List 58.
Nasadba in reja hrastovega drevja.
Nobenega drevja ne sekajo dan današnji ljudje toliko in tako neusmiljeno, kakor hrastovo. Kjer koli kakšen hrast ali hrastič stoji — velikega h rast o v j a že skorej ni viditi več — najdejo ga lakomni barantači, kupijo ga — včasih za majhne dnarje — poderejo ga, naložijo ga na kola, in hajdi ž njim čez hribe in morja v daljno ptujino. Ker pa hrast počasi raste, kar vsakdo ve, si lahko domišlujemo, kaj bo sledilo takemu ravnanju z našohrastovino. Pomanjkalo je bode vedno bolj, in zginilo bo polagoma vse hrastje iz naše domovine, ktera bo gola postala, kakor so že mnoge krajine, na kterih so nekdaj šumeli tamnozeleni hrastovi gojzdje. Že naši otroci ne bodo vidili hrastov več, in pripovedovali bodo svojim otročičem od „ne-kdanjega" krasnega drevja, kteremu se je hrastje reklo, in — kterega ni več!
Bodi Bogu milo, žalostno je res! Kaj tedaj storiti o tej veliki javni nadlogi?"
Menimo, da je zadnji čas, da bi se gledalo pervič, da še obstoječe hrastovje skerbljivo se hrani in varčno upotrebuje, to je, da le po pravih potrebah se seka in za domače naprave prihrani, nikakor pak ne izpeljuje se v ptujino; drugič, da se prazne hrastovišča in drugi prikladni kraji vnovič in berž ko berž s hrastovim semenom (želodom) nase-jejo ali nasade.
Poreče tukaj marsikdo: „Kaj čem jaz hraste saditi! Saj ne doživim, da bi drevje veliko dorastlo, ker hrast sila počasi se redi". Res je, ljubi moj; hrast raste počasi, pa raste vendar, in prihaja na kvi-ško v tem, ko ti počivaš ali spiš; radovali se bodo pa otroci tvoji, če jim le nasajenega hrastja veliko zapustiš. Oni ga bodo doživeli, ter ti bodo v hladni grob hvaležni za tvojo skerb in za lepo prizadevanje tvoje: kajti njih očinstvo bo mnogo ti-suč tolarjev več vredno po nasadbi obilnega hrastja.
Ker je predmet jako važen in ker sega globoko v blagostanje domovine naše, hočemo od tega drevja nekoliko obširniše in natančneje govoriti.
1. Hrastove plemena.
Hrast ali dob je sploh znano močno in veličan-sko drevo. V nekdanjih časih je bilo sveto drevo, in častili so ga po božje narodi, ki pod njegovo senco so bivali, pa hranili se plodii njegovega debla. Stari Greki in Rimljani so hrast visoko poštovali; stari Nemci so bogove svoje v hrastovih gajih častili, pa zbirali se v njih v skupno posvetovanje. Tudi Slovani so imeli svete hrastove; mnogo jih je bilo po Litvi in Prusii, kteri so pa bili poselani, ko je bilo kristijanstvo vpeljano. Pa tudi pozneje in do naše dobe clo je hrastu pervenstvo pred vsim drugim drevjem ostalo za-volj krepkega in izverstnega lesa, zavolj plodu, pa tudi zavolj lepega listja njegovega.
Hrastje je pa dvojno: tako namreč, kteremu listje na jesen odpada, in tako, ktero preveno zeleni.
Izmed teh dveh verst bomo nar iinenitneje in naj koristneje plemena na kratko in po domače popisali.
(Dalje  sledi.)
List 59.
Nasadba in reja hrastovega drevja.
1. Hrastove plemena.
(Dalje)
K pervi versti spadajo naslednje plemena:
1.  Navadni hrast. Ker sila pozno poganja in še le pozno zopet listje zgubiva, mu pravijo tudi zimski hra t, in zavolj teže, terdnosti in terpež-nosti njegovega lesa graden ali cernica (Stein-eiche *J.
