SLAVISTIČNA REVIJA



VSEBINA
Akad. prof. dr. Janku Jurančiču ob petinosemdesetletnici.........329
Janez Rotar, Petinosemdesetletnica profesorja Janka Jurančiča.......331
RAZPRAVE
Jože Toporišič, Kopitar in Dobrovski o Vuku Karadžiču..........335
Alojz Jembrih, Vramčeva djela u slavenskoj stručnoj literaturi (Uz 400. obljetni-
cu Vramčeve smrti 1587—1987)....................................351
Velemir Gjurin, Dvajset dozdevnic iz prvih dveh slovensko-hrvaških slovarjev	363
Ivan Pederin, Djelo Friedricha von Gagern kao ideološki predložak nacizma . .	381
Vita Zerjal, Nenavadna zaznava resničnosti...............403
OCENE - ZAPISKI - POROČILA - GRADIVO
Marjana Lavrič, Tavčarjevo literarno obzorje..............415
Vida Rus. Ob izidu dveh obsežnih leksikografskih del...........425
Janko Jurančič, Bibliografija akad. Janka Jurančiča (ob njegovi petinosemdesetletnici) ...........................427
CONTENTS
To Academician Professor Janko Jurančič, a Serbo-Croatist and Slooenisl, the Doyen of Slovene SlaDicists-Linguists. on the Occasion of His Eighty-Fifth
Birthday........................' . . . 329
Janez Rotar. On the occasion of the eighty-fifth birthday of Professor Janko Jurančič ....................,........331
STUDIES
Jože Toporišič, Kopitar and Dobrovsky about Vuk Karadzic........335
Alojz Jembrih, A. Vramec's works in Slovistic literature (On the occasion of the
400th anniversary of Vramec's death, 1587—1987)........... 351
Velemir Gjurin, Twenty ghost words from the first two Sloventf-Croatian dictionaries .............................363
Ivan Pederin. The works of Friedrich von Gagern as an ideological prelusion to
Nazism............................381
Vita Zerjal, An unusual perception of reality: The poetry of Alojz Ihan .... 403
REVIEWS - NOTES - REPORTS — MATERIALS
Marjana Lavrič, Ivan Tavčar's literary horizon..............415
Vida Rus, The Macedonian-Rumanian and Rumanian-Macedonian dictionaries bv Mile Tomid..........................425
Janko Jurančič. The bibliography of Professor Janko Jurančič.......427
Uredniški mlhor — Editorial Board: Franco Mernik, Tomo Korošec, Jože Koruza, Janko Kos, Boris Paternu (glavni urednik za literarne vede — Editor in Chief for Literury Sciences), Alenka Sivic-Dular, Jože Toporišič (glavni urednik za jezikoslovje — Editor in Chief for Linguistics), Franc Zudravcc. Časopisni svet — Council of the Journal: Martin Ahlin, Drago Druškovič, Janez Dular, Andrej Inkret, Karmen Kcndu, Boris Paternu, Jože Puhur, Jože šifrer (predsednik — Chairman), Alcnku Sivic-Dular, Jože Toporišič, Franc Zadravoc.
Odgovorni urednik — Editor: Franc Zadravoc, Aškerčeva 12, 6100« Ljubljana. Tehnična urednika — Managing Editors: Velemir Gjurin, Miran llladnik.
Naročila »prejema in časopis odpošilja — Subscription and Distribution: Založba Obzorja, 62000 Maribor, 1'artizansku 5. Za založbo mag. Marjan Znidarič.
Natisnila — Printed by: Tiskarna Ljudske pravice, Ljubljana. — 1100 izvodov — 1100 copies. ISBN N6-177-0161-8 — ISSN OVSO-68')4
Starosti
naših slavistov jezikoslovcev, srbohrvatistu in slovenistu
akad. prof. dr. janku jurančiču ob petinosemdesetletnici
•Je:
PETINOSEMDESETLETNICA PROFESORJA JANKA JURANČ1ČA
Petinosemdeseti rojstni dan praznuje akademik Janko Jurančič 18. decembra 198?. Iz slovenje goriške ga kraja Andrenci so ga starši poslali na Klasično gimnazijo v Maribor, maturiral pa je na Ptuju. Nato je študiral slavi-stiko, nemški jezik in književnost in narodno zgodovino v Ljubljani in Beogradu, diplomiral pa je leta 1930 v Ljubljani. Študijska leta so mu potekala ob prvem vzponu naše slavistične in jezikoslovne znanosti in imel je srečo, da je poslušal R. Nahtigala, F. Ramovša, K. Oštirja, I. Prijatelja, F. Kidriča, J. Kelemino pa N. Radojčiča, A. Beliča, S. Kuljbakina, Pavla in Bogdana Po-poviča, če naštejemo le tiste, ki so vsak zase pojem v nacionalnih znanostih in v širšem svetu. Ob teh učiteljih in z izbiro študijskih smeri je bil Janko Jurančič deležen klasične filološke in narodne izobrazbe.
Kot mlad slavist je Janko Jurančič pokazal izrazito nagnjenje za znanstveno delo in je tudi prijateljeval s takimi posamezniki. Najbliže sta si bila z Antonom Slodnjakom (sodeloval je pri znamenitem Pregledu slovenskega slovstva, ki ga je Slodnjak napisal o svojem triintridesetem letu). Janko Jurančič je tedaj že poučeval na ljubljanski Tehniški srednji šoli, kjer je ostal dobri dve desetletji, zadnjih pet let kot ravnatelj. Ustvarjalno privrženost stroki je mogel celovito uveljavljati po prehodu na Višjo pedagoško šolo v Ljubljani 1947, kjer je predaval srbohrvaški jezik in književnost, ista predmeta pa je od 1953 predaval tudi na Filozofski fakulteti v Ljubljani, kjer je ostal do upokojitve 19??, zadnje obdobje kot redni profesor. Doktoriral je 1958 na Filozofski fakulteti v Zagrebu z disertacijo Kajkavsko narječje kao književni jezik u djelima Tita Brezovačkog.
Profesor Jurančič je vzgojil vrsto rodov učiteljev in profesorjev srbohrvaščine, slavističnemu oddelku pa je bil 2 leti tudi predstojnik. Pri slušateljih ostaja cenjen in spoštovan zaradi privrženosti delu in redu. Od l. 1965 je bil načelnik Leksikološke sekcije Inštituta za slovenski jezik SAZU. Vrsto let je bil član Glavnega uredniškega odbora Slovarja slovenskega knjižnega jezika, njegov predsednik pa pri delu za 11., 111. in tudi za IV. knjigo. Od 1964 do 1984 je bil namestnik upravnika Inštituta za slovenski jezik, na koncu tudi njegov upravnik. Spomladi 1976 je postal dopisni, 1981 pa redni član SAZU; leta 1985 ga je Srpska akademija nauka i umetnosti sprejela za zunanjega člana, Matica srpska v Novem Sadu pa za stalnega člana korespondenta.
Janko Jurančič je vsa leta dejavno navzoč pri jugoslovanskih in mednarodnih slavističnih in balkanoloških shodih, zborovanjih in kongresih, tesno je povezan z Mednarodnim znanstvenim srečanju slavistov v Vukovih dneh. Spričo svojega ugleda je bil določen za predsednika slovenskega republiškega odbora za počastitev Karadžičevega jubileja. Srbska kultura se je prof. Ju-rančiču oddolžila za njegovo srbohrvatistično delo z Vukovim priznanjem, ki ga je dobil kot edini Slovenec doslej.
Njegova dela, častna priznanja in častni položaji so nasledek zavzetega dela. Med njegovimi knjigami so najprej pomembne tiste za pouk srbohrvaščine v osnovni šoli in spoznavanje književnosti v srednjem šolstvu, kjer se oblikujejo prihodnji slušatelji slavistike, novi delavci in strokovnjaki naše vede. Poleg šolskih knjig, učbenikov in priročnikov so zlasti pomembne komentirane izdaje slovstvenih del, opremljene s spremnimi študijami, literarno-
didaktičnim in jezikovnim gradivom. Zajel je več pomembnih obdobij in ustvarjalcev od častitljivih srednjeveških žitij srbskih cerkvenih in posvetnih velikašev prek pesnikov romantike do novejšega in najnovejšega časa, do Nazorja in Krleže. Tenkočutni jezikovni komentarji in pojasnila kajkavščine v Baladah Petrice Kerempuha so med temeljnimi viri besednovomenske razlage tudi v sodobni hrvaški vedi. Svoje moči je Janko Jurančič posvečal tudi slovenščini, ko je stregel potrebi in želji drugih, da bi se je učili in naučili. Tako je njegov Slovenački jezik doživel dve izdaji. Višji, znanstveni, stopnji poznavanja razmerij med jeziki pa služi njegova knjiga Južnoslovanski jeziki iz l. 1957.
Prizadevanja na vseh treh stopnjah izobraževanja so Janka Jurančiča pripeljala k avtorstvu slovarja srbohrvaškega in slovenskega jezika. Vse večje potrebe kulturnega, gospodarskega in tudi družbenega življenja so to nalogo podčrtavale še posebej. Slovaropisje je sploh Jurančičevo poglavitno znanstveno delo v širokem razponu njegovega slavističnega jezikoslovnega dela. Že s prvim obsežnim delom, Srbohrvaško-slovenskim slovarjem, 1955, s celovito in jasno zasnovo, z bogastvom besedišča in z njegovo akcentuacijsko in pomensko razsežnostjo je bilo jasno, da so dotedanji navori v tej smeri po letu 1920 zgolj poskusi. S tem slovarjem je prof. Jurančič pokazal, da živo jezikovno razmerje med tako sorodnima jezikoma, kot sta srbohrvaški in slovenski, nalaga enako ali še zahtevnejše delo kot sestavljanje slovarja katerega koli drugega jezika. Z obogateno drugo (1972) in še zlasti tretjo izdajo (1986) je ta resnica še očitnejša. Eno najtežjih vprašanj slovatopisnega dela pri srbohrvaščini in slovenščini je gotovo naglasevanje srbohrvaškega besedišča. Leksikograf se v velikem delu ne more povsem opreti na vire, ampak se mora tudi po lastni vednosti dokopati do številnih rešitev, opirajoč še tudi na živo govorico. Ravno po naglasni strani so Jurančičevi slovarji srbohrvaškega jezika na glasu tako med jugoslovanskimi srbohrvatisti kot med tujimi, ki so toliko bolj potrebni trdnih opor glede teh zahtevnih vprašanj. Podobno zahtevno je slovaropiščevo delo v pomenoslovnem pogledu. Vedno znova se pri delu s sorodnima jezikom-a izkaže, da razvoj besedja v obeh jezikih ni šel vzporedno, odvisno pač od zgodovinskih in civilizacijskih-kulturnili okoliščin. Zaradi tega razlaga iztočnic zelo pogosto ni mogoča z neposredno ustreznico, saj različna frazeologija, različna ekspresivnost izrazov, pa tudi razlike v vezavi, v glagolskem vidu in drugo slovaropiscu otežujejo in nalagajo sprotno slova-roslovno in jezikoslovno preučevanje, nakar so šele mogoče končne rešitve. Pionirskega pomena je tudi nasprotni, Slovensko-srbohrvaški slovar, ki ga je profesor Jurančič izdal v velikem formatu l. 1981 in je v primeri z dotlejš-rijimi zelo spopolnjen slovar teh jezikov. Ob teh slovarjih je nastalo nekaj slovarjev srbohrvaškega in slovenskega jezika za široko rabo, v nekaj primerih razširjenih na sosedno italijanščino. Vsa dolga leta slooaropisnega dela je Janko Jurančič v vrsti študij in razprav znanstveno obravnaval posamezna vprašanja zgodovinskega slovaropisja, sorodnosti, interferenc in različnosti slovenskega in srbohrvaškega besedišča. Te obravnave so nastajale tudi ob dolgoletnem delu za Slovar slovenskega knjižnega jezika. Kakor sleherno kolektivno delo takšnih razsežnosti in takšnega pomena je ta slovar sad uspešnega vodenja skupine strokovnjakov, specializiranih za zahevno delo in temu delu tudi povsem privrženih.
Ko ob petinosemdesetletnici profesor Janko Jurančič gleda na svojo dosedanjo žetev, je z njo resnično lahko zadovoljen tako zaradi njene smiselnosti in osredinjenosti kakor zaradi njenega znanstvenega, kulturnega, narodnega in ob vsem tem tudi nravnega učinkovanja in pomena. Pri takem pogledu seveda ne more pozabiti ali prezreti dolgih ur ob pisalni mizi in za pisalnim strojem, s katerim je natipkal sto- in stotisoče listov in lističev slovarskega gradiva, gesel, razlag, popravkov (in sicer tudi takih, ki jih je moral zavreči). 'Ne more prezreti časa, ki ga je namenil korekturnemu branju in reviziji odtisnjenih pol in strani, naj je šlo za njegove srbohrvaške slovarje, naj je šlo za Slovar slovenskega knjižnega jezika. Da znanstveni in delovni dosežek odtehta napore dni in noči, mesecev in let, bo potrdil tudi naslednji projekt, ki je pred profesorjem Jankom Jurančičem — nova in obogatena izdaj a velikega slovensko-srbohrvaškega slovarja.
Janez Rotar
Filozofska fakulteta, Ljubljana

UDK 929 Karadžic V.:929 Kopitar J.:929 Dobrovsky J. Jože Toporišič
Filozofska fakulteta, Ljubljana
KOPITAR IN DOBROVSKI O VUKU KARAD2IČU*
Znano mentorsko in prijateljsko razmerje med Jernejem Kopitarjem in Vukom Stefanovicem Karadžičem nam iz objavljene korespondence med Kopitarjem, Dobrov-skim in Vukom (kot glavnimi dopisovalci) dokumentirano stopa pred oči v vsej svoji živi mnogovrstnosti. Brez Kopitarja ne bi bilo Vuka, tj. začetnika novodobnega srbskega knjižnega jezika, zbiralca narodnih pesmi, pripovedk in ugank, pisca srbske slovnice in slovarja, prevajalca svetega pisma, zmagovitega bojevnika za pravo in ljudsko v srbskem knjižnem jeziku in pri Srbih sploh. Z naslonitvijo osnov novega srbskega knjižnega jezika na živi ljudski govor svojega časa in kraja so bili položeni tudi temelji kasnejšega praktično skupnega knjižnega jezika vseh južnih Slovanov razen Slovencev, Bolgarov in Makedoncev. Z jezikovno reformo je bila dosežena tudi srbska osamosvojitev nasproti ruskemu (cerkvenemu) jeziku.
The well-known mentorship and friendship between Jernej Kopitar and Vuk Stefanovič Karadžic arises documentarily from the letters between Kopitar, Dobrovsky and Vuk (as the main correspondents). But for Kopitar, there would have been no Vuk the originator of the modern Serbian literary language, the collector of folk songs, tales and riddles, the author of the Serbian grammar and dictionary, the translator of the Holy Scripture, the victorious champion for what is authentic and genuine in the Serbian literary language and generally in the Serbian nation. By anchoring the new Serbian literary language in the living speech of his own time and home region, he lay the foundation for the subsequent practically common literary language of all South Slavs except Slovenes, Bulgarians, and Macedonians. His linguistic reforms also secured the Serbian emancipation from Russian (Church Slavic).
0	Kopitarju in Vuku je doslej gotovo napisanega več, kakor je meni znano. Zdi se pa, da to razmerje že dalj časa ni več prikazovano in potrjevano na podlagi izvirnih dokumentov, tj. zlasti pisem, ki so si jih izmenjavali možje iz našega naslova in iz katerih se vsakdo lahko tudi sam prepriča, kako je res bilo. Tako se razmerje Kopitar — Vuk nekako spreminja v bajko, namesto da bi bilo prikazovano kot čisto zgodovinsko dejstvo nadvse izjemnega pomena za področje srbohrvaškega knjižnega jezika in s tem velikega, pretežnega, dela Jugoslavije. Namen tega mojega sestavka je, da to mentorsko razmerje med Kopitarjem in Vukom (deloma še Dobrovskim) prikaže na podlagi mest iz korespondence, ki jo je objavil Vatroslav Jagič v t. i. Istočnikih;1 to deloma spo-polnjujem z navedki iz prve knjige Vukove prepiske,2 opiram pa se tudi na obširno monografijo N. Petrovskega Pervye gody dejatel'nosti V. Kopitarja.3 Tu je treba omeniti še Vukovo prikazovanje svojega razmerja do Kopitarja
* Integralna, slovenska, verzija za govorni referat v srbohrvaščini na Vukovih dnevih ob 200-letnici njegovega rojstva. 15. 9. 1987 v Beogradu. Brez podčrtnih opomb tiskano v Književnih listih, Delo 29. X. 1987, str. 3—6.
1	Istočniki dlja istorii slavjanskoj filologii. Tom I, Sanktpeterburg, 1885. Pis'ma Dobrovskago i Kopitara v povremennom porjadke, CVII + 751+9 str.; Tom II, Sanktpeterburg, 1897, Novyja pis'ma Dobrovskago i Kopitara i drugih jugozapadnyh slav-jan, CII + 927 str. (Citirano Istoč. I oz. Istoč. II.)
2	Beograd, 1907, XXX + 777 str. (Cit. Prepiska I.)
» Kazan', 1906, XXI11 + 757 str. (Cit. P.)
I. I. Sreznjevskemu,4 na koncu pa še P. Iviča spremno besedo k Vukovemu slovarju,5 izdanemu ob 100-letnici njegove smrti.6
Naše razpravljanje se osredinja na Vukov slovar 1818, ki je prinesel tudi izboljšano varianto njegove Pismenice iz 1. 18147 pod naslovom Srpska gramatika, le deloma pa se bomo ozirali tudi na Vukovo Pjesnarico.
Vuk je, kot znano, prišel v stik s Kopitarjem, ko se je 1813 umaknil iz Srbije (kakor bomo tu imenovali področje južno od Save in Donave s srbskim prebivalstvom) in je njegov jezik zbudil Kopitarjevo pozornost (Kopitar je bil tedaj na Dunaju cenzor za jezike jugovzhodne Evrope): »Za to, da sem postal književnik, se moram zahvaliti edinole Kopitarju. /.../ Kopitar je nagovarjal izdajatelja /Novih Serbskih/, Frušica in Davidoviča, naj spišeta čisto srbsko slovnico, češ da jezik, v katerem pišeta, ne more biti povsem srbski. Tadva Kopitarjevega predloga sicer nista zavrnila vendar drugega jezika razen tistega, ki sta ga pisala, nista znala. /.. J V tem času sem' spisal krajši članek o padcu Srbije, in sicer v obliki pisma Črnemu Juriju; ta sestavek sem izročil v cenzuro. Ko ga je dobil Kopitar v roke, je nenavadni jezik vzbudil njegovo zanimanje. Kopitar me je želel videti in tako sva postala prijatelja.« (S, 60.)
Prvi glas v korespondenci8 imamo od 1. 6./20. 5. 1814: Vuk iz Budima odgovarja na Kopitarjevo pismo (ogovor: Mili i predragi moj prijatelju) in mu sporoča: »Jaz pišem Pismenico in vam ne morem za sedaj napisati nobene ocene, dokler ne bo Pismenica končana.« (Istoč. II, 2.) To obdobje je potrjeno tudi pri Sreznjevskem: »Tedaj sem tudi slišal Kopitarja govoriti o slovnici, in ker sam nisem vedel, kako se slovnica piše, sem'začel nagovarjati Frušica in Davidoviča, da bi skupaj spisali srbsko slovnico; onadva naj bi mi pomagala s svojim slovničnim znanjem, jaz pa njima z znanjem srbskega jezika. 'E, kar pusti te neumnosti,' sta mi odvrnila in pri tem je tudi ostalo. Odkar pa sem se v pogovorih s Kopitarjem čedalje bolj izobraževal, sem vse bolj čutil potrebo po srbski slovnici in se zato odločil," da jo napišem sam. Vzel sem Mrazovičevo Slovansko slovnico in začel iz nje prepisovati pregibanje samostalnikov in glagolov ter ga izpopolnjeval po srbsko. Ta žalostni poizkus srbske slovnice, ki se ga danes sramujem, je bil natisnjen leta 1814.« (SK 61.)
Kopitar je izšlo delo še istega leta ocenjeval;8 pri tem, kljub kritičnim pridržkom do obravnavanega dela, imenuje Vuka »ne manj nadarjenega kakor
4 Srbski prevod: Vuk Stefanovič Karadzic. Biografska i bibliografska skica, Srpski književni glasnik 1937, str. 383—399. V tej slovenski verziji so navedki, razen izjemo-
ma, iz samostojnega slovenskega prevoda tega odlomka v Slovenskem berilu IV, Ljubljana, 1956, str. 60—62: Izmail Ivanovič Sreznjevski, Vuk Karadžič o Kopitarju. (Cit. S.)
6	O Vukovu rječniku iz 1818. godine, str. 19—191. (Cit. Ivič.)
8 Vuk Stef. Karadžič, Srpski rječnik 1818, Prosveta Beograd, Sabrana dela Vuka Karadžiča, 1864—1964.
7	Pisinenica srbskoga jezika, »prva slovnica našega jezika, katere pisec je bil Srb«. (Ivič, 54.)
8	Korespondenca je v različnih jezikih, a je tu vse (razen katere povedi) prevedeno v slovenščino. Dobrovskemu npr. je Kopitar o Vuku pisal načeloma le v latinščini, Vuku pa je včasih napisal kaj malega tudi v srbščini. Jeziki tu niso zaznamovani.
* Serbische Sprache, Pismenica Serbskoga lezika po govoru prostoga naroda napisana Vukom Stefanovičem Serbiancem ((irainmatik der serbischen Sprache, nach der Rede des gemeinen Volkes aufgeschrieben von Wolf Stefanovič aus Serbien), Wien
vnetega pisca«.10 Kopitarjevo kritiko Pismenice je deloma posnel P. Ivic (n. m.). Mi naj opomnimo, da je Kopitar že tu dal pobudo tudi za to, da bi Vuk dal še slovar srbskega jzika: »...v tem jeziku ustrezajočem smislu zasnovan slovar srbskega narečja, za kar so prizadevnejši in srečnejši šokci nakopičili toliko gradiva, ki bi ga kak Vuk moral le urediti (in za inozemske raziskovalce oskrbeti z nemško razlago)« (314), oz. pri koncu ocene (314): »Naj se avtor loti še jezikovnega inventarja, za kar je v slovarjih šokcev Miealie, Dellabelle, Vol-tiggija, Stullija, dalje Habdeliča, Jambrešica in Belostenca, pa celo o. Marka in Gutsmana, in tudi v staroslovanskib in celo poljskih ter čeških slovarjih na brane tolike zaloge, kar bi kot zvesti in razumni mož preverjal in ustrezno uporabil. Ocenjevalec se rad ponuja, da bi v primeru potrebe ne le iskal založnika, ampak ga tudi našel.« (N. m., 319—320.)
