Gozdarski vestnik, letnik 70 • številka 5-6 / Vol. 70 • No. 5-6 Slovenska strokovna revija za gozdarstvo / Slovenian professional journal for forestry UVODNIK 234 ZNANSTVENE RAZPRAVE 235 253 276 DRUŠTVENA DEJAVNOST 284 286 Franc PERKO Nič ni stalnega, tudi gozdovi ne! Miha KROFEL Klemen JERINA Pregled konfliktov med medvedi in ljudmi: vzroki in možne rešitve Review of Human-Bear Conflicts: Causes and Possible Solutions Tehnične smernice za ohranitev in rabo genskih virov: navadna in puhasta breza Špela PLANINŠEK, Janez PIRNAT Predlogi za izboljšanje sistema funkcij gozdov v Sloveniji Proposals for Improvement of the System of Forest Functions in Slovenia Jože FALKNER Poročilo o delu Zveze gozdarskih društev Slovenije (ZGDS) za obdobje od 2008 do 2012 Jaša SARAžIN Zimsko srečanje študentov gozdarstva Uvodnik Nič ni stalnega, tudi gozdovi ne! V zadnjih 67 letih je gozdarstvo doživelo številne reorganizacije. Stalno se je nekaj dogajalo, spreminjalo, gozdarstvo se je premikalo, pa spet vračalo zdaj v ta, zdaj v drugi vladni resor. Leta 1945 in tudi okoli leta 1950 je gozdarstvo imelo celo svoje ministrstvo. Pa so prišli vmes drugačni časi in se je priključilo ministrstvu za kmetijstvo in gozdarstvo, pa smo dobili ministrstvo za gozdarstvo in lesno industrijo, pa spet ministrstvo za gozdarstvo, pa spet h kmetijstvu, kjer smo gostovali največ časa, tako tudi v samostojni državi Sloveniji. Pa je zavel spet nov veter in pristali smo v ministrstvu za kmetijstvo in okolje, kjer v naslovu ni več niti imena naše dejavnosti. Medtem ko so bili družbeni gozdovi že od leta 1948 vključeni v gozdnih gospodarstvih, so zasebni gozdovi šli svojo pestro pot, javna služba je bila nekje, prodaja lesa pa drugje, kar nekaj časa so sodili h kmetijskim zadrugam, dokler po letu 1965 ni nastalo enotno gospodarjenje z vsemi gozdovi v okviru gozdnih gospodarstev, ki so opravljala poslovne in javne naloge. Zaradi novih družbeno-ekonomskih in političnih razmer v samostojni državi je bila potrebna nova organiziranost: nastala je javna gozdarska služba, ki usmerja razvoj vseh gozdov, ne glede na lastništvo, lastniki gozdov za svoje gozdove prevzemajo vse pravice in tudi odgovornost, izkoriščanje državnih gozdov pa prevzamejo v okviru koncesije za dobo 20 let (do 2016) dotedanji upravljavci teh gozdov, gozdna gospodarstva, ki postanejo gospodarske družbe. Če ne prej, bodo najpozneje pred koncem tega koncesijskega cikla spet nastale spremembe. Najmanj se bo zgodilo to, da bodo nove koncesije podeljene po javnem razpisu, verjetno pa še kaj več. Od vseh strani ne najbolje ocenjena javna gozdarska služba in tudi Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov Republike Slovenije (kot predstavnik lastnika državnih gozdov - države) gotovo ne bosta mogla uiti željam in zahtevam po spremembah, če ne drugega, vsaj po racionalizaciji. Lahko pričakujemo tudi spremembo zakona o gozdovih, ki verjetno ne bo deležen le lepotnih popravkov, gotovo se bo ukvarjal z vsebino. Vprašanje je, koliko smo kot stroka na to pripravljeni in sposobni ubraniti naše posebnosti ter hkrati zagotoviti, da bo delo z gozdovi uspešnejše, pa tudi racionalnejše. Tudi naša strokovna revija Gozdarski vestnik, ki izhaja že 70. leto, je skozi vse obdobje doživljala spremembe; po strokovni strani lahko rečemo na boljše, po finančni in bralni (glede na števila naročnikov in naklado) pa nič kaj pozitivne. Bili pa so tudi časi, ko jo je leta 1949 »prevzelo« Ministrstvo za gozdarstvo in lesno industrijo LRS in preimenovalo v LES; tedaj je les pomenil veliko več kot gozd. K sreči je to trajalo le eno leto. Stroka mora poskrbeti, da se kaj podobnega ne bi zgodilo in da bo revija dočakala tudi stoletnico. Mag. Franc PERKO GDK 156:149.74(045)=163.6 Pregled konfliktov med medvedi in ljudmi: vzroki in možne rešitve Review of Human-Bear Conflicts: Causes and Possible Solutions Miha KROFEL1 & Klemen JERINA2 Izvleček Krofel, M., Jerina, K.: Pregled konfliktov med medvedi in ljudmi: vzroki in možne rešitve. Gozdarski vestnik, 70/2012, št. 5-6. V slovenščini z izvlečkom in povzetkom v angleščini, cit. lit.....Jezikovni pregled slovenskega besedila Marjetka Šivic, prevod avtorja in Breda Misja. Ljudje že od nekdaj prihajamo v konflikte z medvedi in v Sloveniji se v zadnjih letih število konfliktov povečuje. Pogoj za učinkovito preprečevanje problemov z medvedi je dobro razumevanje vzrokov njihovega nastanka. V prispevku predstavljava pregled dosedanjega znanja o konfliktih med medvedi in ljudmi ter izkušnje z različnimi upravljavskimi ukrepi za njihovo preprečevanje iz tujine in Slovenije. Na podlagi pregleda sva pripravila priporočila (upravljavske ukrepe) za zmanjševanje konfliktov, ki so med medvedi in ljudmi zelo raznovrstni; večinoma so posledica medvedovega oportunističnega iskanja in pridobivanja hrane ter strahu ljudi pred medvedi. Na verjetnost pojavljanja konfliktov vplivajo številni dejavniki, med katerimi je, kot kaže, najpomembnejši dostopnost do hrane človeškega izvora (klavniški odpadki, smeti itn.). Po drugi strani pa številčnost medvedov bistveno ne vpliva na število konfliktov. Precej pomembnejše je število konfliktnih osebkov, ki, čeprav so le majhen del populacije, pogosto povzročijo velik del vseh težav, medtem ko večina medvedov prihaja v konflikte le poredko ali sploh nikoli. Izkušnje iz zadnjih desetletij po vsem svetu kažejo, da je eden najpomembnejših ukrepov za učinkovito zmanjševanje konfliktov preprečevanje dostopa do hrane človeškega izvora. Pri nas doslej temu nismo namenjali zadostne pozornosti, zato sva pripravila seznam prioritetnih ukrepov za Slovenijo, ki so se v tujini že izkazali za zelo učinkovite in ki bi lahko bistveno zmanjšali težave z medvedi. Poleg ureditve problematike hrane človeškega izvora je pomemben kratkoročni ukrep tudi odstranjevanje konfliktnih osebkov, če to ne ogroža populacije medvedov. Ključne besede: rjavi medved, Ursus arctos, konflikti, velike zveri, upravljanje, Slovenija Abstract Krofel, M., Jerina, K.: Review of Human-Bear Conflicts: Causes and Possible Solutions. Gozdarski vestnik (Professional Journal of Forestry), 70/2012, vol. 5-6. In Slovenian, abstract and summary in English, lit. quot..... Proofreading of the Slovenian text Marjetka Šivic, translated by the author, additional translation Breda Misja. Throughout the history people have always been coming into conflicts with bears and number of conflicts in Slovenia is increasing in recent years. Good understanding of causes for human-bear conflicts is the first step for their effective resolution. In this paper we present a review of the existing knowledge of human-bear conflicts and experiences with different conflict mitigation measures from Slovenia and other countries. Based on this review we prepared recommendations for future management of human-bear conflicts in Slovenia. Human-bear conflicts are very diverse and are mainly connected with bear's opportunistic foraging and consumption of food and with people's fear of bear attack on humans. Several factors affect probability of human-bear conflict and the most important is probably access to anthropogenic food (slaughter remains, garbage etc.). On the other hand, it seems that bear density is not significantly connected with number of conflicts. Much more important is the number of problematic bears. Although such bears represent only a small part of bear population, they usually cause majority of all human-bear conflicts, while majority of other bears get involved in conflict only rarely or never. Experiences from last decades worldwide indicate that one of the most effective conflict prevention measures is to prevent bears' access to anthropogenic food sources. In Slovenia very little attention has been given to this management measures so far. We prepared a list of priority conflict prevention measures that proved to be very effective in other countries and could considerably decrease number of conflicts in Slovenia. In addition to prevention of access to anthropogenic food, also removal of conflict bears is important short-term conflict resolution measure, given that such intervention doesn't threaten the bear population. Key words: brown bear, Ursus arctos, conflicts, large carnivores, management, Slovenia 1 M. K., Oddelek za gozdarstvo in obnovljive gozdne vire, Biotehniška fakulteta, Univerza v Ljubljani, Večna pot 83, SI-1000 Ljubljana 2 K. J., Oddelek za gozdarstvo in obnovljive gozdne vire, Biotehniška fakulteta, Univerza v Ljubljani, Večna pot 83, SI-1000 Ljubljana, miha.krofel@bf.uni-lj.si 1 UVOD Človek je od nekdaj prihajal v konflikte s prosto-živečimi živalmi in jih je pogosto najprej skušal razrešiti z ubijanjem živali (TREVES et al., 2006). Poleg tega je slabšal in uničeval tudi njihove habi-tate, kar je ogrozilo obstoj mnogih živalskih vrst ali jih potisnilo celo v izumrtje. Zaradi vse večjega zavedanja ranljivosti živali, njihovega pomena v naravnih ekosistemih in tudi neposredno za človeka smo mnoge ogrožene vrste zavarovali. Posledično se je njihova številčnost začela povečevati, kar je marsikje ponovno privedlo tudi do povečanja konfliktov (BREITENMOSER, 1998). Ena izmed vrst, ki dobro ustreza takemu opisu, je rjavi medved (Ursus arctos). Zaradi oportuni-stičnega iskanja hrane, hitrega učenja in velike telesne velikosti že od nekdaj prihaja v konflikte s človekom. Kot drugod po svetu smo tudi v Sloveniji v zadnjih letih priča povečanju števila konfliktov (PROJEKT LIFE02NAT/SLO/8585, 2005). Zato se vedno bolj pojavlja potreba po boljšem razumevanju vzrokov, ki vodijo do problemov z medvedi, in načinov njihovega preprečevanja oz. zmanjševanja. Učinkovito preprečevanje konfliktov je ključno za dolgoročni obstoj medveda, saj bo vrsta v območjih, kj er živi tudi človek, preživela v zadostnem številu le, če število zapletov ne bo preseglo nivoja, ki ga je javnost še pripravljena sprejemati (WSPA, 2009). S tem prispevkov sva želela na enem mestu zbrati čim širše znanje o konfliktih med medvedi in ljudmi ter možnimi upravljavskimi ukrepi za njihovo preprečevanje ter omogočiti, da bo to znanje dostopno širši strokovni javnosti. Pri tem sva izhajala iz tuje literature, neposrednih informacij tujih raziskovalcev in upravljavcev ter izkušenj iz Slovenije, vključno z nedavno obsežno telemetrijsko raziskavo (JERINA et al., 2011). Glavni nameni pričujočega preglednega članka so: 1.) pripraviti pregled različnih vrst konfliktov, ki nastajajo med medvedi in ljudmi, 2.) analizirati vzroke, ki privedejo do konfliktov, 3.) pripraviti pregled možnih ukrepov in njihove učinkovitosti za preprečevanje posameznih tipov konfliktov, 4.) predstaviti konkretne primere, ko so z uvajanjem novih ukrepov upravljavci uspeli občutno zmanjšati število konfliktov ter 5.) pripraviti priporočila glede upravljavskih ukrepov za zmanjševanje konfliktov med medvedom in človekom v Sloveniji. 2 TIPI KONFLIKTOV MED MEDVEDI IN LJUDMI Za razliko od preostalih predstavnikov velikih zveri, pri katerih so konflikti z ljudmi večinoma omejeni na napade na domače in divje živali (TREVES/KARANTH, 2003), so pri medvedih ti precej raznovrstnejši; večinoma so posledica iskanja in pridobivanja hrane. Pri tem nastaja škoda zaradi zaužitja hrane (npr. domačih živali, poljščin) in škoda na opremi/premoženju, ki jo medved poškoduje, ko poskuša priti do hrane. Zaradi medvedove velikosti in moči je obseg škode lahko velik. Drug sklop konfliktov izhaja iz dejstva, da je medved lahko tudi neposredno nevaren za človeka; lahko ga fizično poškoduje, v izjemnih primerih tudi ubije, kar lahko povzroča strah med ljudmi. V nadaljevanju navajava pregled tipov konfliktov z medvedi in njihovimi glavnimi značilnostmi (glej tudi Preglednico 2). 2.1 Škoda v kmetijstvu 2.1.1 Škoda v živinoreji V Evropi večji del prehrane rjavega medveda sestavlja hrana rastlinskega izvora (BERDUCOU et al., 1983, ELGMORK/KAASA, 1992, CICNJAK et al., 1987, NAVES et al., 2006, SIDOROVICH, 2006, KROFEL et al., 2008, KAVČIČ et al., 2011). Večji del hrane živalskega izvora so nevretenčarji in mrhovina. Čeprav rjavi medved nima značilnih prilagoditev plenilca, občasno tudi v naravnih razmerah lovi velike sesalce, predvsem mladiče kopitarjev (SWENSON et al., 2007). Zaradi pomanjkanja protiplenilskega vedenja, lokalno velikih gostot in praviloma omejenega gibanja so domače živali lahek plen za medveda. V Sloveniji odškodnine zaradi škode v živinoreji pomenijo približno polovico vse izplačane škode, ki nastane zaradi medveda (ULAMEC, 2008). Navadno so najpogostejši napadi na drobnico. Tako za leto 2007 ULAMEC (2008) poroča, da je v Sloveniji v 97 % vseh primerov napadov na domače živali medved napadel drobnico. Na problem pri prekrivanju območij velikih zveri in reje drobnice je v preglednem članku opozorila tudi KACZENSKY (1999), ki ugotavlja, da v Evropi ni območja, kjer ne bi nastajali napadi na domače živali in sta na istem območju prisotni intenzivna ovčereja in viabilna populacija volka ali rjavega medveda. Na nezdružljivost oz. velike težave ob hkratni prisotnosti rjavega medveda in ovc opozarjajo tudi v Severni Ameriki (KNIGHT/ JUDD, 1983). Poleg verjetnosti napada se med različnimi vrstami živali razlikuje tudi število ubitih živali v posameznem napadu. V povprečju je število ubitih živali pri ovcah večje kot pri kravah (GUNTHER et al., 2004). V preglednem članku LINNELL et al. (1999) ugotavljajo, da poboji več živali, kot jih plenilec lahko poje (t. i. presežno ubijanje, ki med ljudmi proži močna negativna čustva), niso posledica problematičnih osebkov ali vedenjskih odklonov, ampak gre za povsem normalno vedenje plenilcev ob nenaravnih razmerah, ko je dostopno veliko »naivnega« plena, ki je skoraj brez protiplenilskih strategij. Ker se v naravnih sistemih takšne razmere skoraj niso pojavljale, tudi ni bilo vedenjskih prilagoditev, ki bi preprečevale čezmerno plenjenje. Presežno ubijanje je lahko namenjeno tudi učenju mladičev in zbiranju hrane za hujše čase; znani so npr. primeri, ko medved plen shranjuje v šotna barja (ga potopi), kjer je proces razgradnje upočasnjen, pogosto pa ga tudi zakoplje. Poleg drobnice in govedi medvedi redko napadajo tudi druge vrste domačih živali, npr. konje, kunce, kure, purane, race in pegatke (Projekt LIFE02NAT/SLO/8585, 2005, GUNTHER et al., 2004). Redko se pojavljajo tudi napadi na prostoživeče vrste živali, rejene v ujetništvu, kot so damjaki, mufloni in noji. 2.1.2 Škoda na čebelnjakih Nevretenčarji so pomemben del prehrane rjavega medveda (GROSSE et al., 2003), pri nas še posebno pri samicah in poleti, ko se njihov delež poveča do približno polovice vse zaužite energije (KROFEL et al., 2008, KAVČIČ et al., 2011). Medvedi so dobro opremljeni in izurjeni za razkopavanje gnezd nevretenčarjev, npr. osirjev v tleh. Zato ni presenetljivo, da so tudi čebelnjaki za medvede privlačen vir hrane. Pri tem ni pomembno le prehranjevanje z medom, ampak, podobno kot pri osah, tudi zaužitje ličink. Na nekaterih območjih škoda na čebelnjakih obsega velik delež vse škode zaradi medvedov, npr. v italijanskih Alpah (GROFF et al., 2010) in ponekod v ZDA (VAUGHAN et al., 1989), medtem ko v Sloveniji ta delež znaša okoli 5 % vseh izplačanih odškodnin (PROJEKT LIFE02NAT/SLO/8585, 2005, ULAMEC, 2008). 2.1.3 Škoda na poljščinah Navadno je pri poljščinah obseg škode na škodni primer manjši kot pri drugih vrstah škode, vendar pa so škodni primeri na poljščinah lahko precej pogosti na območjih, kjer se gozdna krajina prepleta s kmetijskimi površinami, kot je to značilno za znatni del Slovenije. Ponekod poljščine v času zorenja privabljajo medvede na območja, kjer ta vrsta sicer ni stalno prisotna (npr. Ljubljansko barje; JERINA et al., 2011). Najpogosteje nastaja škoda na žitih (predvsem koruzi), silažnih balah in v sadovnjakih ter vrtovih (PROJEKT LIFE-02NAT/SLO/8585, 2005, SATO et al., 2005), v manjšem obsegu tudi na bučah, fižolu, korenju in krompirju (PROJEKT LIFE02NAT/SLO/8585, 2005). Ponekod pomemben del škode nastaja tudi v vinogradništvu (npr. Trentino v Italiji), vendar pa so za razliko od sadnega drevja pri tem redko poškodovani oleseneli deli rastlin (C. GROFF, osebno sporočilo). 2.2 Škoda na preostalem človekovem premoženju Med iskanjem hrane medvedi lahko poškodujejo tudi drugo človekovo lastnino. V državah, kjer intenzivno krmijo prostoživeče živali, se, npr., škoda pojavlja na krmilnicah na krmiščih (PROJEKT LIFE02NAT/SLO/8585, 2005, AUSTRIAN BEAR EMERGENCY TEAM, 2006). V Sloveniji je tovrstna škoda najpogostejša na krmiščih za medveda in divjega prašiča, založenih s koruzo, zlasti ob uporabi avtomatskih krmilnikov (»herkulesi«), ki so postavljeni nizko pri tleh. Zdi se, da se škoda na krmiščih pogosteje pojavlja na območjih, ki jih je medved naselil šele nedavno, npr. v Avstriji (AUSTRIAN BEAR EMERGENCY TEAM, 2006) in v alpskem območju v Sloveniji. Verjetno je to posledica manjših izkušenj upravljavcev lovišč z ustrezno zaščito, pa tudi njihovega manjšega sprejemanja vrste. Občasno se škoda pojavlja tudi v ribogojnicah, skladiščih piščančje krme in na sodih z oljem (mazivom), ki ga gozdni delavci puščajo na deloviščih (ZEDROSSER et al., 1999). V redkejših primerih lahko medved poškoduje tudi objekte (npr. hleve, barake, gozdne koče), ko skuša priti do hrane v njih. V nekaterih ameriških narodnih parkih medvedi redno vlamljajo v avtomobile, pri čemer pogosteje izbirajo kombije, saj naj bi bila v njih pogosteje hrana (BRECK et al., 2009). Iz Hrvaške poročajo tudi o škodi v gozdu (SERTIC, 2008). Spomladi in zgodaj poleti medvedi grizejo spodnje dele debel večjih jelk (Abies alba) in se hranijo na novih plasteh kambija. Zaradi poškodb je drevje bolj občutljivo za delovanje drugih patogenih organizmov. Ponekod je poškodovanih celo 10 do 15 % debel; posamezni medved naj bi poškodoval 70 debel na sezono. V nekaterih gozdarskih odsekih naj bi bilo na tak način prizadete do 18 % vse drevesne zaloge (SERTIC, 2008). Škoda se praviloma pojavlja v okolici krmišč. Škodo v gozdu so zabeležili tudi v Severni Ameriki, kjer so črni medvedi (Ursus americanus) lupili lubje in jedli floem in ksilem na mladih (večinoma 15- do 25-letnih) iglavcih, pri čemer so poškodovali od 50 do 70 dreves na dan (PARTRIDGE et al., 2001). Škoda na premoženju ljudi nastaja tudi ob prometnih nesrečah. V Sloveniji je bilo tako na primer v letih od 1998 do 2008 zabeleženih 152 prometnih nesreč, v katerih je poginil medved (KROFEL et al., 2012). Zaradi velikosti medvedov je povzročena škoda pogosto večja kot pri trkih z drugimi vrstami živali, večja pa je tudi nevarnost za poškodbe in smrt ljudi. Pri trkih vozil z medvedi v Sloveniji je pomembno dejstvo, da se velik delež vseh prometnih nesreč leto za letom dogaja na istih lokacijah (npr. prehoda pri Jasnici in Ortneku na Kočevskem). 