HUDA GNILOBA ČEBELJE ZALEGE
mag. FRANC JAVORNIK
Huda gniloba čebelje zalege je nevarna in trdovratna kužna bolezen pokrite čebelje zalege. Povzroča jo bacil, katerega spore so zelo odporne na zunanje dejavnike. Okužene ličinke v zalegi odmirajo in gnijejo, zato se v čebelji družini izlega vse manj mladih čebel, tako da čebelja družina v začetku počasi, kasneje pa dokaj naglo slabi in na koncu propade. Bolezen je zelo kužna, več ali manj je razširjena po vsem svetu. V nekaterih državah sojo s strogimi ve-terinarsko-sanitarnimi ukrepi in seveda z vsestranskim sodelovanjem vseh čebelarjev uspeli popolnoma zatreti.
Povzročitelj bolezni je Bacillus Larvae White, to je bakterija paličaste oblike. Obrasla je s peritrihno razporejenimi migetal-kami, kar ji omogoča aktivno gibanje. V neugodnih življenjskih pogojih tvori spore, ki so zelo odporne proti razkužilom, toploti in drugim neugodnim dejavnikom okolice.
Spore, suspendirane v vodi, preživijo pri temperaturi:	60"	C	-	240 minut,
80 ” C - 120 minut, 90'C - 55 minut, 95” C -	45 minut,
100°	C -	11	minut,
v medu 100°	C -	30	minut,
v vosku 120"	C -	20	minut.
V	medu so spore virulentne še po enem letu in več, ravno tako v suhih tleh. V starem okuženem panju, satju, na satnikih itd. ostanejo spore virulentne več desetletij. Na spore ne delujejo niti antibiotiki niti sul-fonamidi.
Širjenje bolezni: Bolezen se širi s prenašanjem spor. Primarni vir okužbe so okužene, bolne in poginule ličinke. Prav tako so vir okužbe okuženi panji, med, cvetni prah in satje iz okuženih panjev. Sekundarni vir okužbe pa je vse orodje in drugi predmeti, ki so prišli v stik s primarnimi viri okužbe. Vsak najmanjši stik z gnilo ličinko okuži predmete, živali ali ljudi. Na ta način se okužba širi zunaj in znotraj panja. Bolezen prenašajo tudi same čebele. Bolne družine so oslabele, zato so pogosto žrtev ropanja močnejših. Roparice prenesejo z medom v svoje panje tudi spore povzročitelja bolezni. Posebno ugodni pogoji za ropanje slabih družin in širjenje bolezni
nastanejo na posameznih dobrih pašah, ob prekinitvi medenja, kjer je na manjšem prostoru zbranih veliko število čebeljih družin iz precej oddaljenih krajev, posebno če so na pasišču tudi čebele brez zdravstvenih spričeval. Tudi v panju čebele prenašajo bolezen iz sata na sat, najprej v plo-dišče, kasneje pa tudi v medišče.
V	čebelnjaku pa bolezen največkrat prenaša iz panja v panj sam čebelar: z rokami in okuženim čebelarskim priborom ali pa z okuženimi satnicami in okuženim satjem. Čebelar prenese spore ob rednih čebelarskih opravilih, kot so: pregled družin, priprava umetnih rojev, prestavljanje satja zaradi dodajanja hrane ali izenačevanja družin, točenje in podobno. Iz panja v panj se bolezen lahko prenaša tudi prek nehigiensko urejenega in okuženega napajalnika.
Iz čebelnjaka v čebelnjak in iz kraja v kraj se bolezen prenaša s prevozom okuženih čebel, z okuženimi čebeljimi družinami ali maticami iz okuženih vzrejališč, s starimi okuženimi panji in satjem, z okuženim čebelarskim priborom, z okuženim voskom, satnicami, medom itd. Za širjenje bolezni je posebno nevaren tisti čas, ko so čebelje družine že okužene, ni pa še vidnih znamenj bolezni, tako da lahko čebelar pa tudi strokovnjak nevede prenaša bolezen. Spore lahko prenašajo tudi varoa, molji in drugi insekti.
Razvoj, znamenja in ugotavljanje bolezni: Ličinke se v starosti od enega do treh dni okužijo z okuženo hrano. Ugotovljeno je, da je za izbruh bolezni potrebno večje število spor. V manjšem številu se spore nahajajo v medu že dve do tri leta prej, kot se pokažejo znamenja bolezni, seveda, če izbruh bolezni ni povezan z nenadno močno okužbo čebelje družine. Spore v prebavilih mirujejo, dokler ličinke dobivajo hrano, ki vsebuje matični mleček. Kakor hitro pa se ličinka preneha hraniti in se začne njena preobrazba, ko spremeni svoj položaj iz uvitega v zleknjeni, nastanejo ugodni pogoji za razvoj spore v vegetativno obliko bacila. Ta prodre skozi črevesno steno, se naseli in se v mišicah ličinke začne razmnoževati.
Ličinka odmre in začne gniti. Pojavijo se spremembe v barvi, zgradbi in konsistenci ličinke. Vse te spremembe pa so v začetku neopazne, saj so skrite pod pokrovci. Zdra-
ve ličinke so bele barve in imajo poseben sijaj. Obolele ličinke pa postanejo sivka-storumene barve, nato barve bele kave in kasneje rjave do temnorjave barve. Obenem pa se zabriše obročkasta zgradba ličink. Iz ličinke nastane amorfna raztegljiva in lepljiva masa, ki jo lahko raztezamo v dolge tanke niti. Ta masa se kasneje izsuši, zgosti in pretvori v izsušeno krasto, ki se prilepi na dno celice. Ličinka vedno odmre šele takrat, ko je zalega že pokrita.