Kopitar si je zelo prizadeval, da bi Vuka, tega sposobnega in za delo vnetega moža, imel v svoji bližini. To vidimo tudi iz že navedenega Vukovega pisma Kopitarju: »Vendar spet ne smete povsem izgubiti upanja, da se jaz ne bi še kdaj vrnil na Dunaj in da se midva ne bi več ustno pogovarjala.« (Istoč. I, 3). To kaže tudi na Kopitarjev vpliv na nekatera stališča v Vukovi Pjesna-rici (o čemer prim. P. Ivič, n. m.).
Kopitar se v pismu Dobrovskemu (29. 4. 1815) v nekem smislu kaže stratega, ki želi uravnavati južnoslovanske jezike sploh: »Ravnikar v Ljubljani in Jarnik v Celovcu, Vuk v Karlovcih itd. — so moja edina tolažba za Cisda-nubijce; Solarič v Benetkah se bo tudi napravil, prav tako profesor moralke v Zagrebu. Ko bi samo imeli (slovan/sko/) akademijo tukaj, kakor jo imate \i v Pragi!, da bi imeli središče.« (Istoč. I, 403.) — To akademijo za južno slo-vanščino — tudi za bolgarščino, ki pa tedaj jezikoslovno strukturno ni bila
1814, XII und 106 S. 8. Wiener allgemeine Literaturzeitung, 1815, 721—751 (prim. Miklošičeve Barth. Kopitars Kleinere Schriften, 1, 1857, 310—320).
10 Zanimivo luč na to oceno meče mesto iz Prepiske I (Kopitar Vuku 11. 4. 1815, str. 490—491): »Vaša slovnica je ocenjena za Wiener Lit. Zeitung (vendar še ni tiskano). Priznavam Vam v njej skoraj več, kakor si zaslužite, ker ste se, kot vidim, dali preplašiti slabim logikom jezika in pisave, ki so spet nasneli vsa peta kolesa (peti točki) boljšemu prepričanju na kljub. To imenujemo greh zoper Svetega duha! In je res greh zoper človeškega duha! Ostanite vendar na pravi poti, na kateri ste bili; sicer ne boste zveličani; zakaj le kdor do konca vztraja, bo zveličan, pravi biblija (ki jo boste nekoč, za angleško Biblijsko društvo, proti dobremu plačilu, morali prav tako še prevesti v srbščino). /.../ Povezati bi se morali z Mrkaljo. Dobri se morajo povezovati tako, kakor nemarneži (Schlendrianisten) držijo skupaj. /.../ Spor, ki ga imate sedaj med seboj zaradi svojega pisnega in knjižnega jezika, se je dogajal že velikokrat, in bil povsod odločen za živi jezik proti mrtvemu, celo proti želji in pričakovanjem sicer velikih mož; Petrarca npr. se je menil ovekovečiti po latinščini, in je za svoje italijanske pesmi pričakoval kvečjemu uvidevnosti sveta; toda njegova latinska dela pozna komaj kateri knjižničar, medtem ko se zadnja pojejo še zmeraj. P o polil o m a v enakem primeru z Vami pa so Novogrki, ki so potek, upajmo, da za vselej, odločili za novogrščino. J.../ Torej ne obupati nad zmago, resnica mora iti! — Ko bi Vas le imel kmalu pri sebi. /.../ Poleg ljudskih pripovedk bi morali izdati tudi čisto-srbsko zbirko pregovorov./.../samo take, ki jih je slišati med srbskim ljudstvom.«
Vukov tedanji tip srbskega knjižnega jezika lahko razberemo iz naslednjega odlomka v pismu Kopitarju (Prepiska I, 20. 3. 1815):» Za pismenicu samo mi ie edan (te iošt naivečil) kaz.ao da mi namerenie ni Je dobro; ali drugi svi namerenie odobrava'u i pohval'uiu, samo Orfografi'u, opovergava'u, i to iz ednog uzroka: da se od Cerkovnyh knbiga ne udal'avamo daleko.« (Z ja in podobno zaznamujemo ligature za ja ipd.)
dovolj izločena iz (staro)srbščine oz. tudi makedonščine — je na neki način Kopitar utelesil sam v sebi: prvenstveno za srbski jezik, do neke mere pa tudi za staro cerkveno slovanščino, če pomislimo nq Kopitarjevo prizadevanje, da bi ji Dobrovski napisal slovnico, in da je Dobrovski to slovnico potem zares prišel izdelovat in tiskat h Kopitarju na Dunaj.
Ko je po Vukovi zaslugi slovnica srbskega jezika bila izdana in so bile v Kopitarjevi recenziji (bila je pač tudi še ustna, prim. Vuk Sreznjevskemu: »Kopitar mi ni prikrival, da je knjižica pomanjkljiva, vendar mu je bilo všeč, da je izšla v tisku, to pa že zato, ker mi je zaupal in ker je vedel, da ne bom hotel ostati zgolj pri tem začetku. Nagovarjal me je, naj delam dalje, in mi svetoval, naj se pripravim za slovničarja z drugimi pomožnimi deli.« (S. 64.)) nakazane še nekatere boljše teoretične rešitve, ki bi jih Vuk lahko upošteval pri svojem nadaljnjem delu, je Kopitar pritiskal za srbski slovar. Dobrovskemu je 5. 8. 1815 sporočil ne le, da mu bo poslal Vukovo slovnico, ki jo je »vendarle prejel«, ampak tudi, da se bo »/t/a Vik v bližnjem vrnil na Dunaj in tam ostal, če bo na voljo denarja«. In nato: »Poleg za nadaljevanje Pjesnarice11 ne bom odnehal, da on ne bi izdelal še slovarja srbsko-staro-slovensko-nemškega. Vsi ti Srbi, Vika izvzemam, ki so sedaj 'vo iskušanje' /v skušnjavi/ čaščenja Rusov, ne znajoč prave staroslovenščine! naj bi se zgledovali po Tvoji slovnici! Sama 'dika i sladost' srbska Paulus Solarich, ki pogosto piše v Benetkah, najbolj na debelo 'voz-snimokizat'. Daj /nam/ slovnico, daj, gospod!« (Istoč. I, 406.)
<
H Kopitarjevi slovaropisni šoli Vuk sam (S, 61): »Kopitar mi je že prej (tj. pred izidom Pjesnarice 2. z.) svetoval, naj začnem zbirati srbske ljudske besede, in jaz sem mu obljubil. A iz vsega ni bilo nič. Nekoč pa je prišel k meni in prinesel s seboj celo kopo papirja, razrezanega na listke. Spomnite se vseh besed, kar jih znate in za katere veste, da se govorijo med ljudstvom, in jih zapisujte na tele papirčke, vsako na poseben listek. Počasi jih boste nabrali za cel slovar. — To delo ni bilo težko in lotil sem se ga z vnemo.« —
11 O Pesnarici govori Kopitar v dopisovanju na več mestih: Tako 27. 5. 1814 (Prepiska I, 134): »Mene sta že dva nemška pesnika, ki sem jima o tem pisal, prosila, da bi dobesedno prevedel zanju Vašo Pesnarico: onadva jo bosta nato metrizirala in nanjo tudi v Nemčiji obrnila zasluženo pozornost.« — 21. 3. 1815 (Prepiska I, 143): >Vi ste vendar tako s pesnarico kakor s pismenico na edino pravi poti in morate na koncu, kakor resnica, obdržati prav. Obe deli bom v kratkem napovedal /.../ Danec in 2 Nemca sta me prosila za dobesedni prevod Vaših pesmi, da bi jih potem spravili na mero. Prijatelj! pridno zbirajte dalje, in vestno le ljudske pesmi /.../« — In Vuk Sreznjevskemu (60): »Ko sva se /tj. Vuk in Kopitar/ pogovarjala, je med drugim nanesla beseda na srbske ljudske pesmi. Ko je Kopitar spoznal, da jih znam mnogo na pamet, me je jel nagovarjati, naj jih zapišem, in sicer čiin več, tem bolje. Potem pa naj jih dani natisniti. Mene je to zabavalo, pa sem začel te pesmi zapisovati: kolikor nisem sam vedel, sem vprašal neko svojo sorodnico. Nabral sem jih dokajšen zvezek in ta je izšel pod naslovom Mala prostonarodna slavenosrbska pesnarica.« — Kopitar Dobrovskemu (15. 9. 1815, Istoč. 1, 409): »Ali smemo V a/še/ Bl/agorodje/ staviti tudi na listo prednaročnikov nadaljevanja Vukove Pesnarice? Da se bodo naučili ceniti njegove stvari.« Na kar Dobrovski (20. 10. 1815; Istoč. I, 411): »Na vse spise Vukove me lahko prednaročite za 2 do 3 primerke.« In Vuk Kopitarju (17. 3. 1816, Prepiska I, 159): »Sinoči sem prejel Vaše pismo in recen/zijo/ pesnarice. Blagor Srbom ob takem prijatelju in ljubitelju njihovega jezika in književnosti.«
Vuk je svoj slovar začel pisati na Dunaju, kakor zvemo iz pisma Kopitarja Dobrovskemu (15. 9. 1815): »Moj Vuk dela sedaj srbski slovar.« (Istoč. I, 409.)
Dobrovski pa je imel o obrazu tega slovarja svojo predstavo (Kopitarju 20. 1. 1815): »Če Vuk piše slovar, naj vendar ob neslovanskem navaja /oznako;/ tur/ško/ namesto barb/arsko/, kakor to dela della Bella. — Še več. Pravzaprav naj ne piše slovarja, ne celega (čemu neki?), temveč srbski glosarij kot dopolnilo k Stulliju, Voltiggiju, oziroma pravzaprav k ilirskemu (srbskemu) slovarju iz 1. 1791, ker imajo njegovi rojaki v rokah tega. Predvsem naj dobro razloži besede, ki se pojavljajo samo še v pregovorih. Splošno znano, vsem skupno, naj torej izostane. To bi bil velik prihranek za našo mošnjo. Ko bi bil človek, ki je prepisal Roddeja, vedel, kako se je treba lotiti takega dela, ne bi bilo treba dopolnjevati toliko srbskega. Vendar je Srbom ruščina visoka slovanščina. Od tod ona neznosna zmešnjava.« (Istoč. I, 414-)
Kopitar in Karadžič se s takim stališčem seveda nista mogla strinjati, saj je bil njun namen pokazati, kakšen je dejanski srbski jezik, po naravni poti nastal in v ljudstvu živeč.12 (Ne glede na to, da ni vsakdo imel pri roki onih šokčevskih slovarjev in tistega iz 1. 1791, da bi si dopolnil iskal v njih.)
Zdi se, da na Dunaju le ni bilo dovolj denarja za Vuka, čeprav so bili razlogi za njegov odhod med Srbe tudi druge narave: »Na ,/Kopitarj/ev nasvet sem šel v Srem in v Karlovce ter dalje zbiral ljudske pesmi.« (S, 61.) Kopitar je 5. 12. 1815 pisal Mušickemu: »Nešolani, a od matere narave tako radodarno z najbistrejšo glavo obdarjeni Vuk /.../ Kadar koli mislim nanj, sem ponosen na odličnost slovanskega razuma. Sprejmite z njegovo tudi mojo zahvalo za to, da mu hočete biti deus, ki mu bo dal prosti čas. Zeli si, da bi se naučil vsaj še latinščine; tudi jaz bi si tega želel, tako zaradi tega, ker vsakemu geniju vsak nauk tudi koristi, kakor skoraj še bolj zato, da povprečne glave, ki pa so se pretolkle skozi šole, ne bi gledale nanj zviška. Da se bo v Vaši bližini sploh mnogega naučil, prav nič ne dvomim.« (Istoč. II, 796.)13 In 4. 1. 1816 Kopitar Hanki: »Vuk, ki sedaj ali v samostanu biva z Mušickim ali pa v Belem gradu poučuje v šolah, snuje drugo izdajo svoje slovnice, predvsem pa bo za Slovanko poslal primerjavo srbskega narečja s starim slovanskim in v čemer se razločujeta.« (Istoč. II, 9.)
To slovnično razčiščevanje je očitno bilo potrebno za slovar, ki je bil glavni cilj tedanjega njunega prizadevanja. Ze 27. 2. 1816 Kopitar spet piše Hanki (Istoč. II, 11): »Vuk je sedaj, ko mu je arhimandrit Mušicki omogočil prosti čas, ves v delu za srbsko besedje in za nadaljevanje pjesnarice.« (To, 2. njen zvezek, je Vuk posvetil Kopitarju, kot znano: »Ko sem se vrnil na Dunaj, sem izdal drugo knjigo Pjesnarice in jo posvetil Kopitarju«. (S, 61.))
Istega dne kot Hanki je Kopitar sporočal tudi Dobrovskemu, da si od njega želi srbohrvaških in drugih slovanskih slovarjev, ker bo, »če bi se namreč
12 Vuk Kopitarju (20,/8. 4. 1817, Prepisku I, 147): »i mi iošt ni ledne ktnige na pravome čistome Srbskom 'eziku neimamo.« — ln (28j/16. 6. 1815, Prepiska I, 150): »Sad več savršeno znam kakovih pripoviedki narodnih Vi želite.«
18 Vuk Kopitarju (14. 1. 1816, Prepiska I, 153) iz Sišatovca: »Tu sem se začel učiti Latinsko Slovnico, in sedaj drugega nič ne delam, kakor se je učim in slovar pišem.« Da bi ga vzpodbudil, mu je Kopitar — edinikrat v latinščini — sporočil pozdrave za Mušickega (Prepiska 1, 6. 3. 1816): »Commenda ine diluto archimandriatae, qui tibi otia facit, sicut Deus fecit Virgilio.«
dogodil tak čuden primer, primoran svoje primerke /teh slovarjev/ poslati v Srem, da bo Vuk iz njih izpisoval«. (Istoč. I, 480.) — O tem izpisovanju imamo sporočilo tudi od Karadžiča: »Da bi mi pa delo še bolj olajšal, mi je Kopitar dal še Voltiggijev slovar, potem pa tudi Belostenčev, Jambrešičev in Stullijev. A jaz sem te slovarje bolj pregledoval kakor bral, in pisal besede na listke bolj po spominu; nikoli pa nisem jemal iz slovarjev besed, o katerih nisem mogel za trdno reči, da se govorijo med ljudstvom.« (S, 61.)
Sodelovanje Kopitarja z Vukom v Šišatovcu je pregledno zajeto pri P. Iviču (38): »Vukova korespondenca, ta glavni vir naše vednosti o tem, kako je slovar nastajal, nas obvešča tudi o slovaropisnih problemih, s katerimi se je Vuk srečeval pri delu v Šišatovcu. Kopitarja je vprašal za svet. ali naj navaja tudi prislove iz pridevnikov, zatem povratne glagole, skupna imena, manjšalnice in večalnice. Nadalje je bil med njima govor o zaporedju besed, in Kopitar je vztrajal pri tem, da se strogo spoštuje abecedno zaporedje, torej ni bil za zbiranje besed po njihovi sorodnosti ali za izločanje turcizmov iz knjige.« (N. d., str. 154—155.) Kopitar pa v tem času Vuku gotovo ni prenesel Dobrovskega mnenja (25. 3. 1816) o njegovi Pismenici: »Njegova /tj. Vukova/ slovnica je vendar zelo prazna in plitva; izbrati vzorec orem, ko ima oral orati, je bil hud spodrsljaj. Grizem ali kak podoben glagol naj bi bil. 14 dni naj bi Vuk hodil k meni v šolo, in potem naj bi se naučil dobro zbirati.« (Istoč. I, 421.) Pač pa je Kopitar sporočil Hanki (27. 4. t. 1.): »Vuk v tem trenutku z nekim 'momkom' jež potuje po Srbiji (ker mu ena noga ne služi, kot morda veste) zaradi jezika in zbira za svoj slovar, za katerega je pred svojim odhodom /z Dunaja/ imel skupaj že 20 000 preprostih besed. Poslal sem mu v slovanski samostan, kjer mu vrli Mušicki daje prosti čas, vse svoje šokčevske slovarje. Jeseni se spet vrne sem gor s pesmimi in Aefsat otovorjen zaradi tiskanja.« (Istoč. II, 12.)
S tiskom slovarja pa tako hitro seveda še ni bilo nič. Karadžič to fazo prikazuje tako (S, 61.): »Ko sem se proti koncu leta 1816 vrnil na Dunaj, sem prinesel s seboj že za dobršno knjigo listkov s srbskimi besedami. Nato sva začela s Kopitarjem družno delati. Kopitar je prihajal k meni vsak dan proti večeru; nista ga zadržala niti dež niti blato, in potem sva pogosto presedela vso noč do zore. Jaz sem jemal listek za listkom, navajal besedo za besedo in jo toliko časa razlagal, da sem videl, da jo popolnoma razume. Kopitar pa je potem besede prevajal v nemščino in latinščino, pri čemer si je pomagal, kadar ni našel ustreznega izraza, z Adelungovim, Schellerjevim in drugimi slovarji. Kadar se mu je zdelo potrebno, mi je dejal, naj napišem tudi kak zgled, da bodo bralci besedo bolje razumeli, ali da naj stvar, običaj itd. opišem. Od dne do dne je bilo opravljenega več dela, tako da je bil slovar pripravljen za tisk in je leta 1818 tudi izšel.«
Glede obilnosti Kopitarjevega prispevka pri tem slovarju prim, pri P. Ivicu (40): »Vukovo znanje tako nemškega kakor tudi latinskega jezika je bilo nepopolno (latinščine se je ravno učil v šišatovcu med svojim bivanjem 1. 1816). Vuk in Kopitar sta se nadejala, da bo pri prevajanju v nemščino Vilku pomagal Mušicki.14 Vendar ta književnik prevelikih načrtov, ki pa je
14 Kopitar Vuku (5. 4. 1816, Prepiska I, 161): »Potrdite mi vendar prejem slovarjev. Samo Vam, ker vse gradim na Vas, sem jih poslal. Drugi dunajski slavisti se mi
v življenju vendar tako malo napravil, ni imel časa. Vse delo je ostalo Kopitarju. 'Povedal sem Vam,' je pisal Vuk avgusta 1816, 'da boste Vi imeli posla s Srbskim slovarjem več kakor jaz.' In zares: ko se je Vuk septembra vrnil na Dunaj, se je začelo obdobje vztrajnega skupnega dela.15
Kopitar je glede rokov izdelave slovarja v marsičem natančnejši od Vuka. Hanki 24. 2. 1817 piše: »Vukov srbski slovar bo marca t. 1. pripravljen za tisk.« (Istoč. II, 15.) — Tako nekako je tudi bilo, kakor zvemo iz pisma Kopitarja Dobrovskemu (23. 3. 1817): »Vaše blagorodje je bilo morebiti začudeno, ko je eden Vaših najvsiljivejših oboževalcev naenkrat utihnil. Hanka Vam je pač navedel eno glavnih brig, ki so me napravile dolžnika nasproti vsem mojim dopisovalcem. Drugo je Vukov čistosrbski slovar (kakih 70 tiskovnih pol), h kateremu sem moral delati nemške in latinske ustreznike od oktobra do tega trenutka; zdaj sva /z Vukom/ že pri piljenju in čez šest tednov se bo začelo tiskati. S slovarjem boste, če ne povsem, v celoti vendar prav dobro zadovoljni; to mi bo morebiti prineslo oprostitev pol Vaše zamere, drugo polovico pa si moram sprositi od Vaše dobrote.« (Istoč. I, 423.)
Kopitar je »jezičnost« prevodov srbskih gesel spremenil toliko, da je sedaj namesto v staroslovanščini (kar glede na obseg besedja v slovarju itak ne bi bilo mogoče) podajal ustreznike v latinščini.16 Gotovo je kaj sodeloval tudi pri določitvi glave slovarskih člankov, kar se nemara kaže v preveliki gospodarnosti osnovnih oblik gesel (naglasno npr. samo mlad, kovač, pisati -išem). Marsikaj od Kopitarjevega deleža v tem slovarju je zabeležil P. Ivic (94—95): »Na Kopitarjevo pobudo je Vuk vnesel opise veliko običajev, ljudskih verovanj, bajanja in zagovarjanja, iger in raznih posameznosti iz ljudskega življenja, nato nekaj legend, povezanih s posameznimi lokalitetami in zgodovinskimi osebnostmi in vrsto drugih ljudskih zgodb, v glavnem šaljivih. Seveda je ob marsikateri besedi tudi pregovor (tako npr. pri kudenik, loš, čooek) in uganka (npr. pod bradici, visuljak, tuta), malo redkeje pa tudi zgodovinski
posmehujejo, meni pa nikakor ni žal.« Str. 162: »Boste k tisku prišli gor? Bilo bi dobro. M** naj napravi nemško, česar vi ne veste. Zadnje napravim jaz, če bo potrebno.«
15	Iz časa pri Mušickem Vuk Kopitarju (Prepiska I. 156—157, 10. 3. 1816): »/.../ in pišite šokčevskemu vladiki. od naših malo upam /prednaročnikov/, ker mislijo, da bo srbski jezik zrušil blagočestie. — Toda. če Bog da in od kje dobim denarja, se jaz srbskega jezika in pravopisa ne boni učil od njih, ampak bom lepo napravil j, pa bom svoj materni jezik pisal tako, kakor ga govorijo milijoni duš; kdor pa hoče dokazati, da govorijo slabo, in jih popravljati, čast mu in slava. Mene pa za to pridobili ne bodo. Sedaj je tretje leto, kar sem se z Vami spoznal, od takrat sem se začel vračati in bližati ljudskemu govoru, vendar nisem še dospel na pravo mesto. Drugi del pjesnarice je čistejši kakor prvi; tretji del pjesnarice in Srbski Rečnik pa bosta napisana prav tako in natiskana, kukor govori ljudstvo. Težka stvar je to, ko se človeku kaj od otroštva obije v glavo!«
16	Vuk je Kopitarju 12. 8. 1816 (Prepiska I. 163) sporočal o Solaričevem pismu njemu: »1) Da naj bo slovar srbsko-nemško-italijanski, kakor ste mu bili obljubili tudi Vi. In jaz sem mu pisal, da boste Vi imeli dela s srbskim slovarjem več kakor jaz.« Ravno tam še: »/...,/ pa jih (Cirilove črke) prepustimo duhovnikom in redovnikom, ki tako in tako želijo imeti vse drugače od preostalega ljudstva, pa naj jih zaprejo v oltar in pevnice hkrati s sedanjim (napravljenim) slovanskim jezikom. — Kaj Vi mislite o tem? Gledam, ali ne bi kako zavrgel y, h, b, č, in 'e, in še, ko bi se moglo, tu, ia; on pa ,/Solarič/ mi hoče naložiti še /.../ grške črke in druga raznorazna nepotrebna grška znamenja nad črkami!«
/
podatki ali obvestila iz zgodovine jezika, najpogosteje o preteklosti dane besede.« (Podobno P. Ivič govori o Kopitarjevem deležu še pri Karadžicevi slovnici in drugem.)
