Arheološki vestnik (Arh. vest., A V) 39-40, 1988-1989, str. 13-60 Sero venientibus ossa DIVJE BABE I - NOVO PALEOLITSKO NAJDIŠČE IN SKUPINSKO GROBIŠČE JAMSKEGA MEDVEDA POSKUS TAFONOMSKE ANALIZE NA PODLAGI VZORCEV IZ DVEH SEDIMENTNIH IN ARHEOLOŠKIH KOMPLEKSOV IVAN TURK Inštitut za arheologijo ZRC SAZU, Novi trg 5, YU-61000 Ljubljana JANEZ DIRJEC Linhartova 84, YU-61000 Ljubljana METKA CULIBERG Biološki inštitut Jovana Hadžija ZRC SAZU, Novi trg 5, YU-61000 Ljubljana Po sedmih mesecih izkopavanj v letih 1980-1986 je bilo najdenih v novem, še neobdelanem paleolitskem jamskem najdišču Divje babe I v dolini Idrijce (Cerkno, občina Idrija) poleg arheoloških ostankov tudi več tisoč kilogramov kosti in zob jamskega medveda (Ursus spelaeus Rosenmuller et Heinroth 1794). Gre za pravo skupinsko grobišče, kakršnega že poznamo iz Potočke zijalke (Brodar S., Brodar M., 1983) in Mokriške jame (Brodar M., 1959; Rakovec I., 1967). Po začetnih težavah, ki smo jih imeli zaradi obilice fosilnih najdb in našega tradicionalnega odnosa do njih, smo se leta 1984 odločili za sistematično pobiranje in evidentiranje vseh osteoodon-toloških ostankov po kvadratnih metrih in stratificiranih izkopih.1 V treh letih smo tako zbrali zajeten vzorec, iz katerega smo na podlagi začasnih obdelav v neobjavljenih elaboratih izločili del gradiva za poskusno tafonomsko (Olson E. C., 1980) in delno arheozoološko analizo. Čeprav je bil jamski medved obdelan že z mnogih vidikov (Kurten B., 1976; Musil R-, 1980-1981), nam ni znano, da bi bili njegovi množični ostanki obravnavani v okviru standardiziranih stratificiranih vzorcev. Vse dosedanje analize večjih nahajališč ostankov jamskega medveda namreč niso dosledno upoštevale niti stratigrafske-ga načela niti ploskovne razporeditve ostankov. Redka nam znana izjema je najdišče Pod Hradem, kjer je upoštevano samo stratigrafsko načelo (Musil R., 1965). In vendar je bilo v tej smeri narejenih že nekaj poskusov (Brodar S., 1935; Brodar S., Brodar M., 1983, 48 ss, 73 s). Zahvaljujem se vodji izkopavanja Mitji Brodarju (Inšt. za arheologijo, ZRC SAZU), ki nam ]e odstopil v obdelavo vse kostno gradivo in dovolil objavo nekaterih splošnih podatkov o najdišču, brez katerih bi bila analiza vzorcev samo torzo. Poleg tega se zahvaljujem njemu in Katici Drobne (Paleontološki inštitut Ivana Rakovca, ZRC SAZU) za koristne vsebinske napotke pri oblikovanju teksta. Za koristne razgovore o statistiki, v kateri sem bil skoraj popoln analfabet, sem dolžan zahvalo Zarijanu Fabjančiču (Ekonomska fakulteta Borisa Kidriča, Ljubljana). Zahvaljujem se tudi vsem neimenovanim terenskim sodelavcem in prijateljem, brez katerih bi bila naša izkopavanja neizvedljiva. I. T. Izbira vzorcev, problematika vzorčenja in metoda dela Vzorci osteoodontoloških ostankov Vse vzorce smo zbrali na površini 10 m2 v zaključenem prostoru vzhodnega dela jame (si. 1). Plasti, ki smo jih zajeli z vzorčenjem, so debele točno 2 m, tako da znaša prostornina vseh sedimentov z vzorci 20 m3, pri čemer so izzvzete vse večje skale. V vzorcih so vključeni ostanki fosilno najbogatejših sedimentov, ki jih navzdol in navzgor omejujejo plasti z neprimerno skromnejšimi najdbami jamskega medveda (si. 2). Zato smo mislili, da bomo s preučevanjem izbranih vzorcev lahko osvetlili večino vprašanj, ki se zastavljajo v kombinaciji arheološkega najdišča in zverskega brloga. SI. 1: Divje babe I. Skica tlorisa vhodnega dela jame z vrisanim tlorisom vzorcev in pripadajočimi kurišči ter artefakti. Fig. 1: Divje babe I. Outline of lay-out of the entrance portion of the cave, with a plan view of samples, appendant hearths, and artefacts drawn in. SI. 2: Divje babe I. Relativna razmerja med kostnimi ostanki na lm2 izkopa. Izkopi z vzorci so uokvirjeni. Fig. 2: Divje babe I. Relative relations between skeletal remains per 1 m2 of excavation. Units with samples are squared off. Vzorci obsegajo dva različno bogata arheološka horizonta (si. 3) iz dveh sedimen-tacijskih kompleksov (si. 4). Prvi (horizont D, plast 8) je debel 0,95 m in drugi (horizont E, plasti 10-14) 1,05 m.2 Različna gostota arheoloških ostankov (predvsem artefaktov) je pomembna zaradi vzpostavitve morebitne korelacije s fosilnim gradivom. Plasti, ki bi bila arheološko popolnoma sterilna in bi imela hkrati zadovoljive količine fosilnih ostankov, doslej nismo odkrili. Zato naših vzorcev ne moremo primerjati s stanjem v samem brlogu brez posega človeka. Morda obstaja možnost za takšno primerjavo v sklepnem delu jame, kjer imamo do globine 2 m vsaj toliko fosilij kot pri vhodu, ni pa (še) dokazov o človekovi navzočnosti. Problematika vzorčenja Vzorci so stratigrafsko razporejeni v sedem različno debelih stratigrafskih enot izkopov (8-14), ki jih ne smemo zamenjevati s podobno označenimi plastmi (t. 1). Več plasti, ki se med seboj ločijo samo po barvi, smo združili v sedimentni kompleks. Ker so vse plasti, iz katerih so vzeti vzorci, vodoravne, odpade bojazen, da bi jih v posameznih izkopih med seboj pomešali. Do rahlega mešanja dveh sedimentnih kompleksov je lahko prišlo samo v izkopu (8), kjer se plast (8) lahko meša s plastjo (6) (7), in v izkopu (11), kjer se plast (11) lahko meša s plastjo (9) (10).3 Vsi sedimenti, razen podornega dela plasti (8), so se verjetno odložili bolj ali manj enakomerno. Zato moramo pri primerjanju vzorcev morda upoštevati debelino izkopov (Thackeray J- F., 1980, 220). Izhodiščni podatki za analizo vzorcev so na tabelah 2-3, grob obseg vzorcev pa na tabeli 1. Vzorce lahko prištevamo med večje objavljene zbirke (Ehrenberg K., 1935; Kurtčn B., 1976; Musil R., 1965; Rakovec I., 1967) kljub skromnemu volumnu sedimentov, iz katerih so bili vzorci vzeti (samo 20 m:i v primeri s 400-500 m3 doslej o C XJ j> o CO TJ g rt cd Sh o (H a c o ■a h .s T3 3 « ^H > V u EH «s a.S o KJ e ^ C co O -r-i CO 00 N H »o > 3 »H ,-H v; o P. hS sp-.s |.q C S 8 I 2 a) a £ s_i »H _ g ti "O Cd N .rt is o* s- s % 3 0 T) O ° =! 2 + C + S 11 g II | ^ H -Org & M C C N ™ o CO g ® 3» P aJ o fa m CO * ^ S §> 1 5 0 e 1 § •a a 5 .s o C/3 3 O « -s J D 0J 5 a -i Sf CA £ raziskanih sedimentov!). Njihova glavna značilnost je velika »heterogenost«, ki izvira iz mešanja, fragmentiranja in izničevanja kosti in zob različnih osebkov vseh starosti in obeh spolov. Vsak odrasel medved ima namreč brez sesamoidnih koščic približno 210 kosti, katerih število lahko variira od osebka do osebka, in 30 zob. Vzorci so dobili svoje sedanje značilnosti potem, ko so postopno prešli iz biosfere v litosfero skozi naslednje stopnje: - živa združba (biocenoza), iz katere se na različne načine zbira - mrtva združba (thanatocenoza), ki preide v - sedimentirano združbo, ki se diagenetsko spremeni v - fosilno združbo (tafocenoza), ki izhaja iz vseh prejšnjih (Klein R., Cruz-Uribe K., 1984, 3). Gradivo, ki ga obdelujemo, je torej rezultat večplastnega, selektivnega odstranjevanja in mešanja prvotne mrtve združbe, ki je za nas večja ali manjša neznanka. Izkopi Units Debelina izkopov (m) Thickness of units (m) Plasti Layers Arheološki horizonti Cultural levels Število izoliranih zob Number of isolated teeth Število vseh kosti Total number of bones Število vseh določljivih kosti* Total number of determinable bones* Število vseh nedoločljivih kosti Total number of indeterminable bones Število vseh fragmentov Total number of fragments Število vseh celih kosti Total number of integral bones Teža kosti in zob (kg) Weight of bones and teeth (kg) Povprečna teža kosti in zob (g) Average weight of bones and teeth (g) 8 0,40 217 1410 642 768 262 1 148 29,00 17,82 9 0,30 8 D 111 1012 522 490 149 863 27,40 24,39 10 0,25 106 1360 566 794 164 1196 30,90 21,07 11 0,25 10 do 14 352 3156 1216 