Esen
Marec v gorah.
Nikoder pomladi — zoončkov tukaj ni, .    da bi jo oznanjali,
le beli sneg poosod leži, pod njim vresje spi — —
Gledam skozi okno: megle sioobele se po dolinah vale, sestre megle, Gospodove hčerke . . . Zahoaljen Gospod za sneg in megle!
Samo pod zidom i> bukooem gozdu
med zelenim perjem beli teloh rdi-------
Brai ieloh oznanju spomlad, kot kelih Gotpodov žari.
Opoldne solnce ga obsevu izza belih oblakoo; kot da smo cvet, nas pozdravi, .za gore se sanjat odpravi.
Pozlati gor vrhooe bele, brezmadežne, cerkvice okenca, v snegu kmetske domooe.