Letnik Ll Februar 2013 Cena: 3,75 EUR

TIM 06

www.tzs.si ■ Tehniška založba Slovenije, d. d. • Poštnina plačana po pogodbi

O nožih

Robot, ki sledi črti

8. svetovno prvenstvo
RV-modelov F3J

■

<N

ČO

Z

CD

(D

Križa

Uganke za najmlajs

prva nagrada

500 €

točkot 25 strani ki
različnih težavnosti

številka 6

FEBRUAR

2013

Curry

Curryjevi piškoti s kardamomom
Azijski piščančji curry

SAMOI
denarne!
NAGRADE •
Zabavajte se in osvojite
500, 200,100 ali 50 €


■Najbolj zabavna revija za. vso drnžino

Nova številka

že na vseh prodajnih mestih!

Spoznajte
severnega
medveda

Najbolj
zabavna revija
za vso družino!

Avto medija d. o. o., Ljubljana

REPORTAŽA

2 8. SVETOVNO PRVENSTVO RV-MODELOV F3J

MAKETARSTVO

4 KB-5 TRIGLAV lil

10 SŽ 342 »MOPED«

12 GRADNJA ŽELEZNIŠKE MAKETE SOUTHERN
RAILWAY (8. DEL)

16 IZDELAJMO DIORAME Z NOCHOVIMI GRADIVI
(5. DEL)

18 ORODNA LOPA Z DELAVNICO

20 TIMOVO IZLOŽBENO OKNO

-MISTELV-TA I54INFVV 190 A-8

22 TIMOVO IZLOŽBENO OKNO - REVELL GEMINI

MODELARSTVO

8 Z RAKETOPLANI PO NOVEM

PRILOGA

6 POLMAKETA JADRALNEGA LETALA

KB-5 TRIGLAV III

NOVO NA TRGU

15 NOVO NA TRGU

ELEKTRONIKA

24 ROBOT, KI SLEDI ČRTI

RAČUNALNIŠTVO

26 GOOGLE SKETCHUP KOT UČNI PRIPOMOČEK
PRI TEHNIKI IN TEHNOLOGIJI V OSNOVNI ŠOLI
(6. DEL)

TEHNOLOGIJA OBDELAVE

30 O NOŽIH

; ZA SPRETNE ROKE

OBLEČENE SKODELICE

KROKODIL NA VRVICI

Izdajatelj: Tehniška založba Slovenije, d. d.

Lepi pot 6, 1001 Ljubljana, p. p. 541,
Telefon: 01/479 02 11,080 17 90,
Faks: 01/479 02 30

Spletna knjigarna: http://www.tzs.si

Za založbo: Blaž de Costa

Direktorica programov: Nataša Detič
Odgovorni urednik revije: Jože Čuden
Telefon: 01/479 02 20

e-pošta: joze.cuden@tzs.si

Uredniški odbor: Jernej Bohm, Jože Čuden,
Jan Lokovšek, Matej Pavlič, Aleksander Sekirnik,
Miha Zorec, Roman Zupančič.

Lektoriranje: Katarina Pevnik

Tehnični urednik: Stanislav Oražem
Telefon: 01/479 02 21

e-pošta: stanislav.orazem@tzs.si

Trženje oglasnega prostora: Simona Strežek

Telefon: 01/479 02 17 e-pošta: Simona.strezek@tzs.si

Naročniški oddelek: Mojca Borko

Telefon: 01/479 02 24,
e-pošta: mojca.borko@tzs.si

Revija izide desetkrat v šolskem letu. Naročite jo
lahko na naslov uredništva ali po telefonu.

Posamezna številka stane 3,75 €, naročnina
za prvo polletje 16,87 €, celoletna naročnina pa
33,75 €. Pri naročilu za dve leti je cena 60,00 €.
Celoletna naročnina za tujino znaša 50 €.

Naročnike obveščamo, da naročnina na revijo TIM ne
velja samo za eno leto, pač pa do pisne odpovedi.

Računalniški prelom: SET, d. o. o.

Tisk: Korotan Ljubljana, d. o. o.

Na podlagi zakona o davku na dodano vrednost
(Uradni list RS, št. 89/98) sodi revija med
proizvode, za katere se obračunava in plačuje
davek na dodano vrednost po stopnji 8,5 %.

Brez pisnega dovoljenja Tehniške založbe Slovenije
je prepovedano reproduciranje, distribuiranje,
dajanje v najem, javna priobčitev, predelava ali
druga uporaba tega avtorskega dela ali njegovih
delov v kakršnemkoli obsegu ali postopku, vključno
s tiskanjem ali shranitvijo v elektronski obliki.

Fotografija na naslovnici:

KB-5 Triglav III je bilo visoko sposobno slovensko
jadralno letalo  z V-repom in kapljasto zasteklitvijo
kabine. V bistvu je bil to predelan KB-1 triglav, ki so
ga leta 1950 izdelali v Konstrukcijskem biroju LZS.
Narejen je bil samo en primerek tega letala.

Oblikovna zasnova: Tina Kopač

Naklada: 3.000 izvodov

Foto: Matjaž Zupančič

februar 2013 | I

REPORTAŽA

8. svetovno prvenstvo RV-modelov F3J

DelmasJAR, 5.-11.8.2012

PAVEL PRHAVC

Organizacijo 8. svetovnega prvenstva
RV-jadralnih modelov kategorije F3J je med¬
narodna aeronavtična zveza FAI zaupala Juž¬
noafriški republiki. Prvenstvo se je odvijalo v
kraju Delmas približno 25 km vzhodno od Jo¬
hannesburga med 5. in II. avgustom lanskega
leta. Do zdaj je bilo šest svetovnih prvenstev
te kategorije organiziranih v Evropi, če sem
štejemo še prvenstvo v azijskem delu Turčije,
eno v Kanadi in to zadnje na afriški celini.

Velika razdalja in s tem povezani stroški
so število sodelujočih reprezentanc okle¬
stili na enaindvajset, skupno pa je nastopi¬
lo 79 tekmovalcev, od tega 58 članov in 21
mladincev. Še bolj se je to poznalo pri števi¬
lu pomočnikov, spremljevalcev in družinskih
članov. Vsaka država namreč lahko tekmuje
z ekipo treh članov in ekipo treh mladincev.
Slovenska ekipa je bila najmanjša doslej, saj
je štela vsega skupaj sedem članov. Imeli smo
kompletno člansko ekipo v sestavi Primož

Pogled na prizorišče iz zraka. Naš šotor je bil prvi zeleni spodaj levo, dokler ga ni odpihnil veter.

Rižner, Bojan Gergič in Gorazd Glavič ter
enega mladinca, Tineta Glaviča, ob njih pa še
dva pomočnika, Grego Stanovnika in Branka
Mithansa in vodjo ekipe Pavla Prhavca.

Na pot smo se odpravili v sredo I. avgu¬
sta popoldne z letališča Brnik. Potovali smo s
turško letalsko družbo THY s postankom v
Istanbulu. Hvaležni smo jim, ker so nam omo¬
gočili ugoden prevoz vse opreme, ki smo jo
imeli s seboj. V Johannesburg smo prispeli na¬
slednji dan, 20 ur pozneje po 12 urah letenja.
Seveda smo bili temu primerno utrujeni. Malo
smo se bali carinskih postopkov pri vstopu v
Južnoafriško republiko, vendar so bili cariniki
obveščeni o našem prvenstvu in vrsti opre¬
me, ki jo prinašamo, tako da je vse minilo
hitro in brez zapletov. Prevzeli smo najeti
kombi in naš šofer Gorazd Glavič se je hitro
privadil vožnji po »napačni« strani.

V petek in soboto so organizatorji izve¬
dli predtekmo, ki pred vsakim svetovnim in
evropskim prvenstvom omogoči seznanjanje
tekmovalcev z lokalnimi razmerami in orga¬
nizacijo tekmovanja. Taka tekma je zelo do¬
brodošla za ogrevanje organizacijske ekipe

in sodnikov. V tem primeru je bilo to dobro¬
delno tekmovanje v korist revnim otrokom
(SOS Children's Villages of South Africa F3J
Open). Udeležili so se ga 104 tekmovalci.
V dveh dneh smo odleteli sedem turnusov
in dvanajst najboljših se je uvrstilo v finale.
Oba dneva je bilo vreme relativno ugodno z
zmernim vetrom in ugodnimi temperaturami.
Primožu Rižnerju se je kot 9. po predtekmo¬
vanju uspelo uvrstiti v finale, kjer je na koncu
zasedel odlično 6. mesto. Naš Tine Glavič se
je kot najboljši med vsemi mladinci uvrstil na
25. mesto, Gorazd Glavič je bil 18., Bojan
Gergič pa 43. Bili smo zadovoljni, saj smo
ognjeni krst prestali brez poškodb na mode¬
lih. Prostor, ki ga je izbral organizator, se je
izkazal za izvrstnega, saj je omogočal štarte in
pristanke v vseh štirih smereh glede na smer
vetra. Na prejšnjih prvenstvih je bilo to bolj
izjema kot pravilo. Poleg tega je bilo tudi vre¬
me precej v skladu z napovedmi.

V nedeljo smo uspešno prestali uradni
pregled modelov, prijavo tekmovalcev in se
udeležili slovesne otvoritve prvenstva. Hvale¬

Podelitev priznanj po koncu predtekme. Primož Rižner (6.) je v ozadju med zmagovitim Francozom in
drugouvrščenim Novozelandcem.

žni smo bili organizatorjem, da so bili govori
na otvoritvi kratki in jedrnati.

Avgusta je na južni polobli zima, kar se ne¬
kako ni skladalo z našimi predstavami o vroči
Afriki. Prizorišče tekmovanja se je nahajalo na
visoki planoti 1600 m nad morjem. V informa¬
cijah, ki smo jih prejeli, je pisalo, da kratkih
hlač ne bomo potrebovali. Za normalne vre¬
menske razmere v tem obdobju veljajo tem¬
perature do 5 stopinj zjutraj, med 15 in 20
prek dneva, po sončnem zahodu pa se hitro
ohladi. Temu primerno smo se tudi opremili.

V ponedeljek se je začelo zares. Očitno se
je tega zavedalo tudi vreme. Prvi dan je bil ve¬
ter pogosto na meji dovoljenega, tako da so
tekmovalci imeli veliko težav, preden so prile¬
teli nazaj do pristajalne točke. Uspelo nam je
odleteti tri turnuse seniorjev in dva pri mladin¬
cih. Pri obojih smo se uvrstili nekje v zlato sre¬
dino. Malo smo bili zaskrbljeni zaradi vremen¬
ske napovedi, ki je obetala vse razen snega.

Naslednji dan je bilo hladno. Doživeli smo
tri kratke snežne meteže. Po informacijah
domačinov je na tem območju snežilo prvič
po 32 letih. Poleg tega je ta dan prvič, od¬
kar spremljajo vremenske razmere, snežilo
v vseh provincah JAR. Lahko si predstavljate,
da smo oblekli vse, kar smo prinesli s seboj,
da smo v takih pogojih sploh lahko delovali.
Kljub prekinitvam nam je uspelo odleteti dva
članska in tri turnuse mladincev.

Vsaki reprezentanci je organizator omo¬
gočil shranjevanje modelov in opreme prek
noči v varovanem velikem šotoru. Poleg tega
je vsaka država dobila še en manjši šotor za
bivanje podnevi. Tretji dan je sunek vetra
naš šotor enostavno odpihnil. Enaka smola
je doletela še naše sosede Švede, Norveža¬
ne, Ukrajince in Francoze. K sreči smo jo vsi
odnesli brez poškodb modelov. Ob tem je ra¬
zumljivo, da je tretji dan usodo v veliki meri
spet krojil veter.

Kot se spodobi za velika tekmovanja, se
je vreme zadnji dan predtekmovanja umirilo.

2 | februar 2013

REPORTAŽA

Vendar to ni več veliko vplivalo na končne
rezultate. Imeli smo smolo, da je našemu,
na tem tekmovanju najboljšemu tekmovalcu,
Bojanu Gergiču, pri štartu počila najlonska
vrvica. Zaradi izgubljenih 40 sekund je na
koncu za 0,5 % v skupnem seštevku zgrešil
finale. Tako se nikomur od članov ni uspelo
uvrstiti v končnico. Bolje se je odrezal Tine
Glavič pri mladincih, ki mu je to uspelo kot
10. po predtekmovanju. Pri članih je Bojan
Gergič osvojil nesrečno, vendar še vedno
odlično 13. mesto, Primož Rižner 27. in Go¬
razd Glavič 51. mesto.

Zadnji dan tekmovanja, v petek, je bilo
vreme spet vetrovno in zelo zahtevno. Po

sedmih finalnih letih je pri članih zmagal Be¬
nedikt Feigl (Nemčija), drugi je bil Jan Littva
(Slovaška) in tretji Cody Remington (ZDA).
Tinetu Glaviču je v finalu mladincev uspe¬
lo uvrstitev izboljšati za eno mesto. Ekipno
so pri članih prvo mesto osvojile ZDA pred
Nemčijo in Novo Zelandijo, pri mladincih pa
Nemčija pred JAR in našimi sosedi Italijani.
Svetovno prvenstvo se je odvijalo v vremen¬
sko zelo različnih in zahtevnih razmerah. Na
koncu so najboljši zmagali tudi s kančkom
sreče.

S slovensko udeležbo smo lahko zadovolj¬
ni. Ni nam sicer uspelo osvojiti nobene meda¬
lje kot na prejšnjem svetovnem prvenstvu v

Franciji ali evropskih prvenstvih na Poljskem
in v Bovcu. Med ekipami smo se pri članih
uvrstili na 9. mesto, pri mladincih pa smo ime¬
li samo enega tekmovalca.

Zadnji dan pred odhodom je bil za vse
nas tudi prvi dan, namenjen sprostitvi in
turističnim aktivnostim. Ogledali smo si re¬
zervat za živali, kjer smo lahko na prostosti
občudovali nosoroge, žirafe, bivole in mno¬
žico različnih antilop. Zvečer smo se udele¬
žili banketa v tipični južnoafriški restavraciji,
kjer smo poskusili tudi meso krokodila, an¬
tilope in noja. V nedeljo pa smo že odleteli
domov z mislijo na naslednje evropsko pr¬
venstvo v Turčiji.

Slovenska ekipa na svetovnem prvenstvu: stojijo z leve - Bojan Gergič, Primož
Rižner, Gorazd Glavič, Pavel Prhavc, klečijo z leve - Gregor Stanovnik, Tine
Glavič, Branko Mithans

Pogled na prizorišče tekmovanja: trava je bila povsem rjava.

Zadnje desetinke sekunde pred koncem operativnega časa

Prizor z otvoritvene slovesnosti

Tekmovali smo od jutra do večera.

Modeli v shrambi

februar 2013] 3

MAKETARSTVO

KB-5 Triglav III

MARKO MALEC

Jadralno letalo KB-5 Triglav III je bil v bi¬
stvu predelan KB-I triglav. Večina predelav je
bila narejenih na trupu, s katerega so odstra¬
nili vse, kar je bilo potrebno za namestitev
povsem novega kapljastega pokrova kabine.
Obenem je konstruktor Jaroslav Koser pre¬
stavil pitotovo cev v nos letala, ki je bila prvo¬
tno na njegovem boku. Modificiran je bil tudi
rep letala, ki je dobil V-obliko. Čeprav je bil
V-rep odločno pretežak in so morali v nos le¬
tala namestiti izravnalno utež, je bil Triglav III
na koncu vendarle deset kilogramov lažji od
triglava I. Obenem je Koser na konca kril do¬
dal še kapljasta zaključka oziroma rotacijski
telesi. Glavni namen vseh modifikacij je bil
izboljšati drsno razmerje za 2,1 enote v pri¬
merjavi z osnovnim modelom. Izdelali so le en
primerek Triglava III.

KB-I triglav je bilo prvo v Sloveniji kon¬
struirano visoko sposobno jadralno letalo.
Vodja projekta in glavni konstruktor je bil
Jaroslav Koser, v skupini pa so bili še Stojan
Hrovat, Franc Hillinger, Mitja Klopčič, Janez
Herzog, Marko Jeras, Tomo Polanc, Evgen
Ogrinc, Rajko Perovšek, Franc Roethel in
Marko Vakselj. Povod za nastanek KB-5 pa je
bil v bistvu svetovno jadralno prvenstvo 1950
v Orebru na Švedskem, kjer se je Jaroslav Ko¬
ser srečal z dr. Avgustom Raspetom, prizna¬
nim ameriškim aerodinamikom slovenskega
rodu. Na Raspetovo pobudo se je Koser od¬
ločil predelati enega od triglavov, in sicer tako,
da bi namestil rotacijski telesi na koncih kril,
ki naj bi zmanjšali inducirani upor, oblikoval
zelo majhen kapljast pokrov kabine ter izdelal
repne površine v obliki črke »V«. Na skoraj
končanem letalu — šlo je za triglava s tovarni¬
ško številko 112 - je bilo prvi dve spremembi
še mogoče izpeljati, novega repa pa ni bilo mo¬
goče tako hitro izdelati. Zato so se odločili,

Aerodinamično dognana oblika Triglava III, ki je nastala po srečanju Koserja z dr. Raspetom in MacCreadyjem
na svetovnem prvenstvu na Švedskem leta 1950. Pod kabino je napis EXPERIMENTAL. (Vir: zbirka pisca)

da ga bodo zamenjali pozimi 1950-1951. Obe¬
nem se je Koser pri modifikaciji odpovedal
tudi zakrilcem. Tako predelano letalo s šte¬
vilko 112 je dobilo tudi novo označbo - KB-5
Triglav III. Dokončano je bilo 25. avgusta 1950
in dobilo registrsko oznako YU-4022. Še iste¬
ga dne je Franc Mordej z njim na ljubljanskem
letališču opravil tudi prve kratke »tovarniške«
lete, ki pa so vsebovali tudi lupinge, zvrte in
druge zahtevnejše figure. Popoldne so ga v

aerozapregi potegnili v Lesce, kjer so priča¬
kovali obisk ameriškega letalca Paula MacCre-
adyja, svetovnega podprvaka iz Orebra. Na¬
slednjega dne so Koser, MacCready in Mordej
s primerjalnimi leti letal triglav II in Triglav III
ugotavljali, katero od obeh se v termiki bolje
vede. Z razmeroma majhno prednostjo je bil
boljši Triglav III, vendar za natančnejše ugoto¬
vitve žal niso imeli na razpolago primernih in¬
strumentov. LZS je triglav II (YU-4023) name¬
nila Celjanom, ki pa so ga morali kmalu vrniti

Dokončani Triglav III. V primerjavi z osnovnim modelom je Jaroslav Koser predelal rep letala, zasteklitev
kabine in zaključka kril. (Vir: zbirka pisca)

v Ljubljano, da bi lahko člani Koserjeve ekipe,
ki je bila del Konstrukcijskega biroja, v Lescah
opravili temeljitejše primerjave s Triglavom III,
za kar je medtem dr. Raspet Koserju poslal
potrebne instrumente. Vendar do primerjal¬
nih meritev ni prišlo. Medtem ko je z instru¬
menti opremljeni triglav II čakal na tekmeca,
soTriglavu III v Letovu odstranjevali zakrilca in
ga opremljali z novim zadnjim delom trupa ter
V-repom. V tem času so v Lescah s triglavom
II pridno leteli, vse dokler ga ni 7. avgusta med
enim od poletov s pilotom Gorjupom »posr¬
kalo« za sv. Petrom nad Lescami, pri čemer
se je letalo razbilo. Pilot jo je k sreči odnesel
le z nekaj praskami, dragoceni in občutljivi in¬
strumenti pa so bili uničeni. Samo dva dni po
nesreči je bil YU-4022 dokončan in sta pilot
Alojz Lakovič ter dva dni pozneje tudi Koser
z njim v Ljubljani opravila osnovne tovarniške
preizkuse. Vsi so jih spremljali s precejšnjim
zanimanjem, pa tudi nezaupanjem, saj so se
bali, da bo z novim repom letalo težje vodlji¬
vo. Vendar težav ni bilo in v naslednjih dneh je
Triglav III v Lescah dokazoval, da je nekdanji
projekt z imenom Karavan, ki so ga pozneje
preimenovali v Triglav, dozorel. To pa še ni
pomenilo, da je bil Triglav III popoln. Gladko-

4 | februar 2013


MAKETARSTVO


sti krila se zaradi nespremenjene tehnologije
gradnje ni posrečilo bistveno izboljšati, V-rep
pa je, čeprav je imel za skoraj 20 odstotkov
manjšo površino, tako povečal težo zadnjega
dela letala, da je bilo treba v nos namestiti iz¬
ravnalno utež. Ko ga je pozneje prevzel ALC
Lesce, so predlagali nujno revizijo in prede¬
lavo zadnjega dela trupa, vendar LZS ni bila

pripravljena plačati te spremembe. Letalo so
kljub temu preselili v tovarno Letov, kjer pa je
ostalo zapuščeno in je bilo verjetno uničeno v
požaru leta 1962.

