igj m • Uredništvo .in npravništvo 1 Glasila je v Chicagi, III., j 2821 So. 40. Ave., kamor 1 je pošiljati vse rokopise, j denarne pošiljatve, sploh j vse, kar ima stik z listom. | J* Celoletna naročnina za § Zdr. Države in Oanado je j *1.00, za inozemstvo #1.50 j •: I SLOVENSKE NARODNE PODPORNE JEDNOTE. Entered as sect nd-class matter January 28, 1910, at the post office at Chicago, ilJ., under ihe Act of Congress of March 3, 1879. V združenju |e moč! "Glasilo” Lakaja vaafri teden v petek. — Cirkula cija je dosegla nad usom tisoč natisov. List je ra* širjen po Zdr. Državah, Canadi in stari domovini. Cene za oglase po pogodbi. Enoetopna 10 point vrst* 8 centov. Nefrankirana ali presnal» frankirana pisma se ne sprejemajo. L£TO —VEAR V. CHICAGO, ILL., Í8. OKTOBRA (OCTOBER) 1912. Štev,—number 39. Olicielne preiskave. Ne mine leto, da ne bi zvezna vlada ali vlada kakšne posamezne države ali kakšna uprava velikega mesta ne uvedla kakšne preiskave o javnih zadevali, ki so postale škandalozne. “Zdaj,” ker smo pred volitvami, preiskujejo volilno sleparijo, ki obstoji v tem, da so posamezni miljarderji, miljonarji in korporacije dale ogromne vsote denarja, da se izvoli predsednika, ž njim tudi večino za kongres, po njih željah in volji. Vsak človek, ki pazno zasleduje dogodke v današnji človeški družbi in ima trohico lastne sodbe, je bil že zdavnej na čistem, da miljaderji, miljonarji in korporacije dajejo kapitalističnim strankam denar v svrho volilne borbe, da pridejo v postavodajne zasto-pe ljudje, ki razunlejo energično zastopati kapitalistične interese. Rockefeller, kakor tudi drugi njegovi sovrstniki niso do danes potrošili centa po nepotrebnem. Ako ti gospodje darujejo večje vsote za republikanske ali demokratične kandidate, se razume samo po sebi, da za darovane vsote zahtevajo tudi protiuslugo: brezobzirno zastopstvo njih interesov. Rockefellerji, Morgani, Carne-giji so dobri špekulanti na borzi, sploh na svetovnem trgu. Zanje je pa tudi kapitalistična politika objekt špekulacije. Kakor nalagajo denar v stavbinska, železniška, parobrodna in rudniška podjetja, ravmotako ga nalagajo v kapitalistični politiki. Ta gospoda bi bila s svojimi miljardami in miljoni brezmočna,da nima pod palcem voditeljev kapitalistične polit,ki morajo skrbeti, da so vsi zakoni taki, da jim omogočijo ©plenitev ljudske množice, kakor tudi druzih narodov. Leto za leto se vrši pred nami, da voditelji kapitalističnih strank s pomočjo trustovskega denarja gonijo na volišče nevedne volilee, da volijo proti svojim interesom. Do letos se je to vršilo mirno. Ni hče se ni zgražal v kapitalističnih vrstah nad tem, ako so volilci enkrat volili demokratično, drugič pa republikansko. Voditelji kapitalistične politike so razumeli, da je treba koritarje ene stranke, pustiti enkrat k koritu, drugič pa druge. Saj je vsak koritar tekom svojega koritovanja nabral toliko, da je lahko mirno čakal, da pride zopet vrsta nanj do korita. Ali letos je kapitalistične koritarje vznemirilo dejstvo, da- se je vsta.novila tretja kapitalistična stranka, katero imenujejo progre sivno. S tem je bil mir kapitalističnih koritarjev pri kraji, uvideli so,da ho težje priti do korita, Zahtevali so preiskavo, da naj ljudstvo izve, odkod prihaja denar za volitve kapitalističnih strank. Vsakdo je na tihem pač mislil, da njegovi grehi ne pridejo na dan ,da bo v javnosti ostal oblaten le njegov dozdevni nasprotnik. Preiskava je pričela in zvršilo se je, kar ni nihče izmed njih pričakoval. Na vseh je obviselo večalimanj blata, čist ni o-stal nobeden in marsikdo že danes na tihem proklinja, da je zahteval preiskavo. Mi od preiskave ne pričakujemo mnogo. Imeli smo različne preiskave: policajski škandal v New Yorku in Philadelphiji, eol-ninski škandal tustjanov, županski škandal v San Franciscu, ze-mljišni škandal, pri katerem so kapitalisti ukradli kar cela ozemlja, rudnike, premogovnike in šume, škandal trgovine z mladimi dekleli, škandal v raznih zavodih za vzgojo mladine in v ječah, škandal zastrupljenja vojakov z balzamovanim mesom v vojni na Kubi, itd. itd. Pri vseh teh škandalih se krivcem ni skrivil las na glavi. Doseglo se je le eno: Kar so vsi razsod ni ljudje smatrali že zdavnej za golo resnico, je bilo potrjeno z dokazi. To je bil edin rezultat preiskave o škandalih, ki so v zvezi s kapitalističnimi institucijami in politiko. V tem slučaju bo ravno tako. Spoznali bomo dokaze, drugo bo pa ostalo pri starem, ker nimamo v kapitalistični družbi sredstev, da bi iztrebili zlo s korenino. Vendar bodo pa ti dokazi marsikateremu nevednemu volilcu odprli oči, ki je danes slepo verjel evangeliju kapitalističnih strank in s studom se bo obrnil proč od ljudi, katerim je zaupal in verjel. Spoznal bo, da je vseeno, če voli republikansko, demokratično ali progressivno, ker vse tri stranke služijo kot ponižne dekle ameriškim miljarderjom in iniljonarjem. Uvidel bo, če menja kapitalistično stranko, da ni storil druzega, kot da je prišel iz dežja pod kap. Ta zavest bo privedla nove čete v vrste razredno zavednega delavstva—v socialistično stranko, ki se edina resno bori za strmoglavljenje kapitalizma v dobro vseh zatiranih in izkoriščanih. To je edin dober sad, katerega bo rodila preiskava o korupciji kapitalističnih strank in voditeljih kapitalistične politike. Ameriške vesli. * Zelo zanimiva in podučljiva je gotovo izpoved Me Kinleya pred senatnim preiskovalnim komitejem, ki poizveduje, odkod so prišli doneski za volilni fond kapitalističnih strank. V poročilu se glasi doslovno: Ko so Me Kinleya izpraševali o podrobnostih, je imel zelo slab spomin. “Vi se gotovo že več let pečate z politiko?” ga je vprašal predsednik Clapp. “To se popolnoma ne ujema”, je odgovoril Mc Kinley. “Bil.sem pošten človek, dokler —”, glasen krohot in smeh sta nadgiasila zadnje besede njegovega odgovora.” S kom se pečate?” ga je vprašal senator Pomerene. ‘1.? »skuš; m, da bi bil zopet izvoljen’*’ je rekel McKinley, ko je uvidel, da se je senator ujezil vsled odgovora, je nadaljeval: “Ako menite moje privatno delo, tedaj sem predsednik mnogih bank in korporacij, pa tudi električnih železnic. Ali dve tretjini časa v zadnjem letu sem vporabil, da zopet postanem poslanec v kongresu/’ Slučaj Me Kinley dokazuje, kakšnim ljudem zaupajo delavci in jih volijo v postavodajne zbore. Ni čudo, ako so vse postave proti delavcem in za kapitaliste. * Oddelek za vojno je sklenil, da se zgradi most preko zaliva Suisury. Most bo iz jekla in bo stal $1,650.000. Tudi v naši republiki odločajo vojaški interesi, ako je treba premostiti reke, prepade in zalive. Za farmarja, ki mora čestokrat delati dolge ovinke, ker ni v njegovi bližini mosta, se .tudi ameriška republika briga malo. * Državni kontrolor je dobil te dni ček za $3,150.000. Astorjevi dediči so s tem čekom plačali davek za dedšeino. Že po davku lahko sodimo, da je moralo na tisoče ljudi znojiti, prezebati, glado-vati, stanovati v zaduhlih stanovanjih in hoditi v cunjah, da se je osretoeilo ogromno premoženje kot lastnina enega samega človeka, od katerega je bilo treba plačati nad tri miljone dolarjev dednega davka. * Iz Phoenixa, Ariz, poročajo, da je governer Hunt odredil, da se eksekucija, ki se je imela zvr-šiti dne 12. oktobra nad štirimi obsojenci, preloži do 17. aprila. Governer Hunt je utemeljil svojo odgoditev s tem ,da je smrtna kazen nekaj zastarelega in da bo prihodnja državna postavodajna zbornica najbrž odstranila to sramotno kulturno pego. * V New Yorku je obravnava proti policajskemu lajtnantu Beckerju, ki je obdolžen ,da je sodeloval pri umoru profesionalnega kvartopirca Rosenthala, v polnem tiru. Ko je nastopil kot priča neki Tomaž Ryan, šofer in očividec pri hudodelstvu, je izjavil, da se ne upa izreci, kateri izmed štirih malopridnežev, je ustrelil Rosenthala. Zelo značilna izjava! * Zagovorniki znanega delavskega zagovornika Clarence S. Da-rrowa in državni pravdnik v Los Angelesu so se zjedinili, da prič- ne druga obravnava radi podkupovanja porotnikov dna 31. oktobra. Čitateljem “Glasila” je znano, da je bil Harrow pri prvi po-rotniški obravnavi oproščen. Seveda niso kapitalisti s tem zadovoljni. Na vsak način hočejo spraviti pogumnega zagovornika delavcev v ječo. * V bakrenih rudnikih v Bingham, Utah še vedno traja štrajk. Kapitalisti iščejo na vseh krajih in koncih stavkokazev, pa nimajo sreče. Do sedaj se je prijavilo neznatno število delavskih izdajic vzlic prizadevanju in vsakovrstnim obljubam. Okoli štiri sto najetih beričev straži rudnike. * V Oharlestonu, W. Va. so premogarski baroni uresničili svoje grožnje. Občeznano je, da so rudarji zastavkali radi nečloveških razmer, ki so vladale v rudnikih. Rudarji niso bili organizirani in le skrajni obup jih je prisilil, da so zaštrajkali. Premogarski baroni so se poslužili vsakovrstnih podlih sredstev, da bi rudarje prisilili sprejeti delo pod starimi pogoji. Rudarji so vzlic grdemu ravnanju ostali na štraj-ku. Zadnji teden so premogarski baroni poslali beriee, da so stavku joče rudarje z ženami in otroki iz napol podrtih bajt postavili pod kap, da počasi uinrjejo gladu sredi cestnega blata. Pripovedujejo nam o betlehemskem detomoru, o Herodežu in ljudje se zgražajo nad krvoločnim početjem. Dandanes ob času štrajka skoraj vsak kapitalist posnema He-rodeža. Vendar se izvzemši delavcev nikdo ne zgraža nad njim. Duo quum faeiunt idem, non est idem. * Tvorničarji iz Pittsburga se pritožujejo, da primanjkuje de-ilavcev. Najmanj stotisoč delavcev bi dobilo še dela, se glasi jeremiada. No, dobili bi jih lahko tristo tisoč, ako bodo gospodje tvorničarji plačali poštene plače in ravnali človeško ž njimi. * Gospod Woodrow Wilson, predsedniški kandidat demokratične stranke je dejal: “Nasprotujem višji splošni izobrazbi. Nekdo mora opravljati umazano delo na svetu. Zakaj ne bi učili otrok delavskega razreda opravljati umazano delo, katerega zdaj zvršujejo njih stariši?” Nadalje se je demokratični kandidat tudi izrazil: “Ne Arerjamem v demokracijo -— v vlado mnogih. Verjamem v vlado aristokracije — v vlado peščice ljudi.” K temu je pa dieni demokratični kandidat še pridjal: “Verjamem v aristokracijo možganov in ne bogatstva’ Vprav z zadnjimi besedami je Wilson potrdil svoj prvi izrek: “Demokratični gospod hoče, da bi otroci delavcev ne hodili v šolo, da bi tem laglje bogatini — ker njih otroci imajo sredstva za izobrazbo — vladali delavce, jim pili njih kri in mozeg. , * Poljski pridelek leta 1912 je nekaj izvanrednega. V Minnesoti, v Južni in Severni Dakoti, kjer navadno pridelajo 230 miljonov bušljev pšenice, so letos pridelali 400 miljonov. Po poročilu iz vseh držav ameriške republike bodo letos imeli 150 miljonov bušljev pšenice za izvoz ali dvakrat toliko kot druga leta. Ameriški delavec ho pa vseeno plačal visoko ceno za pšenično moko, farmar bo pa prejel nižjo ceno kot druga leta. To je blagoslov kapitalizma! * Slabo stavkokaško delo v delavnicah Southern Pacific železnice je provzročilo strašno železniško nezgodo pri Midlandu, La. Brzi poštni vlak se je zvrnil v jarek in nad dvajset oseh je dobilo težke poškodbe. To obtožnico je dvignil W. E. Bowen, tajnik federacije železniških delavcev v delavnicah Illinois Cetral železnice. Southern Pacific železniška družba je takoj poslala komitej, ki je imel nalogo, da opere družbo. Komitej je izjavil, da je iz- pahnjenje tračnic provzročilo nezgodo. Bowen je na to odgovoril: “Ne ugovarjam, da ni izpahnitev tračnic provzroeila nezgode. Ali zakaj so bile tračnice izpahnene? Naš komitej je pronašel, da so ostri robovi koles pri lokomotivi odrezali glave tračniških žebljev, kar se vedno zvrši, ako kolesa lokomitve po več mesecev ne pridejo v delavnico in se jih z nova ne ostruži. ” Seveda ne bo noben direktorjev železniške družbe šel na ričetj da-siravno je dokazano jasno kot beli dan, da je profitolovstvo provzročilo nezgodo. Inozemstvo. Na Balkanu poje vojna svojo divjo in krvavo pesen. Črnogorci so pri Podgorici prisilili Turke, da so se umaknili iz svojih utrdb. Tudi srbska vojska je baje prekoračila mejo pri Listovacu in Vitogoski. Grčija je poslala Turčiji lutimatum, v katerem zahteva, da Turčija izpusti 24 ladij, katere je zaplenila v turških lukah. Turčija je grško zahtevo odločno odklonila. Iz Berlina je došla vest, da sta Turčija in Italija sklenili mirovno pogodbo. Pogodba se glasi, da Turčija odstopi Italiji Tripolitanijo in Ci-renejko, sultan pa ostane vrhovni verski vladar mohamedancev. Otoki, katere je zasedla Italija, postanejo zopet turška last. Italija bo plačala Turčiji odškodnino za zgubljeno ozemlje. Pri Gusinju so. Turki skoraj popolnoma uničili črnogorsko vojsko in jo razpršili na vse strani. Mehikanski vstaši so pod vodstvom Checha Composa zajeli blizo Hermana vladno četo, broje-čo 170 mož. Le malo mož je ubežalo klanju. Med padlimi je tudi polkovnik