Kopitar se je bil s svojo napovedjo tiska slovarja spet prenaglil. »Piljenje« je vzelo več časa, kakor je menil, da ga bo; to vidimo iz njegovega pisma Dobrovskemu že dober mesec po tistem, ko bi se bil natis slovarja po prvem predvidevanju že moral začeti (9. 7. 1817): »Upam, da sem še vedno v tvoji milosti kakor nekdaj. Zato sem se odločil, da bom pri tebi glasnik in zagovornik razumnejšega dela Srbov, katerih knez je naš Vuk. Poslušaj« (Istoč. I, 425): Sledijo tri Vukova vprašanja, tičoča se pojmovanja Dobrovskega knjižne (sta-ro)slovanščine, t. i. srednjega stila in pravilnega merila za skladenjska vprašanja v srbskem knjižnem jeziku. »In zato Te naš del,« nadaljuje Kopitar Dobrovskemu, »prosi, da bi izvolil odgovoriti na ta Vukova vprašanja, tako da bomo lahko postavili na laž tega neumneža /Vidakovica/ zlorabo Tvoje avtoritete, saj boš tolmač samega sebe. — Želimo pa (če ti ni nadležno), da se izražaš tako, da bomo to lahko natisnili v pripravljajoči se oceni Vidakovi-čevega dela, kar bo, upam, napravilo konec nezaslišani pravdi tudi med nadaljnjimi narodi, mimo Grkov in Srbov (in če ti je tjubše: na splošno med ciriličarji).« (Istoč. I, 423.) Kopitar mu je ob tej priliki razložil, za kaj gre: »Vidakovic citira iz tvojega pisma naslednje: knjižni jezik naj bo pridvignjen nad preprostega (gemein), še najmanj pa sme preprosto (sh. prosto) biti krivec za napake proti skladnji. — Zaradi tega vprašanja Vukova« Ce hočeš, odgovor lahko napišeš na Vukovem listku. — Vuku in Davidoviču etc. sem tvoj odgovor obljubil, torej me ne puščaj na cedilu.« (Istoč. I, 425, 426.) Na koncu Kopitar sporoča, da Vukov slovar toliko da že ni končan (Lexicon Vukii vix non finitum!).
Dobrovskega odgovor na tri Vukova vprašanja je sledil 28. 7. 1817 (Istoč. I, 426—430):
(1)	Izraz slovanski Dobrovskemu pomeni jezik cerkvenih knjig, in sicer tudi še celo tistih iz 16. stoletja, če se iz njega odmislijo značilnosti, lastne samo posameznim slovanskim jezikom. Iz ruskih cerkvenih knjig, iz srbulj in iz knjig in rokopisov hrvaških glagoljašev se tako da razbrati »staroslovansko«.
(2)	Srednji slog: »Brez pravil, čisto po lastni všeči, naj se ne piše enkrat tako in drugič spet drugače. Kdor piše otec, ne sme pisati tudi otac. /.../ Mislim, da če bi turške (tuje) besede prostega načina govorjenja opustili in na njihovem mestu spet rabili pristne slovanske (starosrbske), če hi se temu in onemu, kar je skvarjeno (slab izgovor) izogibali in vzpostavili pravilnejše — taka izbira v načinu pisanja bi se lahko imenovala srednji slog (e veteri e nova lingua compositus 'iz starega in novega jezika sestavljen'). Kar bi obdržali od starega, bi morali ohranjati stalno: ne v eni vrsti rabiti starejšo obliko, v drugi pa sprejemati novejšo. Prehod k čisto novemu naj se tudi ne zgodi hitro (galie) in naenkrat. Za splošno navado naj bi se ne zavzemali tako, da ne bi hoteli trpeti ob sebi tudi častilcev starega, če le-to uporabljajo izbirno in gospodarno. — Kar je očitno skvarjeno, kakor sunze, ouk, suzu, oidio, bi želel, da bi se pisalo kot since, oik, s/za, oidil. Vendar temu zadnjemu (/ namesto o) v pretekliku tudi sam Vidakovic noče dajati veljave. — Kdo pa nuj postavi načelu, po katerih bi lahko preizkušali izbiro starega in uporabnega novega? Brez
takih načel, ki bi jih pišoči Srbi morali priznavati, ni upanja na enako pisavo v njihovih spisih. Enemu bo več do staroslovanskega, drugemu do novoruskega, tretjemu do novo- in splošnosrbskega, in četrti bo celo vse to mešal.«
(3) Skladnja: »/0./dstopajoča skladnja v /v presojo/ predloženih primerih priča bolj proti Vidakoviču, tj. ljudstvo upošteva svojo skladnjo, proti kateri v določenem oziru ni kaj znatnega reči. Nasprotno je Vidakovičevo pomyslim u meni bolj napačno, ljudski sklad pomislim u sebi pa pravilen, čekaju njega je pravilnejše kakor č. na njega. — /.../ /M/oram priznati, da se mi preprosta skladnja v marsičem, posebno glede vezave predlogov, zdi napačna. Namreč v primerih, ko ji nasprotuje skladnja staroslovanščine in drugih še živih narečij. Moja želja bi torej bila, da bi pisatelji celo v »preprostem« to skušali izboljšati.« Tako je Dobrovski za ohranitev stare mestniške končnice -ih namesto nove -ima, »čeprav bi bilo ta mestnik /.../ morda težko spet vzpostaviti«. Končaja »-ima preprostega Srba navajenemu bo seveda ljubše -ima. Ce je že splošno sprejeto, bo ugovor rezonirajočega slovničarja pač zaman.« Tudi se mu zdi bolje ni k čemu kakor k ničemu. Pri tipu da izbegne : za izbet6i: tu »sem bolj za prvo kakor za drugo, ker je drugo posneto po italijanščini. Finis Responsii.«
Dobrovski je v točki (2) zastopal prakticistično stališče, deloma celo napačnega (prim, sunce -> since ipd.), zato Vuk in Kopitar v njem nista našla zagovornika čistega srbskega knjižnega jezika, kakor ga je govorilo ljudstvo, kar sta onadva hotela in kar je edino vodilo iz zmede in individualnosti sla-venoserbsko barvanega tradicionalnega srbskega knjižnega jezika. Ze Dobrovski sam je videl nerodnost svojega stališča, ko bi šlo za uresničitev načela dobrega in premišljenega izbora iz izročila in iz živega govora. Tudi je bil za postopen prehod, kar kažejo zlasti naslednje njegove besede (Istoč. I, 429): »Čisto Vukovega mnenja seveda nisem. Če pristne srbščine še ni v nobeni cirilsko tiskani knjigi, Vam lahko povem, da dejanska češčina (nov preprosti način govorjenja) /tudi/ še ni bila pisana v nobeni knjigi. Mešanica je, toda nov nemešani stil ni bil še nobeden.« To se nanaša tudi na Kopitarjevo poved v pismu z dne 9. 7. 1817, ki se glasi: »Resnično srbskega jezika v knjigi doslej (cirilski) ni, izjema je drugi zvezek Pjesnarice.« (N. m., 425.) Glede skladnje je Dobrovski sam deloma dajal prav ljudski govorici pred individualno (Vidakovičevo), sicer pa je spet narobe v marsičem (prim, predložna vezava) hodil mimo jezikovne resničnosti. Deloma je še čemu drugemu dajal prednost z zu-najsrbskega jezikovnega stališča.
Vuk in Kopitar se bosta pred kritiko torej morala v glavnem sama potrjevati in braniti svoje odločitve, zlasti vsesplošno, namreč o ljudskem, nema-karonističnem jeziku določenega kraja in časa kot osnovnemu merilu za knjižno sprejemljivost. Seveda pa bi bilo tudi v tem okviru treba nekaj presojne izbire med več možnostmi, kakor jo je bil svoj čas za slovenščino opravil tudi Kopitar v svoji slovnici.
Dobrovski se k Vuk-Kopitarjevemu delu na slovarju vrača še 27. 8. 1817: »Vuku in Vam želim srečo ob dokončavanju srbskega dela; k njemu bi rad prispeval, ko bi vedel za kogu, ki bi mogel ali znal delati izpiske.« (Istoč. I, 433.) Ni videti, da bi bil mogel Dobrovski v tem oziru res kaj prispevati, torej
sta Vuk in Kopitar ostala sama s svojim delom. Dokončno sta se morala odločiti tudi za morfonologijo (prim. Srbin — srpski) in črkopis: tu je moral popustiti Kopitar in se sprijazniti z njemu neelegantniini črkami ti, t}, JB in hb. — Vuku je to delo s Kopitarjem ostalo v najlepšem spominu: »Tega časa, teh vsakdanjih pogovorov s Kopitarjem do smrti ne bom pozabil. Tedaj je moje prejšnje, sicer obsežno, vendar nezavedno znanje srbskega jezika postalo živo in zavestno. Vsak dan sem imel priložnost misliti tako na obliko besed kakor na njihove slovnične spremembe, potem na to, kako se temu ali onemu pravi v narečjih, kako se to in ono sklada v stavke.« (S, 61.) Na drugem mestu (S, 393) govori Vuk še določneje o značilnostih slovarja, ki so se dokončno izoblikovale v 1. 1817: »Ravno tako je v Vukovem slovarju važno to, da se v njem posveča pozornost različnemu naglaševanju in da je uporabljeni pravopis popolnoma dosleden, tako da odpravlja vsak sum, ali se katere besede izgovarja tako ali drugače.« (Pri tem se spomnimo dejstva, s kakšno natančnostjo je mesto naglasa in kolikost naglašenega samoglasnika zaznamoval v svoji slovnici 1808 J. Kopitar.)
Odsev Kopitarjeve samosti z Vilkom pri normativnih odločitvah v slovarju srbskega jezika vidimo iz njegovega pisma Dobrovskemu (2. 1. 1818): »Prav tako se bolgarsko narečje, kolikor sedaj vemo, tudi v našem času loči od srbskega in je bližje slovenskemu. Cirilov jezik je bil ali stari slovenji (Vindorum) ali bolgarski; srbskemu narečju gre v sorodnosti šele tretje mesto! Tebe je podkupilo makaronistično srbsko narečje, toda treba je slišati pravo in ljudsko.« (Istoč. I, 437.) S takimi mesti17 je Kopitar spodbijal argument za zagovarjanje stare knjižne oblike jezika pri Srbih (hkrati pa seveda iskal oporo za svojo teorijo o panonskosti knjižne staroslovenščine). Pri razločevanju srbskega od nesrbskega pa je Kopitar tudi iskal pravi obraz srbskega jezika. To lepo prikazuje natančni poznavalec Vukovega slovarja, P. Ivič (41): »Ob vsaki besedi posebej je Kopitar ,/Vuku odkrival tisto, kar'je znal. Znal pa je zares veliko. V številnih pripombah k posameznim besedam so očitne sledi Kopitarjevih znanj o najrazličnejših jezikovnih pojavih, kakor npr. o avstrijskih narečnih posebnostih ali novogrških izrazih. Ob sodelovanju s Kopitarjem je Vuk prečistil pojme o staroslovanskem jeziku in se naučil ločevati njegovo rusko redakcijo od stare srbske, za katero je menil, da je prvotna. Dozorelo pa je tudi Vukovo gledanje na naš jezik in pravopis, in tudi njegov nadarjeni jezikovni čut se je izkristaliziral v zavestno znanje našega jezika.«
Kopitar je vsaj že marca 1818, ko naj bi se začelo stavljenje slovarja (prim. P. Ivič, 45: »Stavljenje besedila se je začelo, tako se zdi, nekje marca 1818 in trajalo, ne brez določenih zastojev, vse do pozne jeseni«), že nabiral predna-ročnike zanj (prim. Kopitarjevo pismo Dobrovskemu 28. 3. 1818).
Skoraj gotovo je Kopitarjeva zasluga, da so od Slovencev v Vukovem slovarju kot prednaročniki omenjeni V. Vodnik, baron Žiga Zois, J. Zupan in
17 Še že pod konec življenja (12. 7. 1838. Prepiska I, 472) je Kopitar pisal Vuku: »Čim več razmišljam o cisdanubijskih Slovanih, tem bolj mi postaja jasno, da smo, mi, vseh 8 milijonov, od Črnega morja do Gorice, prvotno le eno deblo (Stamm), ki pa je bilo leta 640 z novimi dotoki v sredini pretanjeno, tako da na Bolgarskem pravimo raka, v Gorici roka in v sredi ruka. Ta nalika se vleče skozi ves jezik.« S to mislijo je pozneje polemiziral V. Jugič.
P. Dainko, morda tudi F. Benedešič — iz Prage pa sta na koncu samo dva prednaročnika, eden od njiju Dobrovski, drugi pa neki Čurkovic, čeprav sta z Vukom pričakovala vsaj pol ducata prednaročnikov. — Tudi med tiskanjem slovarja so nastopile neke težave, ki jih je Kopitar sporočal Dobrovskemu (8. 5. 1818) kot v stiski: »In stori vendar končno kaj za rešitev, kar od tebe edinega upamo in upati moremo.« (Istoč. I, 438.) Hkrati pa: »Kaj meniš o moji napovedi Vuka v Avstrijskem opazovalcu 29. 4. 1818?« (Istoč. I, 438.) Že 21. istega meseca pa mu sporoča: »Vukovega slovarja so že tri pole (flvrae) natisnjene/.,/« (Istoč. I, 439.) Naslednjo vest o slovarju najdemo šele v Kopitarjevem pismu Dobrovskemu 16. 1. 1819, iz katerega se vidi, da Dobrovski slovarja še ni imel v rokah: »;/I./z Vukovega slovarja boš videl, da viri obscuri ne pišejo srbsko, temveč navadno barbarsko. Iz njega boš tudi uvidel, da je bila Metodova slovanščina jezik njegove škofije, iz česar si boš naravno razložil slovacizme. — Toda pred vsem: daj oceni ti Vukov slovar; meni ne bodo verjeli, in ti boš veliko bolje razložil.« (Istoč. I, 445.) In po treh tednih (10. 2. 1819): »Vuk bo sedaj v Rusiji. — Ocenjuj ga ob upoštevanju dejstva, da gre za dobro stvar, zaradi katere ga karlovški farizeji križajo. Kdo bo Nemcem predpisoval, da naj se ne oddaljijo od Otfrieda? In kaj je drugega, če Slovani hočejo ostati pri Cirilu? Pa celo pri katerem Cirilu? Povarjaženem od Rusov, da se sam ne bi prepoznal!« (Istoč. I, 447.)
2e čez dva dni (12. 2. 1819) pa Kopitar Hanki: »Vuk je odšel. /.../ Tako hitro je bil vstran, da je pozabil Mojstru, kakor je nameraval, nakazati primerek v kvartu na pisnem papirju; tako meni; in jaz imam za 2 leti dela samo 1 primerek na tiskovnem papirju. Bo že vse poravnal, ko se vrne, nič mu ne zamerim.18 Sreča, da je delo vendarle izšlo! Založil ga je vnaprej neki Cincar, od prednaročnikov jih 2/3 nista plačali. — Tako, prijatelj, nastane knjiga! Vuk je kupil črke in samo za stavek in črnilo plačal 80 fl. po poli! Knjiga je v primeri z nemškimi draga: kriv pa tega ni Vuk, ampak cesar, ki je Peštancem obnovil privileg do 1825, zato ne sme imeti srbskih črk noben tiskar, in samo menihi smejo grešiti itd.« (Istoč. II, 27.)
O t. i. nepisnih besedah v Vukovem slovarju pa Kopitar 16. 3. 1819: »Naj lajajo in si izmišljajo: popotnik prost poje mimo razbojnika, n. in K. spadata v slovar, kakor mentula, penis, cunnus, futuo. Samo zlobni ljudje in cmo-kači (Talken) jih lahko najdejo med 30 000. Obravnavana sta z resnobo, kakršno take stvari zahtevajo, sicer /takega/ ne bo razumel noben Nemec. Dalje naj se brez vpitja brani Vuk sam po vrnitvi. Mar se slovarji pišejo za nedorasle otroke (decza)? Kdo pa brani napraviti izvleček za otroke (pueri)?« (Istoč. II, 799.)
O tem P. Ivič takole (47): »So razlogi za domnevo, da je Kopitar sugeriral Vuku, naj v slovar uvrsti tudi besede, ki se jim navadno izogibamo v dostojni družbi, gotovo pa je, da je bilo v Kopitarjevi moči, da bi bil Vuka odgovoril od vnašanja teh besed. Vendar tega ni storil. Menil je, gotovo, da je znanosti potreben popoln pregled vseh besed v jeziku, morda pa se je tudi nagibal k takemu nagajanju. Vendar prečastiti parohi, poštenorodni trgovci in vsi tisti drugi malomeščani, katerih imena beremo v spisku prednaročnikov, ti so stvar
1,1 Prim, še Kopitar Vuku (6. 1. 1819, Prepiska 1, 166): »Ste meni in Dobrovskemu nakazali primerka na pisnem papirju? Nisva bogova (boži?), da bi tudi to odpustila.«
sprejeli povsem drugače. Ni dvoina, da je v zboru zmerjanja glas hinavščine bil eden najglasnejših, vendar je gotovo, da je bilo pri tem tudi iskrenega nezadovoljstva zaradi množice prekrepkih izrazov v knjigi, ki so jo bili mnogi naročili zato, da bi se iz nje učili otroci. — Tako je nepremišljenost Vuka in Kopitarja dala priložnost nasprotnikom reforme, da so slovar diskvalificirali pred nezrelim srbskim občinstvom. ,/...,/ Medtem ko je tako slovar doživel neuspeh doma, je v širokem svetu doživel priznanje in pohvale. /.. ./ Slovar je Vuku zagotovil mednarodno ime. /.. ,/ Resnica je, da se pogosto dogaja, da velike ljudi bolje razumejo v tujini kakor v njihovi deželi, vendar je resnica tudi to, da si slava navadno vendarle najde pot, čeprav po ovinku, do okolja, iz katerega velikan izhaja.«
V slovarju, ki mu je v resnici soavtor, je Kopitar za neobveščeno občinstvo prisoten samo v Vukovem 10-vrstičnem odstavku uvoda v Slovar (VII): »Glede nemškega in latinskega jezika tukaj; na tem sem delal z G. Kopitarjem, c. k. dvornim bibliotekarjem; pa vendar, če se najde, da bi bile katere besede slabo prevedene, sem tega kriv jaz, ker mu nisem znal povedati pravega pomena, in ne on, kakor da ga ne bi znal raztolmačiti po nemško in latinsko. Mogoče je, da bodo mnogim izmed naših učenih Srbov prišle na misel marsikatere krajše in srbskim ustreznejše nemške in latinske besede, kakor sva jih midva tukaj postavila; take besede je treba zapisati, prav kakor tiste, ki jih tu ni najti. Pa spet ne bi smel vsakdo misliti, da so tisto vse napake, kjer ne razume nemškega ali latinskega prevoda ali srbskega jezika.«
Tako: skoraj bolj kritično kakor pohvalno za Kopitarja. Čeprav je prevajal samo Kopitar, tukaj vendar le: »na tem sem delal z G. Kopitarjem«. — Na neskromnost navedb te vrste pri Vuku je opozarjal že Petrovski: »Nekaj dni za tem ,/febr. 1816/ je Vuk sporočal svojemu šišatovskemu dopisovalcu nove podrobnosti o slovarju: 'Sedaj k srbskemu slovarju dostavljava latinske besede namesto italijanskih. Tako se nama je namreč zdelo dobro../.../ Kopitar pravi, da tiskarno dobiva/./« (642.) — »Ko se je navadil skupnega dela z dunajskim slavistom, je Karadzic začel povsem resno primerjati sebe s svojim vodjo: 'Jaz in Kopitar,' je pisal (24.?)./12. decembra 1816. 1. Mušickemu, 'delava enuko. Latinske besede sva vzela ne zaradi Srbov, ampak zaradi Angležev in drugih narodov, ki ne" znajo nemščine... Moj sodelavec Kopitar Vas prijazno pozdravlja .. .'«
Tudi vsi mi raje zapišemo kar Vukov slovar namesto pravilnega Vuk-Ko-pitarjev slovar srbskega jezika.
Po tem času je v dopisovanju med Kopitarjem in Dobrovskiin v zvezi z Vu-kom nekaj časa govor le o prodaji vukian, po teh Kopitarjevih pismih pa tudi lahko sledimo Vukovi poti po Rusiji in Nemčiji. Tako je zanimivo (Istoč. II, št. 30, str. 31) zvedeti, da »je Vuk sedaj z Adelungom v Petrogradu in se bo okoli srede junija vrnil preko Moskve, Kijeva, Bukovine, Transilvanije, Ba-nata, Srema sem.« Iz I. 1820 (7. 16.) je zanimivo navesti še mesto iz Kopitarjevega pisma Dobrovskemu: »Da ob tvoji prisotnosti Vuk ni odprl ust, pravi, da ni mogel, ker si ti opustil ol>etani in od obeh pričakovani obisk." (To za
" Na Dobrovskegu se nanašajo naslednja mesta: Kopitar Vuku (5. 1. 1821, Pre-piska I, 185): »Dobr/ovski/ Vas pogosto citira v svoji slovnici, kakor tudi še noče
dobronamerna ušesa, da me kdo ne bi očrnil pred tvojo veliko dušo. Toda Vuka mi je res žal: prevaranega od Rusov in obdanega s tolikimi nevšečnostmi).« (Istoč. I, 456.)
V	nadaljnjem naj se pomudimo le še ob stvareh, ki se tičejo — tako ga imenujemo upravičeno — Vuk-Kopitarjevega revolucionarnega dejanja iz 1. 1818.20
V	pismu Dobrovskemu (18. 3. 1826) beremo: »Saj imate primerek Vukovih pesmi, Mesta iz Biblije (Ogledi) in Zabavnik s srbskim (ne rusoslovanskim) koledarjem? Zaradi zadnjega je pretendu-učenjak in effectivement razvajeno-despotski Vukomastix (ali Ivko/uioziŠ?) S. S/tratimirovič,/ cenzorja /tj. Kopitarja,/ tožil kot profanatorja najsvetejšega, ker se namesto rusoslovanskega Geor-gija mučenika j.../ sedaj glasi (lurdev dan, loan'dan, Stepan'dan in božič ter spasoodan. Toda cenzor se je kril s tezo, da jezik koledarja ni na milost in nemilost izročen škofu in da so ta imena običajna v vseh katoliškoilirskih koledarjih, torej niso profanizirajoča.« (Istoč. I, 534.)