S KB-5 Triglavom III se je tudi zaključilo
prvo obdobje razvoja jadralnih letal v okvi¬
ru Konstrukcijskega biroja Letalske zveze
Slovenije.

Vira:

Zoran Jerin: Ko so leteli triglavi; Krila, februar
2000.

Marko Malec: Konstrukcijski biro LZS, Letov,
Libis in letala slovenskih letalskih konstruktorjev
1945-1964; neobjavljeno.

KB-5 Triglav lil - tehnični podatki

Triglav III med preizkušanjem v Lescah (Vir: zbirka pisca)

Paul MacCread/ v kabini Triglava III na športnem letališču Lesce (Vir: zbirka
pisca)

februar 2013 | 5

PRILOGA

Polmaketa jadralnega letala KB-5 Triglav III

MATJAŽ ZUPANČIČ

Zgodba tega modela se začne v letu 2003, ko je v okviru posebne
izdaje revije Življenje in tehnika izšla knjižica Sto let letalstva. V njej
je Stane Grčar objavil članek z naslovom Konstrukcijski biro Letalske
zveze Slovenije. Objavljene risbice so mi med prebiranjem začele od¬
pirati vrata v nek nov, še neraziskan svet, pogled pa se je kar naprej
vračal na risbo s podnapisom, KB-5 Triglav III. Na ramo mi je sedel tisti
patriotski duhec, ki kar naprej dreza in šepeta v uho: »En tak domač
model boš pa menda ja naredil, ne?«

V tistih časih, okoli leta 1950, so bila jadralna letala lesena. Temu
primerna je bila tudi konstrukcija, ki je prijazna tovrstni gradnji. Trup
je v prerezu sicer ovalen, a ima po dolžini ravne linije. Ne preveč topo
zaobljen nos je vzbujal upanje na možnost vgradnje elektromotornega
pogona, ki sicer nima nič opraviti s pravim letalom, a na modelu pride
zelo prav. Zanimivo zlitje kril s trupom brez grbe tako kot pri visoko-
krilcu, pa čeprav bi letalo uvrstil med ramenokrilce, izstopajoča kabi¬
na s pogledom 360° in prikupen metuljast rep še dodatno zaokrožijo
posrečen videz tega letala.

Postopoma sem si zamislil povsem izvedljivo leseno konstrukcijo
z vgrajenim motorjem, vlečno kljuko, smučko in kolesom hkrati. Od
zamisli do izvedbe pa je bila še dolga pot.

Slika 2. Malce bolj modelarski pogled na model

Razen kabine je model v celoti narejen iz lesa. Krila niso nič po¬
sebnega, saj so v klasični leseni gradnji z rebri in dvema vzdolžnima
nosilcema ter z 1,5 mm debelo balzo oblečenim tornim nosom. Spre¬
dnji nosilec je zlepljen iz večjega števila smrekovih letvic prereza 10 x
2 mm, navpičnih ojačitev iz 1,5 mm balze in predvsem v korenu krila
tudi iz letalske vezane plošče enake debeline. Zadnji pomožni nosilec
je sestavljen iz lepljenih kosov 3 in 5 mm debele balze. Slednji skrbi za
stabilnejšo obliko zadnjega roba krila, nanj pa so pritrjena še krilca.

Kapljasto zaključno telo je na koncu krila nasajeno na kratke kar¬
bonske cevi in pritrjeno s parom močnih magnetov premera 0 6 mm.

Zadnji del trupa je sestavljen iz ovalnih reber in z obeh strani oble¬
čen z dvema plastema 1,5 mm debele balze. Letnice obeh plasti so

Slika 4. Odprt zaključek kril z magnetom in sedežem za zaključno kapljasto
telo. Viden je tudi prerez kril.

Slika I. Model s perspektive pravega letala

med seboj orientirane nekoliko pod kotom kot pri vezani plošči. Zgo¬
raj in spodaj je zaobljeno pobrušena 10 mm debela balza. Sprednji del
trupa je sestavljen iz osmerokotnih reber in oblečen s prepletajočo se
3-mm balzo. Oba dela sta med seboj povezana z letvicami in oplato
iz balze. K trdnosti konstrukcije pomembno prispeva tudi stransko
rebro, kjer se krilo stika s trupom.

Gradnja repnih polovic je podobna gradnji krila, le da so te bistve¬
no manjše in enostavnejše. Tudi tu sta repni polovici pritrjeni na trup
z močnimi magneti 0 6 mm. Ta pristop pritrjevanja ni primeren za hi¬
tre in akrobatske modele, pri počasnem starodobniku, pa je povezava
dovolj zanesljiva.

Kabina je narejena na lesenem kalupu, vakuumsko vlečena iz pla¬
stične folije vivak debeline 0,5 mm. Narejena je tako, da zajema tudi
del trupa, kar pri snetju omogoči lažji dostop do sestavin v trupu.
Zaradi klinasto ovalne oblike je postopek montaže na leseno podla¬
go precej zamuden. Potrebnega je veliko postopnega obrezovanja in
nenehnega prilagajanja obliki trupa in preverjanja, ali se del pravilno
nalega. In ne boste verjeli, tudi kabina stoji na trupu po zaslugi močnih
magnetov 0 6 mm.

Slika 3. Struktura osrednjega dela levega krila

Slika 5. Zaključni kapljasti telesi s karbonskimi bajoneti. V sredini sta močna
magneta premera 6 mm.

6 | februar 2013

PRILOGA

Slika 6. Leva repna polovica je pripravljena za prekrivanje s folijo.

Slika 7. Grobo sestavljen nosni del trupa. Prva dva centimetra Staše pravokotna.

Krila so prekrita s folijo oratex-antik, trup pa s tankim japonskim
papirjem in nato pobarvan. Model smo preizkušali tik pred zimo 2012
na modelarskem letališču pri Krškem. S prvimi poleti sem povsem za¬
dovoljen.

Med gradnjo sem posnel skoraj 150 slik. Te si lahko ogledate na
spletnem naslovu www.aerozaprega.si, kjer boste našli še vso pre¬
ostalo dokumentacijo, vključno s prispevkom, ki ga omenjam v uvodu.
Na omenjeni povezavi so navedeni tudi vsi, ki so mi pomagali pri načr¬
tovanju in gradnji modela.

Slika 10. Pogled od znotraj proti nosu, kjer je lepo vidna osmerokotna
struktura.

Slika 11. Rep je nasajen na trup na 6-mm karbonske bajonete, ob katerih močni
magneti držijo rep pri trupu.

Slika 8. Praznine nosnega dela trupa
so že zapolnjene in zbrušene v smeri
osmerokotnih reber.

Slika 9. Oblečen in obdelan sprednji
del trupa. Z brušenjem se prikaže
zanimiva storžasta struktura, ki
pomaga pri ocenjevanju simetrije.

Slika 12. Kabina je izdelana tako, da je segreta plastična folija vivak debeline
0,5 mm vakuumsko povlečena prek lesenega kalupa. Del, ki pripada trupu, je
pobarvan.

Tehnični podatki o modelu:

februar 2013 | 7

MODELARSTVO

Z raketoplani po novem

JOŽE IN MIHA ČUDEN

V prispevku na temo sprememb mode¬
larskega pravilnika za tekmovanja osnovno¬
šolcev v raketnem modelarstvu smo v de¬
cembrski številki Tima podali nekoliko daljšo
razlago novosti, ki jih s seboj prinaša prehod
z manjših raketnih modelov premera 30 mm
na nekoliko večje s premerom 40 mm in dol¬
žino najmanj 500 mm, medtem ko smo se
pri novem pravilu, ki zadeva raketoplane, pri
katerih poslej ni več dovoljeno odmetavanje
praznih motorjev, kontejnerjev ali nosilnih ra¬
ket, tega le bežno dotaknili. Glede na to, da
so ponekod mentorji in učenci naleteli na te¬
žave pri reglaži modelov in novem načinu le¬
tenja, tokrat podajamo nekoliko podrobnejšo
razlago priprave modela in motorja na štart
oziroma morebitne predelave kontejnerja za
let modela bodisi z mini ali standardnim mo¬
delarskim raketnim motorjem.

Reglaža modela raketoplana

Pri začetni reglaži modela oziroma meta¬
nju iz roke se moramo že v izhodišču zaveda¬
ti, da je model treba preizkušati z vstavljenim
praznim motorjem, in to takim, s kakršnim
bomo pozneje leteli. Ni namreč vseeno, ka¬
teri prazen motor vstavimo in do kam ga
potisnemo v kontejner. Upoštevamo tudi vse
ovoje lepilnega traku, če bo motor z njim pri¬
trjen v kontejner, še zlasti, če je to debelejši
in tudi nekoliko težji izolirni trak, ne pozabi¬
mo pa niti na način priprave motorja za let.
Če bo ta na zgornji strani zalit na primer z
epoksidnim lepilom ali bo imel vlepljen čep,
uporabimo točno takega. Težišče modela, ki
ga regliramo, mora biti natanko na istem me¬
stu, kot bo po dogorevanju goriva in traserja
po zaključku motornega leta.

Model regliramo iz roke na blagem pobo¬
čju tako, da mu zamaknemo krmilo rahlo v de¬
sno, če želimo, da bo jadral v desnih zavojih in
pri tem letel v krogu s premerom okoli 20 m.
Kroženje lahko dosežemo tudi na druge na¬
čine, na primer z rahlim zvitjem izhodnega
roba na ušesu navzgor ali navzdol, odvisno od
tega, v katero smer želimo, da bo zavijal. Na¬
činov je več, pomembno je le, da krmila med
motornim letom niso pretirano odklonjena,
saj zaradi velike hitrosti raketoplana med mo¬
tornim letom utegnejo negativno vplivati na
let modela. Krmila lahko nastavimo tako, da
se odklonijo šele po prehodu modela iz faze
motornega leta v jadranje, ko se hitrost zelo
zmanjša. Enako velja tudi za vpadne kote krila
oz. vodoravnega stabilizatorja, če imamo na
modelu mehanizme, ki omogočajo njihovo
spremembo.

To so običajni postopki reglaže modelov
raketoplanov, ki veljajo tako v primeru od¬
metavanja motorjev kot pri letenju po novih
pravilih, ki so praktično zabrisala ločnico med
raketoplani kategorije S4 in raketnimi drsal¬
ci kategorije S8. Med njimi praktično ni več
nobene konceptualne razlike, razen te, da so
slednji zdaj izključno radijsko vodeni. Tudi ti
ne odmetavajo praznega motorja.

Priprava motorjev za let
raketoplana

To, kar je v tem primeru najpomembnejše
in je tudi glavna tema tega prispevka, je pri¬
prava motorjev za let modelov oziroma prila¬
goditev ali zamenjava motornih kontejnerjev
na starih modelih.

V praksi se uporablja več konceptov ra¬
ketoplanov, ki jih v osnovi lahko razdelimo v
dve skupini: modeli klasične konstrukcije (s
fiksnim krilom) in modeli s spremenljivo ge¬
ometrijo krila.

Poglejmo najprej modele klasične kon¬
strukcije, ki so na tekmovanjih osnovnošol¬
cev zastopani v večini in zato v tem primeru
tudi najzanimivejši. Tudi te lahko glede na tip
motorja spet razdelimo v dve skupini: modeli
na pogon z mini motorji (premera od 10 do
13 mm) in modeli, pri katerih se uporabljajo
standardni motorji premera 18 mm.

Bistvene razlike v letu modelov, ki od¬
metavajo motor, in tistih, ki jih ne odmeta¬
vajo, ni, le da je prehod iz motornega leta v
jadranje pri slednjih običajno mehkejši, manj
sunkovit kot pri prvih, kar pa je spet bolj od¬
visno od tega, koliko odbojnega polnjenja je
v motorju (ali je to bilo regulirano ali ne) in
kako na tesno je bil motor vstavljen v nosilni
kontejner. Razlika v prehodu iz enega režima
leta v drugega je zdaj opaznejša pri modelih
klasične konstrukcije kot pri modelih z zlo¬
žljivim krilom.

Pogon z mini motorji

Za prehod na nov način letenja ni treba
spreminjati konstrukcije modela, še zlasti pri
modelih raketoplanov z mini motorji preme¬
ra 10,3 mm. Pri teh je bil premer fiksnega
kontejnerja med 12 in 14 mm, saj je bilo treba
vanj vstaviti nosilec motorja, okoli katerega
je bil ovit pristajalni trak (strimer) minimalnih
dimenzij 25 x 300 mm, in zaradi česar je bil
kontejner nekoliko širši od motorja. Zdaj, ko
trak ni več potreben, bomo morali v kontej-

Slika I. V kontejner premera 14 mm je vlepljen
vmesnik, nosilec premera 10,5 mm.

Slika 2. Iz motorja je treba iztresti odbojno
polnjenje.

ner vlepiti nekakšen vmesnik oziroma nosilec
(slika I), ki se bo točno prilegal premeru mo¬
torja (10,5 mm). Tako bo mogoče motor pri¬
trditi brez težav. Pomik motorja po vzdolžni
osi lahko omejimo z distančnim obročkom v
notranjosti kontejnerja ali zgolj z lepilnim tra¬
kom, s katerim dobro pritrdimo motor, in to
na razdalji, ki smo jo natančno določili pri re¬
glaži modela z izpraznjenim ohišjem motorja.

Motor v vsakem primeru pripravimo za
let tako, da odstranimo papirnat pokrovček

Slika 3. Pogled na kontejner raketoplana z zložljivim
krilom z izvrtinami za odvajanje plinov

in izstresemo odbojno polnjenje (slika 2). Če
uporabimo tako pripravljen motor, bo tre¬
ba na kontejnerju (nosilcu motorja) izvrtati
tri ali štiri odprtine tik nad zgornjim robom
motorja. Traser v motorju namreč po do¬
gorevanju sprosti tudi nekaj vročih plinov in
tako jim omogočimo odvajanje skozi izpušne
odprtine. Obstaja tudi možnost, da motor
na zgornji strani zapremo oziroma zalijemo
z epoksidnim lepilom, v tem primeru odprti¬
ne niso nujno potrebne. Vendar ne pozabimo
tega dodatnega balasta upoštevati pri reglaži
in določanju pravilnega položaja težišča.

Vsekakor pa velja izkoristiti pline traser¬
ja za izvedbo določene funkcije na modelu. S
prežiganjem niti, speljane skozi izpušne odpr¬
tine, lahko sprožimo mehanizem, na primer
za premik krmila ali spremembo vpadne¬
ga kota na vodoravnem repu, pri modelih s
spremenljivo geometrijo krila pa za odpiranje
krila (slika 3). Pri tovrstnih modelih je ta mo¬
žnost praktično neizogibna.

8 | februar 2013

MODELARSTVO

Slika 4. Kontejner premera 10,5 mm na raketoplanu
z zložljivim krilom

Če želimo še nekoliko izboljšati aerodi¬
namične lastnosti modela in nam čas to do¬

pušča, pa lahko kontejner motorja v celoti

zamenjamo z novim, ožjim premera 10,5 mm,

v katerega prav tako izvrtamo

za od¬

vod plinov (slika 4).

Pogonom s standardnimi
motorji

Pri modelih, ki letijo s standardnimi mo¬
torji (0 18 mm), je zgodba nekoliko drugač¬
na. Masa praznega A-motorja (2,50 Ns) se
giblje okoli II g (odvisno od proizvajalca),
kar je bistveno več kot pri mini motorju,
kjer je ta med 1,6 g (Delta) in 1,9 g (Ultra),
zato utegnemo imeti nekaj težav pri dolo¬
čanju težišča modela za jadralno fazo. Da bi
se izognili dodajanju balasta v rep modela in
nesmiselnemu povečevanju mase modela, si
lahko pomagamo tako, da dopustimo plinom
traserja (v motorju lahko pustimo tudi nekaj
zrnc odbojnega polnjenja) pomik praznega
motorja nazaj proti težišču raketoplana. Dol¬
žino pomika omejimo z varovalom iz jeklene
žice premera 0,5 mm, ki je na eni strani prile-

Slika 5. Faze delovanja motorja od montaže do
izmotavanja in pomika v zadnji položaj pri modelu
z žičnim varovalom

Vazdušni zmajevi

Aleksandar Stojanovič

495 strani

165 x 242 mm

Medivest, Niš, Srbija

ISBN 978-86-909881-1-2

Cena: 750 dinarjev

Avtor knjige Vazdušni zmajevi, Aleksandar Stojanovič, vsestran¬
ski modelar, ki je svoje življenje zapisal modelarstvu, se s tem delom
po več kot pol stoletja aktivnega udejstvovanja v različnih modelar¬
skih panogah vrača k eni od osnovnih zvrsti letalskega modelarstva
- modelom zmajev, ki so ob naglem razvoju drugih tehnološko zah¬
tevnejših modelarskih panog ostali nekako zapostavljeni, čeprav si te
krhke leteče konstrukcije zaslužijo več pozornosti. Avtor nas zato že
v uvodu knjige povabi, da se spet vrnemo k zmajem in da jih znova
približamo predvsem mladim. To je tudi osnovni moto te obsežne
publikacije, v kateri je na skoraj petsto straneh predstavljena bogata
zakladnica najrazličnejših konstrukcij modelarskih zmajev.

V enajstih poglavjih so z načrti in podrobnimi opisi gradnje pred¬
stavljene naslednje skupine modelov: papirnati, ravni, ukrivljeni, ška¬
tlasti, piramidni in deltasti zmaji, zmaji rakete, krmiljeni akrobatski
zmaji za zračne boje, zmaji pismonoše, posebni zmaji, primerki iz
različnih držav sveta ter neobičajne konstrukcije zmajev, na primer z
reaktivno vleko, z vrtljivimi rotorji, napihljivi, zmaji s padalom, leteča
krila ...

V nadaljevanju so predstavljena osnovna opravila, materiali za
gradnjo modelov zmajev, razloženo je tudi, kako brati in razumeti
tehnične risbe.

Na koncu so opisani načini spuščanja zmajev, pribor in oprema,
ki se uporablja v ta namen (vrvice, motovila, škripci), tekmovanja in
tekmovalna pravila, pripomočki za merjenje višine (teodoliti) ter var¬
nostna pravila.

Knjiga je napisana v srbskem jeziku in jo, čeprav je v cirilici, zaradi
številnih preglednih in razumljivih tehničnih risb in skic priporočamo
vsem bralcem, ki jih zanima ta zvrst modelarstva.

pljeno na zunanjo stran cevi nosilca motorja,
na prostem koncu pa ima kljukico, ki ob izme-
tavanju motor zadrži v zadnjem položaju (sli¬
ka 5). Skrajno točko pomika spet določimo
z reglažo. Izvrtine v kontejnerju so tu nujno
potrebne, saj bo plinov, ki se bodo sprostili
po koncu delovanja motorja, neprimerno več
kot pri mini motorjih. Motor naj bo vstavljen
v cev nosilca ravno prav na tesno, toliko, da
ne zdrsne iz kontejnerja, ko model namesti¬
mo navpično na rampo.

Uporaba lansirnih naprav

Še beseda dve o lansirnih napravah. Mo¬
delov z žičnimi varovali ne moremo izstre¬
ljevati z batnih lanserjev, saj je žica v napoto
pri vstavljanju motorja v odprtino zgornjega
obročka. Ker tudi sicer klasične raketopla¬
ne le redki izstreljujejo z batnih lanserjev, še
zlasti na tekmah osnovnošolcev, ta način ne
bo problematičen. Za spuščanje tako pridejo
v poštev paličaste rampe ter viličasti ali njim
podobni lanserji.

Popolnoma druga zgodba pa so modeli z
zložljivim krilom, kjer so batni lanserji zasto¬
pani skoraj enako številno kot druge lansirne
naprave, da ob tem ne omenjam njihovih ne¬
spornih prednosti in enostavnega dela z njimi.
Raketoplanov s spremenljivo geometrijo krila
na tekmah osnovnošolcev doslej skoraj ni bilo
opaziti (kljub člankom z načrti in podrobnimi
navodili za gradnjo v Timu), morda pa bo prav
ta sprememba pravilnika pripomogla k njihovi
večji priljubljenosti.