Tello. Osemnajstim vladnim vojakom, ki so prišli vstašem živi v pest, so porezali ušesa. Brzojavno ooročilo se glasi, da Avstrija osredotoeuje vojaške čete ob ruski meji. Dne 9. oktobra je ministerski svet zboroval do dveh zjutraj. Dopoldne se je posvetovanje zopet pričelo in nadaljevalo do pozne‘noči. Ministerski svet, baje zahteva 250 miljonov kron za armado in 150 miljonov kron za mornarico izvanrednega kredita. Austro-ogrska banka je vstavila izplačevanje v zlatem denarju- V Italiji so obsodili Albo, ki je zvršil napad na italijanskega kralja, na trideset let ječe. Iz Berlina poročajo, da je Rumeni j a zvršila vse priprave za mobilizacijo. Vojni požar preti vsemu Balkanu. V Nemčiji je vlada izdelala zakonsko predlogo, ki ima namen izpodriniti ameriški trust za petrolej in drugo rudninsko olje iz Nemčije. Nova delniška družba bo imela pravico osvojiti si delnice ameriškega trusta potom raz-lastenja. Vatikan se preseli na Malto. Glasilo liittiškega škofa prinaša splošno pozornost zbujajočo vest, da se y Vatikanu prav resno ba-vijo z mislijo, da bi se papež preselil na Malto. Ob priliki evharističnega kongresa so na Dunaju zbrani škofje in kardinali baje tudi to vprašanje resno pretresali. Kakor znano, se bo evharistični kongres leta 1913. vršil na Malti. Ta sklep je bil baje že z ozirom na to eventuelno preselitev storjen. Ob priliki prihodnjega kongresa se ima v to svrho rekognos-ciraiti ondotni teren. Liittiško glasilo pripominja k temu, da hoče imeti papež svoj sedež daleč od vrvenja sveta. In v ta namen da je Malta bolj pripravna nego marsikateri drugi kraj. Odlomki iz zgodovine Zdr držav. Po raznih virih sestavil J. Z. Naselbino Providence so odklonili iz istih razlogov. Bali so se, da bi Roger Williams prišel v zbornico in kalil vodo Arerskim fanatikom. Do leta 1614 ni imelo ljudstvo v Massachusetts svojega zakonika. Na zborovanju zbornice v decembru je Nataniel Ward prečita! spis, katerega so sprejeli kot usta-Aro države. Ta temeljni zakon so imenovali skupino svobodščin. Nadalje so spremenili obliko vlade v letu 1644. Do te dobe so ljudski zastopniki zborovali v eni dvorani z governerjem in njevo-vimi svetovalci. Odločili so, da zbornica zboruje zase, governor s svojimi svetovalci pa zopet zase. Ljudska zbornica je imela isto moč kot svet governer j a. Korak za korakom so ustanovili pred-straže za svobodo, vlada je dobila čimdalje bolj regularno obliko. Ljudstvo v Massachusetts ni žalovalo zavoljo revolucije v Angliji. Zmaga parlamenta nad kraljem Karlom I. je bila zaeno zmaga puritanizma na Angleškem in v Ameriki. Naselnikom v Massa chussetts se ni bilo treba bati nič, dokler so njih prijatelji imeli večino z nižji zbornici. Vzlic temu pa ameriški puritanci niso uriska-li veselja, ko so izvedeli, da je padla glava Karla L, njih največjega sovražnika. V letu 1652 je splošni svet v Bostonu odločil, da se provinca razprostira tri milje severno od najbolj severnih voda reke Merri-mac. To izjavo, ki je soglašala s pravomoejo kolonije, so izdali, da bi Maine pridružili Massachus-setsu. S to odredbo so razprostrli zemljišče države do zaliva Casco. Spomladi leta 1626 so ustanovili naselbine ob Piseataqui, ki pa niso vspele. Trinajst let kasneje je dobil pravomoč Ferdinand Gorges, elan posvetovalnega zbora v Ply-mouthu, ki je postal lastnik naselbine. Njegov bratranec Tomaž Gorges je postal podgovemer. Izdelali so visoko donečo ustavo, ki bi zadostovala za cesarstvo, ne pa za naselbino. Malo selo Gorgeana je postalo za Torkom glavno mesto. V letu 1630 je posvetovalna zbornica Ar Plymouthu neki korporaciji podelila tisoč šest sto štir-jašltih milj zemljišča at zalivu Casco. Te pravice je kupil neki Rigby, republikanski zastopnik v parlamentu. Med njegovimi zastopniki in Gorgesovimi so nastale razprtije. Naselniki v Maine niso soglašali ne z eno in ne z drugo stranko. Končno so predložili svoje tožbe sodišču v Bostonu in anektacija province je sledila. V juliju 1656 so pričeli prihajati Quakerji v Boston. Prvi sta bili dve ženski Ana Avstin in Marija Fisher. Komaj sta prišli v naselbino, že so jih zgrabili beriči in preiskali njiju prstljago. Zaplenili so knjige, katere je jaAmo sežgal krvnik, ženski so pa ATgli v ječo, ker sta bili osumljeni “ea-roAuiištva”. Še predno je končalo leto, so prijeli osem drugih oseb in jih vrnili v Anglijo. Na to so se sešli takoj zastopniki naselniške. zveze in sprejeli zakon, v smislu katerega so bili Quakerji izgnani z ozemlja zveze. Za piwi prestopek so vsakega bičali, mu odrezali eno uho in izgnali. Za drugi prestopek so odrezali drugo uho. V tretjič so mu pa z razbeljenim železom preluknjali jezik. V letu 1657 je postalo preganjanje Quakerjev neznosno. Vsakega, ki se je drznil govoriti proti preganjanju, so bičali in iz-gali. Ko so zakon izvajali še bolj nečloveško, je prihajalo čimdalje več pogumnih ljudi, ki se niso bali biča in drugih kazni. Zdaj je zbornica štirih naselbin nasvetovala gosposki, naj proglasi smrtno kazen proti noyovernikom, ki “kalijo” javni mir. Ko je prišlo do glasovanja, je edino mlajši Winthrop glasoval proti smrtni kazni. V septembru 1659 so prijeli štiri osebe in jih tirali pred sodišče, da jih sodijo po novem zakonu. Obtožencem je dalo sodišče na iz-bero, da naj volijo med izgonom in vešali* Dva — Marija Dyar in Nikolaj Davis — sta izvolila izgon, druga dva — Marmaduke Stephenson in Viljem Robinson — sta izjavila pred sodiščem, da sodišče nima pravice ju obsoditi. Ali sodišče se ni brigalo za njiju ugovor in ju je obsodilo na smrt. Po razsodbi se je vrnila Marija Dyarjeva, ker jo je bilo sram, da je bila slabotna pred sodiščem. Prijeli so jo in obsodili na vislice. Dne 27. oktobra so peljali vse tri na vešala. Moška so obesili takoj, ženski so pa dali vrv okoli vratu, na kar so jo pomilostili na izgon. Gnali so jo do meje naselbine, odkoder se je Marija Dyarjeva vrnila takoj v naselbino, nakar so jo prijeli im takoj obesili. Prvi je bil Viljem Leddra, katerega je odločno odklonil. Po odklonitvi so ga obesili. Še predno je bila zaključena o-bravnava proti Leddri, je prišel v sodno dvorano Vemlock Christi-son in protestiral proti obsojanju nedolžnih ljudi. Prijeli so ga in obsodili na smrt. Ta pogumen nastop je vplival na druge nasel-nike. Prihajali s drug za drugim in protestirali proti obešanju nedolžnih ljudi. Beriči so imeli polne roke dela in kmalu so bile ječe polne do zadnjega kotička. To sirovo postopanje je vzdramilo javno ljudsko vest, še predno so Ohristisona odvedli na vešala. Ljudstvo je odločno zahtevalo, da se izpusti vse jetnike iz ječe. Gosposka se je slednjič morala u-kloniti ljudski zahtevi in izpustila je Ohristisona s sedem in dvajsetimi drugimi jetniki. Krvava doba preganjanja je nehala, potem ko so štiri ljudje darovali svoje življenje za širšo svobodo. Angleška revolucija je bila končana. Cromwell je bil mrtev. Karel II. je bil zopet na prestolu. Z ladjo, ki je prinesla te novice, sta se pripeljala Edvard Whalley in Viljem Goffe, dva sodnika, ki sta obsodila Karla I. na smrt. Governer Endieott ju je sprejel prijazno. Ali za njima so bili že angleški beriči, ki so imeli nalog, da ju primejo in odvedejo nazaj na Angleško. Beguna sta se nekaj časa skrivala a; Bostonu in imela za norce angleške beriče. Od tukaj sta bežala v New Haven. Angleška vlada je razpisala nagrado, katere pa niti Indijanci niso hoteli zaslužiti. Končno sta beguna po daljši blodnji in križpo-tu prišla v dolino Connecticut, kjer so ju v selu Hardley sprejeli zelo gostoljubno in kjer sta preživela ostale dni svojega življenja. Istega leta v oktobru so prijeli in obesili v Londonu Hugh Petersa, starega prijatelja naselbine in tasta mladega Winthropa. Henrika Vana so zasledovali celo na Holandsko, kjer so ga končno prijeli in na Angleškem obglavili. Ko je na Angleškem zopet bilo kraljestvo na vrhu, so prepovedali vsem ladjam, s katerih ni Ari-hrala angleška zastava, zasidrati se v lukah Nove Anglije. Uzakonili so postavo, po kateri so morali A'se izdelke iz naselbin, ako so jih potrebovali na Angleškem, izvažati izključno v Anglijo. Svobodna trgovina med naselbinami je bila prepovedana. Od vseh pridelkov in izdelkov so pobirali pet odstotkov carine v prilog angleškemu kralju. Ta odredba je veljala za izvoz in uvoz. Sam vrag bi si ne bil mogel izmisliti boljšega netiva za revolucijo. V letu 1664 je nastala vojna med Anglijo in Holandsko. Angleška vlada je hotela skrčiti holandske naselbine ob Hudsonu in odposlala je brodovje proti Ameriki. Karel II. je imel še drugo bolezen. Novo Anglijo je hotel spraviti pod svoje nadzorstvo. Najveejo predglaAneo mu je delala pravomoč naselbine, ki je bila potrjena z Arelikim pečatom Anglije in katero ni bilo tako lahko preklicati. Da bi dosegel svoj namen. je z brodovjem odposlal štiri kraljevske komisarje, ki so w juliju dospeli v Boston. Ljudstvo v Massacbussetts je sprejelo zelo hladno neželjene kraljeve odposlance, ker se je zavedalo, da je ustanova tega višjega sodišča nesramna kršitev njih pravic in samovlade. Predno so se odposlanci izkrcali, so izročili pravomoč posebnemu komiteju v varstvo. Tzjava splošnega so- dišča je prepovedovala državljanom odgovarjati na vprašanja kraljevih pooblaščencev. Kralju so odposlali pismo v odločnem jeziku, v katerem se je lojalnost križala s protesti. Pooblaščenci so bili siti ponižanj in odpotovali so v Maine in New Hamphshire, kjer so jih sprejeli nekoliko prijaznejše. V Rhode Islandu so sprejeli, pooblaščence s častmi, njih razsodbe so pa sprejeli, kot bi jih bil izrekel kralj. Potem so obiskali mesta v Connecticutu, kjer je bil sprejem s strani ljudstva zelo hladen. Mejtem časom je pa kralj izvedel, kakšen sprejem so priredili njegovim zastopnikom. Bil je nejevoljen in poklical jih je nazaj. Massachusetts je ohranila svoje SAmbodščine, kar je vplivalo po-voljno na njen daljni razvoj. Masasoit, stari glavar Vampa-noag Indijancev je umrl leta 1662. Dva in štirideset let je ostal zvest pogodbi, katero je sklenil s prvimi plimutskimi naselniki. Za njim je postal glavar njegov starejši §jn Aleksander, ki je po e-nem letu umrl. Njemu je sledil njegov mlajši brat Filip, zelo nadarjen človek, ki je bojeval s svojim rodom zadnji in odločilni boj z belimi naselniki za gospodstvo v deželi. Nebojeviti domačini v Novi Angliji so predali svojo zemljo. Angleški naselniki so bili kupci. Leto za letom se je krčilo ozemlje domačinov. V tej dobi je bilo vzhodno od Hudsona kakih dvajset tisoč Indijancev, Angležev pa dvakrat toliko. Odrastla je nova generacija, ki ni mogla razumeti veljavnost lastninskih pravic. Mladi bojevniki so hrepeneli po loviščih svojih očetov in gledali z bojaznijo na množitev angleških naselbin in farm. Tujci so polovili divjačino v šumah in ribe v vodah, v katerih so ribarili nekoč njih očetje. Od nekdanjega obširnega ozemlja sta ostala Vamipanoag Indjianeem dva majhna polotoka. Glavarja Aleksandra so nakrat aretirali angleški naselniki in obsodilo ga je angleško porotno sodišče. Smrtonosno mrzlico je dobil v bostonski ječi. Z nekim drugim glavarjem, ki se je prišel pritožit, so napravili ravno tako. Indijanske priče so pa na kratko pomorili, ker so pričale. Samopo-sebi se razume, da je mladim bojevnikom vzkipela kri in so vbili nekega naselnika. Filip je uvidel, da je nemogoče odvrniti vojno in odredil je, da so žene in otroke poslali preko zaliva v varstvo Kanončeta, glavarja Naraganset Indijancev. Dne 24. junija 1675 so naskočili selo Sevanzey. Osem • naselnikov je bilo vbitih. Glas o vojni se je kmalu razširil po vsi naselbini. Tekom enega tedna se je pli-mutska milica združila s prostovoljci iz Bostona in odšla v sovražno deželo. Ali zajeli so in vbili le malo Indijancev. Milica je poplavila polotok Bristol in do.se-gla Mount Hope. Prisilila je Filipa, da je bežal s svojim krdelom, ki je štelo kakih šest sto mož,'na vzhodno stran zaliva. Nekaj dni kasneje so jih napadli naselniki. Indijanci so bili dobro skriti v močvirjir in so z vspeliom .odbili vsak naskok, ki je „napadalcem prinašal občutne izgube. Naselniki, uvidevši, da Indijancem z naskoki ne pridejo do živega, so se odločili za obleganje. Filip in njegovi bojevniki, ko jim je pričel pohajati živež, so ubežali v temni noči in križali zaliv. Bežali so k Nipmuk Indijancem. Tu so postali preganjani Indijanci oznanjevalci splošne vojne proti belim naselnikom. Skozi celo leto je divjala strašna obmejna vojna, v kateri so bili zdaj zmagovolci Indijanci, zdaj pa zopet beli nasel-niki. Ko je Filip ušel iz Tivertona je milica odšla na ozemlje Naraganset Indijancev, pri katerih so živele žene in otroci preganjanih Indijancev. Njih glavarju Ka-nončetu so dali na izbiro: mir in vojno. Kanončet se je udal pred angleškimi puškami. Obljubiti je moral, da bo nevtralen in jim izročil vsakega beguna sovražnega rodu. (Dalj« prihodnjič , GLASILO Slovence Narodne Podporne Jednote Ishaja to4oaiko. LASTN* NA SLOVENSKE NARODNE PODPORNE JEDNOTE Uredniitvo in upravništvo: 2821 SOUTH 40th AVB., Chicago, ni. Valja ca vaa lat« $1.00. O R O A IM SLOVENIC NATIONAL BENEFIT SOCIETY Iaaued weekly. OWNED BY THE SLOVENIC NATIONAL BENEFIT SOCIETY OFFICE: 2821 SOUTH 40th AVE., Chicago, HI. Subscription, $1.00 per year. 1 tradksLu^?! icouncil 2> 31 Indianapolis, Ind. Kar. se dela tiče, se ga še precej lahko dobi. Ali s plačami je križ, podobne so bolj beraški na-pojnini kot pa plači za mukotrpno in težko delo. Tudi draginja je' ž vsakim dnem večja, da ne preostane od sedanje toliko hvaljene prosperitete delavcu druze-ga kot žuljave roke. Politično gibanje je tukaj zelo živo. Kapitalistične stranke delajo s polno paro za ukrepitev kapitalizma, socialistična pa za zboljšanje položaja delavstva. Marsikdo me praša : Zakaj se zapimaš za socializem? Evo primero ! Delam sedem let za Kingom & Co. Zadnjih pet let sem vozil nepretrgoma meso iz klavnice v male mesnice po mestu. Dne 17. avgusta sem ob pol štirih zjutraj peljal voz na trg. Ko sem zapustil glavna vrata in pripeljal na železniški tir je vdaril ob voz železniški vlak. Sunek me je vrgel na tla. K sreči nisem bil vbit. Nesreča se je pripetila na o-zemlju Kingon & Co. Čuvaj mi je rekel: “Le naprej, vse je v redu!” Vbogal sem! Zato sepibil štiri tedne popolnoma nezmožen za delo in še sedaj občutim bolečine. Po štirih tednih sem zopet pričel voziti meso. Nekega dne me pokličajo v pisarno superin-tendenta. Najprvo so skušali od mené izvedeti podrobnosti o nesreči. Nakrat me pa nagovori blagajnik: “Filip! Pri nas je v navadi, da zabeležimo vsako nezgodo na majhen košček papirja, do tičnik, ki je ponesrečil, pa podpiše listino in vsoto, katero je prejel kot plačo za čas, ko ni delal.” Listina se je glasila: “Jaz, zdolaj podpisani sem to preeital in isto tudi razumel, zato priznam, da odstopim od roje nadaljne in sedanje odškodnine o tem, da sem prejel vsoto . . . kot plačo za štiri tedne. To kot Kingon & Co. glede moje poškodbe z dne 27. avgusta in do danes in nadalje, ako bi se ta bolest povrnila.” Ko sem prečital mišolovsko listino, sem se obrnil proti superin-tendentn in rekel, da tega ne storim. ker so kompani.jski zdravnik in drugi izjavili, da se mi lahko vrnejo posledice poškodbe. Pričela je debata in strašili so me z vsakovrstnimi govorancami. 0-stal sem trden in se nisem hotel podpisati. Pozvali so me še enkrat v 'glavni urad in mi dali ultimatum. Rekli so, da moram podpisati ali pa s trebuhom za kruhom. Ponujali so mi še $25 po vrh, pa jih nisem hotel vzeti. Silili so me ostaviti delo ali pa odpovedati se vsaki nadaljni odškodnini za poškodbo, ako bi za posledicami trpel. Zakaj smo socialisti? Vsak zaveden eitatelj tega lista naj sodi dogodek trezno, pa bo kmalu vedel zakaj. Zadevo ima zdaj v rokah pravdnih in sodrug naše delavske stranke. Dne 27. avgusta je tukaj govoril E. V. Debs, predsedniški kandidat socialistične stranke. Dvorana je bila polna do zadnjega kotička. Poslušalci so ga poslušali pazno in njegovemu izvajanju pritrjevali z burnim ploskanjem. Dne 27. oktobra bo govoril ob osmih zvečer dobro znani predavatelj E. Kristan iz Ljubljane. Slovenci in Slovenke udeležite se tega shoda, ki ga priredi jugo-slov. soc. klub štev. 25, v največjem številu. Vstopnina prosta! Filip Godina. 1 Chicago, 111. Zdaj, ko se bližajo volitve, so nakrat vse tri kapitalistične stranke odkrile svojo ljubezen do delavcev. Skozi štiri leta so imeli gospodje, ki sodijo v zakonodajnih zborih, dosti časa, da bi svojo ljubezen do delavcev dokazali tudi praktično. Ako denemo, delo kongresa in druzih državnih postavodajnih zbornic na kritično rešeto, se prepričamo takoj, da so gospodje demokrati, republikanci in vstaši, ki sedaj tvorijo tretjo progressivno stranko, vselej nasprotovali, kedar je šlo za delavsko korist. V kongresu so demokrat j c in republikanci v družbi vstaišev pokopali penzij-sko predlogo za obnemogle delavce, katero je predložil soe. kongresnik V. Berger. Tako so nasprotovali tudi vsaki drugi predlogi, ki je imela koristiti de lavcem. Ali zdaj se bližajo volitve. Prvi torek v novembru bo glas delav ca ravnotoliko veljaven, kot glas miljarderja. Miljaderji in miljo-narji so zelo redki, delavci pa štejejo miljone. Pri volitvah pa odloči večina. To se pravi: Kdor dobi večino glasov, je izvoljen. To vedo tudi demokratje, republikanci in progresisti. Odtod prihaja ljubezen do delavcev, ker pri volitvah odločijo glasovi delavcev. Demokratični,: republikanski in progresistovski gospodi ne gfe za blagor delavcev. Saj jim skozi štiri leta niso bilo delavci dru-zega kot uboga para. ki je zato na svetu, da gara zanje. Tudi danes še niso spremenili svojih misli. Menjali so le besede na jeziku. Iz njih ust danes prihajajo besede polne ljubezni do delavcev o katerih njih srce nič neve, ki nimajo druzega namena, kot loviti delavske glasove. Brat, delavec! Ali se boš zopet dal omamiti po lepih sirenskih glasovih in boš zaupal tistim, ki so te že stokrat opeharili in zvabili na led? Ali boš zopet glasoval proti svojim koristim in za kapi talistično tlako? Delavec! Ako pregledaš in pretehtaš svoje življenje in svojcev zadnjih štirih let, ne boš glasoval ponovno za kandidate kapita lističnih strank, ne boš volil svojih nasprotnikov. Od svojega življenja nisi imel druzega kot muke in trpljenje, in bodočnost te je navdajala s strahom zate in svojce. Delavec na volilni dan si enak svojemu gospodarju. Strgaš lab ko verige, s katerimi so te priklenili na mukotrpno delo, trpljenje, revščino in bedo, ako gla suješ proti kapitalističnim kandidatom. Dne druzega novembra boš zo net imel priliko. Ne zamudi jo Ako ljubiš svojo ženo, svojo de co in svoje tovariše, boš glasoval za socialistično stranko, ki je e-dina delavska stranka. Stori to da te ne bo grevalo skozi štiri leta, ker si glasoval proti sebi. — a —- . ljen brat Joseph Ambroš, R. R. 4. Box 2, Linton, Ind. A. Cerar, tajnik. Springfield, 111. Društvo “Zmagonosna Krona” štev. 184’ priredi dne 19. oktobra veselico v dvorani Silv. Repovša, 1858 So. 15th St. Na veselico vabimo vsa slovenska društva v Springfieldu in okolici, kakor tudi vse slovensko občinstvo. Mary Kremžar, tajnica. g IZ GLAVNEGA URADA ZAPISNIK jednotine seje, katera se je vršila dne 29. avgusta v navzočnosti glavnega in pomožnega odbora. Na podlagi poročila društva štev. 126. se zaključi, da se društvu sporoči sklep odborove seje. Društvo je izvolilo še enega delegata, ko je doseglo nad sto članov. glavnega odbora S. N. P. J. v Chicagu, 111 dne 13. septembra t. leta. Obenem se tudi zaključi, da se prične peto redno zborovanje ob 8. uri zjutraj, katero se ima začeti dne 16. septembra t. 1. v Milwaukee, Wis. Felix Namors, zapisnikar. Martin Potokar, predsednik. Beadling, Pa. Društvo “Dobri Prijatelji”, štev. 172 izreka vsem, ki so se udeležili slavnostnega razvitja društvene zastave, najtoplejšo zahvalo. Posebno se zahvalimo društvu “Bratstvo”, štev. 6. S. N. P. J. in štev. 89. S. S. P. Z., kakor vsem drugim Slovencem raznih društev iz sosedne naselbine Thomsroon. Članom društva pa kličem: Bodimo složni ob vsaki priliki in vsikdar! Sloga jači, nesloga tlači! Ostale Slovence, ki še niso člani našega društva, vabim najuljud-neje, da se nam pridružijo. Nihče ne ve, kje ga čaka bolezen ali nesreča. Naša jednota pa skrbi za vse enako v bolezni in nesreči. Zategadelj ne odlašajte z vstopom. dokler ste zdravi ln čili! Matija Miklič, tajnik. Naznanila in vabila. Brereton, 111. Društvo “Svoboda”, štev. 80 priredi v proslavo petletnice svojega obstanka dne 19. oktobra veliko veselico v Brereton Hall. 111. Vstopnina je en dolar. Na veselico vabimo vsa sosedna slovenska društva, kakor tudi vse jugoslovansko občinstvo. Za dobro postrežbo bo skrbel za to izvoljeni odbor. Veselični odbor. Cleveland, Ohio. Društva, ki so sodelovala na skupni veselici, naj pošljejo svojega blagajnika k br. Peterlinu, 1143 E. 63. St., da nakaže pri skupni blagajničarki, sestri Zofiji Birkovi 6029 Glass Ave. znesek, ki jim gre. To je zaključek skupne seje ob priliki računov. Kdor še ni oddal listkov za omaro društva “Naprej”, naj jih prinese s seboj na prihodnjo sejo. Kasneje bo prepozno! Ant. Peterlin, tajnik. Linton, Ind. Predsednikom društva “Planinski Glas”, štev. 180 je izvo- 0 zadevi brata Mazzgana se zaključi, da se mu odkloni bolniška podpora. Po poročilu društva je dotični član najdel neke strelne glavice, katere je poskusil odpreti z nožem, na kar se je eden užgal in mu odtrgal tri prste na roki, Po poročilu glavnega tajnika je pristopil pred dvema mesecema k društvu. Br. Fil. Godinu, elanu štev. 105 se prizna bolniška podpora. Po podatkih je omenjeni brat ponesrečil. Predloži se zadevo društva štev 47, radi brata L. Mačka, za katerega prosi društvo, da bi se mu privolila prošnja v “Glasilu”. Dotični član je že dlje časa bolan za jetiko in je prejel po poročilu glavnega tajnika celoletno podporo. Zdaj prejema le po 50 c na dan iz posmrtnine. Zaključi se, da se mu dovoli prošnja na vsa društva jednote in nakaže podpora še v bodoče. Br. Jul. Stanpfhu, elanu društva štev. 47. se odkloni prošnja v “Glasilu”. Radi br. Ant. Dolenca, člana štev. 172, se zaključi, da naj predloži zdravniško spričevalo. Po društvenem poročilu je dotični član oslepel na eno oko. Radi br. Iv. Teliča, člana društva štev. 50. se zaključi, da se mu izplačuje še v nadalje bol. podpora iz posmrtnine in da se njegova zadeva predloži konvenciji. Sestri Paulini Bernovieevi, članici društva štev. 80. se prizna bolniške podpore $8.00 in društvu se sporoči sklep odborove seje. Bolniška podpora brata Iv. Mo-rica, člana društva štev. 5. se na podlagi zdravniških spričeval odkloni. Radi brata J. Jereba, člana društva štev. 7. se zaključi, da se o-stane pri sklepu odborove seje. Ravnotako se zaključi o zadevi br. Iv. Nošena, člana društva štev 61. Radi bivšega brata Martina Kozinca, člana društva štev. 76 se zaključi ponovno, da se ostane pri sklepu odborove seje. O zadevi Jak. Žorneta, člana društva štev. 26. se zaključi, da se društvu sporoči sklep odborove seje. Br. Jos. Spacalu, članu društva štev. 1. se odkloni bolniška podpora za časa suspendaeije. Br. Jura Gašparaen se odkloni bolniška podpora in se prepusti njegovo zadevo v reševanje konvenciji. Br. S. Šušteršiču, članu društva štev. 38. se odbije vsota $5.00 od bolniške podpore in se mu prizna le $16.00, ker se nahaja dotični brat v Chicagu in ni pristopil k bližnjemu društvu v smislu jed-notinib pravil. O bolezni br. Job. Kuclerja, člana društva štev. 38. se zaključi, da se vpraša vrhovnega zdravnika dr. IVeiskopfa, obenem se preskrbe tudi podatki od društva na podlagi katerih se zamore še le storiti sklep odborove seje. Predloži se zadevo društva štev 59. radi člana Ant. Omahena, kateremu je društvo odklonilo bol. podporo, ker je bolezen sam zakrivil. Na podlagi izjave društva potrdi odbprova seja zaključek društvene seje. Bolniška nakaznica br. Gregor Potočnika, člana društva štev. 57 se ovrže, ker se glasi samo za pet dni. Radi bolniške podpore br. Iv. Zupančiča, člana društva štev. 32 se zaključi, da se mu nakaže $70 in ostalo se prepusti v reševanje konvenciji. Br. L. Planinšeku, članu društva štev. 24 se odkloni bolniška podpora na podlagi društvene izjave. Zadevo je preiskal društveni porotni odbor. O zadevi društva štev. 34. radi umrlega brata Ivančiča se zaključi. da se društva sporoči sklep odborove seje. ‘ Nadalje se predlaga in sprejme, da se skliče seja skupnega Zvezdoznanstvo. V današnji izdaji so le dohodki, ker v septembru ni bila skoraj nič izdatkov. Delavska tragedija. Vsaki dan skoraj čitamo v, dnevnikih o samomorih, o ljudeh, ki končajo sami svoje življenje. Majhna dnevna vest nas obvesti, da je zopet človek vrgel od sebe življenje, ki je zanj postalo težko breme. Le redkokrat so povedani vzroki, zakaj se je človek naveličal bivati na svetu. Zadnji teden so dnevniki prinesli kratko vest: “Jakob Kar natt, stanujoč 1144 W. 17. cesti je zvršil samomor s karbolno kislino. V njegovem žepu so našli dva pisma. Eno je bilo naslovljeno na gospo Nellie Burke, uradnico sodišča za mladoletne, drugo pa na njegovo osemnajstletno hčer Lujizo. Samomorilec zapušča' sedem otrok.” Vest je tako nedolžna, da bi nihče ne mislil, da se zanjo skriva strašna žaloigra delavske družine. Samomorilec je bil skozi pet let bolan. Delal je, kolikor so mu dopuščale njegove od bolezni iz-podjedene moči. Vendar je šlo, dokler so bili drugi zdravi v družini. V avgustu je družino obiskala bolezen. Za vročnieo sta zboleli žena in starejša hči. Zena je umrla dne 23. avgusta, hči se je pa s smrtjo borila v bolnišnici. V družini je odpadel zaslužek dveli, ki ni bil sicer velik, vendar so se ž njim pokrivale najnujnejše živ-ljenske potrebščine. V