1940 362 2 794 41,70 11,88 12 0,30 301 2115 1008 1107 378 1737 27,30 11,29 13 0,25 Hi 333 3 083 1304 1779 457 2 626 53,70 15,72 14 0,25 301 3413 1545 1868 534 2 879 52,90 14,24 S 2,00 1721 15 549 6803 8746 2306 13243 273,90 * Med določljivimi kostmi so upoštevane tudi nekatere podrobnejše težje opredeljive diafize cevastih kosti. * Determinable bones include a number of diaphyses of long marrow bones which defy a more detailed definition. T. 1: Divje babe I. Pregled vseh osteoodontoloških najdb. T. 1: Divje babe I. General account of all osteoodontological finds. Analiza takega gradiva zahteva ogromno računskih operacij in veliko mero previdnosti pri razlagi rezultatov. Kljub številčnim podatkom smo namreč še vedno prisiljeni operirati skoraj izključno z relativnimi vrednostmi. Metoda dela Vse gradivo vzorcev smo izkopali s krampički. S takim načinom kopanja se precej kosti poškoduje (glej analizo fragmentov!). Sedimentov nismo sejali, razen poskusno. Zato je bila velika propustnost ostankov, manjših od 2 cm (cfr. Simek J.F., 1984, 179). Mlečnih zob smo na primer zajeli v vzorcih samo 115, koščic novorojenih medvedkov oziroma zarodkov pa le 33. Na podlagi poskusnih sejanj vemo, da smo jih z našo tehniko izkopavanja ogromno spustili (mlečnih zob okoli 90 %). Zato bi bila nesmiselna vsaka statistika na podlagi najdb, manjših od 2 cm. V rizično skupino spadata tudi del artefaktov (mikroliti) in večina izoliranih zob. Kasneje se je žal izkazalo, da imajo te, na videz nepomembne drobne najdbe veliko analitično vrednost. Med zobmi smo verjetno spregledali veliko zob mladih osebkov, ki še nimajo izoblikovanih korenin in manjše premolarje, predvsem spodnje. Posledice smo žal ugotovili šele pri analizi starostnih skupin na osnovi izoliranih zob. Vendar domnevamo, da je bila s kontrolnim sejanjem ugotovljena 10-14-odstotna propustnost zob IZKOP 8 IZKOP 9 IZKOP 10 IZKOP 11 ADULT. JUVEN ADULT JUVEN. ADULT. JUVEN ADULT. JUVEN S D 1 S D 1 S D 1 S D 1 S D 1 S D 1 S D 1 S D 1 O «1 Q. 3 I1-!2 12 16 2 3 2 3 6 4 12 13 3 4 I3 15 4 2 1 5 1 4 5 1 10 9 1 4 2 P« 3 2 1 1 5 1 1 3 1 6 9 3 2 M' 8 3 5 1 2 2 1 5 7 1 1 11 7 4 2 M2 3 5 4 1 2 2 7 4 1 3 1 1 4 4 4 6 O V IE 8 10 1 1 3 2 1 2 3 12 12 1 2 2 8 S 2 4 5 1 2 9 6 5 2 1 P4 2 7 1 1 2 3 3 1 5 5 2 2 M, 6 8 1 5 9 1 3 4 11 10 4 3 M, 2 7 1 6 2 2 2 1 5 3 4 10 10 1 9 8 M, 5 3 2 2 2 1 1 2 1 9 11 4 4 Cs-Ci 17 10 18 2 8 10 31 22 12 'KC P 12 i; EKOP 13 IZKOP 14 o s I1- 1 11 14 1 4 1 15 11 6 1 13 5 1 S 3 I3 9 4 1 2 7 6 1 7 8 6 2 1 P* 6 1 2 3 8 5 3 3 8 4 5 2 3 l/> -111 M2 7 3 5 7 9 4 5 6 2 8 1 3 8 5 6 4 8 9 3 5 6 3 4 14 D -dexter indet. fsin. s. dext) 1,-1, 1S 11 1 1 3 11 5 4 2 11 11 3 1 * 9 5 2 10 6 1 1 6 1 3 O s 3 4 1 2 4 5 1 5 8 1 M, 11 8 4 2 e 10 1 8 4 11 7 8 9 M2 9 8 7 4 1 13 4 4 5 6 3 5 3 8 4 3 S 7 5 7 1 6 5 3 2 24 13 41 28 30 33 T. 2: Divje babe I. Vsi posamično najdeni zobje jamskega medveda, razvrščeni po izkopih in razdeljeni v dve starostni skupini. T. 2: Divje babe I. Totality of individually unearthed cave bear teeth arranged according to units, and divided into two age profiles. 2* 19 IZKOP 8 IZKOP 9 IZKOP 10 skeletni deli ADULT. JUVEN. ADULT. JUVEN. ADULT. JUVEN ■o 01 frag. celo frag. celo frag. celo frag. celo frag. celo frag. celo o a. 1 ossa crann 53 1 69 69 9.5 2 maxillae 1 4 1 3 mandibulae 27 2 18 3 4 14 1 4 ossa hyoidea 2 1 2 3 1 1 45 5 vert. cerv. 2 1 1 1 3.5 6 vert. thor. 56 66 89 6 I , 7 7 vert. lumb. I ' 3 8 vert. caud. 3 2 2 1 6 costae a H 114 -J 128 129 14 10 ossa sterni 2 2 1 1 4 1 4 11 scapulae 6 1 1 1 a 1 . ll 12 humeri b 1 5 1 5 1 1 1 a 3 1 2 1 . I . 13 radii b 4 2 1 J 2 3| ' 1 c 1 1 o 2 I 3 I, h 2 2 3 3 'I 1 14 ulnae b 1 I 3 1 , 1 1 ll 1 1 c 1 I 15 carpalia 3 26 1 1 19 1 10 7 c 2 I, I, 1. 16 metacarpalia b a 3 27 H«' 1 11 - - 2 - 20 - 5 17 coxae 4 2 7 i 8 1 18 sacrum 2 i 05 a 1 d- 'I I i 19 femora b 2 1 4 1 1 1 1 c 1 20 patellae 3 2 3 3 5 1 a 21 tibiae b 5 1 1 3 2 2 1 4 1 c 1 2 1 i a 1 22 fibulae b 2 1 4 4 3 2 3 1 c 2 23 tarsalia 1 24 4 22 6 14 i 7 c 24 metatarsalia b 3 34 2 i' P 14 * 3 h 22 I , 1 « 5 a 1 1 1 1 I 1 25 phalanges 1 1 71 1 21 1 2 27 3 10 26 phalanges 2 27 1 1 15 1 16 8 27 phalanges 3 3 14 13 10 10 28 os penis 4 4 5 1 025 29 ossa sesamoidea 9 4 2 T. 3: Divje babe I. Vse najdene določljive kosti jamskega medveda, razvrščene po izkopih, starostnih skupinah in fragmentarnosti. Pojasnilo: (a) = proksimalna epifiza, (b) = diafiza, (c) = distalna epifiza. Pokončna črta pomeni združene posamezne dele (a-c) iste kosti ali eno od združenih vretenc, (a) ali (c) obsega celo ali fragmentirano epifizo z manj kot '/4 diafize pri adultnih in brez diafize pri juvenilnih. (a+b) ali (c+b) pomeni celo ali fragmentirano epifizo z '/4 do Vi diafize pri adultnih in juvenilnih. T. 3: Divje babe I. Totality of unearthed determinable bones of cave bear arranged according to units, age profiles, and fragmentation. Note of explanation: (a) = proximal epiphysis, (b) = diaphysis, (c) = distal epiphysis. The upright line represents assembled individual parts (a-c) of the same bone, or one of the assembled vertebrae, (a) or (c) comprehends either an integral or a fragmentary epiphysis associated with less than '/4 of diaphysis with adults, and without diaphysis with juveniles (a+b) or (c+b) stands for either an integral of fragmentary epiphysis associated with '/< through '/, of diaphysis with both the adult and juvenile individuals. Ifjapuod IO o> - 1 m co co (O v "t - - - - K in - m O - - - T" in O 00 o m CM. IZKOP 14 Z IU > D D □ < o v o - CO CM co (O T T - n J O r— cm ^r co di <0 in co CN 00 CM tn - (O in tO CO - CO rr- - CM IO - co to' <£> IO - CM ir: "ST" - - o s CM T- m 00 CM CO CM in O IO m * -o- CM o ■ co f- CM CM * co (O co CO m O) It m co N .1 _ *-!cm T CN CM CM CM ■a CM - M IO CM CM : C0 0 CM N- 1 *- D -> 0 01 o - CM - -1 - - CM oo CO - - •r 1». £ CM CM 1 1« I. cn co O) m 00 0> TTT o co CO * r^ M W|CM co j rr CO -T - CO rr * co cn TT- J ~TT D O < o 8 CM ■rrrr? co - 2 (C CM « S CM 00 S 5 CM cn ra co N CO O) co vn in co o co co CM CM 5 m' CM N co cm-TT- = n CO CM 00 % »-I CO 1 N » (D ' co IZKOP 12 z u > D ~> _o v o CM - - - m - - - - ■»T o t* r- - -n s- — co m 1 r D ■ CO m - O) (O O) * in I O) CM co io CM CM o CM CN O - - CM -T-IT r-. n r* J CM CM sT CM - b--J D O < co o co »-' m CM C B- * - - CM - - CM i n —r— o 14-' 00 * 1 'e 8 41 "5 S 1 'E S ./i o w n z TO s i 3 -C T) ro «i to C 3 .2 H O. TO O -1- "55 i TO a « E 4) TO O E u n i/i a o E J » « TO a w TO « TO | 10 i metatarsalia b a phalanges 1 CM C0 t £ Ol O) s s "5 n 11 I Ifl O TO Ol S "»* A® - CM co * m «n N 00 o> O 5 CM co m 2 » 2 O CM s CM CM t «n M CM CM IO r» CM CM oo CM 0> CM T. 3: Nadaljevanje. T. 3: Continued. enakomerna v vseh izkopih, ker tehnike izkopavanja nismo spreminjali. Iz navedenega sledi, da tehnika terenskega dela nedvomno vpliva na rezultate vseh nadajnjih analiz (Benecke N., 1985). Nedoločljive kosti in določljive fragmente iz izkopov (8-10) smo obdelali na terenu med izkopavanji. Vse drugo gradivo vzorcev je obdelala ena in ista oseba po izkopavanjih na podlagi poprej določenih kriterijev. Zato je v natančnosti obdelave izkopov (8-10) in (11-14) možna rahla razlika, na katero so vplivale tudi naše pri delu pridobljene izkušnje. Prepričani smo, da bi bila analiza še enega podobnega sklopa vzorcev kvalitetnejša od sedaj predstavljene. Pri analizi vzorcev smo upoštevali neenako debelino izkopov, različno število posameznih kosti pri vseh starostih in obeh spolih ter različno število delov istih kosti pri odraslih in mladičih. Pri obdelavi izoliranih zob smo upoštevali zaporedje rasti stalnih zob. Nismo pa upoštevali zaporedja zaraščanja epifiz z diafizami za različne kosti mladih osebkov, ker nam v podrobnostih