Čebelja družina čisti odmrle ličinke iz satja vse dotlej, dokler se ne poruši razmerje med številom okuženih ličink in številom čistilk. Zaradi čiščenja odmrlih ličink se v panju pojavi presledkasta zalega. To je subklinična faza bolezni, ki navadno traja tri do štiri tedne pred množično okužbo. Presledkasta zalega pa ni značilna samo za hudo gnilobo, pač pa je skupni znak za vse bolezni zalege. Takrat, ko čistilke ne morejo več očistiti vseh odmrlih ličink in te ostajajo v satju, se pojavijo prve spremembe na pokrovčkih. Najprej se spremeni barva pokrovčka. Pri čisto sveži okužbi so pokrovci v začetku lahko svetlejše barve od okolice, v nekaj dneh pa postanejo temnejši, vse do temnorjave barve. Na pokrov-cih se pojavijo temne lise, ki so videti, kot bi bile navlažene, saj jih z notranje strani navlaži razpadajoča masa odmrle ličinke. Kasneje postanejo pokrovci rahlo vgrez-njeni, mehki in se lahko odstranijo. Na njih se pojavijo manjše ali večje odprtine z nepravilnimi robovi. V jeseni, ko matica neha zalegati, v satju pogosto ostane obolela zalega in spremembe na pokrovcih so še posebno dobro vidne. Če v celicah najdemo že izsušene ličinke, je bolezen trajala že najmanj dva meseca.
Bolezen ugotavljamo s kliničnim pregledom, na podlagi katerega postavimo sum, končno diagnozo pa postavimo le na podlagi laboratorijskega izvida.
Pri vsakem najmanjšem sumu na hudo gnilobo čebelje zalege mora čebelar takoj obvestiti pristojno veterinarsko službo na svojem območju, da opravi pregled čebeljih družin, vzame in pošlje vzorce na pregled v laboratorij. Na podlagi izvida pa mora takoj ustrezno ukrepati. Vsako prikrivanje ali samostojno zdravljenje in ukrepanje je kaznivo dejanje in izključuje možnost izplačila nastale škode iz posebnega raču-
na za zatiranje kužnih bolezni živali.
Preventivni ukrepi in zatiranje bolezni: Bolezen lahko uspešno preprečujemo, seveda če upoštevamo in izvajamo veterinarsko sanitarne predpise o prometu s čebelami, njihovimi pridelki, satnicami, orodjem in starimi panji. Ob vsakem nakupu čebelje družine ali matice se moramo prepričati, da izhaja s področja, ki ni okuženo s hudo gnilobo čebelje zalege in drugimi kužnimi boleznimi čebel. Dokaz za to so ustrezni dokumenti o zdravju in poreklu čebeljih družin ali matic, ki jih mora predložiti prodajalec. Pri prodajalcu pa moramo vsako kupljeno čebeljo družino skrbno pregledati, ali ima normalno zalego. Novo-kupljene čebelje družine moramo postaviti na posebno stojišče in jih posebej oskrbovati. Karantena naj traja vsaj dva meseca, v tem času pa jih moramo vsaj dvakrat pregledati.
Roje neznanega porekla spravimo v zabojček z mrežo in jih za 72 ur postavimo v temen hladen prostor, da čebele porabijo ves med, ki so ga prinesle s seboj.
Kupljeno ali sposojeno čebelarsko orodje, točila, posode za med ali stare panje pred uporabo najprej dobro razkužimo z razkužili ali obžgemo.
Čebel ne krmimo z medom neznanega porekla. Za pripravo pogač uporabljamo izključno med iz lastnega čebelarstva.
Ne kupujmo starega satja. Satnice, ki jih
uporabljamo, morajo biti izdelane v higiensko urejenih in veterinarsko nadzorovanih objektih. Vosek mora biti steriliziran 30 minut na 1 20° C.
Pred prevozom na pašo se moramo pozanimati, ali področje, na katerega mislimo prepeljati čebele na pašo, morda ni okuženo s čebeljimi boleznimi. Če je le mogoče, na paši svojih čebel ne postavljajmo v bližino čebel, ki nimajo ustreznih dokumentov o zdravstvenem stanju.
Zelo pomemben preventivni ukrep pri preprečevanju širjenja in zatiranju hude gnilobe čebelje zalege so temeljiti pregledi vseh čebeljih družin v jeseni in spomladi. Posebno pazljivo je treba pregledati zale-žene površine satja in ugotoviti morebitna odstopanja od normalne zalege. Še enkrat poudarjam, da mora čebelar vsak sum na hudo gnilobo čebelje zalege takoj javiti pristojni veterinarski službi, sam pa ne sme ukrepati!
Bolezen zatiramo po zakonu. Prepovedano je zdravljenje obolelih čebeljih družin. Na podlagi laboratorijskega izvida veterinarski inšpektor čebelarju izda odločbo, v kateri so natančno navedeni ukrepi, ki morajo biti izvršeni za zatiranje bolezni (uničenje obolelih družin, temeljita razkužba, karantena in prepoved prometa s čebelami in čebeljimi pridelki, pregledi itd.). Med iz obolelih čebeljih družin zaradi morebitnega prenosa bolezni tudi ni užiten za ljudi.