družini je delal le še šestnajstletni fant, ki je zaslužil šest dolarjev na teden. Vsakemu človeku je jasno, da s šestimi dolarji na teden ne more živeti sedem ljudi. Tn zgodilo se je, kakor je moralo priti. Jakob Karnatt ni mogel plačati stanarine in zarubili so mu pohištvo. Zdaj je bil na cesti s svojimi otroci, brez centa v žepu in pohištva. Zbolela je še druga hči, štiri o-troke so mu vzeli proč, sam je pa dobil prenočišče v hlevu. V pismu, katerega je pisal svoji hčeri, razumemo njegovo bolest: “Bil sem pet let bolan in sem delal, kolikor sem mogel. Tvoja mati je umrla 23. avgusta. Sta narine nisem mogel plačati in vzeli so mi vse pohištvo. Ne morem prenesti, da mi vzamejo vse, kar sem po večletnem, trdem delu pridobil”. Meščanski časniki pravijo, da je zvršil samomor. Tudi mrliški porotniki so izrekli, da je samo mor. Mi pa pravimo, da je bil Jakob Karatt umorjen. Bil je bolan na neozdravljivi bolezni. Zgubil je svojo ženo, njegova starejša hči je bila na smrtni postelji. Štiri otroke so mu vze li proč. Upniki so mn vzeli pohištvo. Iskal je dela. pa ga ni dobil. Štiri tedne je spal po hlevih. Skušal je vzlie svoji bolezni še enkrat dobiti delo, pa ga ni dobil. Nato si je priskrbel smrtonos no karbolovo kislino in jo izpil, da ni videl in občutil svojega go rja in svojcev. Jakob Karatt je bil umorjen. Umor je. zakrivil današnji kapita listieni gospodarski sistem, ki peha delavce v neznosno bedo, da jim slednjič življenje postane te žko breme. Proti takim strašnim družabnim razmeram je edini pripomoček, da se strmoglavi kapitalistični gospodarski sistem. Dokler bomo imeli v človeški družbi kapi talistieen gospodarski sistem, lahko vsak dan delavec zaide v brezupen položaj, da išče mir za mejami človeškega življenja. Gospodarski sistem, ki prisili delavca, da si sam vzame življenje, nima pravice, da obstoji. — Revolta v ruski jetnišnici. V jetnišniei v Nerčinsku, v kateri so nastanjeni politični in drugi kaznjenci, je izbruhnila revolta. Ko je bil eden kaznjencev baje zaradi surovosti kaznovan najprej s karcerjem, nato pa tepen s šibami, so ostali jetniki proglasili gladovno stavko, kateri je sledilo več izvršenih in poskušenih samomorov. Do sedaj so se štirje usmrtili. Jetniki so se zastrupili s ciankalijem, ki so ga bili na skrivaj priskrbeli. Tudi v ostalih šestih jetnišnicab. nahajajočih se v mestu, so nastali nemiri, ker kaznjenci zelo kruto postopajo. Podrobnosti še niso znane, ker je telegrafična zveza z Nerčinskom prekinjena. Meteoriti. K njim prištevamo meteorska kamenja utrinke in njim sorodne ognjene kroglje. V zadnji dobi so v več slučajih s pomočjo opazovanja dognali, da imajo vsi trije svoj izvor v eniini-sti nebeški prikazni, Danes vemo, da so meteoriti majhna v svetovnem prostoru krožeča telesa, ki začrtajo svojo lastno pot- okoli solnca. Njih hitrost je enaka hitrosti kometov in planetov in znaša po več milj v eni sekundi. Ako so v bližini zemlje, tedaj izgubijo na svoji hitrosti, s katero prihajajo iz svetovnega prostora, vsled zračnega protitlaka. Pri tem se včasi segrejejo, da za-žare ali se pa spremene v zareč plin. V tem stanju jih vidimo kot hitro leteče utrinke, ki zasvetijo močno, prikazevajoč včasi jedro, katerega obdaja soparica, in puščajoč za seboj daljši ali manjši rep. Včasi je smer teh svetlih meteoritov taka, da lete le mi zemlje in nadaljujejo svojo pot v prostoru. Kedar se pa približajo zemlji 15 do 20 km, tedaj razpočijo z gromom in padejo kot meteorsko kamenje na zemljo. Že iz starega veka imamo poročila o kamenju, ki je padlo iz neba. Vendar pa >niso znali raztolmačiti na kakšen način, se to zvr-ši. Črni kamen v Kabi, v svetišču Mohamedancev je meteorski kamen visoke starosti. Nekateri so zelo težki. Nordenskjoeld je našel v Greenlandiji meteorite, ki so vagali po 25,000. 10.000 in 5,- 000 kg. V narodnem muzeju v Rio de Janeiru je meteorit, ki vaga 5,-343 kg. Preiskava je dognala, da sestoje iz prvin, ki so v naši zemlji. Njih sestav je žela različen. Po večji in manjši vsebini železa jih deljo v železometeorite in kamenometeorite. Navadno so prevlečeni s črno skorjo; znotraj so belkasti in prepreženi z finimi žilami. Navadno jih najdemo v zemlji in ne na nji. Velikanska hitrica, s katero padejo na zemljo, jih požene več čvljev v zemljo. Še nekaj dni po paden so močno razgreti. Preje so ljudje mislili, da so meteoriti posledica vulkaničnih izbruhov na mesecu. Zvezdoslov-ci so pa preračunih, da tudi največja vulkanična sila na mesecu, ne bi mogla vreči telesa tako daleč, da bi prišel v dotiko s privlačno silo zemlje. Leta 1864 so v Livlandu videli pri belem dnevu zažareti utrinek. Nekoliko kasneje je pa padel meteorski kamen na zemljo. Iz tega sledi, da sta obe prikazni v zvezi. Pri utrinkih poznamo hipne, katere vidimo skozi celo leto. in časovne, od katerih poznamo dve skupini. Eno vidimo od 10. do 12. avgusta in prihaja iz Perseusa, raditega jih in imenujemo Persei-de, drugo pa od 12. do 13. novembra in jih imenujemo Leonide, ker prihajajo iz leva. Pri obeh so našli pot, ki soglaša s potjo dveh kometov. Še neko čudežno prikazen lahko opazujemo na nebeškem svodu v našem solnčnem sistemu in katero imenujemo 1 codiakalno luč. To je nedoločno svetlo žarenje, katerega vidimo včasi spomladi po solčnem vzhodu, ko je ugasnila večerna zarja, pa tudi v jeseni, ako je nebo jasno, pred jutranjim svitom. V južni Evropi, posebno v tropičnih deželah se prikaže codiakalna luč zelo določno. Preiskave svetlobe s pomočjo spektroskopa in polariskopa so dognale, da je nazaj vržena soln-čna svetloba. Mnenja zvezdoslov-sev glede te luči so različna. Leo Brenner, vodja zvezdarne na Malem Lošinju v Jadranskem morju, ki je codiakalno luč dobro študiral, trdi po svojem prepričanju, da je meglen obroč, ki je o-koli solnčnega ravnika in ki sega do Marsove poti. Nepremičnice. Nam se zdi, da so zvezde na jasnem nebu, kedar ne sije luna, brezštevilne. Kamor pogledamo, žari nasproti zvezda. Vseeno je pa število zvezd prostemu človeškemu očesu prikrito. Z daljnogledom se prepričamo, da nas je prosto oko varalo. Tem večji je daljnogled, ki ga rabimo za opazovanja, tolikor številnejše so zvezde na nebu. Vedno na novo se prikaževa jo zvezde v neizmernem prostoru. Kakor smo razkrili naš solnčni sistem, ravno tako se lahko prepričamo o neizmerni množini nepremičnin, ki šo v prostoru. Neki modrijan v sta-rom veku je priporočal svojim u-čencem, naj se ne pečajo z brezuspešnimi študijami neba, katerega uganka ostane nerešena za človeštvo. Rekel jim je, da. naj svoj čas porabijo za bolj koristne stvari. Mnogo teh ugank so do da nes že rešili ljudje s pomočjo matematike, naravnih ved. novih iznajdb, fotografije in spektralne 1 analize. Vsa današnja opazova- nja nas po vodijo do spoznanja, da bo mnogo dela ostalo še za bodoče generacije, in da so današnja razkritja še le začetek tega, kar bodo kasnejše generacije odkrile. (Dalje prihod Raztio. * Marshal Field trgoska tvrdka, ki ima v Chieagi ogromno prodajalno, je zaprosila, da ji občinski svet da v najem prostor pod IVashingtonovo ulico, ki je lastnina čikaških Občinarjev. Prostor je vreden po zatrdilu občinskega svetovalca Utpatela, ki je edini glasoval proti, deset tisoč dolarjev na leto. Ali drugih enajst občinskih svetovalcev je glasovalo, da zadostuje, ako bogata tvrdka plača le $3.400 najemnine na leto. Tvrdka Marshal Field je dobila nekaj zastonj. Seveda, če bi kak delavec ali mali obrtnik zahteval od mestnih očetov nekaj zastonj, bi ga poslali v prisilno delavnico, da bi s pet desetimi centi na dan odslužil svojo predrznost, ali pa v norišnico. Naivni ljudje pa vzlic temu trdijo, da ni korupcija stalen gost v vseh postavodajnih zborih, v katerih imajo privrženci kapitalističnih strank večino. Nekateri ljudje ne bodo nikdar spregledali. — Velika znanstvena ustanova na Francoskem. Gospa Jonglart je zapustila več nego pol miljona frankov v znanstvene svrhe. To je v Parizu ena največjih ustanov v zadnjih časih, od tega pol miljona frankov odpade 50.000 fr. na College de France, 95.000 frankov za naravoslovsko fakulteto Sorbo-ne, in sicer večji del za zologični laboratorij; ravno toliko za pariški muzej za naravoslovje, 50,000 frankov odpade na fakulteto za medicino, 70.000 frankov na šolo za višje študije. Vsota 150.000 fr. se ima razdeliti med geografično in antropologično družbo in med družbo za pospeševanja naraslov-ja. In končno je 139.000 frankov' določenih za razne znanstvene zavode in dobrodelne naprave. * * — Nakupi sultana Mulej Ha-fida. Bivši maročanski sultan Mulej Hafid si je med svojim bivanjem na oPrancos^em nakupil najrazličnejše predmete, ki je lio-tel vse stlačiti v svoje stanovanje v nekem hotelu v Marseillu. Med kupljenimi predmeti so bile krave, punčke, fonografi, gla-sovirji itd., ki so reprezentirali celo skupno vrednost 300.000 frankov. Ta “prtljaga”, ki jo jemlje v Tanger s seboj, tvori tovor več vagonov. Ekssultanu je bilo treba šele dopovedati, da je nemogoče vse to spraviti v njegove apartemente, nakar so krave, punčke, fonografe kakor tudi o-stale potrebne in nepotrebne stvari transportirali s kolodvora direktno na ladjo. Mulej Uafid je bil nad tem zelo nejevoljen in se je, da bi to nevoljo pokazal, zaprl s svojim psičkom par dni v svoje sobane. Na zadnje je telefoniral Ben Ghabritu v Pariz, da bi mu potožil svoje zlo. Ko se je prvikrat na tako veliko dištanco lahko razgovoril in začul glas Ben Ghabrita. je bil Mulej Hafid iznenaden in zopet vzradoščen. >::< * — Proti vojnim hujskačem. Socialno - demokratična, delavska stranka je priredila po vsem Bolgarskem velikanske ljudske shode. V enoglasno sprejetih resolucijah bolgarsko delavstvo naj-energičneje protestira proti vojnemu hujskanju buržvazije. Delavstvo naglaša izrecno svojo solidarnost s proletarijatom vseh dežela, zahteva ohranitev miru med narodi in ustanovitev zvezne balkanske republike. # * — Gozdni požari v Sibiriji. Pa- riška brzojavna agentura “Information” poroča o gozdnih požarih v Sibiriji: Strašen požar pustoši gozd oh transsibirski železnici na meji Azije in Evrope. Obseg požara je tak, da je promet ustavljen. Postaja Bazkaja je krogiprkrog obdana od plamenov in dvajset kmetov je že mrtvih. Francosko rudokopno podjetje blizu postaje Šisovhia je takisto ogroženo. Tisoč delavcev se trudi, da ustavi napredovanje požara. Pragi na železniških tirih so na različnih mestih zgoreli in hi se pri pasiranju nekega vlaka dogodila kmalu katastrofa. Mehanik in kurjač hi se bila vsled gostega dima, ki je izhajal od požara. na lokomotivi kmalu zadušila. « * — Bogata Francija. Kljub vsem skrbem in nemirnem položaju, kljub vsem zunanjim in notranjim problemom, kljub nego- tovostim in izgubam, ki nastajajo v nekaterih delih Francoske vsled vednib stavk, kljub vedno naraščajočim davčnim bremenom, se bogatstvo Francoske vedno in vedno množi. Kapital se vedno veča in znamenja, ki se pojavljajo poleg tega dejstva, označujejo francosko narodni ekonomi kot pomembna in zelo zadovoljiva. Znamenja naraščajočega bogatst-va se strinjajo istočasno z zelo lahko pozicijo na denarnem trgu, in številke državnih dohodkov za mesec julij se v primeri z onimi 1910 leta morejo označiti kot zelo dobre. Po “Ekonomistu” je bilo v juliju 1910 državnih dohodkov le 311 miljonov frankov, 1911 pa znaša tozadevna številka več kot 380 miljonov frankov. To je zelo znatno naraščanje, ker pomen j a velik preostanek napram proračunu, ker so dohodki za to periodo za 10 miljonov frankov večji kot so se prvotno označili. To pot niso v posebni meri carinski dohodki pripomogli k narastku državnih dohodkov, kajti regi-sterske pristojbine, kolekovine, davščine na vrednostne papirje so same že izkazale 20 miljonov frankov preostanka. Indirektni davki so se zvišali za 4,500.000 frankov, davek na sladkor pa 3,-500.000 frankov. Te številke dokazujejo, da se je znatno pomnožila produkcija in splošno zboljšal položaj francoske industrije v vseh strokah. Pristojbine na borzne operacije izkazujejo istotako zvišanje za nad 196.000 frankov napram lanskim številkam, kar je pripisovati novim "emisijam, katerih število je bilo zlasti v prvi polovici leta 1911 zelo veliko. — Tovarniške delavke na Japonskem. Na Japonskem zelcnna-preduje žensko delo. Po zadnjih poročilih dela 700.000 žen. Od teh je le neznatno število odrastlih, največ je deklic, ki bi morale obiskovati šolo. V tobačnih tovarnah delajo otroci, ki še niso stari 14. let, da celo taki, ki še 10 let niso stari. Pri izdelovanju vžigalic je zaposlenih 20 odstotkov deklic, ki niso še dopolnile 10 let. Podjetniki vzdržujejo celo krdelo agentov, ki love vedno nove žrtve nenasitnemu kapitalizmu. Ko so deklice stare 15 do 17 let, se vrnejo v domače vasi, ker so popolnoma izmozgane in uničene. Podjetniki postopajo s temi otroci neusmiljeno in brutalno, tembolj, ker stanujejo