Pomembno je tudi mesto v Kopitarjevem pismu Dobrovskemu z dne 12. 7. istega leta, iz katerega vidimo, da je Kopitar Vukov slovar imel tudi za svojega: »/T/oda področje Braničevo (vzhodno od Belega grada, ne zahodno, kakor je v Krusejevem Atlasu) najdete v našem, tudi od Vas (da bi ugodili karlovškini Obscuris viris?) necenjenem Vukovem slovarju.« (Istoč. I, 549.) Na kar je že 30. istega meseca odgovoril Dobrovski: »S karlovškimi Viris obscuris imam prav tako malo stikov, kakor sem malo pripravljen pisati apologijo Vuka. Takim poslom se, nasprotno, izogibam. Vsakdo ima svoj nazor in spoznanje.« (Istoč. I, 551.) V Dobrovskega pismu Kopitarju (5. 10. 1826) se omenja tudi možnost za obogatitev Vukovega slovarja. (Istoč. I, 561.) Svojo kritičnost nasproti Vuku kaže Dobrovski (že prej) tudi v pismu Koppenu (14. 1. 1826): Kopitar/ ni tako prizanesljiv, kakor sem jaz v ocenah njegovih del, npr. Kormczaja itd. Njemu je Vuk nad vse, in noče, da bi se Srbi priključili Rusom, kakor tudi bi bilo to zanje potrebno in koristno.« (Istoč. I, 676.)
Kakor da je Kopitar za to mnenje Dobrovskega kako zvedel, se bere mesto iz njegovega pisma Koppenu (15. 9. 1825) (Kopitar je namreč preko Koppena pri Šiškovu Vuku preskrbel rento s strani ruske vlade): »Za Vuka se Vam zahvaljujem tudi jaz. Mislim, da je dolžnost, zavzemati se za tako dobro glavo, ne da bi se dali motiti vpitju mračnjakov. Nasprotno, treba mu je ob tem stati ob strani. Zveza Srbov in R/usov/ zaradi naju, tudi če bi to viri obscuri tisočkrat dali natisniti, ne bo trpela.« (Istoč. I, 687.) Kopitar je svojo naklo-
priznati, da je premagan. Nama zadošča, da je premagan.« In 27. 2. 1821 (Prepiska I, 189): »Dobili ga /Dobrovskega/ boste še tukaj, če znate držati svojo besedo. Vaš slovar se pridno konsultira. Vaša slovnica si, tako se zdi, zmeraj bolj utira pot, samo z močjo resnice, ne glede na sovraštvo popov etc.«
20 Torej puščamo ob strani obvestila o Kopitar-Vukovih interesih za bolgarščino, ciganščino, albanščino, za srbsko zgodovino in za nadaljnje zbiranje srbskih pesmi te dobe; prav tako Kopitarjevo skrb za Vuka na njegovem potovanju po Nemčiji in njegovo prizadevanje za nemško izdajo Vukove slovnice. Samo glede pesmi: »NB. pčsnarica predvsem, potem zgodovina /../ Pesnarica pred osem. Takih pesmi nima nobeno ljudstvo, jih ni imelo, niti jih nima sedaj. Pesnarica predvsem, in najkasneje jeseni. Čim prej, tem bolje. Na kongresu naj bi jo že brali.« (Govor je o 3. zvezku Pjesmarice.)
njenost Vuku (in nravnim načelom pri publiciranju) izražal tudi ob aferi plagiranja Vuka s strani Germana (Istoč. I, 689, 691). — Iz Kopitarjevih pisem Koppenu, ko je Vuku (1826) pripravljal rusko rento, še dva navedka: 2. 6.: »Dajte, zagotovite N/jegovi/ Ekse/elenci/ ministru šiškovu/' mojo živo hvaležnost za najmilostneje poslano izvestje; in če glas z Vukom v tej zadevi že 12 in 20 let seznanjenega človeka kaj velja, ga dajem s čisto vednostjo in vestjo za njegov predlog.« (Istoč. I, 698.) In 12. 7.: »Piše mi /namreč Vuk/, da je še zmeraj ves iz sebe od čistega veselja, zato naj se ,/za dodeljeno rento/ zahvalim jaz. In zares mislim, da je Bog vse to, kakor drugače /tudi/ ne dela, vodil prav izvrstno: mala penzija ga varuje pred obupom, za večje stvari pa bo ob času lahko priložiti. Dovolite /mi/ torej izraziti tudi mojo posebno zahvalo in prepričanje, da Vam bo v čast. Prihodnjič, upam, da Vam bom poslal zahvalna pisma od njega samega. Razume se, da ga boste akreditirali tudi pri onih, v Karlovcih in Kragujevcu, ki so menili, da ga morajo preganjati zaradi Vas.« (Istoč. I, 700.)
Tu je ponovno govor o tem, da Kopitar z Vukovo reformo jezika oddaljuje srbstvo od rusovstva. Kopitar meni, da vezi med obojim z novim tipom srbskega knjižnega jezika niso prizadete, saj v cerkvi liturgični jezik ostaja, kakor je bil (ne pa tudi jezik osnovnih besedil z verskega področja, kakor je npr. sv. pismo, ki ga je Vuk prav tako prevedel v sodobni srbski jezik, spet na Kopitarjevo pobudo). Staroslovanščina kot liturgični jezik je bila Kopitarju kakor latinščina v katoliški cerkvi.
V svoji duši pa je Kopitar vendarle bil za to, da južni'Slovani, konkretno pa tukaj Srbi. ne bi bili v kakem odvisnostnem razmerju z Rusi. O tem nekako P. Ivič (36,37): »On ,/= Kopitar/ je želel, da bi se javno pokazala resnica, :da Srbi govorijo v jeziku, ki ni ne ruski ne cerkvenoslovanski, pa tudi ne posebno soroden kateremu izmed njih. .../ Kopitar, ki je bil v veliki meri doumel pravo stanje stvari, je bil prepričan, da bi jezikovna razmejitev prispevala k temu, da bi se Srbi ločili od Rusov tudi v kulturnem, pa tudi političnem pogledu. /___/ Trudil se je, du bi pripeljal avstrijske oblasti do ustrez-
ljivejšega ravnanja s Srbi, Srbi pa da bi svojo kulturo postavili na temelj ljudskega jezika in se s tem oddaljili od Rusov.«
Mislim, da bi bilo tukaj treba z ene strani opozoriti na pozitivnost Kopitarjevega dejanja zlasti za srbsko besedno umetnost v ustvarjalnem in spreje-malnem smislu, z druge strani pa na to, da je sodobni ljudski jezik osrednjega srbohrvaškega tipa lahko postal zbirno središče za vse južne Slovane, ki niso bili Slovenci ali pa Bolgari (v njihovem okviru pa tudi ne Makedonci). Zlasti Hrvatom — kljub glagoljaštvu — se je bilo veliko kiže pridružiti štokavskemu jezikovnemu tipu moderne dobe (le da so pri tem proti Kopitarjevi želji odpeljali s seboj na vzhod tudi svoje kajkavsko govoreče sonarodnjake, za katere je Kopitar menil, da so Hrvati le politično, ne pa tudi jezikovno), kakor bi se bilo mogoče pridružiti na močno pravoslavno izročilo vezani slavenoserb-ščini, in sicer tudi tedaj, ko bi jo bili kaj malega reformirali. Kako bi danes bilo s knjižnimi jeziki t. i. srbohrvaškega jezikovnega območja, je vsekakor dokaj zanimivo vprašanje. Morda je v tej zvezi zanimivo tudi vprašanje, koliko se je na ta način predreševalo še vprašanje knjižnega jezika (in sicer tudi za današnji čas). Glagolska literatura in njen jezik pu bi po Kopitarju
pač imela vlogo, kakor je pri Srbih po Vukovi reformi ostala slavenoserbščini: bila naj bi v službi liturgije, vendar verjetno le v zgodovinsko danem obsegu rabe v 19. stoletju.
SUMMARY
As is obvious from the correspondence between Kopitar, Dobrovsky, Vuk, and others, it was by the language in his article about Kara Dorde that Vuk Stefanovič Karadžič attracted Kopitar's attention: Vuk's language was much closer to the actual spoken idiom of Serbs than the language which the censor in Vienna knew from the compositions by other Serbian authors. Kopitar talked this "man of genius" into collecting Serbian folk songs, into writing a grammar based on the spoken Serbian of the common people, and especially into compiling a dictionary (of spoken Serbian), viewed by Kopitar as a kind of a language inventorv. One source of the vocabulary for such a dictionary were folk tales and riddles which Vuk started to gather together, again on Kopitar's initiative. It was largely owing to Kopitar, too, that Vuk's method of recording them was a genuine first-hand field work on either side of the Danube and the Sava rivers. Another Kopitar's assignment to Vuk at the very beginning was an eventual translation of the Bible. It seems particularly important that Kopitar urged Vuk to reform the existing Serbian orthography according to the principle "one phoneme — one letter," which by itself entailed a considerable domestication of the morphonology of the Serbian literary language, while its morphology and syntax followed suit.
At first, there was a certain wavering in Vuk's following Kopitar's instructions to reform the Serbian literary language on the basis of the actual spoken idiom and therefore to move away from its Russo-Slavic peculiarities. Vuk's caution, noticeable in his Pismenica (1814) and partly also in his Pesnarica I, extended likewise onto orthography and many other areas where incompatibility with the structure of the commonly spoken Serbian idiom reigned free up to the year 1818. In fact Vuk grew into a purely realistic grammarian and lexicographer only between 1816 and 1818, when he gave, under Kopitar's guidance, the final shape to the material for his dictionary (compiled also by means of dictionaries procured to him by Kopitar). For the help that he offered, including the translation of the Serbian headwords into German and Latin, Kopitar did not get proper credit from Vuk.
Particularly in the time before the Srpski rječnik came out (1818), Kopitar was anxious that Josef Dobrovsky, then the leading authority among Slavic scholars, should publicly acknowledge his and Vuk's approach to the restandardization of literary Serbian (and its orthography), but in vain: Dobrovsky looked at the linguistic situation in Serbian from the viewpoint of the circumstances in literary Czech with its mergence of the old and the new elements; he did not take into account the fact that the Serbian literary tradition before Vuk had not been founded on the iSerbian language but had been permeated by the Old Church Slavic language, recently intensified by Russian Church Slavic.
Thus, Vuk and Kopitar had to rely exclusively on themselves, both in their compilation of the dictionary and, even more so, in the ensuing battle with the traditionalists. The traditionalists did not refrain from tampering with ideological and political facts (Orthodoxy, an alliance with Russia — fear from Uniatism, an alliance with Austria) and they exploited the moralistic prudery to a great degree, all of which for many years balked and hindered the breakthrough of Kopitar's and Vuk's principles.
The eventual winners were nevertheless Vuk and Kopitar (the latter should be considered the coauthor of the dictionary of 1818). The new Serbian literary standard served as an appropriate basis for a common literary language of all South Slavs speaking Central South Slavic, i. e. "Serbian and/or Croatian". This union in language had also its political implications in the sense of "state Yugoslavism," which was realized through the formation of a state of Serbs, Croats and Slovenes, but which
tended to be realized also through a linguistic and cultural unification; this tendency was successfully and legitimately rejected by Slovenes and later by Macedonians.
The "episode" of Kopitar's and Vuk's friendship and joint work is a unique example of genuine brotherly cooperation in scientific and linguopolitical endeavors.
UDK 929 Vramec A.:930.85 Alojz Jembrih
Filozofska fakulteta, Ljubljana
VRAMČEVA DJELA U SLA VENSKO J STRUCNOJ LITERATURI (Uz 400. obljetnicu Vramčeve smrti 1587—1987)
A. Vramec je štiristo let po svoji smrti še vedno predmet slavističnih raziskav: od druge polovice 19. stoletja je postal eden od tistih pisateljev hrvaške (kajkavske) književnosti, o katerih se je največ pisalo. Pričujoči pregled najvažnejših filoloških del o A. Vramcu vsebuje tudi odlomke iz pisem med znanimi slavisti, obravnavajoče Vramčevo delo.
Four hundred years after his death, Antun Vramec is still present in the scientific work of Slavicists: since the second half of the 19th century he has become the most widely discussed Kajkavian Croatian writer. The present survey of the most important philological works about A. Vramec includes fragments from private letters written by famous Slavicists and centered upon A. Vramec's work.
KRONIKA (vezda znovič npr avl jena kratka slovenskim jezikom po D.(ok-tore) pope Vramce, kanoniku zagrebečkom. Psal: 118. Domine gressus meos dirige. Štampane d Ljubljane po Ivane Manline, leto M.D.LXXVIII.1
POSTJLLA na vse leto po nedelne dni vezda znovič spravlena slovenskim jezikom. Po Antolu Vramce S:(vetoga) p.(isma) doktore i cirkve varaždinske p.(lebanuše) — Psalmo 118. Domine gressus meos dirige. — Štampano v slo-bodnom kraljevom varašu Varaždine M.D.LXXXVI.
POSTILLA vezda znovič spravlena slovenskim jezikom po godovne dni, na vse leto. Po Ant:(onu) Vramcu S.-(vetoga) p.(isma) doktoru. Psalmo 118. Domine gressus meos dirige. — Štampano v slobodnom kraljevom varašu Va-raždinu M.D.LXXXVI *
Navedena Vramčeva djela u slavistici privlače pažnju i znanstveni interes znanstvenika gotovo stodvadeset godina i to iz više motriša: lingvistike, povi-
f Dosada su poznata samo dva primjerka Kronike. Jedan se nalazi u SNB u Zagrebu a drugi u NUK u Ljubljani. O tom prvom povijesnom djelu na narodnom jeziku pisali su V j. Klaič, v. bil j. 48 ovdje; Nikola Radojčič, O izvorima Vramčeve kronike (1578), RAD JAZU, knj. 235, Zagreb, 1928, 27—49; Josip Turčinovič, Teologija Antuna Vramca, Zagreb, 1970 (rukopis); Alojz Jembrih, Život i djelo Antuna Vramca, Cakovec, 1981, 84—126 idr.
* Jedini potpuni priinjerak Postille nalazi se danas u SNB u Zagrebu, nepotpunih je primjeraka registrirano oko deset. Usp. Život i djelo A. Vramca, 127—140. 209—225. Oba dijela Vramčeve Postille uredena su prema njihovim riječima u latinskoj posveti Petru Herešineu, prema »iuxta cursum almae Ecclesiae Zagrabiensis«, što znači po obredu zagrebačke crkve. Taj osobiti zagrebački obred dolazi do izražaja u oba dijela, čak više u drugom dijelu »po godovne dni«, jer tu pored opčih svetaca dolaze i osobiti pokrajinski sveči, kao sv. Ladislav, sv. Stjepan kralj, sv. Emerik, sv. Jal-žabeta itd. Njihovi blagdani iziskivali su posebna evandelja a prema njima i tuma-čenja. Stoga Vramec nije nikako mogao preuzeti evandelja iz regenburške Postille (1568) kako je to neprovjereno tvrdio svojedobno Matija Murko.
jesti književnosti, povijesti, kulturne povijesti,3 tiskarstva,4 teologije,5 povijesti umjetnosti s obzirom na ilustracije u Postilli, te povijesti knjige uopce.8
Najraniji spomen o prvoj knjiži tiskanoj u Varaždinu, o Vramčevoj Postilli, nalazimo u djelu njegova prijatelja Blaža Škrinjariča »De agno paschali« tiskano latinskim jezikom godinu dana nakon Postille (1578) takoder u Varaždinu. U posveti knjige Antunu Vramcu, Škrinjarič nam je ostavio relevanten podatak koji se prije svega odnosi na Vramca a dijelom i na društvene odnose u Varaždinu i Zagrebačkoj biskupiji tadašnjeg vremena. Škrinjaricev zapis u prijevodu glasi: »/.../ Doista se bojah ljudi kao i ujeda zavidnika od kojih neki zlovoljno kude čak i tvoje svete napore na nedjeljnim i blagdanskim evandeljima, koja su netom slavenskim jezikom objavljena na diku domovine slavenskog naroda /.. ,/«.7
Riječ je kako vidimo, doduše indirektno, o Vramčevoj Postilli koja je prema Škrinjaričevu svjedočanstvu naišla na oštru kritiku kod (ili od) nekih suvre-menika, radi kojih se i on bojao izdati djelo pisano latinskim jezikom.8
Iako je još 1774. godine A. Baltazar Krčelič u svoin tzv. latinskoin »knji-ževnom leksikonu pisaca« iz kraljevine Slavonije zabilježio da je Vramec napisao povijest koja se često spominje kod ostalih pisaca kao i propovijdi namijenjene svecenicima (Conciones etiam ad usum Parochorum),8 ipak je Postilla slavenskoj naučnoj javnosti ostala nepoznata sve do 1866. godine. Naime, te je godine pronaden jedan primjerak Postille u Klanjcu u franje-vačkom samostanu o kojem je primjerku Vatroslav Jagič pisao u časopisu »Književnik«, te pored ostaloga istaknuo: »Evo dakle, mi cjoznasmo za prvu i po svoj prilici jedinu knjigu hrvatsku, koja je u 16. vieku štampana u Varaždinu /.. ,/«.10 Bio je to primjerak Postille bez naslovne stranice. Tako se sve do 1901. godine nije znalo za njezin potpuni naslov." Postalo je to poznato rečene godine kada tadašnja kr. sveučilišna Biblioteka u Zagrebu, zaslugom Ivana Kostrenčiča otkupljuje jedan primjerak Vramčeve Postille u Driveniku s oba dijela i naslovnim stranicama.12
' Usp. bibliografiji! u knjiži Život i djelo A. Vramca.
4 Više o tome Alojz Jembrih, Ivan Manlius prvi tiskar Varaždina, Stoletni KAJ-Kolendar, Zagreb, 1986, 29—45.
6	Turčinovič, nav. dj.
* Posebno valja istaknuti da je od svili dosada poznatih kajkavskili izdanja, Vrain-čeva Postilla najljepše grafički i likovno opremljena knjiga.
7	Citavi prijevod Škrinjaričeoe posvete Vramcu prvi puta objavljen je u knjiži Život i djelo A. Vramca. Jedan primjerak Škrinjaričeva djela nalazi se u Ljubljani, NUK, sign. 7019 VI A.d.I. Tom primjerku nedostaje nekoliko strana.
8	Još uvijek ostaje otvoreno pitanje, tko su bili kritičari Postille. Vramec zna da su to opčenito »nazlobniki i nenavidniki« kako ili naziva, »ki nigdur dobrega nesu nikaj vučili ni včinili.«
' Usp. A. B. Krčelič, Scriptoriim ex regno Sclavoniae a saeculo XVII. inklusive collectio /.../, Varasdini 1774, 28.
10	Ta j Jagičev članak ponovo je objavljen u knjiži Život i djelo A. Vramca.
11	Osvrčuči se 1895, na objavljenu korespondenciju J. Dobrovskog s F. V. Dury-chom, Jagič u Archivu fiir slavisehe Philologie, knj. 27. 612, ističe: »/.../ Ein selir reicher Schatz zumul bibliographischer Notizen steekt in dieser Correspondenz, S. 211 erfahren wir den vollstandigen Titel der in Raudnic befindlichen kroatisehen Postille Vramec's.«
" Primjerak se nalazi u SNB u Zagrebu, sign. R II-8°-184. Više o njemu v. u Život i djelo A. Vramca, 129—134.
Na sličan je način dospio jedan drugi primjerak iste knjige i u Muzej grada Varaždina, o tome Krešimir Filič svojedobno piše: »Na sreču uspjelo je za naš muzej nabaviti ovu dragocjenu knjigu od nekog privatnika iz Dalmacije, za koju je gradska opčina naplatila tek 1000 dinara (godine 1933), a ta je svota, a napose za Varaždin, bila upravo neznatna. Ona sadrži oba di-jela ali ne sasvim potpuna, a izložena je u zidnoj vitrini našeg muzeja, pa pobuduje veliki interes svih posjetilaca ,/.. .,/«.18
Odjeke Vramčevih djela, posebice njegove Kronike, kao djela sa relevantnim podacima, nalazimo več kod znamenitih pisaca i povjesničara 17. i 18. stolječa. Pored Krčeliča tu činjenicu potvrduje glasoviti Varaždinac — prvi hrvatski kartograf — Stjepan Glavač (1627—1680), koji je na svojoj karti iz 1673. uz neke toponime označio i godinu važnijih bitaka s Turcima. Godine je, kako kaže Glavač, uzeo iz Kronike A. Vranica »ex Synopsi Sclavonica Antonii (zabunom je otisnuto Georgii) Vrametz Parochi quondam Varasdinensis Postilla, allisque scriptics quondam clari ,/.. V.«14
I Pavao R. Vitezovič (1652—1713) sto osamdeset godina poslije Vramčeve Kronike, u predgovoru svojeg sličnog djela (1696) zapisuje: »Naslidovah večini delom Vramca /...,/, kojega, kako takoj drugih razumnih ljudih, kili pisma najdoli, vlastovite reči popisali /.. ,/.«15
Josip Bedekovič (u. 1760) prvi povjesničar Medimurja, u svom latinskoni djelu »Natale solum /.../« (1752), dokazujuči kako je Medimurje od davnina pripadalo Hrvatskoj a ne Madžarskoj, pored ostalih povjesničara i humanista, poziva se takoder na Kroniku A. Vramca i njegov diskurs o sv. Jeronimu, tj. da on potječe iz Štrigove.10
O djelima A. Vramca dosada je u slavističkoj literaturi najviše bilo riječi s obzirom na njegov jezik, iako su ona bila predmetom naučnih bavljenja i drugih znanstvenika kao npr. povjesničara, književnih povjesničara itd.17
S obzirom na kronologija znanstvenih rasprava s jezična aspekta, Jagičev rad iz 1866. poti naslovom: Štampana hrvatska knjiga XVI. vieka, kojoj se je iznova u trag ušlo, ostaje na prvom mjestu. Pored informacije o pronade-nom primjerku Postille autor se zaustavlja i na jezičnoj problematici knjige. Usporedujuči Vramčev tekst perikopa (evandelja) s Krajačevič-Petretičevini iz 1651, dolazi do zaključka da je Petretič »prievod Vramčev na mnogo mjesta gotovo rieč po rieč izpisao«18 upozorivši i na drugu važnu komponentu, naime da je Vramcu kod prevodenja evandelja mogao poslužiti, kao predložak, Lek-
" Krešimir Filič, Što znamo o najstarijim varaždinskim tiskarama, Varaždinske vijesti, br. 754, Varaždin. 1960, 4.
14	ledini primjerak Zemljovida Hrvatske iz trod. 1675. koji je izradio Stjepan Glavač, naluzi se u Valvasorovoj zbirci u SNB u Zagrebu. Prvi put je reproducirana »fotolitografskim putem i tiskana ofsetom« 1937. u Sarajevu povodom 300. oblietnioe Varaždinske gimnazije. Po drugi put za niezin reprint pobrinuo se akademik Mirko Malez novodom 550. obljetnice iste gimnazije 1986.