To je lepo, močno, veličansko drevo. Mladega je koža svitlogladka, starega postaja sivkljata in mu razpoka. Listje je dolgato, tamnozeleno, topokri-lato. Želod je manjši kakor poletnega hrasta, ter sedi po 2 do 4 in po 6 do 12 v šopicah na verhu zlo kratkega peceljna. Les njegov je terden, težek, težaven za obdelovati, pa posebno vgoden za stavbe pri vodah; skorja njegova služi usnjarjem za kože strojiti; tudi narejajo iz nje in iz šišek, ktere na listji sede, dobro černilo, in želod njegov je prav redivna hrana živini. Po Norvegii meljejo želod v moko, ter pečejo kruh iz nje. O novejih časih žgejo ta želod ^ ter ga priporočajo namesto kave. — Ta hrast zraste 100 do 120 čevljev visok in do 6 čevljev debel v okrožji; on doraste v 250 letih, ter doseže 400 do 600 let starosti. Ljubi merzle kraje in hribovito lego, kjer visokeji prihaja; najljubša zemlja mu je pešeno-ilovnati svet. Navadnemu hrastu nar bližej stoji
2.  Poletni hrast. Ta raste visokeje in hitreje od zimskega doba, potrebuje pa globokejega in rodo-vitnejega sveta. Gojzdnarji mu pravijo tudi peceljna-s t i, ali zgodnji, ali ženski, sta vb i ni hrast (Som-mereiche, Augusteiehe, Stieleiche). On zraste 100 do 180 čevljev visok in 6 do 8 čevljev debel; raste 400 let in zamore 1000 let starosti doseči! Cvetje njegovo pokaže se mesca maja z listjem vred; sad ali želod tiči po dvoje vkup na skupnem dolgem peceljnu. Listje na peceljnih je prav kratko, podolgasto, gladko, nejednako izglobljeno in zavito krilasto. Valjovito deblo gre 30 do 40 čevljev naravnost na kviško; les je čverst, terd, težek, vlečijiv, v mladosti bel, v starosti rujavkljat. Poletni hrast raste po celi Europi v pešeni s parstjo in ilovco zmešani zemlji; raji je na planjavah in po nizkih berdih , kakor na visokih gorah. Hrasto vina njegova služi za stavbe nad in pod zemljo in v vodi; posebno je vgodna za ladje, zama-šine in mnogoverstno orodje; tudi jo rabijo za dile, pohišje in druge mizarske izdelke; tudi za kurjavo je prav dobra in oglje njeno veliko zda. Zavolj teh ime-
*) Morebiti da tote in sledeče imena niso popolnoma prave. ker drevje po raznih krajih različno imenujejo ljudje; tudi je slovensko imenoslovje (terminologija) rastlin še sila negotovo in zanemarjeno. Prosimo tedaj, če kdo kaj boljih domačih imen ve, da jih naznani blagovoljno po „Novicahu. Vstregel bo nam in prihodnjim pisateljem naravoslovskih knjig in sostavkov. Pis. — (Res je, da imenoslovja rastlin zlo potrebujemo in da bi iz tega se utegnilo misliti, da nihče ni v stanu rastlinoslovja v slovenskem jeziku spisati, kar bi pa ne bilo po pravici. Sicer nam bo pa nas nov  slovnik tudi o tem veliko pomagal.                           Vred,
nitnih lastnost zasluži tedaj poletni hrast, kadar iz novega bi hrastje sadili kmetovavci, da bi tega pred drugim bolj pogostoma sadili v zemljiščih, kjer je dobra in globoka parst, ktera pa ne sme mokra biti, kajti v taki bi drevo preveč beline rodilo, ktera hitro gnjiti začenja.
Sad obojih plemen — želod namreč — služil je mnogokrat ljudem za hrano, posebno v časih hude lakote. Kronikarji pa pripovedujejo, da to jedilo vži-vavcom ni dobro teknilo, temoč da jim je mnoge bo-lezin uzrokovalo. Znana hasnjiva hrana je pa želod prešičem; tudi žganje — hrastovec — napravijajo iz njega.    (Dalje sledi.)
List 60
Nasadba in reja hrastovega drevja.
1. Hrastove plemena.
(Dalje.)
