TIM P SEPTEMBER 1994, CENA 231,00, POŠTNINA PLAČANA V GOTOVINI PRI POSTI 61 102 m NACIONALNI MODELARSKI PRAVILNIK MAKETA FREGATE IZ IS. STOLETJA V OBJEKTIVU 1. Janko Rupar iz AK Kranj je graditelj RV makete lovskega letala iz 2. svetovne vojne, P-38 lightning. Maketa meri prek kril 1800 mm, tehta 3,4 kg, poganjata pa jo dva motorja Hirtenberger 6,5 cm3. 2. Jadrnice najmanjšega razreda P so lahko tudi radijsko vodene, Model na sliki je konstruiral znani modelar Roman Zupančič, model v kitu pa lahko kupite pri proizvajalcu, ARK Komarov v Ljubljani. 3. Na mednarodnem srečanju maketarjev v Črnomlju je v kategoriji maket v merilu 1 : 72 osvojil prvo mesto Mirko Sekovanič z Reke, ki je predložil v ocenjevanje mojstrsko izdelano maketo letala Mig 21 bis v barvah hrvaškega vojnega letalstva. 4. Modeli raketoplanov z zložljivim krilom se vse pogosteje pojavljajo na domačih in mednarodnih tekmovanjih v kat¬ egoriji S4B. S takim modelom tekmuje tudi Jože Čuden. Na zadnjem državnem prvenstvu je zasedel drugo mesto. 5. Daje raketno modelarstvo primerno tudi za najmlajše, so dokazali malčki, ki obiskujejo tečaj osnov modelarstva za prvo- in drugošolce v ljubljanskem Mladinskem tehničnem centru, Po končanem tečaju so se med seboj pomerili še na tekmovanju z modeli raket Pionir. Foto: Jože Čuden, Otokar Hluchy in Anton Šijanec 'I REPORTAŽA Naporna sezona raketnih modelarjev Letošnja sezona raketnim modelarjem ne dopušča počitka. Po lanskem zimskem državnem prvenstvu so se mestna in regij¬ ska tekmovanja v okviru srečpnj mladih tehnikov začela že pomladi. Hkrati pa so potekala tudi državna prvenstva v posameznih kategorijah za mladince in člane. Prvi raketarski vikend je bil 16. aprila v Ljubljani. ARK Komorov je organiziral mladinsko državno prvenstvo in odprto mestno tekmovanje v kategorijah S3A, S4B in S6A. Ker izredno slabo vreme žal ni dopustilo izvedbe tekmovanja v vseh kategorijah, sta bila podeljena le oba kompleta odličij v S3A. DP - S3A Jmladinci): 1. Aljoša Žnidaršič ARK Komarov 683 2. Tomaž Kogej ARK Komarov 540 3. Mitja Muhvič MK Kamnik 509 ARK Vega iz Sevnice je 7. maja na modelarski stezi v Krškem pripravil državno prvenstvo v kategoriji S6A (rakete s trakom). Po napetem tekmova¬ nju, polnem pričakovanj, saj je odločalo o sestavi ekipe za svetovno prvenstvo, so se člani razvrstili takole: DP - S6A (člani): 1. Marjan Čuden ARK Komarov 480 2. Jože Čuden ARK Komarov 396 3. Bogo Štempihar MMK Logatec 352 Sevničani so izvedli tudi tekmovanje v kategoriji S3B nacional (glej članek v reviji TIM 6 - 1992/93), ki bo po pre¬ mieri v Ljubljani 1993 postalo stalna praksa, saj je tekmovanje namenjeno vsem, ki gradijo modele samostojno, zlasti pa tistim, ki želijo tekmovati s kupljenimi kompleti raket. Tokrat so bili najboljši: S3B - nacional: 1. Blaž Grgič OŠ Vodmat 322 2. Dejan Kolman OŠ Sevnica 70 3. Rok Petančič OŠ Sevnica 41 Zadnje pomladansko tekmovanje je bilo spet v Ljubljani, in sicer na tekmo¬ valnem poligonu ARK Komarov. Raketarji so se zbrali na 3. državnem prvenstvu kategorije S4B (raketoplani). Kot je za tekmovanja-v ijubljani že v navadi, je tudi tokrdt aeievalo, vendar to ni pre¬ preči mladincem in članom, da izstreli¬ jo svoje modele. Sodniško vlogo sta — VA —i- tokrat v največji meri odigrali zvesti sod¬ nici raketnih modelarjev, Mira Ranik in Mateja Kozjek, ki jima ni ušla nobena sekunda. Vrstni red ob koncu tekmovanja je bil naslednji: DP - S4B (mladinci): 1. Andrej Vrbec 2. Matjaž Požun 3. Tomaž Kogej DP - S4B (člani): 1. Andrej Vrbec 2. Jože Čuden 3. Miha Kozjek S tem tekmovanjem se je serija spom¬ ladanskih prvenstev končala, tekmovanja za DP v preostalih kategorijah pa bodo jeseni. Učenci osnovne šole Vodmat iz Ljubljane so v kategoriji S3B - nacional tekmovali s tremi različnimi modeli raket iz sestavljank, ki jih izdelujejo domači proizvajalci. To so Krpan firme Mach, Goljat iz proizvodnje ARK Komarov in novi MIBOV model. Vse posameznike, skupine in mentor¬ je, ki se ukvarjate z raketnim mode¬ larstvom in bi želeli biti obveščeni o dogajanju v Sloveniji ali se včlaniti v Letalsko zvezo Slovenije, vabimo, da se pisno ali po telefonu oglasijo na naslov: Komisija za rakptno modelarstvo Slovenije pri LIS, Cargova ulica 75, 61113 Ljubljana, tel.: (061) 16 85 060, faks: (061) 348 230. Kontaktna oseba: Anton T. Šijanec, predsednik komisije Urednikov predal Poletje se počasi izteka, to pa je čas, ko spet začenja izhajati novi letnik TIMA. S prvo številko smo se trudili že v poletni vročini, september pa bo poskrbel, da bomo naposled vsi skupaj nekoliko laže zadihali. Počitnice ste, upam, dobro izkori¬ stili za oddih, saj se bo sedaj treba z vso vnemo lotili novih šolskih obveznosti. Kljub vsem obremenitvam pa vsakomur ostaja nekaj prostega časa. Najbrž ga boste vsaj del prebili tudi pri ustvarjalnem delu ob TIMOVIH načrtih in idejah. V zadnjem času vse pogosteje ugotav¬ ljamo, da je pri nas še veliko mladih, pa tudi nekoliko starejših, ki radi kaj postorijo v domači delavnici. Verjetno bi marsikdo med njimi z veseljem prelistal našo revijo, a je na žalost ne pozna. V Sloveniji je še vedno mnogo predvsem manjših krajev, kamor TIM ne zaide. Večina naklade gre neposredno na naslove naročnikov, v prosti prodaji pa revije skoraj ni mogoče dobiti. Zato smo se v uredništvu odločili za akcijo pridobivanja novih naročnikov, s katero bi TIM približali širšemu krogu bral¬ cev. Zavedamo se, da brez pomoči naših zvestih bralcev in poverjenikov ne bomo uspeli. Vaš trud bomo seveda primerno nagradili. Več o akciji lahko preberete že v tej številki. Poleg ustaljenih rubrik uvajamo v pri¬ hodnji številki novost - UHU-jeve strani, na katerih bomo objavili nekaj zanimivih izdelkov, ki jih lahko naredite s pomočjo bogate palete UHU-jevih lepil. Vedno večja ponudba miniaturnega električne¬ ga orodja na našem trgu nas je spod¬ budila, da bomo nekaj napisali tudi o njihovi uporabi pri izdelavi posameznih izdelkov. Modelarji, mentorji in učitelji se bodo gotovo razveselili nove izdaje Nacio¬ nalnega modelarskega pravilnika. Zbirko tekmovalnih pravil za posamezne mode¬ larske panoge, ki so med mladimi najbolj zastopane, je že pred leti izdala ZOTKS. Pravila pa so se med tem v tolikšni meri spremenila, da smo se v sodelovanju z modelarsko komisijo ZOTKS odločili za dopolnjeno izdajo. Posamezni pravilniki, ki so v TIMU redno izhajali že dobro leto, so v tej številki zbrani kot posebna priloga. Tudi v prihodnje bomo sledili vsem morebitnim spremembam in dopolnitvam pravil, prostor pa se bo našel tudi za pravilnike drugih modelarskih panog. Jože Čuden, urednik TIM 1 • september 1994 • 1 REPORTAŽA Najuspešnejši z mladinskega državnega pr¬ venstva in odprtega mestnega tekmovanja v S3A po končani tekmi na Barju Modelar postavlja na lansirno rampo tek¬ movalni model rakete s padalom, ki ga v ses¬ tavljanki ponuja ljubljanski ARK Komorov. Najuspešnejši tekmovalci, ki so hkrati izpolnili tudi pogoje za udeležbo v državni reprezentanci, so poletje izkoris¬ tili za intenzivne priprave na 10. sve¬ tovno prvenstvo, ki bo na začetku septem¬ bra v Lesznu na Poljskem. Slovenska re¬ prezentanca je v letošnji sezoni še neko¬ liko številčnejša, saj bo svetovno prvenst¬ vo tokrat potekalo tudi v mladinski konku¬ renci. Zaradi načrtnega dela z mladimi imamo v Sloveniji zelo obetavno mladin¬ sko ekipo, zato lahko tudi tu pričakujemo vrhunske rezultate. Reprezentanca LZS šteje 22 članov iz štirih klubov (ARK Komarov, ARK Vega, MMK Logatec in MK Kamnik): 18 vrhunskih raketnih modelarjev v članski (9) in mladinski (9) konkurenci, sodnika časomerilca in spremstvo. Tekmovalci bodo nastopili v šestih kategorijah. Poleg najuspešnejših z zadnjega svetovnega prvenstva so se glede na rezultate preteklih tekmovalnih sezon v ekipo uvrstili tudi novi tekmoval¬ ci. Zaželimo jim obilo tekmovalnih uspe¬ hov in upajmo, da jim bo uspelo ponoviti vrhunske rezultate z zadnjega SP v ZDA. S svetovnim prvenstvom pa se sezona še ne bo končala. Na začetku oktobra Miha Kozjek, član ARK Komarov, se je po daljšem premoru uspešno vrnil v športno areno. Logaški modelarji pogosto uporabljajo batni lanser za izstreljevanje raket. Na sliki je mod¬ el rakete s trakom tik pred štartom na DP v Krškem. bomo v Sloveniji organizirali eno izmed evropskih tekmovanj FAI z najdaljšo tradicijo, že 16. pokal Ljubljane (razpis zanj lahko najdete v tej številki TIMA), na katerem se nam poleg domačih tekmoval¬ cev znova obeta tudi dobra udeležba nekaterih najboljših raketnih modelarjev iz tujine. Anton T. Sijanec Vabilo raketnim modelarjem na 16. pokal Ljubljane, mednarodno tek¬ movanje FAI Tekmovanje bo potekalo 1. in 2. oktobra 1994 na tekmovalnem poligonu ljubljanskega kluba ARK Komarov na Ljubljanskem barju ob cesti v Iško Loko. Tekmovalne kategorije: S3A, S4B, SSC, S6A, S7, S8F world cup, S8F/P (po veljavnem pravilniku FAI) in dodatni kategoriji Odd-Roc (show modeli) in S3B- naciona/. Za dodatne informacije in uradni razpis tekmovanja pokličite na tel.: (061) 16 8§ 060 ab^, pišite na naslov: Anton T. Sijanec, Cargova ulica 15, 61113 Ljubljana. TIMOVI OGLASI PRODAM toroidni transformator 220 V / 2 x 34 V - 300 W, navaden transforma¬ tor 220 V / 2 * 12V-100Win žepni računalnik HP 20S (prek 120 operacij, 99 korakov, 10 registrov spomina itd.). Igor Knievvald I. Regenta 41 65000 Nova Gorica Tel.: (065) 24-282 (popoldne) PRODAM računalnik PC 386/40 MHz (14" SVGA barvni monitor Samsung, SVGA grafična kartica Cirrus Logic, -52 Mb trdi disk Guantum, 4 Mb RAM, obe disketni enoti, zvočna kartica Sound Blaster, tipkovnica, miška) za 1500 DEM. Prodam tudi nesestavljeno maketo letalo Sopwith Pup firme Jamara (razpetina kril 1514 mm, dolžina 1180 mm), primeren za motor, močnejši od 6,5 cm 3 . Cena 400 DEM. Igor Šavs Muzejska 7 64290 Tržič Tel.: (064) 51-495 UGODNO PRODAM dobro ohranjen računalnik Commodore 64 s kasetnikom, igralno palico, dvema moduloma in disketno enoto 1541-11, prek 300 iger in 50 programov na kasetah in disketah ter veliko literature. Cena 450 DEM. Marko Fabjan Titova c. 88 68281 Senovo Tel.: (0608) 79-836 (popoldne) PRODAM računalniški program za raket¬ no modelarstvo. Deluje na osebnem raču¬ nalniku in zahteva VGA kartico. Uporaben je za praktično raketarstvo (ide¬ alni traser, masa itd.), pa tudi za razne poskuse (odvisnost višine leta od mase, upora itd.). Rok Jarc Jelovškova 17 61230 Domžale Tel.: (061) 712-327 PRODAM nov osciloskop oziroma ga (z doplačilom) zamenjam za satelitski spre¬ jemnik Pace z videorekorderjem. Prodam še frekvencmeter, kristale, elektromotorje, elektronski material, multimeter, 1 15 načr¬ tov letal ter 14 knjig s področij elektron¬ ike, letal in orožja, kupim pa načrte letal "delta" ali "letečih kril'. Marjan Tel.: (065) 21-536 2 • TIM 1 • september 1994 ______REPORTAŽA _ 3. državno prvenstvo letalskih modelarjev Dvojna zmaga murskosoboških tekmovalcev Tretje državno prvenstvo letalskih mo- delarjev-juniorjev v kategorijah F1 H (A-1) in F1A je bilo 4. junija na tekmovališču pri vasi Križ v bližini Kamnika. Prireditve se je udeležilo 76 tekmovalcev iz desetih klubov. V konkurenci do 16 let (kategori¬ ja F IH) je zmagal Bojan Gjerek, v Konkurenci do 18 let (kategorija F1A) pa Andrej Vogrin, oba člana AK Murska Sobota. Sočasno z državnim prvenstvom je potekalo še tekmovanje za 1. Pokal Neostik v kategoriji F IH. Zmagovalec tega tekmovanja je bil Ljubljančan Anže Skerlevaj. Tako kot marsikatero spomladansko prireditev, je tudi to nekoliko oviral dež, kar pa ni vplivalo na veljavnost tek¬ movanja. Prvenstvo je na splošno zado¬ voljstvo tekmovalcev in organizatorja MK Kamnik v celoti uspelo. Po končanem tekmovanju so prvi trije v posameznih ka¬ tegorijah prejeli medalje Letalske zveze Slovenije, najboljšim tekmovalcem pa je firma Plestenjak iz Ljubljane podarila praktične nagrade (komplete za gradnjo letalskih modelov). »Zlata« murskosoboška modelarja Med tekmovanjem so se pojavile nekatere nejasnosti glede tolmačenja tek¬ movalnih pravil (točna definicija poskusa uradnega leta v F1H in odmetavanje vlečne vrvice), kar pa je v pravilniku jas¬ no opredeljeno in napisano. V prihodnje bo torej treba samo dobro prebrati nacionalni modelarski pravilnik, kar velja tako za tekmovalce kot za sodnike, člane žirije in delegate na tekmovanju. Rezultati tekmovanja: DP do 16 let, kategorija A-1 (64 tekmovalcev): 1. Bojan Gjerek, AK Murska Sobota - 270 točk 2. Andrej Vogrin, AK Murska Sobota - 257 točk 3. Blaž Dernovšek, AK Ljubljana - 246 točk DP do 18 let, kategorija F1A (10 tekmovalcev): 1. Andrej Vogrin, AK Murska Sobota - 862 točk 2. Primož Koprivnikar, AK Litija - 830 točk 3. Rok Mohar, AK Litija -813 točk 1. Pokal Neostik, kategorija A-1 (66 tekmovalcev): 1. Anže Skerlevaj, AK Ljubljana - 370 točk 2. BojanGjerek, AK Murska Sobota - 335 točk 3. Luka Žnidaršič, AK Ljubljana - 264 točk Otokar Hluchy TIMOVA NAGRADNA AKCIJA Vse bralce, dosedanje poverjenike na šolah in ljubitelje revije TIM obveščamo, da bomo v letošnjem šolskem letu začeli z nagradno akcijo pridobivanja novih naročnikov. Njen namen je dvigniti naklado revije, s tem pa tudi zagotoviti nižjo ceno ali povečanje obsega, saj bi radi ustregli željam čim večjega števila bralcev, ki pričakujejo na straneh TIMA še več prispevkov in obogatitev vsebine z novimi rubrikami. Za zdaj nam obseg revije tega ne dopušča. V akcijo pridobivanja novih naročnikov se lahko vključi vsak izmed vas. Pokažite TIM učencem v šoli, sošol¬ cem, prijateljem in znancem ali članom vašega društva, ki jih zanimajo tehniške dejavnosti. Marsikdo naše revije sploh ne pozna in bi jo z veseljem naročil. Vse, kar morate storiti, je, da nam pošljete naročilnico (lahko jo tudi prefo- tokopirate) z naslovom in lastnoročnim podpisom novega naročnika. Revijo bomo pošiljali neposredno na njegov nasjov. Če boste uspeli zbrati vsaj 1 0 novih naročnikov, boste kot nagrado za vaš trud prejemali vse leto vaše izvode TIMA brezplačno, hkrati pa boste sodelovali v nagradni akciji, pri kateri bomo 15 najbolj uspešnih sodelavcev nagradili z bogatimi nagradami naših sponzorjev. V sklad nagradne akcije so doslej že prispevali podjetje G-M&M, d.o.o. iz Grosupljega z orodji firme Black & Decker, UNIHEM, d.o.o. z darilnimi pa¬ keti lepil firme UHU ter Mitol iz Sežane s svojimi izdelki. Nagradni akciji se bodo pridružili še novi sponzorji, tako da bo seznam vseh nagrad znan ob zaključku akcije, ki bo trajala do konca letnika ozi¬ roma šolskega leta. O poteku akcije vas bomo v reviji sproti obveščali. NAROČILNICA_~ Nepreklicno (do pisne odpovedi) naročam revijo TIM. Naročnino bom poravnal po položnici. Pošiljajte mi_izvod(ov) revije TIM. (Ime in priimek) (Točen naslov naročnika) (Poštna številka in kraj) (Datum) (Podpis naročnika) Vse morebitne spore rešuje sodišče v Ljubljani. TIMI* september 1994 • 3 PRILOGA Maketa fregate iz 18. stoletja Načrti za gradnjo maket starih ladij so v reviji TIM precejšnja redkost. Vzrokov za to je več; podrobna navodila z vsemi risbami, detajli in bogatim slikovnim gradivom zavzamejo zelo veliko prosto¬ ra, še bolj neprijetno pa je to, da zahteva gradnja "prave" makete toliko časa, posebnih gradiv in predvsem posebnega orodja ter pripomočkov, ki zaradi astronomskih cen mladim modelarjem niso dostopna, da se takih projektov lote¬ vajo le zelo izkušeni maketarji, ki so pripravljeni za svoj konjiček žrtvovati veliko denarja. Takih pa ni prav veliko; poleg tega so tudi oni začeli svojo make- tarsko pot z gradnjo manj zahtevnih izdelkov, ki so bili narejeni v nekaj deset urah in z osnovnim modelarskim orod¬ jem. Tak je tudi načrt makete fregate iz 18. stoletja, ki vam ga predstavljamo v tokratni prilogi. Gre pravzaprav za predelavo načrta, ki je bil pred leti objavljen v francoski reviji SYSTEME D, namenjeni domačim mojstrom. Fregate so bile v dobi jadrnic manjše, hitre bojne ladje s tremi jambori za opravljanje izvidniških nalog. Danes so njihovo vlogo bolj ali manj prevzele križarke. Maketa pred vami ni posnetek kake določene ladje, pač pa precej poenostavljena značilna oblika plovila, kakršna so gradili med letoma 1730 in 1760. Že kratek pregled načrta pokaže, da je veliko detajjov izpuščenih, drugi pa so le nakazani. Čeprav - kot rečeno - ne gre za natančen posnetek, boste imeli ob precejšnji meri truda in kakih 150 urah vloženega natančnega dela vseeno pred seboj približno 80 cm dolg in 60 cm visok izdelek, ki se vam ga ne bo treba sramovati. Navodila za izdelavo kakega izdelka v reviji TIM navadno začnemo z našte¬ vanjem potrebnih gradiv in orodja, tokrat pa bomo naredili majhno izjemo. V kosovnici so namreč podatki o gradivih, iz opisa izdelave pa je mogoče ugotoviti, kakšno orodje potrebujete. Vsak se bo moral znajti po svoje, saj je prav impro¬ vizacija pri izbiri gradiv, orodja in drugih pripomočkov tisto, kar daje iz¬ delavi makete stare ladje poseben čar. Tudi opis gradnje se bo glede na razme¬ roma veliko število sestavnih delov morda zdel komu premalo podroben, vendar so vsi elementi v načrtu narisani tolikokrat in s toliko strani, da izdelava makete fre¬ gate tudi manj izkušenemu modelarju ne bi smela delati težav. Za konec nekoliko daljšega uvoda še opozorilo; pri delu z orodjem, posebno rezilnim, bodite pre¬ vidni, prostor, kjer nameravate graditi maketo, pa naj bo dovolj velik in primer¬ no osvetljen. Pogled na pripravljene sestavne dele in že narejen trup v ozadju Vse sestavne dele makete lahko razde¬ limo v pet večjih skupin: to so trup, opre¬ ma krova, jambori, jadra ter vrvi in škripčevje (takelaža). Po tem vrstnem redu jih bomo tudi sestavljali. Trup je iz enega kosa lesa z merami 90 x 90 x 600 mm. Najlepši bo, če ga naredite iz hras- tovine, precej laže pa ga je izžagati iz goste smrekovine, lipovine ali celo iz balse. Kdor ne more dobiti kosa s prere¬ zom 90 x 90 mm, naj med seboj z belim lepilom za les zlepi in dobro stisne več tanjših kosov (npr. dva odrezka poskob- Ijanega ploha ali štiri odrezke poskob- Ijane deske. Na zgornjo in obe bočni strani z načrta prerišite obliko trupa in z ročno ali električno (vbodno) žago odža¬ gajte odvečni material. Do prave oblike si potem pomagajte še z dletom, grobo in fino rašpo ter brusilnim papirjem raz¬ ličnih zrnatosti. Obliko prereza kontroli¬ rajte s šablono, ki jo izrežite iz tršega kar¬ tona. Da se vam trup med delom ne bo premikal, ga trdno vpnite v večji primež, vendar med njegovi čeljusti in obdelo- vanec vložite dva kosa tršega lesa, ki bosta preprečila^ poškodbe na zglajeni površini bokov. Že sedaj na levi in desni bok krova prilepite ograjo (8) ter na¬ tančno obrusite vse stike. Ko je trup (1) narejen, vanj izvrtajte luknje za jambore in pritrdilna ušesca, nato pa nanj s spod¬ nje strani nalepite dele 2, 3, 4 in 5, ki sestavljajo kobilico oziroma gredelj ter krmilo, in bočni (6) ter robni letvici (7). Pri tem delu si pomagajte z močnejšimi ela¬ stikami. Del jader je zvitih, druga pa s tankimi vrvicami privežite med burne oziroma k poševniku Medtem ko se lepilo suši, sestavite pod¬ stavek makete (9, 10 in 11). Ploščico (12), ki bo nosila napis "FREGATA XVIII. stol.", izrežite iz medeninaste pločevine in ji s pilo zgladite robove. Napis lahko vgravirate sami (npr. s pomočjo gra¬ verskega kompleta firme Minicraft, ki ga pri nas uvaža podjetje G-M&M iz Grosupljega, naprodaj pa je v nekaterih modelarskih trgovinah in na oddelkih z električnim orodjem v večjih blagovni¬ cah), ali pa za to prosite graverja, ki se z vsem skupaj