v veliki obliki, krasno izdelana dobi se po 50 kr. v „NARODNI TISKARNI".