Ob enajsti uri. Znana je baseii o treh nesipametnili bratih. ki so podedovanega osla brez počitka priganjali k težkemu delu, a hrane mu niso urivoščili. češ. saj bo jutri, ozir. je včeraj žrl, danes pa naj dela, tako da Se ubosri dolgouh tretji dan v službi najmlajšega brata žalostno pacinil od truda tn gJadu- Ne bo težko uganiti, kaj hočem povedati s to basnijo, kajti že vrabci na strehi čivkajo in se posmehujeio — državnemu nameščencu — le bratje. to se pravi naša vlada ali bolje povedano vlade so ali slepe ali pa iz posebnih vzrokov ignorirajo vprašanje ki ni več zadeva sarao neposredno prizadetega stanu. ampak sega že tako globoko, da bo jelo kmailu majati stebre države. Sram me je spuščati se v podrobnosti naše be'de, sram radi rnojega poklica kot učitelj, sram radi celega stanu sraim pa tudi radi države. katere avtoriteta gine hkrati z našim osebnim in stamovskim ugledom. Bil bi ipa tudi klic vpijajoeega v puščavi. kakor <so vse resolucije in zahteve, ki smo jih stavili radi nas samihOpozoriti pa mi je na pogubne poaledice, ki slediio materijelnemu propadu uradništva in ki jih bo nioral nositi ves narod vsa država, namjreč da peša kolesje državnega anarata in grozi zastati docela. Delo postaja vedno težje. To čutimo posebno mi učitelji, od katerih se zahteva. da naj bi bil vzor v vsakem pogledu, da bi nai vzgajali že z našo osebnostjo, svojim nastopom jn svojo lično zunanjostjo. Toda naše oguljene, ¦ponošene in raztrgane obleke naravnost zanikajo to. kar bi radi dosegli s svojo besedo. Na nas se sedaj očituje vsa ironija pregovora.. da obleka deila človeka, zakaj deca ne povprašuje za nravinTi vzroki, amnak sodi to in se ravna po tem. kar neposredno vidi in doma sliši. Zajedno z našiTn ugl&dom pojemajo učni in vzgojni uspehi. ker vsled pomanjkanja in nručniih skrbi. ki silijo povsoci le želodec v ospredje, nedostaje moči, da bi premaeali te ovire pri svojem delu in da bi kljubovali nezasluženemu zapostavljanju in zasimehovanju. Razmere nas silijo k pasivni resJstenci. Dasivni v dvojjnem Domenu besede, ker je vsled svojega rdealizma nismo sposobni jzvajati namenoma in radevolje. Posledice se sicer ne bodo pokazali hitro. zato pa bodo tembolj usodne- Vlada naj se zave, da bije enajsta ura, da pest slame ne tn:ire podaljšati ali celo rešitli življenja in da ie v naših rokah bodočnost naroda in države. Izpametovati ipa se moramo tudi mi sami in sicer vsi javni nameščenci ter iskati rešitve v lastni moči. Le krepka stanovska organizacija z odločnimi in nesebičnimi voditelji nam. more priboriti človeku dostojen gmotni položaj. Velik gireh in grda nekolegijalnosii je, ako nekateri ki jih je Fortuna iia kakoršenkali način osvobodila skrbiza vsakdanji kruh gledajo n&organizirani naš boj za obstanek. ki je končno tudi njim v prid. Zanašati se na Dolitične stranke je prazna nada. Ob volitvah imajo sicer polna usta obljub, ki jih pa v skupščini kaj hitro pozabijo in naše interese izigravajo v svojo strankarsko korist. Naposled se dotaknem še neke kočljive zadeve, ki bi se ji najrajši izognil, pa ne morem. ker tudi njej velja naslov čianka- Tukaj pa vkljub protestom roko na srce in mea culpa! Da se ne upošteva naših zahtev, je nemalo krivo dejstvo, da mnogi izmed nas nastopajo, kakor da živimo v najsijajnejših razmerah. Ne manjka jih pri nobeni zabavi. gostilne so jih joolne in Baha časte kakor da ne bi vedeli kam z denarjem. a ljudstvo kaže potem na vse, češ, saj imajo še itak preveč. Ootovo STtio z-lasti v današnjih težkih časih potrebni razvedrila. vendar bodi žepu primerno in ne otežuj boja za izboljšanje našega položaja. Tako razpravljanje škodnje vsemu stanu, akoravno kreda in visoke številke datuma vznemirjajo neposredno le nje same. Enajsta ura bije v'glasen memento vladi. naj ne tira v obup in propast uradništva. naj se ne igra z usodo države, da si ne nakoplje odgovornosti za posledice. Mi sami pa končno spoznajmo. da le v slogi je moč in si ne mečimo sami polen nod noge-