ne bo zamudil več kot pet minut. Ploščico na podstavek prilepite s 4 • TIM 1 • september 1994 PRILOGA Lestve iz vrvi boste laže kot na maketi naredili kar na mizi. Ograja iz tanke verižice, svitki vrvi, sidro, pokrovi topov, napenjalec mreže in kajuta na sprednjem delu krova Pogled na maketo z zadnje strani sekundnim lepilom ali pa jo pribijete z dvema okrasnima medeninastima žeb¬ ljičkoma. Trup sedaj postavite na pod¬ stavek, kjer se mora dobro prilegati rog¬ ljem držal (11), sicer se bo gugal, kar vas bo oviralo pri nadaljnjem delu. Izdelave elementov 1 3-29, ki sestavlja¬ jo opremo krova (stopnice, topovi, sodč¬ ki, kajuta, pokrova, kolesa itd.), nima smisla podrobneje opisovati, saj so vsi podatki v načrtu. Podobno velja za jam¬ bore, poševnike, prečke, burne, ojačitve in jamborne koše (30-40). Če ne morete dobiti ustreznih letvic z okroglim prere¬ zom, jih z brušenjem naredite iz kvadrat¬ nih. To delo je sicer nekoliko zamudno in zahteva precej natančnosti, saj se morajo jambori proti vrhu, prečke pa proti obe¬ ma koncema nekoliko zoževati. Sledi še eno dokaj zahtevno opravilo - vrtanje luknjic 01,5-2 mm za prehajanje vrvic. Najlaže mu boste kos z majhnim mode¬ larskim vrtalnikom, ki ga po možnosti vpnite v stojalo. Če tega nimate, v kos KOSOVNICA deske zažagajte žleb v obliki črke V, ki Jadra (44-52a) naredite iz belega bla- bo preprečeval premikanje letvic med ga ali platna. Večina bo sicer ostala zvi- vrtanjem. tih, ostala pa še pred izrezovanjem s TIM 1 • september 1994 • 5 MODELARSTVO škarjami prepojite z brezbarvnim nesve- tlečim nitrolakom, da se pri napenjanju ne bodo cefrala, poleg tega pa bodo na narejeni maketi držala nekoliko ukriv¬ ljeno obliko in tako dajala vtis napihnje¬ nosti v vetru. Ostala je še izdelava lestev iz vrvi (43). Najlaže jih boste naredili na deski, v katero zabijete žebljičke, med njimi napeljete tanko, a močno (po možnosti najlonsko) vrvico, stike med glavnimi in prečnimi nitmi pa prepojite z lepilom. Ko se to posuši, lestve previdno obrežite s škarjami in nalepite med napenjalce (42) in vrhove jamborov. Z močno vrvico, debelo 1-1,5 mm, prek škripcev (41) povežite konce prečk in jamborov z ušesci iz žice, ki jih zabodete v krov. Ker je povezav precej, je tudi dela z njimi veliko. Pomagajte si z večjo šivanko, pinceto, ščipalkami za perilo in še čim. Vse vozle prepojite z lepilom, narejeno maketo pa je priporočljivo dvakrat prelakirati z redkim brezbarvnim nesve- tlečim njtrolakom v pršilki ali električni pištoli. Če tega sami niste vešči, naj vam pomaga nekdo, ki to orodje obvlada, sicer lahko naredite nepopravljivo škodo. Že na začetku smo napisali, da bodo navodila za izdelavo makete fregate bolj skopa. Najbrž ste opazili, da nismo nič omenili npr. ograj na sprednjem in zad¬ njem krovu (naredite jih iz tanke veri¬ žice), sider, topovskih cevi in še česa. Dobro si oglejte fotografije - in marsikaj vam bo postalo jasno. V knjižnici lahko poiščete kako knjigo, v kateri so risbe starih ladij; morda vam bodo pomagale videz vaše makete še izboljšati in ga kar najbolj približati resničnemu. Prav za konec še vabilo. Pošljite nam fotografijo vaše fregate. Izdelava take makete je dober preizkus vašega znanja, spretnosti in potrpežljivosti, zato bomo rezultat tega rade volje objavili v reviji. Po reviji SYSTEME D priredil MatejPavlič Letalo - disk Oblika tega izdelka je na prvi pogled morda res nekoliko nenavadna, vendar pa ima letalo s krilom v obliki okrogle plošče nekatere prednosti pred ostalimi jadralnimi modeli. Za gradnjo letala - diska si namesto drage balse izberemo kar ceneni stiropor debeline 1 in 2 cm, s katerim uspešno zadovoljimo potrebo po lahkem modelu. Letalo - disk sestavljajo štirje deli: trup, krilo in dva smerna stabilizatorja. Iz¬ delava letalskega krila, ki je sicer zahtev¬ na, je pri našem modelu zelo preprosta. Na 1 cm debelo ploščo stiropora zariše¬ mo krog s polmerom 250 mm in ga z modelarskim nožem izrežemo (risba 1). Zgornji rob dobljene okrogle plošče zbrusimo s smirkovim papirjem tako, da bo zaobljen. Trup in smerna stabiliza¬ torja izrežemo s pomočjo šablon (risba 2). Tudi tem delom nekoliko zaoblimo robove, vendar moramo paziti, da so nji¬ hovi profili simetrični. Trup iz 2 cm debel¬ ega stiropora in oba stabilizatorja, ki sta debela 1 cm, prilepimo na ustrezna mes¬ ta plošče (risba 1). Za sestavljanje letala uporabimo belo lepilo, ki sicer veže počasi, a ne razjeda stiropora. Posame¬ zne dele med sušenjem lepila medsebo¬ jno spnemo z bucikami, ki jih potegnemo iz stiroporne mase šele potem, ko se je lepilo posušilo. Če bomo letalo - disk še pravilno obtežili v konici trupa, nam bo že po nekaj poskusih šlo spuščanje dobro od rok in prav presenečeni bomo nad dolgi¬ mi in mirnimi poleti. Da modela zaradi krhke konstrukcije ne bi prehitro uničili, ga je priporočljivo spuščati na odprti travnati površini brez dreves in grmovja. Janez Smolej 6 • TIM 1 • september 1994 MODELARSTVO Risba 2 (kvadrat v mreži = 1 cm) Gradnj a peresno lahkih letal Peresno lahka letala sestavljajo trup, propeler, gumeni "motor" in podvozje. Trup peresno lahkega letala lahko v pre¬ prosti obliki izdelamo v treh različicah, ki jih kaže risba. Mere (m) Za izdelavo glavnega nosilca (1) uporabimo stržen peresa ali plastično cevko s premerom 2-3 mm. S strani vanj izvrtamo 0,4 mm veliko luknjico, v kate¬ ro bomo vstavili kavelj (6). Če smo upora¬ bili plastično cevko, prostor okoli bodoče luknjice najprej napolnimo z lepilom in šele nato vrtamo. Dolžina cevke ali strže- na je odvisna od velikosti letala. Pomično pušo (2) lahko naredimo iz papirja, preprosteje pa je uporabiti sla¬ mico od soka, ki naj ima nekoliko večji premer od glavnega nosilca. Na po¬ mično pušo prilepimo gibljivi nosilec (3). Pušo prilepimo na glavni nosilec šele po določitvi težišča in poskusnih spustih. Za nastavljivi nosilec (3) uporabimo stržen peresa (npr. puranjega), ki ga spredaj odrežemo pod kotom 30° in pri¬ lepimo na pomično pušo (2). Z nosilcem nastavljamo višino zadnjih kril. Dvojno pomično pušo (4) naredimo iz aluminijaste pločevine oziroma 3-10 mm debelih plastičnih cevk, ki jih zlepimo skupaj kot kaže slika 1. Ležaj propelerja (5) naredimo po sliki 2. Uporabimo 30 mm dolg kos 1 mm debele aluminijaste pločevine, ki je na eni strani širok 3, na drugi pa 1,5 mm. Izvrtino za os propelerja (0,5 mm) je pri¬ poročljivo izvrtati šele po krivljenju. TIM 1 • september 1994 • 7 MODELARSTVO Risba 1 a) Al pločevina b) plastična cevka C D Risba 4 Letalo kot maketa Za kavelj (6) uporabimo 25-30 mm dolg kos 0,5 mm debele žice, ki ga zakrivimo, kot kaže slika 3. Starter propelerja (7) naredimo iz dveh plastičnih cevk, kot kaže slika 4. Na razpolago so štiri možnosti. Trup letala sestavimo tako, da na no¬ silec 1 po vrsti montiramo ležaj prope¬ lerja (5) - izvrtamo in zlepimo -, starter propelerja (7), pomično pušo (2), dvojno pomično pušo (4) in kavelj (6). Dela 2 in 4 prilepimo na nosilec (1) šele po nas¬ tavitvi težišča in poskusnih letih. Po knjigi H. Hoklauserja, Federleicht, prevedel: Boris Pušnik Kdaj letalski model neha biti igračka? So letalski modeli (ne)varni? Marsikateri modelar, ki spušča letalske modele, se ne zaveda, kaj se lahko zgo¬ di, če izgubi nadzor nad modelom. Iz prakse vemo, da je nenadzorovan let letalskega modela že povzročil večjo ali manjšo škodo na predmetih in objektih, v katere se je zaletel ali na katere se je zrušil. Znane so poškodbe na ljudeh in celo smrtni primeri. V Sloveniji smo imeli doslej več primerov strmoglavljanja in zaletavanja letalskih modelov v komu¬ nikacijske vode, zgradbe, avtomobile in tudi v ljudi. S tem prispevkom želim opozoriti pred¬ vsem začetnike in preveč pogumne mo¬ delarje na nevarnosti in posledice, ki nas¬ tanejo pri udarcu letalskega modela v oviro. Hitrosti letenja posameznih vrst modelov so zelo različne in so navedene v tabeli A. Pri strmoglavljenju so te hitrosti lahko tudi večje. Da bi si znali predstav¬ ljati, kakšna sila deluje pri udarcu letal¬ skega modela v oviro ter s tem povzroči poškodbo na modelu in oviri, sem sestavil tabelo B. Denimo, da se hitrost letenja modela zmanjša na hitrost 0 v času t = 0,2 sekunde, pri čemer je: Na podlagi prikazanega v tabeli B opozarjam vse modelarje, naj ne letijo z modeli v bližini komunikacijskih vodov ter preblizu naselij, tovarniških objektov in daljnovodov. Oddaljenost naj bi bila naj¬ manj 300 metrov. Hkrati opozarjam tudi na veljavnost predpisov za uporabo naprav za radijsko vodenje modelov. Klubi in društva naj poskrbijo za to, kje in kako letijo njihovi člani. Na tekmovanjih ali modelarskih srečanjih poskrbimo za tehnično pravilnost modelov. To je nalo¬ ga vsakega modelarja. Pred poletom je treba preveriti napol¬ njenost akumulatorjev, trdnost pritrditve servomotorjev ter delovanje in pričvrstitev ročic ter prenosov za pogon krmil, pri motornih modelih pa delovanje motorja in na koncu delovanje radijske postaje. V primeru, da leti več modelarjev hkrati, je treba preveriti možnost medsebojnega motenja oddajnikov. Vsem modelarjem priporočam tudi zavarovanje modelarske dejavnosti, saj je letalski model lahko nevarno orožje brez orožnega lista. Viri: Fizika, Adlešič-Sajovic Mehanika trdih teles F = m . g = m • y (N) F = sila v njutnih (N) m = masa modela v kg v = hitrost letenja modela v m/s g = pospešek v m/s 2 Tabela A Prosto leteči modeli RV jadralni modeli (F3B-E-J) Akrobatski modeli (F3A) RV makete (F4C) Vezani modeli F2 - F4B Otokar Flluchy 20-50 km/h 35-100 km/h do 1 80 km/h 50-160 km/h do 200 km/h Tabela B Primer: Model, ki tehta 3 kg, pri hitrosti 80 km/h (22,2 m/s), udari v oviro s silo 333 N 8 • TIM 1 • september 1994 MODELARSTVO Timov test Spider Ob enem izmed mojih obiskov v logaš¬ ki firmi MIBO sem imel priložnost videti, kako izdelujejo začetniške jadralne mo¬ dele, ki se imenujejo SPIDER. Množino sem namenoma uporabil zato, ker jih izdelujejo v dveh izvedbah, in sicer klasični jadralni, opremljeni z vlečno klju¬ kico za opravljanje visokega starta, in motorizirano izvedbo ELEKTRO SPIDER, ki je prirejena za vgradnjo vseh potreb¬ nih elementov elektro pogona. Obe izvedbi sta si zelo podobni, hkrati pa sta po svoji obliki, zgradbi in načinu gradnje zelo zanimivi. Ker menimo, da modela zanimata tudi vas, spoštovani bralci, smo se v uredništvu odločili, da ju podrobneje predstavimo v rubriki Timov test. Zakaj so se v MIBU odločili omenjena modela poimenovati ravno po pajku, ki z izjemo bingljanja na tanki vrvici nima z letenjem ničesar skupnega, mi pri njih ni uspelo izvedeti. Morda si potihoma želi¬ jo, da bi s svojimi dobrimi letalnimi last¬ nostmi, preprosto gradnjo in za ponujeno kakovost zelo sprejemljivo ceno omrežil kar največje možno število graditeljev. Model mi je bil že na prvi pogled všeč, saj ga odlikuje svojevrstna sodobna obli¬ ka kril, ki pomeni za zvrst začetniških modelov novost. Prepričan sem, da so minili časi, ko so bili začetniški modeli strogo namenski in zaradi svoje oblike razpoznavni že z velike razdalje. V mis¬ lih imam modele s krili pravokotnih oblik, z močno vbočenimi profili ter preprosto obliko trupa in repnih površin. Takšni, kot sem jih opisal, so mogli uspešno leteti le ob lepem, mirnem vremenu, namenjeni pa so bili resnično le učenju. Modelar je njihove zmogljivosti s pridobljenim zna¬ njem in veščinami v kratkem času pre¬ rasel, zato so ti modeli kaj kmalu romali na častno mesto v kot pozabe. V naspro¬ tju z napisanim je Spider zasnovan tako, da je z njim mogoče poleg osnovnega šolanja jadralnega letenja zelo uspešno jadrati tudi v termičnih vzgornikih in na vetrovnih pobočjih. Vsestranskost letalnih kvalitet mu ob razpetini krila 2000 mm, ki se zdi za začetnike idealna, omogoča izvrstni profil krila SELIG S-30-1 2 mod, uporabljen tudi pri mnogih obstoječih tek¬ movalnih modelih. Krila odlikuje velika površina, ki znaša 40,8 dm 2 , zato so ob dani razpetini videti dokaj čokata; njiho¬ va vitkost znaša le 9,8. To po drugi strani pomeni, da so globine krila izbrane tako, da bo obtekanje površine kril ves čas letenja nadkritično. Spider pri nizkih hitrostih leti lepo in brez večjih teženj po padanju v vrij, kar je lastnost, ki jo znajo poleg začetnikov ceniti tudi izkušeni mo¬ delarji. Modelu daje prečno stabilnosti trojni lom krila z nenavadno majhnimi uškami, ki mu - priznajmo - dajejo posebno dopadljiv videz. Če se boste držali navodil za gradnjo, bo znašala specifična obtežba krila za let pripravljenega modela le 27 g/dm 2 , zato bo model letel dokaj počasi in z majhno hitrostjo propadanja. Hkrati bo zaradi lastnosti uporabljenega moderne¬ ga profila krila prodoren proti vetru, kar obenem pomeni za to kategorijo mode¬ lov zelo dobro drsno število. Kljub dokaj majhni razpetini so krila na sredini razstavljiva, zato je Spider zelo primeren za razne vrste prevozov in pre¬ našanje do kraja, predvidenega za spuščanje, saj v prtljažnem prostoru avto¬ mobila ne zavzame omembe vrednega prostora. To pa je lastnost, ki jo cenijo tudi modelarji, ki vzamejo na letenje poleg strogo namenskega še rezervni model, ki leti ob vsakem vremenu in ki zmore razne zračne vragolije. Uporabijo ga za svoje veselje, sprostitev in zabavo ob koncu letalskega dne. Spiderja je mogoče krmiliti z dvema servomotorjema, s katerima upravljamo krmili za smer in višino, v navodilih in načrtu pa proizvajalci izkušenim in bolj zahtevnim modelarjem predlagajo še predelavo za dogradnjo krilc. Skrben pregled krila v korenu vam odkrije drob¬ no izvrtino, skozi katero ob taki predelavi napeljete električni kabel za krmiljenje servomotorjev krilc. Tako opremljen mod¬ el bo lahko opravil skoraj vsako akro¬ batsko figuro, ki vam pride na misel. Poudariti pa moram, da za opisano pre¬ delavo v sestavljanki ne boste našli pose¬ bej napisanih navodil in potrebnega priloženega materiala. Krila pritrdite na trup z elastikami, ki ublažijo poškodbe v primeru trših pris¬ tankov. Model je nasploh odporen na poškodbe, saj ga pred njimi posredno ščiti zelo majhna vzletna masa, ki znaša le nekaj več kot 1000 g, zato ima model ob majhni hitrosti leta tudi malo nakopičene kinetične energije, odgo¬ vorne za marsikateri lom krila, repa ali trupa sicer težjega modela. Gradnja modela Poleg dopadljivih, sodobnih oblik me je pri Spiderju prevzela tudi stopnja izde¬ lanosti vseh glavnih sestavnih enot. Tako je npr. trup že skoraj povsem izdelan. Ko ga vzamete iz škatle, je že pripravljen za vgradnjo elementov naprave za vodenje modela. Ko vanj vlepite še nekaj priloženih sestavnih delov, ga obrusite in prekrijete s plastično folijo. Za izdelavo trupa boste tako potrebovali le nekaj ur. Obe polovici krila sta že oplaščeni z abakijevim furnirjem in opremljeni z lesenim delom glavnih nosilcev. Nanju je treba prilepiti oblikovane nosne letve in kovinski cevki glavnega jeklenega nosil¬ ca krila. Potem ko prilepite tudi uške, korensko rebro in zaključke kril, vse sku¬ paj le še temeljito obrusite in naposled prekrijete z barvno folijo po lastni izbiri in okusu. Repne površine dobite že oblikovane in obrušene. Opremiti jih morate s priloženimi šarnirji ter krmilmmi ročicami in na koncu prekriti s folijo. Če želite, da bo videz narejenega modela tak, kot si ga zasluži, nekaj natančnosti zahteva le TIM 1 • september 1994 • 9 MODELARSTVO izdelava pokrova kabine. V sestavljanki je poleg lepe, modro prosojne kabine priložena tudi vezana plošča, iz katere izrežete potrebna rebra pokrova kabine. Sami morate dokupiti le lepila ter folije za prekrivanje in okrasitev. Za izdelavo Spiderja zadostuje že osnovno orodje, ki ga premore vsak, ki se namerava ukvarjati z modelarstvom, prav tako pa je na razpolago tudi v šol¬ skih krožkih tehnične vzgoje. Ker je Spider namenjen predvsem popolnim začetnikom, neveščim gradnje letalskih modelov, najdete v sestavljanki zelo ličen načrt ter podrobna navodila za sestav¬ ljanje in reglažo modela. V MIBU se zavedajo, da je marsikateri, še tako skr¬ bno in natančno izdelan model, prehitro razočaral mladega modelarja, ker se je razbil takoj po vzletu. Vzrok take polomi¬ je vse prepogosto tiči prav v nepravilni uravnotežitvi modela ali nastavitvi smeri in velikosti odklonov krmilnih površin. MIBOVCI so zato tej tematiki v navodilih posvetili posebno poglavje. Kratek opis Elektro Spiderja V MIBU se zavedajo, da so okusi mo¬ delarjev zelo različni, zato so za pri¬ vržence elektrognanih jadralnih modelov pripravili tudi različico Spiderja, ki jo lahko opremite s pogonskim elektromo¬ torjem. Pri tej izvedbi modela uporabite 6-7 pogonskih akumulatorskih celic, ki jih v tem primeru namestite v del trupa pod krilom, za pogon modela pa lahko uporabite cenene in malo manj zmogljive elektromotorje. Ti bodo kos zahtevam po hitrosti vzpenjanja, saj je vzletna masa modela zelo majhna. V MIBU so za pogon preizkusili tudi dražje in zmoglji¬ vejše elektromotorje, vendar ti v primerja¬ vi s precej višjimi stroški nakupa niso ob¬ čutneje prispevali k večji zmogljivosti vzpenjanja. Po tehnični plati se ta izved¬ ba Spiderja loči od klasične le po nosu trupa, ki je v tem primeru narejen iz ojačane epoksidne smole. Vanj vlepite ojačitveno rebro, ki služi za vpetje pogonskega motorja, nato pa ta sklop prilepite na preostali del trupa, ki je prav tako, kot pri klasični izvedbi Spiderja, narejen že skoraj v celoti. Prehod z okrogle oblike pokrova elise v pravokotni presek trupa je zelo dovršen, zaradi česar je upor trupa majhen, hkrati pa je v največji meri poenostavljeno vpetje pogonskega elektromotorja v trup mod¬ ela. Da ob trših pristankih zaradi velike mase akumulatorjev, ki tedaj v večini primerov krenejo v smeri proti nosu trupa, ne bi prihajalo do poškob servomotorjev, so ti nameščeni bolj zadaj kot pri klasični izvedbi Spiderja. Nasploh je Elektro Spider grajen tako, da v primeru trdega pristanka akumulatorske celice odletijo iz trupa skozi kabino, ki tedaj zaradi elastičnega vpetja odpade. Tudi tako se možnost morebitnih poškodb elementov naprave in pogonskega motorja zelo zmanjša. Izdelava Elektro Spiderja je preprosta in povsem podobna gradnji klasične izvedbe. Seveda morajo tisti modelarji, ki dajejo prednost električno gnanim mode¬ lom pred klasičnimi, poleg lažjega nači¬ na visokega starta in drugih prednosti ki izhajajo iz lastnosti takega pogona, vzeti v zakup tudi spremenjene letalne sposob¬ nosti, saj je vzletna teža takega modela precej večja. Ta posledično poveča hi¬ trosti letenja in pristanka, po drugi strani pa se nekoliko poveča tudi drsno število, tako da tak model z enake višine pre¬ jadra precej daljšo pot kot klasični, kar je po svoje mnogo bolje. Model je lepo obvladljiv in ne prikriva kakih prese¬ nečenj; tudi pri letenju z nizkimi hitrostmi ne. Elektro Spider je vsekakor prodornejši model od klasičnega, zato se na pobočju ob močnejšem vetru odreže mnogo bolje. Z njim je tudi mnogo laže in lepše izvajati vse vrste akrobatskih figur (krilca). Kot sem že omenil, sta vzletna masa Elektro Spiderja in z njo povezana obre¬ menitev krila precej večji kot pri klasični izvedbi Spiderja, zato naj modelarji z manjšimi letalskimi izkušnjami dobro premislijo, za katero izvedbo se bodo odločili. Moje izboljšave na modelu Poudariti moram, da sem bil s kakovostjo priloženega materiala ter s stopnjo in dovršenostjo izdelave modela zelo zadovoljen. Sestavni deli so velikost¬ no med seboj zelo lepo usklajeni, zato kakih izboljšav niti ne morem predlagati. Eno stvar pa sem