15	Kronika aliti spomen vsega svieta vikov u dva dela razreden /.../ po Pavlu Vitezovicu /.../ u Zagrebu 1696, »Predgovor k' onem. koteri budil čitali ove knjige«.
16	Dva se orimjerka Bedekovičeva diela Natale solum /...I nalazp u SNB. sign. BIlF-4°-204. Usn. A. Jembrih, Josip Bedekovič. povjesničar i kajkavski pisac. Gesta br. 10—11. Varaždin. 1982, 15—25. odnosno 22.
17	Vidi bibliografiji! u Život i dielo A. Vramca. 235—241.
18	Književnik, časopis za jezik i povijest hrvatsku i srpsku i prirode znanosii. god. 111, Zagreb, 1866, 309.
cionar Bernardina Spličanina,19 kao što su ga koristili i hrvatski prevodioci St. Konzul i A. Dalmatin u Urachu.20
Vatroslav Oblak bio je prvi od južnoslavenskih dijalektologa koji uspore-duje jezik Vramčeve Postille s kajkavskim narječjem na terenu21 (1896). Devet godina nakon Oblakova rada slijedi prva sinteza o kajkavskom narječju (1905) iz pera ruskog slavista Lukjanenka22 koji u študiju uvrštava jezične primjere iz Kronike i Postille. Bila je to prva monografija u slavistici uopče, za koju V. Jagič tada reče da je to »rad koji s pravom zaslužuje da bude objavljen, jer ne ispunjava samo praznimi u ruskoj slavističkoj literaturi, več pruža ne-što što dosada nije nitko učinio«.23
I Fran Ilešič kada piše o Hrvatskim utjeeajima u starini istočno-štajerskim tekstovima24 (1905), takoder posiže za primjerima iz Vramčeve kronike (1578).
U opširnoj študiji Die serbokroatischen Ubersetzungen der Bibel im Ganjen oder einzelner Teile derselben25 (1913) V. Jagič govoreči o Postilli A. Vramca, nastoji objasniti i svoj stav prema kajkavskom narječju koje su Kopitar i Miklošič smatrali slovenskim: »Der Obersetzer (A. Vramec, A. J.) nennt die Sprache nostram illyricam sive slavonicam linguam (slovenski jezik), wo-runter er nicht das heutige Slovenische gemeint hat, sondern eben jenen im westlichen Winkel des Regnum Slavoniae mit der Hauptstadt Zagreb (Agram) gesprochenen, auch heute dort vorherschenden kaj-Dialekt. In diesem Dialekt gab es schon seit dem XV. Jahrhundert versehiedene Urkunden, in der Regel mit lateinischer Schrift geschrieben /.. ,/.«28 Kada pak govori o terminu »slovenski« « C/IOBbHbCKb), onda Jagič obrazlaže: »Die Slc^aken nennen noch heute ihre Sprache 'Slovensky', geradeso wie die Bewohner Slavoniens (zwi-schen Drave und Save) noch im 16. und anfangs des 17. Jahrhunderts ihren Dialekt Slovenski nannten aber aus der Benennung folgt weiter gar nichts die sprachliche Identitat. Auch in Mazedonien, in Siiddalmatien, in Altrus-sland usw. war dieselbe Benennung Ublich, iiberall denselben." So etwas konnte auch Antun Vramec verstehen als er seine Kronika vezda znovič spravljena kratka slovenskim jezikom /.../ oder Postilla /.../ vezda znovič spravljena slovenskim jezikom /.. ./«.*' Takvo nam se obrazloženje čini i danas prihvat-ljivim.
" Usn. Franio Fanceo, O najstarijem bogoslužju u Posavskoj Hrvatskoj. Tomi-slavov zbornik, Zagreb. 1925. 509—553. odnosno 547—549.
20	Usp. loan Polovic, Evangelij sv. Matevža v protestantskem elagolskem »Prvem delu Novoga Testamenta« iz leta 1562. Trubarjev zbornik, Ljubljana, 1908. 56—73.
21	Usp. Vatroslav Oblak. Nešto o medimurskom narječju. Zbornik za narodni život i običaie Južnih Slavena JAZU. kni. I, Zagreb, 1896, 44—62.
22	Usd. A. M. Lukjanenko, Kajkavskoje narečje, Univerzitetskaja Izvestija, Kiev, 1904—1905.
23	»Es ist eine fleissige Studentenarbeit. die vollauf verdiente. im Druck zn er-schienen, da sie nicht nur in der russischen slavistischen Literatur eine Liicke ausfiillt. sondern iiberhaupt etwas bietet was bisher Niemand gethan hat.« Archiv fiir slavische Philologie, Bd. 27, Berlin 1905. 578.
24	Objavljeno u 162. knjiži Rada JAZU. Zagreb, 1905. 1—27.
25	Objavljeno u Archiv fiir slavische Philologie. Bd. 34. Berlin. 1913. Usp. tnkoder A. Jembrih. Vatroslav Jagič i starija kajkavska književnost kao oslonac u nogledima na kajkavštinu, Jagičev zbornik. Zavod 7.a znanost o književnosti Sveučilišta u Zagrebu, Zagreb, 1986, 59—75.
26	Isto.
27	V. Jagič, Entstehungsgeschichte der kirchenslavischen Sprache, Berlin 1913. 19.
U raspravama Franje Fanceva posebno mjesto zauzimaju mnogi jezični elementi iz Vramčevih djela. Tako da su primjeri koje autor donosi, poslužili kao izvor za isti tip jezičnih primjera u radovima ostalih dijalektologa. Ovdje posebno valja istaci rezultate Fancevljevih istraživanja do kojih je došao u študiji O najstarijem bogoslužju u Posavskoj Hrvatskoj (1925). Naime, ta je rasprava značajna po tome što je autor uspio dokazati kako M. Murko28 svojedobno nije imao pravo, kada je tvrdio da je Vramec »iz Ratisponske (regensburške, A. J.) Postile A. Dalmatina i St. Konzula preveo barem jevan-delja /.../ u svoju Postilu /.. .,/«.29 Dodamo li tome ono što sam pisao o Vram-čevu odnosu prema protestantizmu, onda zaista otpada svaka pomisao o pre-uzimanju evandelja iz regensburške Postile (1568). »Medutim jezička jednolič-nost svili jevandelja 'Postile' (Vramčeve, A. J.) ne dopusta ni mogučnosti, da bi Vramec bar jedan dio jevandelja svoje 'Postile' preuzeo iz ratisponske 'Postile', a drugi preveo iz Vulgate, jer sva njegova jevandelja stoje u jedna-kom odnosu srodnosti prema redakcijama hrvatsko-primorskih lekcionara.«30
Ovim radovima valja priključiti i Aleksičeve Priloge istoriji kajkavskog dijalekta (1937) u kojima ponovo vidno mjesto zauzimaju jezični primjeri iz Vramčevih djela.31
Nakon Alksičeve rasprave u kroatistici se pojavljuje študija: O jeziku Vitezovičeve Kronike (1958) u kojoj Zvonimir Junkovič pored Vitezoviceva djela prikazuje i jezik Vramčeve Kronike,32 jer kako smo več spomenuli, Vi-tezovič je Vramčevu Kroniku prenio u svoju Kroniku, dotjeravši je prema duhu ondašnjega kajkavskoga jezika (16%). Junkovič je napisao i disertaciju pod naslovom Jezik Antuna Vramca (1967). Bila je to dakle prva monografija u kojoj su kao glavni predmet detaljnijeg znanstvenog istraživanja poslužila djela A. Vramca.33
Sedemdesetih godina 20. stolječa istraživanja Vramčevih djela ulaze u svoju renesansu. Naime u tim je godinama najviše napisano i objavljeno študija, rasprava i monografija o djelu i životu »oca« kajkavske proze 16. stolječa — A. Vramcu.34
Ono što je svojedobno (1927) priželjkivao poznati slovenist France Kidrič, naglašavajuči kako bi »teolog-stručnjak, učinio zaslužno djelo, ako bi pro-učio Vramčevu Postilu /.. ,/«,35 pošlo je za rukom Josipu Turčinoviču u monografiji Teologija Antuna Vramca (1970). Autor je spomenutom monografi-
28	Usp. Matija Murko, Nekoliko reči o jeziku srpsko-hrvatskih protestantskih knjiga, Daničičev zbornik, Beograd-Ljubljana. 1925. 72—106.
29	Cit. prema Fancevu, O najstarijem bogoslužju ,/.../.
30	Isto.
31	Usp. Petar Aleksič, Priloži istoriji kajkavskog dijalekta, Južnoslovenski filolog. knj. XVI, Beograd, 1937, 41, 77, 89—91.
32	Študija je objavljena u Radoviniu Slavenskog instituta, knj. 2, Zagreb, 1954.
33	Junkovičeva disertacija objavljena je pod naslovom: »Jezik Antuna Vramcar u Rad JAZU, knj. 363, Zagreb, 1972.
34	Vidi Bibliographia Vrameciana u: Život i djelo A. Vramca.
35	»Ponavljam, da bi storil bogoslovec-strokovnjak zaslužno delo, če bi preštudiral Vramčevo Postilo /..,/.« France Kidrič, Bibliografski uvod v zgodovino reformacijske književnosti pri Južnih Slovanih v XVI. veku (rukopis u NUK, Ljubljana). Kidrič svrstava Pergošiča, Vranica i Skrinjariča medu protestantske pisce. Takva se klasifikacija o njima ne može provesti. Ta varaždinska književna trojka zapravo je protu-reformacijski djelovala.
jom pridonio bitnim razjašnjenjima Vramčeve vjerske orijentacije, na osnovi koje se rasprave s pravom može reči da više nisu relevantna mišljenja onih, koji su Vramca smatrali protestantskim piscem, a njegova djela kao »obojena protestantskom herezom«.36
Raspravom Eduarda Hercigonje (1973): Kajkavski elementi u jeziku glago-1 jaške književnosti 15. i 16. stol ječa kroatistika i slavistika obogačena je još jednom značajnom znanstvenom konstatacijom. naime, »da početke hrvatske kajkavske književnosti treba tražiti mnogo ranije nego što se to dosad mislilo«. Navodeči primjere iz Vramčevih djela. autor uvjerljivo pokazuje »na stvarni opseg i domašaj /...,/ starih čakavsko-kajkavskih isoleksa — kao funkcional-nog činioca medudijalektalne komunikacije u svijesti nosilaca pisane prakse /.. ./«,37 pri čemu je napose karakteristična kontaktna sinonimika kakvu na-lazimo kod glagoljaša i A. Vramca (u Postilli).38 Time je zapravo potvrdena i Fancevljeva misao da se »kajkavska duhovna književnost davno prije reformacije dodirivala s glagolsko-čakavskoin književnosti«.3®
Kada je u svojoj študiji: Odnos Krležine kajkavštine u 'Baladama Petrice Kerempuha' prema starom kajkavskom književnoin jeziku (1974) Antun Šo-jat nastojao pokazati meduovisnosti Balada i jezika starije kajkavske književnosti, onda je i on upozorio na A. Vramca i njegove jezične oblike.40
Godine 1976, istraživajuči i preispitavajuči život i djelo A. Vramca, tako-der sam izradio disertaciju pod naslovom Antun Vramec in seiner Zeit /...,/ (Antun Vramec u svom vremenu. Prilog proučavanju hrvatske književnoti i povijesne dijalektologije).41	'
Ako ovome još dodamo činjenicu da se u bibliografiji priloženoj monografiji Život i djelo A. Vrainca u osamdesetim godinama još uvijek istražuje njegovo djelo, onda to govori o prisutnosti i neistraženosti cjelokupnog Vram-čeva književnog korpusa bez obzira što se on krije samo u dvjema knjigama — Kronici i Postilli.
Iz spomenutog razdoblja valja spomenuti dvije monografije u kojima do-lazi do izražaja samo jedan značajan diskurz iz Vramčeve Postille a od prvorazredne je vrijednosti za usmenu književnost. Naime u monografiji: Usmena narodna književnost na tlu Medimurja (1980) dvaju autora Ivana Zvonara
36	Turčinovičev rad ostao je nažalost do danas neobjavljen. Usp. Vramec i pro-testantizam u knjiži Život i djelo A. Vramca, 70—83:
37	Eduard Hercigonja. Kajkavski elementi u jeziku glagoljske književnosti 15. i 16. st. Croatica IV, br. 5, Zagreb, 1973. —Usp. takoder Stjepan OamjanoDič, Tragom jezika hrvatskih glagoljaša. Zagreb, 1984. 151—176; isti, Kajkavski elementi u hrvat-skoglagoljskim zbornicima XV stolječa, Istra 19, br. 5—6, Pula, 1981, 16—45.
88 Sinonimi u Vramčevoj Postilli imaju najmanje dvostruku lingvističku vrijednost: stilističku i leksikološku, odnosno sadrže funkciju pojačanog izraza i objasnidbenu funkciju. Usp. A. Jembrih, Prva knjiga tiskana u Varaždinu na hrvatskom jeziku kajkavske osnovice (1586), Varaždinski zbornik 1181—1981, Varaždin, 1983, 349—357.
39	Fanceo, O najstarijem bogoslužju /.../, 550.
40	Objavljena u Forumu XII, knj. 26, br. 9, Zagreb, 1973, 367—375, a potom u zborniku Miroslav Krleža, Zagreb, 1975, 513—520, usp. još A. Šojat, Kratki navuk je-zičnice horvatske (jezik stare kajkavske književnosti), KAJ, br. 3—4, Zagreb, 1969, 49—61 i dalje; isti. Pravopis stare kajkavske književnosti, Filologija JAZU, knj. 6, Zagreb, 1970, 265—282.
41	U proširenoj hrvatskoj jezičnoj verziji objavljena 1981. pod naslovom Život
i djelo Antuna Vramca.
i Stjepana Hranjeca, te monografiji Josipa Kekeza: Prožimanje usmene i pisane kajkavske književnosti stari jih razdoblja (1986), koristen je Vramčev zapis — svjedočanstvo o postojanju tužbalica,42 odnosno »javkanja« i narikača. Podatak, bez obzira u kojem se kontekstu javlja u Postilli, ima svoju vre-mensku vrijednost koju su zapazili spomenuti autori. Vramec u Postilli na str. 235 b »po nedelne dni« zapisuje: »Tak i vezda na Horvateh gda što vmerje poglaviti človek, žene se najmu, ke zvuna popevaju i javkaju i plaču se, a na serce ne im ga ni na misli.«
Jezične karakteristike Vramčevih djela nalazimo kao integralni dio u još dvjema monografijama budimpeštanskih slavista Istvana Nvomarkavja: Stra-ne riječi u hrvatskosrpskim jeziku (1984) i Laszla Hadrovicsa: Ungarische Elemente im Serbokroatischen (1985).43
Vramčeva djela Kronika i Postilla još se uvijek koriste kao bogati rudnik u izradi povijesnog Kajkavskog rječnika tog monumentalnog djela hrvatske leksikografije.44 Osiin toga več su Antun Raič,45 Vatroslav Oblak46 i Matija Valjavec u 19. stolječu obilno koristili korpus Vramčevih djela pri izradi svojih študija.47
Iz svega dosad rečenog proizlazi da su Vramčeva djela predstavljala znanstveni interes slavista počev od formiranja slavistike kao znanstvene discipline pa sve do naših dana, i još uvijek ostaju u središtu znanstvena interesa. Pri tome ne smijemo zaboraviti da je u svim dosadašnjiin povijesnim, književno-povijesnim i ostalim študijama kao vrelo informacija o A. Vramcu poslije njegova povratka iz Rima (1567), bila i ostala Klaičeva študija48 iz 1908. godine, a koja je u nekim detaljima korigirana i dopunjena novim podacima objavljenim u knjiži 2ivot i djelo Antuna Vramca (1981).
Pored ovdje spominjanih radova u kojima dolazi na vidno mjesto prouča-vanje Vramčeva jezika (spomenuo sam one najbitnije), valja istači još dva momenta vezana uz lik A. Vramca.
Naime svi koji se sječaju sadržaja povijesna romana Augusta Šenoe Zla-tarovo zlato, prisjetit če se i lika Antuna Vramca kojega je Šenoa plastično ocrtao na samom početku romana. Niti Krleža ne zaboravlja Vramca u Pla-netarijumu prisječajuči se njegova zapisa o Zagrepčanima, interpolirana samo u zagrebačkom primjerku Kronike, gdje za godinu 1235. uz povijesni kontekst Vramec govori: »Bela kral zidati i načiniti včini varaš Gerčku Go-ricu v Zagrebe (Grič, A. J.) i da onem purgarom velike pravice. Ali vezda je luctvo vu nem nesložno i okorna i terda vrata, malo imajuči gizdavi, vučenim
48 Objavljeno u časopisu Kaj, br. 2, Zagreb, 1986, 29—99.
43	Oba djela su objavljena u Budimpešti.
44	Do sada iz štampe izašla tri sveska.
45	Raičeva rasprava Jezik Vramčeve Kronike (1879/80) ostala je u rukopisu, danas u NUK, Ljubljana, isto i »Glossar zur Chronik /.../« u Austrijskoj nacionalnoj biblio-teci. Više o tome v. u Život i djelo A. Vramca, 226—234. Nadamo se da čemo uskoro Raičevu raspravu objaviti.
46	U Oblakovoj ostavštini (danas Institutu za slavensku filologiju u Beču) nalazi se njegov sinkronijski prikaz (koncept) jezika Vramčeve kronike.
47	Usp. A. Jembrih, Matija Valjavec kao leksikograf i prinosnik Akademijina rječnika, Slavistična revija, 33, št. 2, Ljubljana, 1985. 136-175.
4H Študija je objavljena u Monumenta spectantia slavorum meridionalium, Vol. XXXI, JAZU, Zagreb, 1908, I— LI. Klaič je ujedno tom prilikom objavio i Vramčevu Kronika u cjelosti.
i mudrim ludem neprijatelji i protivnici jesu.« Miroslav Krleža kada su »pur-geri« (zagrebački) u tridesetim godinama, dakle u vrijeme nastajanja njegovih Balada, bili i protiv njega, prisjetio se Vramčeva diskurza stavljajuči ga u drugi kontekst (svoj): »Na skolkam čkomi smartnosprepluvana Reč, / a pismo-znancov ni, ni harfe ni več /.../ / Purgarija naša ne jenoga je Vranica / zdruz-gala kak stekloga pesa samca, / regečuč nad vtoplenikom z čamca /.. -A«49
U povijesti obrazovnog programa RTV-Zagreb od posebnog je značaja po-lasatni film o Antunu Vramcu prikazan 11. ožujka 1986. Dogadaj je to zna-čajniji tim više što je uopče po prvi put jedan kajkavski pisac, u ovoin slučaju iz 16. st., otvorio vrata i obrazovnog programa. Svakako poduhvat bi tre-balo nastaviti i sa drugim kajkavskim pisciina iz 17., 18. i 19. st.50
Da bi ovo izlaganje barem donekle bilo zaokruženo, neče biti suvišno ako istaknemo da su Vramčeva djela bila predmetom korespondencije znamenitih slavista u 19. i 20. stolječu.
Tako Antun Raič (1845—1888) pored ostaloga piše Franji Miklošiču 23. siječnja 1880. godine i ovo: »Što se tiče poslanog Vam ekscerpta iz Vramčeve Kronike, to je nepotpuna i nezavršena skica, a poslao sam Vam je da iskažem svoju ljubav i poštovanje prema Vama, ne bi li ste se po potrebi njome mogli i poslužiti /.. J.t*1 Raič se javlja Miklošiču i 29. veljače 1880. »/.../opet sam se dao na obradivanje Vramčeve Kronike, medutim posao polako napreduje /.../. Namjeravam rad objaviti u Letopisu Matice slovenske (1880), ako če ga prihvatiti. Ima naime glasova koji govore da Matica ne treba objavljivati čisto znanstvene radove.«5*	<
Da je i Tomo Maretič (1854—1938) prije sto godina imao interes za Vramče-vu Postillu, svjedoči njegovo pismo od 29. lipnja 1887. koje upučuje V. Jagiču u Beč. » Jednoč sam Vam pisao, da se ja sada bavim radnjom o istoriji hrvat-skoga pravopisa. Bez starih hrvatskih knjiga ne bih dakako o torn poslu mogao ni pera zamočiti ,/.. J. Sada se evo na Vas obračam. Sudeči p6 Vašim citatima u Archivu IV, 486, možda se u Vas nalazi Vramčev homilijar (Postilla, A. J.) i Magdaleničeva knjižica 'rasipnoga sina historija'. Ako me moje nagadanje ne vara, onda bih Vas lijepo molio, da biste mi te dvije knjige dobrostivo ustupili na porabu za kratko vrijeme /.. ../.«53
Vatroslav Jagič (1838—1923) je Franji Račkome 13. ožujka 1888. pisao, želeči afirmirati V. Oblaka: »I ovdje (u Beču, A. J.) imadu 2—3 valjana (študenta, A. J.), neki naš Hrvat iz Slavonije Imhof. vrlo je marljiv, ali najviše zna ipak Oblak, mladič upravo fenomenalan. On se sprema da ponudi za Starine (JAZU, A. J.) ako biste litjeli. Vramčevu Kroniku. Bilo bi vrijedno.«54
48 Usp. A. Jembrih, Dijalekt u modernoj poeziji tridesetih godina (S posebnim osvrtom na Balade Petrice Kerempuha), Obdobja slovenskega knjižnega jezika, književnosti in kulture, knj. 7, Ljubljana, 1987, 541—550.
50 Tekst scenarija napisao A. Jembrih, režija Edo Mudronja, lik A. Vramca glumio prvak varaždinskog kazališta »August Cesarec« Tomislav Lipljin.
61 Raičevo pismo prvi put objavljeno u knjiži Život i djelo A. Vramca, 223—234. M Isto. Oba su pisma pisana njemačkim jezikom.
u Cit. prema Josip Hamm, Vatroslav Jagič i Poljaci, Rad JAZU, knj. 282, Zagreb, 1951, 92. Maretič vjerojatno nije dobio od Jagiča Vramčeve Postille, jer u Istoriji hrvatskoga pravopisa latinskijem slovima (1889) koristi primjere samo iz Kronike. O Maretiču v. Josip Silič, Tomo Maretič — jedan od največih hrvatskih lingvista, Virovitički zbornik 1234—1984, Virovitica, 1986, 395—403.
