izvirno znanstveno defo UDK 598.826.4(497.12 Sečovlje) USOD A ČRNOGLAVEG A STRNADA EMBERiZA MELANOCEPHALA V SLOVENSKEM PRiMORJU Iztok CEISTER pisatelj in ornitolog, 64202, Naklo, Pokopališka 13, SLO scrittore e ornitologo, 64202, Naklo, Pokopališka 13, SL O IZVLEČEK Prispevek obravnava razširjenost črnoglavega strnada v Slovenskem primorju, kakor jo je moč razbrati iz zgo­dovinskih in sodobnih virov. Po letu 1980 gnezditev na slovenskem ozemlju ni bila več ugotovljena. Avtor raz­pravlja o vzrokih tega izginotja. Ključne besede: Črnogiavi str nad, Emberiza melanocephala, razširjenost, Slovensko piimorje. Keywords: Black-headed Bunting, Emberiza melanoc.ephala, distribution, Slovenian Littoral. PREDSTAVITEV VRSTE Črnogiavi strnad Emberiza melanocephala pripada mediteransko-turkestanski favnistični regiji. Razširjen je od južne Francije in jugovzhodne itaiije po vsej vzhodnojadranski obali do Grčije. Na severu sega prek Bolgarije in Romunije do Ukrajine in Rusije. Prek Tur­čije in Bližnjega vzhoda sega do zahodnega in južnega !rana. Ob spomladanskem vračanju se pogosto zaleti prek meja svojega areala; tako je bil opazovan domala v vseh evropskih državah, tja do Islandije. (8yerrs et al,, 1995) Črnogiavi strnad (slika 1} prebiva v odprti, z redkim drevjem in nizkim grmičevjem porasli pokrajini, pogosto v kulturni pokrajini z ekstenzivnim poljedelstvom. Tako ga najdemo na žitnih poljih, v vinogradih in sadov­njakih, pa tudi v sekundarni pokrajini, zaraščajoči se kulturni pokrajini. Ob jadranski obali je najbolj pogost v pregretih, vendar prepišnih rečnih dolinah. Čeravno velja za nižinsko ptico, živi na Bližnjem vzhodu tudi do 2000 m visoko. V Slovenski Istri Živi izključno v nižini. Glede na pozno vrnitev iz prezimovanja (pretežno v maju) in zgodnjo odselitev (konec julija, začetek av­gusta) mu ostane časa le za eno gnezditev. Ali gradi gnezdo samec ni znano, pač pa, kot kaže, vaii zgoij samica, ki tudi sama skrbi za mladiče v gnezdu. To napeljuje na pomisel, da je v obdobju vzreje mladičev neutrudno prepevajoči samec morda v zvezi z več sami­cami (Byerrs et al., 1995) Gnezdo je običajno v nizki zarasti, v istrski kulturni pokrajini, recimo v prepletu grašice (Vida spp.), v podivjani vinski trti ali v žitu. Rahlo gnezdo je spleteno iz travnih bilk in listov rastlin, postlano z drobnejšim gradivom in zunaj okrašeno s koščki cvetnih listov. Samica živi neopazno, samec pa se prepevajoč po­udarjeno izpostavlja. Takoj po gnezditvi se oblikujejo majhne jate, sestavljene iz nekaj družin, v velike jate pa se družijo na prezimovanju. Medtem ko na obrobju areala (npr. v Istri) gostota lo­kalnih populacij ne presega 10 parov na km2 (v Slo­veniji največ 7 parov na 3km2 v dolini Drnice), dosega v jugovzhodni Evropi od 30 do 50 parov na km" in na Bližnjem vzhodu celo več kot 100 parov na km2. Bolj ko se pomikamo proti jugovzhodu, številčnost delnih populacij vse bolj narašča (1.5.000-20.000 parov na HrvaŠkem, 100.000-200.000 parov v Grčiji, 1 milijon do 10 milijonov parov v Turčiji). Na Hrvaškem naj bi bila populacija stabilna, V Grčiji upada, medtem ko v Bolgariji, kjer gnezdi 5.000 do 50.000 parov, celo narašča (Tucker & Heath, 1994). Črnoglavega strnada ogroža intenzifikacija kmetijske