LISTEK. To in ono izza preteklih flni. VI. Kraška burja! Brrr Kdor je ni oku- sil, ne ve, kaj ona zmore, kako se pojavlja. Pa ne verjame tega kmalu kdo, razen oni, ki je jakost njeno čutil — sam. — No, jaz sem imel priložnosti dovolj, spoznavati burjo v vseh nje niansah v onem času, ko sem leta služboval na Krasu, in sicer na onem delu Krasa, kjer najbolj razsaja in se kaže najučinkoviteje. Marsikaj izza te dobe še dobro pomnim; zato pa hočem o tem malo pokramljati, morebiti bo to koga zanimalo Bilo je v prvem letu mojega službovanja. Napoči pozna jesen, Nanos — notranjski Rigi — je že dobival Bkapo", znamenje, da se hoče kmalu oglasiti sestra — burja. Seve sem to poznal dotlej le iz knjig, tudi verjel nisem. kar so mi domačini pravili o njej. A kmalu sem čutil sam, kaj zmore ta mrzla spaka. — Okrog Vseh svetih je bilo. Pihalo je ledeuo mrzlo. Nobena obleka ni bila debela dovolj, da bi je ne bil prešinil mraz. Ko sem v mraku iz šole krenil v gostilnico k večerji, me je kar neslo, veler mi je namreč pihal v hrbet. Prav prileglo se mi je, ko stopim v gorko sobo. Okna so žvenketala, in piskalo je okrog vogalov v raznih glasih, kakršnih še nisem slišal dosibdob. In ta muzika je prihajala čim jačja. V gostilniško sobo vstopi zdajci smehljajočega se cbraza oštir. žc prileten, a jako dobrosrčen in vesel možiček. Pogleda me nekako čudno, rekel bi, šaljivo ter pravi: »Hm, gospod, danes boste enkrat malo poizkusili, kaj je burja. Se že oglaša in razvija. Postajala bo vedno hujša. Že pričenja nfletavati sneg. V par urah ga bomo imeli na kupe, pa ne tako, ko pri vas doma, ampak le tuintam, veste, pri nas pravimo, da so to zameti." ¦ — BNtč ne de, naj le gre; tako hudo pa menda vendar ne bo," odvrnem jaz. A on smthljajoč: »Boste že videli! Danes še domov spat ne pojdete, prenočiU boste pri nas." —- »Kaj, teh par korakov da bi ne prišel v šolo ? ! To ni verjetno!" _ — »Seve, vi tega ne morete verjeti; a jaz, domačin, to dobro vem in še eakrat pravim, da es ostanete pri nas, pa je!" — Umolknem.. . nLe pojdite ven po gledat! Videli bcste, kak direndaj je to." — In res sem šel. Stopivšemu na prag, mi je skoro vzelo sapo. Ledene igle so se mi sipale v obraz, in kadilo se je sneženih kosmov okrog, da ni bilo videti ničesar... Hitro jo popiham nazaj. ,No, kako vam ugaja, he?" se nasmeje oče oštir nPrecej piha in mede, a bo že odnehaio," rečem. ^Kaj še, zdaj je šele pričetek, bo še vse huje! Da, da, burja, ta ima svoje muhe." Iu tiho je začel žvižgati mož po stari svoji navadi, meni pa je pričelo nekarn čudno prihajati pri srcu: nazadnje pa ut^gne oštir vendar govoriti prav. . . . Prinesli so mi večerjo. Sla mi je prav v slast. A čudno se mi je zdelo, da ni nobencga stalnih gostov blizu. Povprašam tozadevno očeta oštirja. On de: ,Teh danes ne bo, je že tako; oni znajo, kaj je ia kaj preimre naša burja." Zona me obide; naposled pa še res utegnem danes tu ostati. Ne in ne! Teh par korakov, bilo jih je koraaj 300 do šole, pa bom vendar preiomastil, ni šment! Fant, le korajžo,! Pokaži, da se ne ustrašiš česarsibodi! — BČe bo pa še huje, potem je skrajni čas, da odidem," rečem, pristopim k oštirju ter mu želim lahko noč A on, ves osupnjen.me pritegne k sebi in reče: MVi ne pojdete danes, ostanite pri nas, prosim vas, saj imamo prostora dovelj!" — ter me prime za roko, hoteč me povesti v spalnico. A jaz se mu lahko iztrgara, rekoč: Grem, hvala vain za prijaznost! Hočem domov." Kaj bi rekli ljudje? Strahopeten pa nisetn!" — „Siliti vas ne morcm. Noč ima svojo moč, posebno <ib burji. Res ni daleč. A kljub temu lahko ponesrečite. Prosim, slušajte!" — »Prepričan sem o dobri vaši volji, hvala vam srčna! Pa bodite brez skrbi. Jaz že pridem ua svoje mesto.* Odprem vežna vrata ter jo mahnem po cesti proti šoli Huj, kako bridko mrzlo je pihalo in se kadilo! V svoj pled se dobro ovijem. Kar pridrvi si!en puh ter mi odnese čepico. Pled cgrnem tudi čez glavo, a pri tem mi očala zdrknejo z oči. Hipoma sem bil do ramen v snegu, zašel sem v — zamet. Videl nisem ničesar, kadilo pa se je okrog mene in pihalo, da je bilo joj.. . Klical sem na pomoč, a kdo bo slišal to; saj ni bilo nikogar na cesti, pa če bi tudi bil, saj je burja s svojim vriščem in tuljen jem preglasila moj glas! Na vse pretege sem se mučil v snežnem grobu, uporabljajoč do skrajnosti vse svoje sile, da se izkobacam iz njega. Naposled se mi to vendar posreči. Ves izmučen prilezem spet na ccsto, ki je bila tu brez snega. In po vseh štirih kobacam ob prazninah naprej. Trdno k tlom prihuljen, ves potan od silnega napora, prilezem po dolgotrajnem borenju do šolskega poslopja. Komaj setn imel še tolikanj moči, da sem odprl duri. Na pol živ pridem v svojo sobo, tu se sredi nje zgrudim ter zaspim, kakršen sem bil, nevedoč — še danes — kako in kdaj... Ko se v jutro prebudim, se hitro vzpnem, poravnam urno zgubano svojo obleko ter si zvarim zajtrk. Sktbeie so me najbolj očala. A glej, dobim jih zataknjene v pledu. To je bila sreča! Ne vem, kako bi sicer šlo v šoli. — Počutil pa sem se povsetn zdravega. Prvo poizkušnjo burje sem torej dobro prebil. Le o čepici sem ob obedu omenil, da mi jo je odneslo. Niso se mi mogli dosti načuditi, da setn jo tako srečno odnesel iz te praske. Burja je ta dan še pihala, a brez snežnega meteža, proti večeru pa se je polegla skoraj povsejm. Čez 14 dni pa mi je donesel v šolo učenec mojo izgubljeno čepico. Našel jo je za podružnično cerkvijo, kakšnih 20 minut oddaijeno od kraja, kjer mi jo je odnesla hudomušna burja. Tako je bila tudi ta škoda poravnana. — Človek pa naj nikoli ne prccenjuje lastnih moči, zlasti če ne pozna okoliščin, ter naj vedno sluša glas izkušenega domačina! S 1 a m o š t e v .