64 Cit. prema V. Jagič, Spomeni moga života, knj. 2, Beograd, 1934, 152.
Matija Valjavec (1831—1897) piše V. Oblaku 8. svibnja 1888. godine: »Mili rojak! Prav vesel sem bral Vaše pismo, zlasti to, kar pripovedujete o Vram-čevi Postili. Knjige, iz ktere je Jagic v knjiž. III. 307 nekaj odlomkov oglasil, ni več v Klanjcu. jaz sem se mnogo trudil, da bi jo dobil, bog vedi kam je izginila. Tudi v Karlovcu sem je iskal, ker sem mislil, da jo je lehko Pernat tam odnesel, ali zastonj. Srčno rad kar grabim za Vašo blagohotno ponudbo in Vas prosim, da mi jo za dva tedna posodite /.. V.«55
Mjesec dana poslije navedenog pisma Valjavec opet Oblaku (1864—1896) 12. lipnja 1888. piše: »Mili moj rojak! Vrnol Vam bom Vramčevo postilo uže do 18. tega meseca in to z zahvalnostjo, izvirajočo iz dna srca. Vsaki dan po nekoliko berem, ali ekscerptov ne delam, ker se bote Vi Vramca kmalu lotili in ga formalno in leksikalno obdelali. To bi bilo, mislim, najbolje v matičinem letopisu, kjer bi želel pretiskano čitati za izgled 'muko gospona,' našega na listih 82—93. Zabeležil sem si pa vendar primere za arti.56 Jeli knjiga Vaša last/.. ./? Prav je, da ste se lotili Vramčeve Kronike, knjiga je vredna, da ugleda svetlo, in mislim, da je zagr. akad. ne bo odbila /.../.
Kolikor se spominjam, v prekmurščini i ne prehaja v g. Ali to pa vem, da okoli Naršincev in Goseiski okolici nad Kanižo kaj radi izgovarjajo kakor Madžari gy. V Naršincih govore: gyečati, gvečim, on je gvečao, — žergvav — gyemlem — trigye (tres), stirgye (quattuor), — gyiinec — gyesti (edere). Ali zraven gy govore pa tudi j: ječati, žerjav, jemlem, trje, štirje, jiinec, jesti, in ki so kaj v prekmurščini pisali, pisali so zdaj j zdaj gy ,/. . ,/.«57
V. Jagič takoder piše Franji Fancevu 26. listopada 1912. dakle u vrijeme kada Fancev priprema svoje Beitriige zur historischen serbokroatischen Dia-lektologie: »Ne znam, znate li da i ja imam (Oblakov) exemplar Vramčeve postile, ali gdje i gdje fale listovi. Htio sam prije više godina svoj eksemplar popuniti sa Varaždinskim, ali ga fratri ne htjedoše poslati ovamo. Tako je moj defektan, ali ima u njemu nešto i od drugog dijela.«58
55	Pismo iz Oblakove ostavštine. Oblakovu korespondenciju za tisak priprema D. Štefanija.
56	Valjavec je poslije objavio raspravu o »Ar, arti« u Jagičevu Archivu, knj. 8, 399—405.
57	Pismo iz Oblakove ostavštine. Na osnovi Valjavčevih primjera u vezi s grafe-mom j/g, mogli bismo zaključiti da se tada Oblak mučio oko objašnjenja praslaven-skog *d' koji je kod Vramca grafijski realiziran kao j, g, gy, u izgovoru sad kao j, sad kao d. Vjerojatno da je Valjavec želio Oblaku pomoči pri rečenom problemu. Kako znamo, Vramec je slijedio tradiciju madarskog pravopisa.
To zapravo svjedoči da je Vramec ostao kod pravopisne tradicije kakvu je več 1560. Trubaru predlagao glasoviti Pavao Skalič kada je pisao izvještaj o njegovu jeziku i pravopisu. Skalič naime tada reče da je jezik Trubarovih knjiga takav da ga osim Slovenaca Štajerske, Kranjske i Koruške neče moči razumjeti ni jedan drugi slavenski narod, a od Ilira ni oni »qui circa Zagrabiam sunt«. Skalič je predlagao da Trubar piše ch = č, a ne zh, dakle chlouik a ne zhlouik, luch a ne luzh, ochak a ne ozhak itd. Dakle možemo reči da Vramec piše onim jezikom i pravopisom koji razumiju Iliri »qui circa Zagrabiam sunt«. Usp. Alojz Jembrih, Pavao Skalič u službi reformacije, SAZU, Ljubljana, 1986, 128-139.
58	Cit. prema: Korespondencija Vatroslava Jagiča, JAZU, knj. 1, uredio Petar Skok, Zagreb, 1953, 407. Da je kojom srečom Jagič dobio taj franjevački primjerak Vramčeve Postille iz Varaždina, sigurno bi i on tada ispravio Fancevljev podatak u kojem je napisao da je taj primjerak 1705. bio u knjižnici pavlinskog samostana u Remetama (kraj Zagreba). Iz latinskog zapisa u Postilli »Liber con(ven)tus Remetine-censis 1705« govori da je riječ o Remetincu kraj Novog Marofa, nedaleko Varaždina
Na osnovi samo nekih ovdje spomenutih radova u kojima se Vramčeva djela proučavaju s jezična aspekta, proizlazi da je njihovo značenje i mjesto u slavenskoj filologiji daleko veče nego što smo to dosada u našim poviiestima književnosti navikli citati. Sve to govori da Vramčeva djela, na temelju do-sadašnjih monografija i študija, zaslužuju jednu sintezu u novom svjetlu, jer svaka generacija ima pravo na svoje poglede i znanstveni! revalorizaciji! dosa-dašnjih ustaljenih ocjena o bilo kojem književnom djelu iz prošlih stolječa.
I na kraju moram istači jednu površnu konstataciju u članku Pregled hrvatske književnosti od početka do približno godine 1800 objavljenog u jednom našem renomiranom zborniku. Naime tu čitamo: »U užoj Hrvatskoj, koja se u to doba naziva 'reliquiae reliquiarum' (riječ je o 17. st., A. J.), javlja se književnost na kajkavskom dijalektu: prva djela /...,/ kajkavskih pisaca štam-pana su več u XVII stolječu /.. J.*st — Nije jasno je li Vramec, pa i Pergošič iz 16. st. namjerno zaobiden ili se to desilo »zabunom« autora članka. Sličan postupak, nažalost, možemo uočiti i u najnovijem članku Kajkavska idioma-tika, kritički obzori u kojem, izmeclu vremenskog raspona I. Pergošiča i J. Habdeliča, ne nalazimo A. Vranica.60 Znanosti ne koristi referencijalna nedo-statnost.
Vramčeva djela ostaju integralni dio hrvatske književnosti koja če i kod dolazečih generacija pobudivati znanstveni interes i poslije 400. obljetnice Vramčeve smrti.
gdje je zaista postojao franjevački samostan iz kojega je Postilla kasnije prenešena u Varaždin. U knjiži Život i djelo A. Vramca i ja sam preuzeo inforinaciju kako ju je Fancev interpretirao. Jer godine 1975. kada sem želio vidjeti taj primjerak Vramčeve Postille kod varaždinskih franjevaca, a nišam ga mogao dobiti na uvid jer tada nije bila knjižnica uredena, jedino što mi je preostalo, bila je Fancevljeva informacija o njemu. Medutiin sada kada je taj primjerak ponovo došao na svjetlo dana, zahva-ljujuci O. V. Frkinu i Š. Juriču koji su ljeti 1986. popisivali u istoj Tranjevačkoj knjižnici u Varaždinu inkunabule, iinao sam prilike da pregledam primjerak Vramčeve Postille koji je V. Jagič želio da ga ima kod sebe. Prema tome, moj zapis u knjiži (1981) valja proinatrati iz sadašnjeg aspekta, tj. onaj primjerak koji Fancev drži da je bio u Remetama, bio je zapravo u Remetincu a sada je u Varaždinu kod franjevaca. Želim odmah naglasiti da rukopisni umetak u tom primjerku str. 193—200 obra-dujem s jezičnog aspekta, jer se razlikuje od originala tj. Vramčeva jezika u pravopisu, fonologiji i morfologiji.
5* Cit. .z Zbornika Zagrebčke slavističke škole, knj. 4, Zagreb, 1976, 300. — Za ovaj prilog uglavnom sani konzultirao radove u kojima dolazi do izražaja jezični aspekt Vramčevih djela, tako da nišam navodio sve ono što je o Vramcu pisano u povijestima hrvatske književnosti i radovima. O. Šojat, M. Franičeviča itd. Njihovi radovi navedeni su u bibliografiji knjige Život i djelo A. Vranica.
60 Usp. Rasprave Zavoda za jezik, knj. 13, Zagreb, 1987, 31—34.
SUMMARY
The works of Antun Vramec (1538—1587), Kronika (1578) and Postilla (1586), have been the center of scholarly attention for over 120 years. They have been examined from the points of view of the history of language, dialects, literature, culture, printing, theology, etc.
The present article first surveys the presence of Vramec's name and Vramec's literature in the works of scholars writing before Slavic philology became a distinct and separate science, e. g. in the works of Blaž Škrinjarič (1587), the Croatian cartographer Stjepan Glavač (1673), Pavle Ritter Vitezovič (1696), Josip Bedekovič (1752). The second part of the article discusses the 19th and 20th century philological studies of Vramec's works. Special attention is payed to the correspondence between famous Slavicists inasmuch as it deals with Vramec and his works: A. Raič — F. Miklosich, T. Maretič — V. Jagič, V. Jagič — F. Rački, M. Valjavec — V. Oblak.
As is turns out, Vramec's works have interested Slavic philology more than the works of any other Kajkavian author. Their place and importance are much higher than the histories of Croatian literature have so far led one to believe.

UDK 808.63-3(091) Velemir Gjurin
Filozofska fakulteta, Ljubljana
DVAJSET DOZDEVNIC IZ PRVIH DVEH SLOVENSKO-HRVAŠKIH
SLOVARJEV
Obravnavanih je dvajset dozdevnih besed (fantomk), ki so se prvič pojavile v enem izmed prvih dveh slovensko-hrvaških slovarjev, Registru 1578 ali Registru 1584. Re-stavrirane so jim najverjetnejše nameravane podobe: resnične besede, katere zastopajo te dozdevnice. Dana je osnovna tipologija dozdevnic.
Twenty ghostwords that first appeared in either of the two first Slovene-Croatian dictionaries (1578 and 1584) are discussed. The most likely intended genuine forms underlying these ghostwords are restored. A basic general typology of ghostwords is given.
Dozdevne besede ali dozdevnice mi pomenijo besede, ki so nastale nehote zaradi kake pomote, zmote ali okvare, npr. zaradi tiskovne pomote, zarečenja, (trenutnega) nevedenja resnične podobe ali pomena besede, reprodukcije na podlagi napačnega razbranja, slišanja, razumetja, nepravilne konjekture ipd. Pomenijo mi torej tisto, kar je v besedoslovju in slovaroslovju znano pod angleško besedo ghostmord in za kar sem doslej (npr. Gjurin 1985: 209, op. 33; 216, op. 69) rabil izraz fantomska beseda ali fantomka (prim, franc, mot fantome, it. parola fantasma, n. Phantomrvort, Gespenstroort, r. slovo-prizrak, sh. fantomska riječ, riječ — fantom, riječ — utvara, sablasna riječ poleg ni-čija riječ, lat. vox nihili, verbum commenticium, r. lažnoe slovo — vse Simeon 1969). Veliki angleško-slovenski slovar (Grad idr. 1978) daje za iztočnico ghost-mord priložnostno ustreznico beseda, ki je ni — pač zato, ker dozdevnica obstaja, vsaj prvotno, le v svoji naključni goljufivi podobi (ta podoba — imenujem je dejanska — realno obstoji, v njej in po njej besede dozdevnice seveda so, ne niso), medtem ko ji je pravo (imenujem jo resnična podoba) treba šele uganiti, dognati. Dognati jo ni zmeraj lahko, zlasti ne dozdevnicam v starih besedilih. Znano je, da se (slovarske) dozdevnice utegnejo tudi prepisovati iz besedila v besedilo (iz slovarja v slovar), dokler so štete za pristne besede (pristnice imajo dejansko in resnično podobo enako). Tako se lahko dozdevnica iz nehotene enkratnice (hapaksa) — ki je nekaj vse drugega kakor npr. nameren avtorski priložnostni neologizem — polagoma celo spremeni v po-družbljeno, od govorne skupnosti sprejeto novo pristno besedo. »Svetovni« zgled besede, ki je prepotovala to pot, je zenit iz arabskega samt 'pot' (verjetno prepisovalna ali bralna pomota m -> ni).
Beseda je lahko dozdevna na kateri koli (jezikovni) ravnini, tudi na večih hkrati: po svoji pisni ali govorni podobi, pomenu, jezikovni pripadnosti (pri-sojenosti jezikovnemu sistemu) ... Beseda, za katero se sumi, da glede česa ni pristna, je sumljivka. Na osnovi kakršne koli domneve (konjekture) se skuša dobiti resnična podoba sumljivke, in beseda, predlagana v tej domnevno resnični podobi, je domnevnica. Domnevnice so do različnih stopenj prepričljive; marsikdaj ostane vsaj t. i. nujni dvom: načeloma dopuščena možnost nepravilnosti rešitve. Vsekakor se domnevnice lahko same izkažejo za nove dozdevnice, za »besede, ki jih ni«, ali vsaj za nove sumljivke, odvisno pač od (ne)ovrgljivosti dokaza (npr. materialnega).
Celotna tipologija dozdevnic in njim podobnih besed je precej zapletena. Zadostuje naj opozorilo na nekaj tipov, pomembnejših za naše razpravljanje.
Dozdevnice v svoji prvi pojavitvi so spočetne dozdevnice (s prilastkom skušam asociirati njih prvost in hkrati možnost, da spočnejo nove dozdevnice). Spočetne dozdevnice par excellence so pomotnice, npr. besede s pisno ali tiskarsko pomoto, in poškodovanke, besede, nastale zaradi slabega črkovnega ulitka ali tiskarskega odtisa, opackanosti ali odtrganosti zapisne ploskve in podobnih »telesnih hib« besede; glede na način in silovitost poškodbe bi lahko govorili o oškrebljankah, palimpsestnicah, zmaličenkah itd. (Izrazje pojasnjujem z vidika pisne ravnine, bi pa najbrž bilo uporabljivo tudi za ustrezne pojave na drugih ravninah.) Pomotnice in poškodovanke so si po svoje blizu (prim, odsotnost zadnje črke kake besede bodisi zaradi izpusta pri tisku ali zaradi odtrganosti papirja), večinoma pa je vsaj v tiskanih delili (spočetni) pomotnici teže določiti resnično, nameravano podobo, saj ima samo eno dejansko (telesno) podobo, medtem ko je poškodovanka lahko omejena npr. na en izvod knjige, v drugih izvodih pa je beseda nepoškodovana. (Tak primer tu obravnavam pod Nehainouito.) Poleg tega objektivno enaka stopnja poškodovanosti subjektivno ni enako dojemana, zato npr. je hibni d v Vdjnjati Stabeja zavedel, drugih pa ne (gl. tu zadevno geslo). Poškodovanka z vzporedno nepoškodovanko se da zlahka »restavrirati« v svojo resnično podobo; analogno lahko vsem, tudi domnevnim, resničnim podobam dozdevnic oz. besedam, vzpostavljenim v teh podobah, rečemo restavriranke. Vdjnjati kaže, da je lahko poškodovanka hkrati še pomotnica, kajti črko j namesto i med so-glasnikoma je na stopnji normiranosti pisave v Bibliji 1584 treba imeti za pomoto. Beseda z enakim j iz časa manjše normiranosti, ko je še i = j, ne bi bila pomotnica, celo sploh ne prava dozdevnica, marveč zgolj zastrta beseda; pri tej je pisna podoba (še) v skladu z normo, vendar dopušča poleg pravilne tudi nepravilno govorno uresničitev in s tem nastanek prave dozdevnice, najprej na govorni ravnini: taka dozdevnica je napačna pretvorjenka, lahko pa se potem seveda tudi zapiše (napačna preupodobljenka — zgled zanjo tu je cantic iz Zantyz in je posebej zanimiv zato. ker je napačno branje povzročila zamenjava pravopisov dveh različnih jezikov).
Tako pomotnice in poškodovanke kakor zastrte besede s svojo dejansko podobo zavajajo (zavedijioke) in lahko povzročijo perpetuiranje ali novo nastajanje dozdevnic. Dozdevnice, ponovljene v dobri veri, da so pristnice, bi lahko imenovali povzete dozdevnice. S stališča staroslovja bi bilo morda dobro ločiti dozdevnice, povzete v navadnih slovarjih (če tam živijo mrtvo zgolj slovarsko življenje, bi jih lahko še naprej imenovali fantomke), od metaslo-varskih brezsumnic. Slednje so nekakšne »naivne« preupodobljenke, nastavljene kot iztočnice v metaslovarjih, tj. slovarjih slovarjev (kakršen je npr. Sta-bejev obrnjeni Megiserjev Tezavrus). Spočetne in povzete dozdevnice tvorijo prvotni krog (serijo) dozdevnic. Drugotni krog dozdevnic tvorijo predvsem napačne, zmotne domnevnice; teh je seveda največ v metaslovarjih in drugih besedoslovnih študijah. (Vmesne kroge dozdevnic, nastale npr. z napačnimi prepisi spočetnih dozdevnic, lahko štejemo kar v prvotni krog.)
Sumljivke, za katere (še) ni mogoče ugotoviti, ali so pristnice ali dozdevnice, bi lahko imenovali rnorebitnice. Zapis H agar v Registru 1584, na primer, je najverjetneje pomotnica (za Hahar), vendar obstaja določena možnost, da
je poleg oblike hahar zares obstajala dvojnica hagar. Med sumljivko in more-bitnico je razlika predvsem v vidiku: prva je nedognana beseda, osumljena, da bi lahko bila dozdevnica, druga je nedognanka kot možna pristnica.
V prvih dveh slovensko-hrvaških slovarjih, Registru 158? in Registru 1584, je precej dozdevnic in sumljivk. V nadaljevanju komentiram (usodo) dvajset njih, in sicer v »geslih«; za njih prediztočnice (postavljene ležeče, za njimi je naveden vir prve pojavitve in poimenovan tip zavedljivke) so vzete spo-četne dozdevnice, za iztočnice pa najvažnejše metaslovarske dozdevnice (in morebitnice), bodisi drugotne bodisi brezsumno povzete (preupodobljene). Izjemoma je v iztočničnem nizu navedena (tudi) potencialna, neizpričana brez-sumna preupodobljenka: npr. pod kunfkten kot edina, ker je ta pomotnica tako prozorna, da ni nikogar zavedla, pod Ozhat pa zato, ker so Putančeve preupo-dobitve pomotnice tako zavajajoče. V razpravnem delu gesel obravnavam tudi slovarske (v glavnem Megiserjeve) fantomke, med iztočnicami sicer nenave-dene. Na koncu gesel dodajam najverjetnejšo restavriranko in njeno sodobno preupodobljenko kot izhodišče za metaslovarsko iztočnico (nastavljenko; ta ni nujno enaka prečrkovanki, še manj je vedno ustrezen odraz resnične govorne podobe, zato tudi rabim raje izraz preupodobljenka).
cantic. Gl. Zanthyz.
Fulta, R 1584 (3. stolpec), pomotnica.
fulta. V stolpcu 3 Registra 1584 pod Garzha stoječo ustreznico Fulta je Pu-tanec (1979: 170) poskusil — s pripisanim vprašajem — povezati z madž. holt 'mrtev', a bo prej veljalo, kar je domiselno posumil Stabej (1976: 139), da je namreč pisna ali tiskovna pomota za Funta. V prid Stabejeve domneve lahko navedem Belostenčevo geslo Fiiga, Funta. (D.) Orafak na chlooeku, y /ioinchetu a Fruga, her ga, (D.) krafzta na dreou 'Tuber.., tubercula, clavus. In animalibus tumor quidam rotundus; in arboribus vero durities ilia extans in fimilitudinem nodi. In corporibus autem inflatio, Tumiditas'. V R 1584 gre najbrž za pomen 'tur, žulj (ali kaj podobnega na telesu)', ne za 'drevesna grča'. Na to kažeta ustreznici Tour, Gurnpa v koroškem stolpcu. Gumpa1 bi sicer, kakor iztočnica Garzha, dovoljevala tudi pomen 'drevesna grča', toda Tour se nanaša le na tvorbe na človeškem/živalskem telesu. Prim. Plet. pod gumpa, toor; in pod grča: Gospod te bo udaril s hudimi grčami na kolenih in stegnili iz Biblije 1584. Enako pri Bohoriču (1584: 5) geslo Gerzha 'Tuber; gefchwiilft, beull'. — Beseda funta je etimološko nejasna. Skok (1971: pod grč) primerja razen s f(r)uga 'drevesna grča' tudi s Pohlinovo fronta 'repa, korenje, krompir ipd. kot svinjska hrana' = štajersko frunta (Plet.). Med kajkavci frunta 'glavica na palici' (Plet. iz Valjavca): ta pomen Skok (1971: pod brunčela) napačno pripisuje tudi slovenščini in ga ima povrh napačno zapisanega kot »glavica po polici«; tako frunta kot fronta tu povezuje z lat. frons -tis. Ne glede na to, ali gre za etimološko isti izvor ali ne, je funta in frunta res treba povezati: Novak (1985) navaja za beltinski govor frunta(sti) s pomenom 'pega(st), podplut(ba)'. — Restavriranka: Funta, funta.
1 Bezlaj (1976) pod gumb pošilja h gumpa, vendar tega gesla nima.
Hagar, R 1584 (3. st.), morebitnica.
hagar. V R 1578 sta pod Rablin ustreznici Maningolda (gl. tu pod izt.) in Ha-har. Slednja je v R 1584 prepisana v stolpec 3 kot Hagar, in od tod ima Me-giser v Dikcionariju pod Hencker in v Tezavrusu pod Carnifex poleg trinog in rabi (tega dvojega ni mogel prevzeti iz slovarjev) ter rablin in maningolda tudi hagar. Stabej (1976: 140; 1977: 44) je za (oba) Megiserjev(a) slovar(ja) in za R 1584 nastavil hagar z -g- brez pripombe: še en kazalnik, da Registra 1578 ni dosti upošteval, v tem primeru pa tudi Lagreidove ne, ta je namreč (1967: 31) nastavila hahar po Pleteršniku (hahar z oznakama vzhŠt. iz Cafa in ogr. iz Valjavca) in Striedter-Tempsovi (1958: 133—4: 1963: 134). Po Pu-tancu (1979: 171) i>hagar.. bit če tiskarska greška za hahar. . koji prenosi i Megiser u 1592..dakle se može zaključiti da je Megiser u 1592 uzeo tekst iz Biblije«. Beseda je tudi čakavsko-kajkavska, iz srednjevisokonemškega hahaere (prim. Bezlaj 1976: 190 z navedbo dotedanje literature). Srvn. VhV v sposojenkah pogosto ustreza slovenskemu VgV, kar se razlaga s sprejemanjem iz bavarsko-avstrijskih narečij, ki imajo oz. so imela VyV. Toda hagar od drugod, kolikor vem, ni izpričan.
