Pedagogika in verozakon. ,,Pedagugika je voda, cnaka drugim vcdam, in nima nič opraviti z vcrozakonom (konfcsijonom)", tako čivkajo dan danes vrabci po strehah. Vprašajmo pa mi kterega (eh učenih ali neučenih vekačev, kaj je pedagogika, nam bode njih vsak odgovoril: vPidagogika je veda, ktera uči način odgoje in podučevanja". Vprašajmo pa dalje, v koga ali v kaj naj se odgoja človek. Poduk je sicer poglavitno sredslvo v odgojo , pa vendar ni še vse. Odgoja in poduk pa nista sama zavoljo scbe, ainpak le sredstvo v nameii, da posamesnega človeka iu tako vso druščino pripeljeta do zaželjene sreče in srečnega blagostanja. Ko smo pa določili namen odgoje, umnoslovno sledi pa iz tega, da morajo tudi pedagogična sredstva vslrezati namenu. Sicer ne v posamesnostih, golovo pa v preobladajoči nameri in glavnem smislu je neverska pedagogika vsa drugačna od verske. Da to po naravnih zakonih ne more biti drugače, priča ludi zgodovina. Le primerjajmo špartansko Ijudsko odgojo s staro cerkveno vredbo, in na pervi vidcz bomo spoznali, da una je nemogoča tani, kjer voje kerščanski duh, le-ta pa nemogoča, kjer prevlada stari helenizem. Pedagogika tedaj ni samostalna veda, ampak izpeljuje se iz drugih verhovnih ved, znotranjo edinost pa zadobiva, ker izposojena verhovna načela praktično sestavlja in iz njih izpeljuje vodila za človečansko odgojo. Ako se to ne da tajiti, nastane pa pred vsem vprašanje, od kod dajemlje pedagogika svoja verhovna načela. Nihče nam menda ne bo ugovarjal, da za njo (pedagogiko) ni treba drugega, nego zbirke skušenj; ne en pedagog, ki hoče biti izobražen, ne bo kaj takega zahteval. S tem pa nikakor škušenj ne zametujemo, kakor da bi bile za pedagogiko brez vse vrednosti, in kakor da bi bila izpeljava iz modroslovnih in bogoslovnih verhovnih načel že pot edina prava iii veljavna, tudi šola življenja je vedam neogibljivo potrebna; preraišljava in djanska skušnja se morate združevati, da pretresovaje pedagogična perva vprašanja in določevaje organične naprave ne stavimo gradov na pesek. Pedagogika vsaktere namere (vsakterega teznja) mora v podlago imeti znanje človeka po svoji dušni in telesni naturi, in oziraje se na to mora jenaati svoja verhovna načela iz dušoslovja in iz naravoslovja. Tukaj pa pride pedagogika na razpotje, kerznano je, da je dušoslovje tvarinarstva, kolikur se pri njem niore od tega govoriti, vse drugačno od dušoslovja spiritualizuia; govorimo pa tukaj le od razlike v teoriji in nameri, nikakor pa se ne spuščamo v naštevanje tega, po kterih in kakošnih potih si Ijudje prizadevajo imenovano razliko v vedab in v življenji izpeljavati. Kdor nepristransko preiskuje človeško naravo, niarsikaj zapazi ia tako ve svetovati pripomočke, ktere potem odobruje in poterjuje splošnja skušnja. Med to štejemo ravnanje in po njera odločeno mero pri podučevanji, razdelitev nauka, pripomočke za spoinin, pripiave za poočitovanje in nazor, zbujenje vesti in čustva do časti, pokorščina, brez ktere ne izhaja odgoja in drugo. *) Toliko bolj strogo se pa ločita pota, kedar se vpraša, v koga se mora človek odgojevati? Na to odgovarja kerščanska vera: Človek naj se odgoja naj prej za večno izveličanje. To naj si zasluži, ko Bogu služi, dela naj po svoji moči, in milost božja ga bode v tem podpirala. To je naj višji in od vekomaj odločeni namen človekov; da mora pa tudi vse svoje dolžnosti, ktere ima do človeške druščine sploh, spolnovati in tedaj tudi skerbeti, da bode za to sposoben, je v tem zapopadeno. Kakor pa nejevera uči, je to naj imenitnejši namen in konec, kar ima kristijan le za sredstvo in sicer za sredstvo neogibljivo potrebno. Naloga pedagogike je, tako pravi, soglasno izobraženje vseh telesnih in dušnih moči. To ima in mora imeti tudi kerščanska pedagogika v svojem programu. •) Kerščansko dušoslovjo terdi v soglasji z dogodivščinami vseh stoletij, da je človeska natura k slabemu nagnjena, v nauku od izvirnega greha ima ključ do Bpoznanja te prikazni. Kdor tcdaj pravi, da milost božja ni potrebna, mora terditi, da ima človeska natura sama v sebi dosti raoei, da se zoperstavlja hudemu nagnjenju. Pis. Pogledati pa moramo pervič, ali že s tem vse dosežemo, če vse posatnesne nioči krepimo in oprostimo. — Odgovor na to ne more biti drugačen, s tem so !e sredstva lormalno na višjo stopnjo postavljena, ledaj je njih moč zvekšana, — v kaj jih bomo pa po tetn rabili. Gotovo je, da so vzvišene moči tudi močneje, naj scže obračajo v stvaritev ali razrušitev. — Kaj pa mora potem storiti pame(na pedagogika? Pred vsem se mora prizadevati, da se volja gojenceva na dobro obrača. Prišli snio pa do novega poglavitnega znamenja ločitve. Kerščanska pedagogika terdi: človeška natura nima sama na sebi zadosti inoči, niti ne terdne in stanovitne volje do dobrega, in veruje besedam, s kterim cerkev v binkoštni pesnii kliče na pomoč sv. Duha, rekoč: ,,Sine tuo numine nihil est in hotnine, nihil cst innoviuni"; iz ust nebeškega Zveličarja slišali smo ludi besede, ktere so v podlago verskemu življenju: ,,Brez mene ne morete nič". Neverna pedagogika pa niina nauka od milosli. Človek in der/.ava, ker v teh dveh prikaže se zgolj naturno življenje v naj bolj doveršeni obliki, to jc njih naj viši namen, in \/. teh dvcli izvira vse, kar je nravno dobrega, kakor so ravno potrebc časa. Kako pa je mogoče, da bi ravno zavolju kar se tičc polov in sredstev za odgojo obc stranki ne delale sklepov čisto nasprotnih? Ako nam tedaj kdo poreče: to ali uno tirja pedagogika, bodemo pa vendar smeli poprej bolj na lanko pozvediti in poprašati, kakošna pedagogika, preden da uklonemo svojo glavo niogočnim tirjatvam današnjega gospodovalnega duha, kajti kolikor bolj je ta duh mcd sabo razdvojen in drugačen pri na pol vernih in drugačen pri nevernih Ijudeh danasnjega veka, toliko več se greši na njegov račun. Tudi nima vsak, kteri govori v inienu dulia našib časov, od te velevlasti, klcra se rada levi (barvo spreminja), že pooblaščenja v žepu. Kerščanski starši, kterih vendar ni tako pičlo število in tako zanikernih, bodo vendar zmirom na to gledali, ali so šole, kamor pošiljajo svoje otroke, verne, ali neverne, pa tudi na to bodo pazili, da njib olroci ne pridejo v roke učenikom, kteri v svojem govorjenju bodi si s premislikom ali brez premislika kažejoj da hodijo po stezi verskega zanikanja. (P"h- daije.) 9*