le izdelal drugače, kot jo predlagajo v navodilih. Prepričan sem, da vam bo laže narediti šarnirje krmil kar iz folije. Za to opravilo ne potrebujete dodatnega materiala, le robove krmil ob¬ rusite pod kotom, ki bo omogočal polne odklone. Mnenja sem, da je vgradnja priloženih šarnirjev - če v ta namen ni¬ mate posebnih pripomočkov - precej bolj zahtevna od te, ki vam jo predlagam jaz. MIBOV Spider je v vseh pogledih zelo posrečeno zasnovan model, ki v celoti izpolnjuje vse zahteve za preprosto in nezahtevno gradnjo začetniških mode¬ lov. Veliko skrb pri njegovem načrtovanju so brez dvoma namenili njegovim letal¬ nim sposobnostim, ki so nezahtevne in hkrati vsestranske. Cena se mi zdi za tis¬ to, kar ponuja kupljeni model, nizka in zelo dostopna, zafo komplet, ki je napro¬ daj v trgovinah z modelarskim materi¬ alom, še posebej priporočam klubom in modelarskim krožkom kot osnovni model, s katerim lahko po končani gradnji med modelarji organizirajo primerjalna tekmovanja. Aleksander Sekirnik UGODNOSTI IN NAGRADE ZA STARE IN NOVE NAROČNIKE REVIJE TIM Za vse, ki želite prejemati revijo TIM na dom, objavljamo naročilnico. Lahko jo prefotokopirate ali kar prepišete in izpolnjeno pošljete na naslov: Tehniška založba Slovenije, d. d., Lepi pot 6, 6111] Ljubljana. Prejeli boste položnico za plačilo naročnine ter si tako zagotovili nespremenjeno ceno revije, poleg tega pa še 20-% popust pri nakupu knjig in priročnikov naše založbe. Izmed izpolnjenih naročilnic, ki bodo najkasneje do 20. septembra 1994 prispele na naš naslov, bomo izžrebali tri dobitnike lepih knjižnih nagrad. Med novimi naročniki smo tokrat izžrebali tri: To so: Zoran Kenda, Benčičeva 13, 66000 Koper; Bojan Debevc, Ul. Nova vas 1,66230 Postojna in Tine Turšič, Topol 22, 61382 Begunje. Čestitamo! naročilnica' _ _ Nepreklicno (do pisne odpovedi) naročam revijo TIM. Naročnino bom poravnal po položnici. Ime in priimek:_ Naslov: Poštna številka in kraj:____. Datum:Podpis:__ Vse morebitne spore rešuje sodišče v Ljubljani 10 • TIM 1 • september 1994 MAKETARSTVO v Sola plastičnega maketarstva (20. del) Barve in njegovo veličanstvo - Federal Standard Mitja Maruško Denimo, da se z letalskim maketar- stvom ukvarjate že nekaj časa in da ste že prešli tisto stopnjo, ko ste z novo ma¬ keto sedli k delovni mizi ter maketo zlepili in jo pobarvali z nekaj osnovnimi barva¬ mi. Zberete pogum in se udeležite tek¬ movanja, kjer naletite med sodniki na doktorja Farbo, ki na glas in čez vse raz¬ laga o barvnih standardih, avtentičnih barvah, postaranju barve in je priprav¬ ljen vašo maketo, ki se vam zdi pravilno pobarvana, takoj vreči skozi okno. Kje je torej problem? Prvi maketarski koraki med barvnimi paletami se navadno začnejo z uporabo barv, ki jih priporočajo proizvajalci ma¬ ket; tega ali onega navdihne tudi ilu¬ stracija na embalaži. Potem pa pride ob¬ dobje, ko so nam na razpolago stro¬ kovne revije in priročniki o kamuflažnih shemah in avtentičnih barvah - tako, da smo znova povsem izgubljeni v svetu informacij. Deset samozvanih barvnih iz¬ vedencev bo imelo deset različnih mnenj in sledil bo en sam velik prepir. Temeljna problema sta dva: prvi je način posredo¬ vanja informacije o posamezni barvi, drugi pa uporaba ustrezne barve na maketi, ki bo ponazarjala resnični objekt. Temeljni sistem opisovanja barv temelji na določitvi treh elementov: osnovne barve (rdeča, rumena, modra, včasih tudi zelena in vijolična), tona (količine bele barve v osnovni barvi) in intenzivnost bar¬ ve v razmerju do sive barve istega tona barve, lan Huntley, angleški strokovnjak za kamuflažne barve in zgodovinar označevanja letal, je razvrstil označeva¬ nje barv, ki nam posreduje dodatna dej¬ stva. Barve je razdelil v barvo objekta v naravni velikosti (barva objekta), dizajni- rano barvo, proizvedeno barvo, opazo¬ vano barvo in reproducirano barvo. Barva objekta v naravni velikosti je me¬ rilo in cilj reproduciranja, ki ga zasleduje vsak maketar, ko skuša na maketi pona¬ zoriti barvo pravega letala. Ta barva, izmerjena s pomočjo barvnih lestvic, je lahko merilo le za točno določeno letalo, vsako posploševanje pa mora upoštevati staranje in oksidacijo barv, njihovo kemij¬ sko sestavo in občutljivost na vremenske razmere, vpliv jakosti svetlobe na opazo¬ vano barvo, starost barve ter vplive mehanske in kemijske obrabe površine. Dizajnirana barva je barva, ki je sistem¬ atično določena in definirana z začet¬ nim vzorcem in določitvijo njene sestave, spektra. Proizvedena barva je barva, ki jo različni proizvajalci pripravijo na podla¬ gi podatkov o dizajnirani barvi iz različnih materialov, kar povzroča komaj opazne razlike na letalih. Opazovana barva je barva na določenem letalu, ki navadno ne ustreza niti dizajnirani niti proizvedeni barvi. Reproducirana barva je barva, ki jo na podlagi prvotne tehnologije priprave barve zmešajo v muzejih, ko restavrirajo stara letala. Za maketarje je najpomembnejša bar¬ va v merilu, torej barva, ki jo uporabimo na maketi, da z njo dosežemo pona- Federal Standard No. 595 a je ameriška uradna barvna lestvica z več kot 550 vzorci barv in petštevilčnim sistemom označevanja, ki ga kot primerjalni vir uporabljajo širom po svetu. Mnogi proizvajalci so ponudbi maket dodali še svojo paleto barv, na katero se sklicujejo v navodilih za barvanja. Navajanje številčne oznake FS v katalogih barv je postalo že običajna praksa. zoritev videza pravega letala in njegovih barv. Ce boste z isto barvo pobarvali dva 10 x 10 cm velika kvadrata in ju primer¬ jali na različnih razdaljah, boste ugo¬ tovili, da na bolj oddaljenem vzorcu pre¬ vladujejo sivi toni. Z zmanjšanjem velikosti oddaljenega vzorca se delno povečuje intenzivnost osnovne barve na njem in njena temnost. Tudi če na oba vzorca položite bel in črn okvir, boste opazili bistvene spremembe v velikosti in tonu opazovanega vzorca. Če torej maketo pobarvamo z isto barvo, s katero je pobarvano pravo letajo, bo maketa videti precej temnejša. Če maketo pri¬ maknemo tako, da bosta obrisa makete in pravega letala približno enako velika, boste opazili enake posledice. Nauk zgodbe je torej naslednji: osnovni barvi je treba dodati nekaj bele ali svetlo sive barve, ki prilagodi ton ali intenzivnost barve na maketi. Koliko bele barve dodati za dosego ustreznega učinka na maketi, je treba vedno ugotoviti s poskušanjem. Ameriška teorija predlaga dodatek bele barve v vrednost 1 /2 meri¬ la ali z drugimi besedami: v barvo za maketo v merilu 1 : 48 je treba dodati približno 24 % bele ali svetlo sive barve. Angleška teorija, preskusil jo je lan Huntley, zagovarja naslednja razmerja: merilo 1 : 32 - 7 % bele, 1 : 48 - 10 % bele, 1 : 72 - 15 % bele in 1 : 144 kar 23 % bele. Cilj, ki ga mora zasledovati vsak make¬ tar, je odtenek barve, ki se na maketi na pogled ne razlikuje od originala, torej je praviloma svetlejši od barve na letalu. Večina maketarjev se mora zadovoljiti s podatki o barvi iz komercialnih palet maketarskih barv, kot so npr. Testors, Humbrol in Revell. Počasi že vsi proizva¬ jalci navajajo številčno oznako amer¬ iškega uradnega barvnega standarda, ki ga vsi poznajo pod imenom Federal Standard No. 595 a ali krajše FS. Ome¬ njena zbirka barvnih vzorcev je najbolj razširjen pripomoček za razpoznavanje in določanje barv, ki je postal temeljni pripomoček v maketarstvu. Zbirko vzor¬ cev izdaja Office of Engineering and Technical Management, Chemical Tech- TIM 1 • september 1994 • 11 MAKETARSTVO Timovo izložbeno okno Italerijeve novosti pri Metronic Kometu, d.o.o. nology Division, Paints Branch, General Services Administration, Washington, D.C.20406. Posamezne številke v pet- številčni oznaki imajo točno določen po¬ men: prva številka je oznaka za svetlečo (1), polsvetlečo (2) in nesvetlečo (3) bar¬ vo; druga številka je oznaka za osnovno barvo: rjava (0), rdeča (1), oranžna (2), rumena (3), zelena (4), modra (5) in siva (6), s številko 7 so označene črna, bela, vijolične in razne kovinske barve, z 8 pa fluorescentne barve; zadnje tri številke pomenijo mesto na svetlobni lestvici, ki se razteza od bele do črne. Za vse barve so na izdaji formata A4 priložene še spek- trografske analize in vrednosti. Običajni kataloški vzorci so velikosti 1/2x1 pal¬ ca (1,3 x 2,7 cm), ki pa so na voljo tudi v priročni žepni izdaji barvnih vzorcov v obliki pahljače. FS je razmeroma cenen vir standard¬ iziranih informacij, ki je kot javna pub¬ likacija dostopen vsem. Vsebuje čez 550 barvnih vzorcev in je uradni standard ameriške vojske. Tudi barve na letalih, ki jih ameriška industrija izvaža v druge dežele, imajo oznako FS, zato se je ta sistem utrdil kot primerjalni vir. Ameriški maketar David H. Klaus je za lažjo uporabo tega pripomočka pripravil The IPMS Color Cross Reference Guide ali po naše Vodič za barve in kamuflaže različni letalskih sil, ki ga spremlja pri¬ merjalna preglednica oznak barv po proizvajalcih in večjih vladnih standard¬ ih, kot sta nemški RAL in britanski BS 381 C. Barvanje sodobnih letal je naj¬ manj zahtevno, ker obstajajo verodosto¬ jni viri informacij. Tudi za precejšen del letal iz 2. svetovne vojne je mogoče dobiti uradne barvne standarde ali na¬ potke, za katere že obstajajo FS primer¬ jave. O različnih virih informacij te vrste bomo kaj več napisali v prihodnji številki revije TIM. Na slovenskih tekmovanjih v sodniških ekipah na sreči ni doktorja Farbe, ki bi dogmatično preverjal odfenke barv na maketah z vzorci FS. Toda tej nevarnosti se ni mogoče za vedno izogniti. Izdelava makete naj bo vedno povezana z iska¬ njem podatkov o posameznem letalu, saj izkušnje kažejo, da proizvajalci vse pre¬ večkrat poenostavljajo stvari in posreduje¬ jo napačne podatke o barvah, pa tudi o kamuflažni shemi in oznakah letal. Fotografija letala je sicer oprijemljiv vir informacij, hkrati pa je precej neuporab¬ na za točno določitev barve, saj je odvis¬ na od vrste filma, kakovosti razvijanja, nastavitve filtrov v postopku razvijanja in tudi od kakovosti posnetka. Če boste torej na letalski razstavi srečali zagrizenega letalskega in make- tarskega navdušenca z vzorčnikom barv FS v levi in nožičkom za strganje origi¬ nalnih barvnih vzorcev v desni roki, potem boste srečali "ta pravega". Italeri je za leto 1994 pripravil enega bogatejših proizvodnih programov. Med novostmi najdemo tudi nekaj maket ruskega porekla, ki jih je izdelala firma Zvezaa. Živimo pač v času medsebojne izmenjave kalupov, zato le preverite, kaj je v škatlah. Letošnji program prinaša precej novosti za ljubitelje maket nemške Luftwaffe. Pri Metronic Kometu, d.o.o. so nam v oceno obljubili vse letošnje no¬ vosti. Družina Junkersovih bombnikov in lovcev Pred tremi leti je Italeri pripravil maketo bombnika junkers Ju-88 A-4 (Italeri 01 8), ki je prijetno presenetila ljubitelje maket letal nemške Luftvvaffe. Po stari Revellovi maketi s povsem zgrešenim trupom in nekoliko boljši Airfixovi maketi je Italeri naposled ponudil zadovoljivo maketo. Leto kasneje je ista firma pripravila še jurišno izpeljanko junkers Ju-88 C-6 (Italeri 022), letošnjo ponudbo pa je zaokrožila s torpednim letalom junkers Ju- 88 A-4/A-1 7 (Italeri 038). Osnovni deli v vseh treh škatlah so enaki. Vsi junkersi imajo dvignjene detajle, kar pride prav tistim, ki želijo popraviti napačno panelizacijo na površini makete tako, da vse detajle preprosto obrusijo in vgravirajo nove. Trup letala ni povsem natančna ponazoritev pravega letala, vendar mu z izjemo 4 mm prekratkega nosu in poenostavljene panelizacije ni mogoče očitati večjih napak. Junkers Ju-88 A-4 je od svojega pred¬ hodnika, izpeljanke A-5, podedoval ne¬ koliko podaljšana krila. Čeprav razpefi- na kril merilu sicer odgovarja, so na kon¬ cih kril krmilne površine za 5 mm pre¬ dolge. Odklanjanje zakrile bo terjalo do¬ graditev posebnih loput, ki so zapolnile vrzel med krilom in zakrilci. Nosilci motorskih gondol so nekoliko preozki, vendar te napake ni mogoče zlahka odpraviti, zato pa lahko izvrtate tri vstop- nike za zrak v hladilni mreži. Notranjost kabine je presenetljivo de- tajlirana, posebno odliko makete pa po¬ menijo deli podvozja, nosilcev oboro¬ žitve in zračne zavore. Maketi torpedne¬ Italeriiev junkers Ju-88 A-4 v privlačni ne¬ navadni kamuflaži ga bombnika so dodani deli za dve tor¬ pedi in oplato, ki na trupu letala prekriva vodila. Izpeljanka A-17 se je razlikovala od A-4 (tropske) le po opuščeni trebušni gondoli. Junkers Ju-88 C-6 je bil nočni lovec, ki so ga na ruski fronti uporabljali kot jurišno letalo. Stekleno kupolo v nosu je nadomestila kovinska opiata, ki je skrila različno strojnično in topovsko obo¬ rožitev. Na nekaterih letalih so odstranili tudi trebušno gondolo. Novost v letošnji ponudbi je torpedna izpe¬ ljanka junkers Ju-88 A-17. Za vsako od izpeljank so pri Italeriju izbrali zanimive kamuflažne sheme in oznake. Pri vseh maketah nemških letal manjkajo svastike (kljukasti križi), ki jih boste morali poiskati na komercialnih kompletih nalepk. Nosilni film na nalep¬ kah je nesvetleč, vendar tanek. Italeri se v navedbah podatkov o barvah opira na Testorsovo barvno lestvico in žal ne nava¬ ja oznake RLM za originalne nemške barve, kar bi omogočilo tudi nepoznaval¬ cem nemškega letalstva uporabo barv ostalih proizvajalcev. 12 • TIM 1 • september 1994 MAKETARSTVO Italeri je s svojimi kakovostnimi maketa¬ mi junkersov Ju-88 zapolnil vrzel, ki je dolgo zevala v ponudbi maket nemških letal, vam pa se ponuja priložnost, da zapolnite vrzeli v vaši zbirki. Messerschmitt Bf-110 G4/R3 (Italeri 039) Dvomotorni lovec - "rušilec", ki je kral¬ jeval na nebu Poljske in skandinavskih držav, je v Bitki za Britanijo doživel prvi veliki poraz. Kot lovsko letalo je sam potreboval zaščito enosedežnih lovcev. Messerschmittu Bf-110 so zato poiskali druge naloge, med katerimi se je najbo¬ lje odrezal kot nočni lovec, opremljen z različnimi radarji. Bf-110 G-4/R3 je oznaka za eno zadnjih izpeljank tega slavnega lovca. V oznaki se skrivajo kra¬ tice za dodatno opremo, ki jo je bilo mogoče vgraditi kar na letališčih, in ki je nemškim letalom omogočala prilagodlji¬ vost. Bf-110 G-4/R3 je bil nočni lovec, opremljen s Telefunknovim . radarjem Fu220 lichtenstein SN-2c in oborožen z 30 mm topovi Mk 108. Nočni lovec messerschmitt Bf-109 G-4/R3 je v zadnjih dveh letih 2. svetovne vojne pobiral krvavi davek med britanskimi bombniki. Italerijeva maketa je dober izdelek. Za to firmo značilna reliefna panelizacija je izjemno tanka in zadovoljivih oblik. Pi¬ lotska kabina je detajlirana, le zasteklitev ne omogoča pretiranega vpogleda v no¬ tranjost makete, pa še nepravilnih oblik je, saj je natančen posnetek kabine letala Bf-110 F in ne Bf-110 G. To nakazuje možnost, da bo Italeri v prihodnjih letih izdal še zgodnejše izpeljanke tega lovca. Pet sestavnih delov omogoča graditev makete z odprto pilotsko kabino. Vsi značilni deli izpeljanke Bf-1 10 G-4 so v ta namen strnjeni na enem plas¬ tičnem nosilcu. Tudi motorske gondole za motorje daimler benz DF 605 z značilni¬ mi izboklinami so narejene tako, da je treba te obline nalepiti kot posebne ses¬ tavne dele. Stožci propelerjev so prekrat¬ ki, zato je treba ob stičišču z gondolo nalepiti kos plastike. Vsi manjši površinski detajli so narejeni odlično; pozabili niso niti na povečano smerno krmilo pri Bf- 1 10 G-4. Kabina je reliefno detajlirana, toda žal z namišljeno radarsko opremo. Nalepke na Italerijevem klasično ne- svetlečem nosilnem filmu ponujajo gra¬ ditev treh različnih letal iz 5. in 1. nočne lovske skupine (NJ.G.5/II, NJ.G.l/ll in NJ.G.l). Eno od letal ima poleg radarja FuG 220 (SN-2c) še radar FuG 21 2. Ce vam Italerijeve oznake ne bodo všeč, je za lovce Bf-1 10 naprodaj precej komer¬ cialnih kompletov nalepk različnih proiz¬ vajalcev. Po stari Frogovi maketi Bf-1 10 G, ki jo je pred leti povzel v svojem pro¬ gramu tudi Revell, je Italerijeva maketa nadvse dobrodošla novost. Grumman A-6E intruder (Italeri 041) Mornariški bombnik grumman A-6E intruder za natančne napade v vseh vre¬ menskih okoliščinah je sklepna izpeljan¬ ka letala, ki se je leta 1 963 prvič vključi¬ lo v boje nad Vietnamom. Pri Italeriju so morali za uspešen tržni nastop ob odlični seriji Fujimijevih intruderjev in ob nekoliko popravljenih Hasegavvinih maketah poleg ugodne cene ponuditi še nekaj več. To je odlično narejeno pregibno krilo, ki ga željno pričakujejo graditelji mornariških Posebnost Italerijevega intruderja so pregibna krila nenavadne vgravirane linije. dioram. Italeri omogoča izkušenim ma- ketarjem dograditev pregibnih sklopov, podvozja in kabine. Zasteklitev kabine je pravilno oblikovana in deljena, le detajli v kabini so nekoliko skromni, kar še pose¬ bej velja za katapultne sedeže. Podvozje in oborožitev z nosilci so izvrstni. Presenetljiva novost je vgravirana pane¬ lizacija, kar je za Italerijeve makete precej¬ šen korak k večji kakovosti. Tudi mere makete so sprejemljive. Nalepke za letalo iz eskadrilje VA-36 "Roadrunners" z leta¬ lonosilke T. Roosevelt in eskadrilje VMA- 332 "Moonlighters" ameriških marincev so natisnjene na tankem, nesvetlečem filmu, ki pa ga Italeri počasi opušča. Ker gre za ameriško letalo, z identi¬ fikacijo barv ne bo težav, saj so navede¬ ne s pravimi imeni, navedbo številk FS in Testorsovih barv. Maketa intruderja A-6E je letošnji najbolj kakovosten Italerijev izdelek, ki vam ga toplo priporočamo. Uvoznik in večji distributer Italerijevih maket, firma Metronic Komet, d.o.o. iz Trbovelj, vam opisane makete pošlje tudi po povzetju na dom. Mitja Maruško Tehnična pisava drugače Zaradi možnosti uporabe različnih vrst pisav s pomočjo računalnika tehnična pisava počasi izgublja svoj pomen. Malokdo se še trudi z njo - bodisi ročno ali s pomočjo šablone, pa vendar naj bi jo otroci spoznali pri tehničnem pouku. Na kakšen način? Ena od možnosti je, da se učenci v 6. ali 7. razredu seznani¬ jo z načinom konstruiranja črk in jih izde¬ lajo iz lesa. S tem pridobivajo občutek za oblikovanje in estetiko ter urijo spretnost in točnost. Najbolje je, da mrežo narišemo neposredno na 1-2 cm debelo desko. Ker je razmerje med debelino črt in višino črke 1 : 7, bomo razdaljo med črtami v mreži dobili tako, da bomo izbrano viši¬ no črk delili s 7. Za velike črke potrebuje¬ mo 7 vodoravnih vrstic, poševne črte pa so pod kotom 75°. Črki iz orehovine v različnih odtenkih Izbrane črke narišemo v mrežo in jih zaradi lažje izdelave rahlo potemnimo s svinčnikom. Črke izžagamo čim bolj na¬ tančno, da jih kasneje ni treba preveč popravljati s pilo. Površine črk na koncu obdelamo z grobim in finim brusnim papirjem. Če je le mogoče, uporabimo orehov les. Dokončno ga obdelamo s puškarskim oljem in zgladimo z vodo- brusnim papirjem. Ko se črke posušijo, postopek nekajkrat ponovimo in tako dobimo naraven videz lesa ter odlično zaščito. Ostale vrste lesa zaščitimo z industrijskimi premazi v različnih barvah in odtenkih. Boris Kozinc TIM 1 • september 1994 • 13 MAKETARSTVO Maketa male železnice Oblikovanje površja makete (4. del) Bralcem, ki imajo revijo TIM pred seboj prvič, že kar takoj na začetku povejmo, da so sestavki o mali železnici in izdelavi makete začeli izhajati v naši reviji aprila 1993, torej v 8. številki letnika 1992/93. Na začetku sem predstavil razne sisteme modelov male železnice in njene značil¬ nosti, nato pa postopoma opisoval izde¬ lavo makete. Tako smo v zadnji dvojni številki prišli do sklepnega oblikovanja površja makete, posejali smo travo in posadili drevesa