2.3 Nevarnost za človeka V določenih primerih je medved lahko tudi neposredno nevaren za človeka. Število napadov na ljudi je majhno, vendar zato toliko bolj odmevno v medijih, kar je pogosto velik inkubator povečanja strahu med prebivalstvom (GUNTHER et al., 2004). Na splošno se ob srečanju s človekom medved umakne. Večina »napadov« na človeka je lažnih, t. j., da pri njih ni fizičnega stika med medvedom in človekom (HERRERO, 2002). Med 818 srečanji medvedov z ljudmi v Evraziji, ki so jih analizirali SWENSON et al. (1999), je lažni napad nastal v 1,5 % primerov bližnjega srečanja med medvedom in človekom, nikoli pa ni bilo napada s poškodbami). Namen lažnega napada je predvsem prestrašiti domnevnega napadalca oz. grožnjo (človeka). V veliki večini primerov se bo medved želel izogniti fizičnemu stiku, saj ga tudi sam dojema kot veliko nevarnost, kar je razumljivo glede na dolgoletne pritiske s strani človeka. Kljub velikemu številu vsakdanjih srečanj med medvedi in ljudmi se v Sloveniji na leto zgodita 1 do 2 napada na človeka; pri tem se kot merilo napada upošteva, da nastane fizični stik. V zadnjih 40 letih ni bilo zabeleženega potrjenega smrtnega primera, v katerem bi bil povzročitelj smrti nedvomno medved. V Severni Ameriki, kjer živijo tri vrste medvedov, na leto beležijo v povprečju en smrtni primer. Za primerjavo pa je zgovoren podatek, da tam v istem času v povprečju 67 ljudi umre zaradi napada psov in 374 zaradi strele (FLOYD, 1999). V severnoameriških narodnih parkih beležijo v povprečju en napad s poškodbami ljudi na 300.000 do 6.000.000 obiskovalcev na leto (HERRERO/HIGGINS, 1999). Na splošno je rjavi medvedi v Severni Ameriki precej bolj napadalen do ljudi kot evropski rjavi medvedi. Verjetno je to posledica več tisočletij intenzivnega preganjanja te vrste v Evropi, kar je privedlo do selekcije manj napadalnih medvedov (HERRERO, 2002). Pri rjavih medvedih skoraj vsi napadi nastanejo ob nenadnih srečanjih, ko človek prekorači medvedovo kritično tolerančno razdaljo (SIMONIČ, 1999). Pri tem medved napade zaradi občutka ogroženosti in se odloči, da se bo raje branil, kot bežal. Zaradi branjenja mladičev so potencialno najbolj nevarna srečanja z medvedko z mladiči (HERRERO, 2002). Ponekod, npr. v Skandinaviji, večina napadov medvedov nastane med lovom, ko zastreljeni medved napade lovca, verjetnost napada pa se lahko poveča tudi zaradi prisotnosti nenadzorovanega psa (SWENSON et al., 1999). Pri tem velja izpostaviti, da v Skandinaviji - za razliko od Slovenije - ni obvezno loviti medvedov s prež. Za razliko od rjavega medveda je pri črnih in severnih medvedih (Ursus maritimus) večina napadov na ljudi posledica plenjenja (FLOYD, 1999). Čeprav je verjetnost napada medveda na človeka zelo majhna, še posebno, če jo primerjamo z verjetnostmi za poškodbe zaradi drugih vrst živali (npr. pes, govedo, klop), pa se je treba zavedati, da prisotnost medveda pri mnogih ljudeh vzbuja več strahu kot katera koli druga vrsta živali. Zato je treba kot potencialno konfliktne situacije upoštevati tudi že samo prisotnost medveda v bližini naselij, pa čeprav medved ne kaže nobenih znakov napadalnosti ali pa gre za nedoraslo žival, saj ljudje take dogodke pogosto dojemajo kot grožnjo. Tako je bilo, na primer, v letih 2008 in 2009 kar 81 % vseh prijavljenih konfliktnih dogodkov zaradi medveda v Sloveniji (klici intervencijske skupine) posledica pojavljanja medvedov v bližini naselij (KRAGELJ, 2011). Raziskave kažejo, da dojemanje nevarnosti medveda za človeka najbolj vpliva na odnos javnosti do medveda (KACZENSKY et al., 2004) oz. je strah ključni dejavnik tolerance. Zato je takšnim konfliktom treba namenjati tudi največ pozornosti. 2.4 Ogrožanje dolgoročnega obstoja populacij medvedov Poleg težav, ki jih konflikti med medvedi in ljudmi povzročajo lokalnemu prebivalstvu oziroma obiskovalcem v območjih medveda, so hkrati tudi grožnja ohranjanju viabilnih populacij rjavega medveda. Po vsem svetu konfliktne situacije namreč pogosto rešujejo z odstrelom medvedov, zakonitim ali nezakonitim. Za nekatere populacije takšni posegi niso neposredno ogrožajoči za njihov obstoj (npr. za slovenski del dinarsko-pindske populacije), za nekatere majhne in izolirane populacije (npr. v avstrijskih in italijanskih Alpah, Pirenejih, Apeninih, Kantabrijskih gorah) pa lahko odvzem posameznih medvedov pomembno vpliva na dolgoročno verjetnost preživetja. Na splošno velja, da se ob konfliktih zelo poveča smrtnost medvedov zaradi človeka (CREACHBAUM et al., 1998, WILSON et al., 2006) in da lokacije s ponavljajočimi se konflikti pogosto ustvarjajo ponor populacije (GUNTHER et al., 2004). Zato je zmanjševanje konfliktov med medvedi in ljudmi potrebno tudi zaradi neposrednega ogrožanja populacij medvedov. Ob poseganju v populacijo medvedov lahko nastajajo tudi konflikti zaradi nasprotovanja dela javnosti takšnim ukrepom, saj javnost postaja vedno manj naklonjena ubijanju karizmatičnih živali, kot je rjavi medved (TREVES & NAUGHTON-TREVES, 2005). V Sloveniji smo bili nedavno priča takšnemu množičnemu nasprotovanju javnosti proti odstrelu medveda - mladiča Srečka. 2.5 Pregled škode v Sloveniji Višina in struktura škode, ki jo medved povzroča lokalno, je lahko odvisna od številnih dejavnikov, npr. prisotnosti škodnih objektov in kakovosti njihove zaščite, splošnih prehranskih in habita-tnih razmer v okolju, deloma tudi od gostote in prostorske razporeditve medvedov. Ugotovljena škoda je končno odvisna tudi od motiviranosti ljudi za javljanje škode in doslednosti cenilcev oz. od vzpostavljenega odškodninskega sistema. V preglednici 1 je predstavljen pregled škode po rjavem medvedu v obdobju zadnjih petih let v Sloveniji. Navedene vrednosti so letna povprečja; preglednico sva pripravila na podlagi baze škodnih primerov, ki jo vodi Zavod za gozdove, in vključuje podatke javljene škode, kjer je bil potrjen povzročitelj rjavi medved. Iz preglednice je razvidno, da na leto v Sloveniji zaradi medveda beležimo okoli 450 škodnih primerov, od tega okoli 160 napadov na domače živali, 40-krat so poškodovani čebelnjaki, 100 škod je na sadnem drevju, 70 na poljščinah in vrtninah ter prav toliko na silažnih balah. Po pogostnosti napadov med domačimi živalmi z visokim deležem (93 %) prevladuje drobnica, predvsem ovce; govedo kot druga najpogostejša kategorija je zastopana le še z manj kot 3 % (oz. 12 primerov na leto). Za škodo je skupaj izplačanih v povprečju okoli 160,000 evrov na leto, od tega več kot polovica za škodo na domačih živalih, 16 % doprinesejo škode na čebelnjakih in 12 % škode na sadnem drevju. Najdražji izplačani škodni primer (tu niso vključene odškodninske tožbe ob primeru poškodbe človeka) je znašal skoraj 10.000 evrov, najmanjši pa 1,11 evra. Zanimiva je primerjava s sosednjo Hrvaško, s katero si delimo iste medvede (Jerina in sod., 2012), vendar pa je tam odškodninski sitem zelo drugačen od našega. Na Hrvaškem je medved lovna vrsta in škodo zanj na večini območja Preglednica 1: Pregled škode zaradi rjavega medveda v Sloveniji v obdobju od 2007 do 2011 (vir podatkov: Zavod za gozdove Slovenije) Vrsta škodnega objekta Število primerov Delež (%) Vrednost (evrov) Delež (%) Število živali (delež %) Drobnica 140,8 30,9 68659 42,9 437 (93) Govedo 9,8 2,2 8198 5,1 12 (2,7) Konj 2,4 0,5 2701 1,7 3 (0,6) Osel 0,6 0,1 238 0,1 1 (0,2) Kokoši 1,6 0,4 112 0,1 12 (2,6) Preostale domače živali 1 0,2 1080 0,7 5 (1,1) Skupaj domače živali 156,2 34,3 80988 50,6 470 (100) Lovski pes 0,2 0,0 51 0,0 Gojena divjad 0,4 0,1 176 0,1 Ribe 0,2 0,0 13 0,0 Skupaj živali 157 34,5 81227 50,8 Čebelnjak 41,4 9,1 26087 16,3 Sadno drevje 98,8 21,7 19089 11,9 Grozdje 1 0,2 510 0,3 Lešniki 0,2 0,0 24 0,0 Skupaj sadje in sadeži 100 21,9 19623 12,3 Koruza 52,2 11,5 8651 5,4 Poljščine 10,2 2,2 492 0,3 Vrtnine 5,4 1,2 229 0,1 Skupaj vrtnine in poljščine 67,8 14,9 9372 5,9 Travnik/travna ruša 3 0,7 368 0,2 Bala travne silaže 67,8 14,9 11397 7,1 Objekti (ograja, herkules ipd.) 18,6 4,1 11866 7,4 Skupaj 455,6 100 159941 100,0 izplačujejo upravljavci lovišč, ki so lokalno vključeni v prostor in jim poleg tega vsaka izplačana škoda pomeni neposredno manjši dohodek. Tudi motivi kmetovanja so drugačni - kmetijstvo je dohodkovno bistveno manj odvisno od subvencij in obratno več od same vrednosti prodanih proizvodov, zato je verjetno tudi motiviranost za zaščito pridelkov večja. Groba ocena številčnosti medveda na Hrvaškem je okoli 1000 osebkov, kar je približno dvakrat več kot v Sloveniji. V obdobju 2004-2009 pa je povprečno izplačana škoda znašala 36.150 kun oz. 5060 evrov na leto (SINDIČIC et al., 2011), kar pomeni, da je za tako rekoč istega medveda v Sloveniji izplačanih za več kot 60-krat več škode, kot zatem, ko prečka državno mejo in gre na Hrvaško. 3 VZROKI, KI PRIVEDEJO DO KONFLIKTOV, IN DEJAVNIKI, KI VPLIVAJO NANJE Na pojavljanje konfliktov med ljudmi in medvedi vplivajo mnogi dejavniki. Nekateri se pojavljajo na celotnem življenjskem območju medveda, nekateri pa samo na nekaterih območjih. Opažanja iz mnogih držav kažejo, da pogosto velik delež vseh konfliktov nastane na razmeroma majhnem območju oziroma na manjšem številu lokacij (GUNTHER et al., 2004, WILDER et al., 2007). Na splošno so konflikti pogostejši ob širjenju populacij, ko se medvedi vračajo na območja, kjer so bili v preteklosti iztrebljeni (LINNELL et al., 1999). V času odsotnosti vrste ljudje sčasoma izgubijo izkušnje in znanje, kako sobivati z njo. V Sloveniji se je to dobro pokazalo v letih od 1994 do 2002, ko je v alpskem in predalpskem območju nastalo 67 % vse škode zaradi medveda v Sloveniji, čeprav je takrat tam živelo manj kot 5 % slovenske populacije medvedov (ADAMIČ, 2003). Zato je takšnim območjem treba namenjati posebno pozornost pri ukrepih za zmanjševanje konfliktov, s poudarkom na izobraževanju lokalnega prebivalstva. 3.1 Vpliv številčnosti medvedov Na splošno bi pričakovali, da bo konfliktov več tam, kjer je več medvedov. To je v grobem sicer res, saj brez medvedov tudi ni težav. V nasprotju s splošnim prepričanjem pa znotraj območja razširjenosti vrste pogostost konfliktov ne moremo pojasniti z razlikami v lokalnih gostotah medvedov. Podatki za Slovenijo, na primer, kažejo, da gostota medvedov ne vpliva na pogostnost konfliktov; celo obratno, na nekaterih predelih, kjer je majhna gostota medvedov, j e konfliktov zelo veliko (MARENČE et al., 2007). To velja znotraj osrednjega območja medveda v Dinaridih, pa tudi širše po Sloveniji. Podobno velja za podatke o prijavljenih konfliktnih dogodkih v Sloveniji, pri katerih analiza klicev intervencijske skupine ni pokazala povezave med verjetnostjo konflikta in lokalno gostoto medvedov (KRAGELJ, 2011). Tako tudi povečanje škode zaradi medveda, ki se je v zadnjih 15-ih letih povečala za 10-krat, ne moremo pripisati zgolj povečanju populacije medvedov, ki se je v tem času povečala kvečjemu za 1,7-krat (MARENČE et al., 2007). Vse to kaže, da na poj avljanje konfliktov z medvedi v večji meri vplivajo drugi dejavniki kot številčnost medvedov. Enako opozarjajo tudi izkušnje iz tujine. 3.2 Konfliktni medvedi in vpliv antropogene hrane Pomembno dejstvo za razumevanje konfliktov med medvedi in ljudmi je, da pogosto velik del vseh konfliktov povzroči relativno malo medvedov, medtem ko večina medvedov v konflikte prihaja le poredko ali nikoli, kar kaže na velike individualne razlike v vedenju med posameznimi medvedi. To se je dobro pokazalo v primerih nekaterih znanih konfliktnih medvedov, kot so medvedka Jurka, medved JJ1 oziroma Bruno (AUSTRIAN BEAR EMERGENCY TEAM, 2006), medved JJ3 (BROSI et al., 2008) in naš medved Rožnik (KACZENSKY et al., 2011), ki so bili razlog za mnoge konfliktne situacije. Med spremljanjem medveda Rožnika s pomočjo telemetrije se je izkazalo, da je bil razlog za vsaj 40 % vseh konfliktov med medvedi in ljudmi, zabeleženih v tistem času po vsej Sloveniji. Aprila 2009 je ta delež znašal celo 71 % (JERINA et al., 2011). Neredko se tudi zgodi, da posamezni medved začne redno zahajati na določeno mesto ali v bližino vasi. Tako ga ljudje večkrat opazijo, zaradi česar dobijo napačen občutek, da se je tam število medvedov naenkrat močno povečalo, čemur pogosto sledijo zahteve po povečanem odstrelu (HUBER, 2010). Na splošno velja, da število konfliktov med ljudmi in medvedi ni toliko odvisno od števila medvedov, ampak predvsem od prisotnosti problematičnih osebkov (ZEDROSSER et al., 1999, JERINA et al. 2011). Za uspešno zmanjševanje konfliktov z medvedi je zato ključno ugotoviti, kateri vzroki vodijo do pojava »konfliktnih« medvedov, ki predstavljajo majhen delež populacije in povzročajo večino vseh konfliktov. Skupna lastnost velike večine izmed takih medvedov je habituacija na prisotnost človeka in pogojevanje človeka s hrano antropo-genega (človeškega) izvora. 3.2.1 Habituacija in pogojevanje Habituacija je vedenjski odziv, ko se ob ponavljajočih nevtralnih dražljajih (t. j. ko ni negativnih ali pozitivnih izkušenj) odziv na ta dražljaj zmanjša (SMITH et al., 2005). V Evropi ima večina medvedov prirojen strah pred človekom, kar je posledica tisočletnega preganjanja, uničevanja in selekcije (usmrtitve) manj plašnih medvedov. Proces pa ni enosmeren. Če medved pogosto prihaja v stik z ljudmi in ob tem ne dobiva negativnih izkušenj, lahko postopoma izgine strah pred človekom. Za takšne medvede pravimo, da so postali habituirani na človeka (HERRERO et al., 2005). Opažanja iz Skandinavije kažejo, da motnje zaradi človeka, ki nastajajo v habitatu medveda (povečana človekova aktivnost v gozdnem prostoru, npr. zaradi čezmerne vožnje v gozdovih, nabiranja gob in gozdnih sadežev, širjenje naselij), povečujejo habituacijo medveda na človeka (MARTIN et al., 2010). Še bolj kot motnje v okolju na proces habituacije vpliva prisotnost antropogene hrane v bližini ljudi. Če medved pogosto pride do hrane v človekovi bližini, lahko začne povezovati (pogojevati) prisotnost človeka s hrano (SMITH et al., 2005). Ko dobiva nagrado v obliki hrane v človekovi bližini, začne vedno pogosteje zahajati v naselja in se vračati na mesta konfliktov, kjer je bil v preteklosti že nagrajen s hrano (GUNTHER et al., 2004). Posledično začne izgubljati strah pred človekom, obenem pa vzbuja strah med lokalnim prebivalstvom, ki redno videva medveda v naselju. Zato je medvedom dostopna hrana antropogenega izvora najpogostejši vzrok, ki privede do konfliktov med medvedi in ljudmi. To kažejo raziskave iz Severne Amerike (JOPE, 1985, CREACHBAUM et al., 1998, HERRERO, 2002, WILSON et al., 2006, WILSON, 2007), iz Azije (SATO et al. 2005) in Evrope (SERBAN-PARAU, 1999, SWENSON et al., 2000, HUBER, 2010). Med popisi lokacij medvedov, opremljenih s telemetričnimi ovratnicami v Sloveniji, smo ugotovili, da so najpogostejši viri antropogene hrane v bližini vasi: klavniški odpadki, divja odlagališča odpadkov, zapuščeni, a z ostanki hrane založeni prostori za piknike, prenapolnjeni smetnjaki neodporni za medvede, kupi gnijočega sadja, nezaščiteni sadovnjaki, kompost itn. (JERINA et al. 2011). Spremljani medvedi so v človekovi bližini pogosteje uporabljali lokacije, kjer je bila na voljo hrana antropogenega izvora. Vsi človeški viri hrane torej privabljajo medvede v človekovo bližino in pri medvedih posledično povzročajo habituacijo na človeka in pogojevanje prisotnosti človeka s hrano, kar »ustvarja« konfliktne medvede in vodi v številne nove konflikte. Podobna so tudi opažanja iz Severne Amerike, kjer konflikti in posledično odstreli konfliktnih medvedov pogosto nastajajo predvsem v bližini nezavarovanih smetnjakov, divjih odlagališč odpadkov, prostorov za taborjenje, mest za hranjenje medvedov, sadovnjakov z jabolki, območji intenzivne ovčereje ipd. (KNIGHT et al., 1988). Poseben primer je tudi neposredno hranjenje medvedov iz človeških rok. Pri tem gre najpogosteje za mladiče, ki jih ljudje hranijo zato, da jih privabijo bližje, da jih lažje opazujejo, fotografirajo, pokažejo prijateljem ipd. Ko taki medvedi zrastejo in tako kot v mladosti iščejo hrano v človekovi bližini, se isti ljudje, ki so prej medveda hranili, pogosto ustrašijo in zahtevajo odstrel (HUBER, 2010). V Sloveniji je znan primer medveda Tončka, ki so mu ljudje leta 2002 v okolici Loškega Potoka metali hrano in je potem postopoma izgubil strah pred ljudmi. Leta 2010 se je bil podoben primer z mlajšim medvedom v okolici Rakeka in Cerknice. Oba medveda sta bila v končni fazi za veliko učljivost »nagrajena« s strelom, »učitelji« pa končali brez sodnega poduka. Verjetnost, da medved začne pogojevati prisotnost človeka s hrano antropogenega izvora, je v največji meri odvisna od razpoložljivosti takšne hrane v bližini naselij na območju, kjer živijo medvedi. Nekateri avtorji opozarjajo tudi na možnost, da se pridobljeni vzorci iskanja hrane prenašajo z mame na mladiče (AUSTRIAN BEAR EMERGENCY TEAM, 2006). Na to nakazujejo nekateri anekdotični primeri, kot je bila medvedka Jurka iz Trentina v Italiji in dva od njenih mladičev, JJ1 in JJ3 (AUSTRIAN BEAR EMERGENCY TEAM 2006, BROSI et al., 2008). Doslej je bila opravljena samo ena sistematična raziskava na to temo, in sicer na črnih medvedih, ki pa ni pokazala, da bi mamino vedenje ključno vplivalo na konfliktnost njenih mladičev (BRECK et al., 2008). S podobno raziskavo bi bilo to smiselno preveriti tudi pri rjavem medvedu. Medvedi habituirani na človeka so na splošno sicer bolj tolerantni do ljudi, zato je manjša verjetnost napada ob nenadnem srečanju. Vendar pa takšni medvedi precej pogosteje prihajajo v stik s človekom, zato je v končni fazi verjetnost konfliktov, vključno z neposrednimi napadi, večja (GUNTHER/HOEKSTRA, 1998, HERRERO/ HIGGINS, 2003, HERERRO et al., 2005). Tako so na primer v raziskavi v Montani (ZDA) ugotovili, da je bilo 66 % smrtnih napadov na človeka zaradi medvedov, ki so pogojevali človekovo prisotnost z antropogeno hrano (GNIADEK/KENDALL, 1998). Na velik delež napadov na človeka zaradi habituiranih in pogojenih medvedov poročajo tudi z drugih območij Severne Amerike (HERRERO, 2002) in Evrope (SERBAN-PARAU, 1999). Ker se habituirani medvedi zadržujejo bližje cestam in jih pogosteje prečkajo, se s povečevanjem deleža habituiranih medvedov poveča tudi verjetnost prometnih nesreč (CHRUSZCZ et al., 2003, GIBEAU/STEVENS, 2005). 3.3 Vpliv razpoložljivosti naravne hrane Že več raziskav je pokazalo, da so konflikti pogostejši v tistih letih, ko je v naravi na voljo manj hrane, npr. zaradi pičlega obroda ključnih drevesnih vrst (MATTSON et al., 1992, HERRERO, 2002). Povezavo med obrodom bukve in številom konfliktov opažamo tudi v Sloveniji. V obdobjih pomanjkanja naravne hrane medvedi intenzivneje iščejo alternativne vire hrane, kot je tudi hrana človeškega izvora. Kjer je dostopna, nastajajo konflikti z ljudmi zaradi približevanja naseljenim območjem (KNIGHT et al., 1988). V letih z manjšo razpoložljivostjo naravne hrane nastaja več konfliktov tudi na območjih, kjer se medvede intenzivno krmi. V letih, ko je bilo pomanjkanje hrane v naravi, so opazili predvsem več škode na poljščinah (SATO et al., 2005), medtem ko napadi na živino naj ne bi bili povezani z razpoložljivostjo naravne hrane (GUNTHER et al., 2004). Prav tako ni bilo opaziti povezave med razpoložljivostjo naravne hrane in napadi na človeka (HERRERO, 2002). 3.4 Vpliv letnega časa Na splošno največ konfliktov nastaja v jeseni, to je v času hiperfagije, ko medvedi intenzivno iščejo hrano zaradi priprav na zimski dremež (GUNTHER et al., 2004). Obdobje sovpada s časom, ko dozorijo poljščine in sadje, kar lahko v primeru pomanjkljivega varovanja privede do obsežne škode (SATO et al., 2005). Drugi višek konfliktov je ponekod opaziti spomladi, kar bi bila lahko posledica bolj agresivnega vedenja samcev v času parjenja, ki se mu morda manj dominantni medvedi izogibajo tako, da gredo v bližino človeka (BUDIC, 2010). Škoda na živini je najpogostejša sredi leta v času od maja do oktobra, ko se pogosteje pase v naravnem okolju (PROJEKT LIFE02NAT/SLO/8585, 2005, ULAMEC, 2008). Število konfliktov se zmanjša pozimi, ko je večina medvedov manj aktivnih, poleg tega takrat tudi ni kmetijskih kultur, drobnice in nekaterih drugih škodnih objektov (BUDIC, 2010). 