341
Drobtinice za kratek čas pa tudi za poduk.
Bog daj bebcom pamet!
Mislil bi, ker smo dočakali časov olike in premedenosti, da ni več vraž, traparij in abote na svetu. Ali žalost in jeza človeka spreleti, če spremisli, da še zmiraj vodijo pri-proste za nos! — Stari pregovor je sicer: „s trebuhom za kruhom". Al ta pregovor ne daja pravice, da bi se smelo za trebuh slepariti in za vsakdanji živež trapaste ljudi za nos voditi. Menim, da ne bo od več, ako od goljufnih rokomavharjev, vlačiigarjev in potepuhov ktero povemo.
Ni davno, kar se je bil neki potepuh v naše vasi priklatil, in sleparil priproste ljudi, da ve ozdravljati mnogo-verstne neozdravljive in najhujše bolezni. Bahal se je zdravnika, da mu ga ni versta na svetu. Jesti, piti in dnarjev je od kmetov dosti dobil. Vse je vrelo k njemu, ga za svet vpraševalo, zdravila od njega jemalo in mu vero stavilo, da bi človek, ki ve kaj so goljufi, jeze skopernel. — Ali vendar, bodi ga Bog zahvaljen! se tudi med priprostimi ljudmi človeček dobi, kteremu, če se tudi po šolah ni modrijanstva učil, vendar le materna lueica sveti, da le Bog, ne pa ro-komavharji, ve čudeže delati.
Zgorej v misel vzeti rokomavhar se po bajtah potiko-vaje in baraje kmali zve, da ima premožen sosed že več let bolehno ženico, ki nič na noge ne stopi, in dal bi, Bog ve kaj! ako bi mu jo kdo na noge spravil. Ta gerdun to zvedši ne oprezuje dolgo, ker zdelo se mu je,   da  prilika
je ugodna, kake potokone v svoj žep dobiti. Prileti na vso sapo k možu bolnice, in se mu nudi za vrača, ter terja 5 rajnšev za trud in ozdravo. Al mož, kterega še niso seme lizale, kar ga sončice obseva, mu modro odgovori: „ozdravi mi ženo in postavi mi jo na noge, ne le pet, temučsto rajnšev je tvojih; pred ti pa cempera ne dam! — Nikar ne misli, da sem na glavo padel. Moja žena je pametne vrače imela, al nihče ji več pomagati ne more, ko živi Bog. Ti lajhar gotovo tudi ne. Ze zdavno vlečem na svoje ušesa, ali bo že kmali kak kruljevic po naši vasi skakati začel, pa ne morem nič pričakati. In ko bi jez sosedom kaj zapovedati smel, bi nam ti že ne lajhal več po seli. In toliko ti vendar svetujem, da mi jo kmali iz sela pobašeš, ker utegnilo bi se ti kaj prigoditi. In če nihče več pameti nima, ti hočem jez pot posvetiti".
Vlačugar vidi, da mož nima ravno slame v glavi, se naglo iz hiše pobere, pusti bolnico ležati in 100 forintov v moževi mošnji, in da mož ljudem rogovile kaže, da so tako neumni, rokomavharju vero staviti. Od tistega časa je bilo potepuhovo poštenje ob tla, in ko vidi, da ga vse po strani gleda, pobere kopita in jo potegne rakom žvižgat iz vasi.
Kaj mislite, kako se je obnašal po seli ta potepuh, dokler ni bil staknil tega moža? Zavoljo nedolžnih ne smem tega očitno povedati. Vsak pameten človek naj si sam pri sebi to domišluje. Posebno takrat je gerdavž po hišah razgrajal, kader ljudi ni bilo doma. Ob, nedeljah in praznikih mu je bila nar bolj priložnost pri roki. Oh, ko bi vsi ljudje po kmetih takošne pameti bili, kakor zgor imenovani mož, bi takošnega gerduna sami iz sela spokali, ali pa svoji gosposki ovadili.
Takošen cigan, kakor se mu prilika primeri, je vse, kar kdo hoče. Bolj neumne ljudi, ko naleti, bolj jim ušesa viha, nosove krivi, in spraznuje mošnjice. Zdaj jim kvarte meče, zdaj prerokuje prihodnje reči, zdaj jim srečo ali nesrečo oznanuje; zdaj za zaklade (v zemlji zakopane dnarje) pripoveduje. Jim obeta, če jih kopati mika, škrata, ki ko maček na dnarjih sedi, z rotenjem odgnati. Zdaj za tatu ve, in za vkra-deno blago, in da mu prismode bolj verjamejo, tudi še kake latinske ali gerške knige, kterih še brati ne zna, sabo vlači in iz njih laže, da se vse kadi. Tudi vrač je, če kdo hoče. Pa kaj! tudi copernice ve preganjati. Njivo, če noče roditi, otroke, če nočejo sesati, zgubljeno mleko materam, norost , to ali uno nesrečo, ve on oddelati. Coper od hiše ali človeka odgnati je njegova nar manjša skerb. (Dalje sledi.}
345
Drobtinice za kratek čas pa tudi za poduk.