in naš izdelek je že zelo podoben resnični pokrajini. Na koncu sem napisal, da moramo izdelati in po¬ staviti še mostove ter hišice in popestriti maketo s človeškimi figuricami, modelčki avtomobilov in številnimi drobnjarijami. Vsa objavljena nadaljevanja, opremljena številnimi risbami in slikami, so koristen pripomoček za vsakogar, ki se želi lotiti postavitve svoje makete male železnice. Omenim naj še, da bo po vsej verjetnosti še letos Tehniška založba Slovenije, pri kateri izhaja tudi revija TIM, izdala pri¬ ročnik o mali železnici, ki bo še bolj podrobno in z mnogimi slikami pomagal mladim maketarjem. Mostovi Kadar je proga speljana prek doline, reke in ceste ali ko mora cesta prek že¬ lezniške proge, je treba zgraditi most. Tudi most je prometni objekt, ki popestri videz makete. Spet pa moramo upošte¬ vati velikost makete: na manjši maketi bo lahko le majhen most prek potoka ali ces¬ te, na večji pa daljši, ki bo med prečkan¬ jem doline med njima povezoval pobočji dveh gričev. Nekaj lepih železniških mostov lahko vidimo na progi med Borovnico in Verdom, še več pa na progi od Jesenic do Nove Gorice. V naselju lahko krajši železniški nadvoz prečka cesto. Lično izdelane plastične ali ploče¬ vinaste mostove lahko kupimo, več vese¬ lja pa bomo imeli, če jih naredimo sami. Poleg tega lahko izdelamo še veliko različnih oblik. Najprej si oglejmo izdela¬ vo "zidanega" mostu, kakršna sta npr. pri Borovnici ali pri Solkanu. Prvi ima vrsto obokov, drugi pa se v enem loku drzno pne prek doline. Za tako ali dru¬ gačno obliko vzamemo za enotirno pro¬ go 5 cm debelo ploščo stiropora. Na lep¬ enko točno narišemo obliko mostu, ki jo izrežemo in dobimo neke vrste "kroj", ki ga položimo na stiropor ter pritrdimo z nekaj žeblji, da se ne bo premikal. Nato vzamemo električno "žagico" za stiropor in ob robovih lepenke natančno izža- gamo obliko mostu. Take žagice, ki jih priključimo na napetost 1 2 V, se dobi pri nas, pa tudi v domači delavnici je ni težko izdelati. Dobili smo "surov" most, ki ga moramo še "obleči", da bo videti kot iz kamnitih blokov. Najceneje je, če ga pobarvamo s tempera barvami. Vzamemo svetlo sivo, kakršen je naš apnenec, nato pa kap¬ nemo na deščico malo rjave, rumene in zelene ter vsaki dodamo toliko bele, da dobimo svetle odtenke. S temi barvami nanesemo na steno mostu kake 4x4 mm velike lise, ki bodo dajale videz kamenja različnih barv. Se lepše bo, če na surov most nalepimo folijo iz papirja ali plas¬ tično samolepilno folijo, ki ponazarja zid iz obdelanega oziroma neobdelanega kamna ali iz opeke. Na zadnjo stran foli¬ je narišemo obliko mostu, jo izrežemo in prilepimo na stiropor. Odrezati moramo še ustrezne kose, ki jih prilepimo s spod¬ nje strani pod oboke. Na mestih, kjer se robovi stene in obokov stikajo, ne sme biti špranj. Za silo jih lahko zapolnimo z Moltofilom in pobarvamo, lepše pa bo, če izrežemo iz folije 3 mm širok obod oboka in ga nalepimo na steno. Most iz železnih profilov navadno ne dovoljuje velikega razpona in se zato samo v enem loku pne z enega brega na drugega. Imeti mora močno nosilno kon¬ strukcijo, ki je lahko nad nivojem proge ali pa pod njim. Lahko je preproste škat¬ laste oblike ali pa v obliki loka, ki omo¬ goča večje razpone. Risbe kažejo nekaj primerov železnih mostov, ki, pa so seve¬ da iz plastičnih profilov. Če se bomo odločili za "železni" most, je lažja in manj zahtevna izdelava zgornje nosilne konstrukcije, ki je obenem ograja mostu. Če bi hoteli izdelati most iz kovinske žice in trakov, bi imeli ogromno dela, ki mu ne bi bili kos - pomislimo samo na spajkan- je vseh delov med seboj - zato bomo most raje naredili iz plastičnih palic in profilov. V tujini je mogoče razmeroma poceni kupiti zavojček z različno obliko¬ vanimi profili iz sive plastike (polistirola). Videti so kot resnični železni profili. Na razpolago so prerezi v obliki črk T, I, L, U in kvadrata ter kroga. Narediti moramo Zidane mostove navadno gradijo v primerih širših razponov prek dolin. Zgornji z več pod¬ porniki je bolj pogost, redkeje pa bomo videli spodnjega v enem samem loku. Eden najlepših zidanih mostov pri nas stoji v Solkanu pri Novi Gorici. Prek Soče se pne v enem samem loku. Iz stiropora doma narejen daljši most, ki se v loku vije nad mestom. Izdelek žal ni prav lep, saj so stene mostu surove in neobdelane. Most, ki smo ga naredili iz plošče stiropora, moramo še "obleči", pobarvati in nakazati strukturo. Levo je most iz opeke, na sredini most iz betonskih blokov, na desni pa most iz različno velikih kamnitih blokov. 14 • TIM 1 • september 1994 MAKETARSTVO Ko delamo loke pri mostovih ali podvozih, moramo lok oblikovati posebej, kot kaže desna slika. Izdelek na levi ni ustrezen. Zidan most, ki ga kupimo, je vsekakor lepši. Izdelan je iz plastičnega materiala. Most tovarne VOLLMER, ki spominja na solka¬ nskega, stane kar okoli 35 DEM. Primer železnega mostu z nosilno konstrukcijo nad nivojem proge. Ta je v obliki loka in je primerna tudi za nekoliko večje razpone. Preprosta izvedba zgornje konstrukcije za manjše razpone. Tak most lahko naredimo tudi sami iz plastičnih profilov. Preprosta oblika spodnje nosilne konstrukcije iz plastičnih ali lesenih profilov, ki tudi ni zahtevna za izdelavo. Lepši na pogled in zahtevnejši za izdelavo je most, ki ima spodnjo nosilno konstrukcijo v obliki loka. Tovarne, ki izdelujejo mostove, ponujajo tudi plastične podporne stebre različnih oblik in višin. Doma narejen most z ločno spodnjo konstruk¬ cijo iz kupljenih plastičnih profilov Plastični profili različnih oblik in debelin omogočajo poleg mostov tudi izdelavo vrste drugih podrobnosti na maketi. seveda dve popolnoma enaki stranici in ju pritrditi na nosilno ploščo mostu. Najprej narišemo na papir natančno ski¬ co stranice z vsemi pokončnimi, prečnimi in diagonalnimi vezmi. Po merah s skice izrežemo ustrezne plastične profile, zgo¬ raj in spodaj močnejše, na sredini pa take z manjšim prerezom. Sledi lepljenje delov s posebnim lepilom za polistirol. Lepimo tako, da odrezane delčke pola¬ gamo na ustrezna mesta na skici in lepi¬ mo kos za kosom. Preden prilepimo naslednji kos, moramo počakati, da se prejšnji zlepek dobro posuši. To lahko traja 5 ali več minut, zato bomo tak most delali dolgo časa in še zelo pazljivi moramo biti pri sestavljanju. Če bo to za koga za začetek morda nekoliko preveč zahtevna naloga, naj se je raje loti kdaj kasneje, ko bo predeloval maketo. Ko sta stranici zlepljeni, ju moramo pritrditi na vsako stran mostu. Ker je mostna plošča lesena, konstrukcija pa plastična, je najbolje uporabiti dvokom- ponentno epoksidno lepilo. Za čas vezave, ki traja pri raznih izdelkih od petih minut do 1 2 ur, pa moramo stranici začasno pritrditi s samolepilnim trakom. Seveda delamo to šele takrat, ko smo most že pritrdili na oba nosilna dela (tak most na sredini nima podpornikov) in pritrdili tudi tir. Če ima most nosilno konstrukcijo spo¬ daj, moramo narediti še ograjo. Kupimo lahko lične plastične raznovrstne ograje, prav lahko pa jo izdelamo tudi sami. Na vsaka dva centimetra še pred pritrditvijo konstrukcije zabijemo v ploščico žeblji¬ čke, ki naj 8 mm gledajo iz plošče. Tanko bakreno žico (najbolje iz debelejše elek¬ trične pletenice) navijamo z vrha žebljič¬ ka do dna drugega in nato na vrh tretje¬ ga. Ko smo prišli do konca, gremo z na¬ vijanjem nazaj, tako da se med vsakima žebljičkoma žici križata. Naposled navi¬ jemo še žico vodoravno med vrhovi žebljičkov. Ker železniški most tako ali tako ni namenjen pešcem, ne potrebuje močne ograje. Bolj preprosto konstrukcijo lahko zlepi¬ mo tudi iz lesenih profilov, npr. vžigalic ali drugih primernih koščkov. Risba kaže primer takega mostu. Izdelava cestnih mostov je preprostej¬ ša, še posebno, če gre za mostiček, ki prečka ozek potok. Za nosilno ploskev za cestišče uporabimo 3 mm debelo vezano ploščo, ki jo pritrdimo na oba nosilca na vsaki strani potoka. Pobarvamo jo v barvi cestišča in naredimo ograjo. Ta mora biti tu bolj trdna, da se lahko pešec brez ne¬ varnosti nasloni nanjo. Najboljše so kup¬ ljene plastične ograjice, naredimo pa jih lahko tudi iz lepenke ali kako drugače. Tu pride do izraza iznajdljivost modelarja. Če želimo narediti nekoliko daljši most, ki bo iz mesta prek železnice vodil cesto na grič, bomo najprej iz vezane plošče izžagali 7 cm širok trqk, ki se bo sprva TIM 1 • september 1994 • 15 RADIJSKO VODENJE 2x2 LUOfi Če nimamo plastičnih profilov, lahko tak most naredimo tudi iz lesenih paličic, vžigalic ali podobnega. Za lepljenje, ki je nekoliko zahtevnejše, je najbolje uporabiti dvokompo- nentno epoksidno lepilo. Mere na skici so podane v milimetrih. dvigal po nasipu, potem pa kot most do griča. Tak most bo imel na vsakih 6 cm podpornik s prerezom 1 x 7 cm ali dva vzporedna podpornika s prerezom 1 x 2 cm. Najbolj zanesljivo bo, če ju naredi¬ mo iz lesene letvice in prebarvamo ali preoblečemo, kot je opisano pri zidanem železniškem mostu. Če bo cesta na vrhu izginila v predor, moramo v pobočje izrezati odprtino v obliki kakih 5 cm vi¬ soke narobe obrnjene črke U, široke kot cestišče. Če bo predor obrnjen tako, da se vanj vidi, mora biti vsaj kakih 10 cm dolg; stene moramo pobarvati zelo v tem- no sivo, zadnjih 5 cm pa kar črno. Če je Ko je treba speljati progo prek ozkega poto¬ ka, lahko preluknjamo nasip ali postavimo pre¬ prost, kratek mostič. predor ob strani in se vanj ne vidi, je dovolj, da je dolg 4 cm in seveda pobar¬ van. Vhod v predor je obzidan, ob odpr¬ tini pa je še rob, katerega izdelavo sem opisal pri obokih zidanega mostu. Na ustreznem delu griča lahko med dvema pobočjema naredimo tudi kak centimeter široko visečo brv z ograjo iz žice, ki bo prav popestrila maketo. Vlado Zupan Motnj e ali prisluhnite modelarski radijski zvezi "Glej ga, zlomka! Spet imam nekoga na mojem kanalu", je pogost vzklik na modelarskem poligonu ali tekmovanju. Ko je z zvezo nekaj narobe, najprej pomislimo na koga drugega in šele nato na našo lastno malomarnost. Kako ugo¬ toviti, ali nas zares nekdo moti, ali pa imamo npr. slabo baterijo, morda nismo razvili ali priključili antene in še bi lahko naštevali napake. Motnje ali "motnje", to je sedaj vprašanje. Ideja Ali je mogoče poslušati signal, ki ga dobi sprejemnik? Tako bi lahko ugotovili, ali je to naš lastni oddajnik ali kak drug oziroma celo kak radioamater ali prenos¬ ni telefon. Večina boljših sprejemnikov ima na priključek za baterijo priključen tudi signal, ki sicer služi za uglaševanje sprejemnika v postopku proizvodnje in kasnejšo kontrolo. Tam bi se dalo dobiti ustrezen signal, ne da bi morali šariti po samem vezju sprejemnika. Narediti moramo torej dodatno vezje, ki bo ta sig¬ nal naredilo primeren za slušalko in nam tako omogočilo prisluhniti prenašanemu signalu. Hitro bomo lahko ugotovili, ali je na našem kanalu zares še nekdo drug, ali pa je naš lastni signal slab; tudi npr. pogonski motor lahko oddaja take mot¬ nje, da onemogoči sprejem. Risba 1: Vezalni načrt: en sam operacijski oja¬ čevalnik je dovolj Risba 2: Ploščica tiskanega vezja v merilu 1:1 je velika samo 8x12 mml Risba 3: Pogled na vezje s spodnje strani, SMD upori so označeni, kondenzatorja pa sta na drugi strani Vezje Kot smo že ugotovili, lahko izkoristimo dejstvo, da imajo skoraj vsi boljši spre¬ jemniki za daljinsko radijsko vodenje na 1 i DSC- priključek firme FUTABA/ROBBE; priključku za baterijo tudi izhod za NF signal. V nekaterih sprejemnikih FUTABA- ROBBE (FP-R128, FP-R139) je to tudi t. i. DSC-priključek. Tam signal "poberemo" in ga ojačanega vodimo na cenene slu¬ šalke, kakršne imajo npr. prenosni ka¬ setofoni. Vezavo sem narisal na risbi 1. Uporabil sem integrirano vezje LM 358 v preprosti vezavi in izkoristil le en operacijski ojačevalnik; napajanje jem¬ ljemo kar iz sprejemnika za radijsko vodenje. Na risbi sem skiciral priklju¬ čevanje na sistem FUTABA, sami pa ga priredite svojemu, če je le-ta drugačen. Vse skupaj naj bo čim manjše. Vezje lahko naredimo majhno s kombinacijo klasičnega vezja in SMD uporov; plošči¬ ca tiskanega vezja je v tem primeru lahko velika le 8 x 14 mm. V merilu 1 : 1 jo kaže risba 2, na povečani risbi 3 pa so vrisani tudi položaji SMD uporov ter priključki kabla in slušalk. Seznam elementov: R1 =8,2 k£2 (SMD) R2 = 1,2 kQ (SMD) R3 = 33 kQ (SMD) R4= 120 £2 (SMD) R4= 120 £2 (SMD) IC = LM 358 16 • TIM 1 • september 1994 RADIJSKO VODENJE Oba kondenzatorja naj bosta po velikosti čim manjša, njuna vrednost pa je lahko med 0,1 in 5 pF. Vse elemente sem kupil v trgovini HTE na Roški cesti v Ljubljani, originalni kabel za priključitev pa v Modelarskem centru na Ciril- Metodovem trgu 14. Spajkamo s spajkalnikom nizke moči in majhno konico, izdelano vezje pa potis¬ nemo v plastično črevo. Za integrirano vezje nisem predvidel lukenj; ploščica pride kar med nožiče vezja LM 358. Priključevanje Večina modelarjev ima npr. v letečem modelu vgrajeno napravo ves čas, in to vključno z baterijo. Tako ima na trupu tudi priključek za polnjenje, ki ga bomo lahko koristno uporabili. Čeprav dobite pri FUTABI in drugod tak (DSČ) priključek v izvedbi za montažo na trup, ga lahko seveda naredite tudi sami tako, da kom¬ binirate moški in ženski del priključka ser- vomehanizma ali pa podaljšek. Ce naj ima vsa stvar smisel, mora biti tak priključek kar najbolj dostopen. Kako se navadimo razlikovati signal od motenj? Povežimo ves sistem in poslušajmo naš lastni signal tedaj, ko deluje vse tako, kot mora. Podoben je brnenju; je čist, brez šumov in piskov. Ko izključimo oddajnik, moramo slišati šum, ki je tako značilen za FM način prenosa. Če slišimo kaj drugega, so to že lahko motnje. Če slišimo npr. lep signal, podoben našemu lastnemu, je to brez dvoma kak drug oddajnik za radijsko vodenje. Ta nam je najbolj nevaren! Piski, žvižgi in govorjenje pripadajo drugim oddajnikom, ki so zašli v naše frekvenčno področje. Ti sicer ne morejo dajati lažnih povelj, pač pa zmanjšujejo doseg naprave. Na zunaj se to pozna po tem, da začnejo servomehanizmi "godr¬ njati". Naredite lahko še preizkus, koliko motenj oddaja pogonski agregat - elek¬ tromotor ali motor z notranjim zgoreva¬ njem. Oddajnik brez antene oddaljimo npr. do 10 m, tj. toliko, da je zveza še dobra. Tako namreč simuliramo zvezo na večji oddaljenosti. Poženimo pogon¬ ski motor in prisluhnimo. Presenečeni bo¬ ste, kako lahko slabo blokiran pogon zmanjša doseg. Sklep Preizkus motenj ali čistosti mode¬ larskega kanala je prav tako dobrodošel, kot vsi drugi preizkusi pred startom, še posebno letečega modela. Naj vam pre¬ ide v navado, tako kot preizkus dosegal dr. Jan I. Lokovšek Modelarski triki FET-i se poslavljajo dr. Jan I. Lokovšek Marsikateri modelar si sam naredi re¬ gulator za pogonski elektromotor. FET- tranzistorji so se pocenili, v prodajo so rišle nove vrste in elektronika servome- anizmov je dostopna na vsakem koraku. Značilna vezava regulatorja je narisana na risbi 1. V tem preprostem in učinkovitem načrtu smo uporabili elektroniko servomehaniz- ma. Priključek je ostal, namesto poten¬ ciometra pa smo vezali trimerpotenciome- ter, s katerim nastavljamo točko vklopa. Na izhod za elektromotor smo vezali optični sklopnik in za njim seveda vrsto FET-ov; v shemi je narisan le eden. Stvar je cenena in imenitno deluje - razen če ne pride do nerodnosti. V primeru, da poz¬ abimo na blokiranje ali pa če zaradi tresl- Uporabimo dve diodi, ki ju vežemo med elektrodi D in G; prva je univerzal¬ na, druga pa Zenerjeva. Napetost te izberemo glede na delovno napetosti celotnega vezja, predvsem pa je odvisna od zmogljivosti FET-ov. Če imate FET-e za nizko napetost (npr. SMP 60N03-10L), so ti primerni le za regulator nižjih napetosti (npr. za 6-7 NiCd celic); takrat vzamemo Zenerjevo diodo za 1 8 V. Če pa imamo 50- ali 60-volfne FET-e (npr. BUZ 1 1 ali SMP 60N06), naj ima dioda napetost 33 V; regulator deluje takrat tudi na 1 2 NiCd celic in več. Kako ta zaščita deluje? V primeru, ko bi napetost presegla dovoljeno, začne Zenerjeva dioda prevajati, dvigne krmilno napetost (U gs ), t.j. odpre FET, in jajev odpade npr. dioda BYF (504), ki služi za odpravljanje motenj, napetostni preboj uniči vsaj enega od FET-ov! Izboljšava Skupino močnostnih FET-ov zaščitimo z dodatkom, ki sem ga narisal na risbi 2. Uj s se zato zniža. Napetost naraste namreč le takrat, ko je FET zaprt. Po¬ dobne tehnične rešitve so sedaj vgrajene v skoraj vse novejše regulatorje, pred¬ vsem pa v tiste, katerih FET-i delujejo na meji napetostnih zmogljivosti. Priporo¬ čam vam, da tako predelate tudi starejše TIM-ove regulatorje. MLADI TEHNIK - NOVA TRGOVINA Z REMIKO modelarsko opremo BTC, Hala D, Letališka 3, Ljubljana tel.: 061/18-51 -668 Odprto: ob delavnikih od 9.00 do 19.00 ob sobotah od 9.00 do 13.00 TIM 1 • september 1994 • 25 ELEKTRONIKA Startna naprava za raketne modele Pravilnik FAI - predvsem zaradi varnosti - zelo natančno predpisuje po¬ stopke ob startu modelarske rakete; dovoljeno je le električno startanje po¬ gonskega motorja. Prav to omogoča, da nenehno nadzorujemo električni to¬ kokrog vžigalne naprave ter vžgemo motor s povsem varne razdalje. Pi¬ rotehnična vžigalna vrvica ima sicer nekaj dobrih lastnosti, toda v hipu, ko jo prižgemo, izgubimo nadzor nad doga¬ janjem. Že majhna nepazljivost z od¬ prtim ognjem, s katerim prižgemo vrvico, iahko sproži verižno dogajanje, ki nas zadrži v neposredni bližini izstrelilne rampe - in nesreča je tu. Modelarski raketni motor je miniaturni reakcijski motor na trdo gorivo. Sestavljajo ga šoba, zgorevalna komora, gorivo, zmes za označevanje leta in zakasnitev vžiga odbojnega polnjenja (traser) ter odbojno polnjenje (risba 1). Gorivo je največkrat črni smodnik, nove¬ jša goriva pa sestavljajo posebne mešan¬ ice anorganskih oksidantov in energetsko bogatih smol. V zgorevalno šobo motorja neposredno pred startom rakete vstavimo električni vžigalnik, ki v danem trenutku sprosti dovolj toplotne energije za vžig pogonskega goriva. Srce vžigalnika je nekaj centimetrov ostro prepognjene grelne žice (cekas), ki je prevlečena s tanko plastjo vnetljive snovi. Ko priključimo vžigalnik na vir električne napetosti (navadno med 6 in 12 volti), grelna žica hipoma zažari do temperature, ki preseže 1000 °C, kar vname naneseno vnetljivo snov; nastane plamen, ki vžge gorivo v motor¬ ju. Velikost ogrevalnega električnega toka se praviloma giblje med 1 in 3 amperi. Plini, ki se sproščajo pri gorenju gori¬ va, imajo visoko temperaturo in zato zelo hitro iztekajo iz šobe. Masa in izstopna hitrost plinov po fizikalnih zakonih ust¬ varita silo, ki potiska raketo. Ostanek vži¬ galne naprave samodejno izpade ob samem startu. Toplotna vsebnost potisnih plinov je tolikšna, da lahko resno poško¬ dujejo vsakogar v neposredni bližini, zato je razumljivo, da se ob startu ^rakete umaknemo na varno razdaljo. Športni pravilnik predpisuje oddaljenost pet metrov. \ / Risba 1: Prerez modelarskega raketnega mo¬ torja: 1 - šoba, 2 - ohišje, 3 - gorivo, 4 - tra¬ ser, 5 - odbojno polnjenje (aktivira padalo za pristanek), 6 - vžigalnik; možno električno napravo neprimerno laže in enostavneje upravljati, kot pa ustrezno neelektrično nadomestilo. Varnost električnih rešitev zagotovimo s posebnimi (varnostnimi) stiki. Pričujoči prispevek opisuje elektronsko napravo za startanje modelarskih raket¬ nih motorjev. Vezje nenehno preverja vži- galni tokokrog. Kako pomembno je to, ve vsak raketni modelar, ki je že imel težave z vžigom motorja in ga je pri iskanju in odpravljanju napake prehitel znak za konec turnusa. Po pritisku na startno tipko naprava oddaja enakomerno ponavlja¬ joče se piske, ki postanejo pogostejši 10 sekund pred vžigom motorja. Odštevalni čas lahko praktično poljubno nastavimo. V vsakem trenutku lahko odštevanje pre¬ kinemo. Naprava je prenosna, vgrajen ima lasten napajalni vir energije, vendar pa tudi možnost zunanjega napajanja. (Startno napravo je mogoče uporabiti tu¬ di za sočasen start več motorjev.) Opis delovanja vezja Shemo startne naprave vidimo na risbi 2. Logično vezje sloni na treh monosta- Risba 2: Shema startne naprave ■s* ■—TL. TU t-> UJ/5 (,po£asi> Ul/9 (hitro) ue/S tvžig> JUT n n n n n n n ug/, c p«*> Risba 3: Diagram signalnih potekov Seveda pa tudi električno vžiganje pogonskega goriva skriva nevarnosti. Elektrike neposredno ne zaznavamo in električni tokokrog se sklene s svetlobno hitrostjo. Neodgovorno upravljanje z električno startno napravo je zato lahko prav tako nevarno kot pirotehnični postopek. Prednost je le v tem, da je bilnih vezjih in enem astabilnem multivi- bratorju, delno pa jih podpirata še releja, s katerima sicer krmilimo predvsem jako- točne tokokroge. Delovanje vezja lahko takoj razberemo z risbe 3, vendar si vez¬ je oglejmo še nekoliko bolj opisno. S pritiskom na tipko Til prevržemo monostabilno vezje 1U1. Časovna kon¬ stanta (R1 + Pl + P2) C2 določa dolžino periode, ko je vezje vzbujeno; to je hkrati tudi čas, ki teče od začetka odštevanja pa vse do 10 sekund pred vžigom raket¬ nega motorja. Zeleno vrednost RC (čas) nastavimo s potenciometrom Pl. Njego¬ vo skalo umerimo na dejanske vrednosti. Pri umerjanju spodnje meje si pomagamo z nastavitvijo trimerpotenciometra P2. Prek upora RIO dobi vezje 2U2 pogoj za nihanje. Frekvenco določajo predvsem elementi RIO, Ril in C9. Signal U2/9 napaja piezo piskalnik, ki se oglaša v enakomernih intervalih, tokrat še v počas¬ nem tempu. 