proizvodnje: požiganje in trebljenje obmejkov in grmišč, uporaba pesticidov, predvsem pa zložba zemljišč, ko iz majhnih, bogato sestavljenih polj oblikujejo kulturno stepo, intenzifikacija poljedelstva je povzročila nazado­vanje populacije v Grčiji (sprememba oljčnih gajev Iztok GEISTER: USOD A ČRNOGLAVEG A STRNAD A 'JMBCK1ZA MELANOCEPHALA V SLOVENSKE M PRIMORJU, 71 -76 m*--• ^i&sgâ^ -y-'w.i'* • • v. ' . • Slika 1: Čmoglavi strnad Emberiza melanocephala (Fo­ to: Dare Šere). Fig. 1: Black-headed Bunting Emberiza melanocephala (Photo: Dare Šere). v koruzna polja) in propad lokalne populacije v Slove­niji (premena žitnega polja v plantažo sadnega drevja). ZGODOVINSKI IN SODOBNI VIRI PODATKOV V zgodovinski ornitološki literaturi čmoglavega str­nada prvič omenja Eggenhoffner leta 1842 v svojem spisku ptic okoli Trsta (Vogel um Triest), objavljenem kot sestavni del nekega potopisnega članka v časopisu Isis. Prišteva ga k gnezdilcem, pisec članka pa seznam pospremi z besedami: "Dagegen bietet Triest manche Seltenheilen unter den kleineren Vogeln. Parus lugubris, Emberiza melanocephala, Tichodroma, Turdus cyanus, Saxicola stapazina und aurita, herbe auf dem Karst." Da pri tem ne gre le za redke vrste v očeh srednje­evropskega popotnika, potrjujejo tudi Schiavuzzijeve navedbe o teh vrstah nekaj desetletij kasneje. Pri Schiavuzziju se črnoglavi strnad pojavlja v vseh favnističnih zapisih iz primorja (Schiavuzzi 1878, 1880, 1881, 1882, 1883, 1885, 1887), pri čemer je zanimivo spremljati razvoj njegovih pogledov na to vrsto. Na podlagi lastnih opazovanj je spoznaval fenoiogijo črno­glavega strnada in jo s časom tudi ustrezno popravljal in dopolnjeval (tabela 1). Tako sprva (za leto 1878) navaja kot čas prihoda drugo polovico aprila in kot čas odhoda avgust, kasneje (leto 1883) pa kot čas prihoda prvo polovico maja in kot čas odhoda prve dni septembra. Do dneva točne datu­me opazovanj navaja za leto 1880 (22. maj), za leto 1881 (24. in 31. maj ter 15. junij) ter za leto 1884 (6 ju­nij), razumljivo kot podatke o gnezditvt. Z a Istro ugo­tavlja, da je vrsta pogosta gnezdilka, posebej tudi za piransko polje (agro piranese), medtem ko za okolico Tržiča (Monfaicone) zapiše, da je redka oziroma v do­besednem prevodu malo pogosta ("poco frequente"). Sprva (leta 1878) je uporabil znanstveno rodovno ime Euspiza in v oklepaju Passerina (ki ga je zmotno pripisal Scopoliju), kasneje (v letih 1879-1882} je uporabljal Viellerjevo ime Passerina, od leta 1883 dalje pa Sco­polijevo Euspiza. teto opazovanja (objave)/year of observation (published) iofcaíifeta/locaíity besed i Jo/cita tioo vir/source 1870 (1878) Euspiza rneianocephala (Passerina agro piranese melanocephala Scop.) Zigolo capinero, voíg. Cento ziroli. Nidifica a bbond antemente. B.5-A.S.N.T. 1879 (1880) Passerina rneianocephala. Vieill. Epoca agro piranese d'arrivo: 2. da meta di Apríle Epoca di partenza: In Agosto. B.S.A.S.N.T. 1880 (1881) Passerina melanocephala, V. Arrivo: 22 Maggio, Partenza:? B.S.A.S.N.T. 1881 (1882) Passerina rneianocephala, Vieill, 24, 31 agro piranese Maggio; 15 Giugno. 