Zvonček ^^akošna bo neki zgodba o 7.vončku, boste :-: radovedno vpraševali; gotovo bo dolga pa ' lepa, porečete. Povem vam že naprej, da U dolga sicer ne bo, — čeravno boste dve =¦ mesto ene — lepa pa lepa. Kajti vzetajeiz etniškega življenja — namreč iz svetega življenja dveh unčiškov, ki sta bila na zemlji silno imenitna rnoža, 'aj pa sta presrečna svetnika v nebesih. Eden ima pridevek Ksaverij, eden pa Salezij. iko ime sta dobila vsak po svojem rojstnem kraju. 1. Sveti Frančišek Ksaverij je šel v daljno i rovsko deželo, v Indijo. da bi tam nevernike k Jezu- \i veri spreobračal. Pa to je bilo silno težko delo. ndje so bili tam grozovito divji in govorili so tak jezik, se ga je kaj težko naučiti. Od konca je sveti mož v ¦!iki zadregi, kaj bi storil, kje bi pričel. Videti je bilo, kor da je ves njegov trud zastonj. Pa kaj si izmisli? Zvonček — lepo doneč zvonček vzame in vsaki n po ulicah zvončka. In glej, Indijanski otrofiiči, mali •jaki, privrejo od vseh strani, ko slišijo zvonfikov glas obsujejo častitega misijonarja. Čedalje bolj se mu vadijo. Z veseljem poslušajo njegove nauke, resnice . vere. Pa ne le poslušajo, ampak tudi ubogajo ga, !• jiru reče. Doma začnejo biti tako dobri in pridni, i se jini stariši kar čudijo. Zdaj začnejo še odraščeni otroke posnemati in tudi hodijo k poduku. Veliko se jih spreobrne in da krstiti. — Vidite, kaj je storil miloglasni zvonček! Divje Indi- jančke privede k poboljšanju in po njih še mnogo od-raslih! — Ali ni res lepa ta kratka zgodbica o zvončku ? Druga je pa taka-le: 2. Sveti Frančišek Salezij je bil sin imenitnih starišev; oče njegov so bili grof in mati grofinja. Gotovo ni manjkalo plemenitemu otroku igrač, kakoršnih si je le poželelo njegovo detinsko srce. Pa kaj menite, ktere isrrače je bil mali Francek najbolj vesel? Darovali so mu majhen, ljubko doneč zvonček. bjlno se ga razveseli. Jn kaj stori biago dete? Iz grajščine teče in začne okrog zvoniti ter sklicevati otročifie bližnjih sosedov. Pri- odpobožnega naučil in pa pomnili. Tudi jaz bi si želel, kakor ta dva slavna svetnika, naše ljube otročiče skupaj sklicevati, jih od hudobije in divjosli odvračevati. opominjali k čednosti in lepemu vedenju ter jih k veselju in sreči napeljevati. A ni mi mogoče nadalječ okrog od kraja do kraja hoditi, otrokom skupaj zvončkati ter jih podučevati in razveseljevati. Zato sem si pa nekaj druzega izmislil. Lep-ib. podučnih in vedrilnih spisov, zlasti mičnih povestic in pesmic seaq si nabral — in bom še nabiral — terjih dal natisni^ Da bi se bolj zmenili zanje in jili ne zanemarjali, sen jih angeljem varuhom izročil, da naj vam glasno na uho zvonijo vsakemu posebej! Iz srca želim, da bi vam zdaj — v prelepi detinski dobi — ti angeljski glaso\T zvonili veselje in radosf, ob enem vam pa tudi prizvouili srečno prihodnost. Zalostnega otroka kar ne morem gledati; le srečne ia vesele bi rad videl vse otroke naše ljube domovine, — srečne in vesele zdaj, — srečne in vesele, ko odrastejo, — nad vse srečne in vesele tudi po stnrti v večnem življenji!