Poezija
ALENKA JENSTERLE DOLEŽAL
Zapisi iz samostana
O kanjah
koraki v tišini padajo po poteh tega stoletja za izgnance in ničvredneže za cigane in brezdomce
samo na postajah se jim včasih zasveti odblesk nečesa
med špranje se zagozdijo fragmenti slik
ko so odhajali iz hiše
ko so zapuščali znano mesto
že pred leti so prevzeli drug jezik
jecljajo in nespretno oponašajo ptice
tuji v svojem jedru
niti ni jasno kdaj se je to zgodilo
in zakaj so se odmaknili in so jim odgovorili z nasiljem
tam v predmestjih v sotočjih ulic se zbirajo poraženci nevesekatere
vojne premlevajo Ahasferjeve poti in čudna naključja ki so jim sledili v stoletju nekateri koraki donijo drugi se zabrišejo pred
uresničitvijo
Sodobnost 2003 I 198
Poezij a
utrujeni se oprijemajo ograje in čakajo
prezrti od mimoidočih nespretni v izrazu iščejo besede za ta plot na katerega se naslanjajo
morda za usodno vožnjo v neznano in odlagališče smeti za ograjo
mutasti ne spregovorijo
in jemljejo bolečino kot nujnost
utrujenost kot obvezo
strah in negotovost kot zaključek dneva
v množici
pod svetlim mesecem je odhod samo še vprašanje
v natrpanem avtobusu med prepotenimi kriki niti svojim ne
odgovarjajo od kod in zakaj se je vse to napletlo upajo da jih pod bakrenim mesecem naslednjih predmestij
nihče ne bo prepoznal
Pri štiridesetih
In tu sem spet jaz po nekaj zapravljenih letih
tokrat niti ne na plesišču niti ne na morišču
v samostanu prikimavam duhovom in pritrjujem fantomom
še vedno pripravljena na presenečenja
še vedno navdušena nad točnim udarcem zvona v stolpiču
še vedno tako nemogoče razposajena ob kvadraturah možnosti
samo nebo je malo bolj daleč
nekoliko bolj nagnjeno v pristan
tako da ga lahko označim za krivo obzorje
in tudi mene od zadaha prsti vedno bolj vleče navzdol v globino sanj v notranjost prepadov barve v okolici so še vedno zelenomodre ne tako svetlo modre kot na ladji sredi spomladanskega jezera v samostanu je več temno zelene
in temno modro plahto oddaljenega obzorja trgajo bele krpe oblakov
Sodobnost 2003 I 199
Poezija
še vedno nisem celota a dež me še ni zaznamoval sprijaznila sem se s tem da drevje izgublja listje že jeseni in da že novembra zazveni v skelete in sploh je pokrajina bolj obdarjena z nerazumnimi naključji
na kamniti klopi nad stopnicami sem našla pesem brezimnega pesnika še krvava se lesketa med bezgom ta je od takrat ko so bile stvari še mlade ljubezenske ne razumem več njenim poljubom nekoliko bolj grenka sem rabim več prostora več časa da razvozljam poti saj tudi v sebi nosim več mrtvih
duri so odprte na stežaj pozabi in niču najraje pozabljam na vprašanja odrte živali visijo na kavlju pred mano in nič mi ne zastira pogleda nanje
lahko se tudi pohvalim ponavljam rojstvo
vsako jutro se brez pritožb razprem meglicam dneva znam zgnesti glino v obliko in melanholični bršljan se mi samo po sebi umevno vzpenja po prostoru odrekanja
ne vem če sem bolj jaz
že moje ime ima včasih bolj izrabljeno telo
na železniških postajah sem še posebej utrujena
tako šele v polmraku tišine lahko sestavim celoto vrča
na fotografijah sem nekoliko bolj spredaj
a spet ne čisto v ospredju
in morda sem manj preplašena kot sem bila pred leti
preden sem se pogledala v ogledalo drugih
sem bližje živalim
ptice vidim vsako jutro kako se razpršijo iz središča
in sunkovito iščejo prostor v simetriji jezera
in čisto na koncu tudi vrtnice mi cvetijo v neko drugo resnico bledične se vzpenjajo nekam drugam zato jih tudi v pesmi ne pozabim
Sodobnost 2003 I 200
Poezija
Negotovost obstajanja
Kar je bilo se bo spet začelo
spomeniki so že postavljeni
a podvrženi nasilju spremembam
zelo negotovo se plazi mačka po mokri travi
in še celo planjava vrta se lahko nenadoma raztrga
razpolovi v krvaveče meso
vem nekaj o smrtih in vojnah
o shizofreniji treh zvonov
in bojim se zgoščenega časa
ko se nenapisane groze v trenutku podeseterijo
morda sem prekleta
v knjigah je napisano da bom v bolečinah rojevala
živali in tudi ljudi
in še ta pot se je izkazala kot prevara
v prostoru zrcal
še to edino oko je zabuljilo v prazno
in spet sem zanosila z razbitinami časa