Upam, da bodo opisani napotki v pomoč
pri delu tako mentorjem kot tudi mladim mo¬
delarjem. Odločite se lahko za možnosti, ki
so najbliže konstrukciji modelov, kakršne ste
doslej uporabljali. Seveda bo nove prijeme
treba preizkusiti v praksi in ob tem pridobiti
potrebne izkušnje. Za vsa dodatna vprašanja
pa se lahko vedno obrnete na uredništvo re¬
vije ali bližnji raketno modelarski klub, kjer
vam bodo radi priskočili na pomoč.

VLOŽNA MAPA
ZA SHRANJEVANJE
REVIJETIM

Vložna mapa je
amenjena za shranjevanje
kompletnega letnika
(10 številk) revije TIM.

Cena mape je 4,1 7 €

Večina bralcev prebranih izvodov revije ne zavr¬
že, ampak jih shranjuje, zato jim bo vložna mapa
dobrodošel pripomoček pri lažjem vzdrževanju in
zagotavljanju boljše preglednosti svoje zbirke ter
hitrejšem iskanju želenih člankov iz starejših letni¬
kov. Prednost vložne mape je tudi v tem, da se da
vanjo spravljene izvode kadarkoli izvleči, česar pri
vezanem letniku revij ni mogoče storiti. To je za
bralce Tima še posebej pomembno, saj je pogo¬
sto treba iz revije prekopirati katerega od načrtov
za gradnjo modela ali kakega drugega praktičnega
izdelka.

k__

februar 2013 | 9

MAKETARSTVO

SŽ 342 »moped«

IGOR KURALT

Vozni park Slovenskih železnic med dru¬
gim dopolnjujejo tudi štiriosne električne lo¬
komotive serije SŽ 342. V letih od 1968 do
1970 so od italijanskega proizvajalca Ansaldo
(pozneje del konzorcija ASGEN) dobavili 40
lokomotiv, ki so bile namenjene vlekli po¬
tniških in lažjih tovornih kompozicij. Ker je
bila lokomotiva nekoliko krajša in šibkejša v
primerjavi s šestosnimi sorodnicami, so jo že¬
lezničarji nekoliko posmehljivo poimenovali
kar »moped«. Število lokomotiv serije 342 se
je pri Slovenskih železnicah do zdaj približno
razpolovilo, kar kaže, da se jim življenjska
doba počasi izteka. Nekaj jih je šlo že v raz¬
rez, pred leti so jih določeno število prodali
italijanskima regionalnima železnicama Fer-
rovie Nord Milano (FNM) in Ferrovie Emilia
Romagna (FER) in so bile preštevilčene v seri¬
jo E640. Preostanek lokomotiv bodo v nasle¬
dnjih letih najverjetneje umaknili iz prometa.

Masa lokomotive je 81 ton, napaja se z
enosmerno napetostjo 3 kV in ima vgrajena
dva elektromotorja z močjo 1980 kVV, vrtljaji
pa se na kolesa prenašajo prek zobnikov. Nje¬
na največa hitrost je 120 km/h.

A.C.M.E.-jev model

Italijanski proizvajalec železniških mode¬
lov A.C.M.E. je v decembru izdal prvi model
električne lokomotive serije SŽ 342 v merilu
I : 87 (HO). Model nosi zaporedno številko
004. Drugi model lokomotive SŽ 342 iz iste
serije, vendar v manjši omejeni nakladi, nosi
zaporedno številko 011 in je bil ekskluzivno
izdelan za podjetje MoKo iz Vira pri Domža¬
lah in je ravnokar prispel na njihove prodajne
police, tako da gre za res svežo novost.

Oba modela lokomotive (slika I) sta iz pe¬
tega železniškega obdobja, kar pomeni čas od
leta 1992 do 2006. Čeprav modela po merah
in podrobnostih nekoliko odstopata od origi¬
nalov, opazovalcu še vedno delujeta zelo pre¬
pričljivo, še posebno na maketi, ko sta v giba¬
nju. Modela lokomotiv sicer nista popolnoma
enaka, saj se med seboj nekoliko razlikujeta v
posameznih detajlih (dodatkih).

Model lokomotive z oznako SŽ 342 011 iz
omejene serije je postavljen v prvo polovico
petega železniškega obdobja, to je v devetde¬
seta leta prejšnjega stoletja. Na čelnih stra¬
neh kabin pod okni so še priključki, ki so pri
pravih lokomotivah bili namnejeni povezavi
dveh lokomotiv, ko so vozile v tandemu. V

čelnih oknih je natisnjena mreža za gretje ste¬
kla, da pri pravih lokomotivah ni prihajalo do
rosenja (slika 2). Na modelu »011« sta vgra¬

jena tokovna odjemnika s starejšimi dvojnimi
nepovezanimi drsalkami (slika 3).

Model lokomotive z oznako SŽ 342 004
je postavljen v drugo polovico petega že¬
lezniškega obdobja, to je po letu 2000. Na
čelnih straneh kabin pod okni ni več vgraje¬
nih priključkov za povezavo dveh lokomotiv,
zato pa je na obeh kabinah na strehi vgrajena
klimatska naprava za hlajenje strojevodjevega
delovnega prostora. Obe kabini imata tudi že

vzvratna ogledala (slika 4). Zanje so pri stran¬
skih oknih že pripravljene luknje, kamor jih
lahko vstavimo (slika 5). Pri montaži ogledal
je treba paziti, da jih pravilno vstavimo, ker
so priložena dve levi in dve desni ogledali. Pri
tem opravilu priporočam uporabo pincete.

Na modelu »004« so na tokovnih odjemni-
kih vgrajene novejše drsalke, ki so na straneh
povezane (slika 6). Tokovni odjemniki so izde¬

lani zelo verodostojno, vendar niso v funkciji
neposrednega napajanja modela iz zgornjega
električnega voda. Ko so v spuščenem po¬
ložaju, so s svetlo žico zataknjeni za majhen

7

zob, ki poteka po sredini nosilca (slika 7).
Če želimo dvigniti tokovni odjemnik, ga spro¬
stimo tako, da žico potisnemo vstran, pri
čemer se tokovni odjemnik s pomočjo dveh
vgrajenih spiralnih vzmeti samodejno dvigne

(slika 8). Vendar pa ne priporočam vožnje z
dvignjenim tokovnim odjemnikom, ker lahko
zaradi filigranske izdelave pri nepredvidenem
dogodku pride do loma.

10 | februar 2013

Oba modela imata dvignjen del strehe na
sredini, kjer se pri pravih lokomotivah nahajajo
reže za hlajenje zagonskih uporov. Po eni stra¬
ni dvignjenega dela strehe poteka povezava

9

med obema tokovnima odjemnikoma (slika 9),
ki je na več mestih pritrjena na izolatorje.

Kabine imajo pri obeh modelih detajlira-
no in pobarvano opremo v notranjosti.

Modela imata spredaj in zadaj žaromete, v
ta namen so na tiskanem vezju pritrjene bele
in rdeče svetleče diode (slika 10).

Notranjost ohišja je na obeh koncih pod
kabino pobarvana s črno barvo, da pri naj¬
močnejši osvetlitvi svetloba ne preseva skozi
plastično ohišje. V analognem sistemu žaro¬
meti rahlo zasvetijo že pri minimalni nape¬
tosti, tik preden se začne model premikati.
Jakost svetlobe je odvisna od napetosti v tirih
oziroma hitrosti modela. Smer vožnje določi,
v kateri barvi gorijo žarometi, pri vožnji na¬

prej belo (slika II), nazaj pa rdeče (slika 12).
Ko model spremeni smer vožnje, se zamenja¬
jo tudi luči in namesto treh belih zasvetita dva
rdeča žarometa.

Nosilec za kavelj je narejen v standardu
NEM 362 in je z zatičem pritrjen na podvozje

MAKETARSTVO

modela (slika 13). Žal model nima vgrajene¬
ga kulisno vodenega držala za sklopko, ki v
odklonih sklopko podaljšuje, zato pri manjših

13

radijih (Rl) ter uporabi kratkih sklopk priha¬
ja do zadevanja med odbojniki lokomotive in
vagona ter posledično do iztirjanj.

Zelo všečno delujejo podstavni vozički s
strani. Na njih sta pod vrati v kabino po dve
luknji, kamor je treba namestiti stopnice, ki so
priložene v vrečki z dodatnimi deli (slika 14).

Vse štiri osi so pogonske, pri čemer ima¬
ta dve kolesi vgrajena torna obročka, da pri
vleki zagotavljata boljši oprijem koles s tirom.
Nekoliko nenavadno je spodnje vpetje pod-
stavnega vozička na podvozje lokomotive.
V tem primeru pokrovčka na spodnji strani
podstavnega vozička, ki sta pripeta vsak s
štirimi zatiči, nosita celotno konstrukcijo lo¬
komotive. Če se zatiči po nesreči polomijo,
je model lokomotive neuporaben, saj model
dobesedno počepne.

Modela lokomotive SŽ 342 imata pod¬
vozje iz lite kovine, kar jima zagotovi kom¬
paktnost ter potrebno težo in s tem tudi za¬

nesljivejšo vleko večjega števila vagonov. Na
sredini podvozja je prostor, kjer je vzdolžno
vpet elektromotorček proizvajalca Mashima
z dvema vztrajnikoma (slika 15), ki zagotavlja
precej tiho delovanje. Prek kardanskih pre¬

nosov se vrtljaji prenašajo na oba podstavna
vozička in naprej prek polžastega prenosa in
čelnih zobnikov na vse štiri kolesne sklope.

Na podvozje modela je pritrjeno tiskano
vezje. Vsi modeli lokomotiv so izdelani samo
za analogni enosmerni sistem in imajo na
vgrajenem električnem vmesniku 2IMTC po
NEM standardu 660 vstavljen analogni DC-
mostiček, ki ga lahko zamenjamo in vgradimo
navaden ali zvočni dekodirnik (slika 16). Na

tiskanem vezju je že pripravljena odprtina za
majhen dvojni ESU-jev zvočnik.

Na modelu imamo tudi možnost, da
povsem izklopimo žaromete na eni ali drugi
strani, kar je zelo všečno pri tandemski vožnji
dveh lokomotiv, da na spoju med lokomotiva¬
ma ne gorijo luči.

Čeprav jari A.C.M.E.-jevem modelu lo¬
komotive SŽ 342 lahko opazimo nekaj kon¬
strukcijskih spodrsljajev, gre vseeno za zelo
lep model, ki bo v zbirki marsikaterega lju¬
bitelja ali zbiralca železniških miniatur našel
častno mesto.

Hvalimo:

- številne podrobnosti in natančno izdelavo,

- elegantno speljevanje in ustavljanje,

- zelo nizko minimalna hitrost,

- tih petpolni motor z dvema vztrajnikoma,

- svetlobo v žarometih,

- vmesnik za dekodirnik 21MTC po standar¬
du NEM 660.

Grajamo:

- ni vgrajenega kulisno vodenega držala za
sklopko,

- previsok podstavni voziček nad pogon¬
skim polžem onemogoča vgradnjo večjega
zvočnika,

- vpetje podvozja na spodnji strani podstav¬
nega vozička,

- model je na voljo samo za sistem DC, kar
zmanjšuje krog kupcev,

- ni navodil v slovenščini.

februar 2013 | II

MAKETARSTVO

Gradnja železniške makete Southern Railway

(8. del)

VOJKO TRAVNER

Najvišji del makete (nivo 33,3) je na 6 mm
debeli vezani plošči, kjer so poleg ceste HW
11 še papirnica Bovvater Mili, tirna kaseta Ca-
Ihoun in glavna proga, ki vse to povezuje z
mestom Cleveland (risba 5). Proga je precej
obremenjena, saj železniški tovorni promet
nenehno poteka v obe smeri. Z ene strani
prihajajo vagoni, naloženi s surovino za pa¬
pirnico, z druge pa ostale dobrine, ki so na¬
menjene industriji ali potrošnikom v mestih.
Najbolj značilni in številčni vagoni na tirih
papirnice so naloženi s hlodovino (slika I), va¬
goni z dodatki, ki so potrebni pri mehčanju in
pripravi lesa za izdelavo papirja (sliki 2 in 3),
za varen prevoz papirja pa se uporabljajo po¬
kriti vagoni »box-car« (slika 4).

Papirnica je precej zapleten objekt, saj se
v njem odvija veliko različnih opravil hkrati in
za postavitev zahteva precej prostora. Na sli¬
ki 6 je posnetek originalnega objekta papirni¬
ce, ki sem ga posnel na terenu, torej v zvezni
državi Tennessee.

V spodnji tabeli so prikazani posamezni
objekti, ki so vgrajeni ali postavljeni znotraj
obrata papirnice. Nekaj maket zgradb je ku¬
pljenih in sestavljenih doma, nekaj pa je pre¬
delav in samogradenj. V veliko pomoč so nam

že končane stranice stavb, kot tudi podesti ali
strehe, ki jih nato poljubno sestavimo v žele¬
no obliko in velikost. Seveda lahko že pripra¬
vljene stranice tudi režemo oziroma povsem
prilagodimo našemu načrtu. Tak, v svetu zelo
razširjen način gradnje, nam ponuja podjetje
DPM (Design Preservation Models) http://
woodlandscenics.woodlandscenics.com/
show/category/dpm.

Calhoun - kaseta

Shema tirne kasete (sivo obarvan pravo¬
kotni del) in pripadajočega tirnega odseka je
prikazana na risbi 7. To je posebej zgrajen
del makete. Namen je preprost: tirno kaseto
lahko izvlečemo iz makete, jo postavimo na
mizo in vanjo postavimo vlakovno kompozi¬
cijo ali jo samo vzamemo iz kasete. To pome-

ZGRADBE, OBJEKTI - BOVVATER MILL

Št. Opis Proizvajalec Dimenzije (mm) Kosov

70 Bowater Mili

3

12 | februar 2013

MAKETARSTVO

Risba 5

ni, da si lahko že vnaprej po točno določenem voznem redu pripra¬
vimo različne kombinacije vagonov, ki jih pozneje v enakem vrstnem
redu postavimo na tire v kaseti. Kaseto nato spet vstavimo v maketo,
obrnemo stikalo in odpeljemo vlak iz kasete na tire na maketi ...

Tirna kaseta je po načinu uporabe zaradi izvlačenja in vstavljanja
podobna predalu.

Legenda:

LH (left hand turnout) - leva kretnica

RH (right hand turnout) - desna kretnica

Razdalje med nivoji

Razdalje med nivoji so v prerezu podrobneje predstavljene na risbi 8.
Maketa Southern Railway je prepredena s predori, kar jo naredi

Seznam tirnega materiala

- tirnice Atlas, koda 80, flexi track dolžine 745 mm,

- kretnice Atlas, odklon št. 4,

- odbojniki na koncu slepih tirov,

- odklopni magneti Ninco, Scalextric, SCX.

Risba 7

še posebno zanimivo, razgibano in seveda zapleteno. Osem predorov

6

pomeni šestnajst vhodov oziroma izhodov, ki pa niso vsi enaki: vhod v
prvi predor je s premikalne postaje Chattanooga narejen kar iz 6 mm
vezane plošče in pobarvan, kot ves preostali del nivoja 0,0. Značilen
ameriški tunelski portal vidimo na sliki 10.

februar 2013 | 13

MAKETARSTVO

Ozadje

Kot ozadje služi plošča iz bele plastike
debeline 3 mm in je pritrjena na levo in de¬
sno ter zadnjo stran makete. Sicer pa lahko
za ozadje uporabimo kakršno koli ploščo, ki
se da zlahka barvati. Celotna višina plošče za
ozadje je 70 cm. Nad zgornjim nivojem (33,3)
je prikazana imitacija neba.

V naslednji številki Tima bomo podrob¬
neje predstavili vagone, ki vozijo po maketi.

Pokrajina in ozadje

Relief

Hrib na nivoju 33,3 sestavljajo podložne plošče iz deprona, pe¬
nastega materiala, namenjenega podlaganju laminata. Uporabljeni sta
dve debelini: 6 mm za osnovne plastnice in 3 mm za vmesni prehod
med plastnicami. Plošče debeline 3 mm so nameščene točno tam, kjer
poteka cesta HW 11 (slika 9).

Predori

14 | februar 2013

NOVO NA TRGU

Novo na trgu

VENTUS 2CX

Ventus je maketa visokosposobnega jadral¬
nega letala, ki ga ja podjetje Schempp-Hirth
začelo izdelovati leta 1994, 18-metrsko raz¬
ličico ventus 2c pa leto pozneje. Nekateri
ventusi 2c in 2cx so opremljeni z zložljivim
pogonom in motorjem z notranjim zgoreva¬
njem, ki jim omogočajo samostojen vzlet in
so označeni s priponama T in M. Obstaja tudi
izpeljanka na reaktivni motor.

Čeprav je bil model izdelan že pred leti,
je omenjena izvedenka na novo CAD- in
CNC-obdelana z veliko izboljšavami, tako
aerodinamičnimi kot tudi tehničnimi. Krilo s
svojim profilom omogoča spreminjanje letal¬
nih lastnosti z ukrivljanjem profila, ob pomoči
dodatnih zračnih zavor in funkcije »butterfly«
pa mirne pristanke.

Posebnosti sestavljanke so naslednje: kra¬
tek čas dodelave modela, ves potreben pri¬
bor za vgradnjo RV-naprave je priložen, mo¬
del ima že izdelan okvir kabine, ki se kot pri
pravem letalu odpira na stran, ter že name¬
ščeno uvlačljivo podvozje. Za lažji transport
je model hitro razstavljiv. V ta namen je krilo
štiridelno, višinski stabilizator je na trup pri¬
trjen z dvema vijakoma imbus.

Sestavljanka vsebuje model ARTF (skoraj
pripravljen za letenje), krila in repne površi¬
ne, izdelane v vakuumski sendvič tehniki in
kombinaciji steklo-ogljik, pri katerih so vse
krmilne površine prožno povezane brez reže
v t. i. izvedbi »elastic flap«, ter trup, izdelan
iz steklenih vlaken z ogljikovimi ojačitvami,
opremljen z 18-mm jeklenim nosilcem krila,

RV-funkcije modela: smer, višina, krilca za
nagib, zakrilca, zračne zavore, vlečna kljuka,
uvlačljivo podvozje, zavora glavnega podvozja
(odvisno od vgrajenega podvozja).

Tehnični podatki: razpetina 5,50 m, dolži¬
na 2,06 m, površina kril: 102 dm 2 , profil krila
HQ/W strak, površina višinskega stabiliza¬
torja 9,4 dm 2 , profil višinskega stabilizatorja
HQ/W 0/10, skupna površina 111,4 dm 2 , kril¬
na obremenitev 95 g/dm 2 , masa modela (od¬
visno od vgrajene opreme) približno 9,6 kg.
Cena je 2.240,00 EUR.

TOPOLOVA IN BREZOVA VEZANA
PLOŠČA

Glede na to, da je obdobje gradnje in se¬
stavljanja modelov v polnem zamahu, je veliko
povpraševanja po različnih gradivih. Pri Mibu
vam lahko ponudijo celoten izbor topolovih
in brezovih vezanih plošč različnih dimenzij
(500 x 250 mm, 600 x 300 mm, 600 x 3000
mm) in debelin od 1,0-6,0 mm. Večina brezo¬
vih vezanih plošč je na voljo v trislojni oz. t. i.
letalski večplastni izvedbi. Cena je odvisna od
dimenzije in debeline, giblje pa se med 2,90 in
13,60 EUR.

STEZNI DIRKALNI KOMPLETI SCX

V udobju vašega doma si lahko privoščite
prave dirke razreda turnih avtomobilov DTM
ali formule I proizvajalca SCX. V kompletu

DTM dobite modela audi A4 in mercedes C
v merilu I : 43 z zmogljivima elektromotor¬
jema in krajšo stezo dolžine 4 m. Komplet
sestavljajo dva avtomobila v merilu I : 43
(audi A4 DTM in mercedes C AMG DTM),
šest 90-stopinjskih ovinkov, šest ravnih delov,
križišče, osem ovir, označenih z rdečo barvo,
dva ročna krmilnika hitrosti ter transforma¬
tor za napajanje. Dolžina sestavljene steze je
4 m, velikost sestava pa okoli 150 x 80 cm.
Cena kompleta DTM je 85,00 EUR.