26 • TIM 1 • september 1994 ELEKTRONIKA Risba 4: Tiskano vezje s strani elementov Risba 5: Tiskano vezje s spodnje strani (spaj- kanje) Ko se perioda 1 Ul izteče (Ul/5 = 0 V), se vzbudi monostabilno vezje 2U1; pogoj za nihanje 2U2 tokrat posreduje R9. Ker velja približno R9 = R1 0 / 3, se frekvenca oglašanja piezo piskalnika Z poveča za trikrat, kar jasno nakazuje dramatičnost situacije: do izstrelitve ra¬ kete je le še deset sekund. To časovno obdobje določata R3-C3. Po izteku peri¬ ode vezja 2U1 se naposled prevrže še 1U2 in s tem pritegne kotvo releja A. Izbrana časovna konstanta R5-C5 določa približno 3-sekundno periodo. To je več kot dovolj za zagon vseh vrst mode¬ larskih raketnih motorjev. S tem, da vključimo vžigalno napetost le za kratek čas, močno zmanjšamo nevarnost krat¬ kega stika. Do tega prav hitro pride te¬ daj, ko odstranjujemo zgoreli vžigalnik in pripravljamo vse potrebno za naslednjo izstrelitev. Pred nenadejanim kratkim sti¬ kom vezje varuje standardna avtomatska varovalka VI. Vezava R4-C4 poskrbi za zanesljivo resetiranje integriranih vezij ob vklopu napajanja. Vključimo jo s sti¬ kalom Sl. V primeru, ko priključimo zunanje napajanje, pritegne rele C, ki s svojim kontaktom cl avtomatsko izklopi notran¬ ji NiCd akumulatorček ter poskrbi, da zunanji vir napetosti priključi kot napa¬ jalni vir startne naprave. Dioda D3 gori ves čas, ko je vezje pod napajanjem, medtem ko dioda D2 sveti le, ko je tokokrog prek vžigalnika sklenjen. Me¬ rilni tok - namerili bi okoli 10 mA - še zdaleč ne zadošča za vžig motorja, omogoča pa jasen nadzor nad tokokro¬ gom. Tako lahko že zelo zgodaj odkri¬ jemo napako, zaradi katere raketa ne bi poletela. Zaradi visoke cene NiCd akumulatorjev lahko neodvisno delovan¬ je popolnoma opustimo. Tedaj izpusti¬ mo tudi rele C in povezave ustrezno priredimo. Izdelava naprave Tiskano vezje z merami 92 x 99 mm izdelamo po risbah 4, 5 in 6. Prvi pogoj je, da uspemo zbrati standardne ele¬ mente, v nasprotnem primeru pa moramo ploščico ustrezno prilagoditi. Predlog je sicer okviren (tisk revije na žalost ne ustreza Zahtevam tehnologije za izdela¬ vo tiskanih vezij), vendar vseeno popol¬ noma uporaben. Predlagam vam le, da vrsto povezav izvlečete bolj "zračno". Računalniški program, ki sem ga upora¬ bil za risanje, namreč brez potrebe stiska povezave drugo poleg druge. To po¬ manjkljivost je sicer mogoče ročno popra¬ viti, toda zaradi časovne stiske mi to ni Tispelo storiti. Že tako sem samo za risan¬ je sheme oziroma vnašanje podatkov in popravljanje napak porabil več kot 5 ur. (Računalniška datoteka HW2 je dostop¬ na vsakomur: dovolj je, da pokliče ured¬ ništvo revije TIM.) Sestavljeno vezje pritrdimo v ohišje, ki ga naredimo iz 1 mm debele aluminijaste pločevine, uporabimo pa lahko tudi kup¬ ljeno ohišje iz ABS plastike. Nekoliko moramo biti pazljivi le pri vrtanju lukenj za svetleči diodi, os potenciometra, stika¬ lo, varovalko, tipko, piskač, priključke (konektorje) ter za tiskano vezje in NiCd akumulator. Za lažje razporejanje, pritr¬ jevanje in povezovanje omenjenih ele¬ mentov si pomagamo z risbo 7. Relejske kontaktne tokokroge poveže¬ mo z 2,5 mm 2 debelo žico. Žice nato spnemo v snope, pri čemer signalne in TIM 1 • september 1994 • 27 ELEKTRONIKA Risba 6: Razporeditev elementov na ploščici tiskanega vezja močnostne (relejske) tokokroge ločimo. Povezovanje moramo opraviti tako, da ohišje na koncu brez težav zapremo. Najbolje je, da na tiskano vezje prispaj- kamo žico, ki jo nameravamo povezati z elementom na ohišju. Ploščico tiskanega vezja nato položimo v tisto polovico ohiš¬ ja, kjer bo kasneje pritrjena. Ko pri¬ maknemo drugo polovico ohišja (čelno ploščo), naj bo presledek širok približno 1 cm. Tedaj odmerimo dolžino vezne žice in jo prispajkamo. Vse skupaj pono¬ vimo še za preostale povezave, vendar ves čas pazimo, kako bomo posamezne žice na koncu združili v snope, ki jih povežemo s plastičnimi objemkami. NiCd akumulator priključimo nadvse previdno in še pri nevstavljenih integri¬ ranih vezjih. Varnostni pravilnik zahteva vgradnjo posebnega stikala za nujen izklop (Sl) oziroma prekinitev odštevanja. V ta namen uporabimo posebno "gobasto" stikalo, ki ga uporabljajo pri industrijskih napravah za nujen izklop. Značilno za ta stikala je, da nanje pritiskamo podobno kot na tipke, za izklop pa zadostuje že rahel dotik. Stikalo znova vključimo, ko izvlečemo gumb. Nekaj takih stikal za nujen izklop lahko razporedimo v bližini raketnega izstrelišča in jih povežemo s startno napravo. Tako lahko v primeru nevarnosti odštevanje prekinemo z več mest. Na risbi 7 je ta možnost dodatnih stikal Sl narisano črtkano. Če nameravamo izdelati ohišje iz alu¬ minijaste pločevine, potem ga moramo tudi ustrezno zaščititi oziroma prebarvati. Profesionalni videz dosežemo z naravno eloksacijo. Za minimalne stroške nam to opravijo v vsaki galvanski delavnici (na¬ slovi so v telefonskem imeniku). Napise vgraviramo (delo zaupamo graverjuj ali pa uporabimo znake letraset. Integrirani vezji LM 556 vstavimo v podnožji šele, ko preverimo polariteto napajalne napetosti. Sedaj lahko preiz¬ kusimo tudi delovanje naprave. Vključi¬ mo stikalo Sl in pritisnemo na tipko Til (START). Piskalnik se začne oglašati s kratkimi piski, katerih frekvenca se hipo¬ ma poveča 10 sekund pred pritegom releja oziroma startom rakete. Kotva rele¬ ja se prevrže za 3 sekunde. Relejski kon¬ takt uporabimo, kot rečeno, za vklop napajanja za vžigalnik raketnega motor¬ ja. Potenciometer Pl ima lahko tudi dru¬ gačno vrednost (2,2 MO, 4,7 MO ali celo 2 x 4,7 MO); sprememba bo opaz¬ na le v zgornji časovni skali. Nastavitev Os potenciometra Pl zavrtimo v položaj 20 s. Vključimo stikalo Sl in pri¬ tisnemo na tipko Til. S trimerpotencio- metrom P2 nastavimo izbrano odštevalno vrednost (20 s). Podobno meritev ponovi¬ mo pri polni upornosti Pl. Dobljeno vred- V A V AKU polnilnik Risba 7: Razporeditev krmilnih elementov in konektorjev nost uporabimo za umeritev skale, ker je zveza med kotom zasuka osi poten¬ ciometra in odštevalnim časom linearna. Sklepni preskus opravimo tako, da simuli¬ ramo izstrelitev rakete. Vžigalnik nado¬ mestimo z žarnico 12 V / 1 A. K ob¬ veznemu preskusu naprave sodi tudi kratkostični test. Preverimo še delovanje startne naprave z zunanjim napajanjem. Uporaba Popolnoma prazen NiCd akumulator polnimo (prek vhoda K10) z zunanjim usmernikom približno 12 ur. Na terenu 28 • TIM 1 • september 1994 ELEKTRONIKA Vsemirski zvok potem lahko računamo na več deset izstrelitev. Če bomo uporabljali zunanji (avtomobilski) akumulator, si moramo priskrbeti primeren napajalni kabel, ki ga priključimo v cigaretno priključno gnez¬ do. Izogibajmo se nezanesljivim priključ¬ kom s krokodilčki. Te na žalost radi upo¬ rabljamo tudi za priključitev na vžigalnik raketnega motorja. Čeprav so sicer pri¬ kladni, pa so povsem neprofesionalni in kot taki vir nenehnih nevšečnosti, od sla¬ bih stikov pa do uničujočih kratkih stikov. Čas bi bil za poenoten (standardiziran) vžigalnik s konektorjem. Jernej Bohm SEZNAM ELEMENTOV Upori (0,25 W/ 10%): R1 = 10 kCž R2 =12 kQ R3 = 680 kfi R4, R5 = 100 kQ R6= 100 Q/ 1 W R7, R8 = 1,2 kQ R9 = 82 kQ RIO = 220 kQ Ril =27 k£2 Pl = 10MQ, linearni potenciometer P2 = 1 MQ, trimerpotenciometer Kondenzatorji: C1 = 68 nF / 100 V (10 %), poliestrski C2 = 100 pF / 25 V (10 %), elektrolitski C3 = 10 uF / 25 V (10 %), elektrolitski CA, C9 = 10 |.F / 25 V (10 %), tantalski C5 = 2,7 (xF / 25 V (10 %), tantalski C6 = 330 pF / 25 V (10 %), tantalski C7, C8 = 100 uF / 100 V (10 %), poliestrski Polprevodniki: Dl = 1N4007 D2 = LED dioda, 0 4 mm (rdeča) D3 = LED dioda, 0 4 mm (zelena) D4, D5 = 1N4148 Ul = IM 556 U2 = IM 556 Ostali elementi: A = rele TRK 36/ 12 V (Iskra) B = NiCd akumulator 12 V / 1-5 Ah C = rele TRK 36 / 12 V (Iskra) Sl = gobasto varnostno stikalo (Synatec, Idrija) Til = tipka (START) VI = avtomatska varovalka L6A (Izlake) Z = piezo piskalnik PI3,5M (Gornik d.o.o.) AKU = zunanji Pb (avtomobilski akumulator (12 V/30 Ah) ohišje (glej besedilo!) priključno gnezdo za zunanje napajanje in vžigalnik motorja polnilna vtičnica KI = priključna sponka (potenciometer Pl) K2 = priključna sponka (vtičnica - vžigalnik) K3 = priključna sponka (tipka Til za start) K4 = priključna sponka (svetleča dioda D2) K5 = priključna sponka (stikalo Sl, varovalka V!) K6 = priključna sponka (svetleča dioda D3) K7 = priključna sponka (zunanji akumulator) K8 = priključna sponka (piskač Z) K9 = priključna sponka (NiCd akumulator) K10 = priključna sponka (NiCd polnilnik) Pogosto se srečujemo z različnimi elek¬ tronskimi igrami, ki temeljijo na zvočnih in vidnih učinkih. Pričarajo nam razne vojne v vesolju, ki si jih je zamislil proiz¬ vajalec. Z zelo enostavnim vezjem - RC oscilatorjem lahko posnemamo takšne zvoke. RC oscilator proizvaja tone nizkih frekvenc, ki jih lahko slišimo prek zvočni¬ ka. S pritiskom na tipko dobimo najvišji ton, ki ga lahko da vezje. Ko tipko spus¬ timo postaja ton vse nižji dokler popol¬ noma ne utihne. MONTAŽNA SHEMA Na višino tona vpliva upor R1 in kon¬ denzator Cl. Če enega izmed njiju za¬ menjamo (lahko tudi oba), se bo višina tona spremenila. Ce zamenjamo konden¬ zator C2, se spremeni čas nižanja tona. Poskusite izdelati eksperimentalno vez¬ je, ki bo dalo efekt po vaši izbiri. Za začetek uporabite upor R2 z vrednostjo približno 50 kQ, ostali gradniki naj bodo v navedenih mejah. Glede na to, da je zvok nenaraven, ga lahko uporabite za: - zvonec za kolo - zvonec v stanovanju ali - alarmno napravo lahko pa še za katero drugo zamisel. Vezje lahko vgradite v ustrezno ohišje, pri tem pa morate predvideti prostor za baterijo in tipkalo. ELEKTRIČNA SHEMA R1 VIDEZ TISKANEGA VEZJA NA BAKRENI STRANI Upori: R1 =2,2-20 kQ R2 = 330 - 820 kQ Kondenzatorji: Cl =3,3 -220 nF C2 = 220 nF - 5 pF Tranzistorji: Tl =BC 177 (PNP) T2 = BC 219 (NPN) Napajalna napetost: 3- 12 V Zv = 4-30 Q, 0,1 -2 W Članek je povzet po knjižici Marijana Bana Elektronika za začetnike, ki je v prevodu izšla pri Tehniški založbi Slovenije, d.d. Knjižica skuša na preprost način prib¬ ližati elektroniko vsem, ki jih privlači, pa ne vedo kje in kako začeti. V njej je zbranih vrsta preprostih vezij, s pomočjo katerih je mogoče izdelati zanimive in koristne naprave za zaba¬ vo ali resnejše namene. Knjižico lahko naročite pri Tehniški založbi Slovenije, d.d. Lepi pot 6, v Ljubljani, po ceni 420,00 SIT. Na¬ ročniki revije TIM imajo pri nakupu 20% popust. TIM 1 • september 1994 • 29 ELEKTRONIKA Temperaturno stikalo Temperaturni indikator, ki ga prikazuje risba 1, je zelo preprosta in koristna napravica. Vezje je namenjeno pred¬ vsem zaščiti izhodnih tranzistorjev kon¬ čnih stopenj NF-ojačevalnikov, uporabi- mo_pa ga lahko tudi za druge namene. Čeprav je poletja že konec, se nam kljub temu obeta še veliko vročih dni in našo napravico lahko uporabite npr. za samodejni vklop ventilatorja. Tempera¬ turni indikator ima svetlobni prikaz treh poljubnih temperaturnih nivojev (tri LED diode) in rele za vklop ventilatorja, sirene za alarm ali česa drugega. Senzor indikatorja je temperaturno odvisna Zenerjeva dioda LM 335 firme National Semiconductor, ki se ji napetost spremin¬ ja 10 mV / °C. Spreminjanje napetosti na senzorju "opazujeta" dva vzporedno vezana komparatorja (primerjalnika) napetosti IC1 in IC2 z različnima refe¬ renčnima napetostima. Izhoda kompara- torjev sta vključena v zaporedno vezavo treh LED diod s pripadajočimi upori za omejevanje električnega toka, kjer do¬ ločata, katera LED dioda naj sveti. Ko je napetost na senzorju nižja od obeh refe¬ renčnih napetosti, sta izhodna potenciala komparatorjev nizka. Pri tem teče elek¬ trični tok od pozitivnega pola napajanja skozi upor R6 in LED diodo D2 v izhod komparatorja A, ki je praktično na istem potencialu kot masa. LED dioda D2 sveti, ostali dve pa ne. Če se temperatura oko¬ lice poveča do te mere, da postane napetost na senzorju višja od referenčne napetosti komparatorja A, vendar nižja od komparatorja B, preide izhod kom¬ paratorja A na visok napetostni nivo, izhod komparatorja B pa ostane na nizkem napetostnem nivoju. Takrat sveti le LED dioda D3. Pozitivna napajalna napetost na izhodu komparatorja A ustavi električni tok skozi LED diodo D2 ter hkrati požene električni tok skozi LED diodo D3 in njen upor R7 v izhod kom¬ paratorja B, ki je "na masi". Z višanjem temperature se proporcionalno (po ravni črti) viša tudi napetost na senzorju, in ko ta preseže še drugo referenčno napetost, se razmere spet spremenijo. Sedaj sta oba izhoda komparatorjev na visokem napetostnem nivoju in električni tok lahko teče le z izhoda komparatorja B proti masi, kar prižge LED diodo D5. Visok potencial na izhodu komparatorja B hkrati pomeni tudi zadnji temperaturni prag, ki ga zazna naše vezje. Zato je vzporedno z LED diodo D5 vezan tudi tranzistor Tl, ki se sočasno z njo odpre in aktivira rele. Zenerjeva dioda D4 preprečuje odprtje tranzistorja Tl ko sveti LED dioda D3. Tok, ki takrat teče v izhod komparatorja B, na poti skozi integrirano vezje proti masi povzroči nizek padec napetosti, ki bi lahko zadostoval za odprtje tranzistorja ali pa vsaj za njego¬ vo nestabilno preklapljanje. Zenerjeva dioda pa dvigne napetostni nivo, ki je potreben za odprtje tranzistorja Tl, nad 6,2 V. Osnovno merilno območje vezja je od 20 do 100 °C. Temperaturne pragove, ki jih kažejo LED diode, nastavimo s poten¬ ciometroma Pl in P2, pri čemer merimo temperaturo z navadnim termometrom. Senzor in termometer začasno pritrdimo na približno 5 x 5 cm veliko ploščico 1 mm debele aluminijaste pločevine. Ploščico nato počasi segrevamo in ko ter¬ mometer pokaže temperaturo prvega nivoja, s trimerjem Pl nastavimo prvo re¬ ferenčno napetost (LED dioda D3 zasve¬ ti). Ploščo segrejemo še do drugega tem¬ peraturnega praga in s trimerjem P2 nas¬ tavimo tudi referenčno napetost kompara¬ torja B. Vezje za napajanje potrebuje napetost 1 2 V, za kar poskrbi preprost napajalnik z integriranim stabilizatorjem 7812. Na napajalne sponke vezja moramo priklju¬ čiti le usmerjeno napetost 12-16 V. Poraba vezja je razmeroma nizka, saj porabi le 20 mA oziroma okoli 50 mA, kadar je rele aktiviran. Omrežni trans¬ formator je lahko miniaturen, vendar pa naj kljub nizki porabi vendarle zagota¬ vlja tok vsaj 100 mA. Po reviji Elektor Electronics, dec. 93, priredil Miha Zorec Seznam elementov: Upori: R1 = 100 k£2 R2, R5 = 3,3 kQ R3, R4 = 1 kQ R6, R7, R8 = 680 Q R9 = 10 kfi Pl = 100 Q P2 = 500 Q Kondenzatorji: ci = l mF / 16V C2 = 220 pF / 16 V Polprevodniki: Dl = LM335 D2 = LED dioda (zelena) D3 = LED dioda (rumena) D4 = Zenerjeva dioda 6,2 V / 400 mW D5 = LED dioda (rdeča) D6 = 1N4148 Tl = BC 547 B IC1 = TL 074 IC2 =7812 Ostali material: Rele za 12 V 30 • TIM 1 • september 1994 Uvod Grafično okolje WINDOWS (po naše OKNA) je podjarmilo večino računal¬ niškega sveta. Mogoče se bo komu zdela ta trditev pretirana, vendar če bi zgodbo o prodoru Oken nekoliko začinili in ob¬ javili le pred desetimi leti, bi bila prav gotovo ocenjena kot najboljši futuristični triler svojega časa. Tudi današnje dni je prav grozljivo, s kakšno naglico drvi razvoj "trde in mehke" računalniške opre¬ me. Okna so se komaj otresla plenic in že služijo za podlago zahtevnim profesio¬ nalnim programom. Čeprav nihče zago¬ tovo ne ve, kako optimalno nastaviti delo¬ vanje samih Oken, kaj šele, ko se vanj naselijo raznovrstni uporabniški progra¬ mi s svojimi zahtevami. Izredna kon¬ kurenca in želja po prevladi je pospešila razvoj računalniške opreme do te mere, da so novi izdelki vedno manj dovršeni jn vsebujejo vedno več pomanjkljivosti. Se preden napake odpravijo, se pojavi na trgu že nova verzija izdelka - z novimi napakami in slabostmi. Navadno so neučakani kupci prvih verzij poskusni zajčki, ki odkrivajo napake. To pa še ne bi bilo tako hudo, če ne bi bili novi pro¬ grami iz verzije v verzijo bolj požrešni in zahtevni glede strojne opreme računalni¬ ka. Videti je, kot bi proizvajalci pro¬ gramov in proizvajalci strojne opreme skovali zaroto proti svojim odjemalcem. Čudno je, zakaj so nove verzije pro¬ gramov vedno počasnejše kot stare, pa čeprav z njimi opravljamo isto delo kot s starejšo verzijo programa. Marsikdo med nami bi z veseljem razvezal mošnjo za novo verzijo programa, ki bi bila hitrejša od predhodne, pa čeprav ne bi prinesla nobene novosti. Prihod takih izdelkov bi prav gotovo do temeljev stresel in zresnil svetovno računalniško industrijo. Dobro se še spominjam navdušenja, ko sem pisalni stroj zamenjal z računal¬ nikom. Takrat, davnega leta 1989, je bil to računalnik s procesorjem 286 frekvence 1 6 MHz, trdim diskom 40 Mb, grafično- kartico hercules in črnobelim monitorjem. Z DOS-om in urejevalnikom VVordStar na trdem disku sem veselo pisal članke za TIM in mislil, da nadalj¬ njih nekaj let ne bom potreboval ničesar več, vendar sem se zelo motil. Pisanje besedil je postalo pravi užitek. Kot za šalo sem popravljal tipkarske napake, prestavljal besede, stavke in celo od¬ stavke; poleg tega sem imel vedno vsa besedila pri roki. Ko je bilo treba narisati načrte, sem se tolažil, da za tako nezah¬ tevne risbe pač ne potrebujem računalni¬ ka. To je trajalo, dokler mi ni prijatelj "podtaknil" že ne vem kolikokrat prekopi¬ ranega programa za tehnično risanje, ki je spet povzročil preobrat pri izdelovanju člankov. Ni bilo več packanja s tušem in praskanja z britvico po pausu, risb pa je bilo več ter postale so lepše in podrobne¬ jše kot prej. In tako se je začela zgodba