List 1.
Česa naj se slovenski gospodarji poprimejo,
da dokažejo napredek svojega gospodarstva?
Gospodarski napredek nikakor ne obstoji v tem, da se lotimo mnogovrstnih novotarij, ampak pri nas na Slovenskem , kjer ne stoji gospodarstvo še na tako visoki stopnji, kakor v nekaterih drugih deželah, pri nas je to uže velik napredek, če opustimo to, kar je slabo in se poprimemo boljega, če nam uže sama pamet kaže, da je bolje.
Take slabe šare pa je pri nas še prav veliko; to šaro skusimo odstraniti, in poteča uže smemo reči, da napredujemo v gospodarstvu.
Pa pustimo samo besede in lotimo se kar naravnost stvari.
Letošnja huda zima nas je menda še bolj kot druga lota podučila, kolika dobrota so peci, zato je menda popolno upravičeno, če začnemo
s pečmi.
Pri pečeh pogostoma nahajamo toliko napak, da je groza.
Mnogo je taeih starih peci in še zmerom delamo radi take, ki kurijo dve sobi. S tem mislimo veliko drv prihraniti in tudi kurjavo hitreje opraviti. To je res lepa misel, pa navadno je vendar to velika neumnost. Ce peč ne stoji prosta, ampak je vzidana v steno in zid med dvema sobama ni tako tanek, kakor papir, ampak je le kakih 8 palcev (colov) Širok ali pa še sir ji, takrat velik del gorkote, ki ima sobo greti, greje le zid in mnogo sežnjev drv si pokuril, da si le steno med soboma grel, ne pa sobe. Le primi za zid, pa boš videl, koliko si — na škodo sobam — zidu kuril. Recimo, da peč od gori do doli obsega le 12 čevljev — kar ni veliko — zid (stena) med soboma pa je 1 čevelj debel, po takem gorkota zakurjene plosnjave 12 čevljev ne gre v sobo ampak v zid. Ugovarjati bi se utegnilo: „vsaj zid steu med obema sobama in gorkota zatega del ne uide iz hi&e" — al o mrzlih dnevih, ko zakurjena peč le takrat kaj izda, Če gorkota hitro v sobo buha, nam s tisto mrvico toplote, ki jo zid iz sebe daje, ni prav nič pomagano.
Tudi ni dobro, če peč stoji na močnem in visokem zidanem podnožji, ki tudi veliko gorkote požre in jo sobi vzame. Podnožje naj je tedaj nizko in tanko, še bolje je pa, če stoji peč na stebričih.
Velika napaka nekaterih sob (izb) je njih vlažnost, posebno tacih, kjer na peč^h perilo sušijo i o celo zimo ne odpro okenj , marveč jih še prav zadelajo in zapopajo. Pozimi se s čevlji prinese veliko snega ali drage mokrote v hišo, v kateri prebiva včasih velika družina. Zmerno vlažni, gorki pa čisti zrak je zdrav in prijeten, preveč mokri in nečisti zrak pa je nezdrav in neprijeten. Al še bolj nezdravo pa je bivanje v tacih sobah, kjer je zidovje mokrotno.
Vprašanje nastane potem: s čem se d d vlažnost iz sob odpraviti? — Prav lahko in prav gotovo s tem, da si postavimo v sobo peč, ki se o d znotraj, to je, v sobi kuri. Take peči, katerih se dandanes uže veliko nahaja po svetu, vlečejo vlažnost vse, ki izpuhti potem v dimnik; koliko vlage pri vsaki kurjavi taka peč v-se potegne, to so prav natanko ne d& zmeriti, — da je pa veliko požre, kaže nam sledeča preiskava. Ce pepel drv odštejemo in pa vodo, katere je tudi v najbolj suhih drvah nekoliko, pogori od 10 funtov mehkih drv malo več kot 8 funtov drv. Ne pogori pa vse popolnoma; to vidimo v tem , da z dimom še marsikaj druzega uide, kar ni popolnoma zgorelo. Recimo pa, da od 10 funtov mehkih drv jih pogori le toliko, kar da 4 funte oglja. Ti 4 funti oglja potrebujejo pa vsakako kakih 46 funtov zraka, da zgorijo, tedaj blizo 600 kubičnih čevljev zraka, in toliko zraka se nahaja v prostoru, ki je 8 čevljev dolg in 8 čevljev širok. Ta množina posrkanega zraka je pa menda še premajhna, kajti peč veliko več zraka v-se vzame in po dimniku iz hiše izpusti, kakor je potreba, da 10 funtov mehkih drv pogori. Po takem se menda ne bomo motili, če trdimo, da enkrat zakurjena peč ve3 zrak, kolikor ga je bilo v sobi, vse potegne. S tako množino zraka pa gotovo izpuhti tudi nekoliko maslicev vode (sobne mokrote).