Za možnost, da -g- le ne bi bila tiskovna napaka ali pomotni prepis običajne vrste, do neke majhne mere govori obraten primer v R 1584, kranjsko fhpe-harji namesto fhpegarji. Ze v Trubarjevem Katekizmu (1550: 197) imamo celo vermaafh (deljeno med a-jema), in čeprav je bilo to v Enih duhovnih pejsnih popravljeno v oershmagash (Rigler 1968: 113), bi kazalo preveriti »morda celo kako vlogo y-ja« (Gjurin 1986: 464—5). Vendar ne češkega (prim, tu pod fhpe-harji), ampak bavarskega. Ali pa celo slovenskega? Priporniški izgovor g-ja je ne le široko po zahodnih narečjih, temveč tudi na Gorenjskem in Dolenjskem »zelo običajen« (Ramovš 1924: 233, sklicujoč se na Brocha (1911: 93—4), vendar mi ni jasno, zakaj ravno nanj, saj Broch prostega premenjavanja g ~~ y niti ozemeljsko niti glasovnorazvrstitveno ne določa). Po drugi strani je mehkonebni x v loku od Rezije prek Zilje in Roža (za del Podjune prim. Zdovc 1972: 138—42) do panonskih narečij ter v Beli krajini prešel v grlni h (deloma celo naprej v pridih in popoln izgin) med drugim v medsamoglas-niškem položaju (Ramovš 1924: 236—7), in v takem položaju zlasti v alegro-govoru njegovo ozvenevanje fonetično ne bi bilo nič presenetljivega. Seveda je za vse gornje protestantovske primere verjetnejše posnemanje nemške govorne in pisne prakse; celo ver|f|maafh bi lahko bil odsev že nemške skrčit-ve,2 prim smseen, srnan pri Striedter-Tempsovi (1963: 253); za hagar — hay ar prim, pri njej bav. oz. bav.-avstr. Haher oz. Haher (1958: 133 oz. 1963: 134). — V Ta celem novem testamentu (str. 520) je enkratnica (?) Arary. Ramovš si jo je razlagal — tako kakor coarar < zroeier — z »disimilacijo j — j v cas. obl. [..], obenem pa z asimilacijskim vplivom glasu r« (1924: 170): »*a(li)arja > *ajarja > ararja« (n. d.: 73). Ce ta razlaga ti rži in če Arary ni kar tiskovna pomota (prim. Aharij v Kreljevi Postilli 1567: 152v), potem postane tudi Sta-bejev špejar (gl. tu pod /peharji) prepričljivejši. — Prim, še pri Ramovšu (1924: 244) iz Kolomonovegu žegna bran use fergindrinshe 'Verhinderung'. — Rest, kljub vsemu najverjetneje Hahar, hahar.
* Obliko fershmaati navaja (kar zadeva -aa-, brez komentarja) Kopitar (1808: 54) med Trubarjevimi »Bliimchen aus dem Krainisch der Stadter«.
kofharja, R 1584 (3. st.), pomotnica. košarja. Geslo Registra 1578 »Korba. Koshniza, Koshara,« je prešlo v R 1584 kot Korba 1 — kofharja 3. Torej je -j- odveč, čeprav je Stabej (1976: 145; 1977: 65) nastavil košarja brez pripombe tako za R 1584 kot za oba Megiser-jeva slovarja. Megiser je namreč besedo prevzel s tiskovno pomoto vred (pri Putancu 1979: 175 to ni razvidno, ker pravi »1529 ima košara«) in jo, brez oznake, dvakrat postavil celo na prvo mesto ustrezničnega niza. To se je zgodilo takole: Bohorič ima takoj za geslom Korba 'Calathus; khorb' sopo-mensko podgeslo Verbes 'idem' (= verbas 'jerbas'; 1584: 56).3 Megiser je za Dikcionarij h geslu iz R 1584 dopisal Bohoričevi iztočnici, s tem mu je prišla korba hkrati na prvo in tretje mesto niza, zato je preprosto črtal krajno (tj. prvo) podvojenko in dobil kosharja, korba, verbes 'corbis; športa, cefta, čorba' (1592: pod Korb; Lagreidova je tu pravilno nastavila košara). Kakor sploh večkrat, je Megiser tudi tukaj izhajal iz Bohoričeve nemške ustreznice, latinsko pa spremenil po svoje. Iz nekega drugega vira je dobil manjšalnico kor-biza (1592: pod Korblin 'fifcellum; ceftello, sportello' in pod Maulkorb 'fifcella; mufaruolo', torej neke vrste nagobčnik4). Celotnemu nizu izpod Korb je nato pridodal enočlenski niz korbiza (izpod Korblin) in vse skupaj uvrstil v 1603 pod Quafillus 'ein geflochter Korb'.s Tudi tretja Megiserjeva košarja se vleče še iz R 1584: oerbes, korbiza, kofharia, krufhna korba (1603: pod Corbis 'ein Korb'). Vidi se, da so Megiserjeve novosti glede na Bohoriča in Dalmatina v teh geslih vezane izključno na korb- (izpeljanka korbiza in zveza krufhna korba), se pravi najbrž na tisto, kar je poznal iz ustnih virov, medtem ko besede košara morda ni poznal in zato tudi ne vedel, da je košarja narobe. Pleteršnik ima za košaro samo pomen 'runder Handkorb' — torej okrogla locanja — in skoraj samo vzhodne pokrajinske oznake: Murko, Miklošič, juž-novzhodna Štajerska,6 pri čemer je korba kot južnovzhodnoštajerska beseda opomenjena z 'der runde Kopfkorb' (pri Cafu: 'koš'), z navadnim 'der Korb' pa le, ko je pokrajinsko neoznačena. Koshara/kofharfjfa v Registrih ima očitno nespecializiran pomen 'košara sploh' in najbrž zastopa kajkavščino. — Rest.: kofhara, košara.
kunfkten, R 1584 (2. st.), pomotnica. kunskten, naivna preupodobljenka, menda ni izpričana: Stabej (1976: 145) je nastavil kunšten, češ da je »kunfkten .. Druckfehler statt richtig: kunfh-
3	Od Bohoriča je prišel verbes v oba Megiserjeva slovarja in tudi v celovško izdajo 1744. Toda tudi Evangelji inu listuvi imajo -es: prejšnje Korb (rod. mn.) je tam popravljeno v jerbefou (cit. po Riglerju 1968: 214). Tega -es menda ni nihče poskusil razložiti.
4	Če ima to pomenko iz ustnega vira, bi bila zanimiva za etnologe. A najbrž gre zgolj za slovaropisno prevajanje latinske iztočnice: fiscellae so bili pletarski izdelki, s katerimi so govedu preprečevali muljenje, npr. pri oranju (fiscellas habere |boves] oportet, ne lierbam sectentur, cum arabunt —- Katon, cit. po Oxf. Lat. Diet. III, 1971: 707).
5	Dozdevnica je tu zapisana s [■. ko'fharja-, dolgi s v Tezavrusu na mestu okroglega v Dikcionariju je zelo pogost.
6	Poleg tega ima še oznako Dol.-Cig., meni ne povsem jasno. (Navaja jo npr. tudi pri locanja.) Cigale (1860) ima pod Korb oz. Handkorb izraza košara oz. locanja brez oznake. Kakor Pleteršnik pojasnjuje »majhn|ol horizontaln|o] črtic|o] med dvema citatoma« (1894: XI), bi moralu oznaka pomeniti, »da se beseda, |na Dolenjskem] navadna, nahaja v [Cigaletovem] gradivu«.
ten*; Putanec besede ni obravnaval, ker je iz samoslovenskega, kranjsko-ko-roškega gesla; Megiser pomotnice ni povzel, pač pa jo je Liigreidova (1967: 183) prepisala brez ločevalnega znamenja za polglasnik. — Rest.: kunfhten, kunšten.
kvokarha, R 1584 (3. st.), pomotnica. kvokarha je v tretjem stolpcu Registra 1584 pod iztočnico Kokalniza in Stabej (1976: 146) in Putanec (1979: 176) sta jo prevzela brez pripombe, Stabej jo je tudi opomenil: »gallina glociens, Glucke« (= 'koklja'). Ta pomen je, sodeč po iztočnici, pravilen: prim, v Bibl. 1584 kakdr ena Kokalniza zhes lajza peruti refproftira, je greje inu leshe (cit. po Ramovšu 1918: 143 = 1971: 170; kokalniza je sicer rabil vsaj že Trubar v Svetega Pavla listih 22r — gl. Ramovš 1924: 143). Sumljiva je pri kvokarha le izražena oblikoglasna podoba. Koren je namreč očitno isti kakor v Kokalniza (oz. v kckati, koklja), in -arha vendar ni nikakršna pripona; drugostopenjska izpeljanka iz *kvokar(a) pa menda tudi ne bi bila možna, saj se zdi, da je pripona -h(a) zmeraj le tik ob korenu, in še to morda izključno za samoglasnikom, prim, duh, smeh, streha ipd.7 Za nastanek po naliki bi prišlo v poštev le malo zglednic, ena bi bila npr. m arha, prim, prekm. marha 'mrha = kljuse' pri Bezlaju (1982: 201), toda za tako naliko ni videti pravega razloga. Dokler se kvokarha ne potrdi v še kakem viru, in sicer neodvisnem od R 1584, bi kazalo sprejeti Ramovševo branje: ko v Konzonantizmu (1924: 143) na splošno določa slovenski področji s korensko dvojnico kvok- (vzhod) oz. kok- (zahod), daje za zgled, brez/slehernega komentarja, kvokazha iz R 1584. Druge uslovarjenke kot kvokarha s tem ni mogel misliti. — Pleteršnik tiskovne pomote kvokarha ni sprejel, ob kvokača koklja' pa navaja Janežiča (ima tudi Cigale I860) in za pomen 'neko ozvezdje' po Cafu vzhodno Štajersko. ARj te besede nima, in toliko bi v tretjem stolpcu R 1584 res lahko predstavljala štajerščino;8 Ramovš (n. m.)- pa jo označuje za kajkavsko, najbrž upravičeno.8 — Rest.: kvokazha, kvokača.
Maningolda, R 1578, morebilnica. manigod, manigodo, manigolda, manigoldo, maningolda. Pod iztočnico Rablin ima R 1578 oz. R 1584 v stolpcu 4 Maningolda oz. Maningolda. Tudi Megiser (1592: pod Hencker-, 1603: pod Carnifex) ima — z oznako ( r(oat). — manin-
7	Če je siromah res iz sirohman (Skok 1973: 243), je /i-jevska pripona tudi tu ob korenu. Ne za samoglasnikom, in sicer ravno za r-jem, je danes v slovenščini v mrha 'crkovina' (prim, mreti), pirh (prim. č. pyriti) in morda še kje. Po Bezlaju (1982: 201) je mrha »|v]erjetno ekspresivna tvorba, ki se je križala z mrha .žival, konj' < stvn. mar(i)ha .kobila'«, vrh tega bi /i-jevska pripona ob takem korenskem r morda lahko stala; pirh je verjetno redukcijski tip oarh, prim. izt. Pirihaftu v R 1584.
8	Seveda le določene govore. Videm (sevniško-krški govor), Oklukova Gora, Mo-stec (kozjansko-bizeljsko narečje) na primer imajo ko-: kočka. Za k\očka navaja Plet. Murka (od njega Cigale 1860: pod Briithenne). Miklošiča (prim, kooučka pri Novaku 1985), pa Belo krajino. Vprašanje je, katero besedišče predstavlja koozlika, ki je v R 1584 pod Kokalniza v »hrvaško-dalmatinsko-kraško-istrskem« stolpcu. Morda istrsko: ARj ima koočka iz Postile, Skok (1972: 253) za Istro 16. stol. kobcati, -če, -ca. V Dalmaciji — in med žumberškimi katoliki — se po Skoku govori kočka-, kocati -če pa tudi na Reki.
• Tezo, da tretji stolpec Registra 1584 zajema predvsem besedišče tedanjih kaj-kavskih, četrti pa hrvaških protestantskih besedil, postavljam v svoji magistrski nalogi (Gjurin 1987). V to smer je zastavil že Pulanec (1979: izrecneje 160—1).
golda, z -ng-. Putanec (1979: 177) si je to besedo iz R 1584 najbrž napačno prepisal, ker trdi, da se tam glasi manigolda in da je torej Megiser vzel ma-ningolda iz R 1578; na drugem mestu (n. d.: 171) pa napačno navaja, da ima Megiser (1592) manigolda. K tem pomotam pri prepisovanju je lahko zapeljalo dejstvo, da so v srbohrvaščini znane menda samo oblike brez drugega -n-. Stabej (1976: 148) je kljub temu nastavil maningolda, toda z opombo »eigtl. inanigod, manigodo-a 111 < ital. manigoldo«; podobno je k Tezavrusovemu maningolda pripisal: »pokvarjeno že v Reg. namesto manigod, nianigodo-a m, < ital. manigoldo« (Stabej 1977: 82). Ze Liigreidova je nastavila obliko z -ng- in -a (1967: 59) in s pripisom Megiserjeve italijanske ustreznice manigoldo opozorila na ustrezni etimon v jeziku posodniku (prim. n. d.: XIX). Nobeden od teh treh avtorjev ne razlaga, od kod naj bi bil tisti n pred g; pač pa Putanec pod maningolda pripominja, da ima ARj »samo manigod .. nijedna potvrda sa -golda«: ta pripomba se nanaša tako na -l- kot na -a, vendar jo je treba dopolniti s Skokovim (1972: 370) podatkom, ki izpričuje vsaj -1-: »manigoldo m (Cres)«. Je to oblika, ki bi morala stati v Registrih? Italijansko manigoldo je nastalo iz osebnega imena Managold / -negold, njegov nosilec se v 11. stol. omenja kot avtor spisa proti krivovercem in privrženec papeža Gregorja VII. (Skok, n. 111.). Torej bi -a in -ng- morala biti spremembi na slovanskih tleh: prva bi bila lahko nastala zaradi prilagajanja samostalnika z neobičajno imenovalniško končnico -o domačim samostalnikom moškega spola s samoglasniško končnico,10 druga npr. »|v)sled počasnega ali zakasnelega jezičkovega pridviga v .. odmiku nazalnega konzonanta« (Ramovš 1924: 103, navajajoč iz slovenskih narečij kup primerov drugotnega -nC- zaradi predhodnega istozložnega n: sn&iyk < sneg, nuygu < noga, jer/gQu < njegov, menlrjk < mejnik, nutjgret < vinograd, nouyxt < noht, najrjk < neki ipd.). Toda — dokler maningolda ne bo potrjeno s še kakim virom, mora ostati vprašanje odprto. Ker je beseda v R 1584 v četrtem stolpcu, bi bilo vir najprej iskati med hrvaškimi protestantskimi tiski.11 Za to govori tudi creško manigoldo in italijanski izvor.12 — Rest.: Manigoldo, manigoldo (?).
Moloan, R 1584 (3. st.), pomotnica. molvan. V geslu Malik je Boluan iz R 1578 prišel v tretji stolpec R 1584 po pomoti kot Molvan (Putanec 1979: 178 pod moloan-, Stabej 1976: 134 je bil nastavil bolvan in restavriral Bolvan). Megiser je v svoja slovarja prepisal
10	Sistemski pritisk na besedni ravni za uvrstitev v 2. moško sklanjatev bi bile lahko povzročale so- oz. blizupomenke kot boja iz it. boia 'rabelj' ali ubojica. Belo-stenec npr. ima kazalko Boja, pošiljajočo k Haliar, pod Hahar pa med drugim Boja, uboicza (toda manigod). Prim, še morebitno ljudomorica v R 1584, stolpec 3 (pod Vbi-jenik — tamkajšnje ljudomdrza je tako bral Putanec 1979: 177, z rezervo). Pritisk 1. moške sklanjatve je seveda močnejši, prim, pri Belostencu K/irunik, moracz, czoczun [=cocan?| (pod Hahar), Zoijavecz. muchitel (pod Tortor), Henker, ludomorecz, Za-razitel chlooeka, Zlochinecz (pod Carnifex).
11	Kljub temu da v R 1578 stoji Maningolda pred besedo Hahar, ki je v R 1584 uvrščena v stolpec 3; in da Fancev (1916: 159—62) iz del hrvaških protestantov spo-sojenke tnani(n)go(l)d(a/o) ne navaja, pač pa kar šest potrditev iz štirih knjig za hahar iif po eno iz še sedme knjige tudi za liaharija in haharstvo.
Za dalmatinsko ustreznico h Carnifex ima Megiser (1603) karvnik. Zanimivo, da »hrvaškega« maningolda ni »popravljal«, čeprav ima v italijanskem razpredelku t,udi manigoldo. Sicer pa ima npr. bolvan in napačni molvan (pod Idolum) celo v enem in istem hrvaškem nizu.
obe obliki, pravilno na prvem, nepravilno (molvan) na drugem mestu hrvaškega niza (Lagreid 1967 : 6, 64—5 s popravkom v boloan, a je vseeno nastavila molvan). Prim, bolvan 'malik' v beltinskem govoru (Novak 1985), tudi pri Vitezovicu (Skok 1971: 103) in Belostencu (1740: I 644, II 25); Plet. ima kot prekmursko poleg bolvan še balvan, kar je po Fancevu (1912: 23) rabil Vramec v Kroniki (1578) in Postili (1586). — Rest.: Bolvan, bolvan.
NehainouUo, R 1578 (Putančev posnetek), poškodovanka, Nohafnovito, R 1584 (3. st.), pomotnica. nehajnovito, nohasnovito. Nohafnovito, tiskovna pomota (Stabej 1976: 151; Pu-tanec 1979: 180), stoji skupaj z sauman v tretjem stolpcu R 1584 pod Nepridnu. Pravilno obliko Nehafnouito v R 1578 je Putanec (n. m.) videl kot nehajnovito in mislil, da je to napaka za »nehasnovito, što je ispravljeno |namreč j v s] u 1584«: fotoposnetek Registra 1578, s katerim se končuje Putančev članek, ima vršiček ja v Nehafnouito odrezan v višini temena sosednjih črk a in n, in ker pokončni /-ji v R 1578 ne segajo pod osnovno spodnjo črto vrstice (f), je poškodovani f na fotokopiji videti kakor i: Nehainouito. — Rest.: Nehafnouito (R 1578), Nehafnovito (R 1584), nehasnovito (oba).
Ozhat, R 1584 (1. st.), pomotnica. oeat, ochat, ohcajt, ohcet. Iztočnica Ozhat v R 1584 stoji med Ohranenik in Okrilje, kjer bi stalo Ohzat, kakor je res zapisano v R 1578. Pomota je zgolj v premestitvi /i-ja in z-ja (Stabej 1976: 154 ter pod pir in svadba), zato je Stabej neupravičeno nastavil ohcet po sodobnem stanju. Imata pa ohzet13 oba Megiserjeva slovarja. Ta -a- in -e- zaznamujeta pač glas a in e, ne morda polglasnika (prim, poznejše ohzet pri Pohlinu (cit. po Bezlaju 1982 : 244) ali gorenjsko oxcat/pfcat pri Ramovšu 1924: 240). Rekonstruirali Ozhat v »ocat (za: ohcajt)« ni potrebno.14 Oblika ohcat je dovolj tipična za Trubarja, prim, večkratno Ohzat(ni) v Matevžu (1555: I2V—Is1").15 Začuda oblik(e) z -a- ne navajajo npr. ne Ramovš (1924: 240, 250), ne Striedter-Tempsova (1963: 137), ne Bezlaj (1982: 244).18 — Rest.: Ohzat, ohcat.
Otozhaftvo, R 1584 (4. st.), morebitnica. otočastvo je nastavil Stabej (1976: 155), medtem ko je Putancu (1979: 182) to samo kazalka k otačastvo, vendar se o pristnosti oblike z -o- namesto -a- ne izjavlja. Otozhaftvo (pri Liigreidovi 1967: 178 in Stabeju 1976: 155 manjka ostrivec) stoji v R 1584 pod Erbfzhina-, od tod je besedo v tej obliki — le brez ostrivca in z malo začetnico — vzel Megiser pod Erbfchafft (1592) ter pod Heereditas in Patrimonium (1603), obakrat z oznako Cr(oat). Sumljiva je zato,
13	Ker v Bohoričevi slovnici te besede ni, jo je Megiser vzel iz drugih besedil ali (popravil) po ustnih podatkih oz. lastnem znanju.
14	Tako Putanec, ki ima tu vse zelo zavajajoče. Najprej ima geslo ocat 'kis', zgolj da pove, da ima to Megiser 1592 kot hrvaško. Nato pod pir pravi, da je v U 1584 >ocat (za: ohcajt)€\ pod soadba pa. da je v R 1584 ohcajt. (Putanec 1979: 181. 183, 192.)
15	Rigler (1968: 31) navaja še druga mesta in dela in primere, ko je Trubar -a-
v poznejših prevodih istih besedil popravljal v -aj-.