ni poznano. Kostnih ostankov tudi nismo ločevali na leve in desne, ker ta podatek za večino naših analiz ni bistven. Neenako debelino izkopov smo izenačili s pomočjo uteži, če je bilo to potrebno (npr. pri primerjavah med izkopi v okviru zaključenega sedimentnega kompleksa). Različno število posameznih kosti v skeletu smo pri ugotavljanju zastopanosti skeletnih delov utežili glede na parne kosti, ki smo jih vzeli kot pogojne enote (glej zadnjo kolono v t.3!). Spolovilno kost smo tako delili z 0,25, ker je to edina dolga kost, ki nastopa v skeletu v enem primerku in jo ima v idealnih 1-z o i— en grušč dolomiten melj J2 _o -Q >u 3 O) u VI 3 O) 12 a> O) o t-a a> c U k. a> a v n sive fosfatne i) >o 0) > o j* m c N > .S-C c N 4) -c a v p S O N DC O X w < 0. E _o o TJ 'E o "O o a -Q O t- 2 o a> Z o m N c -o o Q. a> c m a. O) o k a plasti proge plasti proge obloge skorje breče d) m o ■«r a 3 J* s \ \ \ , \\ \ i \ \ i \ \ \ i \ \ ' \\ \ Ao^qaso O ■5-10 >10-15 >15-20 >20 cm Skupaj Total 8 615 448 69 9 7 1148 9 359 414 67 13 10 863 10 361 715 89 21 10 1196 11 1940 724 98 24 8 2794 12 1157 499 70 10 1 1737 13 1695 794 83 23 31 2626 14 1948 806 83 20 22 2875 S 8075 4400 559 120 89 13243 T. 11: Divje babe I. Pregled vseh fragmentov po velikostih. T. 11: Divje babe I. General account of all fragments according to their sizes. 30 g SI. 17: Divje babe I. Povprečna teža posameznega ostanka (zoba ali kosti) kot pokazatelj velikosti fragmentov in stopnje fragmentarnosti po izkopih. Fig. 17: Divje babe I. Average weight of individual fragment (tooth or bone) as an indication of the size of fragments and the degree of fragmentation, by units. < 5 cm >5 —10 cm < 5/>5 —10 cm D E 12 14 10 • 13 11 / / V » več < 5 cm 2 3 SI. 18: Divje babe I. Razmerja med kostnimi fragmenti, manjšimi od 5 cm in tistimi, velikimi nad 5-10 cm, po izkopih. Fig. 18: Divje babe I. Ratios between bone fragments under 5 cm in size and those over 5-10 cm in size, by units. razne praske in raze, ki jih na tem mestu ne mislimo podrobno obravnavati. Zveri so poškodovale kosti predvsem pri konsumiranju hrane. Zelo malo poškodb, predvsem kompaktnih kosti, je nastalo zaradi tacanja zveri (»chariage k sec« v širšem smislu - Koby F.-Ed., 1943, Haynes G., 1983, 109 ss). Neposrednih dokazov za človeško destrukcijo ni, si pa težko razložimo, da je sploh ni bilo. Tako zveri kot ljudje so lahko proizvedli ogromno majhnih fragmentov (pod 5 cm), ki so značilni za horizont (E), ne glede na poškodbe, nastale pri izkopavanju (si. 17; 18) (Brain C. K., 1981, 53 s; Haynes G., 1983). Zelo veliko je poškodb, do katerih je prišlo zaradi nepazljivosti pri izkopavanju. Teh »recentnih« poškodb, ki se dobro ločijo do »fosilnih«, je bilo največ na odlomkih, manjših od 10 cm. V povprečju smo poškodovali vsako drugo do tretjo kostno najdbo. Pri tem smo naredili približno 28 % novih fragmentov, večinoma manjših od 10 cm, ki so se običajno dali sestaviti in smo jih v statistiki šteli samo enkrat. Fragmente smo ločevali po velikosti v pet skupin (t. 11) in po obliki prelomov v ostrorobe in oglajene (t. 12). Število fragmentov, manjših od 5 cm, je močno podcenjeno, ker smo jih zaradi tehnike terenskega dela ogromno spregledali (ca. 64%). Kasneje se je na žalost izkazalo, da ravno fragmenti te velikosti kažejo določene kvantitativne spremembe v okviru izkopov in sedimentnih kompleksov. Razen tega se je pokazalo, da so kvantitativne razlike analitično pomembnejše od kvalitativnih, ki jih v večini primerov vnaprej opredeljujejo notranja zgradba in oblika kosti, tako da različni dejavniki delujejo na kosti enako ali zelo podobno. Veliko majhnih fragmentov (pod 5 cm) v izkopih (11) in (14) je verjetno povezanih z določenimi okoliščinami sedimentacije, ki so omogočile postopno prodiranje in koncentriranje kostnih drobcev pod površjem. Oglajeni robovi prelomov so dokaz za frakture, ki so nastale na mrtvi združbi in so jih lahko povzročili skoraj izključno biotski dejavniki. Ogladitev je bila mehanska, pretežno zaradi premikanja kosti po površini ali tik pod površjem, pri čemer je odigral pomembno vlogo dolomitni melj v sodelovanju z biotskimi (živali, ljudje) in abiotskimi dejavniki (voda, veter) (Koby F.-Ed., 1938; Brain C. K., 1981, 15 s). Možni so tudi drugi načini ogladitve (Haynes G., Stanford D., 1983, 224 s). Kot zanimivost naj omenimo močno oglajen, 2,5 cm velik zoglenel košček kosti iz izkopa (12). Kost je verjetno najprej razpadla v ognju (glej analizo posebnih poškodb na kosteh!), nato pa se je zoglenel košček toliko časa premikal po površju, da se je popolnoma zaoblil. Izkopi Units <5 >5-10 >10-15 >15-12 >20 cm Skupaj Total 8 23 35 6 9 _ 73 9 2 3 1 — 1 7 10 1 4 — — — 5 11 379 276 41 13 4 713 12 365 272 46 7 — 690 13 427 386 53 16 18 900 14 538 411 36 12 14 1011 S 1735 1387 183 57 37 3399 T. 12: Divje babe I. Pregled vseh oglajenih fragmentov po velikostih. T. 12: Divje babe I. General account of all rounded-off fragments according to their sizes. Med horizontoma (D) in (E) je očitna razlika v oglajenosti kostnih odlomkov (si. ki je lahko povezana s spremembo (hitrosti?) sedimentiranja in s splošnimi okoliščinami pred sedimentacijo in med njo. Sestavljivi fragmenti kosti, ki so razpadle v sedimentu in se vedno najdejo skupaj, imajo vsi ostre robove prelomov. Zato je verjetnost, da bi prišlo do ogladitev v postsedimentacijski fazi, zelo majhna. Uglajenost je splošna in ni vezana na velikost fragmentov. Še najpogostejša je med zelo majhnimi odlomki (pod 2 cm), kar je verjetno v zvezi z njihovo večjo mobilnostjo Pri (vodnem) transportu. SI. 19: Divje babe I. Razmerja med vsemi oglajenimi in neoglajenimi kostnimi fragmenti, večjimi od 5 cm, po izkopih. *'(!• 19: Divje babe I. Ratios between all bone fragments over 5 cm in size, rounded and unrounded off, by units. Pri preučevanju fragmentarnosti kostnih ostankov so se nam v grobih obrisih nakazale nekatere zakonitosti, ki verjetno presegajo okvire vzorcev. Predvsem so zelo očitne razlike v fragmentarnosti kostnih ostankov odraslih in mladih osebkov. Vse lobanje odraslih medvedov so bile razbite večinoma že v predsedimentacijski fazi, nekaj pa jih je razpadlo tudi pozneje, pri posedanju sedimentov. Ene in druge lahko brez težav ločimo na podlagi grupiranja odnosno negrupiranja lobanjskih kosti, ki so običajno skoraj vse še dodatno razbite. Podobno je z juvenilnimi lobanjami, le da imamo med njimi veliko celih lobanjskih kosti (npr. čelnic in senčnic). V horizontu (D) je bilo najdenih več adultnih, v horizontu (E) pa več juvenilnih lobanjskih fragmentov. Medtem ko so lahko lobanje mladih osebkov same razpadle na svoje sestavne dele, je večino lobanj odraslih medvedov lahko razbil samo človek. Primeri, ko smo dobili razbitine lobanj skupaj, so tako redki, da moramo izključiti naravno razpadanje zaradi sesedanja sedimentov, kot glavni razlog fragmentarnega stanja lobanj odraslih osebkov. Doslej v Divjih babah I nismo našli ostankov zveri, ki bi bila zmožna zdrobiti lobanjo odraslega jamskega medveda. Vprašujemo se, ali je katerakoli zver sploh zmožna to storiti. Cele spodnje čeljustnice so prava redkost. Najpogostejši fragment je nekaj centimetrov dolg corpus mandibulae, ki je njen najbolj trden del. Rebra in vretenca so utrpela od vseh skeletnih delov največ umetnih poškodb. Zato je njihovo število v tabeli 3 močno precenjeno. Zelo veliko je starih rebrnih odlomkov, ki imajo en konec razcepljen. Taki fragmenti bi lahko dali našim prednikom iz začetka mlajšega paleolitika idejo za koščene konice s precepljeno bazo. Diafize dolgih kosti okončin odraslih osebkov so skoraj vse razbite na drobne kose. Veliki fragmenti so redkost (glej t. 11!). Nasprotno