Poezija ALENKA JENSTERLE DOLEŽAL Zapisi iz samostana O kanjah koraki v tišini padajo po poteh tega stoletja za izgnance in ničvredneže za cigane in brezdomce samo na postajah se jim včasih zasveti odblesk nečesa med špranje se zagozdijo fragmenti slik ko so odhajali iz hiše ko so zapuščali znano mesto že pred leti so prevzeli drug jezik jecljajo in nespretno oponašajo ptice tuji v svojem jedru niti ni jasno kdaj se je to zgodilo in zakaj so se odmaknili in so jim odgovorili z nasiljem tam v predmestjih v sotočjih ulic se zbirajo poraženci nevesekatere vojne premlevajo Ahasferjeve poti in čudna naključja ki so jim sledili v stoletju nekateri koraki donijo drugi se zabrišejo pred uresničitvijo Sodobnost 2003 I 198 Poezij a utrujeni se oprijemajo ograje in čakajo prezrti od mimoidočih nespretni v izrazu iščejo besede za ta plot na katerega se naslanjajo morda za usodno vožnjo v neznano in odlagališče smeti za ograjo mutasti ne spregovorijo in jemljejo bolečino kot nujnost utrujenost kot obvezo strah in negotovost kot zaključek dneva v množici pod svetlim mesecem je odhod samo še vprašanje v natrpanem avtobusu med prepotenimi kriki niti svojim ne odgovarjajo od kod in zakaj se je vse to napletlo upajo da jih pod bakrenim mesecem naslednjih predmestij nihče ne bo prepoznal Pri štiridesetih In tu sem spet jaz po nekaj zapravljenih letih tokrat niti ne na plesišču niti ne na morišču v samostanu prikimavam duhovom in pritrjujem fantomom še vedno pripravljena na presenečenja še vedno navdušena nad točnim udarcem zvona v stolpiču še vedno tako nemogoče razposajena ob kvadraturah možnosti samo nebo je malo bolj daleč nekoliko bolj nagnjeno v pristan tako da ga lahko označim za krivo obzorje in tudi mene od zadaha prsti vedno bolj vleče navzdol v globino sanj v notranjost prepadov barve v okolici so še vedno zelenomodre ne tako svetlo modre kot na ladji sredi spomladanskega jezera v samostanu je več temno zelene in temno modro plahto oddaljenega obzorja trgajo bele krpe oblakov Sodobnost 2003 I 199 Poezija še vedno nisem celota a dež me še ni zaznamoval sprijaznila sem se s tem da drevje izgublja listje že jeseni in da že novembra zazveni v skelete in sploh je pokrajina bolj obdarjena z nerazumnimi naključji na kamniti klopi nad stopnicami sem našla pesem brezimnega pesnika še krvava se lesketa med bezgom ta je od takrat ko so bile stvari še mlade ljubezenske ne razumem več njenim poljubom nekoliko bolj grenka sem rabim več prostora več časa da razvozljam poti saj tudi v sebi nosim več mrtvih duri so odprte na stežaj pozabi in niču najraje pozabljam na vprašanja odrte živali visijo na kavlju pred mano in nič mi ne zastira pogleda nanje lahko se tudi pohvalim ponavljam rojstvo vsako jutro se brez pritožb razprem meglicam dneva znam zgnesti glino v obliko in melanholični bršljan se mi samo po sebi umevno vzpenja po prostoru odrekanja ne vem če sem bolj jaz že moje ime ima včasih bolj izrabljeno telo na železniških postajah sem še posebej utrujena tako šele v polmraku tišine lahko sestavim celoto vrča na fotografijah sem nekoliko bolj spredaj a spet ne čisto v ospredju in morda sem manj preplašena kot sem bila pred leti preden sem se pogledala v ogledalo drugih sem bližje živalim ptice vidim vsako jutro kako se razpršijo iz središča in sunkovito iščejo prostor v simetriji jezera in čisto na koncu tudi vrtnice mi cvetijo v neko drugo resnico bledične se vzpenjajo nekam drugam zato jih tudi v pesmi ne pozabim Sodobnost 2003 I 200 Poezija Negotovost obstajanja Kar je bilo se bo spet začelo spomeniki so že postavljeni a podvrženi nasilju spremembam zelo negotovo se plazi mačka po mokri travi in še celo planjava vrta se lahko nenadoma raztrga razpolovi v krvaveče meso vem nekaj o smrtih in vojnah o shizofreniji treh zvonov in bojim se zgoščenega časa ko se nenapisane groze v trenutku podeseterijo morda sem prekleta v knjigah je napisano da bom v bolečinah rojevala živali in tudi ljudi in še ta pot se je izkazala kot prevara v prostoru zrcal še to edino oko je zabuljilo v prazno in spet sem zanosila