Izvedenka formule I je še privlačnejša,
saj je sestavljena proga dolga kar 7,67 m, iz¬
bor gradnikov proge pa omogoča tri različne
postavitve. Tudi tu so modeli izdelani do naj¬
manjših podrobnosti. Sestavljen komplet ob¬
sega, odvisno od izbrane postavitve, površino
do dveh kvadratnih metrov. Cena kompleta
formule I je 89,00 EUR.

Mibo modeli, d. o. o.

Tržaška cesta 87b, 1370 Logatec
tel.: 01/759 0 I 01,041/669 I I I
e-pošta: shop@mibomodeli.si
www.mibomodeli.si

MIKRO KVADROKOPTER

Odlične sposobnosti letenja modelov
kvadrokopterjev so zdaj na voljo tudi v mikro
izvedbi. V paketu dobite vse, kar potrebuje¬
te za letenje, razen baterij AA za oddajnik.
RV-naprava 2,4 G Hz omogoča brezskrbno
letenje tudi zunaj v rahlem vetru. Kvadrokop-
ter je vodljiv v vse smeri in uporablja enake
funkcije kot 4-kanalni helikopter. Komplet
vsebuje dve bateriji, polnilnik, 2,4 GHz LCD
RV-napravo in rezervne propelerje. Svojevr¬
sten model zagotavlja obilico zabave. Cena je
77,00 EUR.

Modelar.si, www.modelar.si, info@modelar.

si, Tel.: 031/351 853

februar 20 1 3 | 15

MAKETARSTVO

Izdelajmo diorame z Nochovimi gradivi (6. del)

PRIMOŽ DEBENJAK
Foto: Andrej Kogovšek

V prejšnji številki smo se malce odmaknili
od zimske tematike, zdaj pa naj zima še enkrat
pokaže zobe. Doslej sem že nekajkrat upo¬
rabil Nochov strukturni sneg (Strukturschnee
61164), belo pasto, ki jo lahko nanašamo z
lopatico ali čopičem. Prav pa je, da se pobli¬
žje seznanimo tudi z Nochovim snežnim posi¬
pom (Pulverschnee  08750), ki je idealen zlasti
za ponazoritev sveže zapadlega snega.

Pred nekaj leti me je fotografija v neki knji¬
gi spodbudila, da sem Hellerjevo maketo fran¬
coskega srednjega tanka S35 v merilu I : 72
predelal v nemško različico, ki so jo uporabljali
za protipartizansko bojevanje na različnih bo¬
jiščih. Somua S35, z daljšo oznako AMC 1935
S, je bil zasnovan sredi tridesetih let prejšnje¬
ga stoletja kot »konjeniški tank« - hitrejše in
bolj mobilno bojno vozilo od počasnih »pe¬
hotnih tankov«, ki so vozili korakoma in so
bili namenjeni neposrednemu spremljanju
pehote ob protinapadih in podobno - in je
bil ob nemškem napadu na Francijo leta 1940
najboljši francoski tank. Oborožen je bil s
47-mm topom in je lahko dosegel spodobno
maksimalno hitrost 40 km/h. V primerjavi s
tedanjim glavnim nemškim tankom PzKpfw.
III je imel sodobneje zasnovan poševen oklep
iz ulitih kosov, vendar pa je to obenem pome¬
nilo, da ga je bilo bolj zapleteno in dražje iz¬
delovati ter zaradi slabe dostopnosti motorja
tudi težko vzdrževati. Največja šibka točka
francoskih tankov je bil nefunkcionalen raz¬
pored posadke in pomanjkanje komunikacij¬
skih sredstev, zlasti radijskih aparatov za spo¬

razumevanje med vozili iste enote. Večinoma
so bila z radijskimi aparati opremljena samo
poveljniška vozila, komuniciranje med vozili v
vodu ali četi pa je potekalo z nepraktičnimi
signalnimi zastavicami. Nemci Francozov leta
1940 niso premagali, ker bi imeli več tankov
ali bi bili ti boljši, temveč zaradi strateško sla¬
be uporabe tankov in nesposobnega vodstva
na francoski strani.

Po sklenitvi premirja so imeli Nemci ve¬
liko zaplenjenih tankov, ki se pozneje niso
mogli več enakovredno kosati s sodobnejšimi
sovjetskimi (zaradi tedaj že zastarele zasnove
jih ni bilo mogoče posodobiti oziroma opre¬
miti z močnejšimi topovi), zato so jih z ustre¬
znimi predelavami uporabili za protipartizan¬
sko bojevanje na zasedenih ozemljih, med
drugim tudi na območju tedanje Jugoslavije.

Moja mala diorama prikazuje uporabo ta¬
kega tanka na Norveškem. Glavna spremem¬
ba je bila v tem, da so namesto polkroglaste
francoske male kupole na vrhu topovske ku¬
pole tja vgradili valjasto konstrukcijo z dvo-
krilnim pokrovom, kakšna je bila v navadi pri
nemških tankih, da je poveljnik lahko dal glavo
ven, kar vidimo tudi pri mojem tanku, in seve¬
da zmogljiv nemški radijski aparat. Zaplenjeni
S35 je namesto prvotne peščene zeleno-rjave
kamuflaže dobil bolj monotono temno sivo
barvo, kakršna je bila v nemških oboroženih
silah v rabi do konca leta 1942, pozimi pa so
ga prebarvali z belo, skozi katero se malo vidi
sivi oplesk. Tanki z začasno zimsko kamuflažo
so bili praviloma nekoliko temnejši od snega,

razen ko so bili povsem sveže prebarvani, kar
pa je za maketarje seveda dobro, saj bi bila
diorama, na kateri bi se tank kar izgubil v sne¬
gu, manj privlačna. Sicer pa so belkasto lisasta
vozila od daleč videti svetlejša kot od blizu
(bela barva optično prevlada). Takšna kamu¬
flaža je bila zato precej učinkovita, kar je tudi
njen osnovni namen, da tanka (ali letala ipd.)
nasprotnik ne bi videl že od daleč, medtem
ko vozila ali letala, ki se premika, ni mogoče
popolnoma skriti, ne glede na to, kako domi¬
selno bi ga pobarvali.

Za podlago diorame sem uporabil ovalno
leseno kuhinjsko ploščo. Na njej sem iz kosov
tankega stiropora v grobem oblikoval teren,
ki sem ga potem delno izravnal s papirnatimi
robčki, namočenimi v belo lepilo. Preostale
stopnice, nastale zaradi različnih debelin sti¬
ropora, sem zapolnil s strukturnim snegom.
Nato sem nanesel sredstvo v pršilki za bolj¬
ši oprijem in utrjevanje (Haft- & Fixierspray
61152) in takoj čez pot-resel snežni posip, ki
sem ga spet utrdil z utrjevalnim sredstvom.
Tega lahko uporabimo več ali manj, pač od¬
visno od tega, koliko želimo sneg utrditi.
Marsikdo se bo zadovoljil s tem, da sneg ne
bo sam od sebe odpadal z diorame, a ne bo
toliko trden, da bi bil odporen proti udarcem,
razkopavanju ipd.

Na fotografiji, po kateri sem se zgledo¬
val, se levo od tanka vidi veliko mladih dreves.
Zaradi lažje upodobitve sem se rajši odločil
za manjše število srednje velikih dreves. Tri
gole listavce sem izdelal iz bukovih in gabro-
vih korenin; ker nisem imel dovolj razvejanih
korenin, sem jih moral sestaviti iz več delov,
potem pa sem jih previdno pobarval, da se
spoji ne bi videli. Deblo smreke sem naredil iz
okrogle palice, kupljene v eni od velikih trgo¬
vin z gradbenim materialom, ki sem jo ustre¬
zno skrajšal in zgoraj zašilil ter potem zvrtal

16 | februar 201 3

MAKETARSTVO

luknje za veje. Te so iz posušenih rastlin ga-
dovca (podobno kot v drugem delu te serije),
vendar sem izbral nekoliko manjše vejice, da
ne bi bile prevelike za to manjše merilo. Smre¬
ko sem ustrezno pobarval in na veje s srednje
širokim čopičem nanesel nekaj strukturnega
snega, vendar ne preveč na debelo, da veje ne
bi bile videti preobilne. Pri tej metodi je sploh
bolje, če snega nanesemo bolj malo, v bistvu
zelo podobno kot pri poudarjanju z metodo
suhega čopiča, tako da poudarimo predvsem
strukturo vej. Pod krošnjo sem namestil tudi
nekaj štrcljev odlomljenih vej, česar pri iglav¬
cih prav pogosto ne vidimo. Sicer je smreka
precej bolj impresivna kot goli listavci, a sem
se zadovoljil z eno samo, ker ne bi bilo dobro,
če bi se tank preveč izgubljal v gozdu.

Za drevesa je bilo seveda treba s soraz¬
merno debelim svedrom izvrtati luknje v
podlago, toda ne v leseno ploščo, ker so tudi
materiali, iz katerih je narejena groba osnova
terena, dovolj nosilni za tako lahka drevesa.
Drevesa sem prilepil z belim lepilom.

Kdor nima primernega rastlinskega ma¬
teriala za veje, lahko uporabi dovolj kako¬

vostna že končana drevesa ali pa jih naredi
sam iz priročnih materialov. Pri zasneženih
smrekah je to seveda nekoliko manjši pro¬
blem, ker sneg marsikaj prekrije in prikrije,
tako da zadošča, da je drevo vsaj približno
po osnovni obliki podobno smreki. Tako lah¬
ko veje oblikujemo tudi iz papirja, spodaj pa
nanje prilepimo, recimo, Nochovo statično
travo, ki se sicer uporablja kot posip za trav¬
nike, da bodo veje videti igličaste, potem pa
jih primerno pobarvamo. Na zgornje strani
vej pa sneg v tem primeru nanesemo bolj na
debelo, saj tokrat strukture nikakor nočemo
poudarjati, temveč jo želimo prikriti, in tu je
seveda nujna izdatna snežna odeja. Pri izbiri
barve za debla moramo paziti, da namešamo

primeren sivkasto rjavkast odtenek, debla
evropskih dreves z izjemo borov namreč niso
rdečkasta. Tudi pri barvi smrekovih vej sem
ravnal malo drugače kot pri smreki, ki je bila
predstavljena v drugem delu te serije, tokrat
je zaradi manjšega merila precej bolj sivkasta,
da je kontrast ustrezno manjši. Pri barvanju iz
okrogle palice narejenega debla smreke sem
v barvo zamešal kar nekaj praška s primerno
zrnavostjo, da je površina dobila primerno te¬
ksturo. V malem merilu s tem seveda ne sme¬
mo pretiravati, vseeno pa mora biti smrekovo
lubje nekoliko hrapavo.

V naslednjih številkah bomo spoznavali
ponazoritev stoječe in tekoče vode ter upo¬
dobitev višje trave.

TIMOVI
NAČRTI

NOVO

TIMOV NAČRT 31
ORION,
RV MOTORNI
MODEL
Z ELEKTRIČNIM
POGONOM

Bralce
obveščamo,
da imamo
na zalogi
vse Timove
načrte.

Cena vsakega je
5,17 EUR.

TIMOV NAČRT I

- motorni letalski RV-model basic 4 star

TIMOV NAČRT 2

- RV-jadrnica lipa I

TIMOV NAČRT 3

- RV-jadralni model HOT-94

TIMOV NAČRT 4

- polmaketa letala cessna 180

TIMOV NAČRT S

- RV-model katamarana KI M I

TIMOV NAČRT 6

- Timov HLG, jadralni RV-model za spuščanje iz roke

TIMOV NAČRT 7

- RV jadralni model HOT-95

TIMOV NAČRT 8

- Timov HLG-2, jadralni RV-model za spuščanje iz roke

TIMOV NAČRT 9

-tomy-E, elektromotorni jadralni RV-model

TIMOV NAČRT 10

- polmaketa lovskega letala polikarpov 1-15 bis

TIMOV NAČRT II

-jadralni RV-model gita

TIMOV NAČRT 12

- racoon HLG-3

TIMOV NAČRT 13

- akrobat 40, trenažni motorni RV-model

TIMOV NAČRT 14

- maketa vodnega letala utva-66H

TIMOV NAČRT 15

- RV-model trajekta

TIMOV NAČRT 16

- spitfire

TIMOV NAČRT 17

- trener 40

TIMOV NAČRT 18

- lupo, elektromotorni RV-model

TIMOV NAČRT 19

- P-40 warhawk, RV-polmaketa za zračne boje

TIMOV NAČRT 20

- potepuh, RV-model motorne jahte

TIMOV NAČRT 21

- bambi, šolski jadralni RV-model

TIMOV NAČRT 22

- Slovenka, RV-jadrnica metrskega razreda

TIMOV NAČRT 23

- e-trainer, trenažni RV-model z električnim pogonom

TIMOV NAČRT 24

- P-51 B/D mustang, RV-polmaketa za zračne boje

TIMOV NAČRT 25

- messerschmitt Bf-l09E, RV-polmaketa za zračne boje

TIMOV NAČRT 26

- RV-polmaketa aeronca L-3

TIMOV NAČRT 27

- fokker E III, RV park-fly polmaketa

TIMOV NAČRT 28

- vektra, RV-model z električnim pogonom v potisni izvedbi

TIMOV NAČRT 29

- Eifflov stolp, I m visoka maketa iz vezane plošče

TIMOV NAČRT 30

- maketa bagra CAT 262

februar 2013 | 17

MAKETARSTVO

Orodna lopa z delavnico

IGOR KURALT

Nedavno je Noch, ki je znan po ponud¬
bi gradiv za izdelavo pokrajine na maketah in
dioramah, izdal zanimiv manjši objekt, oro¬
dno lopo z delavnico v velikosti HO. Objekt
iz prednatisnjenega, pobarvanega in lasersko
razrezanega kartona je na voljo v sestavljanki.
Kompletu so priložena belo lepilo za lepljenje
sestavnih delov in navodila za sestavljanje. Za
izdelavo tako potrebujemo samo še modelar¬
ski nož za fin razrez (slika I).

Postopek sestavljanja je preprost, pa
tudi sicer slike nazorno kažejo potek izdela¬
ve objekta. Ko smo navodila dobro proučili,
z modelarskim nožem zarežemo na mestih,

strani zgradbe vidijo ostanki lepila, odstrani¬
mo jih le z zunanje strani, in sicer z manjšo le¬
seno letvico, da nas nanos lepila ne bo oviral
pri nadaljnjem delu. Sestavljanje nadaljujemo
še s preostalima stranicama (slika 5). Ker se
lepilo suši okoli 15 minut, priporočam upora¬
bo manjših modelarskih spon in elastik.

Na osnovne stranice zdaj namestimo
opečno fasado iz prednatisnjenega, pobarva¬
nega in lasersko razrezanega kartona (slika 6).
Tudi tu priporočam uporabo elastik, ki ena¬
komerno stisnejo opečne stranice.

Nazadnje sledi še montaža strehe (slika 7).
Na zgornje robove sten z notranje strani

kjer so sestavni deli še povezani s kartonsko
ploščo. Najprej se lotimo rezanja osnovnih
sten (slika 2). Ko so izrezane, na okna pri¬
lepimo priloženo debelejšo folijo (stekla).
Na osnovne stene po robovih, kjer se stikajo
med seboj, v tankem sloju nanesemo lepilo iz
tube (slika 3). Lepiti začnemo na zadnji stra¬
ni z daljšo stranico in eno končno stranico
(slika 4). Nič ne bo narobe, če se na notranji

nanesemo lepilo in
v utore vstavimo
spodnji del strehe,
ki z zunanje strani
ponazarja lesene no¬
silce. Na prilepljeni
del strehe v tankem
sloju nanesemo lepi¬
lo in nanj položimo
še zgornji del strehe
s prikazano kritino.
Ostrešje po celotni
površini obtežimo
z manjšo utežjo za
približno 15 minut,
da se lepilo posuši.

Izdelani objekt
(slika 8) lahko zdaj
postavimo na make¬
to, na mesto, kjer
potrebujemo tako
pomožno poslopje.

18 | februar 2013

MODELARSTVO

4. Timovo tekmovanje s papirnatimi letalci
in tekmovanje z modeli drsalcev

- Memorial Franka Zaica

4. TIMOVO NAGRADNO TEKMOVANJE

S PAPIRNATIMI LETALCI

Odziv na dosedanja Timova nagradna tekmovanja s papirnatimi le¬
talci je bil zelo dober in udeleženci so si bili enotni, da si takih te¬
kmovanj želijo tudi v prihodnje. Zato smo se v uredništvu odločili, da
bomo tekmovanje zaradi velikega zanimanja organizirali tudi v tem
šolskem letu.

Vse, ki bi se želeli udeležiti 4. Timovega zimskega tekmovanja s pa¬
pirnatimi letalci, obveščamo, da nam lahko svoje prijave pošljejo po
elektronski pošti (info@tzs.si) ali na naslov uredništva: Tehniška
založba Slovenije, revija TIM, Lepi pot 6, 1000 Ljubljana, p. p. 541,
s pripisom »4. Timovo nagradno tekmovanje s papirnatimi letalci«,
najpozneje do 28. februarja 2013.

Tekmovanje bo v soboto, 2. marca 2013 z začetkom ob 9.00 v
telovadnici Biotehniškega izobraževalnega centra v stavbi Konserva¬
torija za glasbo in balet Ljubljana na Ižanski c. 12 v Ljubljani (nasproti
Botaničnega vrta).

Tekmovanje bo potekalo s preprostimi papirnatimi letalci, zgibanimi
iz enega lista pisarniškega papirja formata A4, ki jih bodo tekmovalci
po svoji zamisli naredili na samem tekmovanju, in sicer v treh pano¬
gah:

- trajanju leta,

- dolžini leta,

- in natančnosti pristajanja v cilj.

Tekmovalec si bo lahko za vsako panogo po želji pripravil drug model
ali pa bo vse lete opravil z istim modelom. V vsaki panogi bo imel
tekmovalec na voljo več poskusov, odvisno od števila udeležencev.
Za končno uvrstitev se bo upošteval seštevek trajanja vseh letov
oziroma točk v posameznih panogah.

Tekmovalci bodo razdeljeni v dve starostni skupini (učenci do 3. raz¬
reda in učenci do 9. razreda). Najboljši trije udeleženci tekmovanja
v vsaki starostni skupini bodo prejeli diplome in praktične nagrade.

TEKMOVANJE Z MODELI DRSALCEV

- MEMORIAL FRANKA ZAICA

• Cilj tekmovanja je izdelati jadralni model (drsalec) za met iz roke,
ki bo v seštevku časov petih poletov najdlje ostal v zraku.

• Konstrukcija modela je lahko poljubna, omejena je le razpetina
krila modela, ki ne sme presegati 650 mm. Za vzorec predlagamo
modela Franka Zaica, G-12 in G-24, ki sta bila objavljena v tej in
decembrski številki Tima.

• Model je lahko izdelan iz lesa ali penastih gradiv. Običajno so to
balza, depron, stirodur in stiropor v kombinaciji s smrekovim ali
lipovim lesom in papirnimi gradivi.

• Za uravnoteženje modela lahko uporabite utež iz plastelina ali
podobnega gradiva.

• Radij nosa trupa mora biti vsaj 5 mm (za preprečitev morebitnih
poškodb).

• Vzletna masa modela ne sme presegati 120 g.

• Vsak tekmovalec ima pravico do petih uradnih letov in lahko v
ta namen uporablja dva modela. V vsakem letu sta dovoljena dva
poskusa.

• Poskus je tedaj, če je let krajši od 5 sekund.

• Let je neveljaven in znaša nič točk, če odpade del modela, če
tekmovalec štarta model izven za to določenega prostora, če
štarta preden mu sodnik to dovoli, če model spusti druga oseba,
če izvede let z neoverjenim modelom.

• Merjenje časa leta se začne v trenutku, ko tekmovalec vrže mo¬
del, do trenutka, ko se dotakne tal.

• Vsaka sekunda se oceni z eno točko. O uvrstitvi odloča vsota
točk vseh petih letov.

• Tekmovanje je razdeljeno v dve starostni skupini:

- tekmovanje osnovnošolcev za učence do 9. razreda osnovne
šole.

- odprto tekmovanje za mladostnike in odrasle, ki se ga lahko
udeležijo vsi modelarji, brez starostne omejitve.