3.  Burgundski ali austrijanski hrast, kte-remu tudi cer ali cerovo drevo pravijo. Ta hrast zraste 30 do 36 čevljev visok, je pa večidel sila ger-bast in vegast. Listje njegovo je belkasto, spodej mehko kosmato; sad njegov tiči kakor v nekem to-rilcu, ktero šilu podobne luskinice sostavlja. Les njegov — cerovina — je gosteji in bolj terd od po-prejšnih dveh, skorja debelejša, želod velik, podolgovat.    Jako dobra je cerovina za stavbe in brodove.
4.  Po južnih deželah raste neko pleme, kteremu pravijo m o ž ki hrast, in kterega imajo za tistega, ki so mu nekdanji Rimljani jedi j i vi hrast rtkli (quercus esculus), to je, hrast jedljivega sadii. Podolgovato želodje je lešnjikom podobno, ter je za jesti. Les je neizrečeno terd in /a ladje posebno dobra roba.
Vedno zelenim hrastom prištevajo se sledeči:
i. Bodeči hrast (Stecheiche) je drevo srednje visoko; krivo raste in je močno vejato. Listje njegovo je podolgovato, zobato; sad njegov je grenek in oga-ven. Ta hrast zraste 30 čevljev visok; les ima sila terd, ki se da lepo likati, p^.^^aliko zverže, kadar je suh. Upotrebuje se «R4t^B[)vine, vzdigavke, valjarje itd. On raste sila počas^^oživi pa tudi veliko sto let. Skorja je dobro strojilo za kože. Sploh ljubi peskovito suho zemljo.                    \
2. Pluta (Korkeiche)#doraste visokost od 35 do 40 čevljev. Deblo je včasih zlo obširno. Pri tem je skorja njena prav debela, gobata fh spokana; loči se sama po sebi od drevesa. Listje je malo, podolgovato, zrezljano, vedno zeleno; želod je dolg na kratkem peclji. Raste le po hribih in v toplih deželah. Plu-tovina je zlo težka in vlečljiva. Skorjo rabijo za čepe, podplate, ki nam noge suhe obvarujejo itd. V ta namen lušijo ljudje pluto, ko je kakih 30 do 50 let stara, vsako 8. ali 10. leto; drevo vendar terpi do 150 let. Sadi in pa glešta se kakor drugo hrastovo drevje.
Je pa še več vedno zelenih hrastovih plemen, ktere bi zaslužile, posebno na bolj toplih krajih, da bi jih marljivo sadili in gleštali. Take so: Bal o ta (Quer-cus ballota), bodečemu hraslu v lesu in perji zlo podobna; ona ima jed lj i v želod, kteri, kakor kostanj, kuhan in pečen je za jesti; šišarka (Knop-pereiche *), ktera znane Šiške ali širarke^tergovini podaja.
2.  Vgodno hrastovišče.
Hrastovo drevje raste skorej na vsaki zemlji, le mora tista dovelj redivne p ar s ti v globini imeti, če
*) Treba se nam zdi omeniti, da pri nas na Krajnskem, saj kar je nam znanega, natanko ločimo Gallapfel inKnoppernjGall-apfel so Šiške, Knoppern pa jezice, kterim ponemceno nekteri tudi pravijo konoper. Po Murkovem slovniku je Gallapfel Šiška, Knopper pa volk, skipek, — po Ja-nežičevem je Gallapfel Šiška, doblica, dublica, Knopper  pa  šišek,   škipek,   —   po  Mažuranicevem  in
ne, ostanejo drevesa majhne in kruljeve, se starajo in verhovi se jim suše, preden so še popolnoma visoki dorastli. V čversti globoki zemlji pa, ktera je peščena in ilovnata, rodi se hrast nar popolniši, ter doseže starost 200 let. Serčna korenina njegova je debela in močna, zato poganja precej globoko; če tedaj na take tla zadene, ktere je ne puste skozi, začne drevo bolehati in ne more razširjati se. Hrastje potrebuje naj manj 3 čevlje globoko dobre zemlje, če ga hočemo v velik gojzd izrediti; če le za nizko hosto, pa 2 čevlja, da nasadba zamore uspešno se prijeti in rasti. Od nasadbe hrastovega drevja na medlem in slabem zemljišču ni mogoče, da bi izredili krepko hrastovino; če ga tam pa vendar nasadimo, les, ki doraste, je večidel červiv in snetiv, in gnjije rad; tedaj je le za kurjavo. Ko se taka hra-stovina v stavbe porabi, ne terpi dolgo, ampak kmali začne gnjiti.