Bog daj bebcom pamet! (Dalje.)
Ta-le je res prav smeha vredna. — Neka žena pride ob mleko, da ni imela s čim otročiča dojiti. In ko se lajhar v hišo pritepe, mu žalostna žena svojo nesrečo toži! Lajhar pa ji pravi: „jez vam vem za lek, pa ga ne smem razodeti. Ako bi ga razodel, bi človeka, ki vam je zaco-pral, skončati mogel; tega pa vendar ne smem". „Kaj" — pravi ženini mož — „če copernika pri ti priči precej zlod vzame, mi ne bo žal za-nj! Le povejte pomoček, prijatel! precej vam rad odštejem, kolikor terjate za to". — „Spod pet rajnšev vam ne morem tega storiti" — pravi rokomavhar
—   „in le s tem terdim pristavkom, da me nikomur ne ovadite". Mož poskoči in pritišal mu je dnarce v pesteh. „Pojte"
—  pravi potepuh — „in prinesite mi železno štango, da na voglu hiše luknjo napravimo; poprej pa jo bomo djali v ogenj, da se dobro razbeli. Vi, mati! pa se malo pomolzite, potem se bo mleko v luknjo zlilo, in luknja z razbeljeno štango zamašila. Coperni človek, bodi mož ali žena, bo potem naglo pri vama. Al Bog vaji obvari, da bi mu dala kak odgovor. Po vama bo, ako zineta le besedo. Ce mu pa ne dasta nobenega odgovora, se bo na kose razletel, in mleko bo vaše". — Rokomavhar, ko vidi, da sta mož in žena iz hiše, jo pobriše, kakor da bi mu za petami gorelo. Mož se je dnarjev znebil, žena pa kakor pred, tudi potem ni imela s čim otroka dojiti. —
V neko bližnjo vas se pritepe tudi neki rokomavhar poleti v nar hujši suši, in obeta ljudem, ker so že od nekdaj zavolj suhotnega in skalnatega kraja za vodo perste lizali, da jim hoče vodnjak (šterno) skopati, da nikdar več ne bodo vode stradali. — „Ali niste osli" — jim pravi — „ker imate ravno na sredi vasi, 6 čevljev globoko, nar lepši izvirek, da vode stradate in jo tako deleč nosite? Napraviti vam hočem vodnjak, da ga bote veseli". In res obesel jim je bil žabico na oči. Nad pol leta so mu merho pasli in okoli sto rajnšev zmetali, in vendar ni hotel izvirek na dan. Sosesčani to viditi, da jih potepuh za nos vodi, začnejo hudo mermrati; ko lajhar to sliši, se zboji, da bi mu gerbe ne naklepali, in natihoma gaje bila neka noč pozobala. Ljudem so se oči prepozno odperle, in namesti da bi svojo neumnost so le rokomavharja preklinjevali. —
Še ena druga mi v glavi brenči in me ko tern v peti bode, da si ne vem kaj , jo našim ljudem za pokušnjo postaviti , da bi se jim oči odperle , kaj so rokomavharji. — V neki vasi sta imela mož in žena deklico, okoli 12 let staro. Ta deklica je že iz zibelike bila polna nabogljivosti, torov in revšine; naposled se je še rak pod nosom loti. Mati nje pa je bila — ne morem drugač reči — prava svinja. Hiša je bila polna gnjusobe, smradu in blata, kakor kak svinsk hlev in ni se čuditi bilo, da so večidel, posebno
pozimi vsi sploh po hiši bolehali. Želodec se mi še v meni oberne, ako se spomnim, kakošna je baba hodila. Njeni mož, precej vedre glave, se je večkrat čez to pritožil in večkrat rekel, da mu „ni treba gnoja na njive voziti, spomladi grem le s svojo babo na-nje , pa jo popleševa dvakrat gori in doli, in toliko gnoja odleti, da je vse pognojeno, in raste za njo, da je kaj". — Akoravno nesnažni so bili vendar premožui ti ljudje. Le križ z otrokom, ta jim je grozno prigreval, dekle ni moglo živeti ne umreti, pomagati pa ji nihče ni vedil. — Ravno tistikrat se neki plajšar po bližnjih vaseh potepa , bahaje se, da ve ozdraviti mnoge bolezni. Mož bolne hčerke to zvedši, pošlje nautegoma posla po tega plajšarja. Ni se dal, se ve da, dvakrat klicati. Pridšemu oče vesel roko poda, pa