Psiček
nekem mestu je prebival v pritličji visoke hiše star ubožen črevljar. Siroraak [[^ni irnel nikogar več na svetu. Pridno je šival in popravljal obnošene črevlje, da si je v potu svojega obraza prislužil kosec kruha. Jedina zabava mu je bila suh psiček, ki je ž njim vred prenašal dobro in slabo, mraz in vročino, veselje in žalost. S tem psiekom se je ubogi črevljar večkrat pogovarjal in psiček mu je zrl v oči, kakor da bi razumel vsako besedo svojega gospodarja.
V prvem nadstropji je stanovala bogata vdova z hcerko Radivojko. Eadivojka je bila sicer lepa, ali hudobna deklica. Ošabno je vihala svoj nosek, posmehovala se ubožcem in sovražila vsako žival. Ko je sla mirao črevljarjevega psička, vselej ga je sunila s svojim ličnirn črevljiekom mej rebra, da je bedni psi6ek stisnil rep mej noge in evilee zbežal pod črevljarjev trinožni stolesc
BGrospiea Radivojka," — dejal je nekoč črevljar nejevoljno, nkaj vam je vender storila uboga žival, da jo tako neusmiljeno psujete?"
MGnjusi se mi!" — odgovorila mu je ošabno, ne da bi ga pogledala.
rKdo ve, če vam ne bode še kdaj koristila ta uboga žival," — zavrne jo nalahko starec. Eadivojka mu ne da nobenega odgovora.
In glej čudo! Kakor da bi črevljar znal prorokovati.
Radivojka si je teden pozneje, ko je po stopnicah tekla, izpahnila nogo in si jo močno ranila. Zdravila niso dosti pomagala: noga je ostala otekla in majhna rana, ki se je bila prisadila. ni se hotela zaeeliti. Velike skrbi je iraela zaradi tega njena mati. Nekega dne sliši črevljarja pri odprtem oknu pogovarjati se z njegovim psičkom. Mej drugim mu reče: ,,Ako bi ne bila Radivojka tako ošabna, ponudil bi te njej za zdravnika. Tvoj pasji jezik ima čudno raoč, da odpravlja otekline in celi rane. To se ve, usiljevati se nočeva nikjer, kaj ne, psiček rnoj?" —In psiček je poluglasno zalajal. kakor bi hotel reči: da, da!
Takoj je povedala mati Eadivojki, kaj se je črevljar pogovarjal s psičkom. Ali Eadivojka ni hotela o psieku slišati ničesar. — Noga je bolj in bolj otekala in rana jo ,je vedno huje bolela. Ošabna gospica postane kmalu ponižnejša in ne-kega popoludne prosi mater, naj bi jej pripeljala črevljarjevega psička, da bi jej lizal bolno nogo.
—~>< 132 ~—
Mati~gre po sestradanega psička, ali uboga žival, ugledavši Eadivojko, začne cviliti ter se plaho skrije pod postelj.
Sramote Radivojka zarudi: ,,Psiček se me boji ter mi ne bode hotel po-magati, ker sem ga tolikokrat z nogo bacnila — — —"
Mati poskuša psička privabiti najpred z ijubeznivimi besedami in potem tudi z grožnjami, ali vse zaman! Naposled pokliče črevljarja, in glej! ujega je psiček takoj ubogal. Boječe se približa k. Badivojkini nogi. Ko mu Radivojka poraoli kosec kniha in ga nekolikokrati prijazno poboža. začne psiček nalahko lizati njeno rano. Prijeten občutek se je razlival po vsem njenem životu, rana je ni več ske-lela, oteklina nič več bolela in sladko je zadremala. Še večkrat je lizal psiček Ea-divojkino bolno nogo in za teden dni je Eadivojka vže mogla nekoliko hoditi.
Kako je bila zdaj Eadivojka ubogemu psičku hvalezna! Prijazuo se je po-govarjala z njim in mu dajala vsak dan tečne hrane. In tudi psiček, ki odslej ni bil ve6 tako suh, pozabil je poprejšno sovraštvo ter je pogostoma spremljal svojo dobrotnico.                                                                                        F. G. Podkrimski   .