»Ali pa veste, Meta, da časoslov doma prehiteva za četrt ure?« Strežnica je zastrmela, se nato skesano našla in dejala:
»Saj je ne bom več golsmia, gospod. Da so le spet živi in da govore.«
In gospod Orešec je živel in govoril, dokler se ni Meta potolažena vrnila na Okroglo. Stari gospod je bil s samim seboj zadovoljen. Prebolel je bil hudo bolezen, utrpel za tujo doto sedemdeset goldinarjev, izgubil zlato uro, a se smel nadejati, da bo prav radi te ure imel pri svoji strežnici mir   . ,
Krepil se je od ure v uro, iz dne v dan. Stregla mu je gospa Marija. Gospa Meta, skrbna Marta, je imela svojega posla dovolj. Tako je vstal šibek sicer, a veder v solnce in sinjine gorenjskega neba. Odisej v Beta-niji je bil skoraj pozabil svoje Itake na Okroglem. Okroglo ga ni pozabilo. Strežnica Meta je sporočila, da se bosta Jerica iz mlina in pa Mežnarjev vzela.
»Moja Hero,« se je nasmehnil svetnik in se ozrl zmedeno na gospo Marijo. Listala je po drobni knjigi ob njem.
»Berete?« je dejal proseče. »Dajte na glas, da bom še jaz slišal.«
Gospa Marija je začela brati. Starček pa je ostrmel in strmel do konca. Vdano, da ne bi motil, tiho, da bi se pesem njenih sladkih besed  ne  razbegla.
Odor  lavandulae . . .  persuavis . . .     (Dalje.)
OKAMENELOST.
MIRAN   JARC.
Ostro občrtala je vsejasnina drevesa, hiše, ceste . . . Predmet vsak razkriva se določen kakor lik, odločen kot mejnik. Širno sinjina se boči nad okamenelim svetom.
Ljudje po ulice h, na cestah, y parkih (kot da razstavil bi puščobne lutke) se zakonito krečejo. Kioski strme v obrisih jarkih kakor sohe ob poti v tempel lažnih sproščevanj.
Ob vili kockasti se plaho skriva magnolija. Boji se li cveteti? Mar sebe vidi mrtvo tam na zidu, kjer sonce riše ujetnico samotno? Kako bi upala se tu cveteti.
Obsekani kostanji v strogi vrsti
nemi jo kakor sužnji prikovani,
proseč v belino vseosušajočo,
ki žarko vzpeta iz obzorij sklanja
se nad zemljo in nad človekom mrtvim . . .
Vse: skladnost geometričnih podob, omrežje urnikov, pregraj in mer, števil in zakonov . . . brezbesedje . . . Široko zeva v strogem redu mir, kot da reži se ogromen okostnjak. . .
PESEM.
MIRAN  JARC.
So šele v naju kraji oživeli? S pogledi sva kot zarja prebudila vsak grm, cvet. . . Kaj si se začudila, bojiš se dalje po tej poti beli?
Po vejah, preko jase se srebri življenje v čisti sončnosti . . .
A midva sva obstala v tej bleščavi, molče je segla senca po planjavi: Ne smeva dalje v pozabljenje sinje, predaleč vtisnil bi spomin stopinje.
TRENOTJE.
MIRAN  JARC.
Le enkrat biti v vsem kot svit, kot dih, drevo z drevesom, biti brez imena . . . Pošto j! Od samega zavzetja tih je gaj, igravo sončna je koprena zapredla tebe, mene, brezo mlado v krog čarovit. Skrivnost se razodeva: O, sestra, znanka davna, kje iskala si pota, ko sva se nekoč razstala . . . Odgovor v nemo izzveneva.
V brezčasju ti in jaz in breza mlada . . . A drugič da prispeva po tej poti?
Le enkrat biti v vsem kot svit, kot dih!
ZRNO.
JANEZ JALEN.
fndrejec orje, Andrejec, mlad gospodar. Tema se bo naredila, ne bo dooral nocoj. Na vse zgodaj bo jutri zopet na njivi, da preobrne preostale brazde, povleče, vseje in zabrana še pred vročino, ko konji muh ne prenesejo:   »Bi  stopil za spoznanje
168