otroci kar v tovarniških prostorih. Kaznujejo jih s tem, da morajo otroci stradati, pretepajo jih in zapirajo v temne celice. Delovodje imajo pravico, da izrabljajo te deklice tudi še na drug način, zato je morala teh otrok na najriižji stopinji. Dostikrat delajo čez čas do polnoči, tudi ob nedeljah morajo delati. V posameznih predilnicah delajo nepretrgano vso noč pri razsvetljavi. ki je vse preje nego zadostna. Vzlic tem vnebovpijočim razmeram parlament ni hotel skleniti niti najpohlevnejšega varnostnega zakona. Član gosp. zbornice dr. Kmvada se je trudil, da hi dosegel kako malenkost v prid izkoriščanih otrok, a večina je ostala trdih, zakrknjenih src. Človeku se lasje ježe, ako premišljuje bedne. nečloveške razmere japonskih delavk. Tudi pri nas je bilo nekoč tako. V juž. drž. in Mehiki so pa še danes grozne razmere. Ali odkar imamo organizacije, je pač bolje in podjetniki malo premislijo, preden hi si upali izkoriščati delavce na tak način. In vendar se najdejo še delavci, ki pravijo, da je organizacija nepotrebna. Na Japonskem še nimajo organizacij, vsled tega tako grozno izkoriščanje. * * — Samomor iz skrbi za bolnega otroka. V Neukolnu je živel delavec Tanke s svojo ženo in svo jim devetletnim sinom v najsrečnejših razmerah. Edina skrb, ki je morila zakonsko dvojico, je bila srčna hiba njunega otroka. Ko se je stanje fantu v zadnjih dneh dnh zelo shujšalo in ni zdravnik za njegovo ozdravljenje dal nobenega upanja, se je zakonske dvojice polastila globoka potrtost. Ko je Tanke v četrtek prišel domu. je našel vrata svojega stanovanja zaklenjena in kljub vsemu trkanju se mu niso odprla. S temnimi slutnjami prevzet, je vlomil vrata in našel na svojo grozo ženo in sina zastrupljena, bila sta mrtva, Žena je zapustila pismo, v katerem pravi, da ne.bi mogla prenesti smrti srčno ljubljenega sina in da je zato raje vzajemno ž njim šla v smrt. Moža so z težko silo zadržali, da bi tudi on ne šel za syojo ženo in svojim otrokom v smrt. • • — Mlade žene in vdove. Zadnje ljudsko štetje v Indiji je pokazalo. da je v indijskem cesarstvu nič manj kot 302.000 vdov, ki še niso 16 let stare. Dalje izkazuje štetje 2.500.000 mladih žen, ki še niso dosegle 16. leta. Slovenska Narodna Ustanovljena 9. aprila 1904 Podporna Jednota Inkorp. 17. junija 1907 v drž. Illinois. GLAVNI STAN: CHICAGO, ILL. GLAVNI ODBOR: Predsednik: Martin Potokar, 1625 S Centre Ave., Chicago Podpredsednik: Jakob Miklavčič, Lock Box 3, Willock,Pa Tajnik: Ivan Verderbar, 2708 S. Lawndale Ave., Chicago Telephone Lawndale 4635 Blagajnik: Fr. Korce, 6006 St. Clair Ave., Cleveland, O. Zapisnikar: Feliks Namors, 1834 Ashland Ave., Chicago. NADZORNI ODBOR: Vincenc Canjkar, 1226 a, Tiffang Ave. Frank Černe, 6034 St. Clair Ave., Cleveland, O. Lavoslav Zevnik, Neustadt Store, LaSalle, Dl. POROTNI ODBOR: John Šarc, box 131, Evergreen Alta, Canada. Valentin Stalick, 302 Pilot Butte Av., Rock Springs, Wy®. Josip Bricelj, box 342, Conema/ugh, Pa. UREDNIK GLASILA: Jože Zavertnik, 2821 So. 40th Ave., Chicago, 111. VRHOVNI ZDRAVNIK: M. A. Weisskopf, M. D. 1842 S. Ashland Av., Chicago, 111. Denar je pošiljati naravnost na blagajnika, pritožbe gledo nerednega poslovanja na predsednika nadzornega odbora, priporne zadeve pa na predsednika porotnega odbora Ivana Šarca, vse druge uradne stvari na gl. tajnika Kenilworth. Roman. Spisal Walter Scot. Poslovenil J. Z. Prvo poglavje. Med razne predpravice pripovedovalca spada pravo, da sme pričeti s svojimi povestmi v gostilni, v zbirališču popotnikov, kjer lahko brezobzirno in brez praznih formalitet odkrijejo svoja čutstva. Najbolj je to primerno za staro dobo “vesele Anglije”, v kateri niso bili gosti le navadni najemniki, marveč so bili tudi tovariši pri mizi in sodrugi gostilničarja, ki je bil navadno človek lepe zunanjosti, odkritosrčen in dobre volje. Oživljeni po. njemu, so se zbudili razni znača-' ji, da so vrgli od sebe trde družabne vezi in občevali z gostilničarjem in med seboj kot stari znanci, ko so spraznili prve četr-tinske vrče. Kakšne tri do štiri milje od Oksforda je bila v osemnajstem letu vlade Elizabete v vasi Kum-nor fina gostilna starega značaja, katero je vodil trebušni Gosling, pravzaprav “zapovedoval” v nji. Gostilničar je bil star okoli petdesetih let, zmeren v tirjatvi, tiren v plačevanju in hitrega dovtipa. Klet je imel polno dobre kapljice, poleg pa še lepo hčer. Razumel je ustreči vsem svojim gostom. Bil je na tako dobrem glasu, da je vsak popotnik izgubil na ugledu, ako je bival na Kumnorju in ni izpil čaše v gostilni “pri črnem medvedu”. Ravno-tako bi se bil lahko vrnil Stanovnik z dežele iz Londona, ako ne bi bil videl obraza veličanstva. Ljudje v Kumnorju so bili ponosni na svojega gostilničarja, in gostilničar je bil pa ponosen na svojo hišo, svojo pijačo in svojo hčer. Nekega večera je na dvorišču “pri medvedu” skočil raz konja popotnik, ki je imel za sabo dozdevno dolgo pot in je vprašal nekaj konjskega hlapca, kar je provzročilo med služinčadjo naslednji pogovor: — Hej- Tvan, kletar!. — Tukaj, Viljem konjar! — je odgovoril kletar, v ohlapnem jopiču, platnenih hlačah in zelenim predpasnikom med vratmi, ki so najbrž vodile v klet. — Tukaj je gospod, ki vpraša, ako točiš dober ol •) ! — je nadaljeval konjski hlapec. — Saj drugače bi bilo slabo zame ! — je odgovoril kletar. — Oddaljeni smo le štiri milje od Oksforda ! Ako bi moj ol ne ugajal dijaškem glavam, bi moral kmalu jaz plačati s svojo glavo. — Ali je to oksfordska logika? — je vprašal tujec, bližajoč se vhodu v gostilno, kjer mu je sedaj stopil nasproti Giles Gosling. — Gospod gost, govorite o logiki? — je rekel gostilničar. — Potem se vam mora odgovoriti logično: “Konj na ležišču, vino na ognjišču.” — Amen! Amen od srca, moj vrli gostilničar. — je rekel tujec. — Vzemite četrtinko najboljšega kanarskega sekta in pomagajte izprazniti jo. — Ej, gospod popotnik, ako potrebujete pomoč gostilničarja za tako kapljico, tedaj ste šele abe-cedar . . . da. ako bi bila galona, potem bi že smeli poklicati še drugo grlo na pomoč, pa tudi vi bi morali biti dober vinski brat. *) Ol pomeni pivo. Tujka v slovenščini za angleški “ale”. —Ne skrbite, — je odgovoril gost. — Mož bom, kot se spodobi v okrožju petih milj okoli Oksforda. Ne prihajam z Martovega polja, da bi delal sramoto privržencem Minerve. Gostilničar je med pogovorom peljal gosta v veliko, nizko sobo, kjer je več oseb sedelo pri raznih mizah. Nekateri so pili, drugi i-grali karte, zopet nekateri so kramljali . . . katere je njih poklic zgodaj spodil iz postelje ., . . in so po končani večerji zahtevali prenočišče. Pri vstopu so tujcu posvetili splošno, površno paznost, ki ni nikdar manjkala ob taki priliki in je vodila do naslednjih zaključkov: Gost je bil človek, bi vzlic lepi .rasti in neprijetnim potezam, ka-'tere ne moremo imenovati lepim, ne upliva ugodno na svojo okolico ; da ga vsled izraza v njegovih potezah, ali vsled njegovega glasu, ali vsled njegovega nastopa ali obnašanja ne želimo v svojo družbo. Njegovo obnašanje je bilo predrzno, brez odkritosrčnosti, ki je zahtevalo neko gotovo mero spoštovanja. kakor da bi bil v potrebi, da se ga časti. Zavit je bil v konjeniški plašč, pod katerim je bil s čipkami okrašen jopič, preko katerega je bil opasan s pasom iz bikovine, za katerem je bil zataknjen meč, pa nekaj samokresov. — Gospod, vi potujete in ste dobro oboroženi — je rekel gostilničar in pogledal na orožje, ko je postavil na mizo naročeno’ kuhano vino. — Da, gostilničar .V nevarnih časih sem pronašel, da je potrebno. Sploh pa nisem človek kot vaši prvaki, ki se otresejo svojih slug, kadar jih več ne potrebujejo. — Ej, gospod, — je rekel Giles Gosling, — tedaj prihajate iz Nizozemske, iz dežele sulic in pušk? — Bil sem na Severju in jugu. na vzhodu in zapadli . . . daleč in blizo ... Na tvoje zdravje, napolni si čašo s sektom . . . ako pa ni dober, pa pij kar si skuhal! — Kaj? Ni dober? — je ponavljal Giles in spraznil čašo do dna, obližajoč si zadovoljno ustne. — Takega vina ni “pri treh čapljah” ali “pri vinogradu”. Ako pa najdete boljše vino na Ksere-su ali Kanarskih otokih, tedaj ne vzamem več v roko vrča in vinarja. Poglejte ga proti luči, pa bodete videli, kako mali biseri plešejo v zlati mokroti kot praški v solnčni svetlobi. Rajše bi prinesel desetim kmetom vino kot enemu popotniku . . . Mogoče je vaša milost zadovoljna z vinom? — Dober je in izvrsten okus ima. Ako pa hočete piti dobro vino, potem ga morate piti. kjer raste. Verjemite, da je Španec prebrisan in nam ne proda svoje najboljše kaplje. Ta le, katerega vi smatrate za posebno izbranega, bi smatrali v Koruni in luki sv. Marije za čašo mešanine. Gospod, ako hočete poznati tajnosti sulice in vrča, potem morate potovati. — Seveda, gospod gost, — je rekel Giles, — ako bi hotel potovati radi tega, da ne bi bil zadovoljen s tem, kar mi nudi domovina, tedaj bi šel pot norcev. Sploh pa imamo mnogo norcev, ki vihajo nos nad dobrim vinom in še niso nikdar prišli izven dima Anglije. Zato sem tudi zadovoljen s svojim lastnim ognjiščem. — Gospod krčmar, to ni plemenita misel. Stavim, da tako ne mislijo vsi ljudje v mestu/! Gotovo so med njimi pogumni ljudje, ki so se prepeljali v Virginijo ali pa že potovali na Nizozemsko . . . Vščipnite svoj spomin! Ali ni vaših prijateljev v tujini, o katerih bi radi izvedeli novice? — Ne, gospod! — je odgovoril Giles — odkar so širokoustnega Robina iz Drizanfada ustrelili pri obleganju Brila. Hudič naj vzame potepuha, ki ga je ustrelil. Veselejšega fanta nj bilo daleč okrog pri polnočnem pijančevanju. Zdaj pa ne poznam vojaka in potnika, za katerega bi dal več kot prazno grahovo lupino! — Pri sv. maši. To je čudo! Toliko hrabrih angleških src je v tujini, vi pa nimate nobenega prijatelja in sorodnika med njimi. — No, ako govorite o sorodnikih, potem imam pridaniča, ki nas je zapustil v zadnjem letu vlade kraljice Marije. Ali ta je izgubljen! — Prijatelj, ne govorite tako, ako zadnje čase niste culi nič o njem. Že iz marsikaterega divjega žrebeta je postal plemenit konj . . . Kako mu je ime? — Miha Lamburn, je odgovoril Giles, — sin moje sestre ... Spomin na ime in sorodništvo ni sladak. —- Miha Lamburn, — je ponovil tujec, kakor da bi nekaj iskal v svojih spominih. — Pa ne sorodnik pogumnega viteza Mihe Lamburn a, ki se ie pri obleganju pri Venlu tako odlikoval, da mu je strogi Moric pred celo armado izrekel svojo zahvalo? Govorili so, da je Anglež nizkega rodu. — To-ni moj netjak, •— je pripomnil Giles. — Za druge reči, kot uganjati neumnosti, ni imel toliko poguma kot jerebica. — Ah, marsikateri postane pogumen še le na bojišču. —- Mogoče! Ali naš Miha je najbrž zgubil še srčnost, katero je imel. — Miha Lamburn, katerega sem poznal, — je nadaljeval tujec, — je bil čeden fant . . . Bil je vedno čedno oblečen in jje rad gledal lepa dekleta. — Naš Miha, — je odgovori! gostilničar, — je gledal kot pes, kateremu so odščipnili rep. Jopič je imel pa tak na sebi, da so zadnje cunje vzele slovo od njega. — Ah, v vojni pride človek do dobre obleke. — je odgovoril gost. — Naš Miha je bil bolj sposoben ukrasti jo pri starinarju, kadar je bil starinar daleč proč. Kar se pa tiče njegovih bistrih oči. je vedno gledal ž njimi srebrne žlice. Četrt leta je bil pri meni za notarskega vajenca. Ako bi bil ostal še tri mesece z vsemi njegovimi dobrimi lastostmi, z njegovo nesposobnostjo, ponižnostjo in nepoštenostjo, tedaj bi bil lahko snel napis nad vratmi, zaprl gostilno in izročil ključ hudiču. — Vendar bi pa vas užalostilo, — je nadaljeval popotnik, — ako bi vam povedal, da je ubogi Miha padel na čelu polka pri naskoku na utrdbe pri Mastrihtu? -— Užalostilo? ... To bi bila najveselejša vest zame, ker bi bil prepričan, da mu ne bo treba umreti na vislicah! Ne verjamem in dvomim, da bodo njegovi prijatelji umrli kedaj take častne smrti. — Prijel je .za drugo čašo sekta. — Tedaj naj počiva v miru! j — Tiho. človek. Kdo ve, ] kakšno čast vam prinese še Miha Lamburn, katerega poznam in ljubim kot sebe. Ali ne poznate nobenega znamenja, po katerem bi se ga spoznalo? — Res, ne spominjam se druze-ga, — je odgovoril Giles — kot da so mu v ramo vžgali vislice, ker je gospe Svortovi iz Hojdiča ukradel srebrno skodelico. — Stric, vi lažete kot malopridnež, — je rekel gost in stegnil roko. — Moja rama je čista kot tvoja. — Kaj Miha, moj fant . . . Miha ! — je viknil gostilničar. — Ali si res Miha? Ugenil sem že pred pol ure. Kdo drugi bi ne govoril toliko o tebi . . . Ali Miha, če je tvoja rama čista, tedaj moraš priznati, da ti je krvnik Gud-man Tong vtisnil iz dobrosrčnosti mrzlo železo. — Stric tiho . . . Dosti je burk. Hranite jih za svoj ol, da ne bo kisel. Pokažite, kakšen pozdrav imate za svojega netjaka, ki je osemnajst let blodil po svetu, ki je videl solnce vzhajati, kjer zahaja, in je potoval tako daleč, da je