Res čudno je, koliko vode včasi v kakošno kmet-sko sobo pride, če ondi mokro perilo sušijo. 6—8 suhih srajic tehta najmanj 10 funtov, mokrih pa gotovo 20 funtov. Če se to perilo na peči suši, se ž njim prinese 10 funtov ali pa 4 bokale vode v sobo. Odraščen človek v 12 urah — to je po skušnjah izpričano — kaka dva masiica vode iz pljuč in pa iz kože izhlapi. Ce tedaj 6 osob v eni sobi čez dan skupaj biva, se sme računati, da teh 6 osob 2-3 bokale vode iz sebe izhlapijo. Po takem ni čuda, da je v nekaterih kmetskih hišah toliko vlage.
Po vsem tem je menda do dobrega dokazano, da so peči, ki se v sobi kurijo, najbolja pomoč za odpravo prevelike  vlažnosti  v   sobah.   Take peči narejajo uže
-----   2   -----
tudi naši navadni pečarji in ker tudi niso dražje memo druzih in manj drv požro, naj bi se vpeljale kakor v gosposke, tako tudi v kmetske sobe.        (Dal. prih.)
List 2.
Gospodarske stvari.
Začasna postava zemljiškega davka
pred državnim zborom.
Uže 24. maja 1869. leta je bila oklicana postava, po kateri se ima zemljiški (gruntni) davek na novo uravnati.    Deset let je preteklo,  pa smo danes še tam, c kjer smo bili.    Te zavleke so največvprejšnja minister itva in prejšnji državni zbor krivi.    Se le lani 25. svečana je zbornica poslancev ukrenila začasno postavo ^(novSlo), 6. aprila 1879. od cesarja potrjeno, po kateri jie je imelo  pospešiti to,   kar je 9 let polževo pot bo-šdilo, tako,   da bi razmera zemljiškega davka po novi p postavi se pričela z letom 1882.   Gosp. Chertek, sedanji i ˇoditelj finančnega ministerstva, je pa ukazal, v cenitev jaemljišČ  pospešiti,   in zbornici poslancev zdaj predlaga, maj se nova   razmera zemljiškega davka uže z letom 31881. prične. Poseben davkovski odsek, kateremu predli tednik je knez Lobkovie,  mož naše (avtonomistične) ¦fiitranke,   in v katerem je  tudi naš poslanec dr. J. Po-iklukar, je to važno postavo temeljito razpravljal, katera k kmalu pride v zbornici poslancev v obravnavo.
Naj našim bralcem sedaj kaj več povemo o treh ^vprašanjih, okoli katerih se bo v državnem zboru ^sukala obravnava, za kmetijstvo sila važna.
Prvo vprašanje je:   kedaj naj  se zemljiški iiavek po novi postavi pobirati začne?
Večina odsekova (poslancev naše stranke) po pra-Tfici povdarja,   da naglic           katero   se je  vcenitev
klansko leto vršila, je nakupičda veliko napak in krivic, ss,z&to se bode pravična podlaga za odmžro davka feže le potem dobila, ko se bodo rešile vse reklama-u«ije (pritožbe) davkoplačevalcev. Zato predlaga domenjena večina, da se dolžnost zemljiškega i davka po novi postavi prične s 1. januarijem leta 13881., in da, dokler se ne rešijo pritožbe, se po-beibira davek po dosedanji razmeri. Kdor je p r e-vveč plačal, kakor ima po novi postavi plačati, naj se ta^o, kar je po 1. januariji leta 1881. preveč plačal, alali povrne ali pa na dobro za prihodnje plačilo vpiše. K<Kdor pa je od 1. januarija 1881. leta naprej premalo plplacal, ta naj doplača, kar je premalo plačal, a ne v^vee na enkrat, ampak v obrokih (brištih), ki ne pre-sepegajo 25 odstotkov tega, kar ima v enem letu plačati.