3.5 Spolna in starostna struktura medvedov, ki povzročajo konflikte, ter vpliv socialnih stikov med medvedi Opažanja iz večine območij kažejo, da so v konflikte najpogosteje vključeni mladi (subadultni) medvedi in odrasle samice, ki tudi pogosteje postanejo habituirani na človeka kot odrasli samci (MATTSON et al., 1992, MCLELLAN et al., 1999). Podobno kažejo podatki o odvzemu medvedov v Sloveniji, saj so konfliktni medvedi odvzeti iz narave v obliki izrednega odstrela v povprečju mlajši in z večjim deležem samic glede na medvede v rednem odstrelu (KROFEL et al., 2012). Taka opažanja kažejo na možnost, da bi poleg antropogene hrane na pojavljanje medvedov v človekovi bližini lahko vplivale tudi prej omenjeni socialni stiki med medvedi (BUDIC, 2010). Po drugi strani pa bi bil večji delež konfliktnih medvedov med mlajšimi medvedi lahko tudi posledica selektivnega odstrela, saj konfliktne (manj plašne) mlajše medvede prej odvzamemo iz populacije. Zato višjo starost v večji meri dočakajo le medvedi, ki se bolj umikajo človeku. 3.6 Vpliv varovanja domačih živali in izbira vrste živine Pri velikih zvereh je število napadov na domače živali pogosto zelo odvisno predvsem od stopnje varovanja živine (MUHLY et al., 2010). Podobno kaže tudi pregled škode zaradi napadov medvedov v Evropi, kjer obseg škode ni bil odvisen od velikosti populacije medvedov ali števila ovc, ampak predvsem od načina varovanja živine (KACZEN-SKY, 1999). Varovanje živine ni pomembno samo za posamezne napade, ampak tudi za razvoj problematičnih osebkov, ki se pogosteje pojavljajo tam, kjer je živina slabše zaščitena, saj se tam lažje naučijo, kako preiti varovanje (LINNELL et al., 1999). Na pojavljanje konfliktov zelo vpliva tudi vrsta živine, ki jo redijo na območju medveda. V Sloveniji in tudi drugod posvetu se je tako izkazalo, da reja drobnica vodi v precej večje konflikte kot govedoreja ali konjereja (HORST-MAN/GUNSON, 1982, PROJEKT LIFE02NAT/ SLO/8585, 2005). 3.7 Vpliv lova in drugi dejavniki, ki vplivajo na verjetnost napada na človeka Odstrel medvedov je sicer lahko pomemben ukrep za zmanjševanje konfliktov (glej poglavje 4.1), vendar lahko odstrel tudi proži konflikte. To velja predvsem za napade na človeka, saj je dobro znano, da je najbolj nevaren zastreljen medved (SIMONIČ, 1999). Tako na primer iz Skandinavije poročajo, da se je v zadnjih 20 letih 86 % primerov napadov medveda na človeka zgodilo med lovci in da so 71 % primerov napadov storili zastreljeni medvedi (SWENSON et al., 1999). Čeprav nas orožje ob srečanjih z medvedom v nekaterih primerih lahko ubrani pred napadom, izkušnje kažejo, da se ljudje, ki imajo pri sebi orožje, obnašajo bolj drzno in nespametno, kar v končni fazi še poveča verjetnost napada (HER-RERO, 2002). Posledica obrambe s streljanjem je lahko tudi zastreljen medved, ki je precej bolj nevaren. Zato nekateri avtorji za neposredno obrambo raje priporočajo uporabo razpršilca (HERRERO, 2002; glej tudi poglavje 4.7). Verjetnost za napad na človeka se poveča tudi v naslednjih primerih (SWENSON et al., 1999, HERRERO, 2002): - če so ob srečanju med medvedom in človekom prisotni medvedji mladiči, - če je v bližini truplo živali, na katerem se medved hrani, - če srečanje nastane v brlogu, v katerem medved prezimuje in - če ima človek ob sebi psa. 4 MOŽNI UKREPI ZA PREPREČEVANJE KONFLIKTOV V tisočletjih sobivanja z medvedom je človek razvil vrsto ukrepov, s katerimi je bolj ali manj uspešno preprečeval konflikte. V nadaljevanju predstavljamo pregled takih ukrepov in izkušnje glede njihove učinkovitosti iz tujine in Slovenije. Za učinkovito zmanjševanje konfliktov je predvsem pomembno, da z ukrepi preprečimo konflikte, še preden nastanejo (GUNTHER et al., 2004, WSPA, 2009). Na splošno velja, da je upravljanje z medvedom precej manj težavno in terja manjše vložke, če je na območju uveljavljeno dobro upravljanje s prostorom in človekovimi aktivnostmi (HERRERO et al., 2005). Kadar je mogoče, je zaželeno, da se v preprečevanje konfliktov v čim večji meri vključuje tudi lokalno prebivalstvo in da se vpeljevanje novih ukrepov poveže z že obstoječimi (PRIMM/WILSON, 2004). Nekateri avtorji so tudi predlagali, da bi se ukrepi spreminjali glede na obrod za medvede pomembnih plodov v naravi (MATTSON et al., 1992). Tako se je na primer priporočljivo za odstrel konfliktnih osebkov, ki zahajajo v naselja, hitreje odločiti v obdobjih, ko je v naravi dosti druge hrane (SIMONIČ, 1994). Preventivni ukrepi preprečevanja dostopa do antropogene hrane pa morajo biti intenzivnejši v času pomanjkanja hrane v naravi. Na splošno mednarodna ekspertna skupina, ki se (v okviru organizacije Interational Bear Association) ukvarja s proučevanjem preprečevanjem konfliktov med medvedi in ljudmi priporoča, da se pred odstrelom poskusi s spodbujanjem sprememb pri ravnanju ljudi (npr. glede odlaganja odpadkov v okolju) in uporabo drugih ukrepov, ki ne vključujejo usmrtitve živali (WSPA, 2009). Pri sprejemanju posameznih ukrepov pa je treba upoštevati predvsem njihovo učinkovitost. a) Odstrel V preteklosti je upravljanje medveda in reševanje konfliktov temeljilo predvsem na odstrelu in drugih načinih ubijanja medvedov (WITMER/ WHITTAKER, 2001). Zaradi nizke populacijske gostote in relativno počasnega razmnoževanja je rjavi medved zelo občutljiv za povečano lovno smrtnost (SWENSON et al., 2000, BISCHOF et al., 2009). Zato je reševanje konfliktov z odstrelom na mnogih območjih povzročilo drastično zmanjšanje populacij, ponekod celo iztrebljenje. Čas je privedel do sprememb v odnosu ljudi do narave in v zavedanju pomena medvedov v naravnih ekosistemih in ljudski kulturi. Posledično so postajali vse pogostejši pozivi za varovanje in ohranitev medvedov, ki so do danes prešli v enega od glavnih ciljev upravljanja vrste. Poleg tega raziskave iz več delov sveta kažejo, da je ubijanje karizmatičnih živali, kot so velike zveri, za javnost vedno manj sprejemljivo (TREVES/KARANTH, 2003). V več primerih so morali upravljavci zaradi močnih pritiskov javnosti spremeniti obseg in način poseganja v populacije (SCHWARTZ et al., 2005). Kljub temu pa je odvzem medvedov iz narave še vedno eden pomembnejših upravljavskih ukrepov in del dolgoročnega ohranitvenega ravnanja s to vrsto na območju večje poseljenosti z ljudmi (ADAMIČ, 1997). Vendar je treba vsak poseg v populacijo dobro načrtovati in odstrel čim bolj optimizirati, tako da se poveča učinek na zmanjšanje konfliktov in da se zmanjšajo negativni stranki učinki. Odstrel je veliko bolj sprejemljiv v populacijah, ki so v ugodnem ohranitvenem stanju kot pa v manjših, izoliranih populacijah, katerih številčnost stagnira ali se celo zmanjšuje. Zato je ključni del takšnega ukrepa tudi sistematično spremljanje populacij in odvzema osebkov iz narave (MCLELLAN et al., 1999, SWENSON et al., 2000, ADAMIČ/JERINA, 2006). Odstrel v grobem razdelimo na dva dela: splošni odstrel z namenom zmanjšanj a številčnosti celotne populacije in tarčni odstrel konfliktnih osebkov. I. Zmanjševanje številčnosti populacije Eno ključnih izhodišč dolgoročne ohranitve populacij medvedov, ki sobivajo z ljudmi, je, da se številčnosti medvedov vzdržuje na ravni, ki je sprejemljiva za lokalno prebivalstvo (HUBER, 2010). V Sloveniji je trenutna velikost populacije okoli 440 medvedov (JERINA/KROFEL 2012). Raziskave so pokazale, da ta številčnost še ni blizu nosilne zmogljivosti okolja in da bi v trenutnih razmerah v okolju v Sloveniji verjetno lahko živelo še bistveno več medvedov (KROFEL et al., 2012). Če privzamemo, da je od 400 do 500 medvedov tista številčnost, s katero so ljudje še pripravljeni sobivati, povečanje pa bi privedlo do občutnega zmanjšanja te tolerance, je odstrel trenutno edini kratkoročni ukrep, s katerim bomo populacijo lahko umetno zadržali na tej ravni in tako posledično zagotovili obstoj vrste, ki je v prvi vrsti odvisen od tolerance ljudi. Kljub vsemu pa se je treba zavedati omejitev takšnega splošnega odstrela za učinkovito preprečevanje konfliktov, saj je število konfliktov le v manjši meri odvisno od številčnosti medvedov in obsega odstrela (glej poglavje 3.1). Slednje dobro kažejo tudi razmere v Sloveniji, kjer je trenutno največje poseganje v populacijo z lovom v Evropi (20 % populacije na leto; KROFEL et al., 2012), kljub temu pa še vedno nastajajo mnogi konflikti. To se sklada z izkušnjami iz tujine, kjer se povečevanje odstrela medvedov ni izkazalo za učinkovit ukrep zmanjševanja števila konfliktov (KONTIO et al., 1998, TREVES et al., 2010). Pozitivna posledica splošnega odstrela medvedov bi bila lahko vpliv na vedenje medvedov. Vpliv lova na vedenje je pri medvedih sicer precej manjši kot pri vrstah, ki živijo v skupinah, saj so medvedi večinoma samotarski in zato je pri odstrelu le redko priložnost, da bi se preživeli osebki kaj naučili (HERRERO, 2002). Kljub temu pa naj bi bilo dolgotrajno preganjanje medvedov v Evropi eden glavnih razlogov, zaradi katerega so evropski medvedi bolj plašni od rjavih medvedov v Aziji in Severni Ameriki (HERRERO, 2002). Tudi pregled raziskav po Evropi in Aziji kaže, da so na splošno medvedi bolj plašni tam, kjer jih lovijo, vendar avtor hkrati opozarja, da na plašnost medvedov precej bolj vpliva dostopnost do hrane antropogenega izvora ter da učinki lova pridejo do izraza šele, ko se omeji dostop do človeške hrane (SWENSON, 1999). II. Odstrel konfliktnih osebkov Glede na to, da je število konfliktov precej bolj odvisno od števila konfliktnih medvedov kot od številčnosti celotne populacije (ZEDROSSER et al., 1999, WITMER/WHITTAKER, 2001, HUBER, 2010, JERINA et al., 2011), je izredni odstrel konfliktnih osebkov vsaj kratkoročno smiselna in pogosto učinkovita rešitev (GUNTHER et al., 2004). To še posebno velja za območja, kot je Slovenija, kjer populacija medvedov takšne posege prenese brez večjih vplivov na populacijsko dinamiko. Medveda je treba odvzeti iz populacije čim hitreje, ko se nedvoumno ugotovi, da gre za konflikten osebek, saj se tako zmanjša število konfliktov in s tem vpliv na odnos javnosti do medveda (SIMONIČ, 1994). Pri takšnem odstrelu je nujno, da se odstreli medveda, ki je povzročal konflikte, kar je zaradi velikih razdalj, ki jih v kratkem času prepotujejo medvedi, lahko težavno, kadar se odstrel ne izvaja ob samih mestih s konflikti, ampak v bližnji okolici, npr. na krmiščih. Kljub učinkovitosti odstrela konfliktnih osebkov pa ta ukrep ni tudi dolgoročna rešitev (SAGOR et al., 1997). To velja predvsem v primerih, ko se konfliktni medvedi redno pojavljajo na istih območjih. To kaže, da gre za posamezne konfliktne lokacije oziroma objekte (npr. določeni smetnjaki v naseljih, ki medvedom ne preprečujejo dostopa do organskih odpadkov), ki povzročijo razvoj konfliktnih osebkov. Odstranjevanje vedno novih medvedov na takšnih mestih ni dolgoročna rešitev, saj kmalu na istem mestu nastanejo novi konflikti z drugimi medvedi (GUNTHER et al., 2004). O dstranj evanj e vedno novih medvedov na takšnih mestih vodi do nastanka ponora populacije, kar lahko pomembno vpliva na stanje populacije v širšem območju (KNIGHT et al., 1988), obenem pa ne reši nezadovoljstva lokalnega prebivalstva. V takšnih primerih bi konflikte z odstrelom rešili šele, ko bi na širšem območju odstrelili večino medvedov. Zato je treba hkrati ob odstrelu kon-fliktnega medveda nujno sprejeti tudi ukrepe, ki bodo na takem mestu preprečevali nastajanje novih konfliktov z drugimi medvedi. Pri tem se je kot najbolj učinkovito izkazalo preprečevanje dostopa do antropogene hrane (glej poglavje 4.5). b) Preseljevanje V zadnjih desetletjih se zaradi nasprotovanja javnosti proti ubijanju medvedov vedno bolj pojavlja potreba po ukrepih za zmanjševanje konfliktov, ki ne obsega usmrtitve živali (CREACHBAUM et al., 1998). Možen ukrep, s katerim se z nekega območja odstrani medveda, vendar se ga pri tem ne ubije, je preseljevanje. Čeprav je preselitev rjavega medveda za javnost bolj sprejemljiva in v določenih situacijah lahko kratkoročno zmanjša konflikte, je po dosedanjih izkušnjah večinoma neučinkovita (HERRERO, 2002). V mnogih primerih se medvedi vrnejo na mesto, od koder so bili preseljeni (tudi po več 100 km), ali pa se konflikti ob preselitvi samo prenesejo na drugo mesto (KNIGHT et al., 1988, VAUGHAN et al., 1989), kar se je pokazalo tudi ob poskusih v Sloveniji (ZGS, 2010, JERINA et al., 2011). Zato se je za preseljevanje smiselno odločiti bolj ali manj le, kadar so na voljo dovolj velika (več tisoč km2) neposeljena območja, kjer ne morejo nastajati konflikti z ljudmi in preseljenimi medvedi (LIN-NELL et al., 1997), česar pa v Sloveniji ni na voljo. Poleg tega je ta ukrep zelo drag, po preselitvi pa je večinoma nizko preživetje medvedov (LINNELL et al., 1997, WITMER/WHITTAKER, 2001). Enako kot odstrel tudi preselitev ni dolgoročna rešitev, saj se po preselitvi na istih konfliktnih mestih težave pogosto ponavljajo z drugimi medvedi (GUNTHER et al., 2004). c) Odvračalno krmljenje V večjem delu sveta je namerno krmljenje medvedov prepovedano oziroma omejeno, ponekod, tudi v Sloveniji, pa se pogosto odločamo zanj, med drugim tudi zaradi preprečevanja konfliktov med medvedi in ljudmi. Pri odvračalnem krmljenju se v predpisani oddaljenosti od najbližjega naselja v naravno okolje polaga hrana za medveda, s čimer se želi vplivati na gibanje medvedov, ki bi zaradi tega redkeje zahajali v bližino naselij (ADAMIČ, 2005). Mnenja strokovnjakov so glede učinkovitosti te metode za preprečevanje konfliktov deljena, kar je predvsem posledica pomanjkanja trdnih podatkov iz raziskav, ki bi se ukvarjale s to temo (SAHLEN, 2007). Nekatere izkušnje iz krmljenja črnih medvedov kažejo, da krmljenje lahko prepreči konflikte, ki jih povzročajo medvedi, habituirani na človeka (ROGERS, 2009), in deloma zmanjšajo škodo na drevesih (WITMER/ WHITTAKER, 2001). Po drugi strani pa opažanja pri rjavih medvedih kažejo, da dopolnilno krmljenje lahko poveča habituacijo medvedov na človeka in pogojevanje človeka z antropogeno hrano ter tako ustvarja problematične medvede, še posebno pri mladih medvedih (ZEDROSSER et al., 1999, BUDIC, 2010). Pri tem je verjetno pomembno, koliko stikov z ljudmi (oziroma njihovim vonjem) imajo medvedi na krmiščih. Zato bi bilo smiselno spodbujati uporabo avtomatskih krmilnic in omejevati prisotnost ljudi na krmiščih, s čimer se zmanjša verjetnost stikov medvedov in ljudi ob prisotnosti hrani. Ob takšni uporabi bi krmljenje lahko prispevalo k zmanjševanju zaha-janja medvedov v človekovo bližino, še posebno, če bi pri določanju najmanjše razdalje od krmišča do naselja upoštevali medvedove gibalne razdalje in velikost domačih okolišev in če bi bil obenem preprečen dostop do hrane v bližini naselij. Rezultati nedavne raziskave s pomočjo tele-metrije (JERINA et al., 2011) so pokazali, da krmljenje močno vpliva na prostorsko razporeditev medvedov, saj so se krmišča izkazala kot ena ključnih spremenljivk, ki vpliva na njegov celoletni habitatni izbor, poleg tega pa imajo medvedi na območjih z intenzivnim krmljenjem manjša območja aktivnosti od medvedov, ki se več hranijo v prosti naravi. Zato bi lahko sklepali, da je mogoče s krmljenjem odtegniti medvede stran od človeka, globlje v gozd, in tako zmanjšati pogostnost njihovih konfliktov s človekom. Vendar pa analize tega ne potrjujejo. Obratno. Večina opravljenih analiz ni pokazala nobenih povezav med pogostnostjo zahajanja medveda v bližino naselij in pogostnostjo rabe krmišč. Edina analiza, ki to povezavo nakazuje, razkriva, da medvedi, ki dlje časa niso uporabljali krmišč, pogosteje zahajajo v človekovo bližino. Vendar pa so take situacije (ko medved več dni ne obišče nobenega krmišča) tako redke, da so v praksi - v prizmi zmanjševanja konfliktov - nepomembne oz. ta povezava pojasnjuje le izredno majhen del variabilnosti zahajanja medveda v človekovo bližino. Telemetrijska raziskava torej nakazuje, da je prostor v Sloveniji (enako velja za večji del Evrope) preveč fragmentiran in so odročni strnjeni bloki gozda premajhni, da bi s krmišči medvede lahko odtegnili dovolj daleč, da bi to preprečevalo njihova zahajanja k človeku. Vsekakor pa bi bilo treba raziskave vpliva krmljenja na konflikte poglobiti in jih razširiti s študijami vplivov različnih tipov hrane na gibanje medvedov. V Sloveniji se v praksi veliko vlogo k zmanjševanju plenjenje drobnice pripisuje krmljenju z mrhovino, kar naj bi na plenjenje drobnice vplivalo prek več vzvodov. Po laičnih utemeljitvah, ki so anekdotične, medved (ki kot vsejed potrebuje tudi beljakovinsko hrano) potrebe po beljakovinski hrani zadosti bodisi na mrhovi-ščih ali pa s plenjenjem drobnice. Dodatno naj bi bila mrhovina prehransko toliko privlačnejša od koruze in žit, da naj bi uspešno odtegnila medveda od naselij in naj bi na njih medved preživel več časa, kar naj bi oboje dodatno pripomoglo k manjšemu plenjenju drobnice. Vendar pa domača raziskava medvedove prehrane (KAVČIČ et al., 2011) kaže, da je mrhovina pomembna prehran-ska sestavina za medveda le spomladi, ne pa tudi poleti in jeseni, ko je plenjenje drobnice pogosto, četudi je bila mrhovina dostopna večji del leta. Poleg tega so nevretenčarji znatno pomembnejši beljakovinski vir hrane kot mrhovina domačih živali in divjih parkljarjev (najdene poginule živali). Zanimivo je, da se tudi raba mrhovišč, ki so bila po prepovedi rabe mrhovine založena le še s koruzo, po ukinitvi rabe mrhovine ni spremenila, kar dodatno izpodbija uveljavljeno mnenje o pomenu mrhovine oz. mrhovišč. Pri priporočilih glede načina uporabe krmišč za medveda je treba upoštevati tudi druge učinke, ki jih ima takšno krmljenje (pozitivne in negativne) in niso nujno povezane s konflikti. Z uporabo krmišč je na primer precej olajšano spremljanje populacije medvedov, lažje se izvaja odstrel (možnost boljše presoje, manjša verjetnost zastreljenih medvedov, lažje izvedljiv trofejni lov z lovskimi gosti), obenem pa lahko pričakujemo, da se zaradi intenzivnega krmljenja poveča nosilna kapaciteta okolja, povečata reprodukcija in preživetje medvedov ter zmanjša pomen medvedov v ekosistemskih funkcijah, ki jih opravljajo (razširjenje plodonosnih rastlinskih vrst, pospeševanje dekompozicije živalskih trupel itd.). d) Pogojevanje izogiba Pogojevanje izogiba dosežemo, če osebek ob določenih situacijah (npr. ob približevanju naseljem) izpostavljamo negativnim dražljajem in tako poskušamo doseči, da bi takšne situacije/lokacije začel povezovati s slabo izkušnjo in se jim zato v prihodnje izogibal. Tak način asociativnega učenja poskušajo izkoristiti upravljavci tako, da medvede, ki se približajo ljudem, streljajo z gumijastimi izstrelki, ki povzročajo bolečino, vendar medveda ne ubijejo. Na tak način poskušajo naučiti medvede, da je bližina človeka in naselij nevarna (HERRERO, 2002). Namesto gumijastih izstrelkov uporabljajo tudi razna razpršila, glasno pokanje, posebej izurjene pse, ki agresivno preganjajo medveda ipd. Na splošno so se takšni načini dolgoročno večinoma izkazali za neuspešne pri preprečevanju konfliktov med medvedi in ljudmi. Kljub kombiniranju več načinov pogojevanja izogibanja se je večina črnih medvedov vrnila na urbane površine v roku 40 dni po plašenju (BECKMANN et al., 2004). Tudi z medvedi v Avstriji (ZEDROSSER et al. 1999) s pogojevanjem izogiba niso bili uspešni; le pri nekaterih medvedih so bili z uporabo psov uspešni v Italiji (C. GROFF, ustno sporočilo). Na splošno je pogojevanje izogiba manj uspešno pri medvedih, ki so se že habituirali na človeka in so pogojeni na hrano človeškega izbora. Ta ukrep bo zato učinkovit le, če se odzovemo dovolj hitro in medveda plašimo že ob prvih konflik-tnih situacijah, ko se še ni razvila habituacija (SCHIROKAUER/BOYD, 1998) in če obenem preprečujemo nadaljnji dostop do antropogene hrane (HERRERO, 2002). e) Omejevanje dostopa do hrane antropogenega izvora Hrana antropogenega izvora, ki je dostopna medvedom, je najpogostejši vzrok, ki privede do konfliktov med medvedi in ljudmi (glej poglavje 3). Zato je preprečevanje dostopa do takšne hrane eden najpomembnejših ukrepov za učinkovito zmanjševanje konfliktov. To so najprej spoznali v narodnih parkih v Severni Ameriki kot