z razbitinami časa in ostala sama v nepregledni pustinji v peščenih sipinah samo da se tokrat ne bo končalo tako srečno kot prvič in drugič rekonstrukcija dogajanja je bila preveč boleča in smrad mrhovine mi je meglil zavedanje utrujena se bojim neznanega sanje zbledijo pred meglenim jutrom pred razbitim jezerom in spet ta strah da bo pločevino gladine prostor zavedanja zalila voda da bo z zamahom preplavila ravnino in da nas bo zajel apokaliptičen ogenj in strašen vihar in četudi moja mama skrbno zapira podoknice še pred začetkom nevihte morda se bo v torek ali v petek začela vojna postave bodo izginile kot takrat Sodobnost 2003 I 201 Poezij a kot tedaj ko sem se v ledeni grozi z vlakom peljala skozi opustelo pokrajino in se v poletnem žaru ni zganila niti mušica ah pa bo zadrhtela zemlja v potresnih sunkih se bo nenadoma prekinil govor obstajanja jutri bom morda v bolečinah umirala in vi se boste veselili novega dne naslednji teden bo jesen preplavila naše čute in še celo ta hiša je bila zgrajena pod vprašajem in še celo to bivanje drsi nekam v močvirje Potovanja Ne spominjam se zadnjega potovanja na vlakih nikoli ne spim dobro bala sem se da ne zamudim prihoda vse formalnosti sem imela še pred sabo okenski okvirji so bili nabuhli od rose a vseeno me je drugega dne očaralo mesto v daljavi zgrajeno na gladini jezera tako resnično v svoji neresničnosti tako bledo v svoji prevari tako otožno prebodeno z zadnjimi zvezdnimi sunki pred zarjo mesto s temnimi zariši je bilo pripravljeno za fotografiranje a jaz negotova sem še čakala nikogar nisem poznala zakleta v jazu še rože na okenskih policah so bile tuje in preklete tako utrujena sem se izogibala sencam ki so spominjale na bolezen in smrt tudi v oddaljenih katedralah so se med praznimi oboki zapletale sence na vitražih je Kristus umiral in se hkrati rojeval iz Mado-ninega naročja nekdo je celo nanosil popisano kamenje pod oltar prav preprosta je bila ikona prostora ob gladini ob poteh Sodobnost 2003 I 202 Poezij a držim knjigo v roki in v meni se spreletavajo kanje pravzaprav še nisem prišla še nisem dosegla mesta še nisem preživela tega trenutka se še nisem rodila še nisem prestopila glavnega vhoda sončna ura nad mestno hišo še ne kaže mojega časa sramežljivo pogledujem nevesto in ženina ki se ljubita v zraku pred mestnim obzidjem goslar jima gode in glasba zapečati tudi meso mojega trenutka mila pesem reže drobovje še dolgo potem ko se mesto razblini v oglju noči čolni pljuskajo ob kanalih pridušeno šepetanje nenadni kriki v temi tam zadaj je pristanišče smrti tukaj med temi barvami in oblikami in nad jezerom nad kamni in preludijem pristana plujem v točko srečanja za koga jaz in nejaz za koga še v umiranju prešerno poskakovanje ta neukrotljivi roj besed poetika ritma pisar v točki mirovanja nestrpno čaka da zapiše mesto a samo na papirju samo v deževni iluziji samostana sem že prestopila prag mesta Sodobnost 2003 I 203 Poezija Arkadija samota Končno Arkadija bivanja vsi znanci so ostali nekje drugje še mrtvi se ne oglašajo v odtujeni tišini se sprehajam po samoti v zelenem trenutku ki ga vrtnarji vrtnarijo iz norosti stvari so spremenljiva kulisa za mleko in med trenutka bohotne rože se razraščajo in gredice obljubljajo jesenske pridelke vinske trte dozorevajo v izdajstvo Arkadijo spokojno naseljujejo živali čaplje gnezdijo nad vhodom komaj rojeni backi se stiskajo k napetim vimenom race s histerično samoumevnostjo režejo zrcalo ribnika in v daljavi hrzajo konji vrtnice cvetijo ob poteh kot da ne bi bilo bolnih niti smrti postave molčijo posedajo pod debli stoletnih dreves vsak premik v prostoru je težek saj se ne sme porušiti dogovorjena razdalja med njimi še vrtnarji iz norosti večinoma molčijo pred popoldnevom vsi neopazno izginjajo v labirintu kot da nikoli niso bili in tudi moja prisotnost bledi iz gline bohotno raste osama in tišina je edino bivališča časa samo ptiči se glasno pršijo v prostor morda iz navade ali nerazumevanja a potem se tudi oni zgrbijo v tišino se opiti z Arkadijo zapletejo v samoto Sodobnost 2003 I 204