8.S.A.S.N.T, 1883 (1883) Euspiza melanocephala, Scop. - Zigolo capinero vofg. zento ziroli, - Specie estiva, nídifcante e frequentissima nell'fstria. Arríva nei la prima metá di maggio e parte nei giornt di setiembre. Si ciba a preferen?.a di cereal!. Nei Monfaicone non l'ho flnora veduta. B.S.A.S.N.T. 1884 (1885) Un'Euspiza rneianocephala maschio di Monfaicone certa arrívata almeno un mese prima veniva da me veduta il 6 Giugno, prova questa che tale specie nidifica in questo territorio come avviene nell'lslrta. Z.C.O : 1886 (1887) Euspiza melanocephala, Scop. • É poco frequente nei Monfalc.one. lo ne ho veduto in ogní estáte, ma sempre pochi essemplari. Lo chiamano "Ortofan, Vallon (in lili.} ssserisce di non averío veduto vicino Sagrado, ftd. B.S.A.S.N.T. Tabela 1: Schiavuzzijevi favnistični podatki o črnogla­vem strnadu Emberiza melanocephala. Table 1: Bernardo Schiavuzzi's faunistical records of Black-headed Bunting Emberiza melanocephala. Schiavuzzi navaja italijansko ime Zigoio capinero, vulgato Zento ziroli in lokalno monfalkoneško ime Orto­lan, kt je sicer tudi za vrsto Emberiza hortulana (italijan­sko Ortolano ali slovensko vrtni strnad) uveljavljena vulgata. Prt zapisu o tej vrsti strnada Schiavuzzi (1887) omenja tudi to zmešnjavo z imenom. Končno velja omeniti, da sta v Prirodoslovnem mu­zeju v Trstu ohranjena dva nagačena primerka črnogla­vega strnada, iz Žavelj iz leta 1889 in iz !Skednja iz leta 1895 (Benussi in lin.). Zgodovinska vira, ki obravnavata ornitofavno Kranj­ Iztok GEISTER: USODA ČRNOGLAVEGA STRNADA EMBERIZA MCLANOCEPHALA V SLOVENSKEM PRIMORjLI, 71 -?k ske (Freyer, 1842, Schulz, 1890), črnoglavega strnada ne omenjata, prav tako ne Bačar {1939) v svoji priredbi Brehmovih Ptičev. Kot ptico slovenske ornitofavne ga prvič opišeta Krečič in Šušteršič (1963). Na podlagi informacije Božidarja Ponebška zapišeta: "Gnezdi tudi pri nas. Drži se južnega dela Slovenije." Ponebšek je namreč že leta 1961 objavil zapis o gnezdilcih in preletnib pticah na solinah pri Sečovljah, v katerem pravi: "Niže in više ležeče kulturne nasade okoli solin so poleti oživljale naslednje vrste gnezdilcev, ki pa jih avgusta ni bilo več videti: črnoglavi strnad (fmberiza melanocephaia, Scop.), ki prezimuje v Afriki {kar je zmotno, pisčeva opomba) do tropskih krajev... V eko­loškem in favnističnern popisu ptic Sečoveljskih solin in bližnje okol ice Gregori (1976) navaja črnoglavega str­nada kot gnezdilca za leto 1975 v sadovnjaku ob polju severno od Parecaga {tab. 2). V razpravi dodaja, da so Sečovlje poleg Hrastovelj edina poznana lokaliteta, kjer pri nas gnezdi črnoglavi strnad. Gregori in Krečič (1979) zapišeta le: "Gnezdi v Primorju", Božič (1983) pa: "V Jugoslaviji je navzoč, tudi v Sloveniji, največ v jugo­zahodnem delu." Božičev zapis je zavajajoč, saj daje misliti, da vrsta gnezdi ne !e v jugozahodnem, ampak tudi v drugih delih Slovenije. V obdobju popisa za Ornitologi atlas Slovenije (1979-83) je črnoglavi strnad kot gnezdilec izginil s slovenskega ozemlja (Geister, 1995). Tako ni čudno, da ga Favnistični pregled ptic slo­venske obale nanašajoč se na obdobje 1980-87, ne vsebuje (Škornik ef al., 1990). LOKALNA POPULACIJA NA DRNIŠKEM POLJU V letih 1978-80 je biia na Drniškem polju, približno 3 km2 velikem polju med Sečovljami in vasjo Dragonja, skozi katero teče Drnica, zadnji pritok Dragonje, skar­tirana tamkajšnja