posledico več napadov na ljudi (nekaterih s smrtnim izidom), ki so jih v 70-ih in 80-ih letih prejšnjega stoletja povzročili na človeka habituirani in pogojeni medvedi (HERRERO, 1994). Zaradi tragičnih dogodkov so začeli uvajati strog režim upravljanja z odpadki, shranjevanjem hrane in neposrednega krmljenja medvedov (s kaznimi do $150.000 in pol leta zapora). Podobne ukrepe so začeli sprejemati tudi zunaj parkov, kjer se naselja z lokalnim prebivalstvom prekrivajo z območji medveda (WILSON et al., 2006). Zaradi preprečevanja dostopa do človeške hrane in smeti medved ni več nagrajen ob stikih z ljudmi, posledično dlje ohranja strah pred človekom ter precej redkeje zahaja v bližino naselij (KNIGHT et al., 1988, HERRERO 2002, HERRERO et al., 2005). S takšnimi ukrepi so marsikje uspeli zelo zmanjšati število konfliktov med medvedi in potrebo po odstrelu medvedov (za konkretne primere glej poglavje 5). Zato preprečevanje dostopa do antropogene hrane kot nujen upravljavski ukrep predpisuje tudi Akcijski načrt za upravljanje z rjavim medvedom v Evropi (SWENSON et al., 2000). Znanih je več načinov, kako medvedom uspešno preprečiti dostop do antropogene hrane (za podrobnosti glej navodila v prosto dostopni publikaciji, SOWKA, 2009). Dostopnost do organskih odpadkov in drugih človeških odpadkih v naseljih je mogoče zanesljivo preprečiti z uporabo t. i. ''medvedo-varnih'' (bear-proof) smetnjakov, ki omogočajo preprosto odlaganje in praznjenje odpadkov, poseben mehanizem pa preprečuje, da bi medved odprl pokrov in prišel do hrane. V svetu je že kar nekaj proizvajalcev takšnih specializiranih smetnjakov. Poleg tega je mogoče dokaj poceni prirediti že obstoječe zabojnike, ki so na lokacijah, kjer redno nastajajo konflikti, kot so na primer storili v Italiji (GROFF et al., 2010). Dostopnost do smeti je mogoče preprečiti tudi s skladiščenjem zabojnikov z odpadki v zaprtih ali zamreženih prostorih (podobno kot je že praksa v mnogih mestih v Sloveniji iz sicer drugačnih razlogov) ali z zavarovanjem zabojnikov z električnimi ograjami in rednim odvažanjem smeti. Izkušnje kažejo, da je najučinkovitejše, če so načini shranjevanja hrane in odpadkov čim preprostejši (CREACHBAUM et al., 1998) in je potrebno čim manj dodatnega dela za ljudi, ki jih uporabljajo (C. GROFF, osebno sporočilo). Za preprečevanje škode na čebelnjakih, vrtovih in sadovnjakih so se v tujini in tudi pri nas izkazale kot učinkovite električne ograje in mreže (ZEDROSSER et al., 1999, HERRERO, 2002, GUNTHER et al., 2004). V večini primerov je mogoče na ta način dokaj preprosto zaščititi premoženje, vendar je potrebna dovolj visoka napetost - vsaj 10 000 V na izvoru in najmanj 6 000 V na najbolj oddaljeni točki (WILSON, 2007). Pomembno je tudi, da elektroograje delujejo ves čas, ko so postavljene, in da jih odstranimo, ko jih ne potrebujemo več. Ob postavljenih ograjah, ki niso pod napetostjo, se namreč medvedi lahko naučijo, kako jih je mogoče prečkati (WILSON et al., 2006). Pravilna uporaba električnih ograd občutno zmanjša škodo na domačih živalih (SOWKA, 2009). Kot dodaten ukrep je lahko učinkovito tudi zapiranje živine v zaprte prostore ponoči (pri čemer je treba upoštevati moč, ki jo medved lahko uporabi za vdiranje v šibkejše ograde in hleve) in hitro odstranjevanje trupel živali iz neposredne bližine pašnikov (WITMER/WHITTAKER, 2001, WILSON, 2007, SOWKA, 2009). Ker so za napade medvedov najbolj dovzetne ovce (PROJEKT LIFE-02NAT/SLO/8585, 2005), v novejšem času mnogi avtorji kot ukrep za zmanjševanje konfliktov priporočajo zmanjšanje reje drobnice na območju medveda (SAGOR et al., 1997, GUNTHER et al., 2004, SWENSON/ANDREN, 2005, WILSON et al., 2006), kot so to z dobrimi rezultati že izvedli ponekod v Severni Ameriki (MATTSON, 1998). Kjer je mogoče, je kot dobra alternativa ovčereji priporočljiva predvsem preusmeritev na govedorejo (MKGP 2002, ZIMMERMANN et al., 2003) ali konjerejo, podobno kot to velja za zmanjševanje škode, ki jo povzročajo volkovi (ČERNE et al., 2010). Izkušnje namreč kažejo, da se ob prehodu iz ovčereje na govedorejo napadi ne prenesejo na govedo. Posebno pozornost je treba nameniti neposrednemu krmljenju medvedov ob stiku s človekom. Takšni primeri najhitreje omogočijo pogojevanje človeka z antropogeno hrano in habituacijo na prisotnost človeka. Takšno početje je treba zakonsko prepovedati in takoj resno ukrepati ob prestopkih. Obenem je potrebno tudi ozaveščanje javnosti, saj si pogosto ljudje drugače ne predstavljajo posledic takšnega ravnanja. Poleg nastajanja konfliktov med medvedi in ljudmi je preprečevanje dostopa do hrane antro-pogenega izvora pomembno tudi za zmanjševanje drugih stranskih učinkov, ki jih ima hranjenje s človeško hrano, kot so vpliv na velikost domačih okolišev, izredno povečanje telesne teže, lokalno povečanje gostote medvedov ob virih hrane in zmanjšanje v sosednjih območjih, spremembe v spolnem razmerju itn. (BECKMANN/BERGER, 2003). Preprečevanje dostopa do antropogene hrane je poleg same učinkovitosti priporočljivo tudi zato, ker na tak način konflikte preprečujemo vnaprej in ne šele, ko že nastanejo. Upoštevati pa je treba, da je ukrep lahko manj učinkovit ob prisotnosti medvedov, ki so že zelo habituirani na prisotnost človeka in pogojeni na človeško hrano. V takih primerih je treba ta ukrep izvajati skupaj z izrednim odstrelom. f) Ozaveščanje javnosti Ukrepe za zmanjševanje pogostnosti napada medvedov je treba osredotočiti predvsem na obnašanje ljudi, saj se lahko verjetnost napada precej zmanjša z uporabo znanja o obnašanju in ekologiji medvedov (HERRERO/HIGGINS, 1999, 2003). Podobno velja tudi za reševanje drugih konfliktov z medvedi, zato je ozaveščanje javnosti pomemben del upravljanja z medvedom (WITMER/WHITTAKER, 2001, BECKMANN et al., 2004, WSPA, 2009). Ljudje bodo precej bolj upoštevali določena pravila, če bodo vedeli, kaj je njihov namen in kako na tak način preprečujejo nastajanje konfliktov. Raziskava med prebivalstvom v Sloveniji je pokazala, da le malo ljudi dobi informacije o pravilnem ravnanju na območju medveda (SINQUIN et al., 2006). V tujini so eden glavnih virov informacij o pravilnem ravnanju na območju medveda narodni parki (HERRERO, 1994). V Sloveniji naš edini narodni park, ki je na prehodnem življenjskem območju rjavega medveda, tej vrsti ne namenja posebne pozornosti. Zato bi bila potrebna širša izobraževalna akcija med prebivalstvom na območju medvedov. g) Uporaba razpršil za odvračanje medvedov od napada na ljudi Za preprečevanje napadov medveda na ljudi so raziskovalci poskušali uporabiti različna sredstva. Kot najučinkovitejše in z relativno preprosto uporabo se je izkazalo razpršilo, narejeno na osnovi popra, ki vsebuje kaspaicin (HERRERO, 2002). Testiranje v oborah in podatki o dejanski uporabi v naravi ob napadih medvedov so pokazali, da uporaba takšnega razpršila v večini primerov (92 %) ustavi nezaželeno agresivno vedenje pri rjavem medvedu. Poškodbe ljudi ob napadu medveda so ob uporabi razpršila nastale v 2 % primerov (SMITH et al., 2008). Čeprav je težko sklepati, kaj bi se v takih primerih zgodilo brez uporabe razpršila, je splošno sprejeto mnenje, da je uporaba tega sredstva priporočljiva (HERRERO, 2002, GUNTHER et al., 2004, SMITH et al., 2008). Možnost uporabe razpršila ob gibanju v naravnem okolju bi bila lahko priporočljivo tudi za pomiritev ljudi z izrazitim strahom (fobijo) pred medvedi. Obenem pa se podobno kot ob nošenju orožja ne smemo popolnoma zanašati na razpršilo in se zato obnašati nespametno ob srečanjih z medvedi (HERRERO, 2002). Omeniti velja še, da je uporaba razpršila učinkovita le ob neposrednih srečanjih z medvedom, ko curek usmerimo naravnost v medveda, medtem ko s škropljenjem določenih objektov ali oseb z namenom odganjanja medvedom dosežemo nasproten učinek, saj vonj, ki ostane po uporabi razpršila, medvede očitno celo privlači (SMITH et al., 2008). h Sprememba rabe prostora V določenih primerih lahko verjetnost konfliktov z medvedi zmanjšamo s spremembo rabe prostora medvedov. Medvedi se počutijo varnejše, če imajo na voljo kritje (npr. v obliki goste vegetacije). Zato je verjetnost prisotnosti medvedov v bližini naselij (in s tem verjetnost postopne habituacije in odkritja potencialnih virov antropogene hrane v vaseh) večja, kjer je neposredna okolica naselij zaraščena z gosto vegetacijo. Tako bi bil eden izmed možnih ukrepov tudi vzdrževanje oziroma povečevanje odprte krajine v okolici človeških bivališč. V drugih primerih lahko verjetnost konfliktov zmanjšamo tudi s prehodom na manj konfliktno rabo prostora, npr. iz ovčereje v govedorejo ali konjerejo (poglavje 4.5), spremembo v izbiri poljščin, spremembo v lokaciji posevkov oziroma živine in spremembe v rabi prostora v okoliških habitatih (WITMER/ WHITTAKER, 2001). Pri načrtovanju s prostorom in poseganjem v naravno okolje je treba v čim večji mogoči meri zmanjšati učinke fragmentacije prostora. To je predvsem pomembno, ko poseg načrtujemo na lokacijah, ki služijo kot prehod medvedov iz ene habitatne krpe v drugo večjo habitatno krpo. Na tak način bomo ohranjali povezljivost habitatov, zmanjševali učinke izolacije, obenem pa tudi zmanjšali verjetnost konfliktov, ki bi lahko nastali zaradi zahajanja medvedov na nove urbane površine, ki so bile postavljene na mesta tradicionalnih prehodov medvedov. i) Povečanje prepustnosti prometnic Prometne nesreče, ki nastanejo zaradi trka z medvedom, se pogosto ponavljajo na istih lokacijah (poglavje 2.2). Tako je v mnogih primerih to dokaj predvidljiv vir prometnih nesreč, ki se bodo na takih mestih zagotovo nadaljevale, če ne bomo ukrepali s primerno ureditvijo cestišča. Ta vključuje izgradnjo primernega prehoda, ki živalim omogoča nenevarno prečkanje cest (t. i. »zeleni mostovi«, podhodi in mostovi), predvsem pa vzporedno postavitev električne ograje na takem cestnem odseku. Sama elektrifikacija se je izkazala za učinkovit ukrep za preprečevanje prečkanja cest (npr. pri avtocestnem odseku Vrh-nika-Logatec), vendar tak ukrep brez vzporedne ureditve varnega prehoda ne poveča prepustnosti prometnic in prometne nesreče lahko samo preusmeri na drugo lokacijo. j) Izplačevanje odškodnin Kot družba smo se odločili, da želimo v Sloveniji ohraniti rjavega medveda. Ob zavedanju, da medved občasno ljudem povzroča škodo, je zato pravično, da finančnega bremena ne prenašajo samo prebivalci, ki živijo na območju medveda, ampak se to porazdeli širše. To je doseženo z ukrepom izplačevanja odškodnin iz proračunskega denarja oškodovancem, ki so utrpeli škodo zaradi aktivnosti medvedov. Raziskave so pokazale, da je izplačevanje odškodnin lahko učinkovito za ohranjanje tolerance do velikih zveri med lokalnim prebivalstvom (čeprav ne vedno) in v določenih primerih za zmanjšanje nezakonitega odstrela (NAUGHTON-TREVES et al., 2003, TREVES et al., 2009). Vendar pa je pri izplačevanju odškodnin potrebna previdnost, da ne dosežemo nasprotnega učinka od želenega, in da preprečujemo zlorabe. Kot prvo se je treba zavedati, da z izplačevanjem odškodnin ne preprečujemo konfliktov, zato je treba ta ukrep uporabljati v povezavi z drugimi ukrepi, ki vplivajo na verjetnost pojavljanja konfliktov (WSPA, 2009). Dobro načrtovanje sistema izplačevanja odškodnin je ključno, saj prevelike ugodnosti za oškodovance ne spodbujajo preprečevanja pojavljanja konfliktov (ZABEL/HOLM-MÜLLER, 2008, WSPA, 2009). Odškodnine ne smejo pomeniti oblike dodatnih subvencij in prispevati k ohranjanju stalnega stanja konflikta, saj si oškodovanci ne želijo izgubiti trenutnih ugodnosti (COZZA et al., 1996, BOITANI/ CIUCCI, 2009). Potrebna je tudi dobra kontrola, da bi preprečevali zlorabe in izkoriščanje sistema (BULTE/RONDEAU, 2005, TREVES et al., 2009). Zato slabo načrtovanje odškodnin lahko prinese več negativnih kot pozitivnih posledic za ohranjanje konfliktnih vrst živali ter dodatno zaostri konflikte (BULTE/RONDEAU, 2005) in nejevolje med oškodovanci. Preglednica 2: Pregled glavnih tipov konfliktov med medvedi in ljudmi ter najpomembnejši ukrepi, s katerimi je mogoče po dosedanjih izkušnjah učinkovito preprečevati te konflikte. Podčrtani so ukrepi, ki so preventivni in s katerimi je mogoče preprečiti konflikte, še preden nastanejo, oziroma je možno preprečiti njihovo ponavljanje. Z normalno pisavo so zapisani ukrepi, s katerimi lahko preprečimo konflikt, ki nastane v danem trenutku, navadno pa ne učinkujejo dolgoročno. Tip konflikta Glavni ukrepi za učinkovito preprečevanje konflikta Škoda v živinoreji - zaščita živine z elektroograjami ali elektromrežami - ponoči zapiranje živine v varne ograde/hleve - odstrel konfliktnih medvedov - izbira manj konfliktne vrste živine Škoda na čebelnjakih, poljščinah, vrtovih, sadovnjakih in drugem človekovem premoženju - zaščita premoženja z elektroograjami ali elektromrežami - odstrel konfliktnih medvedov Prometne nesreče - na ključnih prehodih ureditev cestišča, da je mogoč prehod medve dov brez nevarnosti prometne nesreče Zahajanja medvedov v naselja - preprečevanje dostopa medvedom do antropogene hrane - odstrel konfliktnih medvedov - izobraževanje javnosti Medvedji napadi na človeka - izobraževanje javnosti - preprečevanje dostopa medvedom do antropogene hrane in s tem zmanjševanje habituacije medvedov na človeka in pogojevanja prisotnosti človeka z antropogeno hrano - uporaba razpršila za odvračanje napada medvedov - odstrel medvedov, ki kažejo jasno agresivno vedenje ob prisotnosti človeka Ogrožanje populacije medvedov - ohranjanje pozitivnega odnosa javnosti do medvedov prek učinkovitega zmanjševanja drugih konfliktov in izobraževanja javnosti - preprečevanje fragmentacije prostora 5 KONKRETNI PRIMERI USPEŠNEGA REŠEVANJA KONFLIKTOV V TUJINI Znanih je kar nekaj primerov, ki so jasno pokazali, da je s pravim načinom upravljanja mogoče zelo zmanjšati število konfliktov med medvedom in človekom. V tem poglavju predstavljamo nekaj takšnih konkretnih primerov iz tujine, in sicer z zavarovanih območij, namenjenih predvsem turistom, in z zasebnih zemljišč s stalno naseljenim lokalnim prebivalstvom. a) Narodni parki V narodnem parku Yellowstone so imeli do 80-ih let 20. stoletja veliko težav zaradi konfliktov med obiskovalci parka in medvedi, vključno z mnogimi napadi na ljudi, nekaj celo s smrtnimi žrtvami, obenem pa so morali vsako leto odstreliti več medvedov, ki so postali konfliktni, kar je že ogrožalo populacijo medvedov v parku. Zaradi konfliktov so začeli uvajati stroga pravila glede hranjenja medvedov, skladiščenja hrane in smeti, za kar so priredili smetnjake, da so postali odporni proti medvedom, zaprli smetišča znotraj parka, redno odvažali odpadke ter uredili prostore za varno shranjevanje hrane ponoči na prostorih za taborjenje. Obenem so redno izobraževali ljudi o pravilnem skladiščenju smeti in hrane, o prepovedi hranjenja medvedov ter mogočih posledicah, če ne bi upoštevali pravil. Še vedno pa so tudi odstranjevali konfliktne medvede. Z novimi ukrepi so uspeli zelo zmanjšati konflikte med medvedi in ljudmi, saj se je število napadov na ljudi zmanjšalo za 89 % (iz 19,5 na 0,3 napada na milijon obiskovalcev na leto), zmanjšalo se je približevanje medvedov k poslopjem in tabornim prostorom, obenem pa se je precej zmanjšala tudi potreba po odstrelu in preseljevanju konfliktnih medvedov (MEAGHER/ PHILLIPS, 1983, GUNTHER/HOEKSTRA, 1998). V narodnem parku Denali so z izobraževanje obiskovalcev, uvaj anj em novih pravil shranj evanj a hrane, zapiranjem nekaterih območij za ljudi in hitrim odzivanjem na konflikte s pogojevanjem izogiba pri medvedih, še preden je nastala dokončna habituacija na človeka, dosegli, da so se primeri hranjenja medvedov z antropogenimi viri hrane zmanjšali za 96 %, s čimer se je zmanjšalo število konfliktov med medvedi in ljudmi za 77 %, prav tako za 77 % pa se je zmanjšalo tudi število odstranjenih konfliktnih medvedov (SCHIROKAUER/BOYD, 1998). Z omejevanjem dostopa medvedom do človeških odpadkov so v narodnem parku Jasper zmanjšali potrebo po odstrelu pri črnih medvedih za 94 % in pri rjavih za 86 % (RALF, 1995). V narodnem parku Glacier so po spremembi načina upravljanja z medvedi, ko so iz odstrela in preseljevanja medvedov preusmerili pozornost predvsem v spreminjanje vedenja ljudi, s pomočjo omejevanja dostopa do antropogene hrane (redno odvažanje smeti, stroga prepoved hranjenja medvedov, uporaba »medvedo-varnih« smetnjakov) in izobraževanja ljudi, zelo zmanjšali konflikte, potreba po odstrelu pa se je zmanjšala za 75 % pri črnih medvedih in za 70 % pri rjavih, čeprav se je v tem času povečala številčnost medvedov (GNIADEK/KENDALL, 1998). b) Območja s stalno naseljenimi lokalnimi prebivalci Po spremembi strategije upravljanja z medvedi v Kennecott Valley (ZDA), ko so se preusmerili predvsem na izobraževanje lokalnega prebivalstva in lokalne skupnosti opremili z električnimi ogradami in »medvedo-varnimi« smetnjaki, se je število konfliktov zelo zmanjšalo; tudi število medvedov, ki so jih morali odstreliti, se je zmanjšalo iz 9 do 12 na leto pred uvedbo teh ukrepov na nič po spremembi (WILDER et al., 2007). Na zasebnih zemljiščih v Zahodni Montani (ZDA) se je do leta 2003 število konfliktov med lokalnim prebivalstvom in medvedi povečevalo, predvsem zaradi vedno večje škode na čebelnjakih, živini in zahajanjem medvedov v naselja. Leta 2003 so začeli z večjim projektom, v okviru katerega so začeli odvažati klavniške odpadke in trupla živali iz okolice kmetij, z ozaveščanjem javnosti o ravnanju s smetmi ter postavljanjem električnih ograj okoli pašnikov z živino, čebelnjakov in deponij odpadkov. S takimi ukrepi so v treh letih uspeli zmanjšati število vseh konfliktnih dogodkov za 91 %, pri čemer ni bilo treba odstreliti ali preseliti niti enega medveda (WILSON et al., 2006, WILSON, 2007). 