------O tem pa si nista odsekova večina in vlada zdaj uže
•menih misli,  nadejati pa se je,   da se kaka srednja pot
najde,   ki bode vlado  in  zbornico aedinila v dotičnem sklepu.
Velike važnosti je drugo vprašanje: kako naj se vsled §, 4. začasne postave od meseca aprila 1879. 1. vsacib 15 let določuje skupni znesek zemljiškega davka, ki se potem razdeli na posamezna, davku podvržena kmetijstva. Odsekova večina predlaga, ,,da vsacib 15 let se po poti postave določuje o d-s to tek (percent), po katerem se zemljiški davek od poizvedenega Čistega dohodka davku podvrženih zemljišč določi." Ali se bo finančno ministerstvo temu predlogu udalo ali ne, ni še gotovo, kajti njemu se veliko bolj dopada; če v proračunu kar naravnost kako okroglo svoto postavi, katero mora vlada vsako leto po zemljiškem davku dobiti. Tako, na primer, je v proračun za letošnje leto postavljeno 37 milijonov, ki jih ima donesti zemljiški davek od vseh avstrijskih dežel skupaj in ki je razdeljen na posamezne dežele posebej. Al kar za 15 let kar naprej določevati znesek davka brez ozira na slabe letine ali druge nezgode , to je toliko , kakor da bi se reklo: „ti moraš plačati , oe tudi nimaš nič, s čem bi plačal*'.
Tretje važno vprašanje je: kako naj so sestavljene tiste komisije, katere razsojujejo pritožbe (reklamacije)? Postava (novela) od 6. aprila 1. 1879 je položila to razsodbo v roke takim komisijam, v katerih imajo cesarski uradniki veČino. Odsekova večina se ustavlja takim komisijam in predlaga: ^namesti dosedanjih deželnih podkomisij naj se ustanovi v vsaki deželi ena pritožoina komisija ; finančno ministerstvo imenuje predsednika in podpredsednika tej komisiji, ki ima še 6 do 12 udov z odločilnim glasom, polovico teh udov imenuje finančno ministerstvo, pa najmanj polovica njih mora biti iz vrste davkeplačevalcev, drugo polovico pa voli deželni zbor. To je pravično, kajti kmetovalci imajo svoje zastopnike v tej komisiji, vlada pa tudi kontrolo, da komisija postavno ravna.
To je bistvo postave, o kateri se bode kmalu obravnavati pričelo v zbornici poslancev. Ali bodo kmetovalci v obče dosegli kako polajšavo velikega bremena, ki ga nosijo, Bog v6, — naj bi se vsaj to doseglo, da bi zemljiški davek bil vsaki deželi pravično odmerjen , ne pa nekatere memo druzih presilno obložene, kakor, na primer, Kranjska, ki se je uže ob času deželnih stanov pritoževala, ko je ranjki grof Anton Au-ersperg temeljito spomenico sestavil , in so isto v po-znejih deželnih zborih ponavljali narodni poslanci. Težka davkarska roka leži v obče na kmetijstvu v naši Ar-
10
atriji v primeri z drugimi državami. Tako, na primer, je na Pruskem leta 1878. zemljiški davek znašal 40 milijonov mark (ena marka 50 kr.), na Francoskem isto leto 173 milijonov frankov (en frank 40 kr.).
10
Česa naj se slovenski gospodarji poprimejo,
da dokažejo napredek svojega gospodarstva?
Pomudimo se še nekoliko pri sobah, kjer ljudje bivajo.
Take sobe je treba vsak dan, in to zjutraj prezračiti. Prav se pa sobe prezračijo le s tem, da se — pozimi le krajši čas, poleti pa dalje časa — okna in vrata odpr6, da slabi zrak iz sob, dobri vnanji zrak pa v sobo pride.