• Tekmovanje bo potekalo v sklopu 4. Timovega tekmovanja
s papirnatimi letalci v soboto, 2. marca 2013 z začetkom ob
10.00 v telovadnici Biotehniškega izobraževalnega centra v stav¬
bi Konservatorija za glasbo in balet Ljubljana na Ižanski c. 12
v Ljubljani (nasproti Botaničnega vrta).

• O morebitnih spremembah in drugih podrobnostih v zvezi s
programom tekmovanja bomo vse pravočasno prijavljene pose¬
bej obvestili po pošti. Podrobnosti bodo objavljene tudi na naši
spletni strani www.tzs.si.

Nagrade

Najuspešnejšim udeležencem bomo podelili pisna priznanja, nagrade
iz sklada TZS in praktične nagrade naših sponzorjev.

Urnik 4. Timovega tekmovanja s papirnatimi letalci

in tekmovanja z modeli drsalcev - Memoriala Franka Zaica

Sobota, 2. marca 2013

09.00-10.00 prihod tekmovalcev v BIC in prijava,

10.00-13.00 tekmovanje s papirnatimi letalci in modeli drsalcev,

13.30 zaključek tekmovanja, razglasitev zmagovalcev ter po¬
delitev priznanj in praktičnih nagrad.

PRIJAVNICA

Prijavljam se na:

Q 4. Timovo tekmovanje s papirnatimi letalci

O Tekmovanje z modeli drsalcev - Memorial Franka Zaica

Ime: Priimek:  

Naslov: Poštna št.:  

Kraj: Datum:  



e-pošta:@

Obiskujem OŠ/razred:

Prijavnico pošljite najpozneje do 27. 2. 2012 po pošti na naslov: Te¬
hniška založba Slovenije, d. d., Lepi pot 5, p. p. 541, 1001 Ljubljana,
po faksu 01/479 02 30 ali po e-pošti info@tzs.si.

februar 2013 | 19

MAKETARSTVO

Mistel V-Ta 154 in Fw I90A-8

(Revell, kat. št. 4824, M I : 48)

MITJA MARUŠKO

Ob koncu druge svetovne vojne so zavezniki na nemških letali¬
ščih naleteli na obsežna letalska pokopališča najnovejših tehnologij,
ki so odražala vrhunske znanstvene dosežke, hkrati pa ponujala do¬
kaze obsežnih razvojnih in strateških zmot v razvoju letalskih orožij.
Kompozicije »Mistel«, ki so bile sestavljene iz lovskega letala nad
bombnikom ali drugim nosilcem velike količine eksploziva, so bile
obupen poskus zagotoviti strateško učinkovito bombardiranje od¬
daljenih večjih ciljev. Mistel I in mistel 2 sta bili kompoziciji v opera¬
tivni uporabi, ki so ju sestavljale različne kombinacije lovcev messer-
schmitt Bf 109 in focke wulf 190 ter bombnikov junkers Ju 88. Mistel V
pa je bil le projekt na papirju, ki ni bil nikoli zgrajen in uporabljen.
Nemško obrambno ministrstvo je julija 1944, po prvih sprejemljivih
rezultatih z mistli I, izdalo nalog razvojnemu biroju tovarne Focke
Wulf za razvoj kompozicije »Beethoven«.

Nemški poskus kopiranja izjemno uspešnega britanskega lovske¬
ga bombnika de havilland mosquito, pretežno lesene konstrukcije, se
je pri projektu focke wulf Ta 154 izjalovil. Do sredine leta 1944 je bila
uničena edina tovarna, kjer so izdelovali posebna kompozitna lepila.
Druga serija letal Ta 154 je bila žrtev razpadanja najpomembnejših
delov lesene konstrukcije. Usoda Ta 154 kot ključnega nočnega lovca
je bila zapečatena in predelava preostalih letal v leteče bombe je bila
ena od možnosti. Pričujoča maketa torej upodablja idejni projekt, ki
ni nikoli zapustil konstrukcijskega biroja.

Sestavni deli Revellove makete imajo zanimivo zgodovino. Nem¬
ško podjetje 48 Special Models si lasti pravico prednostne upodobi¬
tve omenjenega sestava s svojo maketo iz poliuretanskih sestavnih

Ilustracija mistla V iz knjige Mistel, German Composite Aircraft and
Operations 1942-1945, Roberta Forsytha, Classic Publications Limited, 2001

delov. Na svoji spletni strani kitajskemu proizvajalcu Dragon-Trima-
ster očitajo kopiranje njihove makete, kar naj bi dokazovala tudi
prva ilustracija makete s kataloško številko 5553 iz leta 2007, kjer je
položaj letalske kompozicije mistel V na naslovnici skoraj identičen
kataloški fotografiji makete omenjenega nemškega podjetja. Revell
pa je v najnovejši izdaji s kataloško številko 04824 dejansko pona-

Focke wulf Ta 154 V7 je bil zgrajen v marcu 1944 in nosi značilno kamuflažo
zadnje serije, ki bi bila verjetno uporabljena v kompoziciji mistel.

Načrti po tovarniških skicah iz tovarne Focke Wulf v juliju 1944

20 | februar 2013

MAKETARSTVO

Mistel V v napadu na bombniško formacijo na sli¬
koviti naslovnici Revellove makete v merilu I : 48

Kovinske dele je v Revellovi maketi nadomestila
plastika.

Quickboostovi dodatki za lopute podvozja in
vstopnike zraka

Predhodnica Revellove makete
je bila maketa proizvajalca
Dragon-Trimaster s kataloško
številko 5553, ki je izšla leta
2007.

tisnil Dragon-Trimasterjevo maketo brez kovinskih jedkanih delov,
ki jih nadomeščajo novi plastični sestavni deli. Revell in tudi soro¬
dni ameriški Monogram sta leta 1999 izdala maketo Ta 154, ki tvori
spodnji del kompozije mistel V. Tudi maketa lovca Fw 190 A-8 se je
pojavila v sredini devetdesetih let prejšnjega stoletja.

Gradnjo makete začnemo s sestavljanjem lovskega letala Fvv 190
A-8. Sestavni deli za pilotsko kabino prinašajo zadovoljive površin¬
ske detajle instrumentov in sedeža, čeprav lahko ljubitelji podrob¬
nosti posežejo po Airesovih ali CMK-jevih nadomestkih za to letalo.
Tudi kakšna barvna instrumentna plošča iz zadnje Eduardove ponud¬
be lahko pride prav. Trup sestavljata dve polovici in opiata motorja

Maketa Dieterja VViegmanna povzema Revellov predlog kamuflažne sheme,
iz štirih delov z ločenimi izpušnimi cevmi. Sestavni deli za notranjost
podvozja so enostavno in lično oblikovani. Pred lepljenjem kril mo¬
ramo previdno navrtati luknje, kjer bodo pozneje nalegale paličaste
opornice.

Repne in krmilne površine so oblikovane z blagimi upodobitva¬
mi rebrastih struktur in s krilom in repom tvorijo enovite sestavne
dele. Pozna različica propelerja VDM je dobro oblikovana. Nosilec
za dodatni rezervoar goriva je lahko tudi nosilec za bombe. Kolesa je
mogoče zložiti ali spustiti. Zasteklitev pilotske kabine Fvv 190 omo¬
goča odpiranje in zapiranje.

Ta 154 predstavlja »jezdeno eksplozivno letalno napravo«. Spre¬
dnji del s pilotsko kabino, ki je bil kovinski, so nameravali nadome¬
stiti z 2,5- do 3,5-tonsko bombo. V maketi je oblikovana kot ločena
enota in pred njeno vgraditvijo moramo na obeh polovicah trupa
odrezati sprednji del. Maketa mistla V bo brez obtežitve v nosu le

težko stala na triciklu podvozja. Po njeni pritrditvi na trup letala na
bombo prilepimo še nosno podvozje. V trup navrtamo luknje skla¬
dno z načrti v sestavnici.

Krila ne predstavljajo večjega gradbenega problema. Obe mo¬
tarski gondoli imata enostavno notranjost kolesnega prostora, ki
je komaj vidna. Podvozje je oblikovano robustno, vendar bo težko
nosilo težo celotne makete, česar ne bi zmogel niti pravi mistel V.
Nemški konstruktorji so načrtovali nekoliko večji pritisk v pnev¬
matikah ob vzletu in niso predvidevali, da bi se letalo sploh vrnilo,
zato je bilo nezmožno pristati. Plastične dele podvozja lahko nado¬
mestimo s kovinskimi odlitki proizvajalca Scale Aircraft Conversion
(SAC48I78).

Stični robovi sestavnih delov obeh motorskih gondol in krila
terjajo kitanje. Stik trupa in kril moramo pred nadaljevanjem gra¬
dnje dobro utrditi. Na koncu sledi še nekaj površinskih detajlov v
obliki anten, strukturnih ojačitev in opornic lovskega letala — »jez¬
deca«. Če nismo natančno navrtali lukenj v krilo in trup letala, bo
na koncu gradnje kar nekaj težav. Pri gradnji Ta 154 si lahko poma¬
gamo s Quickboostovimi dodatki, kot so izpušne cevi QB48286 ali
QB48366, novi vstopniki zraka in pitotjeva cev QB48353 ter Aireso-
vimi kolesi z maskami za barvanje A4339. Če kdo želi razpreti opiate
motorja, potem naj uporabi maketo motorja jumo 213 v Airesovem
kompletu A4005.

Kritike naslovnice predhodne Dragon-Trimasterjeve makete
avtorjev pri 48 Special Models in barvne kamuflažne sheme, kjer je
Ta 154 pobarvan z odtenki zelene in rjavozelene barve, so upraviče¬
ne. Zadnji primerki Ta 154 so bili res pobarvani z dvema odtenkoma
sivo-modre, lovci Fvv 190 pa so povsem drugačna zgodba. Predlagana
kamuflaža v sestavnici je popolnoma namišljena, toda estetsko dovr¬
šena. Tudi sami si lahko vzamete nekaj dodatne umetniške svobode
in še kaj dodate. Ena od možnosti je tudi gradnja mistla brez bomb-
niškega nosu in z običajno pilotsko kabino.

Revellova maketa mistla V ni primerna za začetnike. Velika škatla
ponuja dve maketi skoraj za ceno ene. Če vas letalstvo t. i. »Luftvvaf-
fe 1946« zanima, potem si to maketo le privoščite.

HUMOR

Včasih je bil pri mornarici, pa je navajen, da brez rešilnega čolna ne gre.

februar 2013 | 21

MAKETARSTVO

Vesoljska ladja gemini

(Revell, kat. št. 00028, M I : 24)

MIHA IN JOŽE ČUDEN

Leta 1958 je vlada ZDA sprejela sklep o začetku izvajanja vesolj¬
skega programa poletov s človeško posadko. V ta namen je Nasa
razvila vesoljsko plovilo mercury, ki je omogočalo polet enega astro¬
navta v orbito okoli Zemlje.

5, maja 1961 se je po komaj 15 minutah vesoljskega poleta Alan
Shepard kot prvi Američan varno vrnil na Zemljo. Pri tem je šlo zgolj
za suborbitalni polet, saj se plovilo še ni utirilo v orbito. To je uspelo
šele Johnu Glennu. Oktobra 1962 je Walter Schirra uspešno zaključil
vesoljsko misijo po deveturnem poletu in šestih obkrožitvah našega
planeta.

Kmalu po prvih vesoljskih poletih je predsednik John Kennedy
25. maja 1961 v kongresu oznanil novico, da nameravajo ZDA v na¬
slednjih desetih letih izvesti pristanek človeka na Luni.

V okviru priprav na ta ambiciozno zastavljeni cilj in številne na¬
loge, ki jih s programom Mercury seveda ni bilo mogoče izpeljati,
je sledil program Gemini, katerega osnovni cilj je bil razvoj novih
tehnologij in postopkov, potrebnih za pristanek človeka na Luni, ter
njihovo preizkušanje v orbiti. Razvoj in gradnjo novega vesoljskega
plovila so zaupali družbi McDonnel Douglas.

Plovilo, ki je bilo precej večje in prostornejše od predhodnika, je
bilo namenjeno poletu z dvočlansko posadko. Sposobno je bilo nad¬
zorovanega povratka na Zemljo, spremembe tirnice kroženja, dolgo¬
trajnejših poletov, spajanja z drugim vesoljskim plovilom ter izvajanja
aktivnosti astronavtov zunaj vesoljske ladje. Novo vesoljsko plovilo
se je v vseh desetih pilotiranih misijah do zadnjega poleta geminija.
12. novembra 1966, izkazalo za izjemno zanesljivo. Da se je vesoljska
ladja gemini lahko utirila v orbito okoli Zemlje, je poskrbela močna
nosilna raketa titan II, ki so jo ameriške zračne sile sprva uporabljale
v vojaške namene kot medcelinski balistični izstrelek, ki je bil lahko
opremljen tudi z jedrsko konico. Prav zato so vse priprave na polet
in izstrelitve potekale pod njihovim nadzorom z lansirnega mesta 19
v vojaškem oporišču Cape CanaveraL

31,4 m visoka dvostopenjska nosilna raketa je lahko ponesla v
vesolje koristni tovor z maso 151 ton. Po 339 sekundah delovanja
motorjev se je vesoljska ladja ločila od druge stopnje in utirila v
orbito okoli Zemlje.

Vesoljska ladja gemini je bila sestavljena iz spodnje pogonsko
servisne enote, ki se je pred vrnitvijo v Zemljino ozračje ločila in
pozneje v njem zgorela, ter kapsule s spajalnim modulom ter dvema
manjšima zaviralnima padaloma v nosnem delu, ki se je prav tako lo¬
čil od kapsule z astronavtoma. Glavno padalo s premerom 25,7 m se
je med pristajanjem odprlo na višini 3000 m. V primeru, da pristajal¬
ni sistem ne bi deloval in se padalo ne bi odprlo, sta astronavta imela
možnost izstrelitve iz kabine s pomočjo katapultnih sedežev. Sedeža
sta bila v funkciji reševalnega sistema tudi pri težavah ob izstrelitvi in
prekinitvi poleta. V kabini so se nahajali še instrumenti za upravljanje
poleta, računalnik, sistem za zagotavljanje pogojev za bivanje astro¬
navtov v vesolju in sistem za preskrbo z energijo. Za glasovno po¬
vezavo in prenos podatkov je skrbela kratkovalovna in VHF-radijska
postaja. Dva radarska oddajnika sta bila enota za določanje položaja
plovila. Vesoljska ladja je bila opremljena s tremi različnimi pogon¬
skimi sistemi. Šestnajst pogonskih enot je bilo namenjenih manevri¬
ranju in orientaciji v vesolju. Štirje raketni motorji na trdno gorivo,
ki so bili nameščeni v servisnem od¬
seku, pa so bili namenjeni zaviranju
na začetku pristajalnega manevra ob
zapuščanju orbite okoli Zemlje. Re¬
zervni nadzorni pristajalni sistem z
osmimi motorji na tekoče gorivo je
bil v sprednjem delu pred pilotsko
kabino.

Zaščitni skafander, ki so ga pov¬
sem na novo razvili za astronavte

Tehnični podatki

o vesoljski ladji gemini:

Dolžina: 5,8 m

Premer: 3 m

Masa: 3800 kg

Vir napajanja: 25 V

Pogled iz kabine Geminija 6 na Gemini 7 med manevrom približevanja
vesoljskih plovil 15. decembra 1965. Foto: NASA

programa Gemini, je bil izdelan iz 23 plasti raznovrstnih materialov,
od katerih se je vsaka tesno prilegala telesu. Zaščitna obleka, ki je
tehtala 13 kilogramov, se je med izvajanjem programa izkazala kot
neprimerna za uporabo v vesolju. Vsak najmanjši gib je namreč od
astronavta terjal velike telesne napore, saj je vgrajeni sistem za kli¬
matizacijo ob tem zelo slabo deloval.

Med letoma 1962 in 1963 je Nasa začela uriti naslednje skupi¬
ne 23 kandidatov, ki so se pridružili prvi sedmerici astronavtov iz
programa Mercury. Med njimi je bil tudi John Young, ki je 23. marca
1965 skupaj z izkušenim astronavtom Virgilom Grissomom na krovu
Geminija 3 opravil prvi polet novega plovila in po štirih urah poleta
ter treh obkrožitvah planeta varno pristal na vodah Atlantika. Po¬
sadka je morala po pristanku čakati na reševalno ekipo 30 minut,
saj se je kapsula spustila na vodno površino 84 km stran od predvi¬
denega mesta pristanka. Naslednji dan je oba člana posadke sprejel
podpredsednik ZDA in ju počastil s priložnostno parado po ulicah
Nevv Yorka.

Revellova maketa

Samo vprašanje časa je bilo, kdaj bo Revell v svoji seriji ponatisov
zgodovinskih maket Revell Classics spet izdal tudi vesoljsko ladjo
gemini. Maketa v za tisti čas običajnem merilu I : 24, ki je luč sveta
prvič uzrla leta 1965, je bila v preteklosti kar nekajkrat ponatisnjena.
Čeprav gre za maketo, ki je bila narejena po McDonnell Douglaso¬
vem prototipu, ki do tedaj še ni poletel v vesolje, je večina detajlov
enakih kot pri plovilih, ki so dejansko poletela v vesolje. Nekaj jih je
tudi nekoliko drugačnih, vendar bistveno ne kazijo videza makete, če

22 | februar 2013

MAKETARSTVO

jo izdelamo neposredno iz škatle. Gre za manjše napake, ki jih lahko
vsak maketar popravi ali dopolni z dodatki ameriškega proizvajalca
RealSpace Models, s pomočjo katerih dobimo popolno podobo ma¬
kete. Ta je po tolikih letih, ki so minila od prve upodobitve, še vedno
povsem zadovoljiva in tudi zob časa očitno ni veliko načel orodij, iz
katerih je že ob prvem izidu prišel izdelek izvrstne kakovosti. Razli¬
vanja plastike na spojih orodij skoraj ni opaziti in tudi drobni detajli
so odtisnjeni zelo spodobno. Če so bili deli v dosedanjih ponatisih
izdelani večinoma iz sive plastike, so tokrat beli, kar je v bistvu do¬
brodošlo, saj je z barvanjem precej manj težav, predvsem pri barva¬
nju osrednjega modula z zaviralnimi motorji ter zadnjega dela ser¬
visnega odseka z različno opremo, ki sta bila pri vseh geminijih tudi
sicer bele barve, medtem ko je bila kapsula črna z rahlim kovinskim
odsevom in ne temno modra, kot navajajo nekateri viri.

Škatla z za to Revellovo serijo značilno spremljevalno likovno
opremo na sprednji strani prinaša originalno ilustracijo. Odpira se
s strani, kar je za makete tolikšne velikosti precej nepriročno, saj
utegnemo imeti težave tako s pošiljanjem kot tudi s skladiščenjem.
Mehka embalaža se preveč upogiba in zlahka pride do loma vsebine
oz. ločitve posameznih elementov z drevesc. Navodila za sestavlja¬
nje so zanimivo izdelana na osnovi izvirnih tehničnih risb pravega
vesoljskega plovila.

Sestavljanka vsebuje 88 delov iz, kot rečeno, bele plastike, pri¬
trjenih na sedmih drevescih, medtem ko so iz prozorne plastike iz¬
delani štirje deli, vizirja na čeladah skafandrov ter okenci na vratih
kabine. Vratci sta opremljeni s tečaji, da jih je mogoče odpreti in
pogledati v notranjost vesoljskega plovila. Instrumenti v kabini so si¬
cer precej dobro detajlirani, vendar bodo zadovoljili le povprečnega
maketarja, zahtevnejši pa bodo gotovo posegli po jedkanih kovinskih
dodatkih LVM Studios.

Večina linij, panelizacija in detajli so dvignjeni, kar ustreza pred¬
vsem zunanjosti plovila, še vedno pa je na maketi veliko možnosti
za dodatno detajliranje rebrastih površin in kovic, ki jih je bilo na
pravem plovilu kar lepo število.