6 ZAKLJUČEK IN PRIPOROČILA ZA SLOVENIJO Uspešno upravljanje in preprečevanje konfliktov med rjavim medvedom in človekom je temelj za zagotavljanje lažjega soobstoja. Dolgoletne izkušnje z upravljanjem z medvedi v Sloveniji so omogočile uspešno nadzorovanje velikosti populacije medvedov in strokovno korektno poseganje vanjo glede na postavljene upravljavske cilje tudi v obdobju, ko še ni bilo na voljo natančnih podatkov o absolutni številčnosti (KROFEL et al., 2010). Odvzem osebkov iz narave bo nedvomno ostal pomemben upravljavski ukrep, še posebno ob pojavu problematičnih osebkov. Vendar sam odstrel očitno ne bo dovolj za zmanjšanje sedanjega visokega števila konfliktov med medvedi in ljudmi na želeni nivo. V Sloveniji je bil doslej poleg odstrela drugi glavni ukrep za preprečevanje konfliktov odvra-čalno krmlj enje, tudi z mrhovino. Čeprav raziskave glede učinkov krmljenja še niso povsem končane, dosedanji podatki (ADAMIČ, 2005, JERINA et al., 2011, KAVČIČ et al., 2011) in tudi trendi pojavljanja konfliktov zelo nakazujejo, da ukrep ni učinkovit. Večina avtorjev sicer ne podpira drastične ukinitve krmljenja (ADAMIČ, 2005, KROFEL et al., 2008; JERINA et al., 2011), saj je trenutno krma pomembna prehranska komponenta medveda in zadovolji približno tretjino vseh njegovih energijskih potreb (KAVČIČ et al., 2011). Zato bi njegova nenadna ukinitev (v aktualni populaciji z mnogimi osebki, ki so močno pogojeni na ta vir hrane) verjetno imela negativne posledice. Zato je bolj smiselno krmljenje postopno omejevati. Obenem bil bilo treba predvsem začeti izvajati tudi druge, učinkovitejše ukrepe. To se kaže tudi pri odnosu tistega dela prebivalstva, ki je najbolj izpostavljen konfliktom, saj je raziskava pokazala, da se v Sloveniji rejci živine strinjajo z Nadaljevanje na strani 268 Nadaljevanje s strani 252 ohranjanjem medveda na njihovem območju, ne pa s trenutnim upravljanjem, za katerega menijo, da ni dovolj učinkovito pri zmanjševanju konfliktov in škode v kmetijstvu (SINQUIN et al., 2006). Očitno bo treba začeti uvajati dodatne ukrepe, pri čemer je smiselno uporabiti tiste, ki so se v tujini že izkazali za zelo učinkovite. Ob pregledu konfliktov med medvedi in ljudmi po svetu, izkušenj z različnimi ukrepi za preprečevanje konfliktov ter na podlagi rezultatov naših raziskav je očitno, da je povod večine konfliktov hrana antropogenega izvora in da je zato preprečevanje dostopa medvedom do te hrane, še posebno v neposredni bližini človeških bivališč, ključni ukrep, s katerim je mogoče uspešno zmanjšati število konfliktov. To velja tako za območja znotraj parkov in drugih zavarovanih območij, kot tudi za zasebna zemljišča s stalno naseljenim lokalnim prebivalstvom, kakršna je situacija na večjem delu razširjenosti medveda v Sloveniji. V mnogih državah, kjer še živijo rjavi medvedi, je zato dandanes preprečevanje dostopa do antropogene hrane eden izmed glavnih upravljavskih ukrepov. To velja tudi za območja, kjer imajo z upravljanjem z medvedom precej manj izkušenj kot pri nas - npr. v italijanskih Alpah (GROFF et al., 2010). Nasprotno pa v Sloveniji na primer še vedno nimamo niti enega samega ''medvedo-varnega'' zabojnika za smeti, čeprav organske smeti v zabojnikih pogosto privabljajo medvede leto za letom na ista mesta (npr. Bloke, Rakitna, Kurešček, Loški Potok) in vodijo v ponavljajoče konflikte. Zato se vsako leto znova pojavlja potreba po izrednem odstrelu medvedov, ljudje pa se počutijo ogrožene - kljub odstrelu - zaradi ponavljajočega se privabljanja in zadrževanja vedno novih medvedov v bližini svojih bivališč. Z ureditvijo zabojnikov bi zelo verjetno dolgoročno rešili konflikte na takih lokacijah. Podobno velja za klavniške odpadke, razna divja odlagališča organskih odpadkov v bližini naselij in prostore za piknik, ki privabljajo medvede k človeku. Posledično taki medvedi namreč postopoma izgubljajo strah pred človekom in postanejo problematični, kar vodi v številne nove konflikte. Zato za Slovenijo priporočamo naslednje prioritetne ukrepe, ki bi po našem mnenju lahko občutno pripomogli k zmanjšanju konfliktov med medvedom in človekom pri nas: - na lokacijah s ponavljajočimi konflikti urediti zabojnike za smeti, tako da človeški odpadki ne bodo dostopni za medvede, - resno ukrepanje inšpekcijskih služb ob nezakonitem odlaganju klavniških odpadkov v neposredni bližini človeških bivališč, - zaščita kompostov, čebelnjakov, drobnice, sadovnjakov in drugih virov hrane, ki redno privablj aj o medvede v bližino naselij, s pomočj o električnih ograd primerne višine in električne napetosti v času, ko so viri hrane zanimivi za medvede (npr. v času obroda sadežev), - spodbujanje govedoreje in konjereje namesto reje drobnice na osrednjem območju razširjenosti medveda, kjer to dopuščajo okoljski dejavniki, - prepoved neposrednega krmljenja medvedov (tudi mladičev!) ob prisotnosti človeka in resno ukrepanje ob kršenju te prepovedi, - širša izobraževalna kampanje na območju stalne prisotnosti medveda o pravilnem obnašanju ljudi za zmanjšanje konfliktov z medvedi, s poudarkom na pomenu preprečevanje dostopa do hrane antropogenega izvora, - ureditev problematike trkov medvedov z vozili na ponavljajočih se lokacijah. Obenem tudi še naprej priporočamo izreden odstrel konfliktnih medvedov, ki kažejo očitne znake habituacij e na človeka, in sicer ob vzporedni uporabi naštetih metod za preprečevanje pojava takšnega vedenja pri drugih medvedih. Kot je zapisal dr. Miha Adamič: »Najpomembnejše orodje za preprečevanje in razreševanje konfliktov med rjavim medvedom in človekom je znanje.« V Sloveniji je sedaj že precej znanja o medvedih. Zdaj je pomembna še volja, da se znanje uporabi v praksi. V tujini so bili učinkoviti ukrepi glede omejevanja dostopnosti hrane medvedov navadno sprejeti šele po napadih na ljudi s smrtnimi žrtvami (HERRERO/HIGGINS, 1999). Upamo, da bomo v Sloveniji s takšnimi ukrepi začeli že prej. 7 POVZETEK Ljudje že od nekdaj prihajamo v konflikte z medvedi in v Sloveniji se število konfliktov med človekom in rjavim medvedom v zadnjih letih povečuje. Pogoj za učinkovito preprečevanje konfliktov in zagotavljanje čim lažjega soobstoja lokalnega prebivalstva s to vrsto je dobro razumevanje vzrokov, ki privedejo do konfliktov. Uspešno preprečevanje konfliktov je ključno tudi za dolgoročni obstoj medveda, saj bo ta preživel v zadostnem številu le, če število konfliktov ne bo preseglo nivoja, ki ga je javnost še pripravljena sprejemati. Glavni nameni preglednega članka so: 1. pripraviti pregled različnih tipov konfliktov, ki nastajajo med medvedi in ljudmi, 2. analizirati vzroke, ki privedejo do konfliktov, in dejavnike, ki vplivajo na njihovo pojavljanje, 3. pripraviti pregled možnih ukrepov za preprečevanje posameznih tipov konfliktov ter zbrati podatke o učinkovitosti teh ukrepov in njihovih dejanskih rezultatov na terenu, 4. predstaviti konkretne primere, ko so upravljavci z uvajanjem novih ukrepov uspeli občutno zmanjšati število konfliktov ter 5.) pripraviti priporočila glede upravljavskih ukrepov za zmanjševanje konfliktov med medvedom in človekom v Sloveniji. Konflikti med medvedi in ljudmi so zelo raznovrstni, večinoma pa so posledica medvedovega oportunističnega iskanja in pridobivanja hrane. Pomemben del konfliktov izhaja iz tega, da je medved lahko nevaren tudi za človeka, posledica česar je strah med ljudmi ali v izjemnih primerih tudi fizične poškodbe ali celo smrt. Na verjetnost pojavljanja konfliktov vplivajo številni dejavniki. Pregled dosedanjih raziskav iz tujine in Slovenije kaže, da je najpomembnejši dejavnik dostopnost do hrane človeškega izvora. Pomembno dejstvo za razumevanje konfliktov med medvedi in ljudmi je tudi, da pogosto velik del vseh konfliktov povzroči relativno malo medvedov, medtem ko večina medvedov v konflikte prihaja le poredko ali sploh nikoli. V preteklosti je upravljanje z medvedi in reševanje konfliktov temeljilo predvsem na odstrelu. Odvzem osebkov iz narave bo nedvomno ostal pomemben upravljavski ukrep, še posebno ob pojavu problematičnih osebkov. Vendar sam odstrel očitno ne bo dovolj, da nam bo uspelo zmanjšati sedanje visoko število konfliktov med medvedi in ljudmi na želeni nivo. Izkušnje iz zadnjih desetletji po vsem svetu kažejo, da je eden najpomembnejših ukrepov za učinkovito zmanjševanje konfliktov med medvedi in ljudmi preprečevanje dostopa do hrane antropogenega izvora. Doslej je znanih že kar nekaj primerov, ki so jasno pokazali, da je mogoče s pravo politiko upravljanja učinkovito zmanjšati konflikte med medvedom in človekom. Na podlagi takih izkušenj in lastnih raziskav za Slovenijo priporočamo naslednje prioritetne ukrepe, ki bi po našem mnenju lahko občutno pripomogli k zmanjšanju konfliktov med medvedom in človekom pri nas: 1. na lokacijah s ponavljajočimi konflikti urediti zabojnike za smeti, tako da človeški odpadki ne bodo dostopni za medvede, 2. resno ukrepanje inšpekcijskih služb ob nezakonitem odlaganju klavniških odpadkov, 3. zaščita virov hrane, ki redno privabljajo medvede v bližino naselij, s pomočjo električnih ograd, 4. vzpodbujanje govedoreje in konjereje namesto reje drobnice na osrednjem območju razširjenosti medveda, kjer to dopuščajo okoljski dejavniki, 5. prepoved neposrednega krmljenja medvedov ob prisotnosti človeka in resno ukrepanje ob kršenju te prepovedi, 6. širša izobraževalna kampanja o pravilnem obnašanju ljudi s poudarkom na pomenu preprečevanje dostopa do hrane antropogenega izvora in 7. ureditev problematike trkov medvedov z vozili na ponavljajočih se lokacijah. Obenem še naprej priporočamo izredni odstrel konfliktnih medvedov, ki kažejo očitne znake habituacije na človeka, in sicer ob vzporedni uporabi naštetih metod za preprečevanje pojava takšnega vedenja pri drugih medvedih. 8 SUMMARY Throughout the history people have always been coming into conflicts with bears and number of conflicts in Slovenia is increasing in recent years. Effective resolution of conflicts and ensuring best possible cohabitation of local population wit this species is conditioned by a thorough understanding of reasons leading to conflicts. Successful prevention of conflicts is of key importance also for the long-term existence of bears, since a sufficient number of them will survive only if the quantity of conflicts will not exceed the level which is still tolerated by the public. The main purposes of this review article are: 1. to prepare a review of diverse bear-human conflict types; 2. to analyze the causes leading to conflicts and factors affecting their occurrence; 3. to prepare a review of eventual measures for prevention of individual conflict types and to gather the data on efficiency of these measures and their actual results in the field; 4. to present concrete cases where the administrators managed to considerably decrease number of conflicts by introducing new measures and 5. to prepare recommendations with respect to management measures for decreasing bear-human conflicts in Slovenia. Bear-human conflicts are very diverse and are mainly connected with bear's opportunistic foraging and consumption of food. An important part of conflicts originates in the fact that bears can be dangerous to humans which results in fear among people or, in exceptional cases, physical injuries or even death. Numerous factors affect probability of conflicts. The review of the studies both from Slovenia and abroad shows the most important factor to be accessibility of anthropogenic food. Of major importance for understanding bear-human conflicts is also the fact that the majority of conflicts is often caused by a relatively low number of bears, while the majority of bears get involved in conflicts only rarely or never at all. In the past, bear managing and conflict solving was based above all on culling. Removal of individuals from the nature will certainly stay an important management measure, above all in cases of problematic bears. However, culling itself won't be enough to successfully decrease the momentarily high number of bear-human conflicts to the desired level. Experiences from last decades worldwide indicate that one of the most effective conflict prevention measures is to prevent bears' access to anthropogenic food sources. There are already quite some cases clearly showing that the number of bear-human conflicts can be efficiently decreased by the right management policy. On the basis of such experience and our studies for Slovenia we recommend the following priority measures which could considerably decrease the bear-human conflict in Slovenia: 1. adjusting garbage containers on locations with repeated conflicts in such a way that bears won't have access to garbage; 2. serious reaction of inspectorates in the cases of illegal disposal of slaughter remains; 3. protection of food sources regularly attracting bears close to settlements by use of electric fences; 4. encouraging of cattle and horse farming instead of sheep farming on the central area of bear distribution, provided ecological factors allow it; 5. prohibition of direct bear feeding in the presence of humans and serious reaction in the case of violation of this prohibition; 6. a broad educational campaign on correct people's behaviour with emphasis on the importance of prevention of bears' access to anthropogenic food and 7. regulation of the problematic of collisions of bears with cars on repeated locations. At the same time we still recommend unplanned culling of bears showing clear signs of habituation to humans, however along with the use of the listed methods for preventing the manifestation of such behaviour in other bears. 9 VIRI ADAMIČ, M., 2003. The brown bear in Slovenia: a brief summary of the 20th century population dynamics and future conservation issues. V: Living with bears: A large European carnivore in a shrinking world. KRYSTUFEK, B. in sod. (ur.). Ljubljana, Ecological Forum of the Liberal Democracy of Slovenia: 157-171. ---, 1997. The analysis of key sources of mortality of the brown bear in Slovenia in the last 6 years period: 1. 4. 1991 - 31. 3. 1997. Zbornik gozdarstva in lesarstva, 53, 5-28. — / JERINA, K., 2006. Monitoring - integralna sestavina odzivnega upravljanja s populacijami prostoživečih živali. V: Monitoring gospodarjenja z gozdom in gozdnato krajino. V: HLADNIK, D. (ur.). (Studia forestalia Slovenica, št. 127). Ljubljana, Biotehniška fakulteta, Oddelek za gozdarstvo in obnovljive gozdne vire: 247-259. AUSTRIAN BEAR EMERGENCY TEAM, 2006. JJ1 „Bruno" in Austria and Germany 2006: Protocol and Risk Assessment. Vienna, Austrian Bear Emergency Team. BECKMANN, J. P./BERGER, J., 2003. Rapid ecological and behavioural changes in carnivores: the responses of black bears (Ursus americanus) to altered food. Journal of Zoology, 261, 207-212. - - - /LACKEY, C. W./BERGER, J., 2004. Evaluation of deterrent techniques and dogs to alter behavior of »nuisance« black bears. Wildlife Society Bulletin, 32, 4: 1141-1146. BERDUCOU, C./FALIU, L./BARRAT, J., 1983. The food habits of brown bear in the national park of the western Pyrenee (France) as revealed by faeces analysis. Acta Zoologica Fennica, 174, 153-156. BISCHOF, R./SWENSON, J. E./YOCCOZ, N. G./ MYSTERUD, A./GIMENEZ, O., 2009. The magnitude and selectivity of natural and multiple anthropogenic mortality causes in hunted brown bears. Journal of Animal Ecology, 78, 3: 656-665. BOITANI, L./CIUCCI, P., 2009. Wolf management across Europe: species conservation without boundaries. V: A new era for wolves and people: wolf recovery, human attitudes, and policy. MUSIANI, M. in sod. (ur.). Calgary, University of Calgary Press: 15-40. BRECK, S./WILLIAMS, C./BECKMANN, J./ MATTHEWS, S./LACKEY, C./BEECHAM, J., 2008. Using genetic relatedness to investigate the development of conflict behavior in black bears. Journal of Mammalogy, 89, 2: 428-434. - - - /LANCE, N./SEHER, V., 2009. Selective foraging for anthropogenic resources by black bears: minivans in Yosemite National Park. Journal of Mammalogy, 90, 5: 1041-1044. BREITENMOSER, U., 1998. Large predators in the Alps: The fall and rise of man's competitors. Biological Conservation, 83, 3: 279-289. BROSI, G./JENNY, H./SCHNIDRIG, R./BRINER, T./ MOLINARI, P./THEUS, M., 2008. Protokoll und Beurteilung der Ereignisse rund um Bär JJ3 Sommer 2007 - Frühling 2008. Amt für Jagd und Fischerei Graubünden, Bundesamt für Umwelt. BUDIC, L., 2010. Brown bears in northern and southern Europe: are they seeking food or avoiding dominant bears? Magistrsko delo. Aas, Norvegian University of Life Sciences. BULTE, E. H./RONDEAU, D., 2005. Why compensating wildlife damages may be bad for conservation. Journal of Wildlife Management, 69, 14-19. CHRUSZCZ, B./CLEVENGER, A. P./GUNSON, K. E./ GIBEAU, M. L., 2003. Relationships among grizzly bears, highways, and habitat in the Banff-Bow Valley, Alberta, Canada. Canadian Journal of Zoology, 81, 8: 1378-1390. CICNJAK, L./HUBER, D./ROTH, H. U./RUFF, R. L./ VINOVRSKI, Z., 1987. Food habits of brown bears in Plitvice Lakes National Park, Yugoslavia. Int. Conf. Bear Res. and Manage., 7, 221-224. COZZA, K./FICO, R./BATTISTINI, M. L./ROGERS, E., 1996. The damage-conservation interface illustrated by predation on domestic livestock in central Italy. Biological Conservation, 78, 3: 329-336. CREACHBAUM, M. S./JOHNSON, C./SCHMIDT, R. H., 1998. Living on the edge: a process for redesigning campgrounds in grizzly bear habitat. Landscape and Urban Planning, 42, 2-4: 269-286. ELGMORK, K., 1994. The decline of a brown bear Ursus arctos L. population in Central South Norway. Biological Conservation, 69, 2: 123-129. - - - / KAASA, J., 1992. Food-habits and foraging of the brown bear Ursus arctos in Central South Norway. Ecography, 15, 1: 101-110. FLOYD, T., 1999. Bear-inflicted human injury and fatality. Wilderness and Environmental Medicine, 10, 75-87. GIBEAU, M./STEVENS, S., 2005. Grizzly bear response to human use. V: Biology, demography, ecology and management of grizzly bears in and around Banff National Park and Kananaskis Country: The final report of the Eastern Slopes Grizzly Bear Project. HERRERO, S. (ur.). Calgary, University of Calgary. GNIADEK, S. J./KENDALL, K. C., 1998. A summary of bear management in Glacier National Park, Montana, 1960-1994. Ursus, Vol 10 - 1998, 10, 155-159. GROFF, C./DALPIAZ, D./FRAPPORTI, C./RIZZOLI, R./ZANGHELLINI, P., 2010. 2009 Bear Report of the Forestry and Wildlife Department of the Autonomous Province of Trento. Trento, Autonomous Province of Trento. GROSSE, C./KACZENSKY, P./KNAUER, F., 2003. Ants: A food source sought by Slovenian brown bears (Ursus arctos)? Canadian Journal of Zoology, 81, 12: 1996-2005. GUNTHER, K. A./HAROLDSON, M. A./FREY, K./ CAIN, S. L./COPELAND, J./SCHWARTZ, C. C., 2004. Grizzly bear-human conflicts in the Greater Yellowstone ecosystem, 1992-2000. Ursus, 15, 1: 10-22 - - - /HOEKSTRA, H. E., 1998. Bear-inflicted human injuries in Yellowstone National Park, 1970-1994. Ursus 10, 377-384. GUTHLIN, D./KNAUER, F./KNEIB, T./KUCHENHOFF, H./KACZENSKY, P./RAUER, G./JONOZOVIČ, M./ MUSTONI, A. JERINA, K., 2011. Estimating habitat suitability and potential population size for brown bears in the Eastern Alps. Biological Conservation, 144, 5: 1733-1741. HERRERO, S., 1994. The canadian national parks and grizzly bear ecosystems: the need for interagency management. Int. Conf. Bear Res. and Manage, 9, 1: 7-21. ---, 2002. Bear attacks: Their causes and avoidance. (New York, Nick Lyons Books. - , 2003. Human injuries inflicted by bears in Alberta: 1960-98. Ursus, 14, 1: 44-54. ---/HIGGINS, A., 1999. Human injuries inflicted by bears in British Columbia: 1960-97. Ursus, 11, 209-218. - - - /SMITH, T./DEBRUYN, T. D./GUNTHER, K./MATT, C. A., 2005. From the field: Brown bear habituation to people - safety, risks, and benefits. Wildlife Society Bulletin, 33, 1: 362-373. HORSTMAN, L. P./GUNSON, J. R., 1982. Black bear predation on livestock in Alberta. Wildlife Society Bulletin, 10, 1: 34-39. HUBER, D., 2010. Rehabilitation and reintroduction of captive-reared bears: feasibility and methodology for European brown bears Ursus arctos. International ZOO Yearbook, 44, 47-54. JERINA, K./KROFEL, M., 2012. Monitoring odvzema rjavega medveda iz narave v Sloveniji na osnovi starosti določene s pomočjo brušenja zob: obdobje 2007-2010. Ljubljana, Univerza v Ljubljani, Biotehniška fakulteta, Oddelek za gozdarstvo in obnovljive gozdne vire. Dostopno na: www.medvedi.si. JERINA, K./KROFEL, M./STERGAR, M./VIDEMŠEK, U., 2011. Preučevanje dejavnikov habituacije rjavega medveda na človeka z uporabo GPS telemetrije. Ljubljana, Univerza v Ljubljani, Biotehniška fakulteta, Oddelek za gozdarstvo in obnovljive gozdne vire. Dostopno na: www.medvedi.si. JOPE, K. L., 1985. Implications of grizzly bear habituation to hikers. Wildlife Society Bulletin, 13, 1: 32-37. KACZENSKY, P., 1999. Large carnivore depredation on livestock in Europe. Ursus, 11, 59-72. - - - /BLAŽIČ, M./GOSSOW, H., 2004. Public attitudes towards brown bears (Ursus arctos) in Slovenia. Biological Conservation, 118, 5: 661-674. KAVČIČ, I./ ADAMIČ, M./ KROFEL, M./JERINA, K./ KACZENSKY, P., 2011. Brown bear food habits in human dominated landscapes of Slovenia: importance of intensive long-term supplemental feeding. 20th International conference on bear research and management, July 17-23, 2011, Ottawa, Ontario, Canada. KNIGHT, R. R./BLANCHARD, B. M./EBERHARDT, L. L., 1988. Mortality patterns and population sinks for Yellowstone grizzly bears, 1973-1985. Wildlife Society Bulletin, 16, 121-125. - - - /JUDD, S. L., 1983. Grizzly bears that kill livestock. Int. Conf. Bear Res. and Manage., 5, 186-190. KONTIO, B. D./GARSHELIS, D. L./BIRNEY, E. C./ ANDERSEN, D. E., 1998. Resilience of a Minnesota black bear population to heavy hunting: self-sustaining population or population sink? Ursus, 10, 139-146. KRAGELJ, E., 2011. Analiza ukrepanj intervencijske skupine Zavoda za gozdove Slovenije v primeru prijave ogrožanja ljudi ter njihove lastnine s strani rjavega medveda. Diplomsko delo. Ljubljana, Oddelek za gozdarstvo in obnovljive gozdne vire, Biotehniška fakulteta, Univerza v Ljubljani KROFEL, M./JONOZOVIČ, M./JERINA, K., 2012. Demography and mortality patterns of removed brown bears in a heavily exploited population. Ursus 23, 1 (v tisku). ---/PAGON, N./ZOR, P./KOS, I., 2008. Analiza medvedov odvzetih iz narave in genetsko-molekularne raziskave populacije medveda v Sloveniji. 2. del: Analiza vsebine prebavil medvedov (Ursus arctos L.) odvzetih iz narave v Sloveniji v letih 2006 - 2008. (ur.) Ljubljana, Oddelek za biologijio, Biotehniška fakulteta, Univerza v Ljubljani, Ljubljana. - - - /POTOČNIK, H./JONOZOVIČ, M./JERINA, K. 2010. Brown bear demography in Slovenia: managing a part of a population. 19th International conference on bear research and management, May 16-22, 2010, Tbilisi, Georgia. LINNELL, J. D. C./AANES, R./SWENSON, J. E./ODDEN, J./SMITH, M. E., 1997. Translocation of carnivores as a method for managing problem animals: a review. Biodiversity and Conservation, 6, 9: 1245-1257 - - - /ODDEN, J./SMITH, M. E./AANES, R./SWENSON, J. E., 1999. Large carnivores that kill livestock: do »problem individuals« really exist? Wildlife Society Bulletin, 27, 3: 698-705. MARENČE, M./JONOZOVIČ, M./ADAMIČ, M./ JERINA, K., 2007. Spatial analysis of damages caused by brown bear (Ursus arctos), bear harvest and bear population density in Slovenia: how efficient is the current policy of bear management? . V: Conference theme. International symposium on large carnivores and agriculture: comparing experiences across Italy and Europe, 9-10 March 2007, Assisi, Italy. MARTIN, J./BASILLE, M./VAN MOORTER, B./ KINDBERG, J./ALLAINE, D./SWENSON, J. E., 2010. Coping with human disturbance: spatial and temporal tactics of brown bear. Canadian Journal of Zoology, 88, 875-883. MATTSON, D. J., 1998. Changes in mortality of Yellowstone's grizzly bears. Ursus, 10, 129-138. ---/BLANCHARD, B. M./KNIGHT, R. R., 1992. Yellowstone grizzly bear mortality, human habituation, and whitebark-pine seed crops. Journal of Wildlife Management, 56, 3: 432-442. MCLELLAN, B. N./HOVEY, F. W./MACE, R. D./ WOODS, J. G./CARNEY, D. W./GIBEAU, M. L./ WAKKINEN, W. L./KASWORM, W. F., 1999. Rates and causes of grizzly bear mortality in the interior mountains of British Columbia, Alberta, Montana, Washington, and Idaho. Journal of Wildlife Management, 63, 3: 911-920. MEAGHER, M./PHILLIPS, J. R., 1983. Restoration of natural populations of grizzly and black bears in Yellowstone National Park. Int. Conf. Bear Res. and Manage., 5, 152-158. MKGP, 2002. Strategija upravljanja z rjavim medvedom (Ursus arctos) v Sloveniji. Ljubljana, Ministrstvo RS za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano. MUHLY, T./GATES, C. C./CALLAGHAN, C./MUSIANI, M., 2010. Livestock husbandry practices reduce wolf depredation risk in Alberta, Canada. V: The world of wolves: new perspectives on ecology, behaviour and management. MUSIANI, M. in sod. (ur.). Calgary, University of Calgary Press: 261-286. NAUGHTON-TREVES, L./GROSSBERG, R./TREVES, A., 2003. Paying for tolerance: Rural citizens' attitudes toward wolf depredation and compensation. Conservation Biology, 17, 6: 1500-1511. NAVES, J./FERNÄNDEZ-GIL, A./RODRIGUEZ, C./ DELIBES, M., 2006. Brown bear food habits at the border of its range: a long-term study. Journal of Mammalogy, 87/5, 899-908. PARTRIDGE, S. T./NOLTE, D. L./ZIEGLTRUM, G. J./ROBBINS, C. T., 2001. Impacts of supplemental feeding on the nutritional ecology of black bears. Journal of Wildlife Management, 65, 2: 191-199. PRIMM, S./WILSON, S. M., 2004. Re-connecting grizzly bear populations: Prospects for participatory projects. Ursus, 15, 1: 104-114. PROJEKT LIFE02NAT/SLO/8585, 2005. Nature project n° LIFE02NAT/SLO/8585 »Conservation of large carnivores in Slovenia - Phase I (Ursus arctos)«.. Akcija A4. Načrt ukrepov za zmanjšanje konfliktov s kmetijstvom. Ljubljana, Biotehniška fakulteta, Oddelek za gozdarstvo in obnovljive gozdne vire. RALF, R., 1995. History of bear-human conflict management in Jasper National Park: 190-1995. Jasper National Park. RODRIGUEZ, C./NAVES, J./FERNANDEZ-GIL, A./ DELIBES, M., 2006. Brown bear food habits at the border of its range: A long-term study. Journal of Mammalogy, 87, 5: 899-908. ROGERS, L. L., 2009. Does diversionary feeding create nuisance bears and jeopardize public safety? 10th Western Black Bear Workshop. SAGOR, J. T. / SWENSON, J. E. / ROSKAFT, E., 1997. Compatibility of brown bear Ursus arctos and freeranging sheep in Norway. Biological Conservation, 81, 1-2: 91-95. SATO, Y./MANO, T./TAKATSUKI, S., 2005. Stomach contents of brown bears Ursus arctos in Hokkaido, Japan. Wildlife Biology, 11, 2: 133-144. SCHIROKAUER, D. W./BOYD, H. M., 1998. Bear-human conflict management in Denali National Park and Preserve, 1982-94. Ursus, Vol 10 - 1998, 10, 395-403. SCHWARTZ, C. C. SWENSON, J. E./MILLER, S. D., 2005. Large carnivores, moose, and humans: a changing paradigm of predator management in the 21st century. Alces, 39, 41-63. SERBAN-PARAU, N., 1999. Brown bear-man conflicts at the garbage deposits in Prahova valley and Brasov, Romania. 12th International Conference on Bear Research and Management, Poiana Brasov, Romania. SERTIC, J., 2008. Štete od smedeg medvjeda (Ursus arctos L.) u šumskim sastojinama na području državnog lovišta broj viii/2 „Bjelolasica". Diplomsko delo. Zagreb, Univerza v Zagrebu. SIDOROVICH, V. E., 2006. Ecological studies on brown bear (Ursus arctos) in Belarus: distribution, population trends and dietary structure. Acta Zoologica Lituanica, 16, 3: 185-190. SIMONIČ, A., 1994. The legal protection of the brown bear in Slovene territory — Past and present, and some suggestions for the future. V: Rjavi medved v deželah Alpe-Adria: Zbornik posvetovanja. ADAMIČ, M. (ur.). Ljubljana, Ministrstvo za kmetijstvo in gozdarstvo RS in Gozdarski inštitut Slovenije: 11-75. - , 1998. Srečanja z medvedom. Ljubljana, Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano. SINDIČIC, M./ZEC, D./HUBER, D., 2011. Analiza šteta od smedih medvjeda u Hrvatskoj u razdoblju od 2004. do 2009. Godine. Šumarski list, 1-2: 63-68. SINQUIN, A./BAILLY, J./CABARET, J. P./ DESCHIZEAUX, F./DESPAS, N./FOREL, A./ LEONARD, J./MANCEAU, A./PRIGENT, J./ SCHWOB, S. in sod., 2006. Cohabitation of farmers with brown bear (Ursus arctos) in Slovenia. Proceeding of 2006 Naxos international conference sustainable management and development of montanius and islands areas, 2, 315-319. SMITH, T. S./HERRERO, S./DEBRUYN, T. D., 2005. Alaskan brown bears, humans, and habituation. Ursus, 16, 1: 1-10. - - - /HERRERO, S./DEBRUYN, T. D./WILDER, J. M., 2008. Efficacy of bear deterrent spray in Alaska. Journal of Wildlife Management, 72, 3: 640-645. SOWKA, P., 2009. Techniques and refuse management options for residential areas, campgrounds, and group-use area. Living with Black Bears, Grizzly Bears and Lions Project. 3. izdaja. Living with Predators Resource Guide Series. Swan Valley, Montana, Living with Wildlife Foundation in Montana Fish, Wildlife and Parks. Dostopno na: http://www.lwwf.org/ Living%20with%20Predators_resource_guides.htm SWENSON, J., 1999. Does hunting affect the behavior of brown bears in Eurasia? Ursus, 11, 157-162. - - - /ANDREN, H., 2005. A tale of two countries: large carnivore depredation and compensation schemes in Sweden and Norway. V: People and Wildlife, Conflict or Coexistence? WOODROFFE, R. in sod. (ur.). Cambridge, U.K., Cambridge University Press: 323-339. - - - /DAHLE, B./BUSK, H./OPSETH, O./JOHANSEN, T./SODERBERG, A./WALLIN, K./CEDERLUND, G., 2007. Predation on moose calves by European brown bears. Journal of Wildlife Management, 71, 6: 1993-1997. - - - /GERSTL, N./DAHLE, B./ZEDROSSER, A., 2000. Action Plan for the conservation of the Brown Bear (Ursus arctos) in Europe. Council of Europe Publishing. - - - /SANDEGREN, F./SÖDERBERG, A./HEIM, M./ S0RENSEN, O. J./BJÄRVALL, A./FRANZEN, R./ WIKAN, S./WABAKKEN, P., 1999. Interactions between brown bears and humans in Scandinavia. Biosphere Conservation, 2, 1-9. TREVES, A./JUREWICZ, R. L./NAUGHTON-TREVES, L./WILCOVE, D. S., 2009. The price of tolerance: wolf damage payments after recovery. Biodiversity and Conservation, 18, 14: 4003-4021. - - - /KAPP, K. J./MACFARLAND, D. M., 2010. American black bear nuisance complaints and hunter take. Ursus, 21, 1: 30-42. ---/KARANTH, K. U., 2003. Human-carnivore conflict and perspectives on carnivore management worldwide. Conservation Biology, 17, 6: 1491-1499. - - - /NAUGHTON-TREVES, L., 2005. Evaluating lethal control in the management of human-wildlife conflict. V: People and Wildlife, Conflict or Coexistence? WOODROFFE, R. in sod. (ur.). Cambridge, UK, Cambridge University Press: 86-106. ---/WALLACE, R. B./NAUGHTON-TREVES, L./ MORALES, A., 2006. Co-managing human-wildlife conflicts: a review. Human Dimensions of Wildlife, 11, 383-396. ULAMEC, P., 2008. Analiza odškodninskih zahtevkov za škodo, ki so jo povzročile živali zavarovanih prosto živečih živalskih vrst v letu 2007. Ljubljana, Agencija RS za okolje. VAUGHAN, M. R./SCANLON, P. F./MERSMANN, S. E./MARTIN, D. D., 1989. Black bear damage in Virginia. Proceedings of the Eastern Wildlife Damage Control Conference, 4, 147-154. WILDER, J. M./DEBRUYN, T. D./SMITH, T. S./ SOUTHWOULD, A., 2007. Systematic collection of bear-human interaction information for Alaska's national parks. Ursus, 18, 2: 209-216. WILSON, S. M., 2007. Community-supported conservation of grizzly bears on private agricultural lands. Final close-out report for conservation innovation grant. Portland, OR, U.S. Department of Agriculture - Natural Resources Conservation Service. ---/MADEL, M. J./MATTSON, D. J./GRAHAM, J. M./MERRILL, T., 2006. Landscape conditions predisposing grizzly bears to conflicts on private agricultural lands in the western USA. Biological Conservation, 130, 1: 47-59. WITMER, G. W./WHITTAKER, D. G., 2001. Dealing with nuisance and depredating black bears. Western Black Bear Workshop, 7, 73-81. WSPA, 2009. Principles of human-bear conflict reduction. Istanbul, Human-Bear Conflict Working Group. ZABEL, A./HOLM-MULLER, K., 2008. Conservation performance payments for carnivore conservation in Sweden. Conservation Biology, 22, 2: 247-251. ZEDROSSER, A./GERSTL, N./RAUER, G., 1999. Brown bears in Austria: 10 years ofconservation and actions for the future. Vienna, Umweltbundesamt GmbH. ZIMMERMANN, B./WABAKKEN, P./DÖTTERER, M., 2003. Brown bear-livestock conflicts in a bear conservation zone in Norway: are cattle a good alternative to sheep? Ursus, 14, 72-83. GDK 907+903+97(045)=163.6 Predlogi za izboljšanje sistema funkcij gozdov v Sloveniji Proposals for Improvement of the System of Forest Functions in Slovenia Špela PLANINŠEK1, Janez PIRNAT2 Izvleček: Planinšek, Š., Pirnat, J.: Predlogi za izboljšanje sistema funkcij gozdov v Sloveniji. Gozdarski vestnik, 70/2012, št. 5-6. V slovenščini z izvlečkom in povzetkom v angleščini, cit. lit. 34. Prevod avtorja, jezikovni pregled angleškega besedila Breda Misja, jezikovni pregled slovenskega besedila Marjetka Šivic. V prispevku obravnavamo utemeljenost, načrtovanje in pomen funkcij gozda v Sloveniji in jih primerjamo s funkcijami, dobrinami in storitvami gozda izbranih štirih evropskih držav ter treh mednarodnih gozdarskih procesov. Pogled izza meja Slovenije je razkril množico novih storitev, ki jih ljudje vedno bolj intenzivno prepoznavajo in zahtevaj o od gozdarskega sektorja. Glede na trende bi morali v našem sistemu funkcij ohraniti glavne skupine funkcij (ekološke, socialne, proizvodne), kot samostojni skupini pa poudariti predvsem pestrostno in rekreacijske funkcije. Iz pregleda obstoječega sistema funkcij izhajajo tudi ideje za izboljšanje načrtovalskega postopka od določanja funkcijskih enot naprej. Namen raziskave je bil predlagati izboljšan sistem funkcij, ga narediti preprostejšega in uporabnega za spremljanje stanja funkcijskih enot. Ključne besede: funkcije gozdov, storitve gozdov, dobrine gozdov, kartiranje, konflikti, načrtovanje, mednarodne smernice Abstract: Planinšek, Š., Pirnat, J.: Proposals for Improvement of the System of Forest Functions in Slovenia. Gozdarski vestnik (Professional Journal of Forestry), 70/2012, vol. 5-6. In Slovenian, abstract and summary in English, lit. quot. 34. Translated by the authors, proofreading of the English text Breda Misja, proofreading of the Slovenian text Marjetka Šivic. This research explores the history and development of forests functions in Slovenia in comparison to four selected European countries and three international forest processes. It describes the attitude of people towards them and the potential for planning and monitoring of functions in space and time. Literature review helps to evaluate the importance of forest functions in the selected European countries and the parallels or the shortcomings between international trends in relation to forest functions, services and goods. A quantity of new services is showing up when looking across Slovenian borders; people increasingly recognize them and require from intensive forest planning. Given the trends we should maintain the main groups of the functions (ecological, social, production) and exclude at least recreational services and biodiversity function as separate groups. The results will help to prepare guidelines for the improvement of system of forest functions, services, and goods planning processes beginning with the determination of functional units. The objective is to improve the system of forest functions, making it more unique and useful for monitoring the current state and progress of functional units. Key words: forest functions, forest services, forest goods, mapping, conflicts, planning, international guidelines 1 UVOD 1 INTRODUCTION Nekoč je bil poglavitni in skoraj edini cilj gospodarjenja z gozdovi proizvodnja lesa, česar že dolgo ne moremo več trditi. Slovenska delitev funkcij gozdov, ki izhaja iz Zakona o gozdovih s spremembami (1993, 2002, 2007, 2011), opredeljuje tri skupine funkcij (ekološke, socialne, proizvodne), znotraj katerih ločimo sedemnajst funkcij (Preglednica 2, levo). Mednarodne smernice in sistemi funkcij v sosednjih državah pa kažejo trend nastajanja novih samostojnih skupin: varovalnih, biodiverzitetnih (pestrostnih) in rekreacijskih storitev gozda (Convention on biological diversity..., 1992, FAO, 2002, 2007, GFRA, 2006, MCPFE, 2007). Spremljanje zahtev ljudi po novih funkcijah in storitvah gozda ali krepitvi le določenih v novem tisočletju postaja pomemben del gospodarjenja z gozdovi, saj nas 1 mag. Š. P., Gozdarski inštitut Slovenije, Večna pot 2, SI - 1000 Ljubljana, spela.planinsek@gozdis.si 2 doc. dr. J. P., UL, BF, Oddelek za gozdarstvo in obnovljive gozdne vire, Večna pot 83, SI - 1000 Ljubljana, janez. pirnat@bf.uni-lj.si Preglednica 1: Predlog prevoda izrazov, povezanih z ekosistemskimi storitvami (vir: PLANINŠEK 2010: 20). Table 1: Suggested translations of terms related to ecosystem services (source: PLANINŠEK 2010: 20) Tuji izrazi / Foreign terms Domači izrazi / Home terms forest goods and services dobrine in storitve gozda forest roles vloge gozda forest uses rabe gozda non-timber forest products nelesne gozdne dobrine, lahko: vzporedne gozdne dobrine non-wood forest products nelesne gozdne dobrine, lahko: vzporedne gozdne dobrine ecosystem services ekosistemske storitve environmental services okoljske storitve non-market forest goods/services netržne dobrine/storitve gozda k temu silijo nove prostorske ureditve in razvoj družbe (WALLACE, 2007, 2008). V sedanjem načrtovanju funkcij je nekaj pomanjkljivosti, predvsem nejasne delitve funkcij, ohlapna metodologija kartiranja in spremljanja stanja funkcij ter s tem njihovega razvoja. Zato menimo, da je sistem funkcij potreben prevetritve (PLANINŠEK, 2010). Menimo, da ga lahko izboljšamo, saj imamo dolgo tradicijo uvajanja funkcij v gozdnem prostoru, soočiti pa se bomo morali z jasnejšim prostorskim razmeščanjem funkcij, zmanjšanjem njihovega števila in določanjem prednostnih funkcij. 2 METODE 2 METHODS Pregled sistemov funkcij je temeljil na primerjalni analizi domače in tuje literature ter izbranih mednarodnih dokumentov (WULLSCHLEGER, 1982, ANKO, 1995, GFRA, 2006, Waldfunktionen kartierung 2001, 2006, Waldentwicklungsplan -Richtlinie ..., 2006, State of Europe forests ..., 2007, FAO, 2002, 2007, MCPFE, 2007, PIRNAT, 2007). V primerjalno analizo sistemov za leto 2009 smo vključili organizacijsko strukturo, sisteme in splošne trende funkcij v petih evropskih državah (Slovenija, Nemčija, Avstrija, Švica in Češka) in treh mednarodnih procesih (Convention on biological diversity, Ministerial conference on the protection of forests in Europe, Global forest resources assessment). Cilj primerjalne analize je na logičen in preprost način predstaviti podobnosti oz. razlike med posameznimi sistemi (RAGIN/ JANOSKI, 1992). Kljub množici izrazov v različnih virih je v aktualni slovenski zakonodaji pojem funkcija edini izraz, ki opredeljuje celoten spekter delovanja gozda z ekosistemskega in antropocentričnega vidika. Zato ga najpogosteje uporabljamo tudi v tem besedilu, čeprav pojem funkcija lahko razdelimo na dobrine, funkcije in storitve gozda (DAILY/MATSON, 2008, PLANINŠEK, 2010, Preglednica 1). Omenjene izraze bi bilo smiselno proučiti ob naslednji spremembi Zakona o gozdovih. 3 OBSTOJEČI SISTEM FUNKCIJ GOZDA IN NJIHOVA OPREDELITEV 3 EXISTING SYSTEM OF FOREST FUNCTIONS AND THEIR DEFINITION V letu 2012 se sedemnajst funkcij gozda določa po določbah Zakona o gozdovih s spremembami (1993, 2002, 2007, 2011), Pravilnika o gozdnogospodarskih in gozdnogojitvenih načrtih (Pravilnik o gozdnogospodarskih ..., 2008), Priročnika za izdelavo gozdnogospodarskih načrtov gozdnogospodarskih enot (2008) in Pravilnika o načrtih za gospodarjenje z gozdovi in upravljanje z divjadjo (2010). Temeljnemu naboru desetih funkcij gozdov iz leta 1985 (Zakon o gozdovih) je bilo v 23 letih dodanih še sedem funkcij. Nekaj je novih, druge so rezultat delitve na več podenot. V zadnjih dveh popravkih Pravilnika o gozdnogospodarskih in gozdnogojitvenih načrtih (2006, 2008) je tudi poimenovanje funkcij doživelo nekaj sprememb, ki pa niso vplivale na vsebino. 3.1 Veljavna slovenska zakonodaja 3.1 Applicable Slovenian legislation Zakon o gozdovih (1993, 2002, 2007, 2011) omenja funkcije v več členih, za obravnavo funkcij pa je bil najpomembnejši podzakonski Pravilnik o gozdnogospodarskih in gozdnogojitvenih načrtih (2006, 2008). Od leta 2010 je temeljno gradivo, na katerem temelji razvoj sistema funkcij, Pravilnik o načrtih za gospodarjenje z gozdovi in upravljanje z divjadjo (2010). Operativno najuporabnejši je Priročnik za izdelavo gozdnogospodarskih načrtov gozdnogospodarskih enot (2008). Priročnik (2008) vsebuje izpopolnjena navodila za izdelavo besedilnega in prostorskega dela gozdnogospodarskih načrtov gozdnogospodarskih enot, delno je namenjen tudi obravnavi funkcij gozda. Žal je prikaz funkcij splošno opisen, pomanjkljivo so obravnavana morebitna neskladja med funkcijami. Še vedno v njem manjka presoja primernosti obstoječih funkcij in analiza potreb po novih. 3.2 Pregled načrtovalskega sistema 3.2 Review of planning process V Sloveniji se gozdarski načrtovalski sistem v organizacijskem pomenu ni spremenil že skoraj dve desetletji. Karta funkcij gozdov, ki je bila v okviru obnove načrtov gozdnogospodarskih območij izdelana leta 2001, so v prejšnjem desetletju vzdrževali in preverjali pri obnovi načrtov gozdnogospodarskih enot (VESELIČ in sod., 2003). V letu 2012 z novimi načrti gozdnogospodarskih območij pričakujemo posodobljeno karto za celotno Slovenijo. Zaradi velikega časovnega zamika pri sestavljanju vseslovenske karte funkcij nastaja neažurnost pri opredelitvah predvsem socialnih storitev gozdov, ki se hitro spreminjajo - skladno s trendi družbe. Obstoječa organiziranost gozdnogospodarskega načrtovanja ni najustreznejša, saj je veljavnost strateških in operativnih načrtov v obeh primerih enaka in znaša deset let (67. člen Pravilnika o ..., 1998, KOVAČ, 2006). V območnih načrtih ni jasnih vizij za razvoj posameznih funkcij, v načrtih enot pa ni točnih usmeritev za gospodarjenje, iz katerih bi izhajalo kdaj, kje in kako bi bilo treba opraviti ukrep za določeno funkcijo. Med obema načrtoma tudi ni dovolj kontrolnih povezav, niti razvitih kazalcev, iz katerih bi bilo mogoče sklepati, ali se načrt udejanja v želeni smeri. Prizadevati si moramo za prenos torej k prenosu opisnih kazalnikov v količinske in zapisovanj u dejanskih cilj ev razvoja funkcije, ki jih bo mogoče preverjati ob poteku veljavnosti načrta (PLANINŠEK, 2010). Če izhajamo iz teorije, ki jo je razvil že Wullsc-hleger (1982) in je še vedno aktualna, moramo pri postavljanju ciljev za funkcije poleg obstoječega stanja (inventura) upoštevati tudi zmožnost gozda, da želeno funkcijo izpolni (FERREIRA in sod., 2007, FAJON in sod., 2008). Določanje funkcije na območju, ki je zaradi svoje drevesne sestave, zgradbe ali drugih dejavnikov nezmožno opravljati (krepiti) želeno funkcijo, je nesmisel, ki se dandanes prevečkrat pojavlja v praksi. 4 REZULTATI 4 RESULTS 4.1 Zmanjšanje števila funkcij 4.1 Reducing the number of functions Splošne delitve funkcij v izbranih evropskih državah ločijo tri oz. štiri glavne skupine funkcij, ki so podobne slovenskim: proizvodne/ekonomske, varovalne/ekološke/okoljske, socialne in rekreacijske (povzeto po Waldfunktionenkartierung ..., 2006, Waldentwicklungsplan 2006, VYSKOT et al., 2003, Swiss National ..., 2001). V vseh državah obstajata skupina proizvodnih funkcij (les, divjad in druge dobrine) in funkcija ohranjanja biotske raznovrstnosti, slednja je v različnih državah poimenovana na različne načine, a se nanaša na vsebine, ki jih v Sloveniji trenutno zajemata funkcija ohranjanja biotske raznovrstnosti in funkcija varovanja naravnih vrednot. V Sloveniji sistem funkcij uvršča varovalno funkcijo gozdov v glavno skupino ekoloških funkcij, medtem ko Avstrija, Nemčija, Češka in Švica varovalne funkcije (razumljene v pomenu naše zaščitne funkcije) opredeljujejo kot samostojno skupino funkcij. V skladu z mednarodnimi smernicami nekatere države rekreacijske storitve gozda obravnavajo kot samostojno skupino (razen Švice), le Preglednica 2: Usklajen sistem funkcij gozda. Table 2: Harmonized system of forest functions Funkcija po Zakonu o gozdovih (1993, 2002, 2007) Forest functions according to the Forest Act (1993,2002,2007) Predlog in stopnje poudarjenosti New proposal and degrees of importance Varovanje gozdnih zemljišč in sestojev 1. Varovalne funkcije (1. st.) Zaščitna - varovanje objektov Hidrološka Klimatska Higiensko - zdravstvena Funkcija ohranjanja biotske raznovrstnosti 2. Pestrostna funkcija (1. in 2. st.) Funkcija varovanja naravnih vrednot 3. Dediščinski funkciji (1. st.) Funkcija varovanja kulturne dediščine Rekreacijska funkcija 4. Rekreacijske funkcije (1. in 2. st.) Turistična funkcija Poučna funkcija Estetska funkcija Lesnoproizvodna funkcija 5. Lesnoproizvodna funkcija (1. st.) Lovnogospodarska funkcija 6. Lovnogospodarska funkcija (1. st.) Pridobivanje drugih g. dobrin 7. Nabiralniška funkcija (1. st.) Raziskovalna funkcija 8. Raziskovalna funkcija (1. st.) Obrambna funkcija 9. Obrambna funkcija (1. st.) na Češkem poznajo obrambno funkcijo, ki je v Sloveniji zaradi svojih meril že nekoliko zastarela. Po končanem obdobju kartiranja in dela s sedemnajstimi slovenskimi funkcijami so se nekatere izkazale za skorajda podvojeno različico druge funkcije ali pa se za določanje uporabljajo podvojeni kazalniki. Obstoječe funkcije, pri katerih je ta pojav najbolj očiten, so (po Priročniku ..., 2008, glej tudi Preglednico 2): funkcija varovanja gozdnih zemljišč in sestojev ter zaščitna funkcija, rekreacijska in turistična funkcija, podnebna in higiensko-zdravstvena funkcija. Pri omenjenih funkcijah so podobni tudi gozdnogospodarski ukrepi, ki pripomorejo k dobremu stanju funkcij, zato se ne zdi smiselno, da bi jih vodili kot različne funkcije. Če upoštevamo slovenska priporočila o zmanjšanju števila funkcij (Pirnat, 2007, Planinšek, 2010) in mednarodne trende, ki omenjajo 4 ali 5 glavnih skupin funkcij, bi morali ohraniti glavne skupine funkcij (ekološke, socialne, proizvodne). Glede na trende bi kot samostojno skupino funkcij lahko uvedli rekreacijsko, varovalno in pestrostno funkcijo. Funkcijo gozda bi ovrednotili le z eno, in sicer 1. stopnjo poudarjenosti, ki določa način gospodarjenja z gozdom (izjeme so opisane v nadaljevanju besedila). V skladu z ugotovitvami iz ekspertize (PIRNAT, 2007) in novejšimi spoznanji iz teorij e funkcij (PLANINŠEK, 2010) predlagamo naslednji nabor funkcij: Varovalna in zaščitna funkcija sta združeni, ker je prepoznavanje varovalne funkcije gozda antropocentrično in tako ljudje priznavamo, da želimo zaščito od gozda. Izločanje varovalnih gozdov v drugih državah temelji predvsem na varovanju pred naravnimi nesrečami (plazovi, poplavami, erozijo ...), torej je primerljivo z našo zaščitno funkcijo (PLANINŠEK, 2010). Ločevanje in izboljšanje definicij varovalne in zaščitne funkcije bo kmalu nujno za legitimnejše razumevanje in uporabo obeh. Ob tem se odpira tudi druga možnost po Pirnatu (2007), ki je varovalno funkcijo z nekaj dopolnili ohranil kot samostojno funkcijo, v kategorijo t. i. zaščitne funkcije pa poleg dosedanje zaščitne funkcije uvrstil še prirejeno in dopolnjeno klimatsko ter higiensko - zdravstveno funkcijo. V novem predlogu smo smiselno združili vseh pet: varovalno in zaščitno funkcijo gozda, poleg pa dodali še hidrološko, klimatsko in higiensko - zdravstveno. Pirnat (2007) predlaga združitev funkcije varovanja naravnih vrednot, funkcije ohranjanja biotske raznovrstnosti in funkcije varovanja kulturne dediščine. V novem predlogu smo funkcijo ohranjanja biotske raznovrstnosti opredelili kot samostojno pestrostno funkcijo. Lahko rečemo, da je funkcija ohranjanja biotske raznovrstnosti upravičeno samostojna storitev gozda, saj jo procesi v Evropi in svetu zelo pospešujejo, raziskujejo in varujejo. Tudi v okviru poročanja ima poseben pomen. Prav zaradi pogostega poročanja o območjih Natura 2000 ohranjamo tudi 2. stopnjo poudarjenosti funkcije. Čeprav so zdaj registri in podatki o naravnih vrednotah in kulturni dediščini resorno ločeni, se zdi smiselno, da pri upravljanju z obema funkcijama v gozdu in gozdnem prostoru izhajamo iz istih izhodišč. Upravljamo z dediščino ne glede, ali gre za dele narave, ki so naravna sestavina gozdnega prostora ali gozdnega ekosistema (naravne vrednote), ali pa gre za spominske danosti človekovega prejšnjega delovanja, katerim je gozd smiseln okvir. Zato predlagamo, da ju obravnavamo skupaj kot dediščinski funkciji, čeprav sta bili v novejšem predlogu ločeni zaradi delitve nadzora (PLANINŠEK, 2010). Turistična, estetska, poučna in rekreacijska funkcija so združene v rekreacijske funkcije. Pri tem bi še posebej izpostavili ustreznejše poimenovanje, ki ga v tem prispevku ne obravnavamo - rekreacijske storitve gozdov. Podobnemu združevanju sta naklonjena tudi Pirnat (2007: 14-15) in Mavsar s sodelavci (2008). Zaradi delitve na mehko in tršo rekreacijo (VESELIČ/PISEK, 2010) in zaradi različnih vplivnih radijev bi bila smiselna ohranitev dveh stopenj poudarjenosti rekreacijskih funkcij. Skupina proizvodnih funkcij je ohranila enako delitev - lesnoproizvodna, lovnogospodarska in nabiralniška funkcija tvorijo pomemben ekonomski steber funkcij. Raziskovalno in obrambno funkcijo smo izločili kot območja namenske rabe - gozdove s posebnim namenom in strogim varstvenim režimom (Uredba o ..., 2005). Gozdovi s posebnim namenom z izjemno poudarjeno raziskovalno funkcijo se imenujejo gozdni rezervati. Tudi predlagana območja, ki so v upravljanju drugih inštitucij (npr. obrambna funkcija pod nadzorom vojske), bi morala biti izvzeta kot posebne prostorske enote, saj terjajo posebno skrben pristop h gospodarjenju. Že Zakon o gozdovih (1985) je taka območja izvzel iz načrtovanja - česar poznejša zakonodaja ni ohranila, s tem prispevkom pa idejo ponovno obujamo. Predlagamo, da bi ta območja kartirali in obravnavali izključno kot gozdove s posebnim namenom na nivoju lokalne skupnosti ali države z dovoljenimi ukrepi in omejenim gibanjem. 4.2 Prednostna lestvica in prostorsko razmeščanje funkcij 4.2 Priority scale and spatial distribution of functions Dodatna ukrepa za legitimizacijo sistema funkcij sta, kljub načelu mnogonamenskosti, prostorsko razmeščanje in upoštevanje prednostne lestvice funkcij (PLANINŠEK, 2010). Prostorsko razmeščanje funkcijskih enot bi si lahko preprosto olajšali z določanjem le ene (najvišje) stopnje poudarjenosti funkcije. Temu bi sledila odločitev prednosti na ožjem območju. Predlagamo, da ohranimo 2. stopnjo le pri pestrostni in rekreacijskih funkcijah. Pri omenjenih dveh funkcijah 2. stopnje ne bi prikazovali na karti funkcij 1 : 25000, bi jo pa ohranili v detajlnih kartah (1 : 5000) gojitvenega načrtovanja. Kartiranje za mednarodno poročanje ohranimo le za funkcije s 1. stopnjo poudarjenosti v želenem oz. zahtevanem merilu (ohranimo izvorno točnost iz merila 1 : 5000). Vzrok za takšen način prikaza je v tem, da so območja z 2. stopnje poudarjenosti funkcije podlaga dejanskemu gospodarjenju (funkcija vpliva na način gospodarjenja), pri mednarodnemu poročanju pa jih redko zasledimo. Območja Natura 2000 so v mednarodnem poročanju pogosto zahtevani podatek in jih kartiramo v 2. stopnji pestrostne funkcije ali pa kot samostojno kategorijo t. i. zaščitenega območja z uredbo. Že v preteklosti so načrtovalci gospodarjenja z gozdovi spoznali, da so nekatere funkcije in storitve gozda med seboj nezdružljive, težko jih je prostorsko uskladiti ali pa terjajo posebne ukrepe, ki škodijo soobstoječim funkcijam (Leitfaden zur ..., 1974, ANKO, 1995). Predlagamo, da bi na takšnih kritičnih območjih določili prednostno funkcijo, saj kljub možnostim usklajevanja težko vzdržujemo ugodno stanje več funkcij. Prednostna funkcija naj bo tista, ki izpolnjuje tri pogoje: je ,nepremakljiva', v tem okolju jo gozd lahko zagotavlja in tu si jo želijo. Ali so deležniki v prostoru? Prednostna lestvica (po PLANINŠEK, 2010) postavlja varovalne funkcije pred ekološke, te pred socialne, sledijo rekreacijske in proizvodne. Če pa je izražen javni interes velik in legitimen, lahko s soglasjem uporabnikov dobi prednost ena od manj prednostnih funkcij (npr. rekreacijska pred dediščinsko). Na tem mestu poudarj amo, da bi legitimnost tovrstne zamenj ave zelo povečali s preverbo sistema na testni površini in s sodelovanjem deležnikov. Opozarjamo, da je mnenje, da gospodarjenje z gozdovi, ki temelji na treh stebrih - trajnost, sonaravnost, mnogo-namenskost, pospešuje tudi vse funkcije in vloge gozdov, zgrešeno. 5 5 RAZPRAVA DISCUSSION Sistem funkcij, kot ga poznamo, potrebuje prevetritev v vsebinskem in organizacijskem pomenu. Dolgoletno samoprepričevanje o zagotavljanju in obvladovanju vseh funkcij gozda lahko privede do porušenja zdržnosti vsaj nekaterih funkcij. Zato predlagamo naslednje korake: - Po izbrisu 2. in 3. stopnje poudarjenosti funkcije naj sledi preverba sposobnosti in potenciala gozda za opravljanje določenih storitev gozda (Slika 1). Trenutno kartiranje tega ne upošteva, čeprav je potencial gozda temeljni pogoj za legitimnost kartiranih funkcij. - Sledita javna razprava in priznavanje oz. zanikanje predlaganih funkcij, storitev in dobrin gozda s strani deležnikov (gozdarjev, lastnikov gozdov, uporabnikov prostora ...). V prid povečanja zaupanja v gozdarsko načrtovanje in večje stopnje realizacije načrtov je treba v prihodnje gozdnogospodarske načrte izdelovati z intenzivnejšim vključevanjem različnih strok in javnosti, obenem pa izobraževati gozdarski Slika 1: Shematski prikaz določanja funkcijskih enot v prihodnosti (vir: PLANINŠEK, 2010: 107) Figure 1: Scheme of determination of functional units in the future (source: PLANINŠEK 2010:107) kader za uspešno sodelovanje z vedno zahtevnejšimi deležniki. - Oblikovanje ločenih funkcijskih enot omogoča pregled nad stanjem in kontrolo opravljenih ukrepov. Glede na to, da so prostorsko in vsebinsko določene v območnem načrtu, je treba njihovo aktualnost (obstoj, potrebe, realizacija ...) preverjati pri obnovah načrtov enot. - Oblikovanje navodil za dodeljevanje finančnih nadomestil za izpad dohodka lastnikom gozda za ohranjanje ali razvoj želenih funkcij in storitev gozdov. S tem mislimo na dodatna sredstva, ne le na obstoječe sofinanciranje gojitvenih del. Poleg tovrstnega financiranja bi bilo treba v okviru načrtovanja večkrat zagotavljati sredstva za izvedbo del, ki so potrebna za krepitev funkcij, dobrin ali storitev, kot je navedeno v Uredbi o varovalnih gozdovih (2005). Intenzivnost in realizacija ukrepov gospodarjenja z gozdom posebno močno vplivata na izpolnjevanje socialnih storitev gozda in lesnih ter nelesnih dobrin gozda. Načrt gozdnogospodarskega območja in enote mora vsebovati le tiste cilje, ki so jasni z vidika posamezne obravnavane funkcije in usklajeni z nosilci interesov ter njihovimi medsebojnimi odnosi. Nedvoumno morajo biti cilji določeni v času in prostoru, saj so le tako lahko uresničljivi, merljivi in preverljivi. Problematika uporabe meril in kazalnikov za kartiranje funkcij je bila že obravnavana (PLANINŠEK, 2010) in jo bomo predstavili v eni od naslednjih številk. 6 SUMMARY The services of forests are a frequently discussed topic from the viewpoint of terminology (functions, services and goods), definitions, and the need for their recognition and appreciation. In our research we presented the development of the systems of forest functions and approaches to them in Slovenia, Germany, Austria, Switzerland and the Czech Republic. We analyzed the advantages and deficiencies of the present system of17 forest functions. We determined the differences and compliances between the established system and the new needs and requirements of society. By doing so we reduced the risk of introducing a new system without understanding important development guidelines in the future. Comparative analysis of systems of forest functions in five European countries and three international processes: Convention on biological diversity, Ministerial conference on the protection of forests in Europe and Global forest resources assessment was carried out and the results served as the basis for the new forest function classification proposal. The group of production functions (wood, game, and non-wood products) and function of biodiversity conservation are present in all countries. Slovenian classification places the protective function of forests in the main group of ecological functions while Austrian, German, the Czech Republic's, and Swiss schemes define forests with the protective function as an autonomous group. According to international processes as Global forest resources assessment and Ministerial conference on the protection of forests in Europe, the recreational services of forest are treated as an autonomous group in some countries. The results of the research were used for formulating the proposal of a new classification with only 9 functions. Despite the multi-use principle in forest management it is not possible to either sustain or strengthen all overlapping functions in the same area, but only one of them (the most important). The proposal of a priority scale and a justified initiative for spatial distribution of function units are two important emphases. To enhance confidence in forest management planning and level of realization, forest management plans will have to be developed by involving diverse professions and interested public groups. The main findings are: legitimacy of mapped function units is low; the principle of spatial overlapping is outdated; the system is too extensive for a quality monitoring and surveying of the condition of functions. 7 ZAHVALA 7 ACKNOWLEDGEMENT Raziskava je bila delno opravljena v okviru ciljnega raziskovalnega projekta CRP - Izboljšanje informacijske učinkovitosti gozdnogospodarskega načrtovanja in gozdarskega informacijskega sistema (V4-1070) in Javne gozdarske službe (naloga 4), ki ju financirata ARRS in MKO (v času raziskave MKGP). 8 LITERATURA 8 REFERENCES ANKO, B., 1995. Funkcije in vloge gozda: skripta. Ljubljana, Univerza v Ljubljani, Biotehniška fakulteta: 165 s. Convention on biological diversity (CBD) - concluded in Rio de Janeiro on 5 June 1992. 1992. http://www.cbd. int/history/ (12. 7. 2010). DAILY, G. C./MATSON, P.A., 2008. Ecosystem services: from theory to implementation. Proceedings of the National Academy of Sciences of the United States of America, 105, 28: 9455-9456. www.pnas.org_cgi_ doi_10.1073_pnas.0804960105 (12. 11. 2009). FAJON, Š./FERREIRA, A./JAPELJ, A./URBANČIČ, M., 2008. Model za vrednotenje hidrološke vloge gozda V: Geografski informacijski sistemi v Sloveniji 2007-2008. Perko D. (ur.). Ljubljana, Založba ZRC: s. 207-218. FAO, 2002. Non Wood Forest Products. http://www.fao. org/forestry/FOP/FOPW/NWFP (18. 11. 2009) FAO - food and agriculture organization of the United nations. 2007. Rome, Electronic Publishing Policy and Support Branch Communication Division FAO. FERREIRA, A./JAPELJ, A./FAJON, Š./URBANČIČ, M., 2007. Oblikovanje modela za vrednotenje hidrološke vloge gozda. V: Gozd in voda. Ljubljana, Gozdarski inštitut Slovenije, Zavod za gozdove Slovenije: s. 2--27. GFRA - Global Forest Resources Assessment 2005 - Progress towards sustainable forest management. 2006. FAO forestry paper, 147. Rome, FAO: 320 s. KOVAČ, M., 2006. Analiza načrtovalskega sistema za gospodarjenje z gozdovi in razvoj celostnih metodologij za spremljanje stanja in usmerjanja razvoja gozdnih ekosistemov, skupin gozdnega drevja in prostostoječega gozdnega drevja zunaj ureditvenih naselij: zaključno poročilo CRP. Ljubljana, Gozdarski inštitut Slovenije: 16 s. Leitfaden zur Kartierung der Schutz- und Erholungsfunktionen des Waldes (Waldfunktionen-kartierung): WFK. 1974. München, Frankfurt am Main, Arbeitskreis Zustandserfassung und Planung der Arbeitsgemeinschaft Forsteinrichtung, J. D.Sauerländer: 80 s. MAVSAR, R./RAMČILOVIC, S./PALAHI, M./WEISS, G./RAMETSTEINER, E./TYKKÄ, S., 2008. Study on the development and marketing of non-market forest products and services. Study report, EC DG AGRI, 127. http://ec.europa.eu/agriculture/analysis/external/ forest_products/ index_en.htm. (6. 4. 2010) MCPFE - Fifth Ministerial Conference on the Protection of Forests In Europe: conference proceedings: 5-7 November 2007. 