ptičja skupnost. V času popisov je bilo za območje značilno ekstenzivno obdelovanje zemlje z bogato sestavljenim poljem, mnoštvom kultur in ohranjenimi starožitnimi postopki (npr. zlaganje žitnih snopov ob kopuče trsta, uporaba ptičjih strašil itd.) in z zaraščajoči mi se nevzdrževanimi odvodnimi jarki (si. 2). Prevladovala so žita {pšenica, oves) in povitnine (para­dižnik, paprika). Med polji so bili vinogradi in manjši nasadi breskev, pokrajina, kot jo še danes lahko vidimo v predelu onkraj ceste proti reki Dragonji. VRSTA ŠTEVILO POJOČIH SAMCEV SPECIES NUMBER OH SINGING MALES 4.7.1979 14.6.1979 7.7.1980 Cettia cetti 10 I S s Cisticol a junddi s 21 6 4 Acrocephaltj s arunclinaceu s 3 5 7 Emberiza melanocephaia 7 S 2 Tabela 3: Štiri najpogostejše vrste na Drniškem polju v letih 1978-80. Table 3: Checklist of the dominant species on the Dr­nica Valley in the period 1978-80. DATUM KRAi STANJE VIR DATE LOCALITY STATUS SOURCE PRIMORjE 23.06.195 9 Sečovlje (?) samec (M) leg. B. PonebSek PMS 29. 05. 1974 Sečovlje gnezdo z jajci (N) Sere in litt. 1975 Parecag območno petje (TM) Gregori (1976) 01.07.1975 Hrastovi je območni samec (TM) leg. J. Gregori, PMS 04. 07. 1978 Lonzan 7 območnih samcev (TM) Geister (to delo) 14. 06. 1979 Lonzan 5 območnih samcev (TM) Geister (to delo) 07.07.198 0 Lonzan 2 območna samca {TM) Geister (to delo) 11.04.1983 Gažon samec (M) Skornik in litt. 12.05. 1987 Lazaret samec (M) Benussi in litt. 17. 5. 1988 Ankaran samec (M) GjerkeS in litt. 14. 05. 1990 Rujevec samec (M) Skornik in litt. KRAS 23.05. 1993 Klariči par (P) Kmecl & Rižner (1993) 09.06. 1993 Divača samec (M) Rubi nič in litt. DRUG O maj 1979 Renče samec (M) Grošelj, OAS 02. 06. 1991 Lj. barje samec (M) Trontelj (1991) Tabela 2: Novejši favnistični podatki o pojavljanju in gnezditvi črnoglavega strnada v Sloveniji. Table 2: New faunistic records on the occurrence and breeding of the Black-headed Bunting Emberiza melano­cephaia in Slovenia (Status: M -males, TM - territioral males, N - nest, and P - pair). iztok GEISTER : USOD A ČRNOGLAVEG A STRNAD A EMtSLKIZA MELANOCFPHALA SCOPOL 1 V SLOVENSKE M PRIMORjU . 71-76 Slika 2: Raziskovalno območje na Drniškem polju z označenimi mesti, kjer so v letih 1978-80 prepevali območni samci črnoglavega stmada Emberiza melanocephala. fig. 2: Study area within the Drnica Valley with the localities of singing territorial males of Black-headed Bunting Emberiza melanocephala in the period from 1978 to 1980. Legenda: 9 leto 1978 I leto 1979 O Leto 1980 Na omenjenem raziskovanem območju je bilo v letih 1978-80 med enodnevnimi popisi popisanih 13 vrst ptic. V komaj omembe vrednem številu so bile po­pisane naslednje vrste: poljski Skr janee Alauda arvensis, mali slavec Luscinia megarhynchos, prosnik Saxícola torquata, močvirska trstnica Acrocephalus palustris, kratkoperuti vrtni k Hippolais poh/glotta, siva penica Sylvia communis, grilček Serinus serinus, plotni strnad Emberiza cirlus in zelenonoga tukalica Gallínula c.hlo­ropus. Med tipično poljskimi vrstami najbolj pogrešamo velikega stmada Miliaria calandra, pri čemer pa je treba povedati, da je bilo priložnostnih obiskov tega območja veliko več, kot bi lahko sklepali zgolj na podlagi po­pisnih dnevov. Torej