Martin in Jera. (J. Ravnikar.) Šesto poglavje. Resnični kmetski pogovori. (Dalje.) '"^|ocevar: Tako je, ker inače bi moral govoriti tudi o tem, kar je pisal pri Gašperetovih otrocih. Starešina: Najbrže se je pred smrtjo pri tebi izpovedal, ker vse tako dobro veš. Hočevar: Ej, kaj hočerao, če vem. Starešina: Kaj ine briga, samo da sem dobil pravdo. Bilo bi rai jako žal, če bi jo bil izgubil — in če bi to vedel ti. Hočevar: Ej, jaz vem, da si dobil pravdo, ali tudi vem, na kak način si jo dobil. Starešina: Mogoče, da veš, ali raogoče, da tudi ne veš. Hočevar: Bog varuj vsacega človeka, osobito pa siromaka pred peresom. Starešina: Imaš prav. Pri sodniji bi morali pisati samo poštenjaki in petičnjaki (imoviti možje.) To bi bilo povsem v redu; no, potrebno bi bilo še marsikaj drugega, Miha! Toda kaj hočerao storiti ? Glovek mora biti zadovoljen s tem, kar je in kakor je. Hočevar: Ta tvoja primera me spominja na basen, ki sern jo slišal od nekega romarja. Pravil jo je v družbi, v kateri sem bil tudi jaz, da je namreč neki puščavnik opisal ves svet v basnih, katere je znal vse na paraet. Prosili smo ga, da naj nara katero od teh basni pove — in on nam je pripovedoval ono, na katero me je malo popred spomnila tvoja beseda. Starešina: No, brbljaČ, povej to basen! Hočevar: Hvala Bogu, da jo znam še danes. Poslušaj jo: Tožila je ovca, da jo grozno raučijo volk, lisica, pes in mesar. Lisica, stoječ baš pred stajo (hlevora), sliši to zdihovanje ter reče ovci: ^Moramo biti zadovoljni z modro uredbo, ki je na zemlji. Ce bi se vse to preobrnilo, bilo bi še veliko hujše." ,,To čujem rada", odgovori ovca, ,,toda samo v zaprti staji. Ako bi bila odprta, bi tega gotovo ne verjela. Dobro je sicer, da so volkovi, lisice in druge zveri, toda potrebno je tudi, da se ovčje staje dobro zapirajo ter da me slabotne živalce imarao dobre pastirje in pse čuvaje proti krvoločni zverini." Starešina: Verujem. Hočevar: Gudim se, da to veruješ. Starešina: Zakaj ne bi veroval? Potrebno je na vsak nacin, da iraajo buteljni usmiljenje proti ovcam. No, pri tej ovoji milosrčnosti mi pride na misel še nekaj drugega. Hocevar: Kaj pa? Starešina: Pri tej milosrčnosti nasproti ovcam morale bi vse živali, ki se hranijo z mesom, poginiti od lakote. Hočevar: Saj bi ne bilo veliko škode. Starešina: Veš li ti to dobro? Hočevar: Ne mislim tako, kako sem vender nespameten. Zverinadi bi ne bilo treba pocepati od gladu, ker bi še vedno našla dovolj rarhovine in divjačine; to je za njo, ne pa doraače živali, ki se rede s trudom, poleg tega jih moramo še dobro varovati. Starešina: Potemtakem jim baš ne privoščiš, da bi pocrkale od gladu; to je vender lepo od tebe, prijatelja krotkih živali. Ali mene zebe; idimo v hišo. Hocevar: Ne morem, ker moram dalje. Starešina: No, pa z Bogom, soseda! Na srečno snidenje. (Gre.) Curn in Hočevar postojita še nekaj časa; prvi pravi na to drugemu: ,,Miha, ti si mu jih dobro zasolil". Hočevar: Rad bi mu jih še popopril, da bi ga do jutri skelelo na jeziku. Gurn: Pred tednom dni ne bi bil tako ž njim govoril. Hočevar: Pred tednom dni bi mi tudi on ne odgovarjal tako. Gurn: To je tudi res. Ali, odkar jih je prvikrat dobil pod nos, postal je krotek, kakor moj pes. Hočevar: Kakor kdo raeri, tako se mu tudi odraeri; to se je do zdaj uresničilo še povsodi, pa se bode uresničilo tudi pri Stiskaču. Curn: Bog me obvaruj take službe; jaz ne bi bil starešina, če bi mi Stiskač dal obe svoji hiši. Hočevar: In če bi ti kdo — recimo — tudi brez hiše ponudil starešinstvo (županstvo), kaj bi rekel na to? Curn: Ti bedak! Hočevar: In ti modrijan! Kaj bi storil? Zakaj ne? Ti bi tistemu, ki bi ti to ponudil, podal roko in bi ga lepo zahvalil. Čurn: Misliš? Hočevar: Kako pa drugace! Curn: Zašla sva preveč v razgovor ter trativa čas. Z Bogorn, Miha! Hočevar: Srečno, Miklavž! (Dalje prih.)