vzhod postal zapad. — Miha, dar vseh potnikov si prinesel s seboj. Saj vem, da smem izmed sto besedi verjeti le eno. — Gospodje, oglejte si nevernega pagana! — je rekel Miha in se obrnil proti pričam, ki so bile navzoče pri tem dogodku in so poznale njegova malopridna dejanja izza mladih let. — Ali je treba zaklati tolsto kumnorsko tele? . . . Stric, ne prihajam od svinjskega korita. Tudi se ne brigam za vaš sprejem. Saj imam pri sebi, da me povsod lahko dobro sprejmejo. Pri teh besedah je pokazal precej rejen denarni mošnjiček, ki je napravil vtis na vso družbo. Nekateri so tresli glave in šepetali. Drugi so se ga spominjali kot sošolca in rojaka. Nekateri so odšli in rekli Gilesu, ako hoče obdržati srečo, naj brezbožnega in malopridega netjaka spodi iz hiše, preje ko je mogoče. Gosling je bil skoraj istega mnenja, ker ni vplival na poštenjaka denar, kar je bil pri njegovih sovrstnikih zelo redek slučaj. — Netjak Miha, — je pričel Giles, — vtakni mošnjiček v žep. Sin moje sestre ne bo dobil računa za večerjo in prenočišče. Dlje časa pa ne boš ostal tukaj, ker te vsi dobro poznajo. — Stric, kar se tega tiče bom sebe vprašal za svet. Zdaj bi rad tem gospodom ponudil požirek dobre kapljice, predno pojdejo spat, ker se ne sramujejo, da poznajo natakarskega vajenca, Miho Lamburna_. Ako hočete nositi za moj denar na mizo, je dobro, če pa ne . -. . tedaj je dve minuti hoda do gostilne “pri pristanu” ali “pri bobnu”. Moji sosedje me bodo seveda spremili. — Ne boš Miha, — je odgovoril njegov stric.. — Preteklo je osemnajst let in mogoče si se poboljšal. Ob taki uri ne boš zapustil moje hiše. Dobil boš vse, kar boš zahteval. Da bi le vedel, če si ta mošnjiček tako pošteno dobil, kot je napolnjen. — Sosedje, ah ta nevernik! — je viknil Miha. — Neumnosti bo pisal svojemu netjaku z dvojno kredo. Gospodje, kar se tiče denarja, sem bil tam. kjer raste! Bilo ga je treba le pobirati. Človek. bil sem v novem svetu, v El-doradu, kjer otroci kegljajo z diamanti, kjer deklice nosijo nakit iz rubinov, kjer so strešniki iz čistega zlata, tlak pa iz srebra. — Pri moji veri, — je rekel Lavrencij Goldtred. mladi trgovec z mešanim blagom v Abing donu, — to bi bilo obrežje za trgovino. Tam bi nesli lep denar moji trakovi, pajčalonske vrvice in šali, tam . . . kjer je denarja v izobilju? — Ah, neizmeren dobiček. —• je odgovoril Lamburn, — posebno, če bi svoje blago ponujal na prodaj mlad, lep kramar, kajti ženske v tej deželi ljubijo gladka, mlečnata in rdeča lica bolj kot svoja, ki so opaljena od soln-ca. — Da bi le mogel tje, — se je režal kramar. — To lahko storiš, ako si tisti podjeten fant, ki mi je pomagal opleniti vrt opata ... To je majhna alchimistična umetnost spremeniti tvojo hišo in zemljišče v veljaven denar, s katerim lahko kupiš ladjo z jadri, takelažo in vsem drugim potrebnim. Potem boš pa naložil svoje blago na ladjo, na katero boš postavil še petdeset vrlih fantov in mene kot poveljnika. Razpel boš jadra in . . . hura! . . . odjadrali bomo proti novemu sVetu. — Ti mu daješ navodila, kako naj zlato spremeni v vinarje, svoje platno v sukanec. Ej. netjak, tako ne gre ! — se je vmešal Giles. — Sosed Goldtred, bodite pametni. Ne poskušajte morja ker ima velik želodec. Skladišče tvojega očeta lahko prenese še marsikateri sunek vzlic punicam in kartam, predno boš prišel v ubožnico. Morje je mnogožer, ki lahko vse bo-gatstvo, kar ga je v ulici Lombardov. požre za zajuterk, kakor da bi bilo mehko kuhano jajce in kozarec vina. Kar se pa tiče Edo-rada mojega netjaka. ga je našel v žepih takih tepcev, kot ste vi . . . Miha, nikar naj te ne bode v nos. Večerjaj z- veseljem, h kateri vabim vsakega, katero sem priredil na čast Mihi, ki se je vrnil iz tujine . . . ker upam, da je s seboj prinesel novega Adama. Netjak! Podoben si moji sestri, kakor jajce jajcu. —- Pa ne staremu Benediktu, —- je rekel kramar in se režal. — Miha, ali se spominjaš, kaj si rekel staremu učitelju, ko je hotel, da bi plesala šiba po tebi, ker si svojemu očetu ukradel berglje? To je pametno dete, ki pozna svojega očeta, si rekel. Zdaj se je pa dr. Birdman smejal, da so mu stopile solze v oči, in to te je rešilo. Dalje prihodnjič. — Gimnastika dihanja za otroke. Holandski zdravnik dr. Dot-mar je iznašel originelno metodo dihanja za otroke, ki morajo iz zdravstvenih ozirov delati vaje v dihanju. Vsakemu otroku je dal skledico z milnico in cevko ter jim naročil, da naj spuščajo kolikor mogoče velike mehurje.' Pri tem so bila okna odprta, da je prihajal v sobo svež zrak. Novi način se je izborno obnesel, otroci so veliko globokeje dihali. Trikrat na teden je navajal zdravnik otroke k takemu dihanju. Združil je otrokom priljubljeno igro s koristnim in žel najlepše uspehe. Družba treznosti. Anton Čehov. Na dan 1. septembra vsakega leta zavlada na' posestvu vdove Ljubice Petrovne nenavadno gibanje. Ta dan se bere maša zadušnica, kateri sledi Te Deum za rajnega soproga graščakinje. Trifona Lewoviča Savsjatova, ki je bil plemski okrožni maršal. Vse okrožje se udeleži te slovesnosti: sedanji plemski okrožni maršal Marfutkin, predsednik zemstva Potraškov, mirovna sodnika obeh okrajev ,okrožni sodnik Krinoli-nov, okrožni zdravnik Dvorjagin, ki vedno diši po jodoformu, vsi graščaki i. t. d. približno petdeset oseb. Točno ob dvanajstih vstopijo gostje s svečanimi obrazi v dvorano. Tla pokrivajo preproge, ki pritaje vsak korak, ali i^zlic temu npliva resnoba svečanega dejanja tako na nje, da hodijo instinktivno po prstih in balanci-rajo pri hoji z rokami. V dvorani je že vse pripravljeno. Oče Jev-menij. majhen starček z visokim, vijolčastim pokrivalom, se oblači v črno duhovniško obleko. Diakon Konkordjev, rdeč kakor kuhan rak in že v ornatu, lista tiho po molitveniku, v katerem je liturgični del službe božje in devlje papirnate proge kot znamenja med liste. Ob vratih k predsobi piha cerkovnik Luka v kadilnico, da ima kar izbuljene oči. Dvorano napolnujejo polagoma modrikasti. prozorni oblaki kadila. Ljudski učitelj Gelikouski, mlad mož, ki ima novo, Žaklju podobno suknjo in velike pege na preplašenem obrazu, podaja gostem na srebrnem krožniku voščene sveče. V ospredju je mizica, na kateri stoji predpisana riževa jed. Ob mizici stoji gospodinja Ljubica Perovna, ki že vnaprej pritiska robec k obrazu. Vsenaokrog tišina, redkokdaj jo pretrgajo vzdihi. Obrazi navzočih so zategnjeni, svečanostni . . . Maša zadušnica se prične. Iz kadilnice se vzdiguje modrikast dim in se poigrava s solnčnim žarkom, ki pada poševno v dvorano, prižgane luči rahlo prasketajo. Petje je v začetku trdo in vsiljivo. Ko pa se pevci prilagode akustičnim razmeram dvorane, postane harmonično tiho . . . Vsi motivi so melanholični, bridski. Gostje postajajo žalostni in zamišljeni. V njihovih glavah se porajajo misli, kako kratko je človeško življenje, kako minljivo je vse pozemsko . . . Spominjamo se ranjega Savsjatova. Bil je krepak, rdečeličen mož, ki je izpraznil steklenico šampanjca v enem dušku. Ko zapojo: “V blagem miru z vsemi svetniki ... in zaslišijo ihtenje gospodinje, tedaj stopicajo gostje z ene noge na drugo, in tesnoba jim lega v dušo. Nekateri, ki so bolj občutljivi, začutijo neko Ščegetanje v grlu in očeh. Plemski okrožni maršal Marfutkin, ki bi rad zatrl ta neprijetni občutek, se nagne k okrožnemu sodniku in mu šepeče na uho: “Včeraj sem bil pri Ivanu Fe-doroviču. 12 rubljev je zaigral. Olga Andrejevna je bila zaradi tega tako razkačena, da ji je padel umetni zob iz ust ...” Pevci zapojo ‘Večni spomin . .’ Gelikouski je spoštljivo pobiral luči, maša zadušnica je končana. Eno minuto se sliši pritajeno šepetanje, duhovnik menja medtem obleko. Prične se Te Deum. Po Te Deumu, ko oče Jevmenij slači mašno obleko, si drgnejo gostje roke in pokašljujejo, gospodinja pripoveduje, kako blag je lil ranji Trifon Lwovič. “Prosim gospodje, k zajutr-ku, ” tako sklene z vzdihi svoje pripovedovanje. Gostje gredo v jedilnico. Pri tem se trudijo, da bi pe suvali drug drugega, in ne stopali z nogami ... V jedilnici je pripravljen zajtrk, ki je tako .obilen, da čuti diakon Konkordjev pri pogledu nanj vselej dolžnost, da razprostre roke, začudeno zmaje z glavo in izreče: “Naravnost nadzemsko! To, oče Jevmenij ni jed za ljudi, ampak dar bogovom.*’ Zajtrk je y resnici izbran. Na mizi stoji vse, kar premore flora in favna. “Nadzemsko” je le eno: na mizi stoji vse . . . razen alkoholnih pijač. Ljubiča Petrovna je storila zaobljubo, da ne bo trpela v svoji hiši ne kart, ne alkohola, dve reči, ki sta uničili njenega moža. Na mizi stoje le steklenica z oljem in kisom, naravnost v zasmeh in kazen gostom, ki so vsi, brez izjeme, veliki pivci. “Poslužite se, gospodje!” vabi vdova. “Ali oprostiti morate: žganja se pri meni ne dobi.” Gostje stopijo k mizi. Nekako neodločno se lotijo paštete. Ali jed jim nič prav ne diši. Apatično, leno zabadajo vilice, režejo, grizejo . . . Očividno je, da nekaj manjka. “Tak občutek imam, kakor bi bil nekaj izgubil,” šepeče mirovni sodnik svojemu tovarišu. Ravno tak občutek, kakor sem ga imel takrat, ko je pobegnila moja žena z inženirjem . . . Ne morem jesti!” Marfutkin išče po vseh žepih robec, preden začne jesti. “Oh, gotovo je robec v kožuhu! Jaz ga pa iščem tukaj ...” tako se spomni glasno in gre v predsobo, kjer vise kožuhi. Ko se vrne, se mu svetijo očesca in z največjim ' apetitom se loti paštete. “Fatalno, kaj jesti s suhim grlom,” šepeče očetu Jevmeniju. “Pojdi, očka, v predsebo. V mojem kožuhu boš našel steklenico ... A ravnaj previdno, da ne pade steklenica na tla!” Hipno se spomni oče Jevmenij, da mora cerkovniku nekaj naročiti in gre urno v predsobo. “Dve besedi očka!” in Dvor-njegin hiti za njim. “Gospodje, kakšen kožuh sem kupil!” se baha Hrumov. “Vreden je 1000 rubljev, a dobil sem ga — še verjeli mi ne boste •— za 250 .. . .” Ob vsakem drugem času bi bilo gostom popolnoma vseeno, koliko je Hrumov dal za kožuh. Ali danes so drug drugega prekašali s klici začudenja in niso hoteli verjeti. Končno gredo vsi v predsobo, da si ogledajo kožuh. Ogledujejo ga toliko časa, dokler ne odnese zdravnikov sluga Fedor pet praznih steklenic iz predsobe. Ko servirajo kuhanega jesetra, se spomni Marfutkin, da je pozabil v saneh smotke, ter gre v hlev. Da bi se ne dolgočasil, gre še diakon z njim. hi hoče pogledati, kaj delajo njegovi konji .... Zvečer sedi Ljubica Petrovna v svojem kabinetu in piše prijateljici v Peterburg; “Kakor druga leta je bila tudi letos maša zadušnica za ranjega moža. Vsi sosedje so prišli. Ti ljudje so preprosti, neotesani — ali dobra in blaga srca imajo kakor angeli. Pogostila sem jih sijajno, seveda kakor prejšnja leta brez alkohola. Odkar je moj Trifon umrl na posledicah svoje nezmernosti, sem se zaobljubila, da se 'bojujem zoper alkohol vedno in povsod, da na ta način grehe umrlega popravim. Oče Jevmenij je ves očaran od mojega sklepa in mi pomaga'z besedo in dejanjem. Oh, ko bi vedela, kako me ljubijo, ti moji medvedi! Okrožni maršal plemstva Marfuktin se je sklonil po zajtrku če zmojo roko, dolgo je pritiskal k »ustnicam in pričel jokati, zraven je kaj komično tresel z glavo: mnogo čustva, a nobenih besed! Oče Jevme-nij, ta čudoviti starec, je sedel k meni in šepetal kakor otrok, gledal me je z zasolznimi očmi. Njegovih besed nisem razumela, a njegovo odkritosrčno čustvo razumem popolnoma. Okrožni sodnik, ki je tako lep mož, In o katerem sem ti že imčkrat pisala, jo klečal pred menoj in hotel deklamirati verze, ki jih je napravil sam (on je naš pesnik), a to je bilo čez njegove moči: velikan je dobil brez histeričen napad . . . Žal, slovesnost se ni dovršila brez neprijetnosti. Predsednik kolegija mirovnih sodnikov, Alikin, apoplektičen možak, je hipno zbolel in je ležal dve uri nezavesten na divanu. Polivali smo ga z mrzlo vodo, da se je prebudil. Sreča še, da je bil navzoč dr. Dvornjegin. Prinesel je iz svoje lekarne steklenico konjaka, pomočil ž njim sence. Kmalu nato se je bolnik zavedel, da so ga lahko prenesli domov ...” Račun med jednoto in društvi vplačila od 1. do 30. septembra 1912, 1 ...... 2 ....... 3! 4. . . . 5. . . . 6....... 7. . . . 8. . . . 9. . . . 10. . . . 11......... 12. . . . 13......... 14. . . . 16......... 17......... 19......... 20. . . . 21......... 22......... 23......... 24. . . . 26. . . . 27 ........ 28 ........ 29......... 30. . . . 31 ........ 32 ........ 33. . . . 34......... 35. . . . 36. . . . 37. . . . 38. . . . 39. . . . 40. . . . 41. . . . 42. . . . 43. . . 44. . . . 46. . . . 47. . . . 48. . . . 49. . . . 50. . . . 51. . . . 52. . . . 53. . . . 54. . . . 55. . . . 56. . . . 57. . . . 58. . . . 59. . . . 60. . . . 61. . . . 62. . . . 63. . . . 64. . . . 65. . . . 66. . . . 67. . . . 68. . . . 69. . . . 72. . . . 