mu pravi: „že dolgo ajamo tega otroka, al ni ga človeka, da bi pomagal. Od vas pa slišim, da ste posebno srečni pri boleznih. Ozdravite mi tega otroka in obljubim vam mošnjo ostro podkovati". V roke si sežeta in rokomavhar prične svojo srečo. — Ali kako, Bogu se usmili! Berite in jokajte z menoj! Napravi si štupo iz peklenskega kamna in mazilo iz hudičevega olja. S tem je potresal in mazal rane ubožne sirotice. Deklica prevpije in joka dan in noč v strašnih bolečinah, dani bilo slišati gromečega Boga! Hodil je ta pačiih več tednov ozdravljat tega otroka, in kadar je v hišo stopil, je dekleta skorej od straha bož-jast zlomila. To je tako dolgo terpelo, da deklica onemore, in pod roko plajšarja dušo Tistemu izroči, ki si je za dan razodenja zapisal na dlan svoje pravice, ljudomorcem dati večno plačilo. — Kaj pa je djal rokomavhar, kaj se vam zdi, ko mu je deklica pod rokami umerla, in se staršem jele oči odperati? — „To bi mogli že popred vediti, da tudi jez vam ne bom čudežev delal. Sem storil, kar mi je bilo mogoče, več pa človek storiti ne more in tudi ni njegova dolžnost". Po palici seže, ki je v kotu hiše slonela, se ogoljufanim staršem namuza in šel je rakom žvižgati — Te prigodbe sem jez sam živa priča.    (Konec sledi.)
Drobtinice za kratek čas pa tudi za poduk.
Bog daj bebcom pamet! (Dalje.)
Se eno, akoravuo že staro, imam za ušesom. Bil sem še v šolah, ko seje bila zgodila, in ravno doma sem bil o šolskih praznikih. Neki dan, zdi se mi, neko nedeljo, grem memo sosedove hiše, kjer sem svojega verstuika od mladega že prijatla imel, in vidim , da je polna hiša ljudi. Mislil sem si, kaj more nek to biti? Ali je kdo umeri, ali pa v smertno nevarnost prišel. — Tečem v hišo, in na! ni bilo mogoče va-njo priti, ker polna je bila radovednih bab in dedcev. Poprašam neko od zad stoječo ženo: kaj pa imate?— Da mi odgovor, da je žena prišla, ki zna prerokovati in vse ve. — Dobro, dobro! — si mislim — želim tudi jez kaj zvediti. Prosim, pokličite mi Matevža, sem djal, bi rad ž njim nekaj govoril. Matevž se pribaše. „Matevže! mu na uho pošeptaje rečem, daj mi berž svojo obleko", in dal mi jo je. Jez se naglo preblečeHi, in pritišim jo do mize, kjer prerokinja sedi. Pomignil sem babam, da bi jim smeh ne vha-jal. Vzamem dva groša iz žepa, rekoč:,,prosim, ljuba žena! povejte mi, sta li moj oče in pa mati v nebesih ali vicah?" Prerokinja me serpo pogleda, gori in doli vsega premeri. Grozno čuden sem se ji pozdeval, in sumiti je jela, da bi ji ne bil juhe preosolil. Se pa vendar velobrika, in jela je govoriti: „Tvoj oče so že v nebesih in ne potrebujejo nobene pomoči več, mati pa so v vicah, in s tremi sv. mašami so rešeni". —Ljudje, komej baba to izusti, smeh že v pesteh tišaje, zabruhnejo na ves glas. Baba se vstraši in vpraša za vzrok posmehovanja.   »Glejte, ljube sosede, sem
349
djal, koliko baba ve! Poznate vse mojega očeta, da so še zdravi in veseli, mati moja pa tukej zraven stoje. Je vredna tedaj ta sleparica, da ji masla, jajc, slanine, moke in dnar-jev nanašate?" „Matevž!" — na glas zavpijem — „skoci mi naglo po beriča, da baburo vkljenemo, in jo do pravice odženemo". Se nisem tega popolno izrekel, pobrala je baba kopita in šla je, ko bi jo bil spihal čez hrib in doline! — Nikdar je potlej ni več mikalo v naše kraje hoditi in sle-pariti svet; ves preroški duh jo je bil hipoma zapustil.
Se eno imam, je tudi resnična in grozno smešna, pa jo bom drngipot povedal.   (Konec sledi.)
352
Drobtinice za kratek čas pa tudi za poduk.
Bog daj bebcom pamet! (Konec.)