pa so dolge kosti okončin mladih osebkov pogosto cele ali ohranjene v velikih fragmentih (diafiz), relativno z velikostjo juvenilnih kosti. SI. 20: Divje babe I. Zverske poškodbe na distalnih delih stopalnih kosti (dorzalno in plantarno). Glej udrtinici od zob na desni strani slike! Foto M. Zaplatil Fig. 20: Divje babe I. Predatory damage on distal sections of metatarsalia (dorsal and plantar). See a pair of tooth indentations (right). Photographed by M. Zaplatil. Diafize dolgih kosti okončin vseh ontogenetskih velikostnih stopenj so najpogostnejši skeletni del juvenilne skupine. Na njih se je ohranilo tudi največ znakov zverskih poškodb, na podlagi katerih lahko pripišemo večino odlomkov juvenilnih diafiz delovanju zveri (Binford L. R., 1981, 171 ss). Lopatice in kolčnice so vse razbite. Najpogostejši fragmenti so njihovi najbolj odporni deli: acetabulum coxae in fossa articularis scapulae z delom akromiona. Zapestne in nartne kosti pripadajo pretežno odraslim osebkom in so le redko poškodovane. Še največ poškodb (zverskih) je na petnici, ki ji pogosto manjka tuber calcanei. Grba petnice namreč zelo pozno Popolnoma zakosteni (Schmidt E., 1972, 75), zato je predmet pogostih zverskih poškodb. Verjetno je del teh poškodb skupaj s poškodbami pogačice (patella) povezan z zelo značilnim trganjem velikih mišičnih tkiv s kitami in narastišči vred, ki ga zmorejo samo velike zveri, kakršna je medved. Stopalne kosti so večinoma cele. Pripadajo predvsem odraslim osebkom. Zelo značilne so poškodbe distalnih ePifiz, ki jih zelo verjetno lahko pripišemo manjšim zverem (si. 20). Te so lahko najprej požrle prstne členke, nato pa še distalne dele metapodijev. Poškodbe prstnih členkov so redke. Zanimivo je, da v tistih izkopih horizonta (E), kjer imamo več poškodb metapodijev, manjka tudi več prvih prstnih členkov (pahalanx 1.), kar bi lahko potrjevalo zgornjo razlago o značilno zverskih poškodbah metapodijev brez dodatnih tafonomskih motenj. Posebne poškodbe na kosteh Kosti s sledovi zverskih zob, ognja ter zarez in vrezov narejenih s sileksom so od nekdaj zbujale pozornost arheologov (Kos F., 1931; Brodar S., 1957; Brodar M., 1985). Tudi v naših vzorcih imamo kar precej takih primerkov, ki smo jim dodali še kosti s sledovi izluževanja. Njihova zastopanost po izkopih je prikazana v tabeli 13. Izluževanje (si. 21) je predvsem posledica delovanja kemično aktivne vode, čeprav lahko nastanejo podobne poškodbe tudi na druge načine, npr. z delovanjem nekaterih vrst polžev (Morel P., 1986). Zanimivo je, da imamo ta pojav izključno v plasteh spodnjega sedimentnega kompleksa, kjer ostanki vegetacije dokazujejo bolj suho klimo (vsaj v spomladanskih in poletnih mesecih, ki odločilno vplivajo na rast). Ni ga pa v sedimentnem kompleksu plasti (8), kjer ostanki vegetacije in močna fosfatna mkrustacija nakazujejo večjo vlago. Izkopi Units Izluženo Leached Ugrizeno Indented Vrezano Cut Ožgano Burnt Skupaj Total 8 _ 1 _ 1 9 _ _ _ _ _ 10 — _ _ _ _ 11 40 5 — 5 50 12 53 10 1? 8 72 13 42 8 — 4 54 14 21 6 - 13 40 S 156 30 1? 30 217 T. 13: Divje babe I. Pregled vseh zabeleženih posebnih poškodb na kosteh. T. 13: Divje babe I. General account of all detected specific damage on bones. 4 Arheološki vcslnik 49 11 12 13 H 15 16 17 18 19 20 21 22 23 24 2 SI. 21: Divje babe I. Primerka močno oglajene (zgoraj) in izlužene kosti (spodaj). Foto C. Narobe. Fig. 21: Divje babe I. A pair of strongly rounded (above) and leached (below) bones. Photographed by C. Narobe. Kosti z ugrizi (si. 22) bi pri zelo natančnem pregledovanju vseh prask in raz našli še veliko več, kot jih je navedenih v tabeli 13. Omejili smo se na najbolj značilne in nedvoumne ugrize, ki puščajo za seboj večje ali manjše udrtinice in so vedno razporejeni na značilnih mestih, kot so epifize dolgih kosti, proksimalni deli reber in telesa vretenc. Relativno izredno majhno število sledov zverskih poškodb ni v skladu s pričakovano močno zversko destrukcijo, predvsem kosti mladih osebkov. Zverske poškodbe na kosteh se po drugi strani zelo dobro ujemajo s pogostnostjo ostankov volka. Zato bi mu lahko pripisali večino poškodb na kosteh (Haynes G., 1982 in 1985; Brodar S., 1957). Med povzročitelje nekaterih zverskih poškodb bi lahko prišteli tudi samega jamskega medveda (Kos F., 1931), ki je kosti sicer lahko drobil, ni pa puščal na njih veliko sledov (Haynes G., 1985, 55). SI. 22: Divje babe I. Primerki zverskih poškodb s sledovi zob v obliki udrtinic na kosteh mladih osebkov (fotografirano z dveh strani). Razmik udrtinic na rebru ustreza razmiku kaninov volka, razmik udrtinic na ulni pa razmiku kaninov lisice. Foto M. Zaplatil. Fig. 22: Divje babe I. Specimens of predatory damage with tooth marks in the form of punctures on bones of juvenile individuals (photographed from two sides). Interspace of punctures on rib corresponds to one of the wolf's canines, while that of indentations on ulna corresponds to one of the fox's canines. Photographed by M. Zaplatil. *'&'()%#&*&%)'"U! " ! " !" !7PPU77PPy Ožgani ali zogleneli kostni drobci so vsi manjši od 2 cm. Verjetno so nastali z razpadanjem večjih kosti, ki so bile izpostavljene visokim temperaturam. Zanimivo je, da imamo veliko teh fragmentov v predelu, kjer nismo našli ostankov kurišč, temveč samo posamezne drobce oglja. Vrezov, ki bi jih lahko pripisali delovanju človeka, nismo ugotovili, z izjemo enega dvomljivega primerka. To pa še ne pomeni, da vrezov sploh ni bilo. Zaradi oglajenih in drugače načetih površin so se lahko nekateri vrezi zabrisali, ne pa vsi. Če bi imeli ljudje kakorkoli opraviti z akumuliranimi kostnimi ostanki, bi morali pustiti na njih veliko več vrezov, zarez ipd., kot jih poznamo iz Divjih bab I in podobnih najdišč (cfr. Binford L.R., 1981, 99). Sklep Množični ostanki jamskega medveda so prvič obdelani na podlagi sistematičnega vzorčenja in standardiziranih vzorcev. Z željo po čimbolj zanesljivih rezultatih smo obdelali samo najbogatejše vzorce, ki so hkrati tudi najbolj reprezentativni. Vzorci izvirajo iz jame, ki je kombinacija arheološkega najdišča in brloga jamskega medveda. Divje babe I so služile medvedom prvenstveno za prezimovanje, kar dokazuje ogromno število mlečnih zob in fetalnih koščic, ki jih iz objektivnih vzrokov nismo analizirali. Te drobne najdbe, ki jih brez sejanja sedimentov običajno spregledamo, so tudi dokaz, da so v jami prezimovale prvenstveno breje medvedke, saj vemo, da se mladiči rodijo sredi zimskega spanja. Veliko število ostankov mladih osebkov (današnji rjavi medved je popolnoma odrasel pri štirih letih) zopet dokazuje navzočnost medvedk z mladiči. Ker se samice z mladiči in odrasli samci izključujejo, lahko pričakujemo v primerih, ko imamo veliko mladičev, zelo malo odraslih samcev, in obratno. To se dejansko nakazuje v naših vzorcih. Pri živečih medvedih je največja smrtnost v zimskih in zgodnjih spomladanskih mesecih. Večina jih pogine v brlogu. Nekaj podobnega lahko pričakujemo tudi za jamskega medveda. V naših vzorcih smo ugotovili največjo smrtnost pri mladih osebkih, in sicer šele od drugega leta naprej. Torej v obdobju, ko se morajo mladiči osamosvojiti. Pelodne analize so pokazale, da so se lahko zadrževali medvedi v jami tudi v času cvetenja, v pomladanskih in poletnih mesecih. To se dobro ujema s teritorialnostjo medvedk z mladiči in s prehrambenimi navadami živečih vrst medvedov, predvsem grizlijev. Pri analizi vzorcev smo po naključju odkrili, da se frekvence posameznih izoliranih stalnih zob na splošno ujemajo z zaporedjem erupcije zob. Nadalje smo odkrili nekatere bistvene pomanjkljivosti pri dosedanjih metodah za določanje razmerij med starostnimi skupinami in spoloma. Pri starostnih skupinah