74. . . . * V Reed Deer okraju v zapad-ni Kanadi so našli ostanke dveh predpotopnih živali. Okostnjaki vagajo 10 ton in jih bodo poslali v “Victoria Memorial” muzej. Eden je dinosaur s kljunom in vaga 6000 funtov, dolg je pa 35 čevljev. * V Lake Charles, La. je pričela obravnava proti delavcem, ki so člani unije lesnih delavcev. Obtoženi so umora. Sodnik Hun-ter je izjavil, da detektivi, ki so zaposleni pri višjem kapitalističnem vohunu Burnsu, obdelavajo porotnike, da bi obsodili delavce. Mi smo že enkrat poročali, da so najeti vbijalci in beriči z orožjem napadli štrajkukoče in mirno zborujoče delavce pri Grabo-wu. Izstrelili so nanje salvo za salvo. Ko so videli delavci, da se valjajo štirje njih tovarišev v krvi in smrtnem boju na tleh, so zgrabili za orožje, ker drugače bi najeti morilci pomorili vse. Bila je navadna samoobramba, pri katerih je bil eden pretepačev ustreljen. Ker je v kapitalistični družbi pravica za vse “enaka”, so danes obtoženi delavci, ker so branili svoje življenje pred morilci, najeti morilci so pa tožitelji. 76. . 77. . 78. . 79. . 80. . 81. . 82. . 83. . 85. . 86. . 87. . 88. . 89. . 90. . 91. . 92. . 93. . 94. . 95. . 96. . 97. . 98. . 99. . 100. . 101. . 102. . 103. . 104. . 105. . 106. . 107. . 108. . 109. . 110. . 111. . 112. . 113. . 114. . 115. . 116. . 117. . 118. . 119. . 120. . 121. . 122. . 123. . 124. . 125. , 126. . 127. . 128. , 129. , 130. , 131. , 132. , 133. 134. 135. 136. 137. 138. 139. 140. 141. 142. 143. 144. 145. 146. 147. 148. 149. 150. 151. 153. 154. 155. 156. 157. 158. 159. 160. 161. 162. 163. 164. 165. 166. 167. 168. 169. 170. 171. 172. 173. 174. 175. 176. 177. 178. 179. 180. 181. 182. 183. 184. 185. 186. 187. 188. 189. 190. $ 134.25 61*25 , Z/Z 99.00 . —.—. 441.00 200.00 200.00 134 75 62.75 , w 68.55 V — 87.75 —.— v 193.75 —.— . 95.25 —.— 90.00 —v— . 140.00 —v— . 169.85 —.— . 194.75 —.— 127.58 . __ 197.75 —.— . 147.50 —t . 130.00 —.— f 56.50 —.— —«F—- 60.00 —v 56.75 —v— . . 96 25 .53.75 L - 67.00 —.— . 47.50 —.— . 46.25 —v— —. 92.50 —.— . 115.25 —,— —. 40.00 —.— . 26.25 —.— 29.00 62.75 62.35 , —...— .. 72.10 19.50 29.00 —.— —.— 86.80 55ao 70.25 —.— —.— 33J5 —.— —.— 45.00 —.— —.— 38.00 —.— —, 144.86 —.— —.— 23.75 —,— . 48 00 45.25 76.25 —.— —v 140.50 ■ —.— —.— 11.25 —...— —.— 2.75 —.— —. 129.25 —.— —. 10.25 —w— —.— 35.00 —.— —.— 127.00 34.00 • - 136.75 —— 31.25 33.75 —.— —.— 71.75 63.75 — _ 70.00 —.— —.— 70.50 —v— r • 76.20 —.— ._u 45.25 —.— . , 78.90 —.— 136.75 — ' —.— 18V5 53.75 —.—■ —/ 93.75 58.75 — — . .—.— 101.00 ; . —.— 89 25 9.00 30.00 . . • 42.75 ... —.— 40.00 . —.— 48 70 25.25 . —.— 76 25 71.20 ... —— 39.95 . —.— 146.25 . —.— 61.25 . —.— . 47.75 . —.— 23.75 . —.— 70.50 . —.—- 63.25 . —.—■ 30.00 . —.— 37.75 . —.— 43.50 . —.— 53.75 . —.— 63.00 . —.—• 38.75 42.50 . —. 143.60 . —.— 28.75 —.— 86.35 . —.— 46.20 . —..— 46.75 . —.—; 62.50 . —.—. ■ ! 36.25 — 5.25 Z;Z 100.25 . —.— 51.25 . —.— ] 1 1 75 60.00' . —.—; 66.25 . —.— 58.00 . — 59.00 . 31.25 . —.— 52.75 . —.— 83.95 . .-T-i' 30.00 ... ’ . ' • 20.00 . 21.25 I . . 57.50 I . . . 34.25 . 26.25 . . 14.00 , 55.50 . . 13.75 . . 22.50 . . 15.00 . —. 12.50 . . 33.75 . 6.25 . . 25.00 ' . . 45.00 . . ! 30.00 . ’ . 21.25 . . 22.50 . . 23.75 . . 37.25 . . 43.25 . . 54.70 . . 48.75 . . 26.25 . . 20.50 . . 26.25 . . 17.75 . ; 94 75 16.25 . . 33.00 . . 51 M 12.50 . . 15.35 . ! 19.50 zz 16.25 —.-f 3 k n n 31.50 . —-— |$9,430.44 |$200.00 $200.00 GLASILO SLOVENSKE NAR >DNj IVANHOE. Roman. Spisal Walter Scott Poslovenil J. Z. “Jaz naj bi bil gost v hiši, v ka teri sem bil vladar? Nikdar! Ka plani zapojte psalm: Quare fre-muerunt gentes? — Pridite, vitezi, oprode in pristaši sv. tempi ar-skega reda, združite se okoli pra-porja Beau-saint! ’ ’ Glovoril je velieastveno kot kralj in znova navdušil svoje brate. Drenjali so se okoli njega, kakor ovce krog ovčarskega psa, kedar slišijo tuljenje volka. Vendar pa ni bilo opaziti pri njih bo-jeenosti te črede, marveč sta 'z njih. oči švigala trmoglavost in sovraštvo. Tvorili so dolge vrsto, v kateri je bilo določno ločiti bele plašče vitezev od temnih oblek novincev kot beli rob od črnega hudournega oblaka. Rihard, ki je ljubil nevarnost, je jezdil počasi ob tem krdelu nezadovoljnih vitezev in rekel: “No, gospodje! Ali ni med tolikimi hrabrimi vitezi nobenega, ki bi se upal zlomiti sulico z Rihardom ? ’ ’ “Templarski bratje,“ je odgovoril veliki mojster, ki je jahal na čelu čete, “se ne bojujejo radi posvetnih reči in na umazano izzivanje. — Rihard, s teboj ne bo noben templar v moji navzočnosti . križal sulice. Papež in vsi evropej gki knezi naj sodijo o najinem sporu.” . Po teh besedah je dal znamenje za odhod in odhajal je počasi s svojim spremstvom. Rebeka ni slišala nič o zadnjih dogodkih. Ležala je vsled hitro spreminjajočih dogodkov omamljena v naročju svojega očeta. Beseda očeta jo je takoj pozvala k zavesti. “Pojdi z menoj, moja hči,” je spregovoril Izak, “moj novo najdeni zaklad. — Vrgla se bodeva pred dobrim mladeničem na tla. “Ne, ne,” je hitela Rebeka. “Ne smem se drzniti v tem tre-notku govoriti ž njim. — Ah, ne smem izreči več. — Ljubi oče, ta strašni kraj morava zapustiti takoj.” “Ali hči,” je ugovarjal Izak “mar naj tako nehvaležno zapu stiva njega,, ki je svoje življenje zastavil zate? Tako nehvaležno?’ “Nisem nehvaležna. — Ah, nisem! Zavedam se, kaj je storil zame. Ali ljubi oče, sedaj ne morem govoriti ž njim!” '“Ali ošteli naju bodo, da sva ’nehvaležna kot dva zanikerna psa —” “Ljubi oči, ali ne vidiš kralj navzoč —” “Moja pametna Rebeka govo riš golo resnico. — Pojdiva proč odtod, pojdiva hitro!” Peljal jo je z vežbališča v hišo rabija Natana. Ivanhoe se je pri bližal grofu Eseksu, ki mu je raz ložil, kako je s svojim spremst vom in kraljem Rihardom prišel sem. “S svojimi ljudmi sem šel proti Yorlcu,” je pripovedoval nadalje, ko sem srečal kralja, ki je kot pravi potujoč vitev dirjal sem, da s svojo roko konča čudežni dogodek templar ja in Židinje. Pridružil sem se njemu, da prisotst-vujem boju.” “Kakšna poročila pa prinašate iz Torka?” je vprašal Ivanhoe. Ali se nam bodo. postavili puntarji tam v bran?” “Ravnotako kot decemberski sneg solncu v juliju,” je rekel grof. “Bežijo na vse strani. To vest. nam je sporočil Ivan!” “Predrzen izdajalec!” je viknil Tilfred. “Rihard ga je dal prijeti?” “Ah, kaj še! Sprejel ga je prijazno, kakor da bi se sešla po veselem lovu. Potem je pokazal name in moje vojake in rekel: Brat, moji spremljevalci so razkačeni. Najboljše je, da greš k materi in tam ostaneš, da se duhovi poležejo.” “Ali ni tako, kakor da bi ta dobri knez priporočal novo izdajstvo,” je pripomnil Ivanhoe. “Res je tako,” je odgovoril •grof. “Ravnotako kot izziva, človek smrt, ki z nezaceljenimi ranami hiti v nov boj!” “Odpustite grof, “je rekel Vil-fred. “Stavil sem v nevarnost le svoje življenje, Rihard pa dobro vse države.” “Tisti ,ki se ne brigajo za svoje dobro,” je odgovoril grof, “se redkokedaj brigajo za dobro družili. — Vrniva se v grad. Rihard hoče soditi nekatere nižje zarotnike, dasiravno je glavi zarote odpustil.” Iz zgodovinske kronike one dobe razvidimo, da je izmed zarotnikov ubežal Moric de Bracy v Francijo in sprejel službo pri kralju Filipu. Albert in Filip Mal-voizin sta plačala svoj prestopek z življenjem. Duša zarote, Valde-mar Fitzurze je moral le v pro-gnanstvo, Ivanu, za katerega so da je delali zarotniki, pa dobrosrčni brat ni delal niti očitkov. Usodo bratov Malvoizin ni nihče obžaloval, ker sta smrtno kazen zaslužila radi izmozgavanja in trpinčenja drugih ljudi. Po dogodkih v templarskem samostanu je Rihard kmalu poklical na dvor Cedrika Saksonca. Cedrik je proklinjal in se je jezil, ko je dobil povabilo, vendar pa ni odpovedal pokorščine. Prihod Riharda je v njem ugasnil zadnjo iskrico upanja, da bi še kedaj saksonska dinastija zasedla prestol. Dasiravno so bili izgledi ob času državljanskih homatij veliki, vendar se ni dalo pod vlado Riharda nič podvzeti, ki je bil vsled svoje bojne slave in osebnih čednosti obče priljubljen, dasi ravno je bila včasi njegova uprava zanemarjena, despotična ali pa premila. Pa tudi Cedrik je razumel, da je njegov načrt šel za vedno po vodi, ker sta gospica Rovena in Atelstan nasprotovala zakonski zvezi. Kaj takega seveda ni pričakoval. Še sedaj ni mogel umeti, kako je mogoče, da se dva Saksonca iz kraljeve krvi iz osebnih vzro kov branita stopiti v zakon, ki je bil v dobro naroda potreben. Ro vena je večkrat javno povedala da ji Atelstan ni všeč. Zdaj je pa Atelstan tudi odstopil od snu bitve. Proti takim težkočam je morala odnehati Cedriku prirojena trmo glavost. Ko je hotel še enkrat pregovoriti Atelstana, da bi za snubil Roveno, je pa našel zač njega potomca kraljeve krvi boju z duhovščino. Svojemu maščevanju je zado stil na ta način, da je na prigo vor svoje matere, ki je bila naklonjena duhovščini, kot je na vadno večina žensk, zapri opata in vse menihe za tri dni v ječo ob kruhu in vodi. Opat mu je grozil s proklet stvom in opisoval želodčne boleči ne, ki jih je trpel s svojimi brati S tem prepirom so bili možgani Atelstana tako napolneni, ko je prišel Cedrik k njemu, da ni mogel misliti na drugo. Ko je pa Cedrik spregovoril ime gospice Rovene, je Atelstan dvignil čašo in pil na poroko Rovene in bratranca Vilfreda. Cedri-kova stvar je bila izgubljena, ker je bil Atelstan, kot je večkrat dejal Vamba po saksonski prislovi-ci, “petelin, ki se noče bojevati.” Ljubeča dvojica je morala poleg Cedrikove trmoglavosti premagati tudi njegovo nenaklonje-vost napram saksonski dinastiji. Trmoglavost se je kmalu umaknila, ker ga je Rovena z ljubkimi besedami kmalu pridobila zase. Poleg je bil tudi ponosen na svojega slavnega sina, ki se je imel zvezati z rodom Alfreda. Njegova nenaklonjenost napram normanski dinastiji je bila tudi izpodkopana. Uvidel je, da je nemogoče rešiti Anglijo nove dinastije ,kar prav rado rodi lojalnost do vladajočega kralja. Pa tudi ljubeznivost kralja ga je tako omamila, da je po sedem dnevnem bivanju na dvoru dovolil zvezo varovanke Rovene s svojim sinom Vilfredom. Poroka našega junaka se je vršila v najuglednejši cerkvi v Yorku. Kralj je bil pri poroki navzoč in časti, katere je izkazoval ponižanim Saksoncem, so jim dajale mnogo več upa, da dosežejo zopet svoje pravice, kakor pa državljanska vojna z dvomljivim izidom. Tudi cerkev je razvila pri svečanosti tak sijaj, kakeršnega ra zume le Rim, da učinkuje. Gurt je sledil svojemu mlademu gospodu v krasni opravi oprode, pa tudi plemeniti Vamba z novimi srebrnimi kragulji na svo-čepici ni manjkal v sprevodu. Delila sta nevarnosti Vilfreda, zato sta sedaj uživala njegovo srečo. Poleg domačih so prisostvovali slavnosti saksonski in normanski plemiči, da je bila nekakšna slavnost za sporazum obeh sovražnih rodov. Cedrik je doživel, kako sta se oba rodova izlila drug v druzega, ko sta oba naroda pričela intim nejše občevati med seboj in se ženiti drug med drugim. Kmalu so izginili zadnji sledovi sovraštva. Še le pod vlado Edwarda III. so pričeli v Londonu govorili mešani jezik, kateremu pravimo, da je angleški. Drugi dan po svatbi je Elgita naznanila svoji gospodinji Roveni da želi ž njo govoriti dekle brez prič, ki ima obraz zavit v gost pajčalon. Rovena je ukazala uvesti neznanko, zaeno je pa odslovila druge dame. Dolg pajčalon, ki je obvijal neznanko, ni mogel prikriti njene lepe in krasne rasti. Njeno obnašanje je bilo spodobno, pa vendar brez strahu in vsiljevanja. Rovena je vedno vpoštevala pravice in čustva druzih. Zaprosila je PODPORNE JEDNOTE T- —. —-----: tujko, naj sede. Ali kako je ostrmela, koje neznanka padla pred njo na kolena in je hotela poljubiti rob njene obleke. ‘Kaj pa vam je?” je vprašala mlada .in osupnepa žena. “Zakaj mi izkazujete tako Spoštovanje ?” ‘Ker lahko le vam, gospe pl. Ivanhoe plačam dolg, katerega dolgujem Vilfredu pl. Ivanhoe!” je rekla Rebeka dostojno. “Nesrečna Židinja sem. za katero je vaš soprog pri božji sodbi na templarskem vježbališču vagal svoje življenje!” “Delde,” je odgovorila Rovena. ‘Moj soprog je omenjenega dne le vrnil, za kar se je imel zahvaliti tvoji dobroti in milosrdnosti. Govori, ali ti lahko pomagam?” “Ne!” je odgovorila Rebeka mirno. “Le prosim vas, da mu sporočite mojo zahvalo in moj pozdrav za slovo.” “Ali boš zapustila Anglijo?” “Da, gospa, še predno se bo menjal mesec. Moj oče ima brata, ki je pri Boabdilu. kralju v Granadi v visoki milosti. Tje pojdeva, da zadobiva mir in varstvo proti vplačilu denarja za varstvo, katerega moslimi zahtevajo od naše ga ljudstva.” “Ali nimate enakega varstva Angliji?” je vprašala Rovena. vaju oni, ki je vstvaril kristjane in Žide, obdari z blagoslovom.” Hitela je iz sobe kot prikazen. Lepa Saksonka je povedala dogodek svojemu soprogu, ki je nanj napravil velik vtis. Živela sta dolgo srečno in v veselju, ker ju je vezala ljubezen iz mladeniške dobe, ki je postajala tem tesnejša, kolikor bolj so se groma-dile težkoče, ki so ovirale njiju zvezo. Pa vendar se