o jari kači in steklem polžu. Nove verzije pro¬ gramov so zahtevale nove računalniške komponente. Najprej je bil na seznamu dodatkov matematični koprocesor, kmalu za njim dodatni začasni spomin RAM (1 Mb) - in da bi bila mera polna, so takrat udarili še Windowsi; spet je bilo treba povečati RAM (najprej na 2 in nato na 4 Mb), prehod z DOS-ovih programov na programe za okolje Windows pa je zahteval tudi nov računalnik s procesor¬ jem 386 DX / 40 MHz, večjim trdim diskom in barvnim monitorjem. Zgodba se je nadaljevala: nove verzije pro¬ gramov so kaj hitro upočasnile računal¬ nik in stari procesor je zamenjal procesor 486 DX / 66 MHz, RAM se je moral razširiti na 8 Mb, nazadnje pa se je v ohišje naselil še dodaten, večji in hitrejši trdi disk. In kje je konec? Zal začnemo trezno premišljevati šele, ko v mošnji ni več prebite pare; takrat spoznamo, da večjega dela nakopičene računalniške navlake sploh ne potrebujemo. Kakor koli, Okna so vsekakor prinesla velik napredek pri delu z osebnim računal¬ nikom. Grafično okolje Windows Prodor okolja VVindovvs ni bil čisto nepričakovan. Grafična okolja so se v taki ali drugačni obliki že veliko prej razvijala na različnih računalniških sis¬ temih. Pri uvajanju osebnih računalnikov (PC) v delovna okolja je bilo namreč kaj kmalu jasno, da običajni uporabniki računalnikov potrebujejo programski vmesnik, ki bi kar najbolj poenostavil delo z računalnikom. Računalnik, ki naj bi bil v pomoč ter naj bi omogočal hitrej¬ še ter boljše delo, pa je bil sprva pravi bav-bav. Tudi različni tečaji niso pomagali. Upam si trditi, da je še danes veliko tajnic, ki "nikoli" niso slišale npr. za direktorije ali podobna čudesa... Kljub toliko opevani preprostosti okolja VVindovvs je za učinkovito delo treba poznati temeljno delovanje računalnika, čeprav mislim, da bo pri novejših sistemih odpadlo tudi to. Grafična okolja temeljijo namreč na slikovnem prikazu ukazov (ikonah). Če želimo pognati program ali izvesti ukaz, nam ni treba odtipkati ukaza z vsemi mogočimi parametri, temveč le poiščemo ustrezno ikono in "kliknemo" z miško. Enake ikone v vseh programih okolja Winc(,ows še dodatno poenostavijo delo. Način izbiranja uka¬ zov je v vseh programih enak; če poz¬ namo npr. program za pisanje besedil, lahko brez posebnih težav poženemo ri¬ sarski program, narišemo preprosto risbi¬ co in jo vnesemo med prej napisano be¬ sedilo. Vsekakor pa je za zahtevnejše delo treba prebrati priročnik. Skoraj ne dvomim, da imate na vašem računalniku instalirana Okna, in prav gotovo ste že brskali po njih. Kako delu¬ jejo? Ko v DOS-ovo ukazno vrstico natip¬ kate WIN, začne računalnik "mleti" kot iz uma. Po nekaj trenutkih se na ekranu prikaže naslovna sličica, računalnik pa še kar melje in melje; ko naslovnica na¬ posled izgine, po nekaj trenutkih teme na zaslonu zagledamo prvo okno z imenom Program Manager. Čeprav trgovci na ves glas poudarjajo, kako "prijazna" so Okna in njihovi programi do uporabnika, se ne zgodi nič prijaznega, pač pa se znajdemo v izredno zanimivem računal¬ niškem okolju. Po prvem navdušenju se vprašamo, kaj naj sploh počnemo z TIM 1 • september 1994 • 31 RAČUNALNIŠTVO Okni, saj so kljub nezahtevnemu progra¬ mu za pisanje in še bolj preprostemu programu za risanje le podlaga za ostale uporabniške programe, ki jih moramo dokupiti za resno delo. Za domačo rabo je lahko včasih povsem dovolj tudi to. Zakaj bi kupovali profesionalni urejeval¬ nik besedil, če le tu in tam napišemo kako vrstico. Program Manager Program Manager je prvo okno in nekakšen glavni menu Oken. Njegov videz je lahko zelo različen, saj ga lahko poljubno nastavimo. Eno najpogostejših oblik kaže risba 1. V okvirju Program Managerja so sličice ali ikone program¬ skih skupin (angl. program group). Če postavimo miško nad izbrano ikono, se ta po dvojnem "kliku" desne tipke odpre in pokaže svoje objekte. To so v večini primerov programi, ponekod pa tudi nove programske skupine. Lego in velikost odprte programske skupine lahko spremenimo, kar pride še posebno prav, če imamo hkrati odprtih več programskih skupin. Za premik programske skupine postavimo miškin kazalec nad polje z imenom skupine, pritisnemo in držimo levo tipko miške ter jo premaknemo. S premikanjem miške se premika tudi cela programska skupina; seveda le v mejah, ki jih določa okvir Program Managerja. Ko najdemo ustrezno lega, tipko na miški spustimo in programska skupina "pade" na izbrano mesto. Pri spreminjanju veli¬ kosti programske skupine miško prepros¬ to postavimo nad rob njenega okvirja, pri čemer se kazalec spremeni v dvosmerno puščico, ki kaže, v kateri smeri lahko raztegujemo ali krčimo okvir. Spet pritis¬ nemo in držimo levo tipko^ miške ter nas¬ tavimo velikost okvira. Če pa želimo povečati programsko skupino na naj¬ večjo možno velikost oziroma jo skriti v ikono, uporabimo gumba v zgornjem lev¬ em kotu. Na enak način lahko spremeni¬ mo tudi lego in velikost okvirja Program Managerja. V zgornjem desnem kotu Program Managerja in tudi vseh drugih pro¬ gramskih skupin ali programov je gumb za izhod. Če dvakrat "kliknemo" nanj, se okno ali program zapreta. Program Manager ima štiri zavesne menuje. Če namreč "kliknemo" nad imenom menuja, se le-ta odpre podobno kot zavesa. V nadaljevanju si bomo podrobneje ogle¬ dali le najbolj uporabne menuje in nji¬ hove ukaze. Prvi menu z imenom File (risba 2) vse¬ buje več ukazov. Najbolj zanimiv je ukaz Nev/, ki omogoča izdelavo lastnih pro¬ gramskih skupin in dodajanje novih pro¬ gramov v obstoječe skupine. Praviloma si vsak program, ki deluje v okolju Windows, naredi svojo programsko skupino z večjim ali manjšim številom ikon, zaradi česar se okno Program Ma¬ nagerja kaj hitro napolni z različnimi ikonami. Zato nam pride še kako prav, če si lahko naredimo svojo programsko skupno, v katero damo le tiste ikone pro¬ gramov, ki jih uporabljamo največkrat. V programsko skupino lahko dodamo celo ikone, za katerimi se skrivajo izdelki ali vnaprej pripravljene predloge. Postopek za izdelavo lastne programske skupine kaže risba 3, kako v to skupino damo programe, pa risba 4. Izdelava lastne programske skupine je izredno preprosta. V oknu, ki se odpre po "kliku" nad ukazom Nev/, izberemo Program Group in pritisnemo na gumb OK. Odpre se novo okno, kjer v rubriko Description vpišemo poljubno ime pro¬ gramske skupine, ki naj se izpiše pod ikono skupine (lahko tudi več besed). V rubriko Group File sedaj vpišemo direk- torij in ime datoteke (do 8 znakov, npr.: C:\MIHA\Miha), kamor se bodo spravili podatki o programski skupini. Če to ru¬ briko pustimo prazno, Okna sama določi¬ jo ime te datoteke. Nič bolj zapleteno ni dodajanje pro¬ gramov v programsko skupino. Najeno¬ stavneje je v skupino dodati program, ki je že v kaki drugi programski skupini. Njegovo ikono le prestavimo (Move) ali - kar je še boljše - prekopiramo (Copy) v svojo programsko skupino. Če program še nima ikone (ni instaliran ali deluje v okolju DOS), moramo ubrati nekoliko daljšo pot. Na začetku "kliknemo" na ukaz New, v njegovem oknu pa izbere¬ mo Program Item. Odpre se okno z ime¬ nom Program Item Properties (popolnoma enako okno se odpre, če sprožimo ukaz Properties). V rubriko Description vpiše¬ mo poljubno ime, ki naj se izpiše pod ikono programa. Naslednja rubrika Command Line vsebuje podatke o zagon¬ ski datoteki (direktorij in ime npr.: C:\RISANJE\CORELDRW.EXE), rubrika Working Directory pa določa delovni direktorij. Vanj (ali v njegove poddirek- torije) navadno spravljamo vse izdelke tega programa (za program WIN- VVORD je ta djrektorij npr.: C:ŠMZ1 ]\MIHA\TIM). Če ne vemo toč¬ nega naslova in imena zagonske da¬ toteke iskanega programa, lahko s "klikom" na gumb Browse odpremo okno, ki omogoča iskanje po diskih in disketah. To izredno uporabno okno srečamo tudi v mnogih drugih oknih, zato si ga podrobneje oglejmo. Okno Brovvse vsebuje seznam datotek trenutnega direktorija in seznam direk- torijev. Pod njima sta še manjša zaprta seznama, ki se odpreta, če pritisnemo na puščico ob strani. Seznam List Files of Type določa tip datotek, ki jih kaže sez¬ nam datotek. V tem primeru lahko izbi¬ ramo le med zagonskimi datotekami pro¬ gramov (*.exe, *.pif, *.com in * .bat) ter vsemi datotekami (*.* - seznam prikaže vse datofeke v direktoriju). Drugi zaprti seznam (Drives) omogoča izbiro pogona (C:, D:, A:, B:, ...), po katerem brskamo. Najprej izberemo direktorij. Z dvojnim "klikom" miške odpiramo in zapiramo direktorije; če pa je seznam direktorijev daljši, si pomagamo s trakom ob desni steni seznama. Premikanje seznama gor in dol omogočata zgornja in spodnja puščica, še enostavneje pa je z miško "prijeti" ploščico na traku (kazalec miške postavimo nad ploščico ter pritisnemo in držimo levo tipko) in tako premikati sez¬ nam. Ustrezno zagonsko datoteko na enak način poiščemo v seznamu datotek; "kliknemo" nad njo in že jo imamo v ru¬ briki File Name. Ostane nam le še "klik" na gumb OK, ki nas vrne v prejšnje okno. Nekaterim programom lahko izberemo tudi ikono, kar storimo s pritiskom na gumb Change Icon. V oknu Change leon le dvakrat "kliknemo" nad izbrano ikono in ikona programa se spremeni. V različnih ali v isti programski skupini imamo lahko več različnih ali enakih ikon istega programa. To okno ponuja tudi zanimivo možnost: pripravimo si lahko predloge za različne dopise, sezname, razpredelnice itd. Če v rubriko Com¬ mand Line dodamo še ime datoteke izdel¬ ka (npr.: WINWORD.EXE C:\MIHA \TIM\WIN_1.DOC), ki smo ga prej pripravili, se ob zagonu programa avtomatično prebere tudi ta datoteka; ko se program odpre, je torej ni treba iskati po disku. Ukazu NEVV sledijo manj zanimivi ukazi: Open, Move, Copy, Delete; teh skoraj nikoli ne uporabljamo prek menu¬ ja, temveč jih raje izvršimo neposredno z uporabo miške ali tipkovnice (miškin 32 • TIM 1 • september 1994 RAČUNALNIŠTVO POSTOPEK ZA VKLJUČITEV NOVEGA PROGRAMA V PROGRAMSKO SKUPINO Risba 4 kazalec preprosto postavimo nad ikono). Dvojni "klik" (ali tipka Enter) ima enak pomen kot ukaz Open; odpre program¬ sko skupino ali požene program. Z enoj¬ nim "klikom" ikono označimo. Tako iko¬ no premaknemo v drugo programsko skupino, če še enkrat pritisnemo na levo tipko. Dokler jo držimo, lahko ikono po¬ ljubno premikamo; takoj pa, ko tipko spustimo, ikona ostane na mestu, kamor smo jo postavili. S pritiskom na tipko objekt dobesedno primemo, ko pa tipko spustimo, objekt "odvržemo". Enako ikone tudi kopiramo, le da pred pritiskom na miškino tipko pritisnemo tipko Ctrl na Risba 5 tipkovnici. Za brisanje ikona zadostuje pritisk na tipko Delete na tipkovnici. Okna nas še vprašajo, ali to res želimo, in če je odgovor pritrdilen (OK), ikona izgine. Velikokrat nam pride prav ukaz Pro- perties, ki omogoča določanje in spre¬ minjanje lastnosti programskih skupin ali programov oziroma njihovim ikonam. Ob "kliku" nad tem ukazom se odpre okno Program Item Properties (glej risbo 3, korak 4), kjer lahko določimo poljubno ime, ki naj se izpiše pod ikono (npr.: Teksti za TIM), vpišemo, kje je zagonska datoteka (npr.: C:\WINWORD\WIN- WORD.EXE) in izberemo delovni direk- torij, kamor nameravamo spravljati izdelke (npr.: C:\MIHA\TIM\1994_95). Ikono lahko' celo spremenimo, kar omogoča gumb Change Icon. Zadnja dva ukaza sta RUN (poženi) in Exit Windows (izhod iz Oken). Zadnjega najbrž ni treba posebej razlagati, ukaz Run pa razlaga risba 5. V okno Run vpišemo direktorij in ime zagonske datoteke ter z miško pritisnemo na gumb OK. Če ne vemo točnega imena progra¬ ma, "kliknemo" na gumb Browse, ki skri¬ va okno za brskanje po diskih ali diske¬ tah. ELEMENTI HTE - PODJETJE ZA TRGOVINO, STORITVE IN INŽENIRING S PODROČJA ELEKTRONIKE d. o. o. 61000 LJUBLJANA, Roška 19-Tel.: 061/301-178 in 061/301-234 - fax.: 061/301-234 Odprto: vsak delavnik od 9. do 17. ure V naši prodajalni lahko dobite: • kompletne serije logičnih, linearnih in avdiovideovezij • mikroprocesorje, spominska vezja in periferijo • tranzistorje, triake, tiristorje, diake in diode • optoelektronske elemente, LED-diode in • kristale in filtre • upore, trimerne potenciometre in kondenzatorje • konektorje in kable • inštrumente, multimetre in pribor • proaramatorje • hladilna telesa, ventilatorje in ohišja • spajkalnike in drugo orodje • strokovno literaturo Material pošljemo tudi po povzetju. Naročniki revije TIM imajo pri nakupu kompletov vseh potrebnih delov za izdelavo naprav, katerih načrti so objavljeni v reviji, 5 % popusta. Cene kompletov veljajo do spremembe tečaja SIT/DEM, če do ta večja od 10 % (po tečaju BS). Stare kavbojke niso za v koš Kavbojke nosi staro in mlado. Naj¬ boljše postanejo takrat, ko so že na meji uporabnosti. Kljub prizadevnemu krpanju razpadlih šivov in oguljenih mest pa ven¬ darle nastopi trenutek, ko postanejo ne¬ uporaben kos garderobe. Če ste na svoj najljubši par preveč čustve¬ no navezani, ga nikar ne zavrzite. Hlač¬ nice natlačite s starimi časopisi in jih postavite v svoj najljubši položaj, da ne bodo videti kot prazen Žakelj. V žep vtaknite kak vsakodnevni predmet, ove¬ site jih z nakitom in še čim, nato pa jih v -pasu z obojestranskim lepilnim trakom prilepite na ogledalo v svoji sobi. Da bodo videti še bolj resnične, pod spodnji rob hlačnic postavite športne copate, za rob ogledala pa zataknite čepico. In pazite, da ogledalo ne poči, če se name¬ ravate preveč ogledovati v njeml Alenka Pavko Čuden TIM 1 • september 1994 • 33 ZA SPRETNE ROKE Jesensko listje Spet je tu jesen in drevesne krošnje so se obarvale v nešteto zeleno rumeno rdeče rjavih tonov, Pred zimo poskrbite za to, da bo letošnja jesen trajala večno... Za dekorativne kovinske liste potrebu¬ jete 0,1 mm debelo bakreno in medeni¬ nasto folijo, prozorno folijo, svinčnik, čopič, škarje, 1,0 mm debelo bakreno in medeninasto žico za pritrditev ter 3,0 mm debelo žico za peclje oziroma vitice, turkizno barvo in pršilo ter medeninaste in bakrene žeblje. Preden z dreves odpadejo zadnji listi, naberite najlepše in prenesite njihovo obliko na prozorno folijo. Z nje prerišite obrise listov s pomočjo trdega svinčnika, žile pa s topim koncem čopiča ali de¬ belejšo pletilko (slika 1). Učinek bo naj¬ boljši, če boste prerisovali na mehki pod¬ lagi. Liste izrežite s škarjami natančno po označenih črtah. Če jim želite dodati sta¬ rinski nadih in patino časa, nanje s prši¬ lom nanesite malo turkizne barve. Na leseno podlago - okvir ogledala ali slike - pritrdite kovinske liste s pomočjo bakrenih ali medeninastih žebljičkov (sli¬ ka 2). Na svečnik jih nanizajte s pomočjo žice; če ste se lotili izdelave listov vinske trte, pa dodajte še kakšno žično vitico (sli¬ ka 3). Če se vam zdijo kovinski listi preveč "hladni", jih dodajte šopku pravega cvet¬ ja (slika 2) in za ureditev ikebane izberite ustrezno vazo. Alenka Pavko Čuden Slika 2: Na lesen okvir pribijemo liste z bakre¬ nimi ali medeninastimi žebljički Slika 1: Kovinski listi Jesenski svečnik Nove stare omare Nekateri med vami radi živite v pregled¬ nem neredu, med kupi knjig in revij, škatel in ostalo ropotijo. Za prigovarjanja okolice, da vendarle že naredite red, se ne zmenite, saj natančno veste, v katerem kupu je kaj in kam morate stegniti roko, kadar kaj potrebujete. Cim napravite tisti pravi pričakovani "red", ne najdete ničesar več. Če je med vami morda kak redoljubnež, ki ves čas pospravlja in ureja Slika 1: Omari v novi preobleki svojo sobo, pa ga je družinski proračun spet priškrtnil za nakup obljubljenega pohištva, mu predlagam popestritev starih omar, kot jih kaže slika 1. Če je vaša omara zgubila sijaj, pa niste najbolj vešči pleskarji, jo lahko prelepite z izrezki iz revij. Uporabite lepilo za tapete, novo "obleko" pa utrdite s prozorno samolepil¬ no tapeto ali prelakirajte s prozornim lakom. Tisti, ki so vajeni barvanja lesa, naj pobarvajo omaro v barvah, ki se ujemajo z ostalo opre¬ mo sobe. Da ne bo preveč dolgočasno, so lahko vrata, stranice in noge različnih barv. Če je vaša umetnina lisasta, lahko dodate okraske iz tršega kartona (pritrdite jih z obo¬ jestranskim lepilnim trakom) ali vezane plošče. Če so vam pri srcu cvetlični, geometrijski ali fantazijski motivi, jih na površino osnovne barve nanesite s pomočjo šablon iz papirja ali folije (slika 2). Slika 2: Vzorce narišemo s šablono Za dovoljenje pa pred lepotnimi posegi le vprašajte odgovorne sostanovalce - da ne bo presenečenj... Alenka Pavko Čuden 34 • TIM 1 • september 1994 ZA SPRETNE ROKE Zabavni papirnati prijatelji Risba 2: Lutkino oblačilo naredimo iz bar- Risba 3: Ovratnik z naborki zavežemo s tra- vastega krep papirja. kom ali pentljo. Alenka Pavko Čuden Sončni in topli dnevi gredo h koncu. Pričakujemo lahko jesensko deževje in hladnejše dni, ko se bomo prisiljeni z vrtov in dvorišč spet "preseliti" v stanovanja in hiše. Prihaja torej čas jesensko-zimskih dejavnosti, ki sodijo v delovne kotičke. Od modelarstva in drugih dejavnosti za "odrasle pionirje" se lahko spočijete med izdelavo prijaznih lutk, pa še sitnar¬ jenja mlajših bratov in sester bo za nekaj časa konec; ko jim boste naredili nove igrače, lahko upate na nekaj dni miru za svoje "resnejše" dejavnosti. Potrebujete ostanke časopisnega papir¬ ja, lepilo za tapete in lepilo za papir, balone in vrvice, karton, barvice in lak, raznobarvni krep papir ter približno 1 cm debele ter 0,5-0,7 m dolge lesene palice. Balon napihnite do želene velikosti in nanj vse do "peclja" z lepilom za tapete v več plasteh nalepite kose časopisnega papirja (slika 1). Po želji lahko iz papirja in lepila oblikujte tudi nos, ušesa, gobček ipd. Dobljena "glava" naj se suši nekaj dni, preden ji narišete obraz, lase in vse, kar sodi zraven (slika 2). Iz debelejšega kartona ali valovite le¬ penke izrežite krog s premerom, ki ustre¬ za velikosti glave. Na sredini ga preluk¬ njajte in skozi luknjo za "pecelj" balona potegnite glavo (nič hudega, če pri tem balon poči). Na palico nataknite le- penkasti krog skupaj z glavo tako, da okrog peclja tesno ovijete in zavozlate elastiko (risba 1). MasIi •' . Slika 3: Navadno časopisno kroglo s pomočjo barv spremenimo v lutko. Slika 4: Domače lutkovno gledališče lahko naredimo kar sami. Iz krep papirja izrežite pravokotnik z daljšo stranico, ki je enaka obsegu kroga iz lepenke, povečanemu za 3-4 cm, ter krajšo stranico, ki je enaka seštevku dol¬ žine lutkinega oblačila in polmeru kroga (risba 2). Pravokotnik zlepite v cev po krajši stranici ter nataknite prek palice s krogom tako, da ga na vrhu stisnete v ovratnik (slika 3). Zavežite ga s trakom in po želji naredite pentljo (risba 3). Lutkino oblačilo iz krep papirja po želji okrasite. Manjkajo še vrv za perilo, nekaj vozlov, prt ter ščipalke za perilo - in že je pred nami domače gledališče (slika 4). LUTM MI.0A/ E lasTVKa (čaRto^/aSt KkoG IeS^a P/ ' LK3 oVRATNi^ Slika 2: Vrh obleke iz krep papirja naberemo v ovratnik in dodamo še nekaj naborkov druae barve. Risba 1: Glavo pritrdimo na palico z elastiko. Do[2i/vA lUTKi>/eGA 0[}L/\CiLA + poLfAep KfoCA + vi Sl A/A .. OVf* at/v'KA oeseG iz MfTOA/A -I- 4 ep pENjLjA TIM 1 • september 1994 • 35 ZA SPRETNE ROKE Heksafleksagon Vzemite približno 5 cm širok trak pa¬ pirja, ki ima obe strani različno obar¬ vani. Nanj drugega poleg drugega na¬ rišite deset enakostraničnih trikotnikov, kot kaže spodnja risba. Pri tem si lahko pomagate s koti 60°, ki jih nanašate ob rob traku, ali pa z dolžinami stranic trikot¬ nikov. Če boste izbrali drugi način risa¬ nja, upoštevajte, da je