in ostala sama v nepregledni pustinji v peščenih sipinah
samo da se tokrat ne bo končalo tako srečno kot prvič in
drugič rekonstrukcija dogajanja je bila preveč boleča in smrad mrhovine mi je meglil zavedanje utrujena se bojim neznanega
sanje zbledijo pred meglenim jutrom
pred razbitim jezerom
in spet ta strah da bo pločevino gladine prostor zavedanja zalila voda
da bo z zamahom preplavila ravnino
in da nas bo zajel apokaliptičen ogenj
in strašen vihar
in četudi moja mama skrbno zapira podoknice še pred začetkom nevihte
morda se bo v torek ali v petek začela vojna postave bodo izginile kot takrat
Sodobnost 2003 I 201
Poezij a
kot tedaj ko sem se v ledeni grozi z vlakom peljala skozi
opustelo pokrajino in se v poletnem žaru ni zganila niti mušica
ah pa bo zadrhtela zemlja
v potresnih sunkih se bo nenadoma prekinil govor obstajanja
jutri bom morda v bolečinah umirala
in vi se boste veselili novega dne
naslednji teden bo jesen preplavila naše čute
in še celo ta hiša je bila zgrajena pod vprašajem in še celo to bivanje drsi nekam v močvirje
Potovanja
Ne spominjam se zadnjega potovanja
na vlakih nikoli ne spim dobro
bala sem se da ne zamudim prihoda
vse formalnosti sem imela še pred sabo
okenski okvirji so bili nabuhli od rose
a vseeno me je drugega dne očaralo mesto v daljavi
zgrajeno na gladini jezera tako resnično v svoji neresničnosti
tako bledo v svoji prevari
tako otožno prebodeno z zadnjimi zvezdnimi sunki pred zarjo
mesto s temnimi zariši je bilo pripravljeno za fotografiranje
a jaz negotova sem še čakala
nikogar nisem poznala
zakleta v jazu
še rože na okenskih policah so bile tuje in preklete
tako utrujena sem se izogibala sencam
ki so spominjale na bolezen in smrt
tudi v oddaljenih katedralah so se med praznimi oboki zapletale sence
na vitražih je Kristus umiral in se hkrati rojeval iz Mado-ninega naročja
nekdo je celo nanosil popisano kamenje pod oltar
prav preprosta je bila ikona prostora
ob gladini ob poteh
Sodobnost 2003 I 202
Poezij a
držim knjigo v roki in v meni se spreletavajo kanje
pravzaprav še nisem prišla še nisem dosegla mesta
še nisem preživela tega trenutka
se še nisem rodila
še nisem prestopila glavnega vhoda
sončna ura nad mestno hišo še ne kaže mojega časa sramežljivo pogledujem nevesto in ženina ki se ljubita
v zraku pred mestnim obzidjem goslar jima gode
in glasba zapečati tudi meso mojega trenutka mila pesem reže drobovje še dolgo potem ko se mesto razblini v oglju noči
čolni pljuskajo ob kanalih
pridušeno šepetanje
nenadni kriki v temi
tam zadaj je pristanišče smrti
tukaj med temi barvami in oblikami in nad jezerom
nad kamni in preludijem pristana
plujem v točko srečanja
za koga jaz in nejaz
za koga še v umiranju prešerno poskakovanje
ta neukrotljivi roj besed
poetika ritma
pisar v točki mirovanja nestrpno čaka da zapiše mesto
a samo na papirju
samo v deževni iluziji samostana
sem že prestopila prag mesta
Sodobnost 2003 I 203
Poezija
Arkadija samota
Končno Arkadija bivanja
vsi znanci so ostali nekje drugje
še mrtvi se ne oglašajo
v odtujeni tišini se sprehajam po samoti
v zelenem trenutku ki ga vrtnarji vrtnarijo iz norosti
stvari so spremenljiva kulisa za mleko in med trenutka
bohotne rože se razraščajo
in gredice obljubljajo jesenske pridelke
vinske trte dozorevajo v izdajstvo
Arkadijo spokojno naseljujejo živali
čaplje gnezdijo nad vhodom
komaj rojeni backi se stiskajo k napetim vimenom
race s histerično samoumevnostjo režejo zrcalo ribnika
in v daljavi hrzajo konji
vrtnice cvetijo ob poteh kot da ne bi bilo bolnih
niti smrti
postave molčijo
posedajo pod debli stoletnih dreves
vsak premik v prostoru je težek
saj se ne sme porušiti dogovorjena razdalja med njimi
še vrtnarji iz norosti večinoma molčijo
pred popoldnevom vsi neopazno izginjajo v labirintu
kot da nikoli niso bili
in tudi moja prisotnost bledi
iz gline bohotno raste osama in tišina je edino bivališča časa samo ptiči se glasno pršijo v prostor morda iz navade ali nerazumevanja a potem se tudi oni zgrbijo v tišino se opiti z Arkadijo zapletejo v samoto
Sodobnost 2003 I 204