je podoba ptičje skupnosti na Dr­niškem polju dokaj verna odslikava dejanskega stanja. V obravnave vrednem številu so bili na Drniškem polju popisani pojoči samci štirih vrst: brškinke Cisticola juncidis, svilnice Cettia cetti, rakarja Acrocephalus arun-Slika 3: Kulturna pokrajina na Drniškem polju pred dinaceus in črnoglavega strnada (tab. 3., si. 2). Med temi melioracijo (Foto: Iztok Geister) štirimi vrstami je najti nekatere skupne značilnosti. Fig. 3: The cultural landscape in the lower Drnica Brškinka in črnoglavi strnad sta prebivalca bolj ali manj Valley before the melioration (Photo: Iztok Geister) Iztok GEISTER ; USOD A ČRNOGLAVEG A STRNAD A CMBEHIZA MELANOCEPHAl.A 5COPO U V SLOVENSKE M PRIMORtU , 71-76 Slika 4: Kulturna pokrajina na Drniškem polju po pre­meni kulture (Foto: Iztok Geister) Fig. 4: The cultural landscape in the lower Drnica Valley after the change of culture. (Photo: Iztok Geister) sekundarnih, zaraščajočih se polj, svilnica in rakar pa prebivaica zaraščenih vodnih tokov. Zato so vse štiri vrste pogosto žrtve rednih in izrednih sprememb v kul­turni pokrajini (vzdrževanje namembnosti vodnih jar­kov, premena kulture) (si. 4). Najbolj drastično se takšne spremembe kažejo pri brškinki, kjer so možna nihanja številčnosti že zaradi rednega ciklusa kolobarjenja, ko leto dni počivajoča praha spet postane obdelovalna povr­šina, to je, ko travnato površino zamenja obdelovalna. V konkretnem primeru, ko je med letoma 1978 in 1979 drastično upadlo število pojočih samcev na Drniškem polju, je to dogajanje mogoče primerjati z upadom ce­lotne deine populacije te vrste v Slovenskem primorju. V teh letih je namreč dokumentiran precejšen upad šte­vilčnosti na celotnem poseljenem ozemlju, ko se je šte­vilo pojočih samcev zmanjšalo s 93 v letu 1978 na 54 v letu 1979 (Geister, 1978, 1980). Rakar in svilnica sta sicer odvisna od stanja zaraščenosti vodnih tokov, ven­dar so takšna stanja sorazmerno hitro obnovljiva in tako tudi njuna populacijska nihanja kratkoročna. Pripisati jih je treba predvsem nekulturnim posegom v obrežno ve­getacijo sredi gnezditvenega obdobja (požig zelenega tr­sftšča) (si, 5). Glede na stabilnost populacije črnoglavega strnada v Istri (po mnenju Benussija (in litt.) populacija celo rahlo narašča) je treba propad Drniške populacije pripisati predvsem spremembi v okolju, premeni kulture na tem edinem močnejšem prebivališču te vrste strnada v Slo­veniji (si. 3). Ko bi primerjali dinamiko agromelio­racijskih posegov z dinamiko upada številčnosti pojočih samcev, bi domnevo po vsej verjetnosti lahko potrdili. Dokaze, investicijsko dokumentacijo hranita prehram­bno podjetje Agraria Koper in vodnogospodarsko pod­jetje Hidro Koper. Slika 5: Požgano trstišče v strugi Drnice sredi gnezditvenega obdobja (Foto: Iztok Geister). Fig. 5: Burned reeds in the river Drnica bed during the breeding season (Photo: Iztok Geister). Priznati pa je treba, da je bi! takšen razvoj dogodkov kljub očitni devastaciji življenjskega prostora vendarle presenetljiv, če pomislimo, da se navidezno popol­noma enak habitat razprostira na nasprotni strani glavne ceste, to je na zemljišču proti Dragonji. Vsiljuje se namreč vprašanje, zakaj se črnoglavi strnad po opu­stošenju dotedanjega