pri širini traku h dolžina trikotnikove stranice: 2v£ 3 h »1, 15-h Dobili ste na prvi pogled povsem navaden papirnati model pravilnega šes- terokotnika, ki pa v resnici skriva v sebi tako zanimive lastnosti, da je bil dolgo časa predmet raziskav nekaterih danes izjemno uglednih matematikov. Oglejmo si nekatere primere. Primite šesterokotnik z dvema prstoma tako, kot kaže leva risba, in stisnite s prstoma oba trikotnika, nasprotno oglišče šesterokotnika pa kolikor je mogoče spodnje strani razpreti nazaj v šes¬ terokotnik in stisniti s prstoma novi par trikotnikov, ki leži tik ob prejšnjem. Zanimiva igrača, ki smo jo opisali, se imenuje heksafleksagon ali šesteropre- gibnik. Izumil jo je že davnega leta 1 939 Arthur H. Stone, takrat triindvajsetletni angleški študent matematike, ko se je ne¬ koč zdolgočasen igračkal s papirnatim trakom in ga prepogibal na različne načine. Heksafleksagon, kakor je poime¬ noval svojo zloženko, je kmalu pritegnil pozornost tudi nekaterih njegovih študij¬ skih kolegov. Med drugimi sta se nad njim navdušila Richard P. Feyneman in John W. Tukey; prvi je danes eden najboljših fizikov na svetu, drugi pa je vsaj toliko slaven med matematiki. Oba sta kmalu podrobno obdelala tudi Izrežite trak in ga preganite po vseh notranjih črtah med trikotniki v eno in dru¬ go smer. Potem ga preganite najprej čez rob x in nato še čez rob y tako, kot kaže¬ ta risbi. S tem boste trak že skorajda zložili v obliko pravilnega šesterokotnika. Ostal je še zadnji trikotnik s traku, ki "kvari" to obliko, zato ga zavihajte nazaj, na hrbtno stran šesterokotnika. Pri pravilnem zlaganju traku se oba njegova skrajna trikotnika na hrbtni strani šestero¬ kotnika pokrijeta. Zlepite ju med seboj! potisnite navzdol proti sredini šesterokot¬ nika. Šesterokotnik se bo spremenil v nekakšen/'frolistni cvet", ki se na vrhu razpira. Če ga z zgornje strani razprete nazaj v šesterokotnik, boste presenečeni opazili, da so barvne kombinacije trikot¬ nikov drugačne od prvotnih. Če šestero¬ kotnik še enkrat sestavite v cvet in ga potem znova razpr.ete, bo pred vami najbrž spet drugačna barvna kombinaci¬ ja trikofnikov. Poskusite odkriti število vseh možnih barvnih kombinacij! Opozoriti je treba, da se trilistni cvet v resnici ne razpre v šesterokotnik v prav vseh legah. V teh primerih ga je treba s Vzeto v najširšem smislu so to papir¬ nate strukture, ki so sestavljene iz samih med seboj skladnih geometrijskih likov ali teles, imajo lastnost razpiranja in pri tem ohranjajo obliko. Fleksagone lahko se¬ stavljamo tudi iz trikotnikov ali iz kakih drugih pravilnih večkotnikov. Trikotni flek- sagon, sestavljen iz štirih enakostraničnih trikotnikov, imenujemo tetrafleksagon. Tudi število likov v izhodiščnem traku je lahko različno; več ko jih je, zanimivejša je igra s fleksagonom. Za konec si oglejmo še nekoliko za¬ nimivejšo različico heksafleksagona. Na- 36 • TIM 1 • september 1994 ZA SPRETNE ROKE redite ga zelo podobno kot prejšnjega, le da je tokrat treba pa traku papirja na¬ risati in izrezati kar 19 enakostraničnih trikotnikov. Na sprednji strani traku posa¬ mezne trikotnike označite s števili 1, 2 in 3 tako, kot kaže risba. Trikotnike na dru¬ gi strani traku označite s števili 4, 5 in 6. Trak previdno zvijte v spiralo, s čimer dobite pravzaprav le 10 trikotnikov. Naposled ta trak spet zložite v šes- terokotnik tako, kot kažejo risbe. Seveda morate tudi v tem primeru na hrbtni strani šesterokotnika zlepiti mec[ seboj oba skrajna trikotnika v traku. Ce boste hek- safleksagon pravilno zložili, bodo na sprednji strani vsi trikotniki označeni z dvojkami, na hrbtni strani pa z enicami. S tem heksafleksagonom se vam pri razpiranju ponuja kar dvakrat več raz¬ ličnih barvnih kombinacij trikotnikov kot v prejšnjem primeru. Priporočam vam tudi, da posamezne trikotnike na traku ozna¬ čite namesto s številkami raje z barvami. Igra vam bo tako brez dvoma tudi v pre¬ cejšnje estetsko zadovoljstvo. Vilko Domajnko Škatle Če ne veste kam z ropotijo, preoblečite škatle z blagom oz. papirjem ali jih prelepite s samolepilnimi tapetami. Vzor¬ ce prilagodite videzu svoje sobe, velikost škatel pa izberite v skladu z velikostjo predmetov, ki jih boste spravili. Vzorci in velikosti škatel naj se skladajo z ostalo opremo vaše sobe. Sobni rastlinjak Delčke narave, s katerimi si popestrimo pusta stanovanja, imamo najpogosteje ujete v akvarije in terarije, čeprav je možnosti precej več. Ena izmed njih je tudi vitrina ali sobni rastlinjak, v katerem gojimo rastline, ki jim sobno "podnebje" ne ustreza najbolj. Morda so prav zaradi tega tako zanimive; mednje sodijo raz¬ lične bromelijevke, orhideje ter praproti. Tako vitrino je sicer mogoče kupiti, ven¬ dar jo lahko brez večjih težav izdelamo tudi sami. Temeljni namen takega rastlinjaka je zagotoviti rastlinam primerno vlažen zrak ter jih zavarovati pred pretiranim niha¬ njem temperature (prepih), dodatna elek¬ trična razsvetljava pa reši težave z na¬ ravno svetlobo, ki je v sodobnih stanova¬ njih vedno primanjkuje. Najprej poiščemo primerno mesto za vitrino ter določimo njeno velikost. Za začetek si omislimo nekoliko manjšo (predlagam širino 650, globino 300 in višino 450 mm), ki jo lahko zgradimo na enak način kot akvarij; večja bi namreč potrebovala dodatno kovinsko ogrodje. Rastlinjak sestavljajo tri enote: stekleno ogrodje, podstavek za lončke z rastlina¬ mi ter pokrov z vgrajeno svetilko. Ogrodje naredimo iz primerno nareza¬ nih kosov stekla, ki jih zlepimo s silikon¬ skim kitom na enak način kot akvarij. Za predlagane zunanje mere in debelino stekla 3 mm so mere naslednje: dno 300 x 650 mm (1 kos), prednja in zadnja stranica 450 x 650 mm (2 kosa), bočna stranica 294 x 450 mm (2 kosa); Steklo kak centimeter od roba zaščiti¬ mo z lepilnim trakom, da ga kasneje ne bomo umazali s kitom. Sam rob pred nanosom kita očistimo z alkoholom, nato nanesemo kit ter vse skupaj sestavimo in pritrdimo z lepilnim trakom. Po približno osmih urah, ko je kit delno strjen, zaščitni trak ob robovih previdno odstranimo. Kit zares dobro prime približno po enem dnevu. Da bo delo lažje, lahko najprej zlepimo obod; šele ko bo ta trden, ga nalepimo na osnovno ploščo. Podstavek za lončke preprečuje, da bi se ti namakali v vodi, ki odteka pri zali¬ vanju, in vlaži zrak, saj bi rastlinam v njih korenine hitro zgnile. Naredimo ga iz plastične plošče z merami 620 x 370 mm, ki jo na čim več mestih prevrtamo, nanjo pa nalepimo vsaj 20 mm visoke nožiče. Pokrov naredimo iz vezane ali leso- nitne plošče z merami 300 x 650 mm, ki jo zaščitimo z barvo. Nanjo ob robu z vijaki pritrdimo aluminijaste kotne profile 40 x 20 mm; daljša stranica naj bo obr¬ njena navzdol. Na ploščo pokrova bomo kasneje pritrdili primerne žarnice. Rastline morajo biti osvetljene od 12 do 14 ur na dan, zato bomo izbrali najcenejši vir svetlobe, to je fluorescentna svetilka, saj ima dober izkoristek. Zadostuje 20-vatna žarnica. Dušilko vgradimo kar v pokrov, starter pa je tako že v nastavkih za žarni¬ co. Biti moramo previdni! Pred vsakim posegom v rastlinjak (zalivanje itd.) moramo svetilko izključiti, da ne bi. prišlo do nesreče. Se bolje je, če si zaradi varnosti omislimo kar 24-voltni ločilni trans¬ formator, v pokrov pa namestimo tri ali štiri 5-vatne žarnice. Vključevanje razsvetljave zaupamo preprosti stikalni uri z vtičnico. Vklop nastavimo na približno sedmo uro zjutraj, izklop pa na približno sedmo uro zvečer. Upam, da vam izdelava rastlinjaka ne bo delala težav in da se boste znašli tudi brez skice, zato namenimo nekaj besed le še ureditvi rastlinjaka. Ta bo odvisna od okusa posameznika, nikar pa ga preveč ne natlačimo. Najbolje bodo v njem uspe¬ vale različne bromelijevke; pri nas lanko kupimo veliko vrst iz rodov Tillandsia in Guzmania, izberemo pa le manjše primerke. Posebno primerne za vitrino so manjše vrste orhidej, ki jih občasno dobi¬ mo v cvetličarnah, lepe pa so tudi tropske praproti. Dna v rastlinjaku nikar ne prekri¬ vajmo s peskom ali s čim podobnim, saj v njem najdejo skrivališče razne živali, zlasti škodljivci. Predvsem pa rastlinjaka nikar ne postavljajmo na neposredno sončno svet¬ lobo, saj se bo tako preveč segrel. Rudi Reichmann TIM 1 • september 1994 • 37 ZA SPRETNE ROKE Ulivanje v kalupe iz mavca Zanimiv postopek ulivanja v kalupe iz mavca sem si ogledal pri akademskem kiparju Stanetu Kolmanu iz Zgoše pri Begunjah na Gorenjskem. Za ulivanje v kalupe iz mavca potrebu¬ jete model iz gline, pločevinaste ploščice z merami 50 x 20 x 0,3 mm, posodo za mešanje mavca, vodo, počasi strjujoči mavec, klešče, lesene kline, kladivo, modelirko, mizarsko strguljo, pigmente in milo. Najprej naredimo model iz gline. Delo bo kasneje veliko bolj preprosto, če bo model zaobljenih obiik in brez večjih vdolbin ali izboklin. Najbolje je, če glino oblikujemo na vrtljivem podstavku, pri večjih ravnih površinah si pomagamo z modelirko, sicer pa delamo z rokami. Model s pločevinastimi ploščicami razpolovimo, s čimer omogočimo, da kasneje brez težav razklenemo kalup. Siv naj poteka tam, kjer najmanj moti. V posodo za mešanje mavca najprej vlijemo vodo in ji dodamo pigment. Mavec dodajamo, dokler ne dobimo primerno goste kaše. Z njo omečemo model, in sicer od spodaj navzgor, da lahko vidimo, ali je zalita cela površina. Mavca ni treba metati s silo; zadostujejo že gibi roke v zapestju. Stena, ki jo neko¬ liko odebelimo le na stikih, mora biti enakomerno debela, sicer kalup kasneje lahko poči. Ko se mavec strdi (najbolje naslednji dan), izpulimo pločevinaste ploščice, nato pa s štirih strani zarežemo v obe polovici kalupa, tako da ga lahko kasne¬ je točno spojimo. Mavčni steni previdno razklenemo s pomočjo lesenih klinov in kladiva. Iz obeh polovic odstranimo glino tako, da na ostanke pritiskamo z večjim kosom gline. Pri večjih kalupih moramo glino iz druge polovice navadno izstrgati z mizarsko strguljo. Sledi priprava kalupa za ulivanje. No¬ tranje površine najprej premažemo s pri¬ mernim mazilom. To je največkrat milnica, ki ji dodamo 10 % jedilnega olja. Nato obe polovici kalupa natančno stisnemo (glej zareze) in ju povežemo z vrvico. Ce je ta preveč ohlapna, med steno kalupa in vrvico potisnemo lesene zagozde. Stik polovic kalupa zamažemo z glino. Ko je kalup pripravljen za ulivanje, zmešamo redkejšo mavčno kašo in jo postopno ulivamo v kalup, ki ga pri tem obračamo, da je enakomerno oblit. Debelina stene mora ustrezati velikosti izdelka. Ko se ulitek strdi, odstranimo vrvice in z dletom odpremo kalup. Ko jo še očistimo, je "umetnina" narejena. V tak model lahko ulijemo do deset ulitkov. Boris Kozinc Odprt kalup figure Martina Krpana Ulivanje mavca v kalup 38 • TIM 1 • september 1994 ZANIMIVOSTI Zgodba o predoru Kako se je vse skupaj sploh začelo? Gradnja predora pod Rokovskim pre¬ livom (angl. Channel Tunnel, franc. Le Tunnel sous La Manche) je gotovo eden izmed najbolj ambicioznih projektov tega stoletja. Trajala je sedem let, stroški pa so ocenjeni na 9 milijard angleških funtov. Dela so bila spremljana z mešani¬ mi občutki, delno z občudovanjem, delno z dvomi in posmehom; o otvoritvi tega enkratnega dosežka sodobnega grad¬ beništva pa so poročali vsi pomembni mediji širom po svetu. Kdo je sodeloval? Več kot dvesto let je človeštvo sanjalo o povezavi med Francijo in Anglijo. Predlagane so bile mnoge zamisli v obli¬ ki mostov, predorov in različne kombi¬ nacije obojega. Dela na nekaterih izmed projektov so se že začela, a so jih zaradi pomanjkanja finančnih sredstev, tehni¬ čnih ovir ali političnih razlogov ustavili. Organizacijo del na projektu Channel Tunnel je prevzela družba Eurotunnel, ki je financirala gradbena, pripravljalna in spremljevalna dela ter danes upravlja predor. Med gradnjo, pri kateri je sode¬ lovalo prek 14 500 ljudi, so stroški znašali prek 3 milijone angleških funtov na dan. Britansko-francosko sodelovanje Projekt je plod tesnega britansko-fran- coskega sodelovanja. Vsi s projektom po¬ vezani dokumenti so bili dvojezični. Dvojezično delo je za Britance in Fran¬ coze pomenilo izziv, vendar so bile ovire premagane brez večjih težav. Da bi se izognili nesporazumom, je policija južnih predelov Velike Britanije v sodelovanju s policijo severne Francije za nujne prime¬ re pripravila t. i. "policespeak", poseben slovar najpogosteje uporabljanih besed. Channel Tunnel sestavljajo tri vzpore¬ dne in prek 50 km dolge predorske cevi, ki ležijo 25-45 m pod morskim dnom. V zunanjih dveh hitri vlaki prevažajo oseb¬ na in tovorna vozila, potnike in blago, osrednji predor pa je namenjen vzdrže¬ vanju. Na obeh straneh predora sta ter¬ minala: na jugu Velike Britanije v Folke- stonu, v severni Franciji pa v mestu Coq- uelle. Kako so kopali predor? Za izkopavanje sistema predorov so uporabljali enajst težkih delovnih naprav, šest na britanski in pet na francoski strani. Bile so velikanske, saj so nekatere med njimi merile skoraj 250 m (to je dolžina približno treh nogometnih igrišč), visoke pa so bile 9 m; vsaka od njih je bila videti kot premična tovarna, oprem¬ ljena z nadzornim prostorom, jedilnico in sanitarijami. Na sprednji strani je vrteča se glava s 195 zobmi "grizla" v skalo. Odkopano kamenje in skale so od mesta izkopa do transportnih tovornjakov dostavljali tekoči trakovi. Na izkopanih mestih so gradbeniki s pomočjo strojne opreme predor podpirali z železobe- tonskimi obroči, površino med posamez¬ nimi obroči pa so zacementirali. Med kopanjem rova so delovnim napravam dovažali gradbeni material, odvažali pa izkopano kamenje. Z napre¬ dovanjem kopanja so postajale trans¬ portne poti vse daljše. Če bi z deli začeli le na eni strani, bi morali proti koncu odvažati in dovažati material skoraj prek dolžine celega predora. Z začetkom kopanja na obeh straneh hkrati pa se je transportna pot prepolovila. V zgodovinskem trenutku decembra 1990 sta delavca Graham Fagg in Phillipe Cozette prebila zadnjo steno, ki je ločila oba izkopana rova osrednjega, vzdrževalnega predora. Tehnično gle¬ dano se je poskusni preboj zgodil že štiri tedne prej, ko je ozek, le 5 cm širok in 100 m dolg rov povezal oba konca pre¬ dora. Pol leta kasneje sta bila izkopana tudi ostala, zunanja predora za promet. Nekaj britanskih strojev so gradbeniki "pokopali" v beton pod predorom, ker so ocenili, da jih je ceneje pustiti na licu mesta, kot pa transportirati na površino. Sporni projekt Channel Tunnel Gradnja predora pod Rokovskim pre¬ livom je bila v tradicionalno misleči Veliki Britaniji zelo sporna. O vplivu gradbenih del na okolje so tekle žolčne razprave. Nekateri prebivalci predelov okrog Flintstona so se pritoževali nad razdeja¬ njem, ki so ga povzročila gradbena dela in delovanje sistema. Nasprotovanja na francoski strani niso bila tako močna, saj območje terminala Coquelle ni tako gos¬ to poseljeno. Nekatere mestne oblasti v Franciji so se celo zavzemale za želez¬ niško povezavo med mestoma Coquelle in Pariz prek njihovih postaj, ker so si od tega obetale korist. Zamuda pri predaji predora v uporabo je nastala, ker še niso bile izpolnjene vse izjemno poostrene varnostne zahteve in opravljeni vsi tehnični pregledi. Predor sta uradno odprla Njeno Veličanstvo kraljica Eliza¬ beta II. in francoski predsednik Francois Mitterand 6. maja 1994. Alenka Pavko Čuden TIM 1 • september 1994 • 39 UGANKARSKI KOTIČEK Zlogovnica S pomočjo opisov in zlogov poiskane besede vpišite v lik. Ob pravilni rešitvi boste v prvem stolpcu dobili ime rezilca, ki se ga uporablja za britje, v tretjem stolpcu pa pri¬ imek izumitelja tega pripomočka. • • LENT - LO - NE - NER - OST - RA - TA - TA - TE -Tl-VRE 1. gradbeni stroj za izkopavanje, 2. eno od imen nemškega pesnika Rilkeja, 3. kar se izloči, iztrebek, 4. nadarjenost, 5. izvir ter¬ malne vode, 6. popolna enakost v vseh pogledih, 7. navedek, 8. glavno mesto Grčije Serpentine Besede vpisujete v lik tako, kot tečejo serpen¬ tine (v prvi vrsti z leve proti desni, v drugi vrsti z desne proti levi, v tretji vrsti spet z leve proti desni itd.), in sicer od enega polja s številko do vključno naslednjega polja s številko. Zadnja črka prejšnje besede je torej hkrati prva črka naslednje. Ob pravilni rešitvi boste v tretjem in sedmem stolpcu navpično prebrali ime in priimek avtorja knjige "Oa pastirja do izumitelja" ter izumitelja, ki je med drugim patentiral poseben lonec za kuhanje pod visokim pritiskom. 1. naprava na strehi za odvajanje dima, 2. pastir koz, 3. izrastek na živalskem telesu, 4. prva predstava, 5. najstarejša plast in doba v geološki zgodovini Zemlje. 6. sel, 7. časnikar¬ jevo poročilo, tudi vrsta članka, 8. domovina Ahajcev, 9. črna celina, 10. napad na poli¬ tično osebnost, 1 1. pritisk. Dopolnjevanka Posebnost te uganke je v začetnicah in končnicah besed, ki so vse enake in so že vpisane v lik. Ko boste s pomočjo opisov oiskali še manjkajoče dele iskanih besed, oste na označenih poljih dobili rešitev, ki je tesno povezana z vsebino revije TIM. 1. kovina (splošno), 2. hotel ob prometnih poteh, namenjen motoriziranim gostom, 3. del vesoljskega plovila, 4. ideja, 5. žagan les s pravokotnim prerezom. 1 2 3 4 5 Rešitev nagradne uganke iz prejšnje številke TIMA: Zlogovna dopolnjevanka z dodatkom: Revija TIM vam zeli uspešen zaključek šolske¬ ga leta in prijetne počitnice! Nagrade za pravilno rešeno uganko v 9/10. številki revije TIM prejmejo: Nina Marin, Podkum 75, 61414 Podkum; Uroš Bajt, %a gradom 20, 65280 Idrija; Petra Mi¬ keln, Cečovje 86, 62390 Ravne na Koroškem. Rešitve ugank prepišite na dopisnico (ne trgajte revijel) ter najkasneje do 20. septem¬ bra pošljite na naslov: Tehniška založba Slovenije, d. d., Lepi pot 6, 61111 Ljubljana (s pripisom "Timove uganke"). Triie izžrebani reševalci bodo po pošti prejeli lepe knjižne nagrade naše založbe. Revija za tehniško ustvarjalnost mladih SEPTEMBER 1994, LETNIK XXXII, CENA 231,00 SIT, POŠTNINA PLAČANA PRI POŠTI 61102 Revijo TIM izdaja Tehniška založba Slovenije, d. d. Naslov uredništva: Lepi pot 6, 61 1 1 1 Ljubljana, telefon: 061/213-749 (uredništvo), 061/213-733 (naročniški oddelek), fax: 061/218-246. Revija izhaja desetkrat na leto. Naročite jo lahko na naslovu uredništva ali po telefonu. Posamezna številka stane 231,00 SIT, polletna naročnina pa 1 155,00 SIT. Žiro račun pri SDK Ljubljana: 50101-603-50480 Revijo ureja uredniški odbor: Jernej Bohm, Jan Lokovšek, Matej Pavlič, Miha Zorec, Roman Zupančič. Odgovorna urednica; Mihela Mikuž Urednik revije: Jože Čuden Oblikovanje in tehnično urejanje: Božidar Grabnar Tisk: Tiskarna Ljubljana Revijo sofinancirajo: Ministrstvo za kulturo, Ministrstvo za šolstvo in šport ter Ministrstvo za znanost in tehnologijo Republike Slovenije Revija spada med publikacije, za katere se plačuje 5-odstotni davek od prometa proizvodov na podlagi odločbe Ministrstva za kulturo in šport št. 415-95/94 mb z dne 23. 2. 1994. FOTOGRAFIJA NA NASLOVNICI: Za raketne modelarje bo letošnja jesen v znamenju velikih mednarodnih tekmovanj, Upaimo, da bo tudi tako uspešna, kot je bil štart te maksimakete A4 na škofjeloškem modelarskem mitingu. Foto: Jože Čuden KAZALO UREDNIKOV PREDAL I NAPORNA SEZONA RAKETNIH MODELARJEV I 3. DRŽAVNO PRVENSTVO LETALSKIH MODELARJEV 3 TIMOVA NAGRADNA AKCUA 3 MAKETA FREGATE IZ 18. STOLETJA - PRILOGA 4 LETALO DISK 6 GRADNJA PERESNO LAHKIH LETAL 7 KDAJ LETALSKI MODEL NEHA BITI IGRAČKA 8 TIMOV TEST SPIDER 9 ŠOLA PLASTIČNEGA MAKETARSTVA (20. DEL) - BARVE IN NJEGOVO VELIČANSTVO - FEDERAL STANDARD 11 TIMOVO IZLOŽBENO OKNO ITALERIJEVE NOVOSTI PRI METRONIC KOMETU D.0.0. 