se ni upoštevalo dvoličnosti na določeni juvenilni ontogenetski stopnji, ki ima za posledico heterogenost vzorcev, pri spolih pa ne velikih tafonomskih izgub, ki jih utrpijo vzorci kaninov v primerjavi z vzorci drugih zob, predvsem molarjev, kar močno vpliva na razliko razmerij med spoloma. Vloga človeka v brlogu jamskega medveda je ostala nepojasnjena kljub štvilnim arheološkim najdbam in natančni analizi vsega osteološkega materiala. Kakršnakoli antropogena razlaga, ki je v paleolitski litei-aturi zelo pogosta (spomnimo se samo na slavne »lovce jamskih medvedov«), bi bila preuranjena, dokler nimamo zanjo zanesljivih dokazov. Žal ni dala dosedanja analiza vzorcev tudi nikakršnih zanesljivih opor za hipotezo o lovu na jamske medvede. Edini sumljivi znaki so nesorazmerja med mandibulami in maksilami oziroma kranialnimi deli, kaotične grupacije dolgih kosti, povečana fragmentarnost, močno razbite lobanje in dolge mozgovne kosti odraslih medvedov ter povečana smrtnost mladih osebkov (od 2. do 4. leta). Vse to je značilno predvsem za horizont (E). Po drugi strani nimamo na kosteh nobenih vrezov, imamo pa veliko sledov zverskih poškodb. Zato bi težko govorili o odnašanju ali konsumiranju mesnatih delov, vsaj kar se tiče človeka. Tudi velike koncentracije fosfatov dokazujejo, da je večina »tanatomase« razpadla v jami. Zato lahko zaenkrat postavimo le domnevo, da so ljudje razbijali mozgovne kosti, in to predvsem v spomladanskih (in jesenskih) mesecih, ko so bile potrebe po tovrstni visokokalorični hrani največje (Speth J. D., 1987). Vendar je isto, razen z lobanjami odraslih osebkov, lahko počel tudi jamski medved. Njegova dejavnost na lastnih ostankih pa je še popolnoma nepreučena (Kos F., 1931). Dosedanje preliminarne analize so samo uvod v načrtovano podrobnejšo obdelavo vzorcev z uporabo neparametričnih statističnih metod. 1 Na terenu sta J. Dirjec in I. Turk aktivno sodelovala pri zbiranju in dokumentiranju tako fosilnih kot arheoloških ostankov pod strokovnim vodstvom M. Brodarja. Prav tako sta opravila ves postopek - od pakiranja, pranja in zamudne osnovne statistične obdelave gradiva, razdeljenega po kvadrantih in izkopih. 2 Plast (9) je lokalno omejena in v predelu vzorcev ni zastopana. 3 Plasti (7) in (9) sta lokalno omejeni in v predelu vzorca nista zastopani. * Običajne vrednosti fosfatov v zemlji so 3-5 %o (Antič M. et al. 1980, Pedologija. Beograd, 494). BACHLER E. (1940), Das Alpine Palaolithi-kum der Schweiz im Wildkirchli, Drachen-loch und Wildenmannlisloch. - Monogra-phien zur Ur- und Friihgeschichte der Schweiz 2, Basel. BACHLER H. (1957), Die Altersgliederung der Hohlenbarenreste im Wildkirchli, Wildenmannlisloch und Drachenloch. - Quarter 9, 131-146, Bonn. BENECKE N. (1985), Untersuchungen zum Einfluss der Bergungsmethode auf die Qua-litat von Tierknochenmaterialen. - Ausgra-bungen und Funde 30, 260-265, Berlin." BEHRENSMEYER A. K. (1978), Taphonomic and ecologic information from bone weat-hering. - Paleobiology 4, 150-162, Chicago. BINFORD L.R. (1981), Bones, ancient men and modern myths, New York etc. BINFORD L.R., BERTRAM J.B. (1977), Bone frequencies and attritional processes. - V: The theory building in archaeology, 77-153, New York etc. BOGNAR A., CULIBERG M. et al. (1983), Kvartarne naslage otoka Suska i Baške na otoku Krku i njihovo geomorfološko znače- 5 V anatomskih skupkih so kosti razporejene tako kot pri živem organizmu, v kaotičnih skupkih pa imamo na kupu več različnih kosti, ki lahko pripadajo različnim osebkom. 6 Na to nas je opozorila V. Pohar, ki je predlagala ločevanje adultnih zob od juvenilnih na podlagi zoba, ki zadnji zraste. 7 Splošno znane so razlike v teži in velikosti pri današnjih rjavih medvedih (7th ICBRM, 1986), ki so povezane z dejstvom, da samci rastejo vse življenje, samice pa le dotlej, dokler ne postanejo reprodukcijsko sposobne. 8 Iveri so odlomki, ki ne obsegajo celotnega oboda kosti. nje u tumačenju morfološke evolucije kvar-nerskoga prostora. - Geografski glasnik 45, 7-32, Zagreb. BORDES F. (1981), Vingt-cinq ans aprčs: le complexe moustčrien revisitč. - Bulletin de la Socičtč Prčhistorique Franqaise 78, 77-87, Pariz. BRAIN C. K. (1981), The hunters or the hunted? An introduction to african cave tapho-nomy, Chicago and London. BRODAR M. (1959), Mokriška jama, nova visokoalpska aurignaška postaja v Jugoslaviji. - Razprave 4. razr. SAZU 5, 419-469, Ljubljana. BRODAR M. (1985), Fossile Knochendurch-lochungen. - Razprave 4. razr. SAZU 26, 29-48, Ljubljana BRODAR S. (1935), Nova paleolitska postaja v Njivicah pri Radečah. - Glasnik Muzejskega društva za Slovenijo 16, 1-33, Ljubljana. BRODAR S. (1938), Das Palaolithikum in Ju-goslawien. - Quartar 1, 140-172, Berlin. BRODAR S. (1955), Ein Beitrag zum Karstpa-laolithikum im Nordwesten Jugoslawiens. - Actes du 4-eme Congres International du Quaternaire, 737-742, Roma - Pisa. BRODAR S. (1957), Zur Frage der Hohlenba-renjagd und des Hohlenbarenkults in den palaolithischen Fundstellen Jugoslawiens. - Quartar 9, 147-159, Bonn. BRODAR S., BRODAR M. (1983), Potočka zijalka, visokoalpska postaja aurignacien-skih lovcev. - Dela 1. in 4. razr. SAZU 24, Ljubljana. BUDNAR-LIPOGLAVŠEK A. (1944), Rastlinski ostanki in mikrostratigrafija mamutove-ga najdišča v Nevljah. - Prirodoslovna iz-vestja 1, 93-188, Ljubljana. COUTURIER M.A.J. (1954), L'ours brun. -Grenoble. CULIBERG M. (1984), Divje babe I. Kratek pregled pelodne analize sedimentov za leta 1980-1983. - Varstvo spomenikov 16, 193-194, Ljubljana. DRAXLER I. (1986), Pollenanalytische Unter-suchungen der Sedimentproben aus der Vindija Hohle bei Donja Voča, NW Kroa-tien. - Rad JAZU 424, 275-287, Zagreb. EHRENBERG K. (1931), Uber die ontogene-tische Entwicklung des Hohlenbaren. - V: Die Drachenhohle bei Mixnitz, 624-710, Wien. EHRENBERG K. (1935), Die Plistozaenen Baeren Belgiens. 1. Teil: Die Baeren von Hastiere. - Memoires Musee Royal d'Histoi-re naturelle de Belgique 64, Bruxelles. EHRENBERG K. (1964), Ein Jungbarenske-lett und andere Hohlenbarenreste aus der Barenhohle im Hartelsgraben bei Hieflau (Steiermark). - Ann. Naturhistor. Mus. Wien 67, 189-252, Wien. EHRENBERG K. (1967), Der Hohlenbar, sein Vorkommen und seine Beziehungen zur Umwelt. - Mitt. Osterr. Arbeitsgem. fur Ur-und Friihgeschichte 18, 34-61, Wien. ERDBRINK D.P. (1953), A review of fossil and recent bears of the Old World. - Deven-ter. GEIGER G. et al. (1977), Konkordanz ver-schiedener Methoden der Alterbestimmung beim Rotfuchs (Vulpes vulpes L., 1758). -Zeitschrift fiir Jagdivissenschaft 23, 57-64, Hamburg und Berlin. GIFFORD D.P. (1980), Ethnoarcheological contributions to the taphonomy of human sites. - V: Fossils in the making, 93-106, Chicago and London. GUYTON A. C. (1976), Textbook of medical physiology. - Philadelphia. HAYNES G. (1985), On watering holes, mineral licks, death and predation. - V.: Environments and Extinctions: Man in Late Glacial North America, 53-71, Orono. HAYNES G., STANFORD D. (1983), On the possible utilization of camelops by early man in North America. - Quaternary research 22, 216-230. JEQUIER J.-P. (1975), Le Mousterien alpin. -Eburodunum 2, Yverdon. KLEIN R., CRUZ-URIBE K. (1984), The analysis of animal bones from archeological sites. - Chicago and London. KOBY F.-Ed. (1938), Une nouvelle station prehistorique (paleolithique, neolithique, age du bronze): les Cavernes des St.-Brais (Jura bernois). - Verhandlungen der Natur-forschenden Gesellschaft in Basel 49, 138— 196, Basel. KOBY F.-Ed. (1949), Le dimorphisme sexuel des canines d'Ursus arctos et d'Ursus spe-laeus. - Revue suisse de zoologie 56, 675-687, Genšve. KOBY F.