Figuri astronavtov sta odliti v dveh delih in prikazujeta vesolj¬
ca v sedečem položaju. Zato ne pričakujte figure astronavta med
vesoljskim sprehodom, kar zavajajoče prikazuje ilustracija na ška¬
tli. Seveda to ne pomeni, da ne morete enega od njiju samogradno
predelati in ga s popkovino povezati z notranjostjo kabine ter tako
prikazati izhod astronavta iz vesoljske ladje. Na ta način lahko upo¬

dobite maketo Geminija 4 in zgodovinski prvi sprehod ameriškega
astronavta Edvvarda VVhita, ki se je s tem postavil ob bok sicer pr¬
vemu vesoljskemu sprehajalcu, Rusu Alekseju Leonovu med misijo
Voshoda 2. Ob tem lahko posežete tudi po izvrstnem kompletu figur
obeh vesoljcev, ruskega in ameriškega, ki ju v tem merilu ponuja
češki New Ware.

Za popolno upodobitev plovila se bomo, kot že rečeno, težko
izognili kompletu za predelavo in dopolnitev, ki ga izdeluje RealSpace
Models. V njem dobimo pravilno oblikovane vdolbine pred vstopnimi
vratci, šobe motorjev ter konektorje iz poliuretanske smole. Skoraj
nepogrešljiv je vakuumsko odtisnjen okrov zadnjega dela na servi¬
snem odseku z opremo, ki je bil pri pravem plovilu izdelan iz zlate
odbojne folije. V tem primeru tam ni treba namestiti rezervoarjev
za kisik in druge opreme, saj folija popolnoma zakriva pogled v no¬
tranjost odseka.

Tako kot pri večini dosedanjih ponatisov maket iz serije Revell
Classics, ki so sicer odtisnjene s starimi orodji, tudi tu naletimo na
popolnoma nove in izpopolnjene nalepke z več oznakami. Nove so
predvsem oznake za instrumente v kabini in drobne rdeče oznake
na nosnem delu. Za še popolnejši prikaz podrobnosti pa lahko upo¬
rabite nalepke Space Model Systems, ki so dostopne prek spletne
trgovine CultTVMan.

Ponatis Revellove makete vesoljske ladje gemini je po Gagarino¬
vem vostoku dobrodošla dopolnitev ponudbe vesoljskih plovil, ki ga
ljubiteljem vesoljske tematike toplo priporočamo. Že izdelek, sesta¬
vljen neposredno iz škatle, bo povsem spodobno predstavil enega
od mejnikov ameriške astronavtike, ob uporabi omenjenih dodat¬
kov ali s samogradnimi posegi pa je mogoče izdelati res vrhunsko
maketo. Kako se je
tega opravila lotil
kanadski maketar
Pete Malaguti, ki
prebiva v bližini Ni¬
agarskih slapov, in
kakšna mojstrovina
je nastala iz Revello¬
ve makete po njego¬
vih posegih, si lahko
ogledate na pričujo¬
čih fotografijah.

Pete Malaguti se je odločil za upodobitev misije Gemini 9 in astronavta Eugena Cernana med izhodom iz vesoljskega plovila (drugi član posadke je bil Thomas
Stafford). Pete je z obilico epoksidnega kita popolnoma predelal figuro astronavta in sam izdelal avtonomni sistem za zagotavljanje življenjskih funkcij na
sprednji strani skafandra ter pripomoček za gibanje astronavta (AMU) zunaj plovila. Poleg tega je v samogradnji izdelal notranje obloge vratc na kapsuli in
katapultne sedeže. Popravil je še vdolbine pred vratci in dodal radar na nosnem delu (dodatki RealSpace Models), zunanji videz vesoljske ladje pa dopolnil z
nalepkami Space Model Systems. Foto: Pete Malaguti

februar 2013 | 23

ELEKTRONIKA

Robot, ki sledi črti

MILAN SIMLER

Gradnja enostavnega robota je zanimivo opravilo, polno izzivov.
Za izdelavo robota potrebujemo eno samo integrirano vezje (čip), dva
tranzistorja ter še nekaj drugih elementov, kar zadostuje za popolno
krmiljenje robota po črni črti na beli površini. Enostaven način za sle¬
denje črni progi je vklapljanje in izklapljanje levega oziroma desnega
motorja, skladno z izhodi tipal: izklop motorja povzroči črna, vklop
pa bela površina. Izberemo takšne pogonske elektromotorje, ki imajo
čim manjše število vrtljajev, v nasprotnem primeru je treba vrtljaje
motorja zmanjšati. Občutljivost tipal se uravnava z nastavljivima upo¬
roma WRI in WR2. Levo tipalo je za desni motor, desno tipalo pa za
levi motor. Celoten sklop napajamo s 4,5 V oziroma s tremi 1,5-vol-
tnimi baterijami AA. »Možgane« robota tvorijo integrirano vezje LM
324, dve modri svetleči diodi 3 mm in dva upora LDR. Uporu LDR se
zmanjšuje upornost ob prisotnosti svetlobe, poveča pa v temi. Površi¬
na pod uporom LDR je osvetljena z močno modro svetlečo diodo, ki

vpije večino te svetlobe na črni črti, medtem ko bela površina odbija
večino svetlobe na LDR. Zaradi tega pride do vklopa ali izklopa mo¬
torjev. Pri montaži LDR-upora in modre svetleče diode je treba biti
pozoren, da gre po vrsti najprej LDR-upor, nato mu sledi svetleča dio¬
da. Razmik med tema elementoma naj bi bil 8 mm. Če LDR oddaljimo
od svetleče diode, se hitrost motorja zmanjša, v nasprotnem primeru
pa se poveča, ne glede na prejšnje nastavitve. Razdalja med obema
tipaloma, levim in desnim, naj bi bila približno 30 mm. Črta, ki ji sledi
robot, naj bo široka 15-25 mm in je poljubne oblike, lahko je krog,
elipsa ali celo osmica. Pri tem je dobro, da se črte križajo pod pravim
kotom. Če postavimo robota na povsem belo podlago, se bo robot
pomikal brez nadzora, dokler ne bo naletel na črno površino, kjer se
bo samodejno ustavil. Tranzistor BC639 deluje kot stikalo, ki vklopi
ali izklopi motor.

Za izdelavo nosilne konstrukcije robota je najlažje uporabiti dve
CD- ali DVD-plošči, ki ju zaradi večje trdnosti zlepimo med seboj.
Nanju nato pritrdimo vse ostale elemente: tiskano vezje, oba motor¬

ja, stikalo, baterije v
ohišju in pogonska
kolesa. Za pravo
nastavitev robota je
treba na belo površi¬
no najprej narisati ali
prilepiti kratek kos
črnega lepilnega tra¬
ku širine približno
18 mm. Na to črto
postavimo robota
tako, da motorja
nista v stiku s kole¬
si, sicer bi se sklop
odpeljal. Nato pre¬
mikamo vezje levo/
desno ter nastavlja-

24 | februar 2013

mo WRI in WR2. To pomeni, da ko prestavimo sklop v levo, se vklopi
desni motor, ko pa ga prestavimo v desno, se vklopi levi motor. Treba
bo le nekajkrat poizkusiti in uspeh je tu. Po tej nastavitvi robota po¬
stavimo na lik ali črto črne barve, ki smo jo narisali na belo podlago.

RAČUNALNIŠKE NOVICE
bralcem revije TIM ponujajo
POSEBNO PONUDBO!

12 številk revije
Računalniške novice
za samo 9,70 €!

Naročite lahko na

narocnine@nevtron.si
ali O1 620 88 03

kjer navedete geslo TIM*

Posebna ponudba velja samo do 28. 02. 2013!

‘Posebna ponudba velja samo za nove naročnike.

februar 2013 | 25

RAČUNALNIŠTVO

Google Sketchup kot učni pripomoček
pri tehniki in tehnologiji v osnovni šoli <6.del)

DAMJAN GAŠPARIČ

V tej številki želimo predstaviti risanje dveh pogostih izdelkov iz
lesa. Oba izdelka izdelujejo učenci pri pouku tehnike in tehnologije ali
na tehniških dnevih. To sta ptičja krmilnica in pručka.

Ptičja krmilnica

Mere, ki jih bomo uporabili pri risanju tega izdelka, naj ne bodo
zavezujoče, vsak lahko nariše izdelek poljubnih dimenzij. Zaradi eno¬
stavnejšega poteka bomo vseeno podali okvirne mere.

Začnemo risati osnovno ploskev. Narišemo osnovno ploskev ve¬
likosti 200 x 300 mm. Debelina naj bo 20 mm. Priporočamo uporabo
orodja Rectangle in Push/Pull, mere pa kot že velikokrat doslej vpisu¬
jemo desno spodaj v milimetrih in potrdimo z Enter.

To je bilo preprosto, sledi pa zahtevnejši del. Narišemo stransko
podporno stranico. Zamislimo si, da je pritrjena na stranski del osnov¬
ne ploskve in je po širini enaka širini osnovne ploskve.

Od spodnjega stranskega dela osnovne ploskve v smeri navzgor
narišemo pravokotnik z merami 200 x 150 mm. Z orodjem Tape Me-
asure Tool narišemo pomožne črtkane vodoravne črte, ki naj bodo
vzporedne s spodnjim in zgornjim robom. Prva pomožna črta naj bo
40 mm nad spodnjim robom, zgornja pa 20 mm pod zgornjim robom.

Narisanemu trikotniku določimo naklon, kjer bomo pozneje nari¬
sali streho. Z miško se pomaknemo na sredino zgornje stranice (izpiše
se Midpoint in dobimo svetlo moder krogec). Od tam z orodjem Line
v smeri navpične osi narišemo črto za 50 mm navzgor. Zgornji konec
te črte povežemo z zgornjima ogliščema prej narisane stranice. Tako
dobimo neki normalen naklon strehe. Odvečne črte zbrišemo z orod¬
jem Eraser.

Stranico na obeh straneh med obema vodoravnima pomožnima
črtama polepšamo z lokom. Z orodjem Are narišemo črto med obe¬
ma zgornjima vodoravnicama in jo povlečemo za 25 mm navznoter.
Mero lahko tako kot prej vpišemo spodaj desno in potrdimo.

Risanje loka na stranici

To ponovimo še za drugo stran. Odvečne črte zbrišemo in ode¬
belimo z orodjem Push/Pull. Ob tem omenimo, da spodnje vodoravne
črte, ki je ostala še od takrat, ko smo narisali spodnjo ploskev, ne
brišemo takoj, ampak šele po tem, ko stranico »izvlečemo« na 20 mi¬
limetrov debeline. Zaradi te odvečne črte moramo za enako vrednost
izvleči oba dela posebej.

Preden nadaljujemo, odpravimo še manjšo nevšečnost. Če pozor¬
no pogledamo, vidimo, da osnovna ploskev poteka pod stranico, mi
pa želimo, da je na risbi videti, kot da je stranica v celoti naslonjena
na osnovno ploskev. V ta namen samo zbrišemo in na novo narišemo
ustrezne črte na straneh ter na spodnji strani.

V naslednjem koraku narišemo stranico tudi na drugi strani. Ker
nameravamo imeti simetrično ptičjo krmilnico, lahko kopiramo že na-

Stranski del ptičje krmilnice

risan kos stranice. Najprej celotno stranico označimo. Dvokliknemo
vsako ploskev na stranici. Ko imamo označeno celotno stranico, v me¬
niju pod Edit izberemo Copy.

Označena celotna stranica

Zatem kopirano stranico prilepimo z ukazom Paste, ki se nahaja
pod ukazom Čopy in hkrati kopirani del vstavimo na pravo mesto.

Kopirana celotna stranica

Opazimo še en manjkajoč del na mestu, kjer se je pred tem osnov¬
na ploskev stikala s stranico. V ta manjkajoči del narišemo diagonalo,
da se nam pobeli spodnji del stranice, potem samo še zbrišemo od¬
večne črte.

26 | februar 2013

RAČUNALNIŠTVO

Obe stranici lahko poljubno okrasimo tako, da narišemo odprtine
različnih oblik. Odločimo se, da bomo narisali krog.

S pomočjo orodja Tape Measure Tool diagonalno povežemo točke
na koncih ukrivljenih robov stranic, da dobimo središče, potem pa iz
presečišča narišemo krog s polmerom 30 mm in ga potisnemo navzno¬
ter (Push/Pull), da dobimo luknjo.

Izris kroga na stranici

Pomožne črte lahko zbrišemo, kot smo že spoznali v eni od prej¬
šnjih številk, v meniju pod Edit z ukazom Delete Guides.

Stranici z luknjama

naredimo na drugi strani, lahko pa že narisano letvico kopiramo, po¬
dobno kot pri risanju podporne stranice.

Risanje stranske letvice

Narisani stranski letvici

Sledi še streha. Predmet obrnemo tako, da bomo stranico gledali
od spredaj. Na vrhu narišemo navpičnico, na primer IS mm. Iz obeh
oglišč na zgornjem delu stranice prav tako narišemo v smeri navpično
navzgor dve 15 mm dolgi črti. Vrhove teh črt med seboj povežemo.
Dobro je, da streha gleda še malenkost čez robove. Predpostavimo,
da je primerna dolžina 50 mm. Poševne črte podaljšajmo za 50 mm v
vsako stran. Pri tem le sledimo smeri črte, ob čemer se pojavi napis
Parallel to Edge. Od tam narišemo navpičnice navzdol za enako vre¬
dnost kot prej, to je 15 mm. Dobljene točke povežemo.

Dodajmo še stranski letvici, ki sta lahko malo tanjši, na primer 10 mm.
Narišemo pravokotnik, ki je dolg kot celotna osnovna ploskev s pod¬
pornima stranicama vred, višina pa naj sega do tam, kjer se začne
ukrivljeni del podporne stranice, torej naj bo 40 mm. Da bi se izognili
nevšečnostim, odvečnih črt na letvici ne smemo takoj izbrisati, saj s
tem povzročimo, da se ploskve na drugih delih risbe zbrišejo. Najprej
izvlečemo vse štiri ploskve navzven, zbrišemo odvečne črte in jih do-
rišemo, kjer je to potrebno, da dobimo videz enotne letvice. Enako

Postopek risanja strehe

Dobljene ploskve izvlečemo navzven, na primer za 40 mm, potem
jih še z druge strani izvlečemo za debelino obeh stranic (2 x 20 mm),
plus celotno dolžino osnovne ploskve (300 mm), plus za teh 40 mm,
kar znaša 380 mm. Na strehi zbrišemo odvečne črte. Ptičjo krmilnico
pobarvamo s primernimi barvami, spodnji del z barvami lesa Wood,
streho pa s paleto barv Roofing.

februar 2.013 | 27

RAČUNALNIŠTVO

Pobarvana ptičja krmilnica

Pručka

Pručka nima osnovne ploskve, zato jo bomo začeli risati od strani.
Najprej narišemo nogo pručke. Predpostavimo, dasomere200x200mm.
Na spodnji strani naj ima noga izrezan del v obliki krožnega loka, ki naj
bo na vsaki strani 50 mm stran od roba, na sredini pa 50 mm visoko,
tako da gre v bistvu za izrezan polkrog. Postavimo se 50 mm stran od
levega roba, z orodjem Are odmerimo 100 mm proti desnemu robu,
da nam na nasprotni strani prav tako ostane 50 mm. Narisano črto
nato povlečemo malenkost navzgor, vpišemo številko 50 ter potrdimo.
Spodnji polkrog je narisan. Za stranska dela noge uporabimo nekoliko
drugačne mere. Krožni lok naj poteka 40 mm stran od zgornje in spo¬
dnje vodoravnice. Da ne merimo na obeh straneh posebej, uporabi¬
mo Tape Measure Tool, s katerim narišemo pomožne vzporednice. Z
orodjem Are med vzporednicama na navpičnem robu narišemo črto,
jo primemo in jo za 40 mm odmerimo navznoter. To naredimo na
obeh straneh.

Začetek risanja pručke

Odvečne ravne črte na robovih zbrišemo. Z orodjem Push/Pull
izvlečemo predmet ter vpišemo npr. 20. Debelina lesa bo torej 20 mm.

Zdaj moramo narisati še eno nogo pručke. Da si skrajšamo risanje,
označimo celotno nogo s trojnim klikom. Pred kopiranjem še s Tape
Measure Tool določimo, za koliko naj bosta obe nogi oddaljeni med
seboj. Naj bo to 250 mm. V meniju pod Edit najdemo ukaz Copy, nato
kopirani del pručke prilepimo (Paste) na prej določeno razdaljo.

Oba dela povežemo z okroglo palico. Spet uporabimo orodje Tape
Measure Tool in diagonalno povežemo oglišča na eni od nog pručke,
da dobimo središče noge. Iz presečišča diagonalnih pomožnih črt z
orodjem Circle narišemo krog s polmerom 15 mm. Z orodjem Push/
Puli povlečemo nekoliko proti drugi nogi in vpišemo 250 mm, da pove¬
žemo obe nogi. Odvisno od tega, kakšen končni izdelek želimo imeti,
je lahko ta povezovalna palica tudi daljša in lahko sega tudi skozi nogo
pručke.

Pručka mora biti stabilna, zato na zgornjem delu noge, ki bo v stiku
s sedalnim delom, narišemo podporni del v obliki trikotnika. Izberemo
orodje Line in se postavimo na sredino zgornjega roba. Odmerimo 40

Prvotna in kopirana noga pručke

Med risanjem okrogle palice

mm navpično navzdol in prav toliko v vodoravni smeri proti drugi nogi.
Oba skrajna dela povežemo, da dobimo trikotnik. Z orodjem Push/Pull
ga na vsako stran izvlečemo za 10 mm, tako bo skupna debelina 20 mm
enaka debelini nog. Pri tem si pomagamo z obračanjem predmeta, za
kar uporabimo orodje Orbit. Enako naredimo na drugi nogi.

Trikotna podpornika na nogah

Ostane nam še sedalni del. Predpostavimo, da je po širini 10 mm
širši od nog, po dolžini pa sega 30 mm čez nogi. Za risanje uporabimo
orodje Line, lahko pa tudi orodje Rectangle, vendar je tam treba do¬
ločiti izhodiščno točko in pri vpisovanju mer upoštevati še dimenzije
nog. Ko narišemo sedalni del, imamo na njem vse polno črt. Da do¬
končamo sedalni del, bi morali vsak tak lik izvleči za debelino 20 mm
navzgor. Potem bi se pojavile težave še z brisanjem, kar bi vplivalo na
videz že narisanih nog. Enostavno se temu izognemo tako, da iz vsake¬
ga oglišča sedalnega dela z orodjem Line narišemo navpičnico, visoko
npr. 20 mm in točke med seboj povežemo. Dobili smo sedalni del, pa
še nobenih odvečnih črt ni bilo treba brisati.

28 | februar 2013

RAČUNALNIŠTVO

Risanje sedalnega dela

Na sedalnem delu je navadno tudi kakšen izrez. Poglejmo si še eno
novo možnost, ki jo nudi Google Sketchup. Na narisanem sedalnem
delu vzdolžno po sredini narišemo črto. Označimo jo, za kar uporabi¬
mo orodje Select, sledi desni klik, v novem meniju pa izberemo Divide.
To črto lahko razdelimo na poljubno število enakih delov. Odločimo
se za tri dele, kar lahko naredimo s premikanjem miške ali vpišemo
želeno številko in potrdimo z Enter. Sprva se nič ne spremeni, s klikom
na to črto pa se označi le ena tretjina črte. To razdelitev črte program
upošteva tudi pri uporabi vseh ostalih orodij.

Delitev črte na tri dele

Luknja na sedalnem delu

Luknja v sedalnem delu ima na meji med polkrogom in vzdolžnim
usločenim delom črte, ki jih ne moremo kar tako izbrisati, ne da bi
to pokvarilo risbo. Rešitev je v tem, da prehode v tej luknji naredimo
mehkejše, s čimer bodo ostri prehodi ter črte, ki jih predstavljajo,
izginili. Z orodjem Select dvokliknemo na notranje ploskve v luknji,
dokler niso v celoti označene vse notranje ploskve v luknji. Vmes
predmet obračamo, da lahko poklikamo vse zahtevane ploskve.

Z desnim klikom dobimo meni. Ko v meniju kliknemo na Soften/
Smooth Edges, se pojavi novo okno, kjer drsnik premaknemo v desno

Označene ploskve in meni

Na tretjini prečno na črto z orodjem Line narišemo črto, dolgo
po 20 mm na vsako stran, z orodjem Are pa narišemo polkrog v smeri
navzven. To ponovimo še na drugi strani.

za toliko, da črte v luknji izginejo, ostri prehodi med prej narisanimi
loki pa se na ta način zgladijo.

Polkrogi na sedalnem delu

Med deloma polkrogov narišemo še loka, upognjena navznoter. Z
orodjem Are povežemo zgornja skrajna dela obeh polkrogov, prime¬
mo črto in jo za 10 mm povlečemo navznoter. Ponovimo še enkrat na
spodnji strani. Nato zbrišemo odvečne črte in poglobimo za 20 mm.