Hrastje ljubi prisojne in svitle kraje; tudi potrebuje veliko prostora za svoje košato truplo.
Verh tega so že davnej zapazili gojzdnarji, da se nasadba samega hrastovega drevja ne ponaša tako dobro, kakor če vmes druzega drevja stoj i, postavimo, vmes bukovega in gabrovega, posebno pa med hojevjem pomešano se verlo obnaša. Samoten hrast prihaja manj močan in pogine poprej.
(Dalje  sledi.)
Užarevicevem ilirskem in tudi po Frohlichovem ilirskem je Gallapfel Šiška, pri besedi Knopper pa stoji: „glej Gallapfel". Al to je pomota. Sta sicer Gallapfel in Knopper oba bolna izrastka mnogoterih hrastovih plemen, ki jih po vbodu napravlja neka osa, ki se šiškarica (Cvnips Gallae? tinctoriae) imenuje, toda Šiške so izrastki p erj a (des Blattes'), in perjevih pecljev, jezice pa cašice ali kaleža (des Kelches),
Vred.
List 61.
Nasadba in reja hrastovega drevja,
(Dalje.)
3. Hranitev želoda in setev.
Iz semena se izredi gotovo naj lepše hrastje.
Da pa hrastova seva je srečna, je pred vsiua treba izbranega, lepega in zdravega želoda.
Začne naj se pa želod nabirati mesca oktobra, kader začenja želodje samo po sebi odpadati, V to delo naj se izvoli suho vreme; nabran želod naj se dene na suho mesto, ter naj se razpoloži precej redko saksebi. Treba je po tem ga vsaki dan dvakrat ali trikrat premešati, da od zvunaj je popolnoma suh viditi. Potem se spravi na kupe po čevlji debele, kjer naj leži do setve. Tako moramo ravnati, če hočemo želod v jeseni sejati.
Če ga hočemo sejati pomladi, je pa posebno treba paziti, da se hrastovo seme do tistihmal zdravo ohrani. V ta namen se svetuje mnogo pomogeljev; nar bolje narediti je takole:
Na vertu ali na kakošnem drugem ograjenem mestu, kamor svinje ne zahajajo, naj se izbere kar mogoče suh prostor; tu se razprostre naj prej suhega listja za pavec na debelo, na to se želod v podobi 1 do 3 čevlje visokega pilječa (piramide) nakupiči, ko je poprej nekoliko osušen bil. Ta kup pokrije se potem za čevelj visoko s suhim listjem, čez to poldrug čevelj na debelo s prav suhim mahom, čez to za pol čevlja na debelo z dolgo slamo inposlednjič pride čez vse to slamnata štorija, kakor se čez sil je (žito) pokriva, ktero se pod milim nebom hrani. Tako čez zimo hranjeni želod je spomladi popolnoma dober in zdrav. Zdaj ga zamoremo pa berž vsaditi, kajti če bi ga še dalje časa na kupu pustili, se razgreje in kaliti začne.
Hočemo pa želod hraniti za pitanje p resicev in kuretine, je zadosti,  če   ga  v suho peskovito
242
zemljo globoko zakopljemo, ali pa če ga koj v peči posušimo.
Sadi se želod en pavec ali tudi poldrugi pavec globoko v brazdice, po čevlji saksebi. Nekteri pa sadijo želod tudi v sadilnice, presajajo potem male se-menjake pozneje poredkoma ali v peterokotje, namesto da bi jih jemali iz dobrav, iz kterih se le slabo zrašene in slabo okoreninjene steblica dobivljajo.
Ko se semenjaki iz sadilnice jemljejo, je treba varovati dolge serčne korenine mladih hrastičev kolikor je moč. Naj bi se pri tem opravilu ne gledalo na večje stroške za delavce, kteri se potrebujejo, da drevesca skerbno izkopujejo in presajajo v globoke jame, ki so sajenicam potrebne.