-Ed. (1954), Les paltolithiques ont-ils chassis l'ours des cavernes? - Actes de la Socičtč Jurassique d Emulation, 1-48, Porrentruy. KOS F. (1931), Studien uber den Artefaktcha-rakter der Klingen aus Hohlenbarenzahnen und der Knochendurchlochungen an den Funden aus der Potočka Zijalka und einigen anderen Hohlen. - Prirodoslovne razprave (Prirod. sekcija Muz. društva za Slov.), 89-106, Ljubljana. KURTEN B. (1953), On the variation and population dynamics of fossil and recent mammal populations. - Acta Zoologica Fen-nica 76, 1-122, Helsingforsiae. KURTŽN B. (1955), Sex dimorphism and size trends in the cave bear, Ursus spelaeus Rosenmuller and Heinroth. - Acta Zoologica Fennica 90, 1-48, Helsingforsiae. KURTČN B. (1958), Life and death of the pleistocene cave bear. A study in paleoeco-logy. - Acta Zoologica Fennica 95, 1-59, Helsinki. KURTČN B. (1976), The Cave Bear Story. -New York. LYMAN R. L. (1985), Bone frequencies: differential transport, in situ destruction, and the MGUI. - Journal of Archaeological Science 12, 221-236, London etc. MALEZ M. (1965), Pečina Veternica u Med-vednici. 1. Opči speleološki pregled. 2. Stra-tigrafija kvartarnih taložina. - Acta geolo-gica 5, 175-237, Zagreb. MANVILLE A. M. (1986), Den selection and use, and winter movements of black bears in Michigan's Northern Lower peninsula. -7"1 international conf. on bear research and menagement, abstract, Williamsburg. MOREL P. (1986), Quelques polis naturels d'apparence trompeuse. - V: Outillage peu elaborč en os et en bois de cervides 2, 43-45, Viroinval. morris p. a. (1972), a rewiew of mammalian age determination methods. - Mammal Review 2, 69-104. MULLER E. (1979), Pollenanalytische Unter-suchungen an palaolithischen und meso-lithischen Hohlensedimenten aus der Schweiz und dem Vorarlberg. - Antiqua 7. Veroffentlichungen der Schweizerischen Gesellschaft fur Ur- und Friihgeschichte, Frauenfeld. MUSIL R. (1965), Die Barenhohle Pod hra-dem. Die Entwicklung der Hohlenbaren im letzten Glazial. - V: Die Erforschung der Hdhle Pod hradem 1956-1958, Anthropos 18, 7-92, Brno. MUSIL R. (1980-1981), Ursus spelaeus - Der Hohlenbar, 1-3. - Weimarer Monographien zur Ur- und Friihgeschichte 2, Weimar. NIKOLIČ B. (1975), Biohemija. - Beograd. OLSON E. C. (1980), Taphonomy: its history and role in community evolution. - V: Fossils in the making. Vertebrate taphonomy and paleoecology. Edited by Anna K. Be-hrensmeyer and Andrew P. Hill, 5-19, Chicago and London. payne s„ Patrick j. m. (1985), Ruby and how many squirrels? The destruction of bones by dogs. - V: Palaeobiological investigations, BAR International Series 266, 31-40, Oxford. POHAR V. (1979), Tehnika izdelave in tipologija staro- in srednjepaleolitskega kamenega orodja. - Poročilo o raziskovanju paleo-Uta, neolita in eneolita v Sloveniji 7, 15-80, Ljubljana. RAKOVEC I. (1967), Jamski medved iz Mokri-ške jame v Savinjskih Alpah. - Razprave 4. razr. SAZU 10, 123-203, Ljubljana. KODE K. (1935), Untersuchungen iiber das Gebiss der Baren. - Monogr. z. Geol. u. Palaont. 7, Ser. 2, Leipzig. SCHINDEL D. E. (1980), Microstratigraphic sampling and the limits of paleontologic resolution. - Paleobiology 6, 408-426, Chicago. SCHMID E. (1972), Atlas of animal bones, Amsterdam-London-New York. SERGEANT D. E. (1967), Age determination of land mammals from annuli. - Zeitschrift filr Siiugetierkunde 32, 297-300, Hamburg u. Berlin. Seventh international conference on bear research and menagement. The Cascade meeting center (1986). - Wiliamsburg Virginia. SIMEK J. F. (1984), A K-means approach to the analysis of spatial structure in upper paleolithic habitation sites. Le Flageolet I and Pincevant section 36. - BAR International, Series 205, Oxford. SPETH J. D. (1987), Early hominid subsistan-ce strategies in seasonal habitats. - Journal of Archaeological Science 14, 13-29, London etc. ŠERCELJ A. (1963), Razvoj wurmske in holo-censke gozdne vegetacije v Sloveniji. - Razprave 4. razr. SAZU T, 361-418, Ljubljana. ŠERCELJ A. (1979), Pregled pleistocenske flore na teritoriju Jugoslavije. - V: Praisto-rija jugoslavenskih zemalja 1, 35-53, Sarajevo. ŠERCELJ A., CULIBERG M. (1985), Rastlinski ostanki v paleolitskih postajah v Sloveniji. - Poročilo o raziskovanju paleolita, neolita in eneolita v Sloveniji 13, 53-64, Ljubljana. WATSON J.P.N. (1978), The interpretation of epiphyseal fusion data. - V: Research problems in zooarchaeology, Institute of Archaeology, Occasional Publication 3, 97-101, London. WHITE T.E. (1953), A method of calculating the dietary percentage of various food animals utilised by aboriginal people - American Antiquity 18, 396-398. DIVJE BABE I - A NEW PALAEOLITHIC SITE AND A COMMON GRAVE OF THE CAVE BEAR AN ATTEMPT AT A TAPHONOMIC ANALYSIS BASED ON SAMPLES FROM A PAIR OF SEDIMENTARY AND CULTURAL UNITS Summary The 1980-1986 excavations in the newly-discovered, as yet unpublished palaeolithic cave site Divje babe I in the Idrijca valley (Cerkno, Idrija District, Slovenia), yielded a vast number of remains of cave bear (Ursus spelaeus Rosenmiiller et Heinroth 1794). A portion of the remains has for the first time been studied systematically on the basis of standard samples from a sampling area of a specific cubic content (Figs. 1; 3). The cubic content of all sediments covered by the sampling is 20 m3. This volume, which comprises no more than 1/25 of all the sediments investigated, has yielded the remains of the cave bear as shown in Tables 2-3. The remains have been divided into seven arbitrary stratigraphic units of approximately the same thickness, with units representing individual bone and teeth samples from the homogeneous sampling area of a standard surface of 10 m2. The techniques applied in the analyses of samples have been made conformable to the technique of excavation and the degree of its exactitude, as well as to the nature of the osteoodontological material. Instead of subjecting the sediments to a systematic screening, all of the surviving finds have been taken in without exception. Any sort of selection of the material has deliberately been avoided. All the remains have been divided on the basis of clear-cut morphological differences into two groups, that of the juvenile and that of the adult specimens, with a further distinction in teeth between the left and the right. If necessary, parts of the skeletons and the slightly varying volumes of the sediments which were used for sampling have been loaded. All the samples derive from two sedimentary units of strata (Fig. 4) which, in turn, consist of two Moustčrian cultural levels of different quantities (Fig. 3). Sediments, which are diagenetically more or less changed, are composed of dolomitic gravels and fine sand. The upper unit represents the »phosphatic layer« (8) containing an average of 15.8 % of phosphates, while the lower unit consists of layers (10-14) containing some traces of phosphate incrustation made indistinct through some secondary mechanical agency, and averaging 13.2 % of phosphates. The line of demarcation between the two units is clear-cut, whereas those demarcating individual layers tend to be blurred. Typologically, diagenetically, and material-wise, there is no difference between the archaeological finds from the D- and E-level, or in fact from any other level. They all belong to the final stage of the Mousterian complex, and have been given an absolute date of over 38,000 B. P. (Zagreb 1981, Z-1033). In over 99%, the fauna is dominated by the cave bear. The finds of other animal species from the sampling area are shown in Tabic 5. All units have also been submitted to the palynological and anthracotomical analyses in several vertical series. However, only the results produced by the investigation of the units of the sampling area are given here. The pollen diagram (Fig. 5) indicates higher pollen values of herbs by comparison with those of the tree vegetation. This kind of pollen assemblage is typical of steppe vegetation, and indeed this had been one of the kind. It is only the question of how it is possible that a higher percentage of the pollen of entomophilous plants than of that of anemophilous plants had found its way to the cave, which gives occasion to doubts. Certainly not by force of wind. Obviously it had been brought here by some animals - either by solitary bees and other insects, or by the cave bears that must have been nibbling at the herbs on the grass-grown elevated plain over the cave, and their pollen is preserved in coprolites. However, the results of the pollen analyses admit of certain ecological conjectures about the cold climate vegetation (which is demonstrated by predominant coniferous trees) in the form of light forests associated with steppe vegetation (Compositae, Umbelliferae, Caryophyllaceae, and Gramineae). Nevertheless, the sporadic occurrence of the pollen and charcoal of mesophiles would seem to point to occasional, though slight rises of temperature. Since the radiocarbon dating of »over 38,000 years« establishes this segment of the profile as belonging to the middle Wiirm period, these results are found to be in perfect accordance with the results of the pollen analyses from other parts of Slovenia which have in a number of occasions established the heliophilous vegetation of conifers associated with a considerable prevalence of herbs, and always with the sporadic occurrence of the pollen of the mesophilous deciduous trees, mostly lime, oak, and elm. The common characteristic of the sediments and their archaeological, faunistic, and floristic contents is a high degree of homogeneity, which would seem to suggest a rapid and uninterrupted process of sedimentation. What we have here is probably a fairly perfect profile from a relatively short cold climate interval of time dating from the middle section of the Wurm glaciation, between the Br<6rup and Hengelo interstadials. All the remains of the cave bear have been analysed in terms of skeletal element and tooth representation, minimum number of individuals, determination of age, determination of sex, and fragmentation and specific damage on bones. The analysis of the parts of the skeleton has revealed a high degree of random dispersion and a strong intermixture of all remains. Both are accountable for by bioturbation. The samples display not one single anatomical arrangement in a group, and only few chaotic groupings of different long bones belonging to different individuals (the latter exclusively in E-level). The higher or lower degrees of disparity that have been established in terms of the skeletal element representation between individual samples are for the most part quantitative. Such disparities are found to be all the more conspicuous between sedimentary units and archaeological levels relative to the skeletal element representation of juvenile and adult individuals respectively. On the whole, the E-level exhibits a superior skeletal element preservation of both age profiles, which in turn suggests the exclusion of man as a predominant taphonomic agent prevailing upon the skeletal element representation (Figs. 6; 7). The teeth display a much smaller degree of dispersion and taphonomic loss by comparison with that in bones. For the purpose of a standard, similar pattern in pairs of isolated teeth (Fig. 11) and metapodials (Fig. 8) have been taken. By way of cumulative frequences of isolated teeth arranged according to the arbitrary stratigraphic units, surpluses of lower molars have, been established (Fig. 9), which is explainable in terms of the surplusage of mandibles, or the deficiency of cranial parts of the skulls. Additionally, more mandibles than maxillae have been recovered from the E-level (Fig. 10). The figures shown have been obtained through adding together individual adult and juvenile teeth, and then singling out maximum amounts for either upper or lower teeth which in turn represent the minimum possible numbers of all maxillae and mandibles respectively. The frequency of occurrence in individual isolated teeth in samples is, in spite of some interruptions, in general agreement with the sequence of the eruption of teeth (Fig. 13). (Couturier M. A. J., 1954, 145; Ehrenberg K., 1931, 675 ff.; Ehrenberg K., 1964.) The minimum number of individuals has been approximated on the basis of four pairs of upper (I3-M2), and five pairs of lower teeth (I3-M3) (Fig. 12). It has been found that this number adheres to certain regular recurrences relative to a higher degree of durability in certain teeth. Eventually, these teeth always act as the determining factor of the minimum number of individuals. All that is needed is a sample of ample size. In this case, it is the lower Ml and, M2 which have been singled out previously by help of cumulative frequences (Fig. 9). All available methods used for the determination of age profiles (Schmid E., 1972, 75; Watson J.P.N., 1978; Sergeant D.E., 1967; Klein R.G., Cruz-Uribe K., 1984, 41 ff.; Geiger G. et al., 1977; Morris P. A., 1972) are practicable only under the condition that the bones and teeth are distinguishable according to their parent individuals. The reason is that there is a stage in ontogenesis in which some of the osteoodontological elements have already reached the stage of adulthood morphologically, whereas others, morphologically speaking, are still in their stage of juvenility. Thus, as a result of disintegration of skeletal and dental associations °f certain individuals which persist in diverse juvenile stages of their ontogenesis (which is the case in most of the sites with mass accumulations of cave bear bones), a highly heterogeneous sample is produced. This fact has unfortunately been completely disregarded up till now (cf. Biichler H., 1957; Kurt6n B., 1958), although K. Ehrenberg did pointed it out in passing (id., 1935, 105). In view of the morphological ambiguity at a certain juvenile stage of development, high mortality rate in present-day populations of bears at this very stage, and the fact that the frequences of most of the individual permanent teeth comply reasonably with the natural sequence of their growth, the following procedure, based on the method of minimum number of individuals, has been adopted for the purpose of determining the number of juvenile and adult individuals in the present samples. To begin with, left-left and right-right pairs of juvenile and adult teeth were selected for the purpose of investigation. To achieve by this was the avoidance of mixing several individuals in the instance of one and the same tooth, and the oy-passing of the morphological ambiguity between several individuals. Left-right teeth clearly definable beyond any doubt were arranged according to the sequence of their growth, which ls Ml, M2, 13 for the upper, and Ml, M2, 13, M3 for the lower set. P4 was intentionally left out as it has no effect on the final result owing to the rare cases of its occurrence. On account of the bad state of their preservation, few cases of them being found, and low degree of their definability, canines, which are the last to grow and are therefore determinative for the number of adult individuals, were not taken into consideration either. In the case of a tooth which is the last to grow, the pair displaying a larger number of adult teeth was chosen invariably. The adult teeth of the final pair (in terms of