prebivališča ni preselil onkraj ceste. Obstajati morajo subtilni vzroki ekosistemske na­rave, morda mikroklima ali človeškim očem neopazne strukturne posebnosti, ki so strnada odvrnile od pre­selitve. Sicer pa je lahko že vsakoletno manjšanje pri­rastka dovoljšnji vzrok za opešanje naselitvene vneme in s tem propad lokalne populacije. SKLEPNI PREMISLEK Glede na to, da dosega črnoglavi strnad v Sloven­skem primorju skrajno severozahodno mejo razširjenosti jadranske populacije, je vzroke za nihanje pogostosti iskati predvsem med notranje-populacijskimi vzroki, Znano je, da je populacija na obrobju areala posebno občutljiva za spremembe v okolju. Na obrobju areala so praviloma optimalne življenjske razmere omejene, zato drastične spremembe življenjskega prostora porazno vplivajo na naseljenost prizadete vrste. Dober primer za takšno dogajanje je propad drniške skupnosti, iz katere se je nemara obnavljala celotna delna populacija črno­glavega strnada v Slovenskem primorju. Že Schiavuzzt (1878, 1883) ugotavlja, da je črno­glavi strnad v Istri, posebno na piranskem polju pogosta vrsta. Čeprav je "piransko polje" danes izgubljen geo­grafski pojem, ga brez bojazni lahko lociramo kot zaledje Pirana, s pripadajočimi dolinami Dragonje in rečic Drnice, Fazane in Roje. Z a okolico Tržiča (Mon­ iztok GEISTER : USOD A ČRNOGLAVEG A STRNAD A EMBERIZA MELANOCEPHALA SCOPOL ! V SLOVENSKE M PRIMORiU , 71-76 falcone) pa pravi, da je vrsta redka, kar velja tudi za ves znamenitemu začetnemu zlogu petja črnoglavega str-Tržaški Kras, saj razen nagačenih primerkov iz Žaveij in nada, polnem oklevanja in še bolj pričakovanja. Skednja ter opazovanja v okolici Zagrada s tega ob-Končno lahko o pogostosti te vrste v Slovenskem pri­močja ni starejših podatkov. morju sklepamo tudi iz zakladnice ljudskega besedišča. Po pripovedovanju domačina iz Boninov (informator Filipi (1993) je zbiral narečne izraze za ptice v 21 krajih Berto jakomin) so pastirji v prvi polovici tega stoletja Slovenske (stre, ime za črnoglavega strnada pa je našel črnoglavega strnada dobro poznali (v Heinzlovem le v dveh, v Piranu in Kopru. V Piranu mu pravijo priročniku je brez oklevanja s prstom pokazal na pravo centojiroli (kar je zapisal že Schiavuzzi), v Kopru pa sliko). Povedal je, da se jim je ptica v okolici Trsta sinkwemenofe, kar je najverjetneje popačenka za nagajivo rogaia z zloženko "Dolina-Balunec-Mačkole-cinque-rrtenole, peterospev. Narečno ime za ptico priča Pribinek", potem ko so jo izzvali z besedami: "Poved mi vsekakor o tem, da je vrsta značilna za neko okolje, ne za te Štiri vasi!" Te štiri vasi so Dolina (Dorligo), glede na njeno pogostost. Tako iahko tudi za črno-Boljunec (Bagrolli), Mačkovje (Carasena) in Prebeng glavega strnada zapišemo, da je ne glede na nihanje (Prebenico). Isti informator je povedal, da jih je ptica njegove razširjenosti in ceio občasna izginotja vendarle nagovarjala s čič, čič, čič, kar seveda ustreza tistemu "naše gore list". RiASSUNTO Fonti storiche (Eggenhófíner, Schiavuzzi) indicarlo io zigoio capinero come un uccello nidificante dell'lstria slovena e del Carso triestino. Non tanto tempo ta, la popolazione piu numerosa era stata censita !n Vaiderniga, tra Sicciole ed il fiume