" Pri Riglerju (1968: 31) ni jasno, ali mu spada ohca(j)t že med mogoče »res različno govorjene primere« (tako ga razumem jaz) ali še med čiste primere Trubarje-
vega odpravljanja dvoglasniškega jf. Če slednje: mar naj bi potem bila Dalmatinova Ohzat v Peteroknjižju in v Bibl. 1584 (II 186v; 11 188v) pod Trubarjevim vplivom?
ker ima R 1578 Otazhaftuo in ker je otačastoo izpričano v delih hrvaških protestantov: od tam ga navaja Fancev, vendar samo pod iztočnico baščina (1916: 138), zato ga je Putanec (n. m.) spregledal in navedel otačastoo iz A. Dalmatina samo po ARj. Po ARj se v Istri govori otačastoo (> otaštoo < otač-stvo — oboje izpričano); prim, ostrivec v Otozhaftoo.11 Poleg tega je otočastoo tudi izpričano, ARj pravi, da so se primeri našli samo iz starih čakavskih govorov (navaja npr. neki dokument iz 1. 1500), v slovarjih pa samo pri Stu-liču: otočastvo mu je kazalka k otočestoo, ustreznice le-tega pa so 'patria, patrimonium, familia' — zadnja je po ARj odveč, srednja pa ustreza pomenu v Registru. (Mimogrede: po ARj je očanstoo v pomenu 'dediščina' ha-paks, in to celo tak, da se na isti strani istemu pravi očinstoo; prim, v R 1578 Ozhin ftuo, v R 1584 pa Ozhanftoo v tretjem in ozhinftoo v četrtem stolpcu pod Erbfzhina.) Za Megiserjevi povzeti morebitnici sta Stabej (1977: 121) in Lagreidova (1967: 86) nastavila otočastoo, Lagreidova s pripombo »Ak. Rj. verweist nur auf čak. Dial.«. — Rest.: Otazhaftvo, otačastoo (?).
poshmekzanje, R 1584 (3. st.), pomotnica. pozmekčanje, požmekčati, požmekcanje. Bezjaško poshmekzanje v R 1584 pod Reoa je tiskovna ali pisna pomota, prav bi bilo -zh- kakor v poshmekzhati pod Tlazhiti. Prim.: »Terh i breme teško ili žmehko nad menu jest« (Vramec v Postili, cit. po Jembrihu 1983: 352). Stabej je najprej (1976: 160) nastavil po dejanskem zapisu požmekcanje in požmekčati, pozneje (1977: 142) pa je Megiserjevo pofhmakzanie (1603: pod Cura) bral že pravilno. Megiser je tu spet enkrat nekam nekritično prepisoval: tlazhiti, ftiskati, poshmekzhati, otershiti, tishati (1592: pod Drucken), neoolja, reoa, poshmekzanje, shalost, skerb, britkust, teshkozhja (n. d.: pod Bekummernufi). Prim. Tlazhiti 1 — poshmekzhati, oterfhiti 3 (R 1584); Tlazhim 'premo; drucke'; Tifhim 'premo; driicke' (Bohorič 1584: 151, 150); Reoa 1 — kumer 2 — tefhkozha, poshmekzanje 3 — Neoolja 4; Britkoft 1 — Tefhkozhja 4 (R 1584); Shaloft 'moeror; traurigkeit'; Skerb 'cura, Sorge' (Bohorič 1584: 58—9). Lagreidova (1967: 101) je sicer -z- razvozlala v -č-, vendar je nastavila požmekčati, pozmekčanje, češ da sta to izhodiščni obliki, ker da gre za metatezo iz zmečkati in asimilacijo z — č > ž — č kakor pri žmačikano (Ramovš 1924: 305). Gornji navedek iz Vramčeve Postile dokazuje, da je treba izhajati iz žmehek (po Plet./Cafu to iz žmetek 'težak', po Skoku (1973: 678) tvorjeno kakor mehek, koren isti kot v ožeti ožmem). Prim, pri Pleteršniku žmeča(va) 'težava; breme' in požme-č(ao)ati 'o(b)teževati' ter k temu v R 1584 bezjaško poshmekzhati = oterfhiti 'Tlazhiti' in Rabot, Breme, Terh 'Butora' (pa še Tlaka 1 — Robata 2). Novak (1985) ima poleg žmijkati -čen 'ožemati' in žmeten 'težek', žmetnej 'težje' tudi žmeče 'težje', žmečaoa 'teža(va)'; Belostenec pa še bliže Registrovima oblikama Smehkchanje 'Gravidatio, gravamen', Smehkchina z vodilko k Te fina ( = te-žina), Smehkchim, Smehkek z vodilko k Tefek — da je Sm- tu ž m-, dokazujejo Smahno z vodilko k Techno, Smerim 'claufos oculus teneo', Smuly ipd. v nasprotju z npr. Zmaij, Zmerjam in tako rekoč najmanjšim nasprotkom Zmecha-nye 'Gravedo, ponderofitas' z vodilko k Smehkchanye. Putanec (1979: 185) je
17 Prim, v Cigaletovem slovarju očastoo 'das vaterliche Vermbgen' (pod Vaterlich) z oznako Karst; od tod vzel Pleteršnik ('das vaterliche Erbe') in dodal še druge vire, med drugim dolenjsko očastoo prevzeti 'nach dem Vater den Grund iibernehmen'.
tako Megiserjeve kot Registrove oblike brez komentarja zapisal kot požmek-čanje, požmekčati,'požmekčati. — Rest.: poshmekhzanjc, požmekčanje.
razdelniv. Gl. Vrasdelniu.
sasoor, R 1584 (3. st.), pomotnica. zazvor. Tako je Stabej (1976: 178) bral drugonavedeno ustreznico bezjaškega niza sapor, sasoor, safoo (R 1584 pod Rigel). Strinjam se s Putancem (1979: 200), da je sasoor pomota za savor.'8 kajti R 1578 ima »Rigel. Sauor, Sapor.t; poleg tega oblike zazoor ni mogoče razložiti, s soora (tj. da bi bilo morda brati zasvor) tudi ni mogoča prava povezava, z napako za zatoor pa nima smisla razlagati, če imamo v R 1578 Sauor in je zaoor 'zasunek, zapah' izpričan za hrvaščino, l ega pomena slovensko zaoor nima (Plet.), geslo Rigel pa se gotovo nanaša — med drugim — na Eksodus 26:26-29 oz. na tamkajšnje zapahe iz lesa fitim (kakor ga poimenuje ena od iztočnic v R 1584). — Rest.: saoor, zavor.
firnpor, R 1584 (3. st.), pomotnica. simpor. V R 1584 shveplo 1 — fimpor 3, v R 1578 pravilno »Shueplu. Sumpor.« Ze Stabej (1976: 169) je opozoril, da bi bilo brez tiskovne pomote prav -um-. Putanec (1979: 189, 192) je pomoto -i- spregledal in zato postavil klicaj k Me-giserjevemu Cr: fimpor (1592: pod Schrvebel). Liigreidova (1967) pošilja od 0simpor k sumpor, vendar ji krožeč pomeni zgolj od današnje drugačno obliko (gl. pri njej str. XVII—XVIII), zato je z njim opremljen npr. tudi »entwick-lungsgeschichtlich richtig[e..] kej« (= kje), ne pa »Druckfehler« molvan. Megiser je dozdevnico Croat, fimpor prepisal tudi v Tezavrus pod Sulphur — Rest.: fumpor, sumpor.
fhpeharji, R 1584 (1. st.), morebitnica. špehar, špejar. Iztočnico fhpeharji v R 1584 je Putanec (1979: 189 pod shuode) bral kar špehar ji, Stabej (1976: 170, 173) pa špejar ji oz. fhpearji, češ da špehar pomeni 'trgovec s slanino*. Leto pozneje je Stabej, ob novem gradivu z -g-, spremenil mnenje20 in Tezavrusove fhpehar, fhpehati in spegar poena-čil v špegar, špegati s pripisom, da so oblike s -h- »verjetno po češkem: špe-hef, špehovati« (1977: 192; pomotoma je tu navedel, da je špegar že v Dikcio-nariju21). Češke oblike82 nimajo tu nič opraviti kot zglednice, v njih se zgolj
18 Putanec ima pravzaprav tako: pod zapor pravi, da je sinonimna soustreznicu v R 1584 z asoor; pod z asoor samo pošilja k zapor in z asoo, pod zasoo pa samo pošilja k zapor in zasoor. Šele pod zaoor, ki ga ima nastavljenega za Pentatevhov Sauor in kamor ne pošilja nobena kazalka, ima omenjeno pripombo. — Zasvor je napačna preupodobljenka pomotnice, pravilna je zazvor.
Ob dejstvu, da je [\u\mpor v stolpcu 3, je zanimivo, da ima Plet. sumpor označen samo s kajk.-Valj. (Itad) \ toda sumper (da te sumper ozame\) ima iz Pajkovili Črtic (1884). Po drugi strani je ravno žveplo izpričano tudi med kujkavci (in žumber-škimi katoliki); kajkavci poznajo tudi žoepel/žoepal moškega spola, brez naslonitve na z lato, srebro (Skok 1973: 690).
40 Ne da bi bil svojčas za to spremembo vedel, sem zoper domnevnico špejarji pisal na podlagi zapisa Shpegarji v besedilu Biblije 1584 in iztočnice Oflipegali v samem R 1584 (Gjurin 1984: 200; 1986 [napisano 1984]: 465).
21 Zamenjal je z Registrom. V Dike, je le slipehati pod Spelien 'explorare'. La-greidova ima pri kazalki Upehati krožeč (gl. tu pod fimpor).
odraža »isti« nemški h oz. y kakor v Registrovem fh.peh.arji: n. Spaher < srvn. spehsere < stvn. spehari 'ogleduh, špijon'. Dalje gl. tu pod hagar, tudi o možnosti, da bi bil pisni h podprt s slovenskim y: za ta vidik je zanimivo, da ima Megiser v Tezavrusu mirno fhpehati in fhpegati drugo ob drugem (pod Exploro, torej je dvojnico z -g- dodal tisti s -h- iz Dikcionarija z lat. ustr. explorare), da shpehati v Dick, ni prepisan iz Registrov in da ima v Tezavrusu spegar pod Explorator oznako Carniol., fhpehar pod Speculator pa ne, čeravno je morda ravno slednji vzet iz R 1584. Nujno seveda ni, da bi bil vzet od tam, saj Megiser bezjaške ustreznice shuode ni sprejel in poleg tega je v R 1584 množinska oblika fhpehar ji, pa tudi gesla Ofhpegati 1 — s'hodyti 3 ni sprejel ne v Dikcionarij ne v Tezavrus. Da pa je ob sestavljanju Tezavrusa še enkrat pregledal R 1584, se zdi verjetno zaradi takih popravkov v Tezavrusu, kot je zavrg Dikcionarijeve oblike lintoorn in njena nadomestitev z Registrovo obliko lintoor. Slednji je dodal oznako Carniol., prav zato se mi zdi možno, da bi bil fhpehar vzet iz Registra.23 — Rest.: fhpegarji, špegarji.
Treshklia, R 1578, pomotnica. trešklja, trešlika. Treshklia v R 1578 pod Mersliza je tiskarski škrat: -kli-namesto -lik-. V R 1584 pod Mersliza je v stolpcu 3 popravljeno v Trefhlika. Megiser je to prepisal v Dikcionarij kot treshlika (in sicer pod Kaltroehe in Fi-eher brez oznake, pod Feber pa z oznako Cr.) ter od tod v Tezavrus kot trefhlika (pod Febris, brez oznake). I.iigreidova (1967: 143) stanje v Dikcionariju prikazuje tako, kot da je treshlika redno označena za hrvaško. Toda niz mersliza, hudobniza, treshlika 'Kaltwehe' je sploh brez oznak, v nizu »Cr: febra, sim-niza. mersliza, hudobniza, treshlika« (pod Fieber) pa pika namesto vejice označuje konec hrvaškega in začetek slovenskega podniza, prim. »mirsliza. Cr: febra, treshlika« (pod Feber). Na ta razloček med piko in vejico se doslej menda ni gledalo. Febra je v R 1584 v stolpcu 4, simniza pa kakor Trefhlika v 3. Da pa je Trefhlika tudi slovensko, je Megiser videl pri Bohoričevem geslu Trefhlika, ke, mersliza, ze 'Febris; Fieber' (1584: 59); prim v Bibl. 1584 obrobni opombi *Merslizo *Trefhliko oz. *merslizo *trefhliko (III 19v oz. 32v). V Tezavrusu je ostala oznaka hrvaškosti samo besedama fimniza in febra, pri čemer je slednja v istem geslu hkrati tudi v slovenskem razpredelku; če že kaj, bi bilo ravno narobe prav, kajti zimnica je v tem pomenu tudi prek-mursko-haloška (Plet.), febra pa menda samo hrvaškoobmorska: Skok (1971: 508; 1973: 384) navaja poleg fibra (15. stol., Marulič in drugi pisatelji čakavci) in febar (Božava, Molat) tudi febra (16. stol., Dubrovnik, Cavtat, Rab: skopija-la mu je febra španjola). V R 1584 je Febra vzeta od hrvaških protestantskih pisateljev: v delih A. Dalmatina in S. Istrijana je dobro izpričana ob sopomenki ognenica (Fancev 1916: 152, 159).
22	Stabej je najbrž mislil na češke nize v Tezavrusu: sfpehomati, myzmidati (pod Exploro, kjer je slov. flipehati. fhpegati drugo ob drugem), 'ffpehyt (pod Explorator, kjer je kranjsko spegar). fspehomati. myzmidatti (pod Speculor. kjer je slov. fhpehati) in fspehyr (pod Speculator, kjer je slov. fhpehar). Toda zakaj bi bila vplivala češčina, ne pa z aufifpehen ipd. nemščina, oziroma zakaj ni v drugo smer vplivala poljščina s fzpieguie, spiegierz? Kot rečeno, ima Megiser shpehati že v Dike., kjer ni mogoče predpostavljati vpliva češke pisave (govorno je bil češki h itak y).
23	K Stabejevi prvotni podmeni, dii je fhpeharji brati špejarji, je treba dodati še zapis prijfha (= prijiša < prgišča) v Bibl. 1584 (11 65r), ki ga navaja Ramovš (1924: 245) za ponazorilo prehoda g >■ ; pred naglašenim i zunaj gorenjsko-koroškega pasu.
Stabej (1971: 190; 1976: 172, 127; 1977: 203) in Liigreidova (1967: 143) sta za slovarje od 1584 dalje nastavila trešljika, pač po Pleteršniku (njegove oznake so Meg.-Mik., Mur., Cig., Jan., Dalm., jvzhSt., Bole, Podkrnci-Erj. {Torb.), zadnji dve sta kot edini ob trqsljikav: očitno gre za eno od tistih besed Registra, ki so izpričane na slovenskem vzhodu ali v kajkavščini in hkrati na slovenskem skrajnem zahodu). Zapis Treshklia v R 1578 je edini obravnaval, in v bistvu tudi razvozlal, Putanec (1979: 195). Vendar mu je trešljika le kazalka k trešlika, pri le-tej pa piše: »AR ima samo trešljika (potvrde iz Ma-žuraničevih Priloga u značenju ,groznica')«. Če je s tem implicirano, da je v Registrovi obliki treba videti srednji l, je treba reči, da take implikacije zapisa v Registrih sama po sebi ne upravičujeta. V R 1578 je mehki l zaznamovan, če nisem česa spregledal, samo v ustreznici Semliak (pod Lanzhman); da bi v Halline (poti Guant) dvojni l zaznamoval mehkega, je malo verjetno, saj ga imamo v Felleki (pod Vamp) za srednji l (razlago te besede — njeno etimologijo je uganil že Stabej 1976: 138 — gl. pri Putancu 1979: 169—70). V R 1584 je T za soglasnikom in hkrati pred samoglasnikom pisan, kakor je značilno za Bohoriča, pa v glavnem tudi Dalmatina v tej poznejši dobi, se pravi s črko /. Med iztočnicami: Grishlaj, Kluzhar, Obluba, Oblubiti, Rablin (če se ni tu govoril srednji l), fhtorkla, Vgrishlaj, Zartlio, Zheuli oli zhreuli; edina izjema je Rodi semlja. V drugem stolpcu je edini primer oblubiT, v sposojenkah kot fhprekla/tu (pod Pirihaftu) pač ni bil /' (priin. starejše nemško spreekeligi sprickelig za današnje sprenkelig). V tretjem stolpcu: marlivo, ftrafhliv, na-oidlio, frablio, pogublen, zhapla, morda tudi zher(o)len(u), in celo Semliak iz R 1578 je popravljen v Semlak; v primerih kot kliet (pod Kelder) je i del odraza za jat; edina izjema spet Semlja, plodi semlja, s semljo, semlia. V četrtem stolpcu ni primerov za CIV, če odštejemo »izjemo« zemlia. Tudi pri Bohoriču «/' ni zapisan .. dosledno ne v soglasniškem sklopu CT (razen pri Semlj-)t — ta Toporišičeva (1986 : 291) ugotovitev ne velja le za njegov son-dažni vzorec, marveč za cele Zimske urice (kakih 60 primerov, med njimi vsaj trikrat semla, Semla -le,2* od femle in še Semla kot ime črke s, toda praviloma Semlja — vsaj 10 primerov ob celotni frekvenci te besede — po Stabeju 1971: 197 — 19). Ker sta v Registrih /' in / v položaju C—V pisno nevtralizirana in zaradi Ij v zemlja, kaže take besede v sodobnem zapisu nastavljati z lj, če za to govorijo drugi razlogi (v našem primeru jotacija: tresem
—	trešljika; trešlika bi bila drugotna oblika, nastala po otrditvi mehkega l).
—	Rest.: Treshlika, trešljika.
Triannufhi, R 1584 (3. st.), pomotnica. trijanuš je Stabej (1976: 172) neprevidno sprejel iz bezjaškega stolpca, (pod Tirani), čeprav je besedo izvajal iz tyrannus. Pravilno je Putančevo (1979: 194) razbranje tiranuši, češ da »piše greškom: trianuši«. Pri tisku slu se samo zamenjala i in r, -nn- pa je hotena podvojitev po zgledu na lat. tyrannus, prim, v R. 1578 iztočnico Tiranni, v Bibl. 1584 obrobni glosi Tyranni — SUniki (I 4V in II 142r) in v Sirahovi knjigi »gesli« Tyranni in Silniki, Ifzhi Tiranni (Dalmatin 1575: 239, 240). Obliko na -uš je rabil Vramec, in sicer ne samo v
24 Pri tem zapisu ni jasno, ali krativca res zaznamujeta naglušno mesto (in ali je tedaj -le narobe za -le) ali pa morda vendarle (samo) inehkost /-ja, podobno, kakor morda (gl. Rigler 1968: 146—7) ostrivec v Dalmatinovih primerih kot Šele, Pule.
Postili, kakor Fanceva citira Putanec (1979: 194), marveč že v Kroniki (Fan-cev 1912: 33). Zanimivo je, da tudi Breznik (1926: 166) Gutsmanovega trianush kot enega od izrazov, ki jih je Gutsman »vzel iz Dalmatin, registra«, ni označil za pomotno obliko (sam je pomotoma navedel iz R 1584 Trianufhi z enim n: beseda je v Registru ravno med re-jema deljena). Megiser dozdevnice ni sprejel. — Rest.: Tirannufhi, tiranuši.
Vdjnjati, R 1584 (1. st.), poškodovanka in pomotnica.
vajnjati, vanati. Stabej (1976: 174) je iztočnico Vdjnjati v R 1584 bral Vaj-njati ter zanjo nastavil vanati in tej konjekturi iskal izvor (»< wahnen?«) in celo določil pomen, 'varati' (»fallere, decipere, in errorem inducere, tauschen, betriigen«). Skladno s tem je isti pomen pripisal ustreznici o'zenyti v tretjem stolpcu (Stabej 1976: 173). Kot sem že pisal (Gjurin 1984: 193), sta ga zapeljala j v nepričakovanem medsoglasniškem položaju in poškodovanost d-ja.: repek nad trebuščkom ima čisto tanek, tako da je bilo repek mogoče zamenjati za ostrivec, trebušček pa za a. Toda v R 1578 jasno piše Vdinati, pa tudi Lagreidova (1967: 193) je ponatisnila Vdjn- (pozneje je vdinjati nastavil tudi Putanec 1979; 197). In že davno prej je morda Megiser (1592: pod Verdingen 'locare; affitare, dar per certo prezzo') prepisal Registrov zapis kot vdinjati
—	če ni vzel te besede iz kakega neslovarskega vira: ustreznice v'zenyti on namreč nima, pač pa od nekod vazhnish dati, kar Lagreidova (1967: 12) in Stabej (1977: 18) razlagata kot v činž dati. (Prim, pri Belostencu pod Loco zgled sedes [uas alicui locare s stransko razlago iz chins hifu dati in pod Foenero ustreznico Na chins, na ufuru .. na hafzen, na dobitek dajem.) V Teza vrusu ima Megiser niz ftauiti, vazhnifh dati, vdiniat pod Loco 'Setzen, Ord-nen'. Do tega je prišlo s križanjem dveh gesel iz Dikcionarija: omenjenega Verdingen in pa Setzen 'ponere, locare', kjer je imel slovenski niz ftaviti, po-ftaviti (s hrvaškim podnizom klafti); stična točka obeh gesel je bila latinska, večpomenska ustreznica locare. To križanje je — poleg prepisanega vazhnifh
—	eden od primerov, ki dajejo misliti, da Megiserjevo znanje slovenščine ni bilo zmeraj zanesljivo. Tezavrus ima vdinati (skupaj z na pufsode vfeti) tudi pod Conduco 'dingen, bestehen [= bestellen]' in vdinan pod Conductus 'gedin-get, beftellt'. — Morebitni zapis Vajnjati v R 1584 bi bil moral biti Stabeju sumljiv že zato, ker bi bil stal kar za osem gesel preveč naprej (med Vbill in Veden), medtem ko je Vdjnjati na pravem abecednem mestu. Poleg tega bi bil domnevni pomen 'zum Besten haben, tauschen, betriigen' za ustr. v'zenyti (Stabej 1976: 173) dovolj nenavaden, medtem ko je še pri Belostencu (njegov slovar je bil Stabeju že dosegljiv v faksimilirani izdaji) najti pomene, ki se ujemajo z udinjati 'najeti' in hkrati pojasnjujejo današnje sbh. ucijeniti 'izsiliti; razpisati nagrado na čigavo glavo (= oceniti njeno vrednost)': Ucze-nyam 'Convenio de pretio, pretium pono, conduco in lervum, coqvum &c. conduco prelio, appretio', Uczenyen 'Appretiatus, pretio conductus, conductus in famulum &c.\ Uczenenye 'Conventio de pretio, conductio, pretii peractio, pactio, appretiatio'. Stabej tudi pri izpisu Tezavrusa (1977: 206) ni navedel, da bi bilo udinjati še kje drugje kakor v Dikcionariju in na robu Biblije 1584: Nefi li s'mano *naredil *vdinjal sa en denar? (III 12v, cit. po Stabeju 1976: 127). Očitno gre za Matejev evangelij 20:13, kjer imamo v jubilejnem prevodu Ali se nisi pogodil z menoj za en denar? (Rozman 1984: 75), v Trubarjevem
Tem evangelju svetiga Matevža pa Nei li fi [meno naredil fa eden Defetag? (1555: H5r). Tukajšnja grška ustreznica je symphoneo 'pogoditi se (»ubrati se s kom«)'. Vdinati v R 1578 pa se seveda nanaša na neko mesto iz Petero-knjižja, bržkone na ie tuiftu sa fuoie Denarie vdinal (68r) = Bibl. 1584 je on tuiftu sa fooje denarje vdinjal (I 49r) = Luter vmb sein gelt gedingt hat; hebrejski izvirnik ima tu sakar 'plačilo (po pogodbi)', kar sicer Luter in za njim Dalmatin prevajata praviloma z drugimi besedami (isto velja za liebr. sakiyr 'dninar' in osnovno sakar/cakar 'najeti'). — Rest.: Vdjnjati, za po-motnico Vdinjati, udinjati.
Vrasdelniu, R 1578, pomotnica. vrazdelniv, razdelniv, razdjelniv. V R 1578 sledi iztočnici Deleshan ustreznič-ni »niz« Delniky, Vrasdelniu. Putanec (1979: 188, 189) ga je razumel dvobesed-no oz. dvoustreznično ter nastavil pridevnik razