LETO XI. ST. 45 (527) / TRST, GORICA ČETRTEK, 30. NOVEMBRA 2006
SETTIMANALE
Poste Italiane S.p.a. - Spedizione in abbonamento postale D.L. 353/2003 (conv. in L. 27/02/2004 n. 46) art. 1, comma 1, DCB (Padova) ISSN 1124-6596
TAXE PERCUE - TASSA RISCOSSA UFFICIO POSTALE PADOVA - ITALY
NOVI
CENA 1 EVRO
www. noviglas. it
NOVI GLAS JE NASTAL Z ZDRUŽITVIJO TEDNIKOV KATOLIŠKI GLAS IN NOVI LIST 11. JANUARJA 1996
Uvodnik
Jurij Paljk
Šolnikov in mladih pa ni in ni
Z'nedeljsko mašo zadušnico, točno na dan, ko so pred sto leti v cerkvi sv. Ignacija na Travniku naši predniki veličastno pospremili k zadnjemu počitku Simona Gregorčiča, duhovnika in pesnika, smo se goriški Slovenci oddolžili pesniku, na katerega smo, kot kaže, še vedno navezani. Da smo nanj še navezani, je dejstvo, saj si drugače ne bi mogli razložiti nabite velike cerkve v nedeljo zvečer, kot tudi ne vrste proslav, kulturnih večerov povsod po naših, in ne samo naših!, krajih, ki so vsi potekali v znamenju goriškega slavčka, kot Gregorčiča še vedno radi imenujemo.
Pa vendar se je v odnosu do našega ljubega pesnika nekaj spremenilo, nekaj bistvenega, kar si velja ogledati pobliže, če hočemo razumeti duha časa in današnjo družbo, predvsem pa same sebe.
V oči je zbodlo neizpodbitno dejstvo, da so povsod bili odsotni naši mladi, vsaj velika večina. In upam, da mi ne oporekate preveč, ker vam lahko postrežem s podatki, ki bodo govorili o tem, da mladih na te proslave in večere našemu pesniku z Vršnega v čast niso vodili šolniki. Le-ti se namreč že vrsto let, in kronično skorajda v celoti!, ne udeležujejo našega kulturnega življenja, so torej odsotni povsod, ne samo pri kulturi. Preprosto: Ni jih. In niti dejstvo, da so pri nas nekatere šole priredile kako proslavo Gregorčiču v čast, ne more spremeniti slabega vtisa, da so prav šole, šolniki in šolarji, vedno odsotni, ko gre za največje dogodke našega skupnega kulturnega življenja. Nobena skrivnost tudi ni, da mora vsak časnikar, če hoče kaj vedeti o kaki naši šoli, sam na dotično šolo, da bo sploh videl, kako izgledajo nekateri profesorji, ki na njej poučujejo, saj jih sicer nikjer v javnem življenju naše narodne skupnosti ne bo videl!
V gornjih vrsticah ni nobenega cenenega moraliziranja in tudi zgražanja ne, ker se zavedam, da nima več smisla. Zgražati se namreč. To je le golo dejstvo, ki pa boli, ker veš, da so prav vedno odsotni šolniki tisti, ki naj bi naše otroke učili spoznavati in seveda tudi ljubiti naše pisatelje, tudi Gregorčiča. Seveda so med šolniki izjeme, hvala Bogu, da so!, ki pa danes žal samo potrjujejo pravilo, da šola ni več tisto, kar je nekoč bila, da šolniki niso več, kar so nekoč bili, če pa vemo, da so nam prav šolniki do včeraj "držali pokonci prosveto in kulturo", če pa vemo, da se vsi tisti, ki danes še verjamemo v moč slovenske besede in v vrednoto lepote dela naših pesnikov in pisateljev, moramo prav našim šolnikom zahvaliti, da smo knjižno besedo in pesmi, romane, književnost, tudi likovno umetnost, glasbo vzljubili in jim ostali zvesti! Mislim, da nisem daleč od zadetka v polno, če zapišem staro resnico, da nihče ne more dati tistega, česar sam nima.
In to me seveda skrbi, kot bi moralo skrbeti tudi naše odgovorne v manjšini in tudi v šolah. Že res, da vemo, da so danes drugačni časi, a tudi danes velja, da nihče ne bo mogel spoznati, kaj šele vzljubiti!, Gregorčiča, če mu ga ne bodo znali in ne zmogli dostojno in z ljubeznijo predstaviti!
Da, z ljubeznijo. Težka, zahtevna in obvezujoča, a lepa beseda, ki pa seveda s suhoparno razlago občasnih dolgočasnežev nima ničesar skupnega!
O tem, kako naj bi še vedno bila naša šola hrbtenica naše narodne skupnosti, pa raje tokrat ne bi, ker zares nima smisla. Prej, veliko prej, kot to lahko sploh zapišemo, je namreč treba imeti odnos do lastnega jezika, če smemo še upati, da bo kdo sploh kdaj lahko vzljubil izbrano slovensko besedo.
In seveda tudi našega Gregorčiča!
DRUŠTVO SLOVENSKIH IZOBRAŽENCEV
Gost Marijan Kravos
Slovenska šola v središču Trsta: kako naprej?
Slovenska šola v mestnem središču je pereča problematika, ki nenehno sproža kopico vprašanj.
Ali je slovenska šola v mestnem jedru še vedno potrebna? Katerim strateškim položajem se naša manjšina ne sme odpovedati? Kakšna naj bo slovenska šola v mestu: jezikovno čista ali jezikovno raznolika? Ali je diskusija v šolah potrebna? Kaj meni o tem naša civilna družba? Ali naj o šolah odločajo šolniki sami? Kako priti do skupne vizije, s katero bi se vsi strinjali in jo zagovarjali vsak na svojem položaju?
"Bolj kot odgovore, ki so dokaj kompleksni, bi raje razširil ta vprašanja na celotno družbo", je v ponedeljek dejal predavatelj, didaktični ravnatelj Marijan Kravos, pred občinstvom Peterlinove dvorane. Vprašanje o slovenski šoli v mestnem jedru je namreč problem, ki zadeva v celoti naše družbeno tkivo - sem spadajo med drugim tako politiki kot predstavniki civilne družbe: zelo dobro znamo razčleniti vprašanja, kot je bilo to storjeno na Programski konferenci, manj sposobni "pa smo reševati nakazane probleme", je dejal Kravos, ki je svoje predavanje razčlenil na dva dela. V prvem se je podal v zgodovinski prerez slovenskega šolstva v Trstu, v drugem pa je opisal današnji položaj slo-
Čestitkn
venske šole v mestnem središču.
Prvi slovenski šolski zavodi na Tržaškem (to je od 1780, ko so odprli prvo slovensko šolo v Skednju) niso bili v jezikovnem smislu namenjeni ravno manjšini, saj je slovenski jezik služil kot prehodno sredstvo za učenje nemščine. Šole s slovenskim učnim jezikom so se nahajale zgolj v predmestju, ker
je nacionalistična občinska uprava nasprotovala odprtju slovenskih šol v mestnem središču. Ciril-Metodova družba je temu nasprotovala in pri sv. Jakobu ustanovila 1887 slovenski vrtec, leto zatem pa osnovno šolo: obe ustanovi je posebno italijansko predstavništvo za šolstvo leta 1930 zaprlo. "20. 10.1945 pa je potekala prva šolska maša za učence slovenske šole v nekdanji ul. Scuole nuove, po novem ul. Frausin."
V drugem delu je didaktični ravnatelj Kravos nanizal podatke o številu vpisanih otrok in učencev šentjakobskega didaktičnega ravnateljstva v obdobju 1971-2006, pri čemer se je opiral tudi na raziskavo Slorija izpred treh let. Ce primerjamo število vpisanih v začetku sedemdesetih let z današnjimi, opazimo, da se je število otrok polagoma zmanjšalo: leta 2002 so namreč vpisi doživeli najnižji upad. Ves ta čas pa so nekatere šole tudi zaprli: leta 1989/90 se je zaprla osnovna šola Dragotin Kette v ul sv. Frančiška (zadnja leta je bila nameščena v poslopju v ul. Gatteri), leta 1995/96 je svojo dejavnost končal vrtec v ul. Conti, leta 1999/2000 pa sta šoli v ul. Donadoni in Rojanu prekinili pouk. "Februarja 2001 je bil podtaknjen požar v zbornici šole pri Sv. Ani: šola je do danes ostala brez poslopja", je dejal Kravos in se vprašal, "ali bo še šola Grbec v Skednju v kratkem zaprta"?
/stran 2 Igor Gregori
Glavnemu uredniku Novega glasa prof. Andreju Bratužu iskreno čestitamo ob lepem jubileju
Članom Radijskega odra in gospe Marjani Prepeluh Lapornik čestitamo za opravljeno delo
Uredniki
katoliških tednikov n©
tivduHicii pri sv. očetu
Goriška Mohorjeva družba je predstavila knjižno zbirko v Gorici, Ljubljani in Trstu
Po skoraj dveh mesecih razprave
Finančni zakon mora
ES) Prvo srečanje ob deseti obletnici smrti škofa Bellomija
Mož Drugega Vatikanskega koncila
Prvo od treh srečanj, posvečenih liku nekdanjega tržaškega škofa Lovrenca Bellomija ob deseti obletnici njegove smrti, je potekalo v sredo, 22. novembra, na Pomorski postaji v Trstu. Naslednji srečanji prihodnje leto bosta orisali pastoralno delo, ki ga je škof Bellomi opravil, in škofov odnos do mesta, v katerem je vodil Cerkev celih devetnajst let. Tokrat pa je bil govor o kulturni razsežnosti cerkvenega dostojanstvenika. O tej je spregovorila oseba, ki je škofa dobro poznala. Er-nesto Preziosi je raziskovalec na katoliški univerzi v milanu, kjer je bil msgr. Bellomi dolgo let centralni asistent.
Pred njim pa je uvodni pozdrav prinesel sedanji tržaški škof, Evgen Ravignani, ki je msgr. Bellomija nasledil.
Škof Ravignani je o	svojem
predhodniku dejal, da je izhajal iz drugačnega družbenega in kulturnega okolja od tistega, v katerega je bil poklican izvrševati pastoralno delo. "Bil je mož velike duhovne in miselne odprtosti, ki je sicer s težavo - tako miselno kot čustveno - prodrl v tržaško okolje. Močno pa se je na ta prostor navezal. Mučil se je za enotnost naše zapletene stvarnosti: zanjo je živel! Bil je pravi dar za Trst."
Predavanje prof. Preziosija se je osredotočilo predvsem na pogla-
vitno vlogo, ki jo je Lovrenc Bellomi imel v sklopu katoliške univerze kot duhovni asistent. Drugi Vatikanski koncil je bil za katoliški svet prava prelomnica. Vnesel je vrsto pomembnih novosti, ki jih je Lovrenc Bellomi strnil v paradigmi vera-življenje: v tej povezavi je po Bellomijevem mnenju slonel pomen koncila, ki se je moral globoko usidrati v zavesti katoličanov "z oprezno in odločno postopnostjo", je dejal predavatelj. Obdobje na prehodu iz 60. v 70. leta je bilo za italijansko dmžbo res posebno. Napetosti študentskega protesta in družbenopolitičnih dinamik so bile še velike. Lovrenc Bellomi, ki ni nikdar opustil pastoralnega dela med ljudstvom, niti ko je bil dejaven tako pri Kato-
tako zamislil posebno reformo katoliške univerze, pri kateri je dejstvo o katoliški pripadnosti vsakega člana vseučilišča razširil v smer skupnega doživljanja katoliške pripadnosti same: ustanovil je univerzitetni pastoralni svet, pri katerem so duhovni asistenti imeli pomembno vlogo pri spodbujanju skupnega katoliškega čutenja pri študentih. Katoliška univerza je tako postala prostor "enotnosti bratstva v pluralnosti raznih dejavnosti". Študentje so tako preko številnih izvenšolskih dejavnosti - debatnih forumov, izletov in podobno - spoznali sebe kot del širše katoliške skupnosti. Tako univerzitetno pastoralo je Bellomi prepustil krajevnim duhovnikom, ne pa določenemu
liški akciji kot na univerzi, se je tedaj vprašal, kako udejanjiti svoja prizadevanja glede sporočilnosti koncila med študenti. Kako torej vključiti cerkev v katoliško univerzo, ki je, kljub verski usmerjenosti, še vedno prostor raznolikih idej in mišljenj? Lovrenc Bellomi si je
Foto IG
verskemu redu, da bi bila poudarjena vsedržavna univerzitetna razsežnost.
Predavatelj je tako povzel Bello-mijev čredo: "Študentje, tukaj ste, da se izpopolnjujete na določen način!"
IG
S1. strani
Slovenska šola...
d;
ejstvo je, da smo v (zadnjih dvajsetih letih izgubili prvi koncentrični krog šol v mestnem središču", je dejal predavatelj, ki razloge za ta negativni trend vidi v hudem demografskemu padcu, v tem, da se mlade družine selijo v okolico, kar privede, da se mestno središče prazni in se v njem nastanijo priseljenci. Poleg tega pri
izbiri šole ni več obvezna teritorialna pripadnost družin, ki izbirajo šolske ustanove za svoje otroke na podlagi kakovosti ponudbe šole, šolskih urnikov in podobno.
Didaktično ravnateljstvo pri Sv. Jakobu in prenovljeno poslopje v ul. Frausin, ki gostuje vrtec, osnovno in nižjo srednjo šolo, sta v tem pogledu še stebra slovenske prisotnosti v Tr-
Na dnu...
odobriti še senat
Italijanski parlament, politične stranke, sindikati in strokovne organizacije se že od konca septembra ukvarjajo z osnutkom finančnega proračuna za leto 2007, ki ga je oblikovala Prodijeva vlada. V demokraciji je naravno, da tako pomemben pravnouprav-ni dokument zahteva temeljito pripravo glede oblikovanja in nato javne razprave v parlamentu kot najvišjem
predstavniškem telesu vseh državljanov. Prav javna razprava nudi priložnost za predlaganje popravkov in dopolnil ter odkrito soočanje med političnimi silami, pri čemer pridejo do izraza predvsem kritike opozicije. To je potrdila tudi pravkar zaključena razprava o načrtu finančnega poslovanja države, ki je bila letos mnogo bolj ostra in polemična kot običajno. Vzrok za to je dejstvo, da je to prvi proračun nove levosredinske vlade, ki je, kot znano, zmagala na letošnjih aprilskih volitvah za 25 tisoč glasov. S tako tesnim volilnim izidom se Berlusconijeva desnosredinska koalicija dolgo ni mogla sprijazniti, zato je bila proračunska razprava zanjo prva večja priložnost, da se iz opozicijskih klopi sooča z novo vlado. Izkoristila jo je predvsem kot javno tribuno za ostro politično polemiziranje, manj pa za predstavitev svojega gledanja na temeljna družbena in politična vprašanja in njihovo rešitev. Njen glavni očitek vladi je bil ta, da je šla na pot splošnega višanja davkov in taks. Pri tem pa se ni vprašala, zakaj so zadevni poviški in klestenje nekaterih stroškov nujno potrebni. Če bi se namreč Berlusconijeva vlada
resno lotila odpravljanja nagrmadenih državnih zadolžitev zadnjih desetletij, bi ne bilo treba Prodijevi vladi poseči po tako korenitih ukrepih za ureditev državnih računov, k čemur bodo morale neizogibno sorazmerno prispevati vse dmžbene skupine. V tem smislu je gospodarski minister Schioppa na-
povedal, da se bo morala država po sprejetju proračuna lotiti prepotrebnih reform tistih področij storitev, ki zaradi monopolnega položaja preprečujejo konkurenco in s tem nižanje cen v korist porabnikov omenjenih storitev. Skratka, gre za sprostitev (liberalizacijo) številnih področij, ki je nujno potrebna za gospodarski zagon v državi.
V prejšnji številki NG smo poročali, da je poslanska zbornica minulo nedeljo, 19. novembra, potrdila zaupnico vladi v zvezi s finančnim zakonom za leto 2007. Sedaj ga mora odobriti še senatna zbornica, kjer pa ima vlada zelo tesno večino. V to smer je bil storjen pomemben korak, ko je senat 23. novembra s 162 glasovi za in 155 proti odobril vladni davčni dekret, ki vsebuje davčna dopolnila in poviške za skoraj sedem milijonov evrov, ki so sestavni del celotnega finančnega zakona za prihodnje
Povejmo na glas
leto. Vladna koalicija je izid glasovanja ocenila kot pomemben znak, da se Unija utrjuje tudi v senatu in razpolaga v njem z avtonomno večino. Ta večina je, kot znano, skromna, zato se je opozicija ves čas naprezala, da bi jo spodjedla. To ji ni uspelo, zato vladni večini očita, da so jo podprli dosmrtni senatorji. Pri tem pa sama pozablja, da so omenjeni senatorji večkrat podprli Berlusconijevo vlado, ki se njihovi podpori ni nikdar odrekla. Omenjeni vladni davčni dekret je po njegovi odobritvi v senatu postal zakon. Naj mimogrede omenimo, da uvaja tudi obdavčenje dediščin in darovanj, ki presegajo vrednost milijon evrov (razbremenitev velja za vsakega dediča). Na vrednost, ki presega milijon evrov, zakonec in sinovi plačajo 4-odstotni davek, ostali sorodniki (do četrtega kolena) 6 odstotkov, vsi drugi pa 8 odstotkov.
V finančnem zakonu, ki ga je bila izglasovala poslanska zbornica, je izostal letni prispevek za kulturne in druge dejavnosti italijanske manjšine v Sloveniji in na Hrvaškem, kar je izzvalo veliko začudenje. Nato je bilo pojasnjeno, da je šlo za tehnično napako, ki jo bo senat popravil. Kar zadeva slovensko manjšino v Italiji, finančni zakon predvideva v bistvu enak prispevek kot prejšnje leto. Opozicijske stranke Naprej Italija, Nacionalno zavezništvo in Severna liga napovedujejo za 2. december osrednjo protestno manifestacijo proti finančnemu zakonu Prodijeve vlade, in sicer v Rimu. Pri njej pa ne bo sodelovala sredinska UDC (Zveza krščanskih demokratov).
Alojz Tul
stu, čeprav se je zaradi socioloških dinamik sestav šolske populacije v zadnjih letih korenito spremenil, kar odpira vrsto novih vprašanj, na primer to, v katero smer se mora naša šola razvijati: v jezikovno čisto ali večetnično. Število vpisanih v šoli pri Sv. Jakobu iz leta v leto raste, zanjo se odloča tudi vedno več priseljencev iz držav nekdanje Jugoslavije in otrok italijanskih oz. mešanih družin. To zahteva s strani učnega osebja posebne didaktične pristope, ki so večkrat zelo zahtevni: učno osebje se zato raje odloči za druge šole, predvsem v okolici, v katerih pouk poteka po že 'ustaljenih' smernicah. "Na 13 učiteljev je letos prišlo do zamenjave osmih novih suplentov: pomanjkanje stalnega učiteljskega kadra je namreč hud problem", je dejal Kravos, ki je svoje predavanje, podkrepljeno z grafikoni, sklenil takole: "Kot manjšina bi morali sprožiti diskusijo o naši šoli, kot ravnatelj pa sem dolžan ohraniti vsako slovensko šolo v mestu".
Med diskusijo, ki je predavanju sledila, so nekateri prisotni očitali našim politikom, da nemarno spremljajo šolsko problematiko; na dan pa so prišli tudi nekateri pogledi v zvezi z usklajevanjem etnično raznolike šolske populacije.
Prisotni pa so obenem složno zahtevali skupno omizje, na katerem korenito proučiti vprašanje o slovenskem šolstvu v mestu.
Jubilej Andreja
Ni lahko kar tako verjeti, da je Andrej Bratuž dopolnil že sedem desetletij svojega življenja in da čas tako marljivo in na-tihoma nabira in sešteva dneve, tedne, mesece in predvsem leta. Ni lahko verjeti zaradi enega samega razloga: ker je Andrej Bratuž prisoten med nami s svojo enkratno mladostnostjo in razumevajočo vedrino.
Res, naš slavljenec je nepogrešljiv del našega življenja na način, ki je verjetno le njemu samemu lasten. Vselej dobrovoljen, na videz vedno ob strani, v resnici več kot izrazito prisoten s svojo prijazno dojemljivostjo in z njo vsekakor vpliven dosti bolj, kot bi se zdelo na prvi pogled. Če je res, da vsakdo od nas daje svoj delež vsem drugim s tistim, kar v resnici je, potem tega deleža ni nujno razglašati hrupno, na ves glas in s tisoč besed, pač pa je dovolj, da človek verjame, kako je najlepši del njegove vplivnosti izražen že sam po sebi, torej slej ko prej in v največji meri z umirjenostjo, pretehtanostjo in upoštevanjem drugih. In Andrej Bratuž je prav gotovo zgovoren primer te tihe in v vseh smislih skladne vplivnosti, ki v hrušču tega sveta deluje toliko bolj izrazito in izvirno ravno zato, ker je nasprotje vsakršne vsiljivosti in zahtevnosti in je, te vplivnosti, mnogokrat niti ni mogoče takoj opaziti.
Seveda se je ob tej priložnosti nujno spomniti nekaterih osrednjih nagnjenj, ki so Andreja Bratuža oblikovala, ali pa je on oblikoval njih. Nedvomno so to: pretanjen občutek za slovenstvo; nenehno živa radost za svet glasbe in vse, kar obuja lepo stran v človeku; skladateljstvo in pisanje o umetnosti, ki nam podarja toliko vzvišenega in v nas mehča ostrino tesnobe; ter seveda zazrtost v globine verovanja, ki nas nenehno nagovarja, da bodimo dovzetni za stiske drugih, saj so te ne nazadnje tudi stiske nas samih. Vse to pa je pri Andreju Bratužu ne zgolj v notranjem doživljanju, ampak povezano z družbenim delovanjem, tudi z udejstvovanjem v politiki, ki je ravno tako priložnost, da z reševanjem
problemov ustvarjamo prijaznejše pogoje za naše skupno sobivanje. V enaki luči se je mogoče spomniti slavljenčevega dolgoletnega učiteljevanja in dela z mladimi ter še posebej njegovega publicističnega osvetljevanja in vztrajnega urednikovanja. Tej bogati izkušnji dmžbenega delovanja gre bržkone pripisati slavljenčevo kultiviranost in uglajeno kulturo obnašanja na vseh ravneh, od tiste zasebne pa vse tja do najbolj uradne.
Kar pa je pri Andreju Bratužu nemara najbolj dragoceno in od vsega najbolj vplivno, je njegova neuničljiva dobrovoljnost, vselej pripravljena gledati stvari z njihove lepše strani, se pravi, da jih je, v kolikor so to težave, zagotovo mogoče zmanjšati, ali celo popolnoma odpraviti. Dobrovoljnost, ki vselej vidi v vsakem od nas tistega sogovorca in sočloveka, ki ga je vesela in mu lahko podari svojo razpoložljivost. Res, ta njegova dobrovoljnost je nekaj izrednega - hvaležni smo mu zanjo, da jo želi vsakodnevno deliti z nami.
JanezPovše
VIMENU BOŽIČNIH INTERESOV VAM TRGOVCI PREDLAGAMO, DA...
...BI ČIMPREJ UVEDLI NAJMANJ OSEM ADVENTNIH NEDELJ !
NOVI
GLAS
60-letnica Radijskega odra	30.novembra	2006	3
Časovni trak Radijski oder 1946-2006
-Junij 1946: izvedba prve oddaje in ustanovitev skupine. Ustanovitelj in umetniški vodja skupine je bil prof. Jože Peterlin.
Ob okroglem jubileju
Vloga in pomen Radijskega odra
let! Od tistega prvega nastopa pred mikrofonom pod vodstvom ustanovitelja igralske skupine prof. Jožeta Peterlina je minilo 60 let. Cele generacije igralcev so se od tedaj zvrstile na "nevidnem odru", ki ga omo-
narodne skupnosti. Pri tem si je RO pridobil trajne zasluge, saj je izšolal kar lepo število dobrih govorcev, ki so prinesli svoje sposobnosti v naše ustanove in naša društva. Pripomogel je tudi k nastanku skupine pisateljev, prevajalcev, dramatizatorjev, reži-
praznikih uglašen na versko tematiko.
V šestdesetletnem obdobju je prihajalo seveda do sprememb, tudi velikih, in spremenil se je način življenja. Radijski medij se je postopoma umikal pred televizijo, in to predvsem v večernih urah. To dejstvo je upoštevala reforma italijanske radijske ustanove, ki je med drugim spremenila urnike oddajanja naše radijske postaje. Odpadle so večerne ure in to je seveda Radijski oder občutil, ker je bilo njegovo delovanje nekoliko okrnjeno. Še hujši udarec je bil ta, da skupina ni imela več možnosti vaditi in
delovanjem pri televizijskih sporedih. Skupina je namreč razširila svoj delokrog na sinhronizacijo risank in na proizvodnjo krajših televizijskih oddaj.
Tudi drugače je RO razširil svoj delokrog, vedno v skrbi, da bi čim bolje izpolnjeval svoje poslanstvo. Tako že vrsto let prireja tečaje Lepe govorice za svoje člane, a tudi za širšo publiko. Za najmlajše se vsako leto zavrti Gledališki vrtiljak, tj. gledališki abonma, ki obsega lutkovne predstave in igre za otroke. Najmlajši imajo na voljo tudi tečaje in delavnice, kjer se učijo nastopanja na odru in lepega je-
- V prvem obdobju je delovanje RO potekalo takorekoč v živo: radijske igre so igralci izvajali, po nekaj bralnih vajah, kar v živo. Igre so trajale tudi nekaj ur! Tudi rumoristi so se morali znajti in ustvarjati zvoke pred mikrofonom, med samo radijsko igro!
- 19.12.1955: prvi ohranjen posnetek - Sardoujeva veseloigra Meščani iz Pontarcyja
-19.12.1958: požar na sedežu na trgu Oberdan
- 6.5.1964: odprtje novega sedeža RAI, RO dobi v prostorih sobo za vaje in za svoje rekvizite
- 4.3.1976: smrt prof. Jožeta Peterlina
- 3.10.1976: zaradi reforme radiotelevizije se večerni spored konča ob 19.30. Za RO to pomeni, da ni več celovečernih radijskih iger.
- Leta 1984 RO preneha delovati in snemati v prostorih RAI-a kot skupina, člani lahko sodelujejo le kot posamezniki.
- 19.2.1986: smrt Stane Kopitar, dolgoletne predsednice RO
- Leta 1989 RO snema v najetem studiu bogoslužno meditacijo Bodi svetloba, leta 1990 pa prav tako v najetem studiu snema variete’ Ulica Castaldi.
- Junija 1992 RO posname v lastnem studiu kot prvo delo Pahorjev roman Mesto v zalivu
- Razširitev delovanja na nova področja: Tečaji lepe
govorice, Gledališki vrtiljak, Palček pripovedovalček...
- Januarja 1996 - prvo snemanje v digitalni tehniki
- 24. maja 1996 - proslava 50-letnice v Kulturnem domu
- Med novimi dejavnostmi: sinhronizacija televizijskih oddaj ter lastna videoprodukcija (serija Iz sanje...beseda).
- 2006: magnetofonski trakovi izgubljajo svojo vlogo, zamenjujejo jih zgoščenke, s svojimi digitalnimi zapisi....
gočajo radijski valovi. Posredovale so nevidnim poslušalcem na tisoče in tisoče dramskih del in govorjenih oddaj. V naše domove je prišla verjetno cela slovenska dramatika in lep del svetovne. Svoj glas so dobili tudi domači besedni ustvarjalci. V vsako delo so režiserji in igralci vložili - in vlagajo - svoj trud in skrb za lep jezik in s tem za obstoj naše
serjev, ki so delovali in delujejo v našem prostoru.
Torej kulturno poslanstvo in skrb za materinščino. V obdobju meja je s pomočjo elektromagnetnih valov prekoračil mejo, ne da bi potreboval potnega lista ali prepustnice. V dobi ideološke konfrontacije je pripomogel, da je bil na drugi strani meje Radio Trst A eden redkih glasov, ki je bil ob
snemati v prostorih radijske postaje. Z ustanovo RAI so sodelovali le posamezniki pod naslovom Produkcija Radio Trst A. RO je kot skupina utihnil, po nekajletnem premoru pa je zopet oživel in začel snemati najprej v najetem studiu, pred petnajstimi leti pa v lastnem. Sodelovanje s tukajšnjim radijskim sedežem se je obnovilo in se obogatilo s so-
zika.
Z novimi tehnologijami se vsak dan ponujajo nove možnosti in novi izzivi, ki jih pri RO tudi sprejemamo. Obenem pa smo pri RO vsi prepričani, da ne bo radijski medij nikoli izginil, saj zna "nevidni oder" marsikdaj zaigrati na naše notranje strune bolje kot kak sodobnejši medij.
Marjan Jevnikar
V soboto, 2.12.2006
Program proslave 60-letnice
Svojo šestdesetletnico bo Radijski oder slovesno obeležil s prireditvijo v Narodnem domu (ul. Filzi 14) 2. decembra ob 20.30. Poz-
življenja Eveline Umek. Na prireditvi bodo tudi nagrajeni zmagovalci 4. natečaja za izvirno radijsko igro, ki ga je Radijski oder razpisal ob tem
RADIJSKI ODER 1946 2006
PREDSEDNIKI RADIJSKEGA ODRA:
Alojzij (Slavko) Rebec (do I. 1955) Livij Valenčič (1955-1958) Drago Štoka (1958-1962) Stana Kopitar (1962-1982) Matejka Peterlin (1983)
Maks Šah (1984)
Marijan Kravos (1988-1998) Marija Peterlin (1998-2001) Marjan Jevnikar (od 2001)
dravu predsednika inž. Marjana Jevnikarja bo sledila projekcija videofilma o delovanju RO Radijski trakovi ljubezni, ki ga je pripravila Maja Lapornik. Radijski oder je v svoji 60-letni zgodovini posnel na trak ogromno dramskih del tukajšnjih avtorjev. Ob svoji 60-letnici je sklenil v knjižni obliki ohraniti šest radijskih iger, ki jih je izvajal v raznih obdobjih svojega delovanja in ji dal naslov 6 zapisanih trakov. Knjigo je oblikoval Andrej Pisani, objavljena dela pa so Mladost je prepovedana Mihaela Jerasa (Janeza Prepeluha), Zadeva je končana Franca Jeze, Polmrak Alojza Rebule, Zadeva Kojot Zore Tavčar, Kdor išče, najde Fabrizia Polojaza in Paola Tanzeja ter Na brvi
svojem jubileju. Z glasbo bo popestril večer trio flavt gojenk Glasbene matice - Flo-rencia Klarič, Poljanka Doljak in Manja Košuta - iz razreda prof. Tamare Tretjak.
Dejstvo, da bo proslava 60. letnice potekala v prostorih nekdanjega Narodnega doma, torej v kraju, ki je tradicionalno povezan s kulturnim ustvarjanjem Slovencev v Trstu ter se nahaja nenazadnje tudi v neposredni bližini Oberdankovega trga, kjer se je pred šestimi desetletij začela zgodovina RO, izpričuje kontinuiteto kulturnega dela Slovencev v Trstu v samem mestnem središču v različnih obdobjih in z različnimi izraznimi sredstvi, a vseeno v službi slovenske kulture in jezika.
Marjana Prepeluh Lapornik
Odličje za življenjsko delo
Z leve: D. Gorup, T. Susič, A. Peterlin, P. Raseni, A. Hrovatin, I. Buzečan, I. Makuc, A. Pregare, M. Prepeluh, M. Peterlin, M. Bajc, M. Maver, D. Pertot, F. Žerjal, M. Jevnikar, M. Petaros
Na letošnji proslavi bo prejela Marjana Prepeluh Lapornik iz rok Slovenskega konzula v Trstu Jožeta Šušmelja odličje R Slovenije za življenjsko delo ohranjanja in spodbujanja slovenske umetniške besede v Italiji. Priznanje je več kot zasluženo, saj je Marjana Prepeluh opravila neprecenljivo delo kot igralka, režiserka, dramaturginja in avtorica številnih dramatizacij iz slovenske in svetovne književnosti. Vse od svojega prihoda v Trst 1. 1951 se je angažirala v skupini in je bila predvsem v kriznih obdobjih nepogrešljiv člen v skupini. Tudi svojo vlogo umetniškega vodje Radijskega odra je iz-
vrstno opravljala zaradi velike kulturne razgledanosti. Zelo intenzivno se je posvečala tudi dramatizaciji in je za radijski medij priredila preko 200 del iz domače in tuje literature.
30. novembra 2006
Kristjani in družba
NOVI
GLAS
Natanko po sto letih v cerkvi sv. Ignacija na Travniku v Gorici
Maša zadušnica za goriškim slavčkom
rat zasledimo vzgojno noto. Njegovo posebno veselje je bila ka-teheza. Zelo spretno je znal otrokom približati verske resnice. Nekatere težke svetopisemske knjige ali teme je z namenom, da bi jih približal ljudem, prelil v bla-gozveneče verze svoje poezije. Dolžnosti, ki mu jih je nalagala duhovniška služba, je opravljal z vnemo in vestno natančnostjo. Njegov predstojnik goriški nadškof Andrej Gollmayermu je s posebnim pismom izrekel priznanje in pohvalo za vzorno in požrtvovalno duhovniško delo. Prav tako sta mu bila prijateljsko naklonjena tudi kardinal Missija in nadškof Sedej.
Gregorčič je cenil značajne može. Bolela ga je neznačajnost, ki jo je pokazal ta ali oni, ko se je izneveril službi, stanu, veri, prepričanju ali stranki.
Gregorčič se je s sv. krstom vcepil v Kristusovo kraljestvo in potem z drugimi zakramenti, zlasti z mašniškim posvečenjem prevzel nase odgovornost, da Kristusovo Božje kraljestvo, ki je kraljestvo resnice in življenja, kraljestvo svetosti in milosti, kraljestvo pravičnosti, miru in ljubezni, z besedo in življenjem in on tudi s svojimi pesmimi širi in prenaša v srca ljudi.
V tem nam je lahko zgled in navdih, saj je svoje življenje in sposobnosti dal v službo Boga in človeka, Cerkve in naroda.
Tudi mi smo člani Cerkve. Cerkev ne more biti brez vas. Cerkev ne more biti povsod navzoča brez vas. Kjer ste vi, tam je Cerkev. Cerkev je vaše življenje. Potrebe Cerkve so vaše potrebe. Uspehi Cerkve so vaši uspehi. Trpljenje Cerkve je vaše trpljenje. Kdor hvali Cerkev, hvali vas in kdor graja ali napada Cerkev, napada vas. Imejmo radi Cerkev in radi sprejemajmo različne službe v Cerkvi: duhovniško in redovniško službo, zlasti tu v zamejstvu, službo katehistinj, bralcev Božje besede, mašnih pomočnikov, ministrantov, cerkovnikov, članov župnijskih pastoralnih in gospodarskih svetov, službo krasil-cev, karitativnih in dobrodelnih dejavnosti, članov molitvenih in drugih skupin ter gibanj. Komur jeBogdal umetniške talente, naj tudi te da v službo Cerkve. Številni veliki umetniki v zgodovini, tudi pesnik Gregorčič, nam pričajo, koliko lepega in plemenitega ustvarijo ljudje, ki to zmorejo.
V Kristusovem krlajestvu, v Cerkvi je dovolj dela za vse. Naj nam Gospod vsem da poguma, volje in moči, zlasti pa zvestobe in vztrajnosti, kakor jo je imel Gregorčič, da bomo Kristusu kralju vesoljstva z veseljem in zvesto služili."
JUP
Goriški nadškof Dino De Antoni in koprski škof Metod Pirih sta ob somaševanju več slovenskih duhovnikov minulo nedeljo popoldan v polni cerkvi sv. Ignacija na Travniku v Gorici obeležila stoletnico pogreba goriškega slavčka, pesnika Simona Gregorčiča. Pred sto leti je namreč bil množični pogreb slovenskega pesnika prav v cerkvi sv.
Sveti, sveti iz pesmi Hvala večnemu Bogu (M. Haydn), Hostija ti najsvetejša (H. Sattner), Najvišji vsemogočni Bog (V. Vodopivec), za moški zbor pa Terra tremuit (V. Vodopivec), Molim te ponižno (F. Schubert) in Zgodnja Danica (F. Kimovec).
Republiko Slovenijo je pri sveti maši predstavljal državni sekretar na ministrstvu za kulturo RS Silve-
govveličastni pogreb. Tudi po 100 letih, odkar ga ni več med nami, je spomin nanj živ in svež, ker je pesnik tako globoko segel v srca Primorcev. Danes, na praznik Kristusa kralja vesoljstva, hočemo skupaj obuditi spomin nanj ter se ga spomniti pri sv. daritvi, ki jo je tudi sam toliko let opravljal. Tudi ob obletnici Gregorčičeve smrti nekateri poudarjajo, "da je njegova
Ignacija. Z nedeljsko slovesno mašo smo goriški Slovenci sklenili niz praznovanj ob stoletnici Gregorčičeve smrti in dejstvo, da je bila maša zadušnica množično obiskana, saj so se je udeležili slovenski verniki z obeh strani državne meje in s Tržaškega, je dalo slovesnosti velik simbolični pomen. Msgr. Metod Pirih je med peto slovensko mašo v pridigi poudaril veliko navezanost Primorcev in vseh Slovencev na Simona Gregorčiča, kot je tudi dejal, da je spomin nanj še danes "živ in svež, ker je pesnik tako globoko segel v srca". Homi-lijo koprskega škofa objavljamo v celoti, saj je v njej msgr. Metod Pirih izpostavil duhovniški poklic našega pesnika.
Goriški nadškof Dino De Antoni je mašo v spomin na Simona Gregorčiča in na njegov veličastni pogreb pred natanko sto leti na Travniku v Gorici vodil v slovenskem jeziku. Poseben ton maši zadušni-ci so dali pevci, ki jih je vodil Zdravko Klanjšček. Mašo zadušni-co so namreč organizirali Združenje cerkvenih pevskih zborov Gorica, Zveza cerkvenih pevskih zborov Trst, Štandreški dekanat ter Dekanija Nova Gorica in Dekanija Šempeter. Pesmi za mešani zbor so bile: Kristus kralj (V. Vodopivec),
ster Gaberšček, bilo pa je prisotnih	življenjska zgodba nepopustljive
tudi veliko drugih uglednih oseb-	zvestobe samemu sebi, svojim lju-
nosti, med njimi tudi visoka urad-	dem, svojemu narodu in njegove-
nica Urada za Slovence po svetu in	mu jeziku". Rad bi k temu dodal,
v zamejstvu Tatjana Klun Lesjak ter direktor RTV Slovenija Jože Možina. Predvsem pa je bila maša zadušnica ponoven dokaz, da smo Primorci navezani na goriškega slavčka, tudi po sto letih.
Čudovit pogled na polno cerkev sv. Ignacija je privabil na usta nekega gospoda, ki je prišel z Vipavskega k maši na Travnik samo zaradi goriškega slavčka, vzklik: "Ja, nisem verjel, da ste še zmožni napolniti tako veliko cerkev! Je pa lepo, zelo lepo!"
Msgr. Pirih je izrekel naslednje misli: "Letos obhajamo 100-letnico smrti priljubljenega pesnika in duhovnika Simona Gregorčiča.
Povsod, kjer je živel ali deloval: na Libušnjem, v Kobaridu, v Braniku, na Brjah, na Gradišču in tukaj v Gorici, so potekale kulturne in verske prireditve. Pred 100 leti, prav na današnji dan, je bil v tej cerkvi sv. Ignacija tukaj na Travniku nje-
da je bil Gregorčič tudi do konca zvest svojemu duhovniškemu poklicu, ki ga je odgovorno opravljal. Rad je imel ljudi, h katerim je bil poslan. Ljubil je svoje ljudstvo in čutil je z njim. Ljudem je pomagal, jih tolažil, spodbujal in bodril. Tudi 40 let po njegovi smrti so se nekateri spominjali njegovih izrekov. Zdelo se je, kakor da sproti zajema iz svojega bogatega rudnika. Najraje je govoril o vzgoji. Tudi v njegovih pesmih velikok-
Komisija za pastoralo zakoncev in družine tržaške škofije
Družina v luči Božje besede
V sklopu škofijskega pastoralnega načrta 2005-07 z naslovom Družina v luči božje besede je na pobudo slovenske komponente škofijske komisije za pastoralo zakoncev in družine potekalo prvo od treh načrtovanih srečanj, in sicer predavanje Načrtovanje družine v plodnosti in neplodnosti para: veliki DA življenju. Predavanje, ki mu je sledilo lepo število slovenskih zakoncev, je potekalo pri šolskih sestrah pri Sv. Ivanu v Trstu. V imenu škofijske komisije za pastoralo zakoncev in družine je uvodoma spregovoril Marijan Kravos in dejal, da poteka drugo leto škofijskega pastoralnega programa za družino. "V prvem letu smo razmišljali o Poklicanosti družine. Letos pa se lotevamo Poslanstva družine. Glede na to, da je šlo prvo leto mimo slovenskih zakoncev in družin ter cele naše
najprej izhajala iz temelja vsake družine: "To je zakon. Številni ljudje začnejo skupno življenjsko pot brez te osnove. Mnogim otrokom tovrstnih parov namreč manjka ta neobhodno potrebna zibelka", je dejala predavateljica in dodala, da je ta položaj staršev večkrat razlog za to, da so njihovi otroci podvrženi številnim težavam. "Otrokom zmanjka določena družinska gotovost, ker je sami starši nimajo”. Sestra Mirjam Cvelbar, ki je svoje predavanje dopolnjevala s fotografijami in računalniškimi grafikoni, se je v nadaljevanju poglobila v temo načrtovanja družine in dotaknila se je najpomembnejših vidikov nosečnosti, saj je "vsaka ljubezen rodovitna, tudi v biološkem smislu, se pravi v posredovanju novega življenja", pri čemer je tudi poudarila stališče Cerkve, ki spodbuja zakonce k
skupnosti skoraj neopazno, smo se odločili, da nudimo slovenskim družinam v tržaški škofiji priložnost, da se srečajo in skupaj poglobijo nekatere aktualne teme iz zakonskega in družinskega življenja." V zadnjih letih je v ožji skupini slovenskih zakoncev prišla na dan močna želja po večjem združevanju vseh, ki imajo družino, da bi se soočali s tem, kaj zakon sploh pomeni in kakšni naj bodo odnosi starši-otroci. "Nekateri trdijo, da je družina v krizi. To je tudi res, sicer mnenja sem, da je v družini še veliko pozitivnega potenciala", je dejal Kravos, ki je takoj prepustil besedo s. mag. Mirjam Cvelbar.
Slednja ima kot doktor medicine in kot ginekologinja, pa tudi kot predsednica Gibanja za življenje v Sloveniji in dopisna članica Papeške akademije za življenje, veliko povedati o vsem tem, kar je vezano na zakonsko življenje v pričakovanju oz. načrtovanju družine. Sestra Mirjam Cvelbar je
odgovornemu načrtovanju družine. Predavateljica je posvetila veliko pozornosti splavu, tako naravnemu kot medicinsko povzročenemu. "Naravni splav je za starše zelo huda izkušnja", je poudarila predavateljica; splav nasploh, v katerikoli obliki, pa je za žensko izredno travmatična izkušnja, ki lahko povzroči celo vrsto posledic: depresijo, stisko, živčnost, utrujenost. Zakonsko skupno življenje predpostavlja po mnenju sestre Mirjam popolno predanost drug drugemu. Ravno zato so kontracepcijska sredstva ovira pri "popolni medsebojni podaritvi, ki mora biti življenjsko celostna, popolna in dokončna". Predavanju je sledila sveta skupna družinska maša, ki jo je daroval msgr. Franc Vončina. Prihodnji dve predavanji bosta na sporedu 28. januarja in 4. marca 2007. Januarja bosta pri šolskih sestrah predavala zakonca Erzar, marca pa mariborski pomožni škof msgr. dr. Peter Štumpf.
IG
1. ADVENTNA NEDELJA
[SfS
Jer 33,14-16; Ps 25; 1 Tes 3,12-4,2; Lk 21,25-28. 34-36
V adventu, ki ga zopet obhajamo - zdaj v krogu leta C -, smo lahko bliže skrivnosti Božjega kraljestva oziroma Bogu v Jezusu Kristusu. Veselimo se Božje bližine. Zato gremo vase v sveti tišini. Zlasti ob nedeljah prisluhnemo Božji besedi. Poslušanje druge Božje osebe, Besede, po kateri je Bog vse ustvaril in odrešil, nas mora prenoviti in odločno usmeriti k Bogu.
Današnji psalm nas odpre prošnji, da bi spoznali Gospodove poti. Prosimo Boga, naj nas uči svojih steza, naj nas vodi v svoji resnici, naj nas uči. Česa? Ljubezni vendar!, saj je Bog naše rešitve. Je naše življenje. In ker je iskren in dober nas, grešne, poučuje o pravi poti. Poudari potrebo po ponižnosti zato, ker vodi ponižne v pravici in jih uči svojih potov (Ps 25,4-9).
Tudi prerok Izaija govori o vzvišenosti Gospodovih misli in poti takole: "Kajti moje misli ni-
so vaše misli in vaše poti niso moje poti" (Iz 55,8).
Psalm nadaljuje z naukom o Gospodovih poteh. Te se namreč razodevajo po dobroti in zvestobi. Spodbujajo nas, naj ohranjamo njegovo zavezo in njegova pričevanja. Gospodov strah ustvarja zaupnost z njim. Zato nam razodeva svojo zavezo. V drugem pismu Timoteju nas apostol Pavel tolaži z zvestobo samega Boga do nas grešnikov zato, ker se je zavezal v svoji notranjosti ljubezni do grešnikov (2 Tim 2,11-13).
A to ljubezen moramo poživljati, jo oznanjati, se zanjo boriti, da ostane živa samo na eni strani, v Bogu (v. 14nss).
Tišina, poslušanje Božje besede, prejem sv. obhajila, molitev in post ter pokora, tudi pri sv. spovedi, miloščina za uboge po svetu, še najprej za uboge in potrebne v naši okolici, nas bodo približali Bogu in njegovi ljubezni.
Celotno Sv. pismo nas namreč razveseljuje z obljubo, ki se je spolnila, da bo namreč Bog razodel mladiko pravičnosti, Mesijo, Jezusa (Jer 33,14-15).
Zahrepenimo torej po Bogu, po njegovem odrešenju. Biti moramo namreč žejni in lačni
miru, ki je sad pravičnosti. Prav in pravično dela samo Bog. Tiste dni bo Juda in sleherni človek rešen in bo prebival na varnem (Jer 33,15-16). Sicer so sv. Pavel in mnogi v tistem času pričakovali skorajšnji konec sveta s katastrofo celega kozmosa... Nič čudnega, saj sevvsakem času dogajajo po celem svetu strašne morije in grozodejstva, ki so podobne kozmični katastrofi. Jezus je to napovedal (Lk 21,25-27). K temu lahko štejemo tudi naravne nesreče, npr. tsunamije, ki se prizadetim zdijo kot konec sveta. A ne smemo pozabiti gorja, ki ga povzročajo ljudje. Zato nas delo za mir zavezuje tako, da za mir tudi trpimo (2 Tim 1,8; 2,3) To delo je predokus večnega miru in zaobjema vse ljudi, da rešijo sebe in druge, kajti le tako pridemo k Bogu. Ko ponavljamo: "Amen, pridi, Gospod Jezus!" (Raz22,20), prosimo za Božjo pomoč v boju proti zlu, prosimo za ljubezen in se ne umikamo pred to našo nalogo. Nebesa so namreč sad dela in truda za boljši svet. Adventni čas že v začetku zaznamujejo junaki ljubezni do Boga po ljubezni do človeka. To so npr.: apostol Andrej, Frančišek Ksavei; sv. Barbara, sv. Miklavž. Z množico drugih svetnikov nam pomagajo reševati svet. Nismo torej sami v tem
boju za boljši svet.
Tudi sodba ob prihodu Sina človekovega ob naši smrtni uri ter vesoljna sodba ob koncu vsega svetnega nam pomagata, da se resno soočimo s problemom nevere. Sin človekov, Jezus, bo prišel v vsej svoji moči in slavi (Lk 21,27), a nas že zdaj uči, kako naj se pripravimo na ta enkratni, čudoviti trenutek, ki bo zaznamoval vso večnost. Zato nas vabi, da varujemo srce pred razuzdanostjo, pijanostjo in življenjskimi posvetnimi skrbmi, ki so kakor zanka za človeka, za njegovo pogubo.
Na mestu pa so: čuječnost, treznost in molitev (Lk 21,34-36; Tit 2,12-13).
Pričakujemo namreč novo nebo in novo zemljo (Raz 21,1).
Jezus nas opozarja, naj bomo mirni, naj ne pretiravamo z zvedavostjo o koncu sveta, zato ker pravi konec sveta je konec zla, je ljubezen. Zaradi tega čujmo in delajmo dobro, z vsem hrepenenjem pričakujmo Jezusa. Tudi on upa, da nas bo našel čuječe, dobre.
Molimo za srečno zadnjo uro, za prihod Božjega kraljestva. Očenaš naj bo vedno v našem srcu in v naših ustih.
NOVI
GLAS
Kristi ani in družba
30. novembra 2006
RIM, 23.-25. NOVEMBRA
središčni pomen antropološkega vprašanja v svetu, ki ga pogojujejo trg, konkurenca in liberalizacije, ko "nismo več državljani, ampak potrošniki". V politiki je pomembno zasledovati rezultate, je dejal: doseči čim več za dobro človeka. Ključno je dostojanstvo osebe, ki ga je treba braniti na vse načine. Sam papež Wojtyla je 10. januarja 2005 v govoru, ki ga marsikdo ima za njegovo duhovno oporoko, povedal, da so veliki izzivi	prihodnosti
življenje, kruh, svoboda in mir. Med njimi je življenje na prvem mestu, je zatrdil Casini, saj ničesar drugega ne moreš resnično iskati, če ne priznavaš dostojanstva vsakega življenja. Senator Luigi Bobba je opozoril na nevarnosti in izzive t.i. post-sekularizi-rane družbe in spodbudil k snovanju organiziranega političnega delovanja s skupnimi programi na osnovi krščanskih vrednot. Posvet je sklenil škof v Pra-tu msgr. Gastone Simoni, ki je ponovil papeževe besede, da Cerkev ni politični agens, laiki pa to morajo biti. Politika mora namreč "proizvajati" pravičnost, skupno dobro in solidarnost "za celega človeka in za vse ljudi". Kristjani v politiki naj bodo krotki, odprti poslušanju in dialogu, vztrajni pa pri uveljavljanju temeljnih vrednot. Kot je pravil Sturzo, naj se trudijo, da "v stvarnost povlečejo čim več idealnega”. Po razpadu Krščanske demokracije laiki v politiki niso več monolit, ampak so razpršeni v najrazličnejših strankah. Zato je pomembno, da kljub svojim strankarskim pripadnostim čutijo in gojijo isto krepko pripadnost Božjemu ljudstvu. Ustvarjajo naj mreže sodelovanja, skupnega razpravljanja in spodbujanja ljudi, ki so vedno bolj ravnodušni do politike, naj dejavno stopajo v družbeno areno. Laiki naj kar ostanejo na levici ali desnici, je sklenil; tistim pa, ki se ne znajdejo ne tu ne tam, naj dopustijo, da iščejo novih poti. Tudi zato je pomembno ostati odprti dialogu in enotnosti, torej: svobodni, a ne razpršeni, kajti razpršenost je sinonim za šibkost.
Danijel Devetak
Shod ob 40-letnici Italijanske zveze katoliških tednikov in avdienca pri papežu
Dragoceni sodelavci v poslanstvu Cerkve
mi in ustanovami, združenji, župnijami in cerkvenimi gibanji. "Še naprej bodite časopisi ljudi in med ljudmi, telovadnice soočanja in poštene razprave med različno mislečimi, tako da boste omogočali pristen dialog, nujen za rast civilne in cerkvene skupnosti."
Časniki so namreč lahko pravi "kraji srečevanj", koristni tudi v razlikovanju laikov, ki so dejavni na socialnem ali političnem področju. Da bi primerno opravljali vse te naloge, je pomembno, "da gojite stalen in globok odnos s Kristusom v molitvi, v poslušanju njegove besede in v intenzivnem zakramentalnem življenju... Vi ne opravljate 'katerekoli službe', ampak ste 'sodelavci' velikega cerkvenega evangeliza-cijskega poslanstva...
Vašo Zvezo in vse bralce zaupam Devici Mariji."
Letošnji tridnevni vsedržavni posvet zveze FISC se je začel v četrtek, 23. t.m., v rimskem hotelu Jolly Midas. Pomemben je bil tudi zato, ker so uredniki tednikov odobrili novi statut. Shod je uvedel ravnatelj urada CEI za sredstva družbenega obveščanja msgr. Claudio Giuliodori, ki je po uvodnem pozdravu predsednika Zucchel-lija prebral sporočilo kard. Rui-
nija; ta je izrazil posebno željo, da bi prej ali slej vsaka italijanska škofija imela svoje glasilo. Izčrpno poročilo o 40-letnem delovanju Zveze je prebral nekdanji predsednik msgr. Vincen-zo Rini, vladni podtajnik Ricar-do Franco Levi pa je spregovoril o tem, kaj lahko naredi politika za tisk. Na tem področju, je rekel, je v tem trenutku posebno nujna organska reforma.
Petek zjutraj se je za udeležence shoda začel z mašo, pri kateri je nekaj zelo lepih misli o vlogi katoliških časnikarjev nanizal msgr. Giuliodori. "Nismo klicani, da bi samo razbirali znamenja časa," je povedal, "ampak da bi tudi sami bili znamenje za ta čas." Smo "leča, ki ljudem lahko razpre pravi pogled na svet; lahko pa tudi omegli vid," je posvaril. Čuvati in oznanjevati krščanske vrednote pomeni predlagati pravo dobro za človeka in vse človeštvo. V "časnikarski umetnosti (in ne služ-
bi)" se ne smemo nikdar prepuščati obupu, "saj smo sejalci", ki se z upanjem trudimo ne za to, "da bi zablesteli naši podpisi, ampak da bi bil bolj viden Njegov podpis v stvarstvu". Jutranji posvet na temo Kristjani v politiki: svobodni ali razpršeni? je odprl nekaj zanimivih vprašanj, ki pa jih zaradi pomanjkanja časa žal ni bilo mogoče poglobiti. Razpravo je uvedel znani "vatikanist" Giuseppe De Carli, ki je povedal, da so novi izzivi današnjih vernikov življenje, družina, solidarnost, mladi, pluralizem, dialog in mir: "Ali imamo pogum si umazati roke ali tvegamo izginotje v zlatem getu!" O osnovah delovanja kristjanov na družbenopolitičnem področju je nato spregovoril akad. prof. Vittorio Possenti, ki je poudaril pomen personalistične etike in krščanskih vrednot v času skrajnega subjektivizma in individualizma, ko o vsem odločajo le gospodarske, vojaške in znanstvene oblasti. Evroposlanec in predsednik Gibanja za življenje Carlo Casini je podčrtal
//c pogumom služite re-^^snici in pomagajte L-J ljudem, da bodo gledali, brali in živeli stvarnost z Božjimi očmi!" S temi besedami je sveti oče Benedikt XVI. na posebni avdienci v dvorani Cle-mentini v Apostolski palači v Vatikanu v soboto, 25. novembra, pozval katoliške tednike, katerih uredniki, sodelavci in upravitelji so se zbrali v Rimu od 23. do 25. t.m. ob 40-letnici Italijanske zveze katoliških tednikov FISC. V nagovoru je toplo pozdravil in na koncu blagoslovil zastopnike 162 katoliških tednikov, ki so združeni v omenjeni Zvezi, njenega predsednika g. Giorgia Zucchellija in prisotnega generalnega tajnika Italijanske škofovske konference msgr. Giuseppeja Beto-rija. Navzoča sta bila tudi direktorja verske tiskovne agencije Sir in dnevnika Avvenire. Vsem se je zahvalil, ker vlagajo "človeške in strokovne energije" v služenje vesoljni Cerkvi. FISC je nastala, je nadaljeval, konec novembra 1966, ko se je med številnimi uredniki katoliških tednikov porodila želja, da bi skupaj bili bolj vidni in učinkoviti v pastoralnem življenju Cerkve. Kdor prelista najrazličnejše katoliške tednike zadnjih 40 let, lahko preleti življenje Cerkve in družbe v Italiji, splošne družbene in verske spremembe, pa tudi zgodovino krajevnih skupnosti. Spričo mnogoličnih poskusov, ki želijo izbrisati krščanske korenine zahodne omike, je "posebna vloga sredstev javnega obveščanja, ki se navdihujejo v katoliški veri, ta, da vzgajajo
um in oblikujejo javno mnenje v evangeljskem duhu," je zatrdil Benedikt XVI. Cilj škofijskega tednika je "nuditi vsem sporočilo resnice in upanja, poudarjati dogodke in stvarnosti, kjer se evangelij res živi, kjer dobrota in resnica zmagujeta, kjer človek z marljivostjo in domišljijo gradi in obnavlja človeško tkivo malih skupnosti." Časi in družba so se v zadnjih štirih desetletjih spremenili, in vendar "hitri razvoj sredstev družbenega obveščanja in nastanek najrazličnejših naprednih tehnologij na področju medijev ni izpraznil vaše vloge". Obratno, v nekem smislu "je ta postala še pomenljivejša	in
pomembnejša, ker daje glas krajevnim skupnostim," o katerih ni primernega sledu v večjih informacijskih organih. "Strani vaših tednikov pripovedujejo ter obenem spodbujajo vitalnost in apostolsko vnemo posameznih skupnosti, zato so dragocen prinašalec informacij in sredstvo za prodor evangelija." Zaradi svoje kapilarnosti "lahko pridete tja, kamor ni možno priti s tradicionalnimi pastoralnimi prijemi." To so "ljudski časopisi", je še dejal sv. oče, ker ostajajo povezani z življenjem ljudi in posameznih krajev, "posredujejo ljudske tradicije ter bogato kulturno in versko dediščino vaših vasi in mest", govorijo "o dobroti, ki ne dela hrupa", o najbolj pristnem družbenem tkivu. Papež je zato spodbudil prisotne, naj nadaljujejo po tej poti, naj s tedniki še naprej tkejo mrežo, ki omogoča srečevanje med ljud-
1NALE
in Politica Liberi o Dispersi?
ani s'interroqano ario Lla Fisc
Kampanja za vzdrževanje duhovnikov
Pripadnost Cerkvi in pomoč vsem duhovnikom
V Italiji ima 12 tisoč od 26 tisoč župnij manj kot tisoč prebivalcev, okrog štiri tisoč pa celo manj kot 250. In vendar vsak škofijski duhovnik, pa naj bo bolan, star, upokojen ali v polnosti svojega delovanja v mestu ali vasici sredi gora, lahko računa na finančno podporo, ki znaša 833 evrov za komaj imenovanega župnika do 1281 evrov za škofa tik pred upokojitvijo.
Je prav, da duhovnik prejema tako plačo, ali zakaj ne živi raje od usmiljenja ljudi?
Na ta in druga vprašanja je odgovoril msgr. Germano Zac-cheo, škof v Casale Monferra-tu in predsednik Odbora za promocijo gospodarskega vzdrževanja katoliške Cerkve.
Če gre za denarno podporo v smislu plače za opravljeno dejavnost, je treba takoj poja-
sniti, da biti duhovnik ni služba in zato nima smisla govoriti o plači: vse duhovnikovo življenje mora biti zastonjsko delovanje v luči poslanstva. Da pa vlaga čas, sposobnosti in energije v službi skupnosti "s polnim urnikom", mora pa le živeti; mora jesti, se oblačiti, imeti bivališče: torej živeti. In nihče ne živi samo od zraka. To je smisel "vzdrževanja": beseda ne pomeni "denarno plačilo" ali "plača". Govori nam o tem, da duhovniku zadošča ostati pri življenju in ne služiti sorazmerno s tem, kar dela. Duhovniku je dovolj "vzdrževanje", to, kar je najmanj, da živi z dostojanstvom. Vse drugo dela z veseljem in predanostjo, ne da bi zahteval, da je za to plačan, kajti njegovo delo je čisto "poslanstvo" za Božje kraljestvo.
So skupnosti samozadostne? In nedeljski darovi lahko zadoščajo duhovnikom?
Po logiki naj bi vsaka župnijska skupnost vzdrževala duhovnika, ki ji celostno služi. To pa ni stvarno v velikem delu župnij, v tistih, ki imajo maloštevilne in pogosto revnejše prebivalce. To velja tudi za skromno nedeljsko miloščino, ki komaj zadošča (niti ne vedno) za navadne upravne stroške župnijske cerkve in potrebe (luč, ogrevanje, čistoča, red, vzdrževanje itd.).
Zato je potreben integriran sistem "veznih posod", ki bi dovolil pretok prispevkov za vzdrževanje večjih in bogatejših župnij v manjše in revnejše. Poleg tega je potrebna "kompenzacijska soba", ki je Osrednji inštitut za vzdrževanje duhovnikov (I.C.S.C.), ki deluje na vsedržavni ravni tako, da uravnoveša razlike šte-
vilnih malih skupnosti. Ta ize-načevalna vloga Inštituta je možna s prispevki osem od tisoč (ki se delno uporabljajo za vzdrževanje duhovnikov) in s tistimi, ki izvirajo iz prostih darov vernikov (ki na tak način tudi izkazujejo posebno pozornost do duhovščine v celoti).
So škofje v teh letih kdaj preverili ta sistem?
Seveda. Temo so obravnavali na zadnjem generalnem zborovanju maja letos, saj bo sistem januarja 2007 star že dvajset let. V bistvu je bila izvirna zasnova potrjena, vnesenih je bilo samo nekaj popravkov tehnične narave. Lahko zatrdimo, da je čas potrdil inovativne in pogumne izbire ob reviziji konkordata, kar potrjuje tudi pozitiven sprejem sistema med duhovščino in v javnosti, pa tudi na splošno doseganje ciljev ekonomskega izenačenja in upravne ureditve, ki sta bila tedaj določena. Z druge strani v vseh teh letih niso manjkale manjše spremembe in izboljšave sistema.
Na primer?
Bilo je npr. potrebno delno spremeniti mehanizme izračuna denarnih izplačil duhovnikom, da bi bolje odgovorili na dva dejavnika, ki sta se pojavila v zadnjih letih; to sta: zmanjšanje števila duhovnikov in zvišanje srednje starosti. To pomeni, da imajo dejavni duhovniki več dela pri svojem poslanstvu (pastoralne potrebe so namreč enake kot pred 20 leti, če ne še večje), z druge strani pa povišanje ekonomskih bremen, povezanih s potrebami dušnega pastirstva, ki jih župnije ali ustanove, v okviru katerih se dušno pastirstvo izvaja, ne morejo kriti (pomislimo npr. na potne stroške, ki jih ima župnik več župnij, ki so oddaljene in gospodarsko šibke).
Katere inovativne vidike sistema, ki je v veljavi že 20 let, lahko omenite?
Inovativno je brez dvoma to, da v zadnjih 20 letih bolni in ostareli duhovniki ne živijo zapuščeni, kot se je dogajalo pred revizijo konkordata iz leta 1984. Poleg tega I.C.S.C.
ima tudi nalogo, da poskrbi za 600 članov "fidei donum", ki delujejo v misijonih v najrevnejših svetovnih deželah. Pogosto uporabljate izraza: pripadati in pomagati. Zakaj? Res je. Pogosto uporabljam glagola in ju imam za "medsebojno zamenljiva". Prepričan sem, da čim bolj raste občutek pripadnosti župniji in, prek nje, Cerkvi, tem bolj raste tudi svobodna in odgovorna volja pomagati njenim potrebam: med temi je prva prav konkretna pomoč pri vzdrževanju duhovnikov, ki so tako potrebni v življenju vsake cerkvene skupnosti. Če je kristjan prepričan o tem, da je župnija kot njegov dom in njegova družina (občutek pripadnosti), bo znal tudi vzeti nase "finančno breme", da bi njegova župnija mogla živeti in delovati. Dva privilegirana kanala za "finančno podporo" sta podpis osem od tisoč (ki ne stane nič) in vsaj letni prispevek za
I.C.S.C. (ki, čeprav je odtegljiv, le zahteva nekaj velikodušnosti).
(prev. DD)
• vi	NOVI
6	30.	novembra	2006	Lronska	glas
Kratke
Goriški vrtiljak / Abonma Veliki in Mali polžek Nežno pišče osvojilo srca vseh gledalcev
Meglene novembrske šolske dni je v jasnino odel Goriški vrtiljak, kije povabil, v ponedeljek, 13., in torek, 14. novembra, v veliko dvorano Kulturnega centra Lojze Bratuž na letošnjo drugo abonmajsko predstavo Velike in Male polžke, osnovnošolce od drugega do petega razreda in malčke iz vrtcev ter prvošolčke iz goriškega in doberdobskega ravnateljstva. Tokratjim je bila na voljo ljubka zgodbica Modro pišče izpod peresa igralke in avtorice Maje Aduše Vidmar. Predstava je lansko leto doživela krstno izvedbo kot koprodukcija SNG Nova Gorica in Gledališča Koper v režiji Katje Pegan, ki je s skupkom tudi drobnih detajlov ustvarila živahno, razgibano predstavo, katere kratki in jedrnati dialogi so jasni in lahko razumljivi tudi za najmlajše gledalce. Glavni junak pravljice o ljubezni in sprejemanju drugačnosti, ki je v vsestransko obogatitev, je Pikec, izredno bistro pišče. Zvalilo seje najlepši kokoški v kurniku, Lizi, in spravlja v zadrego vso kurjo druščino s postavljanjem modrih vprašanj ter spi podnevi in ponoči išče mesnato hrano ter hlasta po znanju. To je seveda nezaslišano za petelina Jakoba plemenitega, ki Pikca požene iz kurnika. Izven domačega, sicer do njega ne povsem prijaznega okolja naleti na sovo, ki v njem prepozna svoje izgubljeno jajce. Pikec končno blaženo zaspi pod perutjo svoje mamice. Glavni junaki in sporočilnost igrice so zablesteli v spretni igri štirih igralk, Vesne Maher- modrega piščeta, ki je učinkovito, s pristnim otroškim utripom vskočila v predstavo in tako doživela svojo premierno uprizoritev, Maje Aduše Vidmar - koklje Lize, Dušanke Ristič - učiteljice Genovefe in Nevenke Vrančič - ponosnega petelina Jakoba. V njihovem tudi mimično prepričljivem orisu so se izvrstno zrcalile značilnosti predstavljenih
živalskih likov, ki so seveda vsebovali dobre in slabe človeške lastnosti, kar je značilno za pravljice, katerih protagonisti so živalice.
Naši šolarji in njihovi učitelji so bili nad vsebino in izvajanjem zelo navdušeni in so povedali, da si takih igric še želijo. Goriški vrtiljak, ki ga pripravlja Kulturni center Lojze Bratuž v sodelovanju s SNG Nova Gorica in ob finančni podpori Fundacije hranilnice Cassa di Risparmio iz Gorice, bo seveda skušal čim bolje ustreči njihovim željam in jih ne razočarati z izbiro abonmajskih predstav.
Kobarid - 100-letnica smrti Simona Gregorčiča
24.	novembra 2006 je potekalo natanko 100 let od smrti rodoljuba in priljubljenega pesnika Simona Gregorčiča. Tri dni kasneje so truplo preminulega pospremili na zadnjo pot tisoči goriških Slovencev skozi vse Posočje, do zadnjega počivališča »goriškega slavčka« na pokopališču ob cerkvici Sv. Lovrenca pri Kobaridu.
Delegacija goriških Slovencevje na obletnico smrti obiskala pesnikov grob na gričku nad bistro Sočo, ki ji je poet z Vršnega posvetil nekaj nepozabnih verzov. Pobudnika počastitve njegovega spomina sta bila mestna Konzulta za vprašanja Slovencev v Gorici, ki jo je zastopal predsednik Igor Komel, in goriška SKGZ; spremljala pa sta ga ravnateljica goriškega Dijaškega doma »Simon Gregorčič« Kristina Knez ter Vili Prinčič, ki je zastopal ZSKD. Delegacija je na »slavčkov« grob položila šop cvetja.
Fotografski utrinki o Kilimandžaru
Slovensko planinsko društvo prireja v četrtek, 30. t.m., društveni večer v mali dvorani Kulturnega doma v Gorici. Člani društva bodo predvajali fotografske utrinke z izletov v letošnji sezoni. Tako bo na ogled niz posnetkov z raznih plezalskih vzponov, zahtevnejših izletov in tudi tradicionalnih družabnosti. Nekaj članov društva pa je letos obiskalo tudi daljne dežele oziroma gore na drugih celinah, v lastni režiji ali pa kot pridruženi člani drugih skupin oziroma društev. Tako si bomo lahko ogledali posnetke z izleta na Elbrus in na najvišji afriški vrh, Kilimandžaro. Društveni večer bo ob 20. uri v mali dvorani Kulturnega doma.
"Kulturni hram je kraj srečevanj in naše skupne kulture!”
Prireditvi ob 25-letnici Kulturnega doma v Gorici
stavne galerije La galleria dello Scorpione in prav v tej galeriji je bilo največ del, ki so jih pozneje predstavniki slovenske finančne družbe KB 1909 iz Gorice odkupili.
Joško Vetrih je še povedal, da sta razstavo pripravila skupaj s kritikom Aleksandrom Basinom iz
V goriških razstaviščnih prostorih
Višješolci predstavili pestro ponudbo
Od 13. do 15. novembra je bilo v halah goriškega razstavišča vse živo kot v mravljišču. Dijaki goriških višjih šol, pa tudi tržaška, videmska in še nekaj drugih italijanskih univerz ter Slovenski deželni zavod za poklicno izobraževanje so pripravili vsak svojo bogato založeno stojnico z najrazličnejšim informativnim programom, da bi na ogled zvabili čim več nižješolcev, ki se morajo v letošnjem šolskem letu odločiti, kam se bodo usmerili po končanem tretjem razredu nižje srednje šole, in maturantov, ki bodo morali izbrati univerzitetni študij. Med živahnim vrvežem in čebljanjem je bila na vidnem mestu
tudi stojnica naših višjih srednjih šol, pri kateri so imeli veliko opraviti dijaki trgovskega tehničnega zavoda Žiga Zois, poklicnega zavoda za trgovske in turistične dejavnosti Ivan Cankar, industrijskega tehničnega zavoda Jurij Vega, klasičnega liceja Primož Trubar in znanstveno tehnološkega ter družboslovnega liceja Simon Gregorčič. Naši dijaki so ob prisotnosti profesorjev delili zgibanke s predstavitvami, z učno ponudbo in s študijskim programov omenjenih šol, pa tudi glasila, ki so jih izdali ob koncu lanskega šolskega leta. Da bi bilo vse bolj zanimivo in privlačno, so dijaki tehničnega in trgovskega pola učencem nižje srednje šole
Ivan Trinko, doberdobske večsto-penjske šole in tistim iz Nabrežine, ki so jih v spremstvu učnega osebja obiskali v teh treh dneh, ponudili v pogled razne tehnične poskuse in celo modno revijo ter jim obrazložili različne projekte, ki so jih uresničili v lanskem šolskem letu in se z njimi uveljavili na raznih natečajih, tudi v Sloveniji. Licejci pa so pozornost obiskovalcev pritegnili z laboratorijskimi poskusi, s psihološkimi testi, z razdeljevanjem zgoščenk in šolskega glasila Omnibus. Pripravljeni so bili potešiti katerokoli radovednost nižješolcev, ki se z zanimanjem, pa tudi malce v strahu razgledujejo, katero učno pot naj uberejo, da bi čim bolj ustrezala njihovemu pričakovanju. V torek, 14. novembra, je bila med profesorji prisotna tudi ravnateljica licejskega pola prof. Mihaela Pirih, ki je bila zelo vesela svojih dijakov, saj, kot je sama dejala, so sami izpeljali predstavitve posameznih smeri in so z
navdušenjem in vnemo poudarjali prednosti učnega programa, pa tudi izvenšolskih dejavnosti šol, ki jih obiskujejo. S tem so dokazali neko dobro navezanost na šolo in iskreno pripadnost smeri, ki so jo izbrali.
Vsak izmed nižješolcev je dobil v roke informativno gradivo, pa tudi kemično pero, obesek za ključe injpapirnato vrečko z napisom SSS - Gorica / Slovenska šola - Priložnost več. Vse to je dar Sindikata slovenske šole, ki je sodeloval pri predstavitvi naših šol tudi s tem, da je poskrbel za vse lepake in letake ter drugo gradivo. Nižješolci bodo imeli še priložnost se pobliže soočiti s ponudbo višjih šol, in sicer v četrtek, 30. novembra, in v sredo, 10. januarja 2007, ko bosta v višješolskem središču v ulici Puccini potekala Dneva odprtih vrat in bo možnost poglobljenega pogovora s profesorji različnih učnih smeri.
IvaKoišič
Praznovanje zavetnike v Štandrežu
V Štandrežu pripravljajo vrsto prireditev ob praznovanju vaškega zavetnika sv. Andreja.
V četrtek, 30. t.m., bo ob 12. uri v župnijskem domu mladinska gledališka igra, ob 19. uri praznična maša, ob 20. uri v župnijskem domu okrogla miza o javnih delih in vasi in čezmejnih načrtih (sodelovali bodo deželni, pokrajinski in občinski svetovalci).
V petek, 1. decembra, bo ob 18. uri spovedovanje, ob 20. uri v župnijskem domu srečanje za starše.
V soboto, 2. decembra, bo ob 9. uri v župnijskem parku otroška delavnica (adventni venci), ob 19.30 v župnijski kapeli blagoslov prostora in prva maša, ki jo bo vodil nadškof.
V nedeljo, 3. decembra, bo ob 9. uri v župnijski cerkvi maša, ki jo bo vodil g. Bellavite, ob 10. uri pa praznična maša, ki jo bo vodil msgr. Miro Šlibar (ljubljanski bolniški župnik). Ob
11.	uri bo na trgu sv. Andreja podelitev KLASA, ki ga bo Krajevna skupnost Štandrež podelila že četrtič zaslužni osebi na vasi. Ob 18. uri bodo v cerkvi slovesne večernice, ob 18.30 pa tombola.
V četrtek, 7. decembra, bo v župnijski cerkvi koncert za orgle in trobento.
V okviru prireditev prirejata Okrožni svet in župnija tudi javno srečanje z deželnim odbornikom za mednarodne in evropske odnose ter krajevne avtonomije Francom IACOPOM. Srečanje bo v četrtek, 30. t.m., ob 20.30 v župnijski dvorani.
•fimipri.t
iToAL
i "f i r - i ; _ V
Na tiskovni konferenci so 20. novembra 2006 v Kulturnem domu v Gorici predstavili prireditvi ob 25. obletnici delovanja tega slovenskega kulturnega hrama v Gorici in napovedali, da bo tudi v prihodnje Kulturni dom ostal vez med slovenskimi ljudmi z obeh strani državne meje na Goriškem in stičišče kulturnih dogodkov Slovencev, Italijanov in Furlanov v Gorici.
Točno na dan 25. obletnice odprtja Kulturnega doma,
27. novembra zvečer, sta bila osrednja proslava in koncert jazzovske in zabavne glasbe z vokalnim ansamblom Perpetuum jazzile pod vodstvom Tomaža Kozlevčarja. V sredo, 23. novembra, pa so odprli skupinsko likovno razstavo z naslovom Umetnine iz primorske zakladnice.
O Kulturnem domu je Igor Ko-
mel dejal, da opravlja povezovalno vlogo med italijanskim, furlanskim in slovenskim ljudstvom, vesel pa je bil zlasti dejstva, da je slovenski kulturni
hram postal del zavesti večjezične Gorice in izjemno dobro sodeluje tudi z novogoriškim Kulturnim domom in drugimi slovenskimi kulturnimi ustanovami.
O razstavi Umetnine iz primorske zakladnice je spregovoril go-riški likovni kritik Joško Vetrih.
Ljubljane in se pri izboru likovnih del zgledovala po znameniti likovni razstavi zamejskih likovnih umetnikov leta 1950 v Moderni galeriji v Ljubljani, ko je bilo na ogled 300 umetniških del omenjenih umetnikov. Na razstavi so tudi prvič javnosti pokazana nekatera Spacalova likovna dela iz leta 1943, tudi ta so v lasti finančne družbe KB 1909. Razstava bo odprta v galeriji Kulturnega doma do 10. decembra 2006.
O koncertu slovenske vokalne skupine Perpetuum jazzile, ki jo vodi Tomaž Kozlevčar in v njej poje štirideset mladih vokalnih izvajalcev, pa je spregovoril Vili Prinčič, ki je poudaril predvsem dejstvo, da gre za koncert jazzovske in popularne glasbe, tudi slovenske. Na koncertu so poleg klasičnih jazzovskih pesmi izvajali tudi več skladb Jožeta Privška.
JUP
Na razstavi so na ogled dela priznanih slovenskih primorskih likovnih umetnikov. Slikarji Jože Cesar (Trst 1907 -1980), Avgust Černigoj (Trst
1898 -1985), Bogdan Grom (Trst 1918), Silvester Komel (Nova Gorica 1931 - 1983), Avrelij Lukežič (Trst 1912 -1980), Rudolf Saksida (Gorica 1913 . 1984), Albert Sirk (Trst 1887 -1947) in Lojze Spacal (Trst 1907 - 2000) so se v povojnem času v Trstu družili okrog tržaške raz-
podjetja sta med drugim NATO in ameriška vojska. Pokazali so nam tudi kemijski in fizikalni laboratorij. Tam smo videli celo vrsto nenavadnih in osupljivih strojev za preverjanje raznih značilnosti gum. V fizikalnem laboratoriju imajo tudi majhno mešalnico za preizkušanje novih zmesi. Sicer ima glavna mešalni-
ca podjetja zmogljivost celih 200 kg na uro!
Vrnili smo se spet na avtobus in se odpeljali v Podgorico, rojstni kraj Jurija Vege. Tam nas je sprejel domačin, ki nam je na kratko opisal Vegovo življenje. Izlet smo sklenili z ogledom Vegove rojstne hiše.
Aljaž Srebrnič
Dijaki tehničnega zavoda Jurija Vege
"Spoznali smo Ljubljano!"
Dne 7.11.2006 smo se dijaki državnega industrijskega tehničnega zavoda Jurija Vege odpravili v Ljubljano na izlet, ki ga je organiziralo Ministrstvo za šolstvo Republike Slovenije. Med vožnjo smo spoznali vodnika, ki nam je posredoval zanimivosti o krajih, mimo katerih smo se peljali. V Ljubljani nas je sprejela vodnica, ki nas je spremila po mestu. Ogledali smo si Kongresni trg, Prešernov trg, Plečnikovo tržnico, Tromostovje in srečali smo celo nekdanjo županjo Danico Simšič.
Nato smo spet stopili na avtobus in se popeljali do ogromnega kompleksa Sava Tires - Savatech. Sprejel nas je uslužbenec, ki nas je vodil do poslopja, kjer je bil sedež Savatech EKO. Obrazložil nam je, da je del podjetja kupila
multinacionalka GoodYear, ostali del se je pa preimenoval v Savatech in ostal v slovenskih rokah. Vstopili smo v poslopje, kjer so nam povedali, da tam izdelujejo pnevmatske čepe za preizkušanje cevovodov, zračne blazine za dvigovanje in tudi gumene izdelke za varstvo okolja, kot npr. gumene jezove in tesnilne blazine. Te hitro tesnijo možne odprtine v velikih kontejnerjih.
Kupca tega
NOVI	s—>■ • V"!
glas	Gonska
PD STAHDREZ/OŠ F. ERJAVEC
| Ob 100-letnici smrti goriškega slavčka
Gregorčič je genij... No, bi radi še kaj?...
® * JL
-■m
Sterni besedami, ki ne potrebujejo komentarjev in s katerimi se vsi Slovenci, še posebno Primorci, popolnoma strinjamo, se je sklenila približno uro trajajoča Gregorčičeva proslava, ki so jo pripravili Prosvetno društvo Štan-drež in učenci domače snovne šole F. Erjavec. Tako se je vrsti slovesnosti ob 100-letnici smrti tenkočutnega pesnika, ki je zadnja tri leta preživel v Gorici, na Goriščku, pridružila v pe-
tek, 24. novembra, prav na dan pesnikove ločitve od zemeljskega življenja, še ena lepa prireditev v poklon goriškemu slavčku, ki je svoja razbolela čustva in neizmerno ljubezen do rojstnega kraja in domovine zlil v blagoglasne verze, katerih globina in sporočilnost ostajata živi v teh naših nemirnih in zmedenih časih. Prenatrpana župnijska dvorana Anton Gregorčič v Štandrežu - prisotna je bila tudi ravnateljica
vljudno vabi
C
ZGODBA
na miklavževanje
O SV. MIKLAVŽU
gledališka skupina PD Rupa-Peč REZUA: Martina Guaggiato in Arianna Pinna
Kulturni center Lojze Bratuž torek, 5. decembra 2006, ob 16. uri
Miklavžev urad bo odprt od 15. ure dalje. Za informacije lahko pokličete v jutranjih urah na tel. 0481 531445
ZDRUŽENJE
CERKVENIH
PEVSKIH
ZBOROV
GORICA
REVIJA OTROŠKIH IN MLADINSKIH ZBOROV
OB 15. URI
mifa
KULTURNI
CENTER
GORICA, 8. IN 10. DECEMBRA 2006
Foto DP
goriškega ravnateljstva Mirka Brajnik - je pozorno spremljala prireditev, ki so jo nastopajoči povzeli po zamisli in tekstu Emila Aberška, napisanem za slovesnosti na Gradišču in Kobaridu. Le p j večer so izoblikovali MePZ Standrež pod vodstvom Davida Bandellija in izredno aktivni člani dramskega odseka, ki so v svoj krog za tokratno priložnost zvabili še nekaj mladih, ter osnovnošolci. Učenci so s sodelovanjem potrdili, da je štandreška šola še vedno tesno povezana s kulturnim dogajanjem v vasi, kar je vsekakor priporočljivo in hvalevredno. Otroci so s svojo pristnostjo ob recitacijah zna-
nih Gregorčičevih pesmi pod vodstvom učiteljice Majde Zavadlav prinesli na oder optimizem in svežino gorskih višin ter planin. Še posebno prisrčno in z mimičnim prikazom so jasno, eni s palico v rokah, drugi s "Kekčevim” klobukom na glavi, spet drugi z mehkimi belimi ušesi, ponazarjajočimi "trop ovčic", zrecitirali zelo priljubljeno pesem Veseli pastir, pa tudi Stoj, sončece, stoj. Skupina deklic je hudomušno "prikazala” pesem Svarilo. Ob klavirski spremljavi Patricka Quaggiata in pod vodstvom učiteljice Martine Hlede so otroci med recitacijami zapeli več zimzelenih narodnih in otroških pesmi. Medtem ko so se v ozadju odra izrisovale projekcije krasne "hčere planin" in so se na traku slišali stihi o naši zelenomodri Soči, je na oder prišel štandreški zbor, ki je z odraslimi recitatorji, igralci in člani zbora, pa tudi otroki izoblikoval zadnji del proslave, uglašene na Gregorčičevo poezijo. Prepletali so se blagozvočni verzi, nevezana beseda in uglasbena Gregorčičeva besedila - Njega ni, Bit-va, Znamenje -. Nastopajoči so pod vodstvom požrtvovalnega Božidarja Tabaja stkali lepo uglašeno celoto, ki se je izpela s pesmijo Veseli pastir, izvedeno ob spremljavi flavte Tamare Lupin, kvarteta deklet, solistke Alessandre Schettino in seveda celotnega zbora.
Tako se je tudi PD Štandrež primerno poklonilo velikemu slovenskemu sinu, ki se je globoko zapisal v dušo primorskega človeka in že sto let spokojno počiva v svojem planinskem raju, po katerem je hrepenelo njegovo nemirno pesniško srce.
Iva Koišič
Na Mirenskem Gradu
Razstavljala bosta zakonca Grudina
VGnidovčevem domu na Mirenskem Gradu bo v nedeljo, 3. decembra, odprtje zanimive razstave. Dom, ki je prvenstveno namenjen duhovnim vajam in prireditvam, redno prireja tudi likovne, fotografske ali druge razstave, ki bogatijo naš skupni slovenski prostor, saj gosti umetnike z obeh strani meje.
Tokrat bo dvorana Gnidovčevega doma imela v gosteh ilustracije dveh naših rojakov, to sta zakonca Paola Bertolini Grudina in VValter Grudina. Oba sta stara znanca predvsem naših malčkov, ker njihove
ilustracije bogatijo marsikatero knjigo, namenjeno otrokom. In prav slednja tematika bo tudi prednjačila na razstavi, saj bosta Paola in VValter prikazala svojo ustvarjalnost za otroke, ki se kaže v ilustracijah knjig s pravljično in svetopisemsko vsebino, s katerimi bogatita predvsem knjižni trg v tujini. Ne bo manjkalo niti stripov, ki so priljubljeno VValterjevo sredstvo izražanja.
Odprtje razstave bo po mladinski maši, ki je vsako prvo nedeljo v mesecu v cerkvi na Gradu, torej ob 16. uri. Vabljeni mali in veliki!
A
Združenje
cerkvenih	Kulturni
pevskih	A,	Lojze	Bratuž
zborov	,0
Srečanja z glasbo 2006-2007
DUO
Oleg Bugaev (Moskva), violončelo Aleksandra Pavlovič, klavir
Mozart, Stravinskij, Ukmar, Šostakovič
Dvorana Pokrajinskega muzeja v grajskem naselju četrtek, 30. novembra 2006, ob 20.30
Predprodaja vstopnic tel. (0039) 0481 531445 info@kclbratuz.org
Glavnemu uredniku Novega glasa
prof. ANDREJU BRATUŽU
ob lepem življenjskem jubileju iskreno čestitamo in mu kličemo na mnoga leta!
UREDNIŠTVO in UPRAVA NOVEGA GLASA
Obvestila
Društvo slovenskih upokojencev za Goriško prireja silvestrovanje dne 28. decembra v Novi Gorici. Prijave do zasedbe mest na avtobusu: tel. 0481 390688 ali 0481 882024 ali pri poverjenikih.
Darovi
V spomin na Bernardko Radetič, neutrudno delavko in dosledno zagovornico uveljavljanja slovenščine, darujeta Majda in Fabio Šturman 20,00 evrov za društvo Jadro in 20,00 evrov za društvo Tržič.
Čestitke
Člani uredništva in uprave Novega glasa iskreno čestitamo pevkam in pevcem zborov Hrast in Sedej za lepe uspehe.
Zveza slovenske katoliške prosvete čestita zboru Hrast iz Doberdoba za zlato priznanje in zboru F.B. Sedej iz Števerjana za srebrno priznanje, ki sta ga prejela na 3. tekmovanju primorskih pevskih zborov in malih skupin v Postojni. Goriška Mohorjeva družba čestita prof. Andreju Bratužu ob lepem življenjskem jubileju in mu kliče še na mnoga leta.
Na 3. tekmovanju primorskih pevskih zborov in malih skupin v Postojni je MePZ Hrast iz Doberdoba pod vodstvom Hilarija Lavrenčiča prejel zlato priznanje, MePZ F.B. Sedej iz Števerjana pod vodstvom Mirka Ferlana in Vokalna skupina Vinika iz Brd pod vodstvom Franke Žgavec srebrno priznanje. Iskreno čestitamo. Svet slovenskih organizacij
RADIO SPAZIO 103
blovenske oddaie (od 1.12. do 7.12.2006)
Radijska postaja iz Vidma oddaja na ultrakratkem valu s frekvencami za Goriško 97.5,91.9 Mhz; za Furlanijo 103.7, 103.9 Mhz; za Kanalsko dolino 95.7, 99.5 Mhz; za spodnjo dolino Bele 98.2 Mhz; za Karnijo 97.4, 91, 103.6 Mhz. Slovenske oddaje so na sporedu vsak dan, od ponedeljka do petka, od 20. do 21. ure. Spored:
Petek, 1. decembra (v studiu Andrej Baucon): Ob domačem ognjišču -Zborovska rubrika - Iz krščanskega sveta - Obvestila in zanimivosti. Ponedeljek, 4. decembra (v studiu Matjaž Pintar): Ali veste, da... glasbena oddaja z Matjažem. Torek, 5. decembra: Oddaja odpade zaradi prenosa košarkarske tekme. Sreda, 6. decembra (v studiu Danilo Čotar): Pogled v dušo in svet: Taborišče Gonars in sprava med narodi. - Izbor melodij.
Četrtek 7. decembra (v studiu Niko Klanjšček): Zvočni zapis: Posnetki z naših kulturnih prireditev.-Glasba iz studia 2.
Na pragu 70. let
PROF. ANDREJU BRATUŽU
iskreno in prisrčno čestitamo.
SVET SLOVENSKIH ORGANIZACIJ
ORGANIZACIJE IN DEKANIJE, ki so 26.11.06pripravile v cerkvi sv. Ignacija spominsko mašo ob stoletnici smrti Simona Gregorčiča, SE ISKRENO ZAHVALJUJEJO goriškemu nadškofu Dimi De Antoniju za uvodne besede in za vodenje mašne daritve, koprskemu škofu Metodu Pirihu za homilijo, duhovnikom za somaševanje, pevkam in pevcem z obeh strani meje, ki so peli pod vodstvom Zdravka Klanjščka, ter vsem, ki so se v tako velikem številu udeležili te pomenljive slovesnosti,
SKRD JADRO v sodelovanju z VRTCEM IZ ROMJANA in OŠ IZ FOUANA ter z ZDRUŽENJEM STARŠEV
vabi na
MIKLAVŽEVANJE 2006
v ponedeljek, 4. decembra, ob 17. uri v Kinemaxu v Tržiču
POD POKROVITELJSTVOM ZSKP
t
Po krajši bolezni nam je umrl naš predragi brat
inž. JANEZ KACIN
Občuten pogrebni obred je bil dne 21. novembra v Luinu - Vare se.
Iz srca se zahvaljujemo številnim tamkajšnjim prijateljem za neprecenljivo oporo in človeško toplino. Priporočamo ga v molitev.
Sestri Marija in Metka z možem Sergiom, sestrična Lojzka, teta s. Aliče
NOVI
GLAS
Palača Attems-Petzenstein, 29. september 2006 - 4. februar 2007
Anton Laščak - Med Gorico in Otomanskim cesarstvom
Zbirka Roman pri Mladinski knjigi
Štirije sodobni romani
Urednik zbirke Roman Aleš Berger je v Jazz klubu Gajo v Ljubljani minuli teden predstavil romane Ime mi je rdeča letošnjega Nobelovega nagrajenca za književnost, turškega pisatelja Orhana Pamuka, Skrivnostni plamen kraljice Loane Umberta Eca, Dedu za petami Arta Paasilinne in
vsebinskem smislu nenavadna knjiga.
Dedu za petami je že šesta knjiga finskega pisatelja Arta Paasi-linna, ki je izšla v slovenščini. Roman iz leta 1977, ki ga je v slovenščino prevedla Jelka Ova-ska, pripoveduje o prijetnem in radoživem kožuharju Vernerju, ki pred soprogo pobegne novim
razpršen po različnih javnih in zasebnih arhivih ali žal izgubljen.
Na podlagi znanega gradiva je vseeno mogoče nekoliko preučiti Laščakov slog, njegovo razvojno pot. Nekatere stavbe so bile uničene, veliko pa jih še vedno stoji in so še danes v uporabi. Gradil je predvsem reprezentativne mestne palače ter razkošne zasebne vile, njegovi naročniki so bili večinoma pripadniki egipčanske elite, intelektualne in politične, na katero je skozi svoje delo vplival z evropskimi idejami o pojmovanju narodnosti. V arabski svet je, skupaj z drugimi italijanskimi arhitekti, skušal vpeljati misel o nacionalni arhitekturi.
Anton Laščak se je rodil v Gorici leta 1856, arhitekturo je študiral na dunajski Politehniki, v Egipt pa je odšel že leto po diplomi. Po mnenju avtorja članka v katalogu, Ezia Godolija, se v domačem ambientu ni mogel uveljaviti zaradi svojih iredentističnih idej. Zaradi tega se je odpravil na vzhod, s trebuhom za kruhom, kot že mnogi drugi italijanski
»politični« emigranti pred njim. V Aleksandriji je ostal do leta 1888, nato je poskusil srečo v Neaplju in Rimu, leta 1895 pa se je preselil v Kairo, kjer se je nastanil z družino in ostal do smrti, leta 1946. Laščak se je v naslednjih letih še vračal v Gorico, na Rafutu si je tudi zgradil vilo, da bi se v njej naselil, kar mu ni nikoli uspelo. V Kairu so ga sprejeli, bil je zelo uspešen, vrhunec kariere je dosegel med leti 1907 in 1914, ko je postal arhitekt kedivialskih palač. To mesto je bilo zelo ugledno, kediviali so bili cesarjevi namestniki v Egiptu in Laščak je postal bey, "gospod" s politično-administrativ-no funkcijo. Gorica ga je na neki način zavračala, načrti, ki jih je izdelal za mesto, so ostali v glavnem neuresničeni, življenje v Evropi pa je bilo še dodatno neugodno zaradi obeh vojn. Razdvojenost med dvema svetovoma je vplivala tudi na Laščako-vo pojmovanje arhitekture. Zapisan je bil evropskemu eklekticizmu devetnajstega stoletja in značilnemu obujanju historičnih slogov, v svoje delo pa je znal uvajati tudi sodobne rešitve v načinu gradnje. V Aleksandriji je načrtoval neoklasicistične palače, ki spominjajo na dunajski Ring, posluževal se je neorenesančnih elementov, pri kedivialskih palačah je posegal tudi po bolj scenografskih baročnih ornamentih. V Neaplju se je navzel novih teženj v smeri sloga liberty; načrti, izdelani za Rim, izvirajo iz oblik islamskega izvora. V Egiptu se je navdihoval ob lokalni tradiciji, pomešani z modeli iz mogulske Indije, ki jih je znal spretno združiti s historicističnim repertoarjem. Med egiptovskimi naročniki je bil zelo priljubljen, prispeval je k oblikovanju in uveljavitvi moderne arabske arhitekture na podlagi krajevne islamske tradicije.
Katarina Brešan
Goriški arhitekt Anton	tografij iz treh albumov zbirke
Laščak je večji del svoje-	Alinari, nekaj drugih posnetkov
ga življenja, na prehodu	iz iste zbirke ter album iz rimske
iz devetnajstega v dvajseto sto-	Akademije sv. Luke. Večinoma še
letje, preživel v Egiptu, med Alek-	neobjavljene fotografije,
sandrijo in Kairom. V Gorici in drugih italijanskih mestih, predvsem Rimu ter Neaplju, mu, kljub nekaterim naročilom, ni uspelo se uveljaviti. Zato je odpotoval v Aleksandrijo, kjer je pomagal pri obnovi mestnega središča, uničenega med angleškimi bombnimi napadi leta 1882. V Egiptu, ki je bil takrat del turškega cesarstva, je postal uspešen arhitekt.
Zbirka fotografij iz arhiva Alinari prikazuje izbor arhitektur, ki jih je sam Laščak uvrščal med najreprezentativnejša dela svojega opusa. Razstavljenih je 160 fo-
opremljene z originalnimi Laščakovimi pripisi, ki pa niso vedno točni, dokumentirajo enainštirideset arhitektovih projektov, med katerimi je bilo tudi nekaj nepoznanih, in predstavljajo doslej najbogatejšo zbirko njegovih del. Kljub temu je to le ožji izbor, saj poleg fotografij primanjkujejo predvsem tlorisi. Velik del dokumentacije je še nedostopen,
ISKANJE SMISLA V NESMISLU
Gregor Podlogar: Milijon sekund bliže. Ljubljana: LUD Literatura, 2006.
Že večkrat smo poudarili, da je pot sodobne poezije vedno bolj usmerjena k določenim »vrnitvam« h klasiki. Pa ne toliko v formalni zasnovi, kolikor v vsebinski plati, kije vedno bolj usmerjena v notranjost subjekta, v doživljanje človeka, v individualno razumevanje sveta, ki postane nato glasnik generacijskega premika.
Marsikateri sodobni slovenski pesnik se zato redko veže na kakšno avantgardistično strujo, nekateri pa radi v oblikah svojih poezij prevzamejo asindeton (brezvezje) in še kakšno drugo, bodisi oblikovno bodisi vsebinsko prvino, ki naj bi pričala o pretežni napredni usmerjenosti dotične poezije.
Eden izmed redkejših slovenskih 'avantgardistov’ je v tem smislu Gregor Podlogar, kije letosobjavil novo pesniško zbirko Milijon sekund bliže. Če je v prejšnjih zbirkah Naselitve (1997) in Vrtoglavica zanosa (2002) Podlogar najprej iskal svojo pot v tradiciji, nato spreobrnil svoje iskanje v novejšo smer, je v pričujoči zbirki enkraten v svoji pesniški govorici, sintaktično razvezani in zato avantgardno usmerjeni, vsaj formalno.
Pesnik z več medvrstičnimi premolki in spreminjanjem velikosti pisave ustvarja besedilo, kije na prvi pogled raz-streseno (kar nam prefinjeno pokaže tudi naslovnica zbirke) in v počasnem ter monotonem ritmu oznanja pogled na svet in stvarstvo, ki niha med brezupnostjo in nesmislom ter redkimi svetlimi trenutki.
Interpretativni potencial Podlogarjeve poezije je prepuščen bralcem in kritikom, vendar s
C
o
• ^ -D N O
Q£
pripisom, daje Podlogar tisti, ki svojega bralca ustvarja: “Moje pesmi so seštevek tega, kar nisem / za druge.’’ (Jojo).
Povzeti v nekaj besedah to poezijo postaja torej težko. Namišljeni reizem Podlogarjevih pesmije seveda le krinka, za katero se skrivajo zanimive metaforizacije. Če je včasih pesnik izrazito stvaren: “ura je 12:17 temni oblaki prekrivajo nebo/sosed je na ograji na hodniku razobesil perilo’’ (Sladka Amerika), je v isti sapi ta realnost povzetek za notranje dogajanje, ki ostaja skrito, neprepoznavno, vsaj na prvi pogled, a pristno v izražanju nekega iskanja smisla v nesmislu, ki se večkrat kaže ta ko nesmiselno, da ga je težko prenašati, kaj šele razumeti: “Kdo je danes podaril vreme / Nevihte Potrebujemo sonce iz tvojega žepa / Jaz sem zadolžen za dihanje”
(Kdo je danes). Jezik Podlogarjevega lirskega subjekta je zato čisto in često avantgarden. Ne razlaga, le niza vse instance, o katerih bi morali bralci sami sklepati, kaj se za njimi skriva.
Iskanje smisla se s tem prenaša, kakor pingpong žogica s subjekta na bralca in nazaj. Tisti, ki bere, je soudeležen v pesnikovi igri vlog. Iščeva v dveh, subjekt in bralec, trpiva v treh (namenoma uporabljam slovnično nepravilno obliko), obema se pridruži še pesnik, alter ego lirskega subjekta. Ko Urban Vovk na zavihku zbirke zapiše, da si “pesnik prizadeva izraziti dojemanje obilnih snovnih in jezikovnih zanosov ter se s tem najbolj čvrsto oprijeti vrtoglavo zanosne življenjske stvarnosti današnjega
akterja na globalnem odru medsvetovnih konstelacij”, razumemo to trditev kot univerzalno uperjeno poezijo nesmisla, ki išče in ponuja smisel.
Ta smisel pa je najti predvsem v iskanju nekega življenja, ki bi bilo vredno; ki bi ne bilo samo meteoritsko padanje skozi čas in prostor, ampak smiselno in potrebno potovanje s končnim ciljem.
Tega Podlogar nam ne izda, v njegovi situacijski poetiki pa lahko razberemo, da je subjekt v primežu medsvetovnih odnosov, trpeči osebek, ki skuša na vsak način odnesti celo kožo pred divjimi grabeži velesil zgodovine: “šteje edino, kako voziš, poleg stripovskih junakov, / na odprtem, v zamaknjen svet nasilja in ljubezni, / vsenaokoli stvari, mrak in besede, ki letijo v nebo” (Nevihta).
Smisel iskanja je torej v iskanju samem, smisel življenja pa v življenju samem, ki ni podvrženo volji večjega, ampak je samosvoje in svobodno. Tako se Podlogar zaobrne proti vsem avtoritetam sveta, a ne revolucionarno, temveč skoraj razočarano. Kot da je čas nove stvarnosti, ki jo vsak avantgardizem prinaša s seboj.
Če bo bralec našel smisel Podlogarjevega pisanja, mu bo branje v užitek.
Pesnik namreč ne ponuja “poceni” pesniške zbirke, ampak čisto premišljeno, enkratno ugotavljanje, da “nekaj na tem svetu ni v redu, mi se pa vtem vrtincu ne znajdemo najbolje". Pa še resje!
David Bandelli
Gregor Podlogar
Tek za zmajem Khaleda Hossei-nija.
Pamukov roman Ime mi je rdeča se dogaja v 16. stoletju v Carigradu, ko sultan naroči, naj se napiše knjiga o veličini Osmanskega cesarstva. Berger je povedal, da je branje romana kot "sprehajanje po umetelno izdelani orientalski preprogi in razbiranje njenih vozlov, ob tem pa bralec doživlja tudi estetsko ugodje zgodbe". Pamukov roman je v slovenščino prelil Uroš Kalčič. Roman Umberta Eca Skrivnostni plamen kraljice Loane pripoveduje o šestdesetletnem Yam-bu, ki se po možganski kapi spopade z izgubo spomina. Kot je povedal Vasja Bratina, ki je knjigo prevedel v slovenščino, je najnovejši Ecov roman za Eca v
dogodivščinam naproti... Ova-ska je med razlogi za uspeh Paasilinne, ki je že tri desetletja najbolj bran pisatelj na Finskem in že dve desetletji tudi najbolj prevajan finski avtor, izpostavila njegovo izjemno človeško toplino, s katero obravnava vse stvari človeškega bivanja in veliko mero "simpatičnega humorja". Roman Tek za zmajem je prvenec v ZDA živečega afganistanskega izgnanca Khaleda Hosseinija, ki je roman napisal v angleščini, v slovenščino ga je prevedel Radovan Kozmos. Kot je povedal Berger, po romanu že snemajo film.
Hosseini popisuje Afganistan skozi zavest Afganistanca, in sicer v obdobju od sredine 70-ih let do padca talibanskega režima leta 2002.
www.glasbenamatica.com
Orl
glasbena ilTi matica
SLOVENSKI
OKTET
ob 55. letnici ustanovitve
7. december 2006, ob 20.30 Kulturni dom, Trst
TRST/TRIESTE ul./via Montorsino, 2 - 040/418605 GORICA/GORIZIA Corso Verdi. 51 -0481/531508 SPETER/S.PIETRO AL NATISONE ul./via Alpe Adria, 69 - 0432/727332
[Slčs
snr>
Simon Gregorčič ob 100-letnid smrti
f*
Ti učenost s krepostjo združi, kot sonce strinja luč in moč, s tem domovini zvesto služi, neutruden zanjo dan in noč.
V srca ljubljenih rojakov sej seme plemenitih rož, da bomo narod poštenjakov, da bomo narod vrlih mož.
ib
[L
(Slovo in naročilo)
da
NOVI
GLAS
Goriška Mohorjeva družba / Predstavitev knjižne zbirke
Novo in bogato branje za vse police
Predstavitev knjižne zbirke Goriške Mohorjeve družbe je vsakoleten jesenski "obred", in vendar prinaša vsakokrat nekaj novega. To je na krstni predstavitvi nove zbirke goriške založbe povedal njen predsednik msgr. Oskar Simčič v prostorih galerije Ars na Travniku v ponedeljek, 27. novembra. Pozdravil je vse goste, še zlasti gen. konzula RS v Trstu Jožeta Sušmelja, saj "nam daje čutiti, da je tudi naša stvarnost v srcih vseh Slovencev."
Koledar
Koledar za leto 2007, šestinse-demdeseti po vrsti, prinaša veliko prispevkov o življenju in delu Slovencev v Italiji ter s tem dokazuje, da je naša skupnost res
živahna, je povedal urednik dr. Jože Markuža. Gre za članke verske, zgodovinske, družboslovne, poljudnoznanstvene in leposlovne narave, s katerimi potrjuje svojo nenadomestljivo vlogo zapisovalca pomembnih dogodkov domačih družbenopolitičnih premikov ter delovanja številnih ustanov, organizacij in društev v našem zamejstvu. Koledar opozarja tudi na jubileje zaslužnih osebnosti ter se spominja zaslužnih oseb na verskem in kulturnem področju, ki so nas v minulem letu zapustili. Okrog 60 zapisov na 256 straneh je prispevalo več kot 50 avtorjev iz zamejstva in Slovenije, opremila ga je Magda Starec Tavčar. Ilustratorka je pove-
dala, da je bilo to delo zanjo nov izziv; v koledarskem delu pa je želela izraziti značaj vsakega meseca, kakor ga sama doživlja. Tereza Srebrnič: V objemu sončne Afrike
Posebno delo-pričevanje je letos posvečeno pripovedi goriške učiteljice, ki bo s svojo misijonsko izkušnjo v Maliju in Zambiji gotovo pritegnila bralce. "Izkušnja mi je spremenila življenje," je rekla, saj so se ji njene dotedanje vrednote obrnile na glavo. Junaki njene knjige so preprosti ljudje, ki so ji prirasli k srcu. Nimajo hrane, oblek in najnujnejšega, in vendar imajo nekaj, kar nam manjka: veselje do življenja. "Skušali smo izboljšati njihovo življenje, pri
tem pa sem se obogatila tudi jaz." Kljub številnim, tudi hudim vsakdanjim težavam ohranjajo Afričani radoživost, ki nam je lahko v zgled. Vse te njene spomine dopoljnjujejo številne fotografije, ki jih je avtorica med bivanjem v Afriki sama posnela. Knjigo je oblikovala Mirjam Simčič, ki se ji je avtorica na predstavitvi srčno zahvalila.
Danijel Čotar: Domače sirarstvo za zabavo in zares
Knjiga je napisana kot priročnik za izdelavo sira, namenjen začetnikom, ki želijo doma izdelati jogurt ali hlebček sira, pa tudi izučenim sirarjem. Avtor, ki je bil dolgo let strokovni svetovalec za sirarstvo v naši deželi, se na strokoven in hkrati duhovit način loteva vprašanj, ki so povezana s sirarstvom in z mlečno predelavo nasploh. Za izid knjige se je Čotar zahvalil založbi in izdajatelju, prof. Mariji Češčut, ki je nastanek dela "spremljala, spodbujala in obzirno usmerjala", ženi Marilki, ki ga je pri pisanju prenašala, tudi ko je bil "si-
ten in malodušen", ilustratorki Danili Komjanc, ker je izdelala 50 risb po njegovi želji, ki so razbremenile "znanstveno in strokovno strogost dela", sinu Milošu in - "po primorsko" - njegovi punci Alenki, ki sta rokopise pretipkala, "dragi svakinji Ivi Koršič", ki je razčiščevala jezikovne dvome, Franku Žerjalu, ki je "kot babica ob rojstvu otroka" spravil skupaj besedila, fotografije in risbe, in še tiskarni Grafica Goriziana, ki dela "vestno in strokovno". Na 39 poglavij je 11 posvečenih nestrokovnim premišljevanjem o mleku in siru, tako da bo v knjigi vsakdo našel kaj zase. "Zadovoljna sem, ker je avtor zadovoljen," je dodala Danila Komjanc, ki je tudi v tem delu našla možnost se ustvarjalno izraziti.
Miroslava Leban: Mravlja hoče v živalski vrt
To je prvenec tržaške avtorice, ki je svoje pravljice občasno objavljala v mladinskih revijah ali pa jih je pisala za tržaški radio. Knjiga prinaša 12 zgodb, v katerih se s prikupnimi ilustra-
cijami Paole Bertolini Grudina spletajo pripovedi o domačih in gozdnih živalih, od žuželk in ptic pa do afriških velikank, ki se prav tako kot ljudje spopadajo z velikimi problemi. "Živalski svet mi je posebno blizu," je na predstavitvi povedala avtorica, po rodu iz Tolmina. Posebno vesela je bila ilustracij, ki se z zgodbicami ujemajo, "da bolje se ne bi mogle". Veliko zadoščenje pri opravljenem delu je izrazila tudi ilustratorka Paola Bertolini Grudina, ki se je za oblikovanje knjige zahvalila možu Walterju. Dodala je še, da mora biti danes ponudba pestra, če hočemo, da bodo otroci še segali po knjigah. To je nadvse pomembno, saj, kot je opomnil msgr. Simčič, "je otroški pogled osnova vseh drugih pogledov. Če ta zmanjka, postanemo suhoparni!" Mohorjani so v sredo, 29. t.m., predstavili zbirko na 22. knjižnem sejmu v Ljubljani, v četrtek, 30. t.m., pa bo ob 18. uri predstavljena v Tržaški knjigarni v Trstu.
DD
ilustrirala paola bertolini gRudina
Danijel Čotar
omace sirarstvo
za zabavo in zares
Goriška Mohorjeva družba
KNJIŽNA ZBIRKA 2007
GORIŠKA MOHORJEVA DRUŽBA, TRAVNIK 25, GORICA, TEL 0481533177, FAX 0481548276, E-MAIL MOHORJEVA@ADRIACOM.IT, MOHORJEVA@GMAIL.COM
r~
MIROSLAVA
LEBAN MRAVLjA I
MOČE,
V živalski
VRT
H)olite jih pri Jo/nam zupnilu in poverjenilili ter v Jom&lil Ljijarnal!
Koledar Goriške Mohorjeve družbe za leto 2007
Danijel Čotar: Domače sirarstvo za zabavo in zares
Miroslava Leban:
Mravlja hoče v živalski vrt
obj
emu
sončne Afri ke
Tereza Srebrnič:
V objemu sončne Afrike
NOVI
GLAS
Zveza cerkvenih pevskih zborov
Uspela revija Pesem jeseni
Pevski zbori so marsikje postojanke slovenske pesmi in besede ter kulturnega delovanja. Za Zvezo cerkvenih pevskih zborov (ZCPZ) pa je pomembno podpirati prav to kapilarno prisotnost na teritoriju. To je sintetično sporočilo letošnje jesenske revije pevskih zborov, ki jo pod naslovom Pesem jeseni prireja omenjena tržaška Zveza. Gre za tradicionalno jesensko pevsko srečanje, saj je ZCPZ prvič zbrala zbore leta 1966, od tedaj pa udeležba potrjuje, da za to ljubiteljsko kulturno dejavnost vlada veliko zanimanja.
Tako je bilo tudi v nedeljo, 26. novembra, ko je na odru občinskega gledališča France Prešeren v Boljuncu nastopilo osem pevskih zborov. Letos so se zbrali z znamenju Marija Kogoja, ki je umrl v Ljubljani pred 50 leti in
ki jih vodi Ivo Kralj in ki so tudi letos s svojim petjem ogreli srca ljubiteljev narodne pesmi. Združeni mešani zbor Skala-Slovan iz Gropade in Padrič pa je pod vodstvom Hermana Antoniča izvajal zanimivo izbran program. Prvič je na reviji nastopil v razširjeni postavi združeni MePZ Repentabor, ki povezuje navdušene pevce iz vasi z obeh strani meje okrog Tabra. Pod vodstvom Loredane Guštin so suvereno predstavili svoj program. Tomaž Susič, ki je povezoval večer, je nazadnje napovedal MePZ Mačkolje. Pod vodstvom Andreje Štucin je živahno in ubrano ponudil svoj program ter se toplemu aplavzu oddolžil z milim dodatkom.
Jesenska revija ZCPZ je torej potrdila svoj pomen in vlogo na področju zborovske kulture na
Simona Gregorčiča, goriškega slavčka, ki je umrl pred 100 leti in ki s svojimi verzi še vedno nagovarja skladatelje in pevce. Revijo je uvedel MeCPZ iz Sv. Križa, ki je letos nastopil pod novim vodstvom g. Aleksandra Osojnika, kar daje upati v obnovo tega zbora. Sledil je nastop openskega zbora Sveti Jernej, ki je pod vodstvom Janka Bana predstavil Kogojevo Ko poje zvon in dve Vrabčevi priredbi na Gregorčičevo besedilo. Prvič na tej reviji je zapel MoPZ Upokojencev iz Brega, ki ga vodi Edvin Križmančič, sledil pa je programsko osvežujoč nastop ženskega zbora Prosek-Kontovel, ki ga vodi Marko Štoka. Od prve revije dalje so reden gost revije Fantje izpod Grmade iz Devina,
Tržaškem. Zvezo pa čaka še organizacija zanimive koncertne pobude v poklon Mariju Kogoju ob 50. obletnici smrti, saj prireja spominski koncert, ki bo 4. decembra v evangeličansko-lute-ranski cerkvi za staro pošto v Trstu.
V.J.
Prof. Mariji in dr. Metki Kacin ter ostalemu sorodstvu izrekamo občuteno sožalje ob izgubi brata, inž. Janeza Kacina UREDNIŠTVO IN UPRAVA NOVEGA GLASA GORIŠKA MOHORJEVA DRUŽBA ZADRUGA GORIŠKA MOHORJEVA
		Slovensko deželno gospodarsko združenje www.sdgz.it
letlanni		
		Unione regionale economica slovena
SVEČANA PROSLAVA		
	60-LETNICE	
	Slavnostni govori Kulturni spored Podelitev priznanj	
Degustacija krajevnih s		Decialitet
	5. decembra ob 20.uri	
	Kulturni dom Trst	
Toplo vabljeni vsi člani in slovenski podjetniki na praznik slovenskih gospodarstvenikov FJK		
ZVEZA CERKVENIH PEVSKIH ZBOROV prireja
v petek, 1.decembra 2006, v Marijanišču na Opčinah, predavanje etnomuzikologa Julijana Strajnarja na temo Pritrkovanje na Slovenskem.
Začetek ob 20. uri.
Vabljeni!
dobro." Msgr. Vončina se je v svojem nadaljevanju spomnil tudi tistih, ki zaradi bolezni in onemoglosti niso bili deležni verske svečanosti. "Tudi teh se moramo danes spomniti, tudi zanje moramo danes moliti, tudi k njim moramo danes stopiti. Zdravje nas ne sme narediti ošabne, ne pozabljive, ampak hvaležne in pripravljene za vse dobro Bogu v čast in bližnjemu v korist.” Obenem Marija pričakuje, da zdravimo tudi "bolezen sebičnosti, bolezen brezciljnosti, bolezen uži-vaštva, bolezen, ki nas odtujuje Bogu in človeku. Njen sin je dal življenje, da bi nas te bolezni odrešil, posebno še, ker ima ta bolezen daljnosežne posledice." Naša nebeška Mati se zaveda, da nam je ta bolezen lahko mnogo bolj usodna, in nas hoče pred njo obvarovati. "Zato nas tudi neprestano poziva k pokori in poboljšanju. Bodimo ji zato hvaležni in ne preslišimo njenih materinskih prošenj za nas. Vedimo, da nam hoče le dobro, in bodimo ji hvaležni za vse darove, ki jih prejemamo po njenem posredovanju. Pustimo ji", je sklenil msgr. Vončina, "da nam tudi ona spregovori, in skušajmo razumeti, kaj njeno srce pričakuje od nas."
IG
»i:w.imjiiT,i Minulo soboto
Gregorčičeva proslava s predstavitvijo knjige Majde Artač
Leto, ki se počasi izteka, je bilo tako rekoč v znamenju Simona Gregorčiča, enega najbolj priljubljenih slovenskih pesnikov. Da bi ga še posebej počastili, je društvo Finžgarjev dom ob stoletnici njegove smrti
25.	novembra zvečer v Finžgarje-vem domu priredilo Gregorčičevo proslavo.
Ker je prav v tistih dneh pri založbi Mladika izšla nova knjiga profesorice Majde Artač Šturman z naslovom "Rapsodija o goriškem slavčku", s podnapisom "Rože, biseri in antika v poeziji Simona Gregorčiča", so organizatorji vključili v proslavo tudi predstavitev te knjige. Zanjo je poskrbela literarna kritičarka, profesorica Vilma Purič. Knjigo v bistvu sestavljajo trije eseji, v katerih je avtorica izpostavila nekatere centralne elemente Gregorčičeve poezije, ki so ji posebno blizu in o katerih doslej niso bile še objavljene primerne analize. Gregorčičeve bisere večkrat zasledimo v verzih, uporablja pa jih v različnih smislih: nekje je biser povezan z ljudskim prepričanjem o drago-
cenosti in lepoti, drugod pa se oprime antičnega pojmovanja bisera, ki se navezuje na žensko otožnost in lunino srebrnino. S podobnim pristopom se je avtorica lotila metaforike cvetja v Gregorčičevi poeziji, ki ga je literarna kritičarkaVilma Purič označila kot sprehode med vrtovi poezije. V tretjem eseju pa avtorica opisuje vdor antike v poezijo, ki jo je Gregorčič pesnil praktično v zadnjih dihih svojega življenja. Avtorica se je v svojem posegu navezala tudi na današnji odnos med poezijo in mladimi. Mno-
gokrat jim ne pomeni več uživanja, ampak le neko obveznost, včasih dolgočasje. S svojo knjigo jim je skušala približati Gregorčiča, pesnika, ki je svoja čustva zapisal v besedi in si je s tem iskal prijatelja, ki bi ga poslušal tako v pozitivnih kot negativnih trenutkih svojega življenja. Predstavitvi knjige je sledil recital z naslovom "Srce mi je biserna školjka", ki so ga podali mladi recitatorji, solisti in cerkveni pevski zbor Sv. Jernej. Recitatorji so bili mladi višješolci Slovenskega kulturnega kluba Julija Berdon, Ro-
berta Busechian, Nastja Gherlani, Patriziajurinčič, Jure Kopušar, Valentina Oblak, Helena Pertot, Danijel Simonettig in Manuel Zotti-ch ter še pet najmlajših iz domače gledališke skupine "Tamara Peta-ros", Andraž De Luisa, Urška in Mojca Petaros, Jordan Trento ter Ksenija Vremec. Splet odlomkov Gregorčičevih pesmi o osebnih preizkušnjah, trpljenju, domotožju, ljubezni, vojni in domoljubju se je prepletal z uglasbenimi Gregorčičevimi pesmimi. Cerkveni pevski zbor Sv. Jernej je pod vodstvom Janka Bana zapel "Ne tožim" in "Rože je na vrtu plela" v priredbi Ubalda Vrabca ter Venturinijevo "Znamenje". V zadnji je solistično vlogo pela sopranistka Mojca Milič; samospeve "Srce človeško, sveta stvar" je zapel baritonist Marjan Škerlavaj, "Čolničku" tenorist Marjan Štrajn, "Ob zibeli" pa sopranistka Matejka Bukavec. Na klavirju jih je spremljala Martina Feri.
Naslednja pobuda društva Finžgarjev dom bo miklavževanje v torek, 5. decembra, ob 17h. Nastopila bosta otroška gledališka skupina "Tamara Petaros" s prizorčkom Lučke Susič "Pobeg igrač" in OPZ Vesela pomlad. Otroke bo nato obiskal sam sveti Miklavž.
Jure Kopušar
Foto Kroma
Imbim Izsledki čezmejnega projekta Portfolio
Celovito ogledalo učenčeve prehojene poti
V dvorani Zadružne kraške banke na Opčinah so v četrtek, 23. novembra, predstavili izsledke triletnega čezmejnega načrta evropskega sklada Interreg z naslovom Portfolio, mednarodno primerljivo spričevalo.
Gre za didaktično sredstvo, ki omogoča spremljanje rasti in razvoja otroka. Je torej neke vrste mapa oz. sistematičen opis učenčeve prehojene učne poti, ki ne sloni zgolj na 'vidni' razsežnosti posameznika, a se poglablja v značajske lastnosti otroka, v njegove miselne procese in delovne navade, želje, interese, v njegovo čustvenost
in dojemanje življenjske poti: skratka, vzgojitelji in starši lahko s Portfoliom zrejo malčku v dušo: sam otrok pa lahko preko tega sredstva zre v ogledalo svojega didaktičnega razvoja. Ravno zato sta uporaba in dostop do vsakega Portfo-lia podvržena strogi kontroli, saj je edini lastnik Porfolia otrok sam, odrasli so le skrbniki te mape. Tako je v uvodnem pozdravu obrazložila openska didaktična ravnateljica Stanislava Sosič Čuk, ki je naštela tudi vse izobraževalne ustanove, tako na tej kot na oni strani meje, ki so bile pri tem načrtu soudeležene: se pravi Didaktič-
ni ravnateljstvi na Opčinah in pri Sv. Jakobu, Deželni zavod za pedagoško raziskovanje Furlanije Julijske krajine, Osnovna šola Šmarje pri Kopru, Osnovna šola Pier Paolo Vergerio iz Kopra, Vrtec Mornarček iz Pirana in Zavod Republike Slovenije za šolstvo.
Tovrsten nov strokovni pripomoček zahteva s strani vzgojiteljev oz. učiteljev drugačen didaktični pristop; tudi otrok je pri tem snovanju aktivno soudeležen. Opensko in šentjakobsko didaktično ravnateljstvo sta se pred dvema letoma s tem načrtom vključili v reformo šolskega sistema, ki jo je zasnovala nekdanja italijanska ministrica Morattijeva. Čeprav je nato prišlo do zamenjave vlade in posledično šolske politike, so se v vrtcih odločili, da bodo prakso Portfolia nadaljevali.
Na informativnem sestanku na Opčinah so bili prisotni glavni snovalci načrta, ki so s konkretnimi primeri dokazovali prednost tovrstnega didaktičnega pristopa. Svoj pogled so med drugimi ponesle Jasna Škarič z Zavoda za šolstvo Republike Slovenije in Urška Sitar. Slednja je natančno opisala razvoj načrta in dejala, da je Portfolio žel velik uspeh tako med vzgojiteljicami kot med malčki. Skupino, ki je izdelala Portfolio za učence osnovnih šol, je vodila Marija Lesjak, ki je ravno tako podčrtala kakovost novega didaktičnega pripomočka, o katerem je dejala, da je sredstvo izredne dinamične narave, saj se stalno spreminja in nadgrajuje. Na srečanju so pristojni pri načrtu tudi napovedali, da bodo zbrano gradivo pripravili za tiskano izdajo, ki bi morala 'preplaviti' šole prihodnje leto.
IG
Foto Kroma
po njenem posredovanju", je dejal msgr. Vončina v svoji ho-miliji. "Gotovo je, da je zdravje velik Božji dar. Kot vsak dar, ki nam prihaja od dobrega Boga, ima tudi ta dar svoj pomen, pa tudi svoj namen. Pred Bogom smo zato odgovorni, kako njegove darove uporabljamo. Vemo, da isto stvar lahko uporabljamo za nekaj dobrega ali na žalost tudi za nekaj slabega. Lahko smo pri tem sebičneži, ki mislijo nase, lahko pa ti darovi postanejo v pomoč in blagoslov drugim, ki morda trpijo, ki morda sami nimajo zdravja, ki so celo poklicani, da Bogu služijo s trpljenjem in boleznijo, da v nas zbudijo več sočutja in pripravljenosti za vse
Slovensko pastoralno središče
"Bodimo hvaležni Materi Božji!"
Tudi letos je velika množica slovenskih vernikov ob prisotnosti narodnih noš z občutenim duhovnim zanosom počastila praznik Marije od zdravja. Kot običajno je bila cerkev sv. Marije Velike, ki se dviga za Velikim trgom v Trstu, skoraj pretesna, da bi lahko sprejela vse, ki so se odzvali na vabilo Slovenskega pastoralnega središča in za katere je 21. november prav poseben datum. Ravno na ta dan tržaški verniki obhajajo spomin na slovesno pontifikalno mašo iz leta 1849, ki jo je daroval tedanji škof Bartolomeo Legat. Slednji je v imenu celotne mestne verske skupnosti izkazal svojo hvaležnost Mariji, saj je takrat tudi v Trstu razsajala smrtonosna kuga, ki je prav v začetku novembra popustila svoj hudi smrtonosni objem.
Ubrano petje Marijinih pesmi združenega zbora Zveze cerkvenih pevskih zborov, ki ga vodi
Edi Race, je tako tudi tokrat uvedlo v slovesno bogoslužje, ki ga je daroval škofov vikar za Slovence msgr. Franc Vončina ob somaševanju msgr. Marija Ger-dola in g. Dušana Jakomina. "Danes smo se zbrali v tem svetišču, da se ponovno zahvalimo nebeški Materi za vse darove, ki smo jih prejeli od dobrega Boga
NOVI
FURLANSKA CESTA
//
Po usadu kopica polemik
Kar se je zgodilo, me ne preseneča!"
preko Krasa in Tržiča do Furlanije. Obalne ceste tedaj še ni bilo." Po drugi svetovni vojni so bile družbene dinamike podvržene milosti in nemilosti tehnološkega napredka. "Z razvojem motornega prometa so se stvari korenito spremenile", je povedal gospod Sva-gelj, ki se še danes spominja, kako so si stari avtobusi in prve Fiatove 'uspešnice' začeli polagoma 'lastiti' Furlansko cesto. Vse večji promet in redne j še povezave z mestom so privedle do tega, da je po eni strani postalo pešačenje po cesti vedno bolj nevarno, po drugi pa, da so domače majhne trgovine začele zgubljati svoje stranke. Do leta 1948-50 je Furlanska cesta ostala makadamska, "zavezniška vojaška uprava pa je nato cesto asfaltirala". In to dokaj grobo, saj so asfalt kar položili na spodnjo plast, tako da se je cestišče dvignilo za nekaj centimetrov, kar je povzročilo nič koliko težav odtoku deževnice. "Neprimerno je bila urejena kanalizacija, ki ne dopušča, da bi se vode iztekale: v jesenskem času je ta problem še toliko bolj občutiti. Obenem nekateri potoki močno narasejo, ko dežuje. Naš predel se namreč nahaja tik pod Krasom in menim, da se podtalno kraško vodovje nenehno vsiljuje v ta naš barkovljan-ski rob.
Voda večkrat tudi vdira v domove, zidovi so na kritičnih točkah podvrženi hudim pritiskom in v šibkih krajih pride tudi do usadov", kot smo pač vedeli. Nove plasti asfalta so s časom prekrile stare, tako da je cestišče postalo vedno višje. "Domačini, ki živijo na Furlanski cesti, so vseskozi opazovali kritičnost nekaterih predelov in pristojne oblasti nenehno obveščali o morebitni nevarnosti ter jih rotili za potrebne posege", je dejal gospod Švagelj in dodal, da so pristojni uradi pritožbe Barkovljanov sicer vzeli v poštev in storili, kar je bilo v njihovih močeh oz. v njihovih finančnih zmogljivostih.
Igor Gregoii
DOLINA
J Državna srednja šola Simon Gregorčič
Goriški slavček v srcu dolinskih otrok
za njegove prelepe speve". Dolinska županja je obenem poudarila pomen uporabe materinega jezika in svoj poseg takole sklenila: "Še naprej iščite v svojih srcih in biserov boste odkrili še in še".
Sklepni del programa je bil prepuščen oktetu Simon Gregorčič iz Kobarida, ki je učencem, njihovim staršem in učnemu osebju ponudil kar nekaj skladb, ki so nastale na podlagi Gregorčičevih verzov.
Državna srednja šola Simon Gregročič iz Doline je v petek, 24. novembra, z lepo proslavo počastila spomin na goriškega slavčka ob 100-letnici pesnikove smrti. Šolski recitaciji dijakov in krajšemu nastopu šolskega pevskega zbora je sledil priložnostni nagovor dolinske županje Fulvie Pre-molin, ki je pred številnim občinstvom staršev in sorodnikov dijakov dejala, da je bil Gregorčič človek-melanholik: "Nasprotoval je usodi, ki je tlačila slovenski narod. Iz pesnikove narodnostne in osebne bolečine se je rodil navdih
Foto IG
Slovensko deželno gospodarsko združenje
60 let in naprej
Slovensko deželno gospodarsko združenje praznuje letos 60 let delovanja. Osrednja proslava bo v torek, 5. decembra, ob 20. uri v Kulturnem domu v Trstu. Pomembni jubilej predstavlja priložnost za obeležitev organizacije in slovenskega podjetništva v Italiji, a tudi za potrditev dragocene vloge povezovalca dveh gospodarskih realnosti:
Dežele FJK in Slovenije.
V zadnjem obdobju smo pri SDGZ zabeležili obisk slovenskega ministra za promet Božiča in ministra za lokalno samoupravo in regionalni razvoj Žagarja, skupaj z deželnim odbornikom Iacopom. Ob 60-letnici je organizacija priredila ta teden na Padričah posvet za gradbenike in načrtovalce FJK o predpisih in pravilih
za gradbena dela v Sloveniji, čez dva tedna pa bo podoben strokovni posvet priredila v Ljubljani za slovenske gradbenike, ki želijo delovati v Italiji. Omeniti je treba učinkovite tehnične storitve podjetja Servis, ki pomaga članom pri vsakodnevnem poslovanju in v boju z birokracijo, a tudi tradicionalne sindikalne usluge, ki jih SDGZ nudi posameznim članom in sekcijam, ter nove funkcije, ki jih izvajajo povezane strukture, podružnice v Gorici in Čedadu, podjetje
za evropske čezmejne projekte Euroservis ter Servis Koper v Sloveniji. Na osnovi pričakovanj in predlogov lanske strateške
Obvestilo
Slovenska Vincencijeva konferenca in Klub prijateljstva toplo vabita k duhovni pripravi na Božič, ki bo v četrtek, 14.decembra pri šolskih sestrah pri sv. Ivanu, ul. del le
Doccie 34 v Trstu. Začetek ob 16. uri s sveto mašo. Sledilo bo družabno srečanje.
Darovi
V drag spomin na inženirja Janeza Kacina darujeta Hilda in Julka 100,00 evrov za Sklad Mitja Čuk.
TRŽAŠKA KNJIGARNA in GORIŠKA MOHORJEVA DRUŽBA vabita na predstavitev
KNJIŽNE ZBIRKE GORIŠKE MOHORJEVE DRUŽBE ZA LETO 2007
v četrtek, 30. novembra 2006, ob 18. uri
Tržaška knjigarna, ul. Sv. Frančiška 20, Trst
RADIJSKI ODER vabi na
ROS8
RADIJSKI ODER 1946 2006
PROSLAVO OB 60-LETNICI USTANOVITVE
v soboto, 2. decembra, ob 20.30 v Narodnem domu, ulica Filzi 14
Spored večera:
Pozdrav predsednika Video Radijski trakovi ljubezni 4. natečaj za izvirno radijsko igro - nagrajevanje Predstavitev knjige "6 zapisanih trakov"
Podelitev odličja Republike Slovenije gospe Marjani Prepeluh
Sodeluje Trio flavt Glasbene matice
SLOVENSKA GLASBENA SOLA IN SLOVENSKO PROSVETNO DRUŠTVO MAČKOUE
vabita na koncert
V PRIČAKOVANJU BOŽIČA
v nedeljo, 3. decembra 2006, v cerkvi sv. Jerneja apostola v Mačkoljah, s pričetkom ob 17. uri
Koncert bo oblikoval dekliški pevski zbor Sirene iz Domžal
ZVEZA CERKVENIH PEVSKIH ZBOROV vabi na
vokalno-instrumentalni koncert
POKLON MARIJU KOGOJU
ob 50. obletnici smrti
Soliste, mešani zbor in godalni orkester vodi m. Adi Danev
Ponedeljek, 4. decembra 2006, ob 20.30 Evangeličansko-luteranska cerkev na trgu Panfili
Znamke vseh vrst
Dragi prijatelji misijonov, iskreno se Vam zahvaljujem za vse znamke in telefonske kartice “Telecom”, ki sem jih prejel v tem letu za misijonske potrebe. Z vašo zavzetostjo in pomočjo se ta akcija še nadaljuje, zato se še enkrat toplo priporočam vsem tistim, ki bi radi na ta način pomagali našim skrbnim misijonarjem.
Obenem pa želim vsem veliko veselja za božične praznike, naj nam novorojeno Dete prinese mir in naj nas ta mir in veselje spremljata skozi vse leto 2007.
Moj naslov je: Saksida Franc, ul. Biasoletto 125, 34142 Trst = Trieste, Italija
Zato je SDGZ "proslavilo” 60-letnico tudi z ambiciozno pobudo, s Projektom za razvoj podjetništva, s katerim naj
S
let/anni
ankete SDGZ - Coman je bila letos posebna skrb namenjena prihodnosti.
bi mlade približali gospodarstvu ter ustvarili pogoje za povečanje števila
podjetnikov v naši stvarnosti.
Svečana proslava 60-letnice SDGZ obsega kulturni spored, ki ga bodo obogatili ugledni gostje, podelitev priznanj zaslužnim članom in degustacijo krajevnih specialitet, ki jo bodo ponudili včlanjene gostilne, pekarne in proizvajalci. SDGZ vabi vse člane in slovenske podjetnike, da se udeležijo skupnega praznika slovenskih gospodarstvenikov iz FJK.
DED
Borivoj Švagelj (foto IG)
stva; tudi kolesarji se radi vzpenjajo po rahli cestni vzpetini, od katere je za vsakim ovinkom razgled na Jadransko morje lepši in lepši. Furlanska cesta je tako speljana, da se vožnja po njenih ovinkih pri mladih voznikih rada spremeni v rellyjevski izziv, kar gotovo gre na škodo ostalim voznikom, 'pilotom' samim in pešcem, ki morajo hoditi kar po cestišču, sa['furlanska' pločnikov ne pozna. Ce k prometu dodamo še parkirane avtomobile, ki dodatno zožijo že itak ozek cestni pas (a to je drug kočljiv problem, ki se ga na tem mestu ne bomo lotili), z lahkoto dojamemo, da je
ki se za las ni spremenila v pravo tragedijo. V nedeljo, 19. novembra, se je malo pred 13. uro nekaj metrov po Rumeni hiši v smeri proti Trstu gmota zemlje pod cestiščem odtrgala od celote in po strmem pobočju zdrsnila navzdol proti potoku Bovetu: na mestu je ostala le rahla plast asfalta, pod katero je nastala praznina.
Lep in krhek ta predel naše Tržaške! Tako bi lahko povzeli komentar, ki nam ga je ponudil gospod Borivoj Švagelj, čigar hiša stoji nekaj metrov od usada. K njemu smo se podali, da bi kaj več izvedeli o preteklosti Furlanske ce-
bo prenaša. "Furlansko cesto so speljali Francozi pred 200 leti in za tedanje čase je bila ta makadamska prometnica dobro zgrajena. Do prve svetovne vojne je bila edina pot, ki je peljala iz Trsta
Furlanska cesta je še danes ena glavnih prometnic, ki povezuje mesto z zahodnim Krasom. Po njej se dan za dnem vozijo številni (oz. prekomerni?) avtomobili, mopedi, avtobusi, tovornjaki in druga prevozna sred-
problematika te prometnice skoraj na dnevnem redu krajevnega časopisja in javnih pristojnih uradov.
Pred nedavnim si je Furlanska cesta priborila naslovnico naših časopisov zaradi nove 'nevšečnosti',
ste in o težavah, ki jih je v vseh teh letih povzročila domačinom. "Kar se je zgodilo, me ne preseneča", je dejal gospod Švagelj, ko smo prekoračili prag njegovega doma. Pogovor je včasih prekinil ropot strojev, s katerimi so delavci že začeli zasilno sanacijo cestišča s postavitvijo temeljev za Baileyev most, ki bo služil vsaj za začasno premikanje prometa.
"Usad se sprva ni zdel tako hud, ko pa je prišla na mesto civilna zaščita, je bilo videti, da je položaj zelo zaskrbljujoč, saj so vodne cevi, električna in plinska napeljava ostale odkrite", nam je povedal gospod Švagelj, ki razloge za tako škodo označuje predvsem v nesmotrnem posegu človeške roke v okolje, ki prekomerne slabe prenovitvene ukrepe sla-
12 30. novembra 2006	Primorska	/	Aktualno
NOVI
GLAS
Kakovosten nadomestni most odpira vrata kotlini pod Mangartom
Vlada izpolnjuje obljube
VIDA VALENČIČ
KO SE DOTAKNEŠ OSEBE
Medicina niso le številke!
Pred kratkim so mi povedali zgodbo, ki mi je jasno pokazala, kako se je včasih treba boriti proti "vsiljenim" zdravniškim posegom in izbirati življenje.
42-letna ženska, s krepkim presežkom idealne teže, se po več letih neuspelih poskusov presrečna zglasi pri svojem zdravniku: "Končno sem zanosila! Z možem sva res iz sebe!” Zaradi znatno prekomerne teže in vse prej kot rosnih let za prvo nosečnost ji zdravnik svetuje redno obiskovanje ginekološke ambulante, da bi bila tako lahko vseh devet mesecev pod redno zdravniško kontrolo. Ženska, v vsej radostni vznesenosti, vstopi v ambulanto. Mož jo čaka v sprejemnici, presrečen v uvajanju samega sebe v novo življenjsko vlogo. In potem ginekolog in njegove besede.
Nos, prilepljen na papir z rezultati analiz, podatki o teži in starosti. "Gospa, dobro, nobenega problema ni. Že čez nekaj dni Vas bodo lahko sprejeli v bolnišnici". "Zakaj pa v bolnišnico?" "Ja, gospa, da opravite splav. Vaša krepko prekomerna teža, vaša starost, rezultati izvidov, ki nikakor niso razveseljivi, vse to pomeni 0,9% možnosti, da se otrok rodi s kako hibo". Pa vendar ostaja možnost vseh preostalih odstotkov! Ženska se je takrat odločila, da bo sledila samo svoji in moževi radosti, nosečnost je speljala do konca, danes pa živi na tem svetu dvajsetletno dekle, ki mu je ime Gioia ravno zaradi prepričanja neke prekomerno težke 42-letne matere, da medicina niso le številke.
Druga zgodba. Vračamo se s celodnevnega dela. V kombiju si izmenjaš nekaj besed, včasih je pogovor tekoč, včasih pa se omeji le na bistveno, izvisi nekje v zraku, tako da misli vsakogar vzletijo proti različnim pogledom in svetovom. Tokrat se zaustavimo ob različnih žrtvah, ki jih
vasM
%
moramo delati v življenju. Ko kolega spregovori o že nekajletnem skrajno napornem vsakdanjiku, si ne morem kaj, da bi se ne načudila in obnemela od občudovanja. Vsakdanjik tega mojega starejšega kolege že vsaj dve leti poteka takole: osemurni delovnik, po delu takoj na večerne lekcije, da zaključi šolanje, ki ga je v mladih letih opustil. In tako do pol enajstih zvečer. Vsak dan, od ponedeljka do petka, ob vikendih pa presnavljanje vsega naštudiranega čez teden. "V tem obdobju sva se s sinom neverjetno zbližala. V istem letu sva se pripravljala na maturo, oba sva študirala kot nora, delila sva nervozo in nasvete".
Prav gotovo je trdna odločenost očeta, da spelje do konca to, kar je zaradi tega ali onega razloga v življenju pustil nedokončano, močno vplivala na sina, ki ga je začenjal gledati z drugačnimi očmi. Živo se spominjam svojih dveh starejših kolegov iz univerzitetnega obdobja, petdesetletne Luise, borbene sindikalistke italijanskih železnic v pokoju, ki si zaradi revnih družinskih okoliščin ni mogla privoščiti študija in je morala na izpolnitev te želje počakati nekaj desetletij, pa družinskega očeta in obenem uslužbenca vnekem podjetju, ki je takoj po službenem urniku privihral na lekcije. S svojimi podočnjaki je žalostno potožil, da ga otroci ne bodo več prepoznali in da mu je žena dala ultimatum, naj v pol leta napravi izpite in napiše diplomsko nalogo ali bo zakona konec. Ko mi zdaj drug kolega, toliko let kasneje, govori o vsakdanjiku osebe, ki si je zadala kot cilj, da konča prekinjeno šolanje, si ne morem kaj, da ne bi pomislila, kako železno voljo ima, kako globoko je moral občutiti to vrzel v svojem življenju. In ne nazadnje, kako močna mora biti praktična in moralna podpora življenjske sopotnice in otrok, da izpelješ to nalogo do konca.
Zamejska književnost
Od pripovedništva do dramatike
Tržaški pisatelj Dušan Jelinčič je v svoji 20-letni zavezanosti literaturi, njegov prvenec Srečanje nikjer je izšel leta 1985, ustvaril bogat pripoved-niški opus. V zadnjem letu pa se mu pridružuje še dramatika, in sicer z nagrajeno monodramo (literarna nagrada Prem za leto 2005), ki je izšla letos pod naslovom Aleksander od kresnic kot dvojezična slovensko-italijanska knjiga, in z dramo Upor obsojenih. Slednjo so postavili na oder tržaškega SSG lansko leto, na knjižne police pa bo prispela z obširnim uvodom zgodovinarke dr. Milice Kacin Wohinz. Drama Upor obsojenih je pionirsko delo, saj prvič literarizira zamolčevano snov tigrovcev - načrt atentata na Mussolinija leta 1938 v Kobaridu. V njej je avtor upodobil resnične ljudi, ki so se v prelomnem obdobju slovenske in obenem svetovne zgodovine odločili za slovensko samobitnost in z uporom, z lastnimi življenji pričali za svoj ideal.
Po šestnajstih letih pa prihaja med slovenske bralce ponatis prvega Jelinčičevega romana Zvezdnate noči, ki je bil ob prvem izidu takoj razprodan in ki je trenutno ena največkrat nagrajenih slovenskih knjig, prvič s slovensko nagrado vstajenje, kar štirikrat pa s prestižnimi italijanskimi nagradami (ITAS Trento, Bancarella Šport, častna plaketa CONI, Giuseppe Acerbi); knjiga je namreč izšla leta 1994 tudi v italijanskem prevodu.
Z Zvezdnatimi nočmi je Jelinčič odprl alpinističnemu žanru novo
pot. Romani, v katerih avtor upo-veduje alpinistično snov, Zvezdnate noči, Biseri pod snegom, Budovo oko, Umor pod K2, še zdaleč niso zgolj potopisni, avanturistični, alpinistični. Jelinčič kot vrhunski alpinist alpinistično snov resda vsakič uporabi za zgodbeno podlago povsem avtentično, na trenutke celo naturalistično, vendar te zgodbe močno presegajo okvir žanra svetovno znane alpinistične literature, saj se avtor v njih povprašuje predvsem zakaj. To bistveno vprašanje se seveda zastavlja, kar alpinizem kot šport vsekakor neposredno omogoča, ob najbolj mejnih situacijah na robu preživetja ali pa tudi že ob samem zdrsu v smrt.
Zvezdnate noči odslikavajo eno najuspešnejših jugoslovanskih alpinističnih odprav na himalajski osemtisočak Broad Peak v Karako-rumu leta 1986, katere član je bil tudi sam avtor, in so torej verodostojen prikaz alpinističnega življenja in alpinistovega spopada z goro, obenem pa tudi poglobljen oris človekovega boja s samim seboj.
Nova izdaja je bogato opremljena z realijami: ob koncu knjige so navedeni natančni podatki o odpravi, njenih članih in kronološkem poteku ekspedicije. Knjiga pa prinaša tudi uvodni esej samega avtorja, v katerem je na zanimiv način predstavljeno nastajanje romana, razgrnjen je torej postopek pisanja samega. Gre za dragoceno pričevanje, saj se pisci le malokdaj odločijo za razkritje svojega intimnega početja, kar pisanje gotovo je. Esej se začne z besedami:
"Roman Zvezdnate noči predstavlja začetek dveh mojih velikih življenjskih pustolovščin: književnosti in alpinizma. V njem sta se idealno združili v popolni simbiozi in mi tako nakazali sanjsko potovanje v širjave duha in prostranstva sveta." V svojem razmišljanju avtor tudi poudarja, da bo naša gorniška literatura vedno omejena, "če bo dajala prednost kamnu pred človekom, junaštvu pred šibkostjo, zunanjosti pred notranjostjo, gotovosti pred dvomom." Tako v Jelinčičevi alpinistični prozi ostaja gora simbol univerzalnega naprezanja, metafora za človekovo hotenje in hrepenenje sploh, obenem pa se izrisuje misel, da nobena prostorska prostranstva ne odžejajo človeka,	saj
nepotešenost, kljub vsakovrstnim podvigom, ostaja človekova imanentna lakota. Zanimiva je tudi misel, ki jo avtor izpostavi, namreč, da je alpinizem morda le višja razsežnost popotništva, a da je naj višja stopnja potovanja pisateljevanje.
Nova Jelinčičeva knjiga, monodrama Aleksander od kresnic je pravzaprav nekakšen siže in obenem epilog Zvezdnatih noči. Zgodba v Zvezdnatih nočeh se konča v skardskem hotelu in prav tu se začenja monolog Aleksandra od kresnic, v katerem pripovedovalec globinsko vrednoti dogajanje v samem romanu in hotenje alpinista, ki ga poveže s hotenjem Aleksandra Velikega. Stična točka dveh časovno oddaljenih usod je prostor. V Paki-
stanu ob reki Ind, kjer so "zvezde kot kresnice" in kjer se samo po sebi zastavlja magično vprašanje -zakaj, se poti obeh zavojevalcev srečata. Oba protagonista silijo na pot nemir, nestrpnost, večni dvom, obenem pa se ob Aleksandrovi usodi izriše misel, da se vsa velika dejanja rojevajo iz bolečine prepovedanega, iz majhnih duševnih ran, torej iz manka, iz nezadostnih odnosov, ki ne zmorejo potrditi naše identitete, identitete slehernika kot individuuma z vsemi razsežnostmi bivajočega. Pa tudi iz slepe zazrtosti vase, kot zna to izraziti pakistanski nosač
Gulam, ko vrednoti podvige evropskega alpinista: "Ti govoriš o velikih ciljih, o duhu, ki se približuje popolni resnici, o absolutnem /.../ A edina resničnost je le tvoja pritlikava, smešno drobna ambicija, tako vsakdanja, tako banalna in tako zemeljska, da jo s težavo izrečem. Ti se nočeš približati bogu, temveč biti le najboljši med sebi enakimi. Takimi, ki nimajo
pojma, kdo bog sploh je...". Aleksander od kresnic rije po svoji notranjosti in skuša dognati, kaj ga je napotilo na goro: "Hotel sem premagati življenje samo ...Hlastal sem po njem. In tedaj me je obup privedel do ihte po uspehu /.../Obup, ki je le želja po ljubezni."
Vendar, v življenju je tako, da se slej ko prej ves začetni zagon spremeni v apatijo, v oči, ki izgubijo lesk. Ambicije popustijo, praznina ostaja. Ne oddaljeni eksotični kraji ne najvišje gore je ne morejo zapolniti. Kaj je torej tisto, kar je bistveno?!
Aleksander Veliki zapusti Ind in se kot največji vojskovodja vseh časov vrne domov nepotešen, skrivni pripovedovalec - Aleksander od kresnic, alpinist, pa se po neuspelem poskusu osvojiti goro ustavi. Ne vrne se domov, ne vrne se v "civilizacijo", ostane ob Indu. Prepozna prostor in zaživi tako, da si ustvari tudi vzporedno življenje - življenje, v katerem
lahko zre v zvezde - kresnice, življenje, ki odpira prostor sanjam in ljubezni. Ob Indu sprejme življenje vdano in mirno, v sozvočju z mislijo, ki ga oplazi že na gori: "Resnična ljubezen gre čez, je tista, ki ostaja mimo besed.” Tudi Franc, glavni protagonist Jelinčičeve tigrovske drame Upor obsojenih, razmišlja o smislu, o strahu in pogumu in pravi: "Junak je samo tisti, ki zna sprejeti vsakdan /.../ Junaško življenje je majhno življenje ob ljubljeni osebi, ne da bi jo prizadel."
Duško Jelinčič torej tudi v svojih novih literarnih delih ostaja prepoznaven, bodisi v alpinistični tematiki bodisi v zgodovinski, saj je vertikala njegove književnosti človek, rdeča nit pa refleksija: nenehno iskanje višin in globin ter poskus samopreseganja. Ali kot pravi sam v uvodu k Zvezdnatim nočem: "Temu kamenju je treba dati dušo, in to bom storil tako, da bom opisoval edino, kar je resnično posebno in torej vredno otetja spominu. Opisoval bom tisto, kar se vsakič spreminja, in to je le človek, ki ima to posebnost, da ima dušo, mrzlo kamenje pa mu bo le zunanja kulisa."
Uvodnik v monodramo je izpod peresa Marka Sosiča, poglavitna misel uvodne besede pa je avtorjeva sinteza, da sta strah in nemir, ki ženeta človeka v iskanje, v neznano, v spoznavanje in odkrivanje, atributa, iz katerih vzcveta lepota.
Ines Cergol
Natančno šest let potem (17. novembra 2000 opolnoči), ko je del vasi pod Mangartom preplavil tok blata, skal in drevja ter so pri tem ugasnila tudi človeška življenja, sta Janez Božič, minister za promet, in Danijel Krivec, poslanec v DZ in bovški župan, odprla v Logu pod Mangartom nov most čez potok Predelico. Tako je posledica ene na j večjih naravnih katastrof v državi pokazala še naslednji kamen v mozaiku svoje svetlejše plati, kvalitetne obnove in solidarnostnega pristopa k razvoju dolgo spregledanega koščka domovine, čeprav ima vse naravne danosti in človeške potenciale za razvoj vrhunskega turističnega gospodarstva.
Most je zgradilo ajdovsko Primorje. Kot je povedal direktor,je dolg 22 metrov, ob njem pa so obnovili še 160 metrov cestnih
priključkov. Predsednik KS Bojan Černuta je povedal, da te poteze vlade odločno vračajo zaupanje vaščanom, ki vidijo tudi v tem mostu simboliko mostu iz poza-
bljenosti v prihodnost, saj je doslej država izpolnila vse obljube in pričakovanja.
Ob tej priložnosti so na ograji mostu odkrili še spominsko ploščo inž. Mihaelu Štruklju. Kot je povedal Danijel Krivec, so Ložani most imenovali po tem domačinu, gradbeniku svetovnega slovesa, rojenem prav v hiši - Pri Mo-
sredstva za most, in ker izpolnjuje obljube, dane pred skoraj dvema letoma. Ob upoštevanju vseh problemov v državi so lahko v ta del od solkanske obvoznice do Loga, v času mandata te vlade, namenili dovolj denarja. V naslednjih dveh letih bodo v ves ta del severne Primorske vložene okoli štiri milijarde tolarjev. Zgrajeni bosta
starju, ki jo je odnesel plaz. Zahodni del mostu pa je naslonjen prav na to lokacijo.
Minister Božič se je zahvalil vladi za razumevanje, da je namenila
solkanska in kobariška obvoznica, nadaljujejo se projekti mostu Pri Mlinču oz. odcepu mangartske ceste, ki ga je prav tako odnesel isti plaz. Zagotovil je, da se ni bati, da je država Slovenija pozabila na ta konec Primorske, kot je bilo večkrat rečeno prek TV ali zapisano. Most bo povezoval ljudi, življenje in je lep izdelek. Minister je čestital projektantu, izvajalcu, inženirju, ki je dela vodil, da je bil most zgrajen v roku in je izdelek zgled tudi drugim podobnim objektom v Sloveniji in tudi drugje. Še v mandatu te vlade je napovedal tudi gradnjo novega kvalitetnega mostu Pri Mlinču. Tako lahko vsak, ki vstopi na tem mestu v Slovenijo, vidi, kam je prišel.
MM
NOVI
GLAS
Vlada naj bi v prihodnje sprejemala ukrepe za urejanje razmer pomembnih za romsko skupnost
Premier zahteva razrešitev ministra Janeza Drobniča
V Sloveniji so v prejšnjih dneh potekali nekateri dogodki, ki bi jih nemara kdo ocenil kot dokaz zmede v državi in politiki, dejansko pa so bili primer procesov in dogajanj, ki jih omogoča in celo spodbuja demokracija. Za romsko družino Strojan še zmeraj niso našli kraja za njihovo namestitev in prebivanje, ker jih nobeno okolje z večinskim prebivalstvom noče sprejeti medse. Vlada je medtem sicer sprejela predlog krovnega zakona o romski skupnosti in ga poslala v parlamentarni postopek. Sprejet naj bi bil do konca leta. Zakon bo določal organiziranost romske skupnosti na državni in lokalni ravni in financiranje njenih posebnih pravic. Vlada ima za potrebe omenjene etnične skupnosti že zagotovljena finančna sredstva za naslednji dve leti. V predlogu zakona je predvideno, da bo vlada v posebnih primerih, kot je bila npr. preselitev družine Strojan iz Ambrusa v Postojno, lahko sama, brez soglasja lokalnih skupnosti, sprejemala ukrepe za ureditev razmer. To bi posebej veljalo ob morebitnem dalj časa trajajočem motenju javnega reda in miru, ogrožanju okolja ali ob večjih sporih med prebivalci
občine. V takih in podobnih primerih bo vlada lahko z državnim prostorskim aktom posegla na območje občine, ki ne bo načrtovala romskih naselij v skladu s predpisi o urejanju prostora. Toda zaplete z Romi, ki so nekaj tednov obremenjevali javnost in odsevali tudi v poročanju nekaterih medijev na tujem, je nenadoma skoraj povsem zasenčil primer ministra za delo, družino in socialne zadeve, Janeza Drobniča. Premier Janez Janša je menil, da ne dosega pričakovanih rezultatov v svojem delovanju in mu je zato predlagal, da odstopi. To naj bi storil v četrtek, 23. decembra, do polnoči. Minister je zavrnil očitke na svoje delo, ki so jih navajali tudi sindikati in predstavniki nekaterih organizacij civilne družbe, ter je zato zavrnil zahtevo predsednika vlade, naj odstopi.
Janez Janša je odgovoril tako, da je državnemu zboru poslal predlog, naj ministra za delo, družino in socialne zadeve odstavi. Premier je z omenjeno potezo sicer
izpostavil svojo moč in ugled in uporabil pristojnosti, ki jih predsedniku vlade dajeta zakon o vladi in koalicijska pogodba med strankami, ki sestavljajo vlado. A hkrati je tudi tvegal, da lahko povzroči večja nesoglasja med koalicijskimi strankami in morda celo vladno krizo. Zagotovo bo odločilno ravnanje Nove Slovenije, krščanske in ljudske stranke, ki jo vodi dr. Andrej Bajuk, sicer tudi uspešen finančni minister. Stranka bo v težkem položaju, saj se bo morala za ceno nadaljnjega sodelovanja v vladi odreči svojemu ministru Janezu Drobniču, hkrati pa mu vsaj na politični in moralni ravni izraziti solidarnost, ker je sporni minister tudi podpredsednik Nove Slovenije, krščanske in ljudske stranke. Sicer pa bodo o zapletu z ministrom razpravljali na vrhu koalicije. Opozicijske stranke poskušajo seveda čim bolj izrabiti težave predsednika vlade in zaplete v koaliciji. Vendar nihče ne pričakuje možnosti vladne krize oz. razpada vrha sedanje izvršilne oblasti v Sloveniji. Največji opozicijski stranki, LDS in stranka Socialnih demokratov, se zaradi svojih težav tudi ne moreta odločneje opredeliti glede zapletov v vladi in koaliciji. Na seji Izvršnega odbora LDS, največje opozicijske stranke, so opozorili na uspeh njenih kandidatov na nedavnih lokalnih volitvah, o čemer pa bo celovito razpravljal šele kongres LDS, ki bo januarja 2007. Vendar so nekateri člani strankinega izvršilnega organa zahtevali, naj zaradi sporov in slabih od-
nosov v LDS že sedaj odstopita predsednik Jelko Kacin in vodja poslanske skupine LDS v državnem zboru Anton Rop.
Gibanje za življenje podprlo plačljivost umetne prekinitve nosečnosti
Na zasedanju Skupščine Gospodarske zbornice Slovenije so sprejeli nove ukrepe za preoblikovanje te organizacije v prostovoljno združbo gospodarstvenikov in poslovnežev. Skladno z novim zakonom je zdaj včlanjevanje v zbornico prostovoljno. Gospodarska zbornica Slovenije ima zdaj okoli 66.000 članov, v prihodnje pa naj bi jih imela kakih 10.000. Predsednik Jožko Čuk s svojega položaja ni hotel odstopiti in so ga zaradi tega morali k temu skoraj prisiliti. Jožko Čuk je bil znan po svoji prilagodljivosti vsaki vladi, pa tudi po pretirano visoki plači. Začasno vodenje zbornice je prevzel Samo Hribar-Milič.
V Sloveniji se nadaljujejo razprave o plačljivosti splava kot enega izmed ukrepov za povečanje rodnosti. S pobudo se je soočila tudi Mirjam Cvelbar, ginekologinja in predsednica Gibanja za življenje. Na vprašanje, zakaj je Gibanje podprlo plačljivost splava, je odgovorila: "Prepričani smo, da bi v Sloveniji morali upoštevati načelo, zapisano v 17. členu ustave, da je človekovo življenje nedotakljivo. Ocenili smo, da je plačljivost pozitiven korak v smeri spoštovanja tega načela. Naša stališča so v skladu z naukom Katoliške cerkve. Zavzemamo se za življenje, ne pa za uničevanje drug drugega."
Marijan Drobež
Pravljice za vsak dan v SNG Nova Gorica
Živahno otroško popoldne
Lepo število otrok in odraslih spremljevalcev, ki prav radi zahajajo v dobri pravljični svet, se je v petek, 10. novembra, zbralo v veliki dvorani Slovenskega narodnega gledališča v Novi Gorici, da bi prisluhnilo izvirnim pravljicam Darinke Kozinc. Veselo otroško popoldne pravljičnega nadiha se je spletalo ob re-snobno-hudomušnih igralskih povezovalnih intermezzih in pravljicah ter živahnih pesmi-
cah, ki jih je ubrano za uvod in konec zapel številni zbor učencev OŠ F. Erjavec iz Nove Gorice pod vodstvom učiteljice Marice Faletič. Pravljični dogodivščini je na odru v živo pripovedovala avtorica sama, potem ko je zadovoljno ugotovila, da se je pravljičnemu klicu odzvalo veliko gledalcev. Ostale pravljice z neobičajnimi junaki pa so otroci spremljali na posnetku, povzetem z zgoščenke, ki so jo pred nedav-
nim predstavili v novogoriški knjižnici Franceta Bevka. Zgoščenka z naslovom Pravljice za vsak dan vsebuje sedem pravljic in je nastala s finančno podporo Urada Republike Slovenije za Slovence v zamejstvu in po svetu. Zgoščenke so v dar prejeli prvošolčki iz goriškega in doberdobskega ravnateljstva. Nenavadne zgodbice naslanjača, pralnega stroja... pripoveduje avtorica Kozinc ob ilustracijah Tanje Faletič, dijakinje prvega letnika likovne smeri novogoriške umetniške gimnazije.
Pisano petkovo občinstvo je pozdravil župan Mirko Brulc, ki je šegavo dejal, da znajo župani pripovedovati pravljice le pred volitvami, nato pa bolj resno pristavil, da je prav, če starši zvečer izključijo televizor in svojim malčkom preberejo ali povejo kako lepo pravljico, da bodo otroci bolj mirno in spokojno prešli v svet sanj. Izrazil je tudi zadovoljstvo zaradi števila malih gledalcev, ki so izredno dobrodošli v gledališču, saj le s pogostim zahajanjem v kulturne hrame bodo lahko postali tudi zvesti obiskovalci gledaliških dvoran.
ne
Ajdovščina, Lična hiša, 11. november - 6. december 2006
Do tja in nazaj
Tea Curk je absolventka kiparstva na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani. V domači Ajdovščini se predstavlja s svojo prvo razstavo, do katere je pristopila na konceptualen in neklasičen kiparski način.
Gledanje umetnine pomeni prehajanje v neko drugo dimenzijo, v svet, ki ga je zgradil ustvarjalec. Tam veljajo njegovi zakoni, njegove ideje, opazovalec se jim mora prepustiti in jim slediti, da bo ob tem lahko nekaj začutil.
Tea Curk je s svojo stvaritvijo omogočila konkreten vstop v drug prostor, v nov svet, ki obiskovalca materialno obdaja, ne samo duhovno, kot na primer slika, kip ali video. Fizično vstopanje se spremeni v notranje, čustveno doživljanje, spoznavanje samega sebe v odnosu do različnih ambientov. Stara temna omara se prelevi v magična vrata, ki peljejo v pravljično dimenzijo, prehod iz banalnega, vsakdanjega, dobro poznanega in zato var-
nega, v prostor, kjer se človek znajde pred samim seboj, v temi. Takrat se mora odločiti, ali bo nadaljeval pot in pogledal, kaj se skriva na koncu črnega hodnika, ali se bo ustrašil in vse skupaj	opustil.
Vsak ima vedno na izbiro več poti, ki vodijo do različnih ciljev, na koncu se lahko znajde v hladnem, neprijetnem okolju, lahko pa ga preseneti topla in domača	sobica.
Umetno spremenjen galerijski prostor postane metafora življenja, ki je kot labirint, v katerem nihče ne ve, kaj ga čaka na koncu. Ves čar pa je ravno v tem, v izzivu, ki ga pri-
naša to, kar je še neznano.
Postavitev v Lični hiši je nadaljevanje razmišljanja, ki ga je ustvarjalka začela na šestmesečni študijski izmenjavi v Miinchnu. Razmišljala je o tem, kako se
počuti posameznik, ko se znajde v novem, tujem okolju, prav gotovo si želi najti prostor, ki mu bo domač in bo v njem varen. Iz te zamisli je v Nemčiji nastal prvi manjši "bivak" iz gipsa, na akademiji v Ljubljani pa še drugi iz blaga in kartona. Svoj projekt je razvijala naprej tudi v domačem okolju in ga spremenila v diplomsko nalogo z naslovom "Mobilni dom", za katero se je odločila, da bo opremila notranjost prikolice. Iz potrebe po nečem manjšem v Miinchnu je prešla na eksperimentiranje in variacije na temo bivanja. Avtorica pa do svojih stvaritev ne pristopa na utilitaren način, njen namen ni konkretna uporaba teh konstrukcij. Zanima jo zgolj počutje, doživljanje ljudi, ko se znajdejo v njih. Do izraza pride tudi njen igrivi odnos do umetnosti, dojema jo kot nek prehod, potovanje v medij in skozenj, fizično ter duhovno presnavljanje.
Katarina Brešan
Kratke
Priložnostna znamka ob uvedbi evra v Sloveniji
Pošta Slovenije je tudi v mesecu novembru izdala nekaj rednih in priložnostnih poštnih znamk. Kot vsako leto doslej jih zaznamujeta znamki z novoletnim in božičnim motivom. Motiv tokratne novoletne znamke je snežak, motiv božične pa koledniki. Ilustrirala in oblikovala ju je Andrejka Čufer. Znamki bosta v prodaji od 9. decembra dalje. 30. novembra 2006 je oz. bo minilo natanko sto let od rojstva patra Simona Ašiča, znanega zbiralca in utemeljitelja zdravljenja z zdravilnimi zelišči, ki je tudi po njegovi zaslugi v Sloveniji zelo
SLOVENIJA —
?D Jfl
razširjeno. Uvrščajo ga med znamenite slovenske osebnosti, Pošta Slovenije je v njegovo čast izdala priložnostno poštno znamko, z motivom patra Simona Ašiča in zdravilnih zelišč. Pater rojen 30. novembra leta 1906 v zaselku Trebež, vas Gorica, je bil v Ljubljani od leta 1936 do 1941 prefekt v Slomškovem zavodu, potem pa je v samostanu Stična opravljal različne službe. Preko 20 let je bil tudi samostanski prior ali opatov pomočnik. Resneje seje začel ukvarjati z zdravilnimi zelišči po drugi svetovni vojni. Zaradi pomanjkanja slovenske literature je moral uporabljati predvsem nemške knjige o zdravilnih rastlinah. S študijem tuje literature in z bogatimi izkušnjami je dobil zaupanje bolnih. Svoje izkušnje je že vstarosti strnil v knjigah Pomoč iz domače lekarne I. in II., Priročnik za nabiranje zdravilnih zelišč in Domača lekarna p. Simona Ašiča. Knjige so postale prava uspešnica, saj so bile večkrat natisnjene v skupni nakladi nad 300.000 izvodov. Prevedene so bile tudi v hrvaški, nemški in poljski jezik.
Naslednje znamke bodo izšle 1. januarja 2007. Posebna priložnostna znamka bo namenjena uvedbi skupne evropske valute, evra, v Sloveniji.
ZKD / SNG NG: Nedeljska gledališka srečanja
Abonentom Nedeljskih gledaliških srečanj, abonmajske ponudbe ljubiteljskih gledaliških predstav, ki v organizaciji Zveze kulturnih društev Nova Gorica in Slovenskega narodnega gledališča Nova Gorica že nekaj let razveseljuje vse, ki ljubijo žlahtni ljubiteljski ustvarjalni žar, so se v nedeljo, 12. novembra, pridružili abonenti Abonmaja ljubiteljskih gledaliških skupin Štandrež 2006. V prepolni dvorani SNG so si ogledali dodatno, nagradno predstavo, za katero so prejeli brezplačni kupon na zadnji predstavi v župnijski dvorani v Štandrežu v nedeljo, 5. novembra. Na odru seje v dobrem izvajanju gledališke skupine KD Ivan Kaučič iz Ljutomera sukala komedijska nit sodobnega hrvaškega avtorja Mira Gavrana Šoferji v politiki. Osem igralcev, med katerimi je bil v glavni vlogi tudi režiser Srečko Centrih, je v približno dveurni predstavi razkrilo, kako se skorumpiranega političnega duha lahko krepko nalezejo tudi šoferji, ki so opustili svoj ustaljeni poklic avtobusnih prevoznikov in se podali na bolj zdrsljivo, a imenitno pot osebnih šoferjev ministrov. Od svojih šefov se naučijo marsikatere ne ravno zakonite finančne igrice, izsiljevanja ob posnetih pikantnih pogovorih in še marsičesa, ker si tudi oni, kot ministri, želijo potegniti daljši konec, se povzpeti po družbeni lestvici in pridobiti ugled pri sosedih. Še dobro, da jih na koncu sreča pamet in jih ljubezen do domačih privede na stara, a trdna in poštena tla.
Dolgi, včasih kljub razgibanosti razvlečeni komedijski splet je sicer z mestoma domiselno ošiljenimi replikami, odražajočimi resničnost mišljenja današnje družbe, pozabaval tudi zamejske gledalce, kijih je kot ostale ob izhodu iz dvorane čakalo presenečenje. Klub prleških babic je pripravil kraljevsko zakusko z najrazličnejšimi sladkimi in slanimi dobrotami iz domače Prlekije. Prijazne gospe so točile žlahtno prleško kapljico, mlad harmonikar Božidar pa je s poskočnimi melodijami poskrbel, da je v preddverju novogoriškega gledališča zavladalo pravo Martinovo vzdušje, ki je pregnalo novembrsko malodušje in vsakdanje skrbi ter vzbudilo željo obiskati ta naravno bogati slovenski svet med Muro in Dravo z vinorodnimi Slovenskimi goricami in rodovitnimi ravninami.
Vsi, ki smo se udeležili tega prisrčnega nedeljskega popoldneva, se iskreno zahvaljujemo prirediteljem za ogled predstave in za pogostitev.
Spominska maša in predavanje o temi Sveto pismo - sonce Simona Gregorčiča
Župnijski pastoralni svet župnije Renče seje na izviren, aktualen in zanimiv način oddolžil spominu na duhovnika in pesnika Simona Gregorčiča, ob stoti obletnici njegove smrti. Pripravil je spominsko sveto mašo, ki je bila 23. novembra v podružnični cerkvi Marije Brezmadežne na Gradišču nad Prvačino, v kraju, kjer je duhovnik in proslavljeni pesnik, poimenovan “goriški slavček”, preživel znaten del svojega življenja.
Po maši je diakon Marko Rijavec iz Dornberka, ki je bil nedavno posvečen v domačem kraju, imel predavanje z naslovom Sveto pismo - sonce Simona Gregorčiča. Temo je povzel iz diplomske naloge, ki jo je pripravil za zagovor na teološki fakulteti v Ljubljani. Vsvojem delu je obravnaval odnos, ki gaje imel pesnik do Svetega pisma, temeljne listine katoliške cerkve. 0 tem razmerju je Simon Gregorčič v neki svoji pesmi zapisal naslednje: “Dve sonci zre oko zavzeto, ki mi ne ugasneta nikdar, resnice sonce - pismo sveto, a drugo - poezije čar.” Predavanje diakona Marka Rijavca so popestrili z recitacijami in pesmimi, kijih je bodisi zložil ali pa navdihnil Simon Gregorčič.
NOVI
GLAS
“Druščina” iz Gorice na sprehodu po sosednjem mestu
Drago Terpin
Na "čezmejnem" avtobusu
SNG Nova Gorica
NOVI	GLAVNI	UREDNIK	Andrej	Bratuž	-	ODGOVORNI	UREDNIK	Jurij Paljk
Izdajatelj Zadruga Goriška Mohorjeva - Predsednik dr. Damjan Paulin Registriran na sodišču v Gorici 28.1.1949 pod zaporedno številko 5
GLAS
Uredništvo v Gorici: Piazza Vittoria-Travnik 25, 34170 Gorica, tel. 0481 550330, faks 0481 548808, e-mail gorica@noviglas.it Uredništvo v Trstu: Ulica Donizetti 3, 34133 Trst, tel. 040 365473, faks 040 775419, e-mail trst@noviglas.it Uprava: Piazza Vittoria-Travnik 25, 34170 Gorica, tel. 0481 533177, faks 0481 548276, e-mail uprava@noviglas.it
www.noviglas.it
TISK: Centro Stampa delle Venezie Soc. Coop. a.r.l., Via Austria, 19/B - 35129 Padova PD, tel. 049 8700713 - faks 049 8073868; e-mail cdascv@libero.it LETNA NAROČNINA: Italija 45 evrov, Slovenija 48 evrov, inozemstvo 85 evrov - Poštni tekoči račun 10647493
OGLAŠEVANJE: Oglaševalska agencija Tmedia, Korzo Verdi 51 - Gorica, ul. Montecchi 6 - Trst.
Brezplačna tel. št. 800 129452, iz Slovenije in tujine 0039 0481 32879. E-mail advertising@tmedia.it Jamčenje zasebnih podatkov: v smislu zakonskega odloka št. 196/03 (varstvo osebnih podatkov) jamčimo največjo zasebnost in tajnost za osebne podatke, ki so jih bralci posredovali Novemu glasu. Bralci lahko brezplačno zaprosijo Tjv za spremembo ali izbris podatkov, ki jih zadevajo, kakor tudi izrazijo svoje nasprotovanje rabi le-teh.
Novi glas je član Združenja periodičnega tiska v Italiji USPI in Zveze katoliških tednikov v Italiji FISC
Izdajanje našega tednika Novi glas podpira tudi Urad Vlade Republike Slovenije za Slovencev v zamejstvu in po svetu Tednik Novi glas prejema neposredni državni prispevek v skladu z zakonom 7.8.1990 št. 250
To številko smo poslali v tisk v torek, 28. novembra, ob 14. uri.
peljali
do Severne železniške postaje, kjer leži sloviti mozaik nove Evrope, in spet nazaj do meje, naprej po Erjavčevi ulici, skozi središče do avtobusne postaje, kjer nekaj starih kamnov še priča o starem pokopališču. V lepem jesenskem dnevu smo peš najprej krenili do srca No-
Nekaj po 9. uri smo stali na Rejčevi ulici pred sodobno oranžno stavbo, to je: Šolski center. Ravnatelj Bojan Bratina nam je v učilnici-avditoriju razčlenjeno prikazal delovanje šole, ki ima štiri programe, skupno okrog 1500 gojencev. Obvezno šolanje je devetletno; v
tujim jezikom; v 3. in 4. letniku je na razpolago tudi smer naravoslovnih predmetov. Dramska gimnazija ima ob splošnih predmetih tudi dramsko igro, režijo, video, film, elemente baleta, dramski gib, govor. Likovna gimnazija pripravlja dijake za vstop na fakultete arhitekture, gradbeništva in likovne umetnosti. V maturitetni tečaj pa se vpišejo tisti, ki želijo opraviti maturo in potem izbirati katerokoli univerzitetno smer. V Šolskem središču je tudi vodstvo strokovnih poklicnih šol: zdravstvena in kmetij sko-živilska (vsaka ima po 300 dijakov). "Tak center je težko obvladljiv," je povedal Bratina; zato se z ministrstvom pogovarjajo, da bi tam
Novo Gorico!
med temi 3 v upravi in 10 strokovnih delavcev, od katerih je 6 oz. 7 arhivistov. V 3 nadstropju stavbe imajo delovne prostore, v 4. in 5. pa skladišča. Kaj več o Pokrajinskem arhivu lahko najdete na spletni strani www.pa-ng.si.
Ob velikem travniku pred sedežem občinske uprave smo si ogledali atrij Slovenskega narodnega gledališča Nova Gorica. To sodi med najmlajša slovenska poklicna gledališča, saj je v minuli sezoni praznovalo 50-letnico svojih začetkov. Leta 1969 je preraslo v profesionalno ustanovo in se preimenovalo v Primorsko dramsko gledališče. Leta 1994 se je preselilo v novo stavbo z moderno odrsko tehnologijo ter 380-se-dežno dvorano. Leta 2004 je dobilo status institucije nacionalnega pomena, ki jo v celoti finančno podpira država, in spremenilo ime v Slovensko narodno gledališče Nova Gorica. Gledališče vsako sezono pripravi svoje premierne uprizoritve, skoraj polovico predstav pa odigra na gostovanjih doma ali v tujini. Poleg rednega programa sodeluje tudi v koprodukcijah in organizira gostovanja domačih in tujih gledaliških predstav. Znano je, da sodeluje tudi s Slovenskim stalnim gledališčem iz Trsta. Preden smo na avtobusni postaji spet stopili na čezmejni avtobus, smo si na hitro ogledali Goriško knjižnico Franceta Bevka, ki stoji tik ob gledališču. Zlasti italijanski obiskovalci so kar strmeli nad dimenzijami stavbe in prostorov, nad urejenostjo in smotrno ureditvijo prostorov, kjer se najdejo -poleg knjig, seveda - tudi filmski in avdio materiali s primer-
nimi sobami za uporabo le-teh.
Na postaji nas je že čakal avtobus. Stopili smo vanj in polni vtisov spet krenili po Erjavčevi, kjer pa se je ob prehodu meje nekaj zataknilo (odprta meja...!). Nadaljevali smo po Škabrijelovi ulici do Gosposke, kjer smo izstopili. Spoznali smo le nekaj kamenčkov bogatega družbenega in kulturnega
mozaika današnje Nove Gorice. Za popolnejšo osvetlitev tamkajšnje stvarnosti bi morali opraviti še nekaj podobnih obiskov in srečanj z voditelji ostalih javnih dejavnikov; lepo bi bilo, če bi podobne obiske prirejali ne le za časnikarje, ampak tudi za druge ljudi z odprtimi obzorji.
Nova Gorica je mlada in sveža, odprta prihodnosti. Odkrijmo jo bolje in spletajmo trdnejše vezi!
Danijel Devetak
Nova Gorica je tik za vogalom, in vendar jo malokdo kaj bolje pozna, še vedno ni dovolj ozmoze in pretoka med prebivalci dveh Goric, da bi Goriška zaživela kot enoten prostor. Da bi naša javnost - na italijanski strani meje - kaj več izvedela o nekaterih dejavnikih družbenega in kulturnega življenja mlajše, "vzhodne" sestre, je uredništvo revije Isonzo-Soča pod vodstvom Daria Stasija in Alda Rupla priredilo v petek, 10. novembra, nekajurno "ekskurzijo" nič manj kot na ono stran meje.
Druščina, ki so jo sestavljali nekateri člani uredništva omenjene revije, po en časnikar treh goriških dnevnikov (II Piccolo, Messaggero Veneto in Primorski dnevnik), škofijskega tednika Voce Isontina in našega lista, nekaj študentov pedagoške smeri italijanskega licejskega pola pod vodstvom prof. Silvana Colugnatija in -žal samo - par Goričanov, ki se zavedajo, da Evropo gradijo stiki bolj kot politika, so ob 8.41 stopili na čezmejni avtobus (marsikdo prvič!) in se z goriške-ga Travnika odpravili proti Novi Gorici.
Na Škabrijelovi ulici policist ni niti stopil v vozilo (odprta meja!), nakar smo se
Spoznajmo...
ve Gorice, Bevkovega trga, na katerem, kot je povedal Rupel, v zadnjih letih prirejajo najrazličnejše pobude, da bi dali "dušo" mestu.
Šolski center prihajajo, ko so stari 14 let, končajo pa ga v 18. letu. Največja je splošna gimnazija, nekak znanstveni licej, ki pa daje veliko poudarka
nine Bruna Paladina z Reke. Poudarila je, da družba Hit ni sinonim samo za igralnice, kot misli veliko ljudi, saj družba sponzorizira in promovira tudi turizem, hotelirstvo, zabavo in tudi kulturo, še posebno čezmejno delovanje, zlasti kar se tiče stikov z Italijo in s Hrvaško. Slikarska dela razstavljajo v omenjeni novogoriški galeriji, fotografska pa v galeriji Hotela Sabotin v Solkanu. Zgodba Hita se je začela pred 20 leti v Novi Gorici, sedaj pa so prisotni tudi na Štajerskem, v Kranjski Gori, Sarajevu in Črni gori.
Na poti od Poslovnega centra proti stavbi Mestne občine smo se ustavili pri maketi-mo-delu prve zasnove Nove Gorice, ki so ga postavili ob 50-let-nici mesta v spomin na arh. Edvarda Ravnikarja.
Ob 11. uri smo obiskali Pokrajinski arhiv, ki stoji na Trgu Edvarda Kardelja, v bližini občinske palače in Bevkove knjižnice. Direktor Drago Terpin je povedal, da gre za razmeroma mlad arhiv, saj je nastal leta 1972. Večina gradiva (80%) je nastala po letu 1945, ostali del je starejši; redki dokumenti segajo v 16. stoletje, nekaj jih je iz 17. in 18. Arhivsko gradivo je izvirno in reproducirano dokumentarno gradivo, ki je bilo prejeto ali je nastalo pri delu pravnih oz. fizičnih oseb in ima trajen pomen za znanost in kulturo. Arhiv šteje okrog tri tisoč tekočih metrov arhivskega gradiva, ki je nastalo na območju severne Primorske, torej na ozemlju da-
bila samo gimnazija. Ta se intenzivno vključuje v številne mednarodne oblike sodelovanja s Kanado, Rusijo, Bolgarijo, Madžarsko itd., še zlasti pa
našnjih občin Bovec, Kobarid, Tolmin, Kanal, Brda, Nova Gorica, Miren-Kostanjevica, Ajdovščina in Vipava. Gre za gradivo upravnih, sodnih, gospodarskih, družbenih (zdravstvo, sociala, šport, informiranje, kultura, vzgoja, izobraževanje), društvenih, političnih in družbenopolitičnih organizacij, gradivo zemljiških gospostev, zasebnikov in rodbin ter različ-
ne zbirke. Gradivo je na ogled za znanstvenoraziskovalne in splošne kulturne namene ter za upravnopravne potrebe občanov. Uporaba gradiva pa je možna v arhivski čitalnici (javnosti je odprta ob delavnikih med 8. in 14. uro), ki je namenjena pregledu dokumentov za študije in raziskave. Na razpolago je tudi arhivski strokovni delavec. Letno se nabere okrog 50 tekočih metrov gradiva, je povedal Terpin. V arhivu je zaposlenih 13 oseb,
s šolami v Beljaku, Vidmu,
Bassanu del Grappa in Opatiji. Z omenjenimi zavodi s področja Alpe-Ja-dran imajo vsakoletne projekte v športu, poznavanju matematike, kemiji, fiziki, biologiji in šahu. Prek projektov Interreg in občasno Comenius prirejajo tudi druga sodelovanja. "Ta bodo še intenzivnejša," je pripomnil ravnatelj s kančkom upanja, "ko ne bo več meja”. Bratina je rad odgovoril na številna vprašanja gostov o plačah učiteljev, ravnateljevi avtonomiji in drugih vidikih šolskega življenja; med drugim je z zadovoljstvom ugotovil, da je v zadnjem letu izdelalo 96% dijakov, t.j. nad slovenskim povprečjem. Ogledali smo si nove prostore Šolskega centra z dvema ogromnima telovadnicama, številnimi sodobno opremljenimi učilnicami, nato pa krenili proti naslednji etapi, v Poslovni center Hit. Prijazna in prikupna gdč. Lavra Peršolja z urada za korporativno komuniciranje nas je v imenu družbe, ki je daleč naokrog znana po svojih uspehih na področju igralništva in promocije turizma, sprejela v galeriji Paviljon v pritličju Poslovnega centra, kjer so bile razobešene umet-
NOVI
GLAS
Ob knjigi Lada Ambrožiča Novljanovo stoletje
Vprašljivi IX. korpus
V Gorici v Sloveniji so predstavili knjigo Novljanovo stoletje, ki jo je uredil Lado Ambrožič, sin generala Lada Ambrožiča - Novljana, nekdanjega generala IX. korpusa in poznanega pisca zgodovine NOB-ja, seveda s pogledom, ki ga ima na zgodovino partizan. Knjigo so predstavili tudi v našem zamejstvu na Goriškem. Generalov sin je na več kot 500 straneh prenesel očetove 60-letne spomine. General je umrl pred dvema letoma, star 96 let.
Ob tej predstavitvi so generala Lada Ambrožiča primerjali z dvema Slovencema, to sta general Rudolf Majster in mislec Edvard Kocbek. Velika evforija, ki jo je obakrat ustvarila izbrana publika, je to primerjavo potrdila. Vse skupaj pa je le treba jemati z veliko rezervo, še zlasti primerjavo z Edvardom Kocbekom, ki je kljub velikokrat zagonetnim odločitvam bil popolnoma nekaj drugega od omenjenega generala. Tudi primerjava generala Majstra z vodstvom NOB-jem je vprašljiva!
IX. korpus je bil ustanovljen 13. decembra 1943 in razformiran 16. maja 1945. Ta dva datuma sta za Primorce važna, saj ju marsikdo ne pozna, pa prav zato velikokrat napačno presoja in vrednoti dogodke zadnje vojne na Primorskem. Zanimivo je, da tudi prisotni zgodovinar ob predstavitvi omenjene knjige, ki je imel poseg, se ni obregnil ob nekatera naravnost grozeča dejstva, ki jih je zagrešil IX. korpus.
Samoumevno pa tudi je, da pri tem za vsa ta dejanja imajo krivdo tudi tisti, ki so mu poveljevali.
Še vedno je sporen umik domobrancev iz Tolminske, Grahovega ob Bači in Kobarida proti Gorici, ko so jih partizani napadli 30. aprila 1945 pri Dolgi njivi.
Pobite domobrance so partizani zmetali v Sočo, preostale pa, ki so se razbežali, so zajeli pri Mrzleku, natančno pri koritu, kjer je tekoča voda. Nekaj jih je tedaj zbežalo, ostale pa so pozaprli v Solkanu in nekatere, ne vse, zaslišali. Partizan-
ske simpatizerje so izpustili, druge pa pobili in zmetali v eno od brezen - verjetno je to brezno Zago-mila pri Grgarju. Glavnina pobitih domobrancev so bili mladi fantje s Tolminskega, ki so se ob koncu vojne znašli v teh vrstah, in marsikdo sploh ni vedel, kaj se dogaja...
Načelnik NZ za severno Primorsko je bil tedaj Anton Hvala. On je zasliševal domobranskega poveljnika s postojanke Grahovo ob Bači, Avguština Žnidaršiča, ki je bil doma iz Morskega pri Kanalu. O tem zasliševanju, ki je bilo v Gorici 5.
maja 1945 ne obstaja noben zapis. Gospod Anton Hvala je bil dolga leta po vojni v Gorici v Sloveniji inšpektor za delo.
Ob predstavitvi Novljanove knjige so vsi skupaj pozabili, da se je Pokrajinska komisija VOS za Primorsko avgusta 1944 preimenovala v Odsek OZNE za območje IX. korpusa in delovala v Gorenji Trebuši, s sedežem na kmetiji Na gradu, ki je v zgornjem delu Trebuške doline. OZNA je imela glavne zapore na drugem koncu, to je na Bogati-novšu, glavna zasliševanja pa so se opravljala na kmetiji v Rižah. Žrtve, takšne in drugačne, so od kmetije Na gradu vodili uro hoda v Pod-grivško grapo in jih tam postrelili. Po oceni domačinov naj bi tu bilo pokopanih na stotine žrtev!
Tudi Melišče nad Babjim poljem bi nam lahko kaj povedalo, če bi
spregovorilo o grobovih na danes že porasli jasi... Grobovi v smrekovem gozdu med Lazi in Govci "slovijo po štirih šuštarjih". Ti štirje partizani so čez dan opravljali svoj čevljarski poklic, zvečer pa, da ni pokalo, so se lotili skrivnostnega posla in s čevljarskim kladivom pobijali... še dobro se spominjam, ko mi je v mestecu vrtnic, enega od teh šuštarjev pred leti pokazal stric, ki je bil v tistem času terenec, in mi prišepnil: "Ta je krvavi šuštar!" Šele danes razumem, kaj mi je hotel povedati!
Tudi Makčeva grapa ni bila partizanom neznana. Tukaj naj bi ležalo vsaj enaindvajset mož in fantov, ki so bili zajeti na Črnem Vrhu nad Idrijo! Nekoliko naprej je Podgrivška grapa, ki sem jo že omenil. Prav tako ne morem mimo Makčevega boršta, ki je severno od Bogati-novša, kjer so zopet grobovi, ki pa so nekoliko poznejši... Tam pod zaraslo in propadlo kmetijo na Bogatinovšu, kakih dvesto metrov od hiše na mali, danes zaraščeni jasi pod strmino, je tudi verjetno grob duhovnika Antona Piska iz Kanala ob Soči. V dokumentu OZNE beremo, da je bil ustreljen 3. novembra 1944. Ena od domnev je tudi ta, da so tu nekje pokopane žrtve cerkljanske tragedije. Ta domneva vedno bolj prevladuje med novejšimi raziskovalci tega dogodka.
Kadarkoli grem v Solkanu po ulici IX. korpusa, me pri srcu stisne, ko se spomnim na vse te dogodke. Prav tako se mi zdi naravnost nezaslišano, da se ta nesrečna dejanja, ki jih je zagrešilo vodstvo IX. korpusa, nikoli ne omenjajo, kaj šele da bi jih kdo obžaloval ali vsaj priznal! Res je, da vojna je bila vojna, vendar na strani IX. korpusa so bile nekatere stvari naravnost pošastne.
Primorci naj bi ne pozabili na Gorenjo Trebušo. Ne samo na okrog osemdeset prebivalcev, kolikor jih še vztraja tam, pač pa tudi na vse one, in teh je kar nekaj sto, ki raztreseni nemo pričajo o grozotah zadnje vojne, in tudi IX. korpusa ob gornjem toku reke Trebušnice in so nam živim v žalosten opomin.
Ambrož Kodelja
ŠZ Soča v letošnji sezoni nastopa v C-ligi
Mladostni zagon in izkušenost ključ do uspeha
Športna sezona poteka s polno paro. Prvenstva, v katerih nastopajo naše ekipe, postajajo vse bolj zanimiva. Za prve obračune je sicer še zelo zgodaj, že prve tekme pa lahko pokažejo na to, kako se bodo naše ekipe uveljavile v svoji ligaški konkurenci. Odbojkarsko tradicijo na Goriškem že 25 let utrjuje ŠZ Soča iz Sovodenj, ki vseskozi svoje delovanje namenja predvsem mladim in otrokom. Letos sovodenj sko društvo nastopa v deželni C-ligi in predstavlja skupaj z Valom Imso vrh slovenske goriške odbojke. Tako kot že vrsto let je tudi letos društvena politika zelo jasna. Ekipo sestavljajo v glavnem mlajši odbojkarji, ki so zrasli v mladinskih vrstah sovodenj-skega društva. Za boljšo aklimatizacijo mladih v konkurenčnih vodah C-lige skrbijo nekoliko starejši "veterani", ki mlade soi-
gralce uvajajo v člansko odbojko. Letošnje prvenstvo je za Sočane posebej pomembno, saj ponovno tekmujejo v zahtevni C-ligi. V lanski sezoni je mlada ekipa odigrala odlično prvenstvo v nižji D-ligi. Samozavestno so se po prvem delu uvrstili v playoff in se v dodatnih tekmah do konca borili za neposredno napredovanje v C-ligo. V finalnem obračunu so Sočini odbojkarji za las zgrešili visoki cilj. V naši odbojkarski javnosti so vsekakor pustili dober vtis. "In zato smo se odločili, da bomo letos odkupili pravice za nastop v C-ligi kot priznanje in nagrado fantom, ki so se lani na parketu lepo izkazali.", nam je pojasnil Benjamin Černič, predsednik sovodenjske-ga društva. Letos se je društvo nekoliko okrepilo, vodilna politika pa ostaja enaka. "Društvo je v svojih strategijah dosledno", nam je pojasnil predsednik, in
dodal "Prednost dajemo mladim. Vzgajamo jih v mladinskih ekipah in jim nato nudimo možnost, da se preizkusijo na članski ravni.
Gre namreč za fante, ki so zrasli v duštvenih vodah in v slovenski goriški odbojki. Poleg tega lahko povemo, da spada v okvir društvene politike tudi dejstvo, da je tako igralski kot trenerski kader slovenski."
Na trenerskem stolčku je društvo za letošnjo sezono potrdilo trenerja Lucia Battistija, ki je že lani dobro vodil ekipo. V igralskem kadru je prišlo do okrepitev. Jedro ekipe pa ostajajo odbojkarji, ki so Sočine barve zastopali že lani. Med novostmi, ki jih letos predstavlja sovodenjska ekipa ,pa je pokrovitelj. Predsednik Cernic je povedal: "Letos smo v društvu dobili novega sponzorja, ki pa že dalj časa sodeluje z nami. Gre za Zadružno banko: v imenu društva se ji zahvaljujem, da je prišlo do dogovora za sponzorstvo. S tem bančnim zavodom že dalj časa sodelujemo, letos smo to sodelovanje še bolj okrepili".
AČ
ČLOVEK JE PRISTAL NA LUNI? DA, DA, NEDVOMNO.
oratSagdijevje . trenutno eden
B trenutno eoen najbolj prepoznavnih televizijskih reporterjev na svetu.
Njegova domovina je Kazakstan, njegov najodmevnejši prispevek, s katerim je požel svetovno slavo, pa je dokumentarec o ZDA, ki ga je Borat posnel za kazakstansko državno televizijo. Dokumentarec o navadah in življenju v ZDA je moral uspeti, saj bi v nasprotnem primeru v domovini Borata obsodili na smrt pred puškino cevjo. Dokumentarec je očitno uspel, saj je prekoračil kazakstanske državne meje in se je razširil po celem svetu. Medtem ko je v številnih državah dokumentarec na sporedu že od 3. novembra, si ga bo v Italiji možno ogledati šele marca. Takrat bo Borat Sagdijev nedvomno velika zvezda tudi na Apeninskem polotoku.
Borat si je tako z dokumentarcem rešil življenje in mu ne bo treba pred strelski vod. In zakaj je Boratov dokumentarec z naslovom (v prevodu)
Učenje o ameriška kultura za krasna narod kazakstanski taka uspešnica? Dokumentarec si je treba ogledati (v Sloveniji ga že vrtijo).
No, da pojasnim. Borat ni pravi kazakstanski reporter, ampak groteskna parodija in fiktivna osebnost, ki jo igra britanski komik Sacha Baron Cohen. Gre za lik, ki je nastajal v angleški oddaji Da Ali G. show in je v Angliji že dokaj poznan. Borat je dejansko utelešenje predsodkov, ki jih ima zahodni svet do ljudi iz t.i. Tretjega sveta. Borat je torej lik seksističnega, neizobraženega ruralnega človeka, ki se v ZDA s snemanjem dokumentarca uči "bontona". Da bi postal lik učinkovitejši, doda komik Baron Cohen svojemu Boratu še pridih antisemitizma in protiromske nastrojenosti. V svojem popotovanju po ZDA vse te značilnosti kazak-stanskega novinarja pridejo na dan v soočanju z ameriškimi ljudmi, ki nevede postanejo protagonisti dokumentarca. Ljudje ne vejo, da Borat ni prava osebnost, in mu zato nasedajo. Pomislite na reakcije skupine feministk, ko jim Borat pono-
Borat za las ušel strelskemu vodu
sno razlaga o kazakstanski cvetoči industriji prostitucije in zvodništva. Ali pa na reakcijo publike v ro-deu (torej prototipno take publike, ki je najbolj vezana na skrajne patriotske nauke), ko v ameriške državne barve oblečeni Borat prepeva na melodijo ameriške državne himne besedilo, ki govori o veličini njegovega Kazakstana in nič-vrednosti sosednih Kirgizistana in Uzbekistana. Ljudje so tako pred seboj dobili poosebljenje svojih skritih predsodkov do tujcev iz neznanih držav. Zanimive so bile seveda reakcije. Nekateri so skrajni antisemitizem podpirali ter podpihovali, drugi so kazakstanske-ga novinarja obravnavali s tipično zahodnim moraliziranjem: Borat je npr. v ZDA kupoval pištolo, ki naj čim bolj učinkovito strelja Jude, in terensko vozilo, s katerim čim bolje povozi Rome. Borat gre včasih čez mejo dobrega okusa, provokacije pa so nastavljene kot past za naključno izbrane ljudi -soigralce dokumentarca. Boratov dokumentarec je svojevrsten žanr, ki se giblje nekje na meji med teatrom (oz. filmom) absurda in paradoksnimi candid kamerami. Situacijska komedija, ki je prežeta s pripetljaji na meji absurda, se srečuje s tipičnimi prizori skritih kamer, ki človeka - žrtev šokira. Angleški komik je tak žanr posvojil, ni ga pa iznašel. Nekaj podobnega, čeprav v nekoliko manj radikalnih oblikah, je v ZDA oblikoval že komik Andy Kaufman v sedemdesetih letih. Tudi on je igral vlogo mačističnega komika, ki se je pred kamerami kregal in tepel z ženskami in ki je svoje šove vedno utiril tako, da gledalci niso dobro vedeli, ali gre za vnaprej pripravljene prizorčke ali gre za "realnost". Tudi v tem primeru situacijska komika na meji z absurdom.
Situacijska komika, ki je Borata rešila pred strelskim vodom in osmešila zahodnega človeka. V kratkem ga pričakujte v kinu!
Andrej Čemlc
Evropska unija
Ministero del Lavoro
E DEU! POIITICHE SOCIALI
Ministrstvo za delo in socialne politike Glavni urad za poklicno usmerjanje in izobraževanje delojemalcev
) REGIPNE AUTONC > FCIVLI VČNEZIA G
DiRezione cenTRaLe iav0R0, FORmaziorie, univeRSiTa e RiceRca
Avtonomna dežela Furlanija Julijska krajina Glavna direkcija za delo, izobraževanje, univerzo in raziskovanje
EouAL.ess.erci.
REVMtIJTEN SOCIAL C0NTRACT
•V\
SPODBUJANJE ENAKIH MOŽNOSTI V FURLANIJI JULIJSKI KRAJINI
POBUDA SKUPNOSTI - E0UAL - 2. FAZA - PROJEKT ESS.ER.CI REWRITTEN SOCIAL CONTRACT / ŠFRA IT-G2-FRI-012 ESS.ER.CI, da bomo ...
... enakopravni v družini
KER otroci, ostareli, matere in očetje potrebujejo servisne storitve in moški in ženske si morajo razdeliti družinsko delo
... enakopravni na delovnem mestu
KER delo in plača ne poznata spola in karierne možnosti žensk ne smejo naleteti na ovire
... enakopravni v politiki
KER uravnotežena zastopanost žensk in moških je jamstvo za večje znanje, za večjo izkušenost in kreativnost
KER
... enakopravnost je možnost
Vodja projekta: COOPERATIVA CRAMARS Partnerji:
Pokrajina Videm Pokrajina Gorica lal fvg Ires fvg Forser fvg
Per rimpresa Sociale
PROJEKT
EQUAL ESS.ER.CI.
Tajništvo:
COOPERATIVA CRAMARS tel: +39.0433.41943 www.progettoesserci.it e-mail: info@progettoesserci.it
NOVI
GLAS
Namizni tenis
Nastopanje z domačimi igralkami na račun najvišje lige
poprimejo za delo za točilno mizo na vaški šagri, razstavi vin ali osmici na Kraški ohceti. To so za društvo izredno pomembni
ne ekonomske zahteve baje dokaj skromne. Vsi ostali delujejo v društvu ljubiteljsko, tudi igralke najboljše ekipe, ki trenirajo petkrat tedensko po dve uri.
Čeprav je društvo amatersko, je pristop vseh profesionalen. Volumen treninga menda prekaša vse ostale naše športnike, če izvzamemo le peščico res vrhunskih. Pri Krasu mladim vcepijo tako športno kulturo, da so fantje in dekleta pripravljeni zahajati v dvorano malodane vsak dan, od 1. avgusta do 31. junija. Naše namiznoteniško društvo je eno redkih v Italiji, ki vzgaja igralce in igralke ter z njimi v celoti zapolni vrste svojih postav. Lani si je prva ženska ekipa zagotovila obstanek v Al ligi, vendar bi lahko v njej dostojno vztrajala le z najetjem še druge tujke (na tri igralke, ki sestavljajo moštvo). Poleti so zato v odboru prišli do pogumne, čeprav boleče odločitve, da se naj višji konkurenci odpovedo. Tako nastopajo letos, in to zelo uspešno, v A2 ligi z Yuanovo in tremi domačimi igralkami, ki so zrasle v zgoniški telovadnici; povsem v nasprotju s trendom, ki vlada v Italiji. V Al ligi igrajo namreč v bistvu samo tujke (in veliko število "naturaliziranih" igralk), saj razen nekaterih izjem cvetijo le okolja, ki po zaslugi trenutnega finančnega vlaganja
lahko najamejo odlične igralke z Daljnega vzhoda.
Skratka, Kras gre naprej po svoji poti, v društvu pa opažajo, da je zadnje čase med najmlajšimi pre-
NAMIZNI TENIS
Ženska A2 liga: Asola - Kras ZKB 5:4. NOGOMET
Elitna liga: Vesna - Azzanese 0:4, Tolmezzo -Juventina 3:1.
Promocijska liga: Aquileia - Kras Koimpex 2:2.
1. Amaterska liga: Primorec - Medea 1:0, Primorje Interland - Gradese 0:1.
2. Amaterska liga: Breg - Zaule 0:0, Sovodnje -Villa 2:0, Fogliano - Zarja/Gaja 2:1.
3. Amaterska liga: Muglia - Mladost 3:2. KOŠARKA
C liga: Eraclea - Jadran Mark 90:75, Bassano - Bor Radenska 83:49.
D liga: Breg - Goriziana 68:76, Drago - Kontovel 77:73, Sokol Ca' d'0ro prost.
ODBOJKA
i: Sloga-VBU 0:3. i: Soča ZBDS - Altura 3:0, Val Imsa -Basiliano 1:3.
Ženska D liga: Bor/Breg Kmečka banka - Volley Udine 0:3, Cormons - Sloga List 3:0.
Moška D liga: Sloga Televita - Iravesio 3:1, Pallavolo Irieste - Naš Prapor 0:3,0lympia Tmedia prosta.
senetljivo velik zlasti priliv dečkov (v nasprotju s tradicijo). Ali lahko dolgoročno pričakujemo tudi moškega namiznoteniškega prvoligaša?
HC
dohodki, do katerih pridejo zgolj s prostovoljnim delom. Uspešni so navsezadnje tudi pri iskanju pokroviteljev (vsako leto privabijo kakega novega), čeprav so nekatere prestižne tudi izgubili, saj namizni tenis ne daje velike medijske vidljivosti (v Italiji je registriranih bolj malo). Nemajhna sreča je za Kras lokacija v majhni občini, v kateri lahko računa na precejšnjo podporo same uprave in svobodno upravlja ličen športni center.
V bistvu Kras vlaga denar v dve figuri: v vrhunsko kitajsko igralko, ki omogoča otiranj anj e prvoligaškega statusa, in kitajskega trenerja, ki pokriva dejansko vse vadbene skupine. V zadnjih letih so glede tega našli idealno rešitev, ker sta Yuan Yuan in Liang Feng mlad par in so ju torej namestili pod isto streho. Sploh pa so nju-
S prehod po športnih panogah, ki jih gojimo v zamejstvu, nadaljujemo pri namiznem tenisu. To pomeni nujno v Zgoniku, kjer se pri nas ta šport ekskluzivno odigrava, odkar Bor -ki je nazadnje v začetku devetdesetih let vzgojil odlični Mo Bržan (Bersan) in Laro Posega -nima več tekmovalnih skupin, pač pa le rekreativno.
Športni krožek Kras, torej. Društvo, ki v državnem merilu v pingpon-gu veliko pomeni. Ko spremljamo nastope Krasovih ekip v raznih prvenstvih od A do D lige, opažamo, da so naši navdušenci iz zgoniške občine povsod izjemno cenjeni in priljubljeni.
Tudi iz pogovorov s spremljevalci (in tekmovalci) najboljših italijanskih klubov smo dobili vtis, da Krasovo šolo vsi zelo spoštujejo in jemljejo v zgled. Uprava
sloni na generaciji prijateljev in sorodnikov (Sonja in Čano, Tamara in Zvonko, Jasna in Robi, pa še kdo zraven), ki so svojo ljubezen do zelene mize, loparjev in žogic prenesli tudi na svoje otroke. Prof. Sonja Milič, ki je zapisala najbolj slavne strani našega namiznega
tenisa, je kot športni pedagog opravila ogromno strokovnega dela z naraščajem in ga še danes. Krasov odbor krasita predvsem marljivost in organizacija: vsi, od najmlajših tekmovalcev do predsednice in deželne svetnice Tamare Blažina, na primer rade volje
Peš po Korziki (29)
Med morjem in gorami
17. Pohodništvo ali nabiralništvo?
Čeprav je Jano skrbelo, kako bo pripešačila do prelaza Boc-ca de Santu Petru, sva uspešno pa tudi dokaj hitro napredovala. Zaradi strmo dvigajoče se poti sva si večkrat privoščila krajši počitek, sam vzpon pa nama je precej olajšalo polje robidnic, skozi katerega je vodila steza zadnjih sto do dvesto višinskih metrov pred vrhom. Jana se je zadovoljno pasla, pa tudi sam sem telesu priskrbel nekaj ekstra energije v obliki sladkih gozdnih sadežev. Vsakih nekaj korakov sva se ustavila, da bi nabrala nove jagode, tako da je bilo vse skupaj bolj podobno nabiralništvu kot pohodništvu. Brskanje za sadeži naju je povsem prevzelo. Tako sva padla noter, da sva skoraj spregledala leseno tablo,
ki je informirala o tem, da sva na vrhu prelaza Sv. Petra, na višini 900 metrov nad morjem.
Jano je kar razganjalo od navdušenja in sreče, saj ni pričakovala, da bo poti do vrha tako hitro konec. Naenkrat je začela tudi ona resno razmišljati, da bi namesto do Ote potegnila kar do naslednjega etapnega cilja v Evisi, saj sva kljub obiranju robidnic za vzpon namesto predvidenih treh ur in pol porabila slabo poltretjo uro hoje.
Z oranžnimi oznakami markirana steza je še nekaj časa vijugala med ogromnimi hrastovimi in kostanjevimi drevesi ter praprotjo, ki nama je segala do vratu. Krajšemu spustu je sledil nov, le nekaj metrski vzpon in že so nama senco delali mogočni visokorasli rdeči bori,
Aktualno
Ob robu volilnih polemik v Kopru
K razgretemu ozračju okrog nedostojne reakcije koprskega župana g. Borisa Popoviča (verbalni napad idr.) na sporno vprašanje novinarke PN ge. Petre Vidrih ("Kako komentirate govorice, da nastaja v Kopru leglo mafije?") bi rad prispeval nekaj vrstic. Prvič, kljub pravici novinarjev do provokativnih vprašanj bi bilo korektno, da bi ga. Vidrihova citirala vir navedenih govoric, ki so, posredno, vsebovale hudo obtožbo župana, ker se sicer v nasprotnem primem odpirajo vrata časopisa tudi za čenče. Dmgič, mislim, da prav noben razlog ni opravičil tako žolčne in nekulturne županove reakcije, niti visoka volilna podpora (okrog 70%) niti njegova morebitna dosedanja učinkovitost pri upravljanju občine, ter bi se zato moral novinarki javno opravičiti, kot bi se moral opravičiti tudi
ge. Bredi Pečan za neokusne namige oz. opazke na njen račun. Sama visoka volilna podpora namreč še ni garancija za kvaliteto in uspeh, ker bi sicer v bližnji preteklosti ne končali klavrno številni izbranci ljudstva s še večjo volilno podporo. Kar pomeni, da imajo volivci sicer vedno prav, vendar se pri tem lahko tudi zmotijo. Tudi sama učinkovitost upravljanja ne zadošča za dobro počutje ljudi v neki skupnosti, saj so se ravnokar sesuli vase sistemi in države, ki jim ni bilo mogoče odrekati učinkovitosti. Potrebno je še marsikaj drugega. Nekaj tega je npr. navedel v svojem pogumnem in tehtnem sestavku V kraljestvu kiča g. Boris Palčič (PNL16.10.2006). V njem je ožigosal tukajšnjo kritično javnost, zlasti izobražence, ki se, s kakšno častno izjemo, iz koristoljubja ali strahu preradi potuhnejo ali se celo
dajo politično zlorabiti, namesto da bi našli v sebi moč, se odrekli udobju oz. varnosti znotraj pohlevne črede ter začeli postavljati neprijetna vprašanja. Potrebna je tudi kultura dialoga in medsebojnih odnosov, sprejemanje kritike, spoštovanje drugačnosti itn., kar vse ni ravno odlika našega prostora.
Glede obnašanja PN ob zadnjih lokalnih volitvah pa bi si upal trditi, da je bilo politično dokaj pošteno. Dokaz za to so tudi očitki skoraj vseh glavnih akterjev, da jim je časopis posvečal premalo pozornosti, kar pomeni, da je držal neko distanco do njih. Bil je tudi pluralen in za bralce zanimiv. Želeti si je, da bi tak ostal še naprej. Še več, bil je mnogo bolj pošten kot ob volitvah štiri leta prej, ko je izvajal pravi medijski linč nad g. Popovičem in odkrito promoviral protikandidata g. Dina Pucerja. Sprašujem se, kje so bili takrat aktiv in sindikat novinarjev PN kot tudi drugi »ogorčeni demokrati« (ga. Breda Pečan, g. Aurelio Juri itn.), ki so ob zadnjem incidentu zagnali tak vik in krik, ali pa so se spotikali ob sedanje obnašanje PN.
Bujno rastje na poti do Ote
med katerimi so bili nekateri višji od trideset metrov.
Potem se je začela pot zares strmo spuščati in kmalu sva bila v svetu slikovitih kamnitih previsov in masivov najrazličnejših oblik in barv. Bolj ko sva napredovala, mogočnejše so bile kamnite stene nad nama. Ko se je začelo (tako kot skoraj vsak popoldan) višje gori megliti in oblačiti, je izgledalo vse skupaj precej zastrašujoče in prav vesela sva bila, da naju megla ni ujela prej, saj bi se lahko tako obrisala pod nosom tudi za vse razglede, ki sva jih bila deležna med vzponom.
Spust je kar trajal in Ote ni in ni hotelo biti. Pričakovala sva
jo za vsakim ovinkom, saj sva daleč pod seboj lepo videla ža-
rih časih le pristaniški del za hribom skrite Ote. Postajala
liv turističnega Porta, kar je pomenilo, da ne moreva biti prav daleč. Porto je bil namreč v sta-
sva vse bolj utrujena in slabe volje, ker sva si zabila v glavo, da prideva še isti dan do Evise.
Napaka! Ko sva po slabih dveh urah in pol sestopanja končno zagledala prve hiše v vasi, do katere sva potem korakala še četrt ure, mi ideja o nadaljevanju do naslednjega etapnega cilja ni več dišala. Jana bi šla kljub utrujenosti kar naprej, vseeno pa se je strinjala, da greva najprej na pijačo in podrobneje preučiva traso nadaljevanja poti.
Če bi nadaljevala, bi tvegala, da naju še pred prihodom na cilj ujame tema. To je bil prvi argument proti nadaljevanju, drugi pa je bil ta, da je pot do Evise vodila skozi baje prečudovit kanjon Spelunca, ki velja za enega od naj lepših predelov pešpoti Tra Mare e Monti.
/dalje Nace Novak
Trditev ge. Pečanove, da so PN junija letos izgubile neodvisnost, pa ne vzdrži nobene resne presoje. Razen če s tem ne misli, da je časopis neodvisen samo takrat, ko v njem prevladuje levo liberalna opcija. Slovensko novinarstvo se je namreč v preteklosti formiralo znotraj družboslovne fakultete, ki je bila trdnjava levo liberalne opcije, ter je tako ta opcija prevladovala v skoraj vseh slovenskih časopisih, vključno z regionalnimi listi. Drugače formiranih novinarjev namreč skoraj nismo poznali.
Če pa se je že kdo dokopal do drugačnega pogleda na svet, je bil praviloma potisnjen na obrobje. Z zmago demokracije in zlasti s prihodom pomladne opcije na oblast pa se je v me-
dijih, ob levo liberalni opciji, začel uveljavljati tudi drugačen pogled na svet. Zaradi tega časopisi še niso postali odvisni, ampak predvsem pluralni, saj je večji del novinarjev v njih še vedno levo liberalne usmeritve. Da ne omenjam pri tem posebej dejstva, da imajo danes pri medijski politiki pomembno besedo tudi lastniki časopisov. Še posebej pa je pluralnost nuj-
na v regionalnih listih, ki imajo neke vrste monopol v svojem prostoru, ker nagovarjajo ciljno publiko, ki je praviloma pluralna, tudi na Primorskem. Edino na ta način namreč lahko postanejo širše zanimivi in s tem tudi poslovno uspešni. Seveda se s tem rahljajo dosedanje medijske levo liberalne trdnjave, kar, očitno, vsem ne gre vnos.
Milan Gregorič