Dokončana in pobarvana pručka

Končano pručko še pobarvamo z barvami za les in rezultat našega
dela zažari v polnem sijaju.

februar 2013 | 29

TEHNOLOGIJA OBDELAVE

O nožih (i.dei)

ANDREJ PERVINŠEK

Rezila je človek izumil že v pradavnini.
Najstarejše primerke so našli v tristo tisoč
let starih zemeljskih plasteh. Uporabljali so
jih pred odkritjem ognja, kolesa in pisave
za pomoč pri bojevanju, lovu, kuhanju in še
marsikje. Orodja so povečala učinkovitost in
s tem možnost preživetja. Prvotno so bila iz¬
delana iz materialov, kot so kamenje, les, trni,
školjke, kosti, zobje, rogovi itd. Že v najsta¬
rejših arheoloških plasteh so našli podobna
orodja, kot jih poznamo zdaj: kladiva, nože,
sekire, dleta, igle, strgala, konice, zagozde ter
celo žage in svedre. Za izdelavo rezil se je še
najbolj uveljavil kremen. Ta mineral je v nara¬
vi precej pogost in s kalanjem (lomljenjem z
udarci) se da iz odkruškov izdelovati razno¬
vrstna zelo ostra rezila, in to preprosto, hi¬
tro in v velikih količinah. Kremen je izjemno
trd in zato zelo odporen proti obrabi, žal pa
se rad lomi in se težko brusi. Ko se obrabi
ali poškoduje, ga lahko le zavržemo. Zato so
ga bolj ali manj uspešno že zgodaj poskušali
nadomeščati z drugimi materiali, predvsem
s kovinami. V ta namen so uporabljali baker,
bron, druge zlitine in nekatere minerale, po¬
zneje tudi jeklo.

Tehnologija izdelave materialov je nepre¬
stano napredovala, vendar imamo danes enak
problem kot v pradavnini - material za rezila
mora biti trd in hkrati žilav. Ti dve lastnosti se
med seboj izključujeta. Materiale, ki so hkrati
trdi in žilavi, je težko izdelati in imajo visoko
ceno. Najostrejša rezila še danes izdelujejo iz
mineralov, ker so mnogo ostrejša od jekle¬
nih. Že stari Azteki so vedeli, da je vulkansko

Tradicionalni finski nož puukko iz ogljikovega jekla

pojavljajo rezila iz keramike, ki so v marsičem
konkurenčna jeklenim. Imajo visoko odpor¬
nost na obrabo in konkurenčne cene, njiho¬
va slaba stran pa je, da jih je v primerjavi z
jeklom veliko težje brusiti, ostrina je slabša,
poleg tega pa se rada polomijo. Morda bo v
prihodnosti drugače.

Danes pretežno uporabljamo jeklena re¬
zila, ker so se pokazala kot najbolj praktična.
Čeprav ne morejo biti ostrejša od nekaterih

mehkejše kristalne strukture in tega ne ime¬
nujemo več jeklo, ampak grodelj oziroma liti¬
na. Pogosto v zlitino železa in ogljika dodajajo
primesi, s katerimi lastnosti jekla še dodatno
izboljšajo. Na trdoto poleg ogljika ugodno
vplivajo dodatki silicija, mangana, aluminija,
niklja, kroma, molibdena, volframa, vanadija,
titana in kobalta. Za izboljšanje drugih lastno¬
sti so dodatki seveda drugačni. Lastnosti jekla
lahko še izboljšamo s toplotno obdelavo (ka-

Preklopni žepni nož spyderco endura 4 z rezilom iz prašnatega jekla ZDP-189, trdote 65 HRc

kamnino obsidian mogoče izredno dobro na¬
brusiti. Kirurške skalpele iz obsidiana lahko
nabrusimo tako, da rob ni širši od ene mo¬
lekule - petstokrat ostreje od najostrejšega
rezila iz jekla. Še ostrejši so skalpeli iz sinte¬
tičnih diamantov, ki jih polirajo s plazmo do
ostrine 3 nm ali 30 atomov debeline I A (an-
gstrem = IO~'° m). Tudi steklo ni od muh: re¬
zila za mikroskopijo brusijo do ostrine 200 A,
kar je le približno petkrat slabše od diamanta.
Za običajnejšo rabo se v zadnjih desetletjih

mineralov in keramike, so ob sprejemljivi ceni
za vsakdanjo rabo dovolj ostra, ob padcu na
tla se ne razbijejo, rezilo pa je mogoče s pre¬
prostimi postopki z brušenjem znova in znova
obnoviti. Poznamo jih na tisoče vrst, zato raz¬
prava o tem močno presega obseg tega član¬
ka. Nekaj pa je le treba povedati, saj izbira
jekla odločilno vpliva na lastnosti noža.

Jeklo je zlitina železa (Fe) z majhnim od¬
stotkom (do 2,06 %) ogljika (C). Če je ogljika
več od 2,06 %, iz njega nastanejo drugačne,

Japonska kuhinjska noža iz ogljikovega jekla trdote okrog 60 Hrc

Ijenjem, žarjenjem ...), z mehansko obdelavo
(kovanjem, valjanjem), z raznimi kemijskimi
procesi (cementiranjem, nitriranjem, oksidni-
mi prevlekami) in še s čim, vse to z name¬
nom, da bi jeklo pridobilo čim večjo trdoto,
žilavost in druge dobre lastnosti. Ni mogoče
enoznačno odgovoriti na vprašanje, katero
jeklo je za izdelavo rezil najboljše. Na izbiro
pravega jekla pomembno vplivajo tudi cena,
material, ki ga želimo rezati, način obdelave
(rezanje, sekanje, striženje, žaganje ...), obli¬
ka rezila, odpornost na korozijo, kemikalije,
temperaturo itd. Zato se izbira najprimernej¬
šega jekla od primera do primera razlikuje.
Jekla za izdelavo rezil lahko razdelimo v štiri
skupine: ogljikova, nerjavna, damaščanska in
prašnata jekla.

Ogljikova jekla

Poleg ogljika (C) tem jeklom pogosto do¬
dajajo manjši odstotek drugih kovin: kroma
(Cr), volframa (W), vanadija (V), molibdena
(Mo). So najbolj običajna izbira za izdelavo
nožev, sekir, dlet, ker so precej poceni. Žal pa
rjavijo in sčasoma potemnijo, zato za izdelavo
nožev v Evropi niso priljubljena. Pogosteje jih
uporabljajo na Japonskem, kjer je negovanje
rezil tradicija in jim to ne predstavlja proble¬
ma, ob tem pa imajo ta jekla odlično odpor¬
nost proti obrabi in vrhunsko ostrino, zlahka
se jih tudi brusi.

30 | februar 2013

TEHNOLOGIJA OBDELAVE

Noži iz nerjavnega jekla (od zgoraj navzdol) proizvajalcev Berghoff, AMC, Solingen, WMF s trdoto od 52
do 55 HRc

se je v 17. stoletju izgubilo. Znane pa so ne¬
katere podrobnosti. Jeklo so med kovanjem
večkrat pregibali, da so dobili rezilo, sesta¬
vljeno iz množice tankih plasti. Med segreva¬
njem in kovanjem so na rezilo nanašali skrivne
mešanice in s tem izboljševali lastnosti sablje.
Japonski kovači na podoben način iz vvootza
izdelujejo samurajske meče - katane. V no¬
vejšem času so s pomočjo eksperimentalne
arheologije, z metalurškimi analizami in z re-
verznim inženiringom že marsikaj znova od¬
krili, vendar še vedno ostaja veliko skrivnosti.
Predvsem na Japonskem izdelujejo rezila, ki
so celo boljša od damaščank, toda to niso več
sablje in meči, ampak noži za gospodinjstvo in
za drugo rabo. Tehnologija izdelave se razli¬
kuje od originalne, damaščansko jeklo pa se
imenuje predvsem zato, ker je rezilo skovano
iz več plasti, s katerimi rezilo dobi pravo kom¬
binacijo trdote in žilavosti. Tanka plast zelo
trdega jekla (hagane) poteka po sredini rezila
in je zakovana med plasti iz mehkejšega, po
navadi nerjavečega jekla (jigane). Število plasti
se giblje od tri do nekaj sto. Velikokrat rezilo
namenoma izdelajo iz jekel, ki se v barvnih
odtenkih med seboj opazno razlikujejo. Na
površini rezila so zato lepo vidne proge, ki
tvorijo umetelne vzorce (moire) in s tem re¬
zilu dajejo estetsko vrednost in podobnost
z davnimi originali. Tovrstna izdelava je za¬
mudna, zahtevna in večinoma ročna, zato ni

Nerjavna jekla

Večina nožev, ki jih lahko kupimo pri nas,
je izdelana iz jekel, ki imajo oznako inox, stain-
/ess ali rostfrei.  To naj bi pomenilo, da je jeklo
odporno proti rjavenju (oksidaciji), kar pa je

poenostavljena razlaga. Prav vsa jekla namreč
oksidirajo, ena bolj, druga manj. Velja pa, da
so jekla dovolj odporna proti rjavenju, če se
po daljšem namakanju v vodi ali izpostavlje¬
nosti vlagi na površini ne pokažejo vidni znaki
korozije. Temu ustrezajo jekla, ki vsebujejo
najmanj 11 % kroma in morebitne dodatke
niklja in molibdena. Krom v jeklu na površini
ustvari tanko samozaščitno površinsko plast
iz kromovega oksida (Cr 2 O 3 ), ki nadaljevanje
oksidacije ustavi, poleg tega pa ugodno vpliva
tudi na trdoto. Včasih so bila rezila iz nerjav¬
nih jekel slabša kot ogljikova. V tej generaciji
pa je metalurgija tako napredovala, da je da¬
nes na tržišču veliko novih nerjavnih jekel z
visokim odstotkom ogljika, ki se lahko kosajo

Damščanska jekla

Ime so dobila po sabljah iz mesta Damask,
ki so se tam prvič pojavile pred okrog 2000
leti. Ve se, da so bile izdelane iz jekla z ime¬
nom vvootz, ki so ga pridobivali v Indiji. Kova¬

či so odkrili način, kako iz tega jekla izdelati
sablje, ki so po ostrini in po žilavosti daleč
presegale vsa takratna orožja. Znanje o tem

čudno, da so cene takih nožev zelo visoke.
Priljubljenost se je z Japonske razširila po
vsem svetu. Na nekatere vrhunske nože kupci
čakajo tudi več let.

Prašnata jekla

Ta jekla so izdelana, kot že ime pove, iz
prahu. Prijela se jih je kratica PM (Povvder
Metal). Posamezne sestavine zmeljejo v mi¬
kroskopsko droben prah in ga v nadzorovani
atmosferi in temperaturi stisnejo v kompak¬
tno gradivo. Postopek so menda pred več
tisočletji poznali že Egipčani. Za industrijske
namene so ga znova odkrili Nemci leta 1920.
Stisnjen prah iz karbidov volframa z dodat¬
ki kobalta je trši od najtršega jekla in hkrati
zelo žilav. Iz njega še danes izdelujejo plo¬
ščice za struženje, rezkanje in žaganje, ki jih
vsi poznamo pod imenom VVidia. Ime naj bi
ponazarjalo njegovo trdoto (VVie Diamant =
kot diamant). Po vsem svetu so začeli izde¬
lovati mnogo različnih prašnatih materialov,
med katerimi so tudi prašnata jekla, ki so po
sestavi precej podobna zlitinam jekla in so
namensko razvita za izdelavo nožev. Ta način
izdelave jekla omogoča mešanje poljubnega
deleža posamezne snovi v gradivu. Nekatera

Vrhunski kuhinjski nož Hattori KD, kovan v prelepem damaščanskem vzorcu ima sredico iz prašnatega
jekla cowry-X, trdote 67 HRc

z najboljšimi ogljikovimi jekli.

Japonski kuharski nož ryusen tsushima gyuto iz damaščanskega jekla VGIO trdote 61 HRc

februar 2013 | 31

TEHNOLOGIJA OBDELAVE

Japonski samurajski meč katana

prašnata jekla vsebujejo celo 3 % ogljika, kar
je s pomočjo talilnega lonca nemogoče dose¬
či. Poleg dobre žilavosti dosegajo tudi 70 HRc
trdote in jih je zato težko brusiti z običajnimi
postopki. Zaradi izjemnih lastnosti se vedno
bolj uveljavljajo kot super gradivo za izdelavo
nožev.

Kako izbrati pravo jeklo

Kot že rečeno, enoznačnega odgovora
ni. Skoraj vsak nož, tudi najmehkejši, je mo¬
goče dobro nabrusiti. Razlika med dobrim in
slabim je v tem, kako odporen je proti obra¬
bi in proti lomljenju. Če režemo le zelenja¬
vo, nam bo tudi najmehkejši nož zdržal dolgo
časa brez brušenja. Pri rezanju trših mate¬
rialov je seveda drugače. Večkrat sem videl
brivce in mesarje, ki so med delom brusili in
gladili rezila vsakih nekaj minut. Menda tra¬
dicionalni japonski mizarji porabijo polovico
delovnega časa za brušenje svojih rezil. Bolj
je rezilo ostro, manj truda je potrebnega in
delo je opravljeno hitreje in bolj natančno.
Marsikje je dobra ostrina rezila nujen pogoj,

Ameriško žepno kombinirano orodje Leatherman
z rezilom iz jekla I54CM trdote 58-60 Hrc je tudi
med našimi modelarji dobro znano.

Shamshir, originalna turška damaščanska sablja iz
17. stoletja iz jekla wootz

da neko delo sploh lahko opravimo. Proizva¬
jalci dobro vedo, iz česa so noži narejeni, in
če je jeklo dobro, to radi objavijo, pogosto
pa dodajo tudi podatek o trdoti. Slabe ma¬
teriale raje zamolčijo ali pa jih prekrijejo z
oznakami, kot so kirurško jeklo, inox, rost-
frei, stainless.

Za rezila je najpomembnejša trdota, ki
odločilno vpliva na obrabo. Običajno jo me¬
rimo v stopnjah HRc in pove, kako globoko
se pri določeni sili v material vtisne diaman¬
ten stožec. Lestvica je rastoča, zato se vsaka
stopnja trdote po HRc še kako pozna. Noži,
ki jih lahko kupimo za nekaj evrov in so brez
oznak, imajo trdoto le okrog 50 HRc. Ta¬
kšni noži niso dobra izbira, ker so ostri le,
če jih kar naprej brusimo. Bolje je kupiti nož
iz tršega, odpornejšega materiala, ki ima vsaj
okrog 55 HRc, ker ostrino obdrži veliko bolje
in dlje. Pri nas je takih nožev na voljo veli¬
ko, prodajajo pa se pod številnimi blagovni¬
mi znamkami, kot so Solingen, Victorinox,
Messermeister, Fiskars, Domy, Zvvilling, VMF,
Sandvik, VVusthof in še množica drugih. Izde¬
lani so iz švedskih in nemških nerjavnih jekel,
izdelujejo pa jih v številnih državah in tudi pri

Modelarski skalpel z zamenljivim rezilom št. 11

Kultni žepni nož Swiss army knife proizvajalca
Victorinox ima rezilo iz jekla DIN 1.4110, trdote
53-55 HRc.

Modelarji pogosto uporabljamo tudi nože
proizvajalca Stanley.

nas v železarni Ravne. Modelarski noži in bri¬
tvice so iz jekel trdote med 55 in 60 Hrc. Še
precej trša rezila izdelujejo Japonci, pri kate¬
rih tudi ogljikova in nerjavna jekla dosegajo
trdote do 66 HRc, kar je zgornja meja, običaj¬
no pa so kaljeni nekaj nad 60 HRc. Prašnata
jekla imajo trdoto med 60 in 70 Hrc in sodijo
v sam vrh. Pravilno izdelani in brušeni izdelki
imajo vrhunske rezalne sposobnosti in veliko
trajnost ostrine.

Poleg materiala na izbiro vpliva tudi na¬
membnost. Za modelarske in maketarske
potrebe je dobro poskrbljeno, saj je na trgu
velika izbira modelarskih nožev in skalpelov
z rezili vseh mogočih oblik. Poleg t. i. »olf« z
lomljivim rezilom so na voljo skalpeli, kom¬
binirana orodja, žepni noži in najrazličnejša
rezila za profesionalno rabo. Menim, da pri
izbiri ne smemo biti ozkogledi. Z izkušnjami
in ob različnih opravilih se pokažejo tudi raz¬
lične potrebe, zato ne poznam nikogar, ki bi
v delavnici imel en sam nož. Poleg namenskih
modelarskih nožev sem pri marsikom videl
tudi že frizerske britve, mesarske nože, nože
za rezanje pic z vrtljivim okroglim rezilom,
orodne nože itd. Sam sem pred kratkim ugo¬
tovil, kako odličen je velik, star kuhinjski nož
za rezanje stiropora in balze.

Vsi noži tega sveta pa nam ne pomagajo
dosti, če niso dobro nabrušeni. O tem bomo
spregovorili v nadaljevanju tega prispevka.

Viri:

Bojan Kraut: Strojniški priročnik
http://www.canadacutlery.com/product/
facts_about_history I. pdf
http://www.japanesechefsknife.com/
lnformationAboutSteels.html
http://zknives.com/
http://www.kemostik.si/http://www.spyderco.com/catalog/
http://www.youtube.com/watch?v=w5_
b9aF2dLM

Na povečani sliki se lepo vidijo vzorci v sodobnem
damaščanskem rezilu

32 | februar 201 3

ZA SPRETNE ROKE

Oblečene skodelice

ALENKA PAVKO-ČUDEN
Foto: Miha Čuden

O pletenju in kvačkanju smo v reviji TIM
pisali že pred leti. V januarski številki 2010
smo opisali pletenje z vretenom, februarja
2005 pa smo pokazali, kako se izdela nakit
iz kvačkane žice. Upamo, da sta vas omenje¬
ni ročni spretnosti pritegnili in da ste se do
danes že lotili samostojnega pletenja in kva¬
čkanja. Slikovna navodila za pletenje lahko naj¬
dete na povezavi http.7/www.ukhandknitting.
com/learn_to_kn it. php, video navodi laza kvač¬
kanje pa na povezavi http://www.monna-lisa.
si/Pages/brezplacna-navodila.

Tokrat vam predlagamo izdelavo »oblači¬
la« za skodelico. Uporaba oblečene skodelice
za pitje čaja ali vroče čokolade je morda na vi¬
dez nenavadna, saj je pred pomivanjem treba
sneti »oblačilo«. Oblečena skodelica je zato
primernejša za okras: v njej lahko hranimo
svinčnike in čopiče, primerna pa je tudi kot
darilna embalaža za bombone.

Za izdelavo potrebujete skodelico, volno
za ročno pletenje, pletilke, kvačko, nekaj de¬
korativnih gumbov in šivanko za šivanje volne
(slika I).

Slika I. Potrebščine za izdelavo oblečen skodelice

Najprej se preizkusite v pletenju. Iz izbra¬
ne volne najprej spletite vzorec pletiva: na-
snujte 22 zank (20 zank + 2 robni zanki) in
spletite približno 25 zančnih vrst (slika 2). Iz¬
merite širino in višino pletiva. Izmerite obseg
in višino skodelice. Oblačilo se mora tesno
prilegati skodelici, od spodnjega in zgornjega

Slika 2. Pletenje vzorca za izračun potrebnega
števila nasnutih zank in zapletenih zančnih vrst

roba pa naj bo oddaljeno približno pol cen¬
timetra. Izmerjeni obseg in višino skodelice,
zmanjšano za I cm, preračunajte v število na¬
snutih zank in število zančnih vrst. Izračuna¬
nemu številu nasnutih zank dodajte dve robni
zanki.

Najprej napletite 8-10 vrste razteznega
rebrastega pletiva - patenta (ena leva, ena de¬
sna zanka), da sejaletivo ne bo vihalo. Potem
se lotite vzorca. Če nimate pletilskih izkušenj,
pletite gladko pletivo, tj. same desne zanke na
lični strani in same leve zanke na hrbtni strani
pletiva. Gladko pletivo je lahko tudi črtasto,
da je učinek bolj dekorativen.

Pletilsko bolj podkovani se lahko lotite
žakarskega pletenja. Žakarsko pletenje je ple¬
tenje vzorčastega pletiva. Imenuje se po izu¬
mitelju naprave za izdelavo tkanin z velikimi
vzorci Josephu Marie Jacquardu.