Malo uro od mojega doma se je bil tudi neki roko-mavhar v samotno vas V.., priklatil; v kerčmo jo zavije in poprosi, da bi ga prenočili. Ker je pa na večer prišlo nekoliko mož pit svojo kupico vina, so od hudih in dobrih časov pogovor imeli. Rokomavhar kmali čuti, da bi se v tej kalni vodici, pri takih priprostih ljudeh, dale ribice loviti. Dolgo je molčal; možje so blebetali po svojem. Naposled tudi on usta odpre, in se ž njimi v pogovor poda. Ker je pa gladkih besedi in izbrušenega jezika bil, je vedii kmali nektere na svojo roko dobiti. „Tule gori pri tej cerkvici (bila je cerkvica sv. Miklavža) kaj, lep zaklad dnarjev ravno pod lopo leži". — „A1 — je neki mož rekel — „kdor hoče v zemljo zakopane dnarje vzdigniti,   mora   biti   mož druge
dlake kakor smo mi; mora znati več, kot hruške peč1!" — „Kaj? — pravi rokomavhar — ,jez jo imam, in sem tudi kos škrata ukrotiti. Dobite cerkveni ključ, dvoje novih sukinj, dvoje rijuh in 50 rajnškov srebernega dnarja. To vse se bo cerkvi darovalo". Možaki, spoznavši, da mu je resnica, so se jeli bolj skrivaj pogovarjati, da bi se po selu reč ne razglasila, in mignejo si, da hočejo vsak na svoj dom spat iti. Kercmar jim na tihem naglo vse potrebne reci vkupaj spravi, in odrinili so, da duša ne ve kamo. — Bilo je pozimi, če se še prav spomnim, leta 1818 , in sneg so do pasa gazili. Pridši do cerkvenih vrat, jih s ključem odpro. Rokomavhar pravi: „perva dolžnost je, da stopimo molit in prosit za srečo sv. Miklavža". Po molitvi ukaže rokomavhar rijuhe, suknje in dnarje, zraven pa tudi še nekaj žegnanih reči, pod zvonik na zaklad (šac) položiti. Potem vzame velik kovašk ogel, in naredi po cerkveni steni toliko križev, kolikor je zbranih mož bilo. Pred vsaki križ postavi enega moža in vsakemu ukaže terdo, pri miru stati in se ne na levo ne na desno ganiti. Potem je nekako mermranje in rotenje počel tako, da je bila groza možakov in so se straha tresti začeli. Rokomavhar pravi: „grozno ste plašni ljudje! kaj mi je storiti ? Ako bi utegnil kdo pri kaki prikazni od straha z rokami mahati, bi ne bilo napčno , da vam roke terdo na herbtu povežem". Na vse to jim še zapove vsakemu pred svojim križem stati. „Jez pa pojdem trikrat okoli cerkve škrata rotit, in kadar pod lopo (zvonik) pridem, mora vsak pod križ z nosom potegniti, in naposled tako, da se bo kri pokazala in na zidu kervavi križ poznal. Kdor tega ne stori, gorje mu". — Rokomavhar gre res trikrat okrog cerkve. Naposled cerkvico sv. Miklavža lepo zapre, oberne ključ, pobere rijuhi, suknji in 50 forintov, pusti možake zvezane in za-perte v cerkvici sv. Miklavža in jo potegne rakom žvižgat.
To se je zgodilo neki četertek večer. V saboto popoldan cerkovnik (mežnar) ključa išče, da bi šel k prazniku zvonit, pa ga po nobeni ceni najti ne more. Nazadnje čekiro vzame, in misli v cerkev zlomiti. Pridši najde ključ v cerkvenih vratih, odpre in v svoj čud možake vse izstradane, žalostne in revne dobi. Roke so imeli tako terdo na herbtih zvezane, da si eden drugemu niso mogli pomagati; vsak pa tarčo na nosu. Mežnar zagleda černe in kervave križe po cerkveni steni in ves začuden poprašuje, kaj to pomeni. Možje spoznajo svojo neumnost in ga prosijo lepo, da bi nikomur te zgodbe ne razodel. Al kaj pomaga, ker je vendar zamolčati ni mogel!
Smeha je vredno, pa žalostno je, da po kmetih ljudje radi vsakemu vlačugarju vero stavijo in se zapeljavati dajo.
Pritepe naj se tak vlačugar kamor hoče, ga je treba zgrabiti in do gosposke odgnati. Ne nastavljajte potepuhom ušes in kmali bodo nehali vas za nos voditi. Toliko vam še za sklep pove'm, ako bi vsi rokomavharji takole z bebci ravnali, ko ta slednji, da bi norcem roke na herbtih zvezo-vali, jim pečate na nosove natiskovali, bi malo bedakov na svetu več bilo. — Bog daj bebcom pamet!
Takošnih zgodovin imam še dosti v glavi; al te-le naj bodo v spomin, da bi revni ljudje po samotah se vprihodnje bolj takih sleparjev varovali!                                     J. M.
353