lahko dvomi, če ni spomin na krasno Židinjo večkrat oživel v njem, kot bi bilo Roveni všeč, ako bi vedela zato. Ivanhoe se je odlikoval v službi Riharda, za kar je prejel večkrat priznanje. Dosegel bi bil naj višje časti, da ni Riharda zadela prezgodnja in junaška smrt pred gradom Chaluz pri Limogesu. Verski blaznež streljal na Roosevelta. Po izjavi zdravnikov ni rana nevarna, ako se ne pridruži prisad. Kroglja ni dosegla pljuč. Zavoj rokopisa, katerega je kroglja preluknala, je najbrž rešil življenje Rooseveltu. J. S. JABL0NSK1 Slovenski fotograf izdeluje vsa v fotografično stroko spadajoča dela dob o in poceni Moj soprog je v milosti pri kralju, kralj je pa pravičen in dobrosrčen.” “Gospa o tem ne dvomim. Ali angleško ljudstvo je divje in krvi-žejno. To ni varen in srečen kraj za naše ljudstvo. Efraim je boječ golob — Izašar pa podjarmljen suženj. V deželi, ki je polna vojne in krvi, katero obdajajo sovražni sosedi in je razkosana radi notra njih sporov, ne more Izrael upati, da bo našel mir na svojem potovanju.” “Ali dekle, tebi se ni treba bati nič. Ženi, ki je čuvala ob bolniški postelji mojega Vilfreda, se ni treba bati nič na Angleškom, ker bodo Saksonci in Normani tekmovali med seboj, kdo ji bo izkazal več časti.” “Vaše besede so dobre,” je odgovorila Rebeka, “vaši nameni pa še boljši. Ali med nami leži prepad katerega nam prepoveduje premostiti vera. Srečno! Pa vendar mi dovolite še eno prošnjo. Pajčalon zakriva vaš obraz. Odkrite in pokažite mi ga, ker ga občuduje ves svet.” Vi komaj to zaslužite. Vendar bom to storila in pričakujem, da mi tudi vi pokažete svoj obraz.” Po teh besedah je snela pajčalon in preko obraza se je razlila krasna sramotica, ki se je kmalu umaknila lepi rdečici. Tudi kri Rebeke je zavalovala v lice, — ali čutstvo je kmalu izginilo. ‘Gospa,” je rekla Rebeka. “Vaše poteze bodo trdno ostale v mojem spominu. V njih sta ponižnost in dobrota. Pa kdo naj zameri iz prahu rojenemu, ako je tem krasnim potezam primešanega malo posvetnega ponosa, da ne more zatajiti svojega rojstva? — Bog naj blagoslovi vas — gospo, ki je združena z mojim velikodušnim rešiteljem —” Nehala je hipno in solze so ji zalile oči, katere je hitela otirati Nakrat. je rekla: “Nič ni, nič gospa. Moje srce se strese, če se spominjam na Torqnilston in na vežbališče templarjev! — Srečno! Še eno prošnjo imam ! Sprejmite to-le skrinjico —” •: Ko je Rovena odprla s srebrom tkovano skrinjico, je ugledala bisernico velikanske vrednosti. “Tega ne morem sprejeti’1, je odgovorila hitro. “Predragocena je —” “Gospa obdržite bisernico, ki pristoja vašemu stanu in bogatst-vu. Zame nima nobene vrednosti. Nosila ne bom nikdar biserov.” “Torej si nesrečna”! je viknila-Rovena, katero je osupnil njen glas. “Ah. tedaj ostani pri nas. Modri ljudje te bodo podučili o resnicah naše vere in jaz bom postala tvoja sestra.” “Nemogoče gospa”, je odgovorila Rebeka mirno in ponižno. “Vere svojih očetov ne morem menjati kot obleko, ki ni za drugo podnebje. Tudi nesrečna nočem biti. On, kateremu bom posvetila svojo bodočnost, me bo tolažil, dokler bom ostala zvesta njegovi volji.” “Ali imate tudi samostane, kamor lahko odidete?” je vprašala Rovena. “Nimamo jih gospa! Ali že od Abrahamove dobe so živele med nami ženske, ki so svoje delo posvetile Bogu, svoje posvetno delo tolažbi nesrečnih, ozdravljenju bolnih in olajšavi vsake nesreče in bede. Med te bo štela tudi Rebeka. Povejte to vašemu soprogu, ako bo uprašal po usodi dekleta, kateri je rešil življenje.” Glas Rebeke se je tresel in njen žalosten glas je izdal več, kakor je bilo všeč. Zato je hitela s slovesom”. “Srečno! je rekla hitro. “Naj Dne 14. oktobra je neki Ivam Sehrank, rodom Nemec, doma 370 E. 10th St. v New Yorku streljal na Roosevelta, predsedniškega kandidata progresivne stranke, ko je v Milwaukee zapustil hotel in bil na potu v avditorij. Roosevelt je bil zadet. Yzlic temu je zaprosil svoje spremljevalce, naj pripeljejo napadalca k njemu. Vprašal ga je, zakaj je streljal nanj. Sehrank, kot strahopeten in zavraten napadalec je povesil oči v tla in molčal. Roosevelt je po tem dogodku segel na levo stran pod jopič in se odpeljal v avditorij, kjer je vzlic rani govoril nad eno uro. Takoj po prvem strelu so zgrabili napadalca in ljudstvo bi ga bilo linčalo, da ga niso varovali policaji pred ljudsko jezo. Napadalec je izjavil na poli-eajski postaji, da je treba ustre liti vsakega, ki hoče postati tre tjič predsednik Zdr. držav. V žepu napadalca so našli spise na-sljedne vsebine. Dne 15. septembra 1912. ob poldveh zjutraj. Videl sem v sanjah sedeti predsednika McKinle ya in v meniški obleki sem spoznal Teodorja Roosevelta. Slabi predsednik je rekel: To je moj morilec, maščuj mojo smrt. “Dne 12. septembra 1912, ob pol dveh zjutraj. Mejtem ko pišem neko pesen, me potrka nekdo po rami in pravi: Ne dovoli, da bi morilec predsednika sedel na predsedniški stol. Maščuj mojo smrt. Prav določno sem spoznal Me Kinleya. Pred vsegamogoč-nim Bogom prisežem, da je resnica, kar pišem Neka druga beležka se glasi: “Odkar se je Japonska povzdignila za največjo državo na svetu, dasi se drži 2000 let starih tradicij, kar je general Nogi tako plemenito dokazal, je dolžnost Zdr. držav ,da se zoperstavi tretjemu terminu. Vsakega kandidata za tretji termin naj se smatra za izdajalca, in vsakega državljana naj bo pravica in dolžnost odstraniti kandidata za tretji termin s silo. Nikdar se ne sme prikazati znamenje stranke za tretji termin na glasovnici. Pripravljen sem umreti za svojo domovino. Bog me je izbral za svoje orod-Bog pomagaj !”' — Ali postajajo ljudje lepši? Da, ljudje postajajo lepši, tako zagotavlja ameriški učenjak F. A. Woods, ki je pred kratkim na estetičnem kongresu v Londonu obravnaval ta predmet. Da bi o-mogočil primero med sedanjimi ljudmi in davno zakopanimi, je Woods, kakor sam pravi, mnogo tisoč slik iz preteklosti temeljito preiskaval in iz človeških podob znamenitih slikarjev poiskal potem one tipe, ki predstavljajo v njegovih očeh povprečnost takratnih ljudi. Za 16. stoletje se drži Henrika VITI,, angleškega kralja. Le ta predstavlja zanj tip človeka iz 16. stoletja: nos je velik in top, oči so velike in so med sebojno precej oddaljene, obrvi so od oči močno oddaljene in se šele blizu senc zopet obračajo navzdol, ves obraz je podoben mon golskemu tipu. Seveda razumeva profesor Woods pod lepoto samo lepoto obraza. Za nekaj pozneje konštatira Woods napredek v e-stetičnem oziru. Francoskega kralja Franca I., smatra za tip tedanjega časa. Ta kralj ima o-braz, ki tvori nekak prehod med Henrikom VTIT. in ljudmi 19. stoletja in pa med ljudmi sedanjosti. Mnogo ima v bistvu še skupnega s Henrikom VIII., toda poteze v obrazu so že finejše postale. Oči in obrvi so malo izpremenjene, toda nos je že nekoliko daljši in finejši. Zopet znatno popolnejša je glava, ki jo je slikal Lorenzo Lotto. Papežev tajni pisar Julia-no predstavlja zopet- naprednejši tip človeškega obraza, čelo je veliko širše nego pri Francu I. in Henriku VIII. Nos ima lepšo obliko, namesto polnih lic Henrika VHT. in Franca I. so stopila fina. nežna in skoraj asketična lica, skratka robustni tip Mongolu podobnega človeka prehaja v inte-lektuelni tip sedanjosti V teku malo stoletij se je razvoj k dovr šeni lepoti vršil v zmerom hitrejšem tempu, zato bo lepemu tipu po izvajanjih profesorja Wood sa odmerjen samo kratek čas; intelektuelni tip estetičnega popolnoma izpodrine. Pri ljudeh v ne baš daleki bodočnosti se estetično ravnovesje med obrazom in črepinjo izgubi. Čelo zavzema čez mero veliko prostora, nos postaja premajhen in prefin, usta preravna, brada premajhna, lica pa bodo izgledala upala. 6122 St, Clair Avenue. CLEVELAND OHIO. DR. ADOLF MACH ZOBOZDRAVNIK U radne ure: 9 do 12 dop. 1 do 6 pop. 7.30 do 9 zvečer. Ob nedeljah po dogo-— — voru. — — 2601 S. Lawndale Av. vogal 26th Sl. CHICAGO, ILLINOIS. Denar pošiljamo v domovino. Po sledečih cenah: $10.35 K. 50 $20.50 $41.00 K. 200 $102.50 K. 50® $204.50 K. 1000 1020.00 K. 5000 S temi cenami so vračunjeni vsi stroški. PRODAJAMO ŠIFKARTE. MENJAMO DENAR, Govorimo slovenski. Kaspar Državna Banka 1900 Blue Island Av., Chicago 111. Vi lahko pišete svoje račune, razprave, bilanco itd. pri navadni uporabi Remington-ovega za seštevanje in odštevanje Pisalnega stroja (Sešievalni mehanizem Wah!a) in kedar bodete prišli do konec stopca, bodete imeli vsoto pravilno izračimeno. Vidna pisava in seštevanje. Piše in sešteva ali odšteva obenem, ne da bi bilo treba še kakšnega posebnega dela. Delo je olajšano za polovico in natančnost dela je zajamčena. Remington Typewriter Co. (Incorporated) 35 So. Wabash Ave, Chicago, DL je, Podpisan: “Tnnocent Guilty, v nemščini: “Trdna trdnjava je naš Bog.” Ako sodimo po teh beležkah je napadalec versko in patriotieno blazen človek, ali pa prebrisan simulant, ki je izvršil napad na ukaz drugih oseb. Policajskemu načelniku je izjavil Sehrank, da je napad izvršil s premislekom in da svojega dejanja ne obžaluje. Že dolgo je prežai, da bi ekspredsednika umoril. Sledil mu je skozi tri tedne v naslednja mesta: Charleston, S. C., Augusta, Ga., Birmingham, Ala., Chatanooga, Tenn., Rome, Term., Louisville, Ky., Evansville, Ind., Indianapolis, Ind. in Chicago, 111. Poizvedbe so dognale, da je bil Sehrank pralec in da je pred me-seeom dni pustil ženo in enega otroka v New Yorku. Odprto vprašanje ostane: Kdo je dal napadalcu denar, da je ekspredsed-niku sledil po vseh Zdr. državah? Ko so ga vprašali h kateri stranki pripada, je odgovoril k nobeni!? * John Adbukle, umrli kralj kave je zapustil trideset miljo-1 nov dolarjev svojim dedičem. Prihranil je vse! Nekaj zrnov je dal manj v kavo. pa ne od svojih, marveč od kave drugih ljudi. OGLASI. JAVNI NOTAR J. KAKER, 2201/'2 Grove St. Milwaukee, Wis. izvršuje vse notarske posle za tu | in stari kraj. Phone Lawndale 751S | DR. R. D. ARFORD zdravnik in operator. Specialist za ženske in otročje bolezni. | Ordinira od S do 12 dopoldne. Od do 9 zvečer. 2202 S. 40. ave. in vogal 22. ceste. EMIL BACHMAN, 1719 So. Center Ave., Chicago, IU. Največja slovanska tvor niča za ZASTAVE, REG ADIJE, ZNAKE, KAPE, PEČATE itd. v Ameriki. Izdelaj» zlate znake za vsa slovenska, hrvatska, češka, slovaška in erb ska društva v Ameriki. Pišite po naš veliki cenik ki je tiskan v vseh slovanskih jezikih in ka teremn so priložena zahvalna pisma od poznanih društev. Lastnik je rodom Čeh, piše slovenski in hrvatski in je član S. N. P. J., odkar se je ustanovila. ¡¡j] %* Sedem In osemdeset tisoč ljudi ima vloge o tej banki. v. kateri živijo v drugih državah, zoj.i drugi v stari domovini. Pošiljajo u.r s pošto svoje prihranke, ker je ena na večjih in najvarnejših bank v Aim riki. Z enim dolarjem lahko začno vlagati in vloga vam bo nosi'^ štiri sto obresti. The Cleveland Trust Company SAVINGS BANK 5 MIL. DOLARJEV St. Clair office, St. Clair St. cor. E. 40th, CLEVELAND Za pet dolarjev na leto lahko nai mete hranilni predal (box) iz Armor j vega jekla, v katerem so vaši privai papirji, vrednosti varni pred ognjen tatovi, vlomilci in drhalskimi napad Vabimo Vas, da si ogledate hranili predal» med uradnimi urami. KMtEČJft nw»is» TiSMlSi S AMERIK! iarodita Iškima 2146-50 Blua Island. Ave., Chicago, lil. Mi tiskamo v Slovenskem, Hrvaškem, Slovaškem, Češkem, Poljskem, kakor tudi v Angleškem in Nemškem jeziku. Naša posebnost so tiskovine za društva in trgovce. “GLASILO’’ in “PROLETAREC” se tiskata v naši tiskarni :: :: :: The Lake Shore Banking and Trust C®. USTANOVLJENA 1890 Assests: nad. S3,6 O0.000.00 Hraoeajs in splošni bančni peeli Posojila na žemljižča us li/v ;-, 55. cesta in St. Clair Ave. Huron Road i* Prospect Ave. Superior Ave. i« Addison Road. Pri nas vlaga država Ohio in mesto Cleveland. Plačen?© 4 od slo. Pošiljamo denar v staro domovino hitro in zanesljivo. Ter predajamo ¡asi« brodne listke. Smo zastopniki od vseh glavnih prekmurskih črt. Želim» Vašega znanstva. .!»o. M. Gundry, prede. Harley B. Gibbs, po< prede. H. W. K»g, ped&te«» J Horace Jones, blagajnik. Walter 8. Bowler, tajnik in blag. L O. KoLlie is George F. Sehuize, pomosns cashier. 1 SLOVENCI - V MORGAN - POZOR! | •j* X Društvo “BRATSTVO”, štev. 6 priredi v spomin obletnice £ *!* otvoritve lastnega društvenega doma VELIKO VESELICO, £ j* združeno z različno zabavo DNE 28. NOVEMBRA, na Za-| hvalni praznik. jj ♦j* Na veselico vabimo vsa bližnja slovenska društva, kakor J tudi Slovence in Slovenke iz okolice in drugod. 4 V Igrala bode izvrstna slovenska godba na pihala. Začetek | veselice točno OB DVEH POPOLDNE, ki bo trajala do pri-hodnjega dne. Za vse udobnosti bo skrbel odbor. ^ EDINA SLOVENSKA TVRDKA. Zastave, regalije, znake kape, pe* čate, in vse potrebščine za društva in jednote. DELO PRVE VRSTE. CENE NIZKE. Slovenske cenike pošiljamo zastonj. F. Kerže Co. 2616 S. Lawndale Ave. Clticap, minais