12 TEHNIČNA PISAVA DRUGAČE 13 MALA ŽELEZNICA - OBLIKOVANJE POVRŠJA MAKETE (4. DEL) 14 MOTNJE ALI PRISLUHNITE MODELARSKI RADIJSKI ZVEZI 16 MODELARSKI TRIKI - FET-I SE POSLAVUAJO 25 STARTNA NAPRAVA ZA RAKETNE MODELE 26 TEMPERATURNO STIKALO 30 MOJ OSEBNI RAČUNALNIK (6. DEL) - GRAFIČNO OKOUE MS WINDOWS (1. DEL) 31 STARE KAVBOJKE NISO ZA V KOŠ 33 JESENSKO LISTJE 34 NOVE STARE OMARE 34 ZABAVNI PAPIRNATI PRUATEUI 35 HEKSAFLEKSAGON 36 ŠKATLE 37 SOBNI RASTLINJAK 37 ULIVANJE V KALUPE IZ MAVCA 38 ZGODBA 0 PREDORU 39 UGANKARSKI KOTIČEK 40 40 • TIM 1 • september 1994 430 strani velikega formata na umetniškem papirju za manj kot 6000 tolarjev. Na obroke, za naročnike revije TIM pa še ceneje. • Na svetu živi ok. milijon in pol žival¬ skih vrst, od tega je dve tretjini žuželk. Ptičev je npr. 9000 vrst, sesalcev pa 4000. Vso to množico živali je nemogoče predstaviti v eni knjigi. Vsakdo ponuja svoj izbor. • Tehniška založba Slovenije vam predstavlja skoraj 1000 živali iz različnih vrst, rodov, družin, redov in razredov. Izbor je narekovalo fotograf¬ sko gradivo različnih agencij, ki se ukvarjajo z živalsko fotografijo. K fotografijam je bilo treba napisati primerno besedilo. • Posebnost so torej barvne fotografije živali. Vsaka žival je na kratko opisana: kakšna je videti, kje živi, kako se hrani, kakšne navade ima, kako se razmnožuje. Živali so razvrščene po abecedi slovenskih strokovnih zo¬ oloških imen, pri vsaki pa je napisano tudi njeno latinsko ime, razred in red. • Za lažje iskanje smo knjigi dodali še kazalo latinskih in slovenskih imen, ki ga izvirnik - knjiga je nastala v Italiji - nima. Slovenski fotografi pa so izdajo obogatili s kakimi 20 živalmi, ki so značilne za našo favno. • Knjige z barvnimi fotografijami živali so pri nas redke. Slikovna enciklopedi¬ ja živali je zadnja v tej vrsti redkih knjig. _ NAROČILNICA Nepreklicno naročam knjigo: Plačam v 1, 2, 3 obrokih SLIKOVNA ENCIKLOPEDIJA ŽIVALI za ceno 5985,00 SIT Priimek in ime_- Ulica___Poštna št_Kraj_ Datum___Podpis- Vse morebitne spore rešuje sodišče v Ljubljani. UHU / V DOBREM IN V ZLU Lepila za vse materiale UHU IMztehn UHU © coli Holzlelm.. UHU fi X Atest SOArjf/szctOeOorjSSivt d.o.o. Kajakaška 30 61211 Ljubljana-Šmartno Telefon:. (061) 59-275, Telefax: (061) 59-296 24 • TIM 1 • september 1994 TIM 1 • september 1994 • 17 630 MAKETA FREGATE IZ 18. STOLETJA Obdelal: Matej Pavlič Šablona 20 • TIM 1 • september 1994 TIM 1 • september 1994 • 21 22 • TIM 1 • september 1994 TIM 1 • september 1994 • 19 18 • TIM 1 • september 1994 XIM 1 . se p tem ber 1994 • 23 MODELARSKI PRAVILNIK NACIONALNI MODELARSKI PRAVILNIK Letalsko modelarstvo Prostoleteči jadralni modeli kategorije F1H (A~l) Splošni del 1. Pravico do nastopa na tekmovanju imajo tekmovalci, ki v letu tekmovanja dopolnijo starost 1 8 let. 2. Tekmovalec mora sam izdelati modele, s katerimi tekmuje. 3. Med tekmovanjem ima lahko tekmovalec enega pomočnika. 4. Tekmovalec ima lahko na tekmovanju dva''modela. 5. Merjenje časa na tekmovanju opravlja sodnik s štoperi- co, ki ima možnost odčitka 1/5 sekunde. Število sodnikov določi organizator glede na število tekmovalcev. 6. Kadar dva ali več tekmovalcev dosežejo enak rezultat, zma¬ govalca določi četrti let, v katerem ni časovne omejitve - Fly-off. Tekmovalni del 1. Tekmovanje se odvija v disciplini trajanja leta. 2. Površina modela je projekcija skupne površine kril in repa glede na ravnino horizontalnega leta in je največ 18 dm 2 . 3. Skupna teža in obremenitev nista omejeni. 4. Za pristanek se šteje prvi dotik modela s tlemi ali vodo. 5. Za prekinitev leta se šteje: - prvi dotik modela s tlemi oziroma, trenutek udarca v ovi¬ ro, ki dokončno ustavi model, - izguba modela iz vida za več kot 10 sekund. 6. Dolžina vlečne vrvice ne sme znašati več kot 30 m pri obremenitvi 2 kg in mora biti opremljena z najmanj 2,5 dm 2 veliko zastavico. 7. Vsak tekmovalec ima pravico do treh uradnih letov (v vsakem turnusu, ki traja od 30 do 90 minut, en let). 8. Definicija uradnega leta: - je čas, ki ga tekmovalec doseže v prvem poizkusu, razen če le-ta ni bil uspešen po definiciji 9, - je čas, ki ga tekmovalec doseže v drugem poizkusu; če tudi ta po definiciji 9 ni uspešen, se let oceni z 0 točkami. 9. Definicija neuspelega poizkusa: Poizkus je neuspel: - če se model dotakne tal, ne da bi se vlečna vrvica odklopila, - zaradi napake sodnika pri določanju začetka poleta (ko se odklopi vlečna vrvica od modela), - kadar med vleko ali prostim letom odpade kak del modela, - kadar polet traja manj kot 10 sekund. 10. Uradni let se ponovi, če: - model med vleko zadene ob kako osebo, - model med vleko zadene v drug prostoleteči model in se vleka ne more nadaljevati, - model v prostem letu zadene v kak drug model ali vlečno vrvico. 11. Tekmovalec mora biti med startom modela na tleh in mora obvezno sam vleči model. Dovoljeno je odmetavanje vlečne vrvice. 12. Čas trajanja leta je omejen na 90 sekund. Za rezultat se šteje čas od odklopa modela do pristanka oziroma prekinitve leta. 13. Sodnik se med merjenjem časa ne sme premakniti za več kot 10 metrov od mesta, kjer se je začelo merjenje. Prosto leteči modeli kategorij F1A, F1B in F1C Splošni del športnega pravilnika FAI, del 4 B: B.9. Merjenje časa Opozorilo: ta člen velja samo za prosti let in prosto leteče modele. B.9.1. Vsaka ekipa ima pravico, da preskrbi časomerilca za naslednje kategorije: F1A, F IB, F1Č, F ID, F1E, S3, S4, S6, S8, S9 in S10. Organizator je zanje dolžan priskrbeti samo namestitev (stanovanje) in prehrano. Ti časomerilci morajo biti izurjeni za splošno merjenje časa in ne smejo pripadati kaki nacionalni ekipi (velja samo za svetovna in celinska prvenstva). fc.9.2. Časomerilci se morajo seznaniti z barvo in obliko modela, da bi ga prepoznali med poletom. B.9.3. Da je polet končan, se šteje takrat, ko se model dotakne površine zemlje, ko naleti na oviro, ki dokončno zaključi nje¬ gov let ali ko se dokončno izgubi izpred oči. Če model izgine za oviro ali oblak, morajo merilci počakati 10 sekund, in če se model nato ne pojavi več, se merjenje prekine in od izmer¬ jenega časa odšteje 10 sekund. B.9.4. Lete naj merita dva časomerilca s štopericama ali merilnimi napravami, ki merijo najmanj na 1/5 sekunde natančno. V vsaki skupini mora imeti daljnogled vsaj en časomerilec. Na svetovnih in celinskih prvenstvih morata imeti daljnogled oba časomerilca (v primeru vzleta trije). B.9.5. Časomerilci morajo ostati med leti v krogu 10 metrov in meriti čas neodvisno drug od drugega. B.9.6. Izmerjeni čas je srednji izmed časov, ki so jih izmerili časomerilci, toda zaokrožen na najnižjo celo številko pod izmer¬ jenim povprečnim časom, razen v primeru, ko razlika med izmer¬ jenimi časi očitno kaže na pomoto v merjenju. V tem primeru naj organizator tekmovanja skupaj z žirijo (tekmovalno komisijo) dofoči, kateri registrirani čas se prizna kot uradni čas. B.9.7. Navodila za uporabo daljnogledov na tekmovanjih s pros¬ to letečimi modeli: a) Daljnogledi naj povečujejo najmanj 7-kratno. b) Časomerilec naj pred tekmo prilagodi daljnogled tako, da odgovarja njegovemu vidu. c) Po prilagoditvi naj se vsako odčitavanje skale zaznamu¬ je. To bp v primeru potrebe olajšalo ponovno prilagoditev. d) Časomerilci naj ne uporabljajo daljnogledov med metom modela. Svetuje se, da se daljnogledi uporabijo prib¬ ližno po eni minuti leta, razen za kategorijo F I A, ko naj se daljnogledi uporabijo že med metom modela, da bi se jasno določil trenutek izpusta, kadar tekmovalec odide daleč od štartne točke. e) Med letom naj se daljnogledov ne uporablja predolgo, da se izognemo tveganju, da se modela z daljnogledom ne najde več. F) Med merjenjem časomerilci ne smejo zamenjati daljnogledov. Kdor je začel uporabljati daljnogled, aa mora obdržati ves čas, tako da gleda in spremlja cel let, do konca merjema časa. g) Če se model izgubi iz vida časomerilca brez daljnogleda, naj ta nadaljuje z gledanjem (merjenjem) in čaka, da mu drugi merilec, ki ima daljnogled, da znak "stop". Enako naj ravna merilec z daljnogledom, če se model izgubi iz vidnega polja daljnogleda in ga ta ne more dobiti nazaj, medtem ko ga drugi še vedno vidi. Če pride do takega primera, naj časomerilec, ki je izgubil model, nemudoma obvesti drugega časomerilca, da ga ta opozori na trenutek prekinitve merjenja časa. Kategorija F1A - Prosto leteči jadralni modeli 3.1.1. Definicija Letalski model brez pogonske naprave, katerega vzgon je posledica zgolj aerodinamičnih sil, delujočih na učvrščene po¬ vršine, ki ne smejo npr. rotirati. Modeli s spremenljivo geometri¬ jo ali površino morajo ustrezati specifikacijam v obeh primerih, ko so površine bodisi v minimalnem ali maksimalnem položaju. 3.1.2. Karakteristike modela - Skupna površina 32-34 dm 2 - Minimalna masa 410 g - Največja obremenitev 50 g/dm 2 - Največja dolžina vrvice za vleko modela, obremenjene s 50 N 50 m 3.1.3. Število poletov a) Vsak tekmovalec ima pravico do sedmih uradnih poletov na svetovnem ali celinskem prvenstvu. Za ostala mednarodna tekmovanja je število uradnih poletov sedem, razen če spre¬ memba ni bila napovedana vnaprej in odobrena na CIAM-u. b) Vsak udeleženec tekmovanja ima pravico do enega uradnega poleta v vsakem turnusu. Trajanje turnusov mora biti napovedano vnaprej. Le-ti ne smejo biti krajši od 30 in daljši od 90 minut. 3.1_.4. Definicija uradnega poleta a) Čas trajanja poleta, dosežen v prvem poskusu, razen če je le-ta neuspešen po definiciji 3.1.5. b) Čas trajanja poleta, dosežen v drugem poskusu. Če je bil tudi drugi poskus neuspešen po definiciji 3.1.5., se polet oceni z nič. 3.1.5. Definicija neuspelega poskusa Poskus se šteje za neuspelega, če smo model spustili in se je pripetil vsaj eden od naštetih dogodkov. V primeru, da se je to zgodilo v prvem poskusu, ima tekmovalec pravico do drugega poskusa. a) Model je pristal, ne da bi se mu odklopila vlečna vrvica. b) Sodniki niso pravilno določili trenutka odklopa vlečne vrvice. c) Tekmovalec je izgubil stik z vlečno vrvico, nakar je ta oseb¬ no - ali njegov vodja ekipe - zahteval, da se poskus ponovi. d) Med vleko ali med poletom je odpadel del modela. e) Čas leta modela je krajši od 20 sekund. 3.1.6. Poskus se ponovi, kadar: a) Model trči z osebo pri startu (vendar ne s pomočnikom, ki je držal modeli. b) Model med vleko trči z drugim modelom, ki je v prostem letu (ne z modelom, ki je prav tako med vleko, ali vlečno vrvi¬ co) in se vleka ne more normalno nadaljevati. c) Model med prostim letom trčj z drugim modelom ali vlečno vrvico, vendar ne svojo. Čeprav model normalno nadaljuje polet, lahko tekmovalec zahteva, da se ga prizna kot neuradnega, čeprav poda zahtevo na koncu poleta. 3.1.7. Čas trajanja poleta Najdaljši čas trajanja poleta v vsakem turnusu je na sve¬ tovnem ali celinskem prvenstvu tri minute. Za ostala mednaro¬ dna tekmovanja je najdaljši čas tri minute, razen če ni bilo vnaprej napovedano drugače in potrjeno na CIAM-u. Če so na tekmovanju izredne vremenske razmere ali težave z vračanjem modelov, lahko tekmovalna žirija skrajša čas trajanja pole¬ ta v.turnusu. Le-ta pa mora biti napovedana pred začetkom turnusa. 3.1.8. Razvrstitev a) Tekmovalčev čas za vsak uraden polet, določen v točki 3.1.3., se upošteva za končno razvrstitev. b) Kadar ima več tekmovalcev enak rezultat, določimo vrst¬ ni red z dodatnimi leti. Le-ti morajo biti izvedeni takoj po urad¬ nem delu tekmovanja. Najdaljši čas prvega dodatnega poleta je 5 minut, nato pa se največji čas podaljšuje za dve minuti v vsakem naslednjem poletu. Cas dodatnih poletov se ne šteje za skupno razvrstitev ekip. Njihov namen je le določiti vrstni red najboljših v posamezni konkurenci. Če so na tekmovanju izredne vremenske razmere ali težave z vračanjem modelov, lahko tekmovalna žirija skrajša čas trajanja dodatnih poletov. Le-ta pa mora biti napovedana pred začetkom dodatnih poletov. c) Organizator mora zagotoviti 15-minufni termin, v katerem morajo opraviti start vsi tekmovalci, ki so v fly-offu. Med tem 15-minutnim terminom ima tekmovalec pravico do ponovitve, če je bil njegov prvi poskus neuspešen po odstavku 3.1.5. Startna lista se določi za vsak fly-off posebej. 3.1.9. Število pomočnikov Tekmovalec ima lahko enega pomočnika. 3.1.10. Vlečna vrvica a) Model moramo potegniti z eno vlečno vrvico. Skupna dolžina le-te in priprave za držanje ne smeta presegati 50 m, ko vrvico obremenimo z natezno silo 50 N. Le-to tanko sodnik z ustrezno pripravo preveri pred vsakim poletom. b) Visoki start-modela z vlečno vrvico lahko opravimo s pomočjo različnih priprav, kot so vitel, enojni ali dvojni škrip¬ ci ali s tekom. Te priprave, z izjemo vlečne vrvice, tekmovalec ne sme odvreči, sicer se mu let v tistem trenutku ne prizna. c) Zaradi določitve začetka merjenja časa mora biti vlečna vrvica opremljena z najmanj 2,5 anr veliko zastavico, ki je pritrjena neposredno na vlečno vrvico. d) Dodatne priprave za stabiliziranje na vlečni vrvici so prepovedane. Namesto zastavice lahko tekmovalec uporablja padalo, ki ne sme biti neposredno pritrjeno na model in mora ostati neaktivirano do trenutka odklopa od modela. 3.1.11. Organizacija startov a) Tekmovalec mora biti med vleko modela na tleh in mora sam upravljati z vlečno vrvico. b) Gibanje tekmovalca med vleko modela ni omejeno, razen odmetavanja vlečne priprave. c) Tekmovalec mora začeti z vleko modela največ 5 m od svojega startnega mesta. Kategorija F1B - Modeli z raztegljivim motorjem (gumenjaki) 3.2.1. Definicija Letalski model, gnan z raztegljivim motorjem, pri katerem je vzgon ustvarjen z aerodinamičnimi silami, ki delujejo na učvrščene površine, ki ne smejo rotirati. Modeli s spremenljivo geometrijo ali površino morajo ustrezati specifikacijam v obeh primerih, ko so površine bodisi v minimalnem ali maksimal¬ nem položaju. 3.2.2. Karakteristike modela Površina 17-19 dm 2 Minimalna masa brez motorja 190 g TIM 1 • september 1994 • 1 MODELARSKI PRAVILNIK Največja obremenitev 50 g/dm 2 Največja masa namazanega motorja 40 g 3.2.3. Šlevilo poletov Glej točko 3.1.3.! 3.2.4. Definicija uradnega leta a) Čas trajanja poleta, dosežen v prvem poskusu, razen če je le-tq, neuspešen po definiciji 3.2.5. b) Čas trajanja poleta, dosežen v drugem poskusu. Če je bil tudi drugi poskus neuspešen po definiciji 3.2.5., se polet oceni z nič. 3.2.5. Definicija neuspelega poskusa Poskus se šteje za neuspelega, če smo model spustili in se je pripetil eden od naštetih dogodkov: a) /y\ed poletom modela odpade kak njegov del. b) Čas leta modela je krajši od 20 sekund. Če se to zgodi v prvem poskusu, ima tekmovalec pravico do drugega poskusa. 3.2.6. Poskus se lahko ponovi kadar: a) Model trči s drugim modelom v letu ali med startom trči v drugo osebo. Če model normalno nadaljuje polet, tekmo¬ valec lahko zahteva, da se prizna kot neuraden, čeprav je bila zahteva dana na koncu poleta. 3.2.7. Čas trajanja leta Najdaljši čas trajanja poleta na svetovnih in celinskih prvenstvih je za prvi turnus tri minute in pol ter tri minute za vsak nadaljnji turnus. Ta čas se lahko uporablja tudi za med¬ narodna tekmovanja, razen če ni v bilo vnaprej napovedano drugače in potrjeno na CIAM-u. Če so na tekmovanju slabe vremenske razmere ali težave z vračanjem modelov, lahko tekmovalna žirija skrajša čas trajanja poleta v turnusu. Tak spremenjen čas mora Biti napovedan pred začetkom turnusa. 3.2.8. Razvrstitev Glej točko 3.1.8.1 3.2.9. Merjenje časa Merjenje časa poleta jo, omejeno. Omejitev je določena s točkama 3.2.7. in 3.2.8. Čas poleta modela se meri od star¬ ta, ko model spustimo iz roke, do konca poleta. 3.2.10. Število pomočnikov Tekmovalec ima pravico do enega pomočnika na startnem mestu. 3.2.1 1. Start modela a) Start modela je iz roke; tekmovalec je na zemlji (skakan¬ je je dovoljeno). b) Vsak tekmovalec mora sam naviti motor in tudi sam spustiti model. c) Tekmovalec lahko starta model največ 5 m od svojega startnega mesta. Kategorija F1C - Modeli z batnimi motorji 3.3.1. Definicija Letalski model, ki ga poganja batni motor in katerega vzgon je posledica zgolj aerodinamičnih sil, delujoč zgolj na učvrščene površine, ki ne smejo npr. rotirati. Modeli s spre¬ menljivo geometrijo ali površino morajo ustrezati specifikaci¬ jam v obeh primerih, ko so nosilne površine bodisi v minimal¬ nem ali maksimalnem položaju. 3.3.2. Karakteristike modela z batnim motorjem Največja delovna prostornina motorja je 2,5 cm 3 . Če ima izpušna odprtina nastavek, je največji dovoljeni nivo hrupa 96 dB (A), merjeno na oddaljenosti treh metrov. Nivo hrupa meri¬ mo nad ravno površino in sicer takrat, ko deluje motor s polno močjo. Tekmovalec drži model tako, da so krila in trup vzpored¬ na s tlemi. Nivo hrupa določata splošni pravili B.7.3. in B. 13.4. - Najmanjša skupna masa 300 g/cm 3 delovne prostornine - Najmanjša obremenitev 20 g/dm 2 - Največja obremenitev 50 g/dm 2 - Najdaljši čas delovanja motorja 7 sekund od meta modela - Gorivo za motorje z žarilno svečko mora zagotoviti orga¬ nizator, le-to pa mora biti uporabljeno v vsakem uradnem letu. Sestava goriva: 80 % metanola in 20 % ricinovega olja. - Gorivo za kompresijske motorje ni omejeno. - Pred vsakim poskusom uradnega leta moramo izprazniti rezervoar za gorivo in ga oprati s standardnim gorivom. - Model F1C lahko uporablja RV napravo samo za ustavitev motorja ali vklop determalizatorja. V primeru odpovedi teh funkcij prevzame vse tveganje tekmovalec. 3.3.3. Število letov Glej točko 3.1.3.! 3.3^4. Definicija uradnega poleta a) Čas trajanja poleta, dosežen v prvem poskusu, razen če je le-tq,neuspešen po definiciji 3.3.5. b) Čas trajanja poleta, dosežen v drugem poskusu. Če je bil tudi drugi poskus neuspešen po definiciji 3.3.5., se polet oceni z nič. 3.3.5. Definicija neuspelega poskusa Poskus se šteje za neuspelega, če smo modpl spustili in se je pripetil vsaj eden od spodaj naštetih dogodkov. (Če se je to zgodilo v prvem poskusu, ima tekmovalec pravico do drugega poskusa.) a) Motor deluje več kot 7 sekund od meta modela. b) Med letom odpade del modela. c) Čas trajanja leta je krajši od 20 sekund. 3.3.6. Ponovitev poskusa Poskus se lahko ponovi, kadar model trči z drugim mode¬ lom v letu ali kakšno osebo med startom (razen s tekmoval¬ cem, ki je model vrgel). Čeprav model normalno nadaljuje polet, lahko tekmovalec zahteva, da se polet prizna kot neu¬ raden in je bila zahteva dana na koncu poleta. 3.3.7. Čas trajanja leta Najdaljši čas trajanja poleta je na svetovnem ali celinskem prvenstvu 4 minute v prvem turnusu in 3 minute v vsakem na¬ slednjem turnusu. Za ostala mednarodna tekmovanja je naj¬ daljši čas trajanja poleta enak, razen če ni bilo vnaprej dru¬ gače napovedano in' potrjeno na CIAM-u. Če so na tek¬ movanju izredne vremenske razmere ali težave z vračanjem modelov, lahko tekmovalna žirija skrajša čas trajanja poleta v turnusu. Le-ta mora biti napovedan pred začetkom turnusa. 3.3.8. Razvrstitev Glej 3.1.8. a. b.! Startna lista se določi za vsak fly-off posebej. Organizator mora zagotoviti 15 minut časa, v katerem morajo vsi tek¬ movalci, ki so v fly-offu, zagnati motor in vreči model. Med tem 15-minutnim rokom ima tekmovalec pravico do ponovitve, če je bil njegov prvi poskus neuspešen po točki 3.3.5. 3.3.9. Merjenje časa a) Glej del 4b, odstavek B.9.! bj Merjenje čgsa poleta je omejeno. Določata ga točki 3.3.7. in 3.3.8. čas poleta modela se meri od meta le-tega pa do |