eruption) represent the minimum number of adult individuals. In cases of all other teeth, pairs displaying the larger number of juvenile teeth were chosen in all instances. Out of these, the maximum number of juvenile teeth was adopted as the minimum number of juvenile individuals. By way of such procedure the results shown in T. 8 have been obtained. The combination of both maximum numbers was then selected as the minimum number of both the adult and juvenile individuals. In view of a high probability that all pairs of teeth selected in this way (3 upper, and 4 lower) do not derive from the same individuals, the numbers of both the adult and juvenile individuals may well be increased. However, the possibilities of the minimum number of adult individuals to increase will be decreased by an increase in the minimum number of juvenile individuals, and vice versa. A similar result has been obtained through a comparison of left-left and right-right juvenile-adult pairs of 4 upper and 5 lower teeth (Fig. 14). It has been established that there are very few individuals from the early stages of diphyodontia (all permanent teeth still have hollow roots; there are a number of deciduous teeth still present, mostly canines), or from an age under 8 months according to K. Ehrenberg (id., 1964, 217). This fact admits of an explanation in that the taphonomic losses were larger, or the mortality rate was lower, due to the presence of mother bears during the cubs' first months in the winter and spring seasons. It may well be that during a following winter an increasing number of cubs were compelled to hibernate on their own for various reasons, which presumably resulted in a higher mortality rate during the first years of their lives. Incidentally, this is roughly what is discernible from the present samples. Furthermore, there is a conspicuous difference between the D- and E-levels in terms of their age structures; namely, D-level display a relatively higher number of adult individuals. This fact becomes even more interesting if compared with those concerning the ratios between the sexes. Essays at sex determination of cave bear fossil remains have, in most instances, been performed on teeth, mostly canines (Koby F.-Ed., 1950; Kurtčn B., 1955). We have reason to believe that canines are not the most felicitous choice for the determination of ratios between the sexes, if at all we should accord recognition to the hypothesis of sexual dimorphism in teeth. The weight is on sex rations, not on the determination of sex. By reason of their specific status relative to other teeth, the canines were easily shown to exhibit high taphonomic losses (deficits) in most samples (T. 9). For this reason adequate ratios between the sexes would not be obtainable on the basis of canines. Molar teeth, on account of lower taphonomic losses, seemed to fit the purpose more adequately. The measurements (with an accuracy of 0.1mm) of three morphologically least variable molars and the third upper incisor have shown, in consideration of individuals, that D-level displays predominantly higher values (left-skewed histograms), whereas E-level displays predominantly lower values (right-skewed histograms (Fig. 13). From the viewpoint of sexual dimorphism this would argue for a higher number of males in D-level, and a higher number of females in E-level, on the supposition that the measured qualities have retained their normal distribution, and that the basic characteristics of the population (range of variation) have remained unchanged. A higher number of females (both young and old) suggests a variation in the use of den. Under natural conditions, approximately the same number of cubs of both sexes is born, with approximately the same mortality rate in both cases. Consequently the same number of cubs of both sexes is to be expected in the present samples. The mortality rate of adult subjects, on the other hand, is dependent upon the displayed number of either males or females in the den, i. e. upon the use of the den. An increase in the number of either males or females may therefore suggest a highly probable change in the utilization purpose of the den. For it is a well-known fact from the ethology of recent bears species that adult females with their young and adult males are definitely mutually exclusive, in dens and elsewhere (Manvill A.M., 1986). In the course of the study of the fragmentation of the material, consideration was given to its heterogeneous and multilayer character. The fact is that the analysed damage took its origin in different stages of the transition of samples from biosphere to lithosphere by cause of the activity of diverse biotic and abiotic agencies. This finally resulted in as much as 85 % of the bones being more or less damaged. Main sources of the damage thus produced are: - mechanical and chemical weathering, - predatory destruction for the purpose of consuming bones and marrow for food, - human destruction for the purpose of extraction of marrow and other purposes, - inattention during excavations. All fragments have been arranged into five groups according to their sizes (T. 11), and into sharp-edged and rounded-off according to the outline of their fractures (T. 12). The number of fragments smaller than 5 cm is a highly conservative one, since ca. 64 % of such have been overlooked due to the field-work technique. The average weights of individual osteoodontolo-gical finds have pointed to a relatively higher amount of smaller fragments at E-level by comparison with that of D-level (Fig. 16). Special attention should be paid to the fragments with edges of their fractures rounded off. This rounding of edges was in most instances caused mechanically, and is independent of the size of fragments. Rounded edges of such fragments testify to fractures which were obviously occasioned on death assemblages, and are attributable almost to none other than biotic agencies. There is a marked difference in roundness between the bone fragments of D-level and those of E-level (Fig. 18), which may have resulted from certain changes in rates of sedimentation (shorter hiatuses?) and general conditions before and during sedimentation. There are also significant differences in the fragmentation of individual skeletal remains between the juvenile and adult individuals. Some of the damage, such as cranial and long marrow bones of the adult individuals' broken open, are perhaps attributable to the palaeolithic men considering the facts such as rounded-off edges of fractures, small dimensions of fragments, and the impossibility of assembling these fragments. Some bones of juvenile individuals, on the other hand, display the kind of damage which makes it certain beyond any doubt that it was caused by predators (in view of significant traces such as gnawing and tooth marks). Specific kinds of damage in bones, such as leaching, tooth marks, burns, and cutmarks, are presented in T. 13. An interesting feature is the complete absence of cutmarks such as Would be attributable to the activities of palaeolithic hunters. Predatory marks, on the other "and, are in perfect agreement with the frequence of the skeletal remains of the wolf. A part predatory damage on bones could be also attributable to the cave bear which may have crushed the bones but did not leave many traces on them. Unfortunately, the role of ancient men in the den of his presumed game remains unaccounted tor at the present stage of investigation. For this purpose a more detailed treatment of the samples is being prepared that will proceed through the application of non-parametric statistical methods.