4. Glestanje mladih hrastičev.
V pervem letu hrastiči ne potrebujejo nobenega gleštanja. Mirno naj se puste na svojem mestu. Tudi zemlje okoli njih ni treba rahljati, preden se drevesca niso dobro ukoreninile. Spomladi druzega leta naj pa gospodar zemljo pohlevno razorje, da plevel in njegovo koreničje konča, in ob tretji spomladi naj okoli srede marca (sušca) globoko orje, in drugibart mesca septembra (kimovca), če hoče sadike hitro naprej spraviti.
Ko bi drevesca pa ne poganjale krepko, ali ko bi jih bila žival oglodala, ali ko bi bile pozeble, ni nič druzega storiti, kakor vse hrastiče še enkrat do nizkega porezati. Porežejo naj se pa v tretjem ali četertem letu, in scer tako, da se steblica poprek in pa na strani, ki je proti polnoči obernjena, režejo. Nekteri gojzdnarji zaveržujejo sicer tako ponovljeno rezanje, ako se hoče visoko hrastovje zrediti; oni terdijo, če le novo berstje se skerbno odščiplje do nar čiljega, se potem prav iepe in visoke debla izredijo. Slavni francozki naravoslovec Buffon pa je nasprotnih misel, ter dokazuje temeljito koristnost poprej omenjenega ravnanja.    (Konec sledi.)
List 62.
Nasadba in reja hrastovega drevja.
(Konec.)
5. Sekanje hrastov.
Hraste je treba sekati, kakor hitro le malo še dorašajo in kakor berž se vidijo znamnja, da z njimi gre h koncu, postavimo, če začnejo bolehati, če njih skorja razpokne, če se rak, vred itd. na njih kaže. V takih okolišinah naj se ne gleda na njih starost, ne na njih jakost. Takošen hrast je star, če ima tudi še le 50let; drugi zamore pa v 160. letu še ne prestar biti. To izvira od podnebja, od zemlje in od tega, kako vlastnik gospodari s hrastovjem svojim.
Da posekane stare debla ne gnjijejo hitro, so ne-kteri svetovali, naj bi se pokrilo s perstjo drevo, koj ko je posekano bilo, in to 2 do 3 pavce na debelo. Skazalo se je to tudi zares prav hasnjivo.
6. Lupljenje hrastove skorje.
Vsi hrastovi deli imajo v sebi neko strojilo, to je, neko zagatno in stežočo stvar, kteri se pravi ta-nin. Posebna lastnost tega tanina je, da se rad z živalsko nitko edini, da tako limec, kterega una v sebi ima, neraztopljiv postane. Nar več tanina je pa v hrastovi skorji in posebno v skorji mladih h rasti če v; zatorej imajo tudi skorjo mladega drevja za bolj pripravno, da ž njo kože strojijo.
Še več tanina imajo pa v sebi Šiške fGallapfel), ktere dobivamo navadno od izhodnih dežel, posebno iz Perzije. Te so vendar nam predrage; zatorej rabijo naši strojarji še zmiraj hrastovo mlado ali staro skorjo.
Lupijo naj pa ljudje hraste, ko je drevje v polnem soku, to je, mesca maja. Dobra skorja mora enakolična, čversta in svetla biti. Ako bi hraste posekali koj, ko so bili olupljeni, poganjajo štori iznova še tisto leto; če pa delj časa ostajajo debla v zemlji, so že gnjile, ko jih posekajo.
Cena skorje, kakor tudi olupljenega lesa je različna po deželi in okolici. Včasih in po nekterih krajih se za skorjo hrastovo več dnarja dobi, kakor za hrastovino, od ktere je ona bila olupljena.
246
Tudi oglje hrastovo je po mnogih skušnjah, ra-zun bukovega oglja, nar bolje izmed vsega druzega. Tedaj je po vsem tem, kar smo od koristnosti hrastovega drevja povedali, to-le gotovo in vredno, kar naj si umni kmetovavci dobro zapomnijo:
Kjer koli je zemlja ugodna hrastoreji, naj se redi hrastje ali za nizko hosto, ali na visok gojzd: kajti iz hrastovja izvira največi dobiček.                                                            J. Š.