Zamislite si vzorec, ga narišite na karirast
papir in se nato lotite pletenja na podlagi na¬
risane vzornice. Pred začetkom pletenja pre¬
računajte rob na levi in desni, da bo vzorec
na sredini.

Pletite z menjavo barvnih niti: ko plete¬
te s prvo nitjo, druga nit leži na hrbtni strani
pletiva, ko pletete z drugo nitjo, pa na hrbtni
strani leži prva nit (sliki 3 in 4).

Slika 3. Lična stran žakarskega pletiva

Slika 4. Hrbtna stran žakarskega pletiva z ležečimi
nitmi

Pletivo na vrhu zaključite s patentom ali
ga obkvačkajte.

Če so vam ljubše enobarvna oblačila za
skodelice, se lotite reliefnih vzorcev. Zelo
dekorativne so kite. Kite nastanejo s križa¬
njem zank. Širina kite je vedno enaka sodemu
številu zank. Vsakih 6 ali 8 zančnih vrst prvo
polovico zank v kiti odstavite na pomožno
iglo ali varnostno zaponko, zapletite najprej
drugo polovico zank, potem pa še prvo polo¬
vico zank s pomožne igle ali varnostne zapon¬

ke (slika 5). Tudi pletivo s kitami zaključite s
patentom.

Ko se naveličate pletenja, se lotite še
kvačkanja. Tudi pred začetkom kvačkanja
oblačila za skodelico najprej spletite vzorec:
nasnujte verižico 20 zank in spletite pribli¬
žno 10 zančnih vrst (slika 6). Izmerite širino
in višino kvačkanega pletiva ter preračunajte
število nasnutih zank in število vrst.

Slika 6. Kvačkanje vzorca za izračun potrebnega
števila nasnutih zank in vrst

Kvačkano pletivo je že po naravi reliefno.
Če znate, se preizkusite v kvačkanju luknjiča¬
stega vzorca (slika 7). V kombinaciji s prejo
kontrastne barve, kot je skodelica, bo videz
oblačila za skodelico še posebno učinkovit.

Slika 7. Luknjičast kvačkan vzorec

Po končanem pletenju in kvačkanju je
treba vzdolžna robova pletiva sestaviti - se¬
šiti. Šiv je prekinjen, da je mogoče oblačilo
natakniti prek ročaja skodelice. Če ste izbrali
skodelico brez ročaja, je vzdolžni sestavni šiv
lahko neprekinjen. Nesešit razporek obrobi¬
te s kvačkanjem in vmes izdelajte verižico za
gumbnico. Zanko za gumbnico lahko izdelate
tudi s pomočjo volnene niti in šivanke. Na
nasprotni rob prišijte okrasen gumb (slika 8).

Oblačilo nataknite na skodelico prek
ročaja, razporek pod ročajem pa zapnite z
gumbom.

februar 2013 | 33

7.K  SPRETNE ROKE

Slika 8. Gumbnica in gumb, ki se zapneta pod
ročajem

Oblečene skodelice so prijeten in upora¬
ben okras delovne sobe (slike 9 do 11).

Slika 9. Skodelica z žakarsko pletenim oblačilom

Slika 10. Skodelica z oblačilom s kitami

Slika 1 1. Skodelica s kvačkanim oblačilom

Krokodil na vrvici

MATEJ PAVLIČ

Foto: Manca Pavlič

Pred nekaj manj kot dvema letoma (Tim
št. 7, marec 2011) je bil na straneh 39-41
objavljen prispevek z naslovom Preproste se¬
stavljanke za najmlajše.  Namenjen je bil zače¬
tnikom, ki so lahko iz vezane plošče ali masiv¬
nega lesa izdelali tri različne figure krokodila
(slika 2). Tokrat predstavljamo nekoliko zah¬
tevnejši izdelek, za katerega potrebujete
električno orodje in tudi kar nekaj izkušenj
pri obdelavi lesa. Krokodil na vrvici (slika I)
je čisto posebna igrača, saj obračanje njenih
koles med vožnjo po tleh prek ročic premi¬
ka krokodilove noge in tako oponaša njegovo
hojo. Česa podobnega se ne da kupiti nikjer,
zato boste s to prikupno igračo najmlajšim
naredili veliko veselja.

trih z gradbenim materialom. Ker se navadno
uporabljajo za police, so že gladko obrušene.
Za vse preostale dele, ki so debeli 12 mm,
lahko uporabite ostanke smrekovega opaža.
Poleg tega potrebujete še kos bukove paliči¬
ce s premerom 5 mm, nekaj 2 mm debelih
zobotrebcev, dve leseni kroglici s premerom
15 mm in I m dolge tanke najlonske vrvice.

Za lepljenje je primerno katero koli lepi¬
lo za les, za barvanje pa se najbolje obnesejo
akrilne barve (na vodni osnovi), kot so npr.
Belinkine barve Interier.  Ker se mešajo z vodo,
ravno prav prekrivajo podlago, nimajo vonja
in se hitro sušijo, je delo z njimi izredno pre¬
prosto. Potrebovali boste zeleno in rumeno
barvo, izdelek pa seveda lahko zaščitite tudi
samo z brezbarvnim lakom.

Gradivo

Izdelek je mogoče narediti iz poljubne
vrste lesa, najlažje pa boste gotovo prišli do
smrekovine. Trup krokodila (I) je najbolje
izžagati iz 18 mm debele smrekove lepljene
plošče, kakršne prodajajo v vseh večjih cen¬

Orodje

Pri izdelavi igrače boste potrebovali risal¬
ni pribor (tj. svinčnik, trikotnik, šestilo) in ko¬
pirni papir ali odstranljivo lepilo Scotch UP v
stiku. Debelejše smrekove deščice je mogoče

34 | februar 2013

TK  SPRETNE ROKE


24

12

Kosovnica

29

St.

Gradivo

Kosov

Element

Mere (mm'

2

3

4

5

6

7

8

9

I0

žagati z navadno modelarsko rezljačo, v kate¬
ro je treba vpeti list z večjimi zobci (npr. št. 9
ali 11). Naslednja možnost je uporaba elek¬
trične vbodne žage in čim ožjega žaginega lista
s finimi zobci. Ponuja pa se še tretja možnost,
in sicer uporaba Dremlove žage Moto Savv
(model MS20), ki smo jo podrobneje predsta¬
vili v prejšnji številki Tima. Za brušenje robov
si pripravite nekaj finejšega brusilnega papir¬
ja. Ker je treba biti pri vrtanju lukenj zelo na¬
tančen, električni vrtalnik obvezno vpnite v

36 | februar 2013

ZA SPRETNE ROKE

navpično stojalo, ki omogoča tudi nastavitev
globine vrtanja. Svedri (potrebujete takšne s
premerom 2, 5 in 6 mm) naj bodo čim bolj
ostri. Seznam orodja zaključujeta alkoholni
flomaster in manjši čopič.

Žagajte tik ob zunanji strani narisanih črt.
Orodje mora biti ves čas postavljeno pravo¬
kotno na površino obdelovanca. Žagin list je
priporočljivo občasno namazati s koščkom
mila, saj potem lepše teče in tudi strga se ne

Naslednji sklop sestavljajo distančnik (3),
zgornji del noge (7) in zadnja os noge (8). Tudi
tukaj lahko v en par že zalepite os ramen (6),
kot je prikazano na sliki 7. Ko poskusno sesta¬
vite izdelek (slika 8), se morajo vsi gibljivi deli
med seboj premikati brez zatikanja in drsanja.
Če se to ne zgodi, za malenkost povečajte
luknje na zgornjih delih nog (7), ki igrajo vlo¬
go glavnih povezovalnih elementov.

Zdaj je treba izdelek še pobarvati. Potre¬
bujete zeleno in rumeno akrilno barvo, mejo
med njima pa narišite s tankim alkoholnim
flomastrom (slika 9). Ko je prvi nanos bar¬
ve (slika 10) popolnoma suh, ga čisto narahlo
zbrusite z zelo finim in že nekoliko izrablje¬
nim brusilnim papirjem, nato pa vse dele po¬
barvajte še enkrat.

Pri sestavljanju si pomagajte s sliko 8, na
kateri so vsi sestavni deli (z izjemo osi koles)
oštevilčeni. Skozi spodnji luknji v trupu (I)
potisnite kolesa (4) z osema (2) in v zgornji
luknji zgornje dele nog (7) z osema ramen (6).
V luknje v distančnikih kanite samo kapljico
lepila, da se osi ne bi zalepile k trupu in pre¬
prečile obračanje. Ko na sprednje in zadnje
osi nog nataknete še noge, v luknjice potisnite
zatiče (10), ki jih je najlažje narediti iz okroglih
bukovih zobotrebcev (slika II). Ne pozabite
jih zalepiti.

Izdelava

Sestavnih delov ni veliko, zato jih lahko
na obrušen kos lesa prekopirate s pomočjo
risalnega orodja in kopirnega papirja. Precej
hitreje in natančneje pa boste obrise posame¬
znih sestavnih delov na gradivo prenesli tako,
da prefotokopiran načrt razrežete in kose
papirja z odstranljivim lepilom nalepite na les
(slika 3). Tako boste najlažje sestavili tudi obe
polovici trupa (I). Vsi sestavni deli krokodi¬
la so bili v našem primeru izžagani z novim
Dremlovim orodjem (sliki 4 in 5), ki se je tako
znova izkazalo kot izredno uporabno.

tako hitro kot sicer. Izžaganim delom s finim
brusilnim papirjem narahlo obrusite robove,
nato pa točno na označenih mestih izvrtajte
še vse luknje. Od kosa 5 mm debele bukove
paličice nažagajte po dve zgornji in spodnji osi
(2 in 6) ter po štiri osi na nogah (5 in 8). Vsi
podatki o številu in velikosti posameznih se¬
stavnih delov so zbrani v kosovnici.

Sledi sestavljanje, ki je prikazano na slikah
6-8. Luknji distančnika (3) in kolesa (4) se
morata natančno ujemati. V en par lahko že
kar takoj zalepite os (2), ne pozabite pa tudi
na sprednje osi nog (5), ki jih nalepite v luknje
na zunanji strani koles (slika 6).

Da bi bilo igračo mogoče vleči za seboj,
čemur je pravzaprav namenjena, potrebujete
približno I m dolge tanke in močne najlonske
vrvice. En njen konec zalepite v luknjico, ki jo
s sprednje strani izvrtajte v spodnjo čeljust
krokodila, na drugem koncu pa naredite zanko
ali večji vozel. Uporabite lahko tudi prevrtano
leseno kroglico s premerom okrog 15 mm
(slika 12), ki jo pobarvate z rumeno ali zeleno
barvo.

Za konec sta ostali še očesi (II), ki ju na¬
redite tako, da bukovo kroglico s premerom
15 mm prežagate, nato pa dobljeni polovici,
pobarvani z rumeno barvo, z obeh strani na¬
lepite na glavo (slika 13).

12

februar 2013 | 37

Bliža se pust!

Svoj obraz spremeni v prikupno, zabavno ali grozljivo
umetnino, ki bo ljudem narisala nasmeh na obraz.

128 barvnih st rani

27,6 x 21 cm

20 % popusta za naročnike revije TIM!

BRIAN IN NICK VIOLFE

Ca

'Itehniška založba
Slovenije

50 poslikav, razloženih
korak za korakom, vključuje
tako lažje kol tudi nekoliko
zahtevnejše motive.

Predstavljene so poslikave,
ki so priljubljene tako med
otroki kakor med odraslimi
ter so kot nalašč za pust,
zabave, noč čarovnic in
podobne priložnosti.

OBRAZA

narocila@tzs.si
www.tzs.si

Tehniška založba
Slovenije

MODRA ŠTEVILKA

(( (•08017 90)

OGLASI

Kako se  je
imenoval prvi
ameriški  vesoljski
program poletov
5 človeško
posadko/

Ntf drugi strani vpišite pravilen odgovor, izpolnite podatke,  izrežite in oddajte v nabiralnik.

faceboo  k.com/REVI 3ATIM


Tehniška založba
Slovenije

Revijo podrobno preberite in prelistajte. Med vsemi pravilnimi odgovori bomo izžrebali
srečneža ki bo prejel vibracijski vrtalni k Iskra Ero, ki ga podarja Hid ria Perles.

KNJIGA MESECA Tehniške založbe Slovenije

NOGOMET

Pravila igre \

Obvezno branje za vsakega nogometnega navdSeffira^anafjDo
novinec ali strokovnjak. Domiseli^.in izvirfe zgibanka razlozh^se,
locr osnovne igre do skrivnostnega oTsajda

^Knjiga ponuja jasne interaktivne razlage za vsak vidik najbolj
priljubljene igre na svetu in bo v pomoTOkcrlgraTCW?^PWwijačem.

Redna cena: 1 9,99 €

(Saaa aa 4$ e

Akcija velja do izida marčevske številke TIMoziroh^ do razprodaje zalog.

februar 2013 | 39

OGLASI

Čestitamo!

Napišite pravilen odgovor:


Tehniška založba Slovenije, d, d.

p. p. 541

Todpis:

1001 Ljubljana

NAROČILNICA

;bnih podatkov


Poštnina
plačana po
pogodbi
št. 88/1/S.
Znamka ni
potrebna.

Poštnina
plačana
po pogodbi
št. 88/1/S.
Znamka
ni potrebna.

Vaše odgovore pričakujemo najkasneje do 13. februarja 2013. Ime nagrajenca bo objavljeno
v naslednji številki.

Tehniška založba Slovenije, d. d.
p. p. 541
1001 Ljubljana

Ibhniška založba
Slovenije

Knjigo NOGOMET naročam:

O kot naročnik revije TIM po ceni 1 4 €.

Nagrado - afomulators® vijačnih Perles preme 1 ,

ŽNIDARIČ SANI (Uutomer)

Tehniška založba
Slovenije

'Podat®, označeni z zvezdico, so obvezni. S podpisom  dovoljujete, da založni revije TIM
Tehnična založba Slovenije, z namenom izvedbe nagradne Igre In objave podatfov o nagra¬
jencih vzpostavi, vodi, vzdržuje in upravlja evidenco z vašimi osebnimi podat®. Sodelujočim
pri nagradnih igrah zagotavljamo varstvo osebnih podatkov po Zahonu o varstvu osebnih
podatfov, S podpisom dovoljujete, da se v reviji ali na spletni strani založnica revije  objavijo
vaše ime, priimek in hraJ. blvanJa

Ime in priimek:

*Ulica in hišna številka:

*Poštna št.

*Telefor

Datum

Za nagradno vprašanje iz prejšnje številke smo prejeli veliko pravilnik odgovorov.

Aerozaprega je način letenja letalskik modelov ali pravik letal, pri katerem motorni model

www.tzs.si

MODRA ŠTEVILKA

(( (•08017 90)

'Ime in priimek:
‘Naslov in kišna številka:
'Postna  št. in kraj:

■L«

'E-pošta

E-pošta:

* Podpis:

Vaša udeležba pri poštnini je 2,99 €. Rok za reklamacijo je 8 dni. Morebitni odstop od naročila je 1 5 dni po prejemu pošiljke.

* Podatki, označeni z zvedico, so obvezni. S svojim podpisom dovoljujete Tehniški založbi^lovenije, da vaše podatke hrani v svoji
evidenci ter vas redno obvešča o^najboljših ponudbah ter možnostih za osvojitev privlačnih nagrad. Vaše podatke bomo hranili, vse
dokler se .morda n? boste odločili drugače — kadar koli, lahko pisno ali po telefonu zahtevate, daV1 5 dneh trajno ali začasno „ •
prenehamo uporabljati vaše osebne podatke za namen neposrednega trženja. Tehniška založba zagotavlja|yar*
po Zakonu o varstvu osebnih podatkov.

MODRA ŠTEVILKA

www.tzs.si (( (• 08017 90 )

40 j februar 2013

*• Matija Mikulin, učenec 3. b razreda OŠ Milojke Štrukelj, na modelarski
stezi na Lijaku z modeloma, ki sta ju zgradila skupaj z očetom. Matija je
prve korake v svet RV-modelarstva naredil prav z jadralnim modelom
telstar, s katerim je začel leteti z očetovo pomočjo. Zdaj z njim že samo¬
stojno leti, prav tako tudi z motornim elektro trainerjem.

2. Lesena zgradba na sliki predstavlja svinjak z lopo, ki ga je izdelal Boštjan
Jar, in sicer na osnovi podatkov iz knjige o kmečkih stavbah v okolici
Karlovca. Maketa je izdelana iz letvic in furnirja, streha pa je oblikovana
iz polistirena.

3. Zanimiva upodobitev srednjeveškega vojščaka z naslovom »Mariborski
vitez« je delo Nika Knipliča iz Maribora, ki je figuro predstavil na lanskem
festivalu SVM v Kranju.

4. Gašper Podbregar je avtor makete prvega nemškega tanka A7V v me-
r, lu I : 72. Samo dvajset takih tankov je bilo izdelanih v začetku leta 1918,
prvič pa so se vključili v boje 24. marca tega leta. Uporabljali so jih vse do
oktobra 1918. Po koncu vojne jih je večina doživela žalostno usodo, do da¬
nes se je ohranil samo en primerek tanka, ki ga hranijo v queenslandskem
muzeju v mestu Brisbane v Avstraliji.

5. Diorama z naslovom »Ukrajina 1944« je izdelek Jerneja Bukovca in je
šolski primer, kako naj bi bil predstavljen nek dogodek v pomanjšanem
merilu. Dioramo krasi uravnotežena kompozicija, enkratno ponazorjena
zimska vegetacija, mokra blatna cesta in izjemna upodobitev nemškega
napadalnega topa v teh razmerah. Izdelek zaokrožajo figure nemških vo¬
jakov v trenutku sprejemanja določitve o nadaljevanju bojnih operacij.

Foto: B. Jarc, I. Mikulin in A. Kogovšek

Netopir

StitMjtnje

Tehniška založba
Slovenije

Tomaž UrglinAlelSila

ideje brez meje


V knjigi je predstavljenih več
kot 60 zanimivih izdelkov in
preizkušenih iger.

Ob vsakem izdelku so
narisane šablone in opisani
postopki za izdelavo.

COBISS s

NARODNA IN UNIVERZITETNA KNJIŽNIM

DS

186 67I2012/2013

Redna cena: 19,99 €

Cena za naročnike
revije TIM: 15,99 €

Usfvarjaj te^š-i criiig^ldeie-

www.tzs.si narocila@tzs.si

IZi

Tehniška založba
Slovenije

MODRA ŠTEVILKA
{( (• 080 17 90 )

Vsi prerezi so narisani v ustreznem medsebojnem kotnem razmerju.

50 cm 40 cm

I i i i i I i. i—.1.j-J-i-i.

30 cm 20 cm

। । I । । । । i । । । । I । ।

KB-5 Triglav III

(pregledna risba)

Modelarski klub Krško

Na fotografijah v prvi vrsti je model, v drugi vrsti pa letalo, ki so ga
zgradili leta 1950. Model se v podrobnostih razlikuje od originala,
čeprav sem se trudil, da bi se približal izvirniku. Vsekakor je še do¬
volj prostora za izboljšave. Nos modela sem zaradi lažje vgradnje
motorja, ki ni del originala, zavestno nekoliko spremenil.

Priporočeno težišče je med 120 mm in 130 mm, merjeno od spre¬
dnjega roba krila.

Krila so na trup nasajena na dva jeklena bajoneta. Sprednji je pra¬
vokoten višine 14 mm, širine 2 mm in dolžine 500 mm, zadnji pa
okrogel premera 4 mm. Slednji zgolj preprečuje striženje kril.

Opombe:

1. Pregledna risba je 3,5-krat pomanjšana in ni namenjena gradnji.

Originalne datoteke so dostopne na www.aerozaprega.si.

2. Rebra in prerezi so razvrščeni po smiselnem vrstnem redu, zato
niso oštevilčeni, ali kako drugače označeni.

3. Konstrukcija je predvidena za model z razpetino kril 3,75 m. Za
drugačno velikost je treba konstrukcijo modela ustrezno prilagoditi.

50 cm 40 cm 30 cm 20 cm 10 cm

I । । । । i । । । । I । । । । i । । । । I । । । । i । । । । I । । । । i । । । । I । । । ।

KB-5 Triglav III

(pregledna risba)

Modelarski klub Krško