Vsak človek in vsaka žival, katera sope, potrebuje zraka« Zrak, ki ga človek v se sope, je ves drugačen, kakor tisti, ki ga iz sebe diha; uni ima ki si j ca v sebi, ki je zrak življenja, — ta pa ima ogel no kislino v sebi, ki je zrak smrti, ki človeka in živali zaduši. Ta prememba dobrega zraka v slab zrak se zgodi v pljučah. Če tedaj ljudje v popolno zaprti sobi bivajo, posopejo kmalu ves kislic, iz sebe pa dihajo ogelno kislino, katera jim težko sapo dela in jih na zadnje zaduši. Da zrak, ki ga ljudje iz sebe dihajo, je zaduŠiven, to vidimo cel6 v cerkvah, zel6 natlačenih, na svečah, ki so iz začetka svetlo gorele, čez par ur pa le brlijo. In zakaj to? zato, ker so ljudje veči del kialiea posopili, katerega tudi sveče za svetlo gorenje potrebujejo, iz sebe pa izdihali ogelno kislino, katera morf življenje ljudi in živali, pa tudi gorenje sveč.
Iz tega pač vsak lahko previdi, kako potrebno je, da se vsaki dan prebivališča ljudi prezračijo in tudi še za to, ker je v sobah druzega smradu več.
Nekatera gospodinja sicer misli, da ni treba vna-njega zraka v sobe po odprtih oknih in vratah spuščati, če Te sobo z brinjevim lesom ali jagodami ali kakim drugim kadilom pokadi. Al nevedna revica ne ve, da smrad zarad brinjevega dima vendar le ostane v sobi, če tudi nos zdaj bolj brinjev duh čuti, kakor smrad. Najbolje kadilo je frišni vnanji zrak.
Ce že hočemo sobo z brinjevim lesom pokaditi, no, naj bo, — al prezračevanje sob se ne sme opustiti. Ce je zračenje sob vsak dan pri zdravih ljudeh potrebno, je tem več potrebno, če je bolnik v hiši, se ve, da se mora to s tako previdnostjo zgoditi, da se bolnik ne prehladi. Zato naj se soba krajši čas zrači, bolnik za tiati čas z odejo pokrije ali okoli njega kaj takega nastavi, da unanji zrak ne more čez-nj pihati.
Ce hočeš drv si prihraniti, ne začni s tem, da hiše ne prezračiš, ampak s tem, da manj kuriš. 14 stopinj gorkote po R. je prav zadosti gorkote za vsako sobo, in le potrata je, zdravju škodljiva, če subo čez to mero zakuriš.
v
Se enkrat vrh  tega ponavljamo:  poprimimo se peči,   ki  se od  znotraj   kurijo,   kajti  ž njimi  si prihranimo drv,   iz  sob pa preženemo prevlažni in ne zdravi zrak.
Drva štediti (šparati) se ne sme gospoda učiti od kmeta, ampak kmet se mora učiti od gospode, katera čuti dragino drv v mestih.
Naj govoreč o hišah, še par besedi rečemo o kuhinjah na kmetih. Navadno so kmečke kuhinje pravi dimnik bolezni, skoro take, kakor za divjake ali roparje ; ženske se v njih sušijo kakor suho meso, in vsaka jed v skledi se mora z dimom narotiti.  Nahajajo
se cel6 hiše, ki še dimnika nimajo! Tista zaprta ognjišča, kakor jih uže večidel po mestih imajo, naj se napravljajo tudi na kmetih, vsaj ni treba, da bi zidana bila s posebno potrato, tedaj tudi njih naprava ni predraga, in s takim zaprtim ognjiščem se prihrani veliko drv, ker se v njih ne požge veliko polen brez potrebe; s takimi ognjišči so kuhinje čedne in bele in pozimi so prava peč kuharici in drugim pošlo tn, ki v naših navadnih kmečkih kuhinjah zmrzujejo. Ce ima hiša kuhinjo s takim ognjiščem, potem ni treba, da bi putein mlade prasce morali kmetje v hiši imeti, prav lahko jih imajo potem v kuhinji. Res je, da v tacih kuhinjah se ne da meso in slanina sušiti, zato pa se pod streho naredijo posebne dimnice (Raucherkam-mern), v katere se dim iz dimoika po potrebi spušča. To so najpotrebniše premembe, ki naj bi se v kmečkih hišah sčasoma vpeljale na veliko korist ondaš-njim prebivalcem. Vemo, da bo marsikdo rekel: „vsaj nimam denarja za take poprave". Mi pa temu ugovoru nasproti zmerom le trdimo, da ni vse tako drag6, kakor se na prvi pogled kaže, in da je treba varčnost pričeti s zdravjem.
Prihodnjič o hlevih kaj.
(Dalje prihodnjič.)