2007. Warsaw, Poland: 247 s. PIRNAT, J., 2007. Presoja kriterijev za določitev in ovrednotenje funkcij gozdov:ekspertiza. Ljubljana, Biotehniška fakulteta, Oddelek za gozdarstvo in obnovljive gozdne vire: 27 s. Pravilnik o spremembah in dopolnitvah Pravilnika o gozdnogospodarskih in gozdnogojitvenih načrtih. Ur. l. RS, št. 70-3002/2006. Pravilnik o gozdnogospodarskih in gozdnogojitvenih načrtih - NPB. 2008. Ur. l. RS, št. 12/2008. Pravilnik o načrtih za gospodarjenje z gozdovi in upravljanje z divjadjo. Ur. l. RS, št. 91/2010. Priročnik za izdelavo gozdnogospodarskih načrtov gozdnogospodarskih enot. 2008. Ljubljana, Oddelek za gozdnogospodarsko načrtovanje, Zavod za gozdove Slovenije: 110 s. PLANINŠEK, Š., 2010. Skladnost izbranih funkcij gozdov v Sloveniji z mednarodnimi obveznostmi za doseganje ciljev trajnostnega gospodarjenja z gozdovi: magistrsko delo. Biotehniška fakulteta. Ljubljana: 124 s. Posodobitev obstoječih podatkov o funkcijah gozdov za potrebe obnove GGN GGO 2011-2020 - interno gradivo ZGS (različica 5.7). 2011. Ljubljana, Oddelek za gozdnogospodarsko načrtovanje, Zavod za gozdove Slovenije, 18 str. RAGIN, C. C./JANOSKI T., 1992. Introduction to qualitative comparative analysis: working papers. Northwestern University (Evanston, Ill.), Center for Urban Affairs and Policy Research: 27 str. State of the Europe Forests. 2007. The MCPFE Report on Sustainable Forest Management in Europe. 5th Ministerial Conference on the Protection of Forests in Europe, Warsaw. Liaison Unit Warsaw: 165 s. Swiss National Forest Inventory: Methods and Models of the Second Assessment. 2001. Ed: P. Brassel and H. Lischke. WSL Swiss Federal Research Institute, Birmensdorf: 312 str. Uredba o varovalnih gozdovih in gozdovih s posebnim namenom. Ur. l. RS, št. 88/2005, 56/2007, 29/2009 91/2010. VESELIČ, Ž./ANKO, B./BONČINA, A./WINKLER, I./ HOČEVAR, M./KOVAČ, M., 2003. Strokovne podlage gozdarstva za prostorski plan RS. Ljubljana, Zavod za gozdove Slovenije: 57 s. VESELIČ, Ž./PISEK, R., 2010. Določitev con gozdnega prostora za potencialno rekreacijsko rabo in turizem. V: Gozdni prostor: načrtovanje, raba, nasprotja. Bončina, A. / Matjašič, D. (ur.). Ljubljana, Biotehnična fakulteta, Zavod za gozdove Slovenije: s. 25-29. VYSKOT, I./KAPOUNEK, L./KREŠL, J./KUPEC, P./MAC-KÜ, J./ROŽNOVSKY, J./SCHNEIDER, J./ŠPAČEK, F./VOLNY, S., 2003. Quantification and Evaluation of Forest Functions on the Example of the Czech Republic. Prague, Ministry of Environment of the Czech Republic: 196 s. Waldentwicklungsplan - Richtlinie uber Inhalt und Ausgestaltung-Fassung. 2006. BMLFUW Lebensministerium: 92 s. Waldfunktionenkartierung im Freistaat Sachsen - Ergebnisbericht zur Aktualisierung der Waldfunktionenkartierung. 2006. (Referat 22). Freistaat Sachsen Staatsbetrieb Sachsenforst - Geschäftsleitung. Das Lebensministerium: 48 s. Waldfunktionenkartierung im Freistaat Thuringen. 2001. Landesanstalt für Wald und Forstwirtschaft Gotha: 28 s. WALLACE, K. J., 2007. Classification of ecosystem services: Problems and solutions. Biological Conservation, 139, 3/4: s. 235-246. WALLACE, K. J., 2008. Ecosystem services: Multiple classifications or confusion? Biological Conservation, 141, 2: s. 353-354. WULLSCHLEGER, E., 1982. Die Erfassung der Waldfunktionen. Berichte. Birmensdorf, Eidgenössische Anstalt für forstliche Versuchvesen: 79 s. Zakon o gozdovih. Ur. l. SRS, št. 18/1985 Zakon o gozdovih. Ur. l. RS, št. 30/1993, 67/2002, 110/2007 Zakon o gozdovih - neuradno prečiščeno besedilo (ZG-NPB2). 2011. http://www.dzrs.si/index.php (5. 4. 2012) ZADEVA: Poročilo o delu Zveze gozdarskih društev Slovenije (ZGDS) za obdobje od 2008 do 2012 ZGDS deluje in je organizirana na podlagi zakona o društvih in predpisov, izdanih na njegovi podlagi. Ima status društva, ki deluje v javnem interesu na področju gozdarstva (odločba MKGP, št. 322-85/00 z dne 4. 12. 2000) in na področju znanosti (odločba MVŠZŠ, št. 0142-60/2010/6 z dne 1. 7. 2010). Občni zbor je bil sklican, ker so minila štiri leta odkar so bili izvoljeni organi zveze. To je skladno s pravili zveze njihova mandatna doba. Torej moramo ob tej priložnosti narediti nekakšen obračun štiriletnega dela in izvoliti vodstvo za naslednje mandatno obdobje. Priznati moram, da so leta neverjetno hitro minila. V tem obdobju je v zvezi delovalo štirinajst društev. Po zadnjih podatkih, ki smo jih dobili od društev, ima zveza nekaj več kot tisoč članov. Lahko ugotovimo, da zveza ne zajema vse gozdarske stroke, zato si mora biti še naprej prizadevati, da bi s skupnim čim bolj zanimivim delom, z odzivanjem na strokovne probleme in tudi strokovno-politične probleme v svoj e vrste vklj učila čim večj e tistih, ki so pripadniki stroke. Brez dvoma mora s svojim delom krepiti pripadnost stroki. Tudi v minulem mandatnem obdobju sta bili nosilni dejavnosti izdaj ateljstvo in založništvo. Lahko zatrdim, da sta izdajanje Gozdarskega vestnika in založništvo izpolnila pričakovanja in vseskozi omogočala tudi normalno delovanje zveze. Brez dvoma ima za to največ zaslug urednik mag. Franc Perko, ki se mu ob tej priložnosti za njegovo delo v imenu zveze tudi iskreno zahvaljujem. Zahvaljujem pa se tudi uredniškemu odboru. Skupaj so zagotovili, da je tudi v teh letih vestnik izhajal v normalnem obsegu in leta zaključeval z osmimi zvezki in desetimi številkami. Gozdarski vestnik je tako prišel do 70. letnika izhajanja, kar je obletnica, ki daje povod za slavje, pa tudi za razmislek, kako naprej. Tako kot povsod je verjetno tudi pri tem delu mogoče kaj izboljšati. Tudi zaradi ohranitve in povečanja števila naročnikov. Vem, da si uredniški odbor in urednik že dolgo prizadevata, da bi odmerjeni obseg dosegli prispevki, ki bi vse seznanjali o dobri strokovni praksi. Tega še niso uspeli zagotoviti. Gotovo pa bi taki prispevki povečali zanimanje za vestnik. Ne verjamem, da je vzrok za to nepismenost strokovnih delavcev, ki dobro prakso ustvarjajo na terenu. Le prave poti, ki bodo spodbudile željo, da o svojem uspehu sporočijo tudi drugim, moramo najti skupaj. Zato vas pozivam, spoštovani člani zbora, da se aktivno vključujete v to iskanje in prispevate, da bodo 70. letnik in vsi nadaljnji letniki GV še zanimivejši. Brez sramu lahko trdim, da so v tem obdobju v GZ izšle zanimive monografije, ki so zaslužile, da najdejo bralce in da lahko stroka tudi širše v okolju dodatno pove, da so v njenih vrstah ljudje, ki znajo svoja izkustva predstaviti tudi v knjižni obliki. V imenu vodstva zveze se lahko pohvalim, da smo uspeli obuditi tradicijo strokovnih posvetovanj. V minulem obdobju je zveza organizirala tri posvetovanja: - Kako uresničevati cilje slovenskega gozdarstva, - Intenzivno gospodarjenje z gozdom in varstvo narave, - Izkoriščanje gozdnih proizvodov v slovenskem gospodarstvu. Še posebno velj a poudariti, da smo ob tem navezali tudi tesnejše stike s kolegi lesarji, s katerimi smo skupaj organizirali zadnje posvetovanje. Oboji smo se tudi zavezali, naj bi tudi to postala tradicija, ki bo potrebna, če želimo uresničiti družbena pričakovanja, da bi gozdarstvo in predelava lesa, prispevala večji delež v bruto družbenem proizvodu. Lahko ugotovim, da so bila posvetovanja dobro obiskana, kar nas zavezuje k negovanju teh vsebin v programu zveze tudi za naprej. Rezultati vseh posvetovanj so bili zbrani v zaključkih. Dodatna dolžnost zveze je postala tudi spremljava uresničevanja zaključkov, opozarjanje na njihovo pomanjkljivo izpolnjevanje in na odklone pri tem. To bo verjetno še posebno aktualno pri sprejemanju sprememb ali dopolnitev predpisov o gospodarjenju z gozdovi. Gozdarji smo po svoji naravi tradicionalisti in verjetno tudi zato veljamo za konzervativce. Ne vem, mogoče je bil tudi to vzrok, da se zveza kar nekaj časa ni opremila s sodobnejšimi pripomočki, ki bi ji pomagali vzdrževati komunikacij o in večj o povezanost z njenimi člani in med njenimi člani. Kljub temu pa smo le pridobili svojo spletno stran, ki ji poskušamo zagotavljati aktualnost. Seveda lahko večji delež k temu prispevate tudi društva. Želimo, da bi bil splet prostor, ki bi pričal o aktivnostih, ki se dogajajo za člane, še posebno pa o tistih, ki so namenjena širši javnosti. Da bi to dosegli, nas čaka še kar nekaj dela. Predvsem pa je pomembna dobra volja, da mediju, ki ga imamo na voljo, vdihnemo vse vsebine, ki jih prenese. Za velik prispevek k uresničevanju te vsebinske točke se moram v imenu nas vseh zahvaliti Mitji Skudniku. Komisije, predvsem pa predsedniki komisij za gozdarsko strokovno terminologijo, šport in evropske pešpoti, so prispevale, da je bila v minulem obdobju dejavnost zveze uspešna in napolnjena z vsebinami, ki zaokrožajo njeno dejavnost. Za uspešno delo se zahvaljujem predsednikoma dr. Marjanu Lipoglavšku in Janezu Konečniku. Več o delu komisij bosta povedala sama. Članica naše zveze je tudi sekcija Sodnih izvedencev in cenilcev gozdarske stroke, ki se je v obdobju, ki ga obravnavamo, uspešno spopadala z izzivi na njenem področju in uresničevala program ter tako gozdarsko stroko predstavljala tudi širši javnosti. Zveza ima v pravilih določene še nekatere druge stalne komisije, ki pa niso delovale in jih zveza tudi v tem obdobju ni uspela konstituirati: - komisij a za popularizacij o gozdov in gozdarstva, - komisija za stike s tujino, - komisija za gozdarsko etiko, - komisija za strokovno izobraževanje. Tudi občni zbor naj poskuša v diskusiji po poročilih kakšno misel izraziti o navedenih komisijah in o njihovih dejavnostih. Tokratna razprava in razmisleki vodstva zveze v letošnjem letu bodo temelj za spremembe in dopolnitve pravil zveze. Posodobitev pravil bo morala biti taka, da bo prispevala k njenemu uspešnejšemu delu. V času ko je pomemben vsak prihranjeni evro, ko zmanjkuje časa tudi za pomembnejše stvari, je zasedanje preveč številnih organov neracionalno. Pravila zveze kot njena organa določajo občni zbor in upravni odbor, ki sta podobno sestavljena, le da v enem večino zavzemajo delegati društev, v drugem pa predsedniki društev. Verjetno bi lahko del vloge upravnega odbora prevzel občni zbor, del pa izvršilni odbor. Pravila postavlja tudi Kodeks gozdarske etike kot zaključeno dejstvo, pa vendar kodeksa še ne poznamo. Še nekaj je takih vsebinskih vprašanj, ki se nanašajo na pravila zveze, vendar, kot rečeno, naj bi na prihodnjem rednem občnem zboru razpravljali o njihovih spremembah in dopolnitvah. Do takrat pa mora vodstvo zveze razmisliti o njih in jih uskladiti z javno razpravo. Vodstvo zveze je še najbolj zadovoljno in ponosno, če z delom uspejo uresničiti vse načrte njeni člani, društva. Vsa so si v tem obdobju prizadevala, da bi bila njihova dejavnost čim bolj opazna ne samo med članstvom, ampak tudi v širši javnosti. Njihovi člani so vsako leto najbolj angažirani v okviru tedna gozdov. Seveda pa so društva, ki skrbijo za svojo prisotnost v javnosti skozi vse leto. Upam, da bo v prihodnje materialni položaj zveze tak, da bo omogočal, da bo vsaj simbolično tudi nagradila društva, ki si najbolj prizadevajo za prisotnost stroke v javnosti. To je zveza prvič uresničila letos, ko je 500 evrov sofinanciranja namenila Savinjskemu gozdarskemu društvu Nazarj e. V imenu zveze se vsem društvom iskreno zahvaljujem, da uresničujejo prisotnost stroke v javnosti. Pričakujem, da bomo vsi skupaj prispevali še več, da bodo strokovni razmisleki prišli na mesta, kjer beseda nanese na gozd in gospodarjenje z njim in da bodo strokovno jasno in utemeljeno izpostavljene kritike tistih dejavnikov, ki negativno vplivajo nanj. Nemalokrat se še zgodi, da nismo prisotni tam, kjer se govori o usodi gozda, ali celo spregledamo mesta, kjer se že piše črna usoda. Velikokrat se bomo morali povabiti kar sami. Poudariti velja aktivno udeležbo zveze oziroma njenih članov pri izvedbi državnih tekmovanj gozdnih delavcev Slovenije. V obdobju minulega mandata zveze so bila tekmovanja uspešno organizirana v Črnem Vrhu nad Cerknim, na Bledu in v Slovenj Gradcu. Tekmovanja vse bolj postajajo tudi aktivnost, kjer stroka kot celota lahko pokaže, da zna, da zmore. Verjetno pa je zaželeno, da bi bilo takih aktivnosti še več. Poudarke o pomembnosti znanja pri opravljanju del v gozdovih uspešno dopolnjuje in nadgrajuje tudi vsakoletno tekmovanje lastnikov gozdov, kjer so posredno in neposredno prisotni tudi člani zveze. Celotna družba j e v finančni krizi, zato ne bom poudarjal, da ima tudi zveza težave s financami na prihodkovni strani. Raje poudarim, da zaenkrat redna dejavnost in skromna javna sredstva, ki jih še uspemo pridobiti zanjo, še omogočajo naše delo. S pametnim ravnanjem z razpoložljivim denarjem in malce entuziazma nekako gre in upam, da bo tako tudi naprej. Jože FALKNER, predsednik Društvena dejavnost Zimsko srečanje študentov gozdarstva Tudi letos smo že četrto leto zapovrstjo DŠG-jevci organizirali zimsko srečanje - Winter Meeting of Forestry Students 2012. Že skoraj tradicionalno enotedensko srečanje poteka v sklopu IFSE -mednarodne krovne organizacije, ki združuje študente gozdarstva z vsega sveta. Gostili smo trideset študentov iz več kot desetih držav. V minulih treh srečanjih so udeleženci že dodobra spoznali Gorenjsko, Primorsko in Dolenjsko; zato letos ni bilo težav pri izboru lokacije: odločili smo se jim razkazati gozdove in druge lepote Štajerske, Koroške in Prekmurja. V nedeljo (11. marca) popoldan smo udeležence sprejeli na Oddelku za gozdarstvo, jim razkazali prestolnico v večerni podobi in se odločili za krep-čilni spanec, ki so ga po dolgih poteh tuji kolegi še kako potrebovali. Po jutranji kavi in zajtrku smo bili pripravljeni na uvodni govor prodekanje in vodje srečanj a ter predstavitev IFSE. Sledila je proj ekcij a filma o medvedu na Slovenskem in predavanje prof. Diacija o sonaravnem gojenju gozdov. Po kosilu smo na avtobus povabili še dvajset slovenskih študentov, ki so se nam pridružili za preostanek dneva. Tako smo se vsi skupaj odpeljali novi dogodivščini naproti. V dobri družbi j e vožnj a do Solčave minila, kot bi mignil in že smo sedeli v centru Rinka, kjer smo poslušali predstavitev o Solčavskem, ki je že od nekdaj tesno povezano z naravo in tudi z gozdovi. Za tem smo se zapeljali do doma planincev v Logarski dolini. Šele tam je pridevnik WINTER - zimski,ob pogledu na bele severne stene dobil pravi prizvok. Takoj po večerji je bilo že vse pripravljeno za mednarodni večer. Vsak udeleženec je priskrbel gastronomsko specialiteto, ki je predstavljala njegovo državo, Slovenci pa smo poskrbeli za harmoniko, na katere viže smo se zavrteli. Ob tem velja pripomniti, da je tudi drugod v gozdarstvu vedno več zastopnic ženskega spola in na našem srečanju so zasedale skoraj polovico mest. Po 22. uri je avtobus večino naših študentov odpeljal v Ljubljano, saj so naslednji dan morali na predavanja, preostali pa smo pospravili preostanek mednarodnih dobrot in se odpravili spat. Jutro je v Logarsko dolino prineslo precejšnje razočaranje, ko smo izvedeli, da nas je revirni Ogled Sgermove smreke; fotografiral Jakob Horl. gozdar, s katerim smo bili domenjeni, pustil na cedilu. K sreči sami dovolj dobro poznamo Logarsko dolino, da smo jo lahko razkazali in skupaj občudovali še delno zamrznjen slap Rinka. Za popoldan pa smo se dogovorili z domačinom Plesnikom, ki nam je z veseljem razkazal sodobno kurilnico lesnih sekancev, ki ogrevajo velik del objektov v Logarski dolini. Naslednji dan smo krenili proti Pohorju. Vreme nam je še vedno odlično služilo in podobno so kazali tudi obeti. Zato smo lahko uživali ob pogledih z razgledne ceste proti Črni na Koroškem. V Radljah sta nas sprejeli vodja krajevne enote in načrtovalka Jerneja Čoderl in Zdenka Jamnik. Razkazali sta nam zapuščino Franja Pahernika, ki je s svojo daljnoročnostjo načrtovanja bistveno prehiteval svoj čas in s tem navdušil vse udeležence. Celoten dan je bil zelo intenziven in nastalo je precej strokovnih debat. Hitro so se našle tudi vzporednice in primerjave z dobrimi, pa tudi slabšimi praksami iz tujine. Po ogledu najvišje smreke v Evropi nas je pogostila Pahernikova ustanova. Zvečer smo odšli do koče na Pesniku, kjer smo prespali, in naslednje jutroa smo že bili pripravljeni za gozdarske igre. Udeleženci so se poizkusili v inventurni metodi, prepoznavanju zimskih vejic, žaganju z ameri-kanko in cepljenju bukovih drv. Zmagal je seveda najboljši. Ker je bilo na smučišču Ribniškega Pohorja še precej snega, je bil neobvezni dodatek k igram tudi sankanje. Do večera smo okoli Pohorja prišli v Slovenske Konjice, kjer smo preživeli četrtkovo noč, v petek zjutraj pa smo bili že na Gradu na Goričkem. Tam smo bili deležni predstavitve največjega gradu v Sloveniji ter življenja tamkajšnjih ljudi. Po kosilu Voden ogled po Pahernikovih gozdovih; fotografiral Jernej Javornik. Skupinska fotografija pred kočo na Pesniku; fotografiral Jakob Horl. GozdV 70 (2012) 5-6 nam je revirni gozdar na terenu razkazal in predstavil problematiko razdrobljene posesti na Goričkem, za tem pa smo vsi skupaj malo posedeli na slovensko-avstrijsko-madžarski tromeji. Zvečer smo si ogledali še center Aqualutra v Križevcih, kjer so nam aktivisti predstavili tematiko vidre na Goričkem. Po dolgem dnevu so nas v Lendavi z odprtimi rokami sprejeli lendavski študenti, katerim smo se v soboto pridružili pri ogledu Lendavskih goric, z vrhuncem v hiši vina Cuk. V večernih urah je sledila skupna zabava v mansardi Kluba Študentov Lendave z lokalno rock skupino, kar je naredilo zaključni večer res popoln. Vsi smo menili, da je slovo prišlo kar prehitro in v nedeljo smo se v Ljubljani le stežka poslovili. Skupaj z mednarodnim večerom se je srečanja udeležilo kar 54 študentov gozdarstva. Vsi smo se v tistem tednu ogromno naučili, stkali kopico novih prijateljstev in ponovno dokazali, da smo gozdarji najboljša družba! V Društvu študentov gozdarstva pa že razmišljamo, kako bomo prihodnje leto to srečanje naredili še boljše. Za izvedbo celotnega projekta se je treba poleg dobro uigrani ekipi DŠG zahvaliti tudi drugim, ki so nam tako ali drugače pomagali; to so bili: Biotehniška fakulteta (Oddelek za gozdarstvo in obnovljive gozdne vire), ŠOU v Ljubljani in društveno stičišče Stiks, Pahernikova ustanova, Klub študentov Lendave, ŠOBF, ŠSBF, Vitli Krpan, Uniforest, Ko-net, d. o. o., in IFSA. Jaša SARAŽIN, dipl. inž. gozdarstva, vodja projekta Winter Meeting 2012 Društvo študentov gozdarstva Gozdarski vestnik, LETNIK 70-LETO 2012-ŠTEVILKA 5-6 Gozdarski vestnik, VOLUME 70YEAR 2012NUMBER 5-6 Gozdarski vestnik je na Ministrstvu za kulturo vpisan v Razvid medijev pod zap. št. 610. Glavni urednik/Editor in chief mag. Franc Perko Uredniški odbor/Editorial board Jure Beguš, prof. dr. Andrej Bončina, doc. dr. Robert Brus, Dušan gradišar, Jošt Jakša, dr. Klemen Jerina, doc. dr. Aleš Kadunc, doc. dr. Darij Krajčič, dr. Mirko Medved, prof. dr. Ladislav Paule, mag. Mitja Piškur, prof. dr. Stanislav Sever, dr. Primož Simončič, prof. dr. Heinrich Spiecker, Rafael Vončina, Baldomir Svetličič, mag. Živan Veselič Dokumentacijska obdelava/lndexing and classification mag. Maja Božič Uredništvo in uprava/Editors address ZGD Slovenije, Večna pot 2, 1000 Ljubljana, SLOVENIJA Tel.: +386 01 2007866 E-mail: franc.v.perko@siol.net, zveza.gozd@gmail.com Domača stran: http://www.dendro.bf.uni-lj.si/gozdv.html TRR NLB d.d. 02053-0018822261 Poštnina plačana pri pošti 1102 Ljubljana Letno izide 10 številk/10 issues per year Posamezna številka 7,70 EUR. Letna naročnina: fizične osebe 33,38 EUR, za dijake in študente 20,86 EUR, pravne osebe 91,80 EUR. Izdajo številke podprlo/Supported by Javna agencija za knjigo Republike Slovenije in Ministrstvo za kmetijstvo, in okolje. gozdarski vestnik je eferiran v mednarodnih bibliografskih zbirkah/Abstract from the journal are comprised in the international bibliographic databases: CAB Abstract, TREECD, AGRIS, AGRICOLA. Mnenja avtorjev objavljenih prispevkov nujno ne izražajo stališč založnika niti uredniškega odbora/Opinions expressed by authors do not necessarily reflect the policy of the publisher nor the editorial board Tisk: Euroraster d.o.o. Ljubljana Foto: Janez KONEČNIK