Dragogna, popolazione che ne! corso del censimento effettuato negli anni 1978 - 80 si é ridotta da 7 a 2 esemplan maschi canterini. Dal 1980 questo volatile non nidifica piú nei Litorale sloveno, ma ne sono statí invece avvistati soltanto alcuni esemplari. Essendo una specie che vive ai margini del proprio areale, lo zigoio capinero é molto sensibile alie alterazioni ambientali. La scomparsa della comunitá di Vaiderniga é stata caúsate da un cambio di col tura: i campi di frumento sono stati trasformati in frutteti. LITERATURA Sačar, R. 1939. A. E. Brehm. Življenje živali (Priredil R. Bačar). Umetniška propaganda. Ljubljana. Božič, i. 1983. Ptiči Slovenije. Lovska zveza Slovenije. Ljubljana. Byres, C., Olsson U. & J. Curson. 1995, Buntings and Soarrows. Pica Press. Mountfield. Eggenhöffner, 1842. Vögel um Triest. isis: 297. Filipi, G. 1993. Lexicon ornitobgorum Histriae Slove­nicae. Knjižnica Annales. Koper, 106 str. Freyer, H. 1842. Fauna der ir\ Krain bekannten Säugetiere, Vögel, Reptilien und Fische. Geister, I. 1978. Brškinka Cisticola juncidis v istri in Sloveniji. Raziskovalna skupnost Slovenije. Ljubljana. Geister, I. 1980. Razširjenost brškinke Cisticola juncidis in vprašanje naraščanja in upadanja njene populacije. Biološki vestnik 28:25-44. Geister, I. 1995. Ornitološki atlas Slovenije. DZS. Lju­bljana. Geister, I. & D. Šere. 1977. Prispevek k poznavanju ornitofavne Sečoveljskih solin. Varstvo narave 10:63-73. Gregori, J. 1976. Okvirni ekološki in favnistični pregled ptičev Sečoveljskih solin in bližnje okolice. Varstvo narave 9: 81-102. Gregori,}. & I. Krečič, 1979. Naši ptiči. DZS. Ljubljana. K reči č, I. & F. Šušteršič. 1963. Ptice Slovenije. DZS. Ljubljana. Kmecl, P. & K. Rižner. 1993, Črnoglavi strnad Emberiza melanocephala. Iz ornitološke beležntce. Acrocephalus 60:171. Ponebšek, B. 1961. Gnezdilci in preietne ptice na solinah pri Sečovljah. Proteus 24: 88-89. Schiavuzzi, B. 1878. ESenco degh uccelii viventi nei-IMstria ed in specialita nell'agro piranese. Boll. Soc. Adr. Set. Nat. Trieste, 4:53-76. Schiavuzzi, B. 1880, Aggiunte e correzioni. Boll. Soc. Adr. Sei. Nat. Trieste, 5:287-299. Schiavuzzi, B. 1881. Ma serie di "Aggiunte e correzioni". Boli. Soc. Adr. Sei. Nat. Trieste, 6:165-177. Schiavuzzi, B. 1882. lila serie di "Aggiunte e correzioni". Boli. Soc. Adr. Sei. Nat. Trieste, 7:13-27. Schiavuzzi, B. 1883. Materiali per un'avifauna del territorio di Trieste fino a Monfalcone e dell'istria. Boll. Soc. Adr. Sei. Nat. Trieste, 8:3-78. Schiavuzzi, B. 1885. Osservazioni fenologiche e sui passagi degli uccelli nei littorale Austroungarico durante l'anno 1884. Zeitschr. f. gesamte Omith., 2: 52-61. Schiavuzzi, B. 1887. Materiali per un'avifauna del Littoraie Austro-ungarico. Boll, Soc, Adr. Sei. Nat. Tri­este, 10:154-183. Schulz, F. 1890. Verzeichnis der Bisher in Krein beo­bachteten Vögel. Mittheilungen des Musealvereins für Krain. Škornik, L, T. Makovec & M. Miklavec. 1990. Favnistični pregled ptic slovenske obale. Varstvo narave 16:46-99. Tronteij, P. 1991. Črnoglav i strnad Ernberiza melano­cephala. Iz ornitoioške beležnice. Acrocephalus 49:167. Tucker, G. M. & M. F. Heath. 1994. Birds in Europe: the­ir conservation status. Birdlife International, Cambridge.