X
Književna poročila.
',<
«Razumem tvoj položaj, o gož, natanko občutim tvoje trpljenje, zakaj sam kolobarim dan za dnem, leto za letom! Kolobarim strt, ponižan in zasužnjen. Kolobarim in obupujem, a globoko na dnu srca mi vendar tli drobna iskrica upanja, ki mi pravi: Večno ne boš kolobaril...!
Stotisoč ponižanih bratov in sester kolobari s težkim srcem po mraku in vsi nosijo v srcu iskrico upanja in čakajo, da zasveti zlato solnce prostosti...»
«To ni moja duša, to je duša tisočerih bratov in sester, ki hoče planiti iz mračne globočine k solncu, po katerem koprni  dolgo, dolgo tisočletje.«
In tako izzveni slednjič ta knjiga v obupno tožbo zasužnjenega, razdeljenega in na smrt obsojenega naroda. Toda narod, ki poje, ni mrtev, ampak le trpi, da se popolnoma izčisti v tem strašnem ločilnem ognju in da poj de s svojo pesmijo po svetu  odreševat,   kajti
«morda — treh najmlajši brat poj de za vse usod iskat».
Ta knjiga bi se morala udomačiti tudi pri nas v Sloveniji in brez dvoma bi se, samo če bi se naša založništva dovolj zavedala naloge, ki jo imajo vršiti med narodom.                                                                                             Miran Jarc.
Fran Onič: Darovanje. Samozaložba. Tiskal A. Rode v Celju, 1923. 48 str.
Zvezčič pesmi mladega stihotvorca, ki si je na vsaki strani teh ž e ne= moderno čudnih ritmičnih in neritmičnih besednih žongli.ranj nadel vsaj po dvoje, mestoma na prvi pogled strašno brihtnih, a po večini bridko nezmiselnih okrasnih pridevkov (epitetha ornantia), kot n. pr.: grobar in dr*var tisočletnih gozdov, pobratim golobov, enooki na živi reki, tepec iz čarodej nega kraljestva med sabo se borečih vej, dober potomec predpotopnih živali itd. itd.
Negativni pol Podbevškove Električne žoge! Posili^epigon iz vojne in povojne razburkane duhovnosti zrastlih, že skoro pozabljenih pseudo* poetov velikih narodov, ki so zaplesali «v diven zanos vesoljnih požarov po taktu sviračev na obcestnih svetilkah«, pa so jim zdaj že precej  ohromele noge.
Niti o eni pesmi te prazne zbirke bi ne mogel trditi, da jo je utelesilo do? življanje ali da so ji kumovali tisti trenutni tresljaji zavzete duše ali pa miselno poglabljanje, iz katerega se izkreše pesem, ki je tega naziva vredna. Tu vse vkup ni nič drugega ko puhlo nizanje ropotavih besed, bolestno igračkanje z nerazumljivimi, psihopatološkimi vizijami, stikanje za votlimi in brezpredmetnimi, cesto šepavo-ritmičnimi besednimi in zmiselnimi efekti, iz katerih se včasih posveti vredna misel, pa jo takoj spet zagrne in ne? usmiljeno zaduši kaka «fantastna krogla stisnjenih dimov» ali pa «tuleča hijena z žarečimi kometi svojih mrhovin, himna meteorjev, filmska predstava plešoče Herodijade» itd itd., — ali pa jo pregluši ropotanje različnih drugih besednih cepcev, s katerimi Onič mlati prazno slamo svoje čudne poezije. Zbirki so že ob rojstvu zapeli pogrebni zvonovi.                                                   Pavel I(arlin.
Marijan Mikac: Efekt na defektu. Izdanje «Zenit» v Beogradu. 1923. 16 str.
Lahko bi se bil pošalil z naslovom in rekel, da so to «defekti na defektih« in s tem tudi v kratkem in brez morije ocenil zvezčič, ki je na prvi pogled s svojimi velikimi črkami podoben abecedniku; zelo se mi zdi škoda, da ni tudi v resnici. Zbirka obsega kakih deset pesmi, ki niso ne zanimive, ne parodoksne, ne bizarne, ne duhovite, da o takih lastnostih, kakor je razumljivost, niti ne govorim. V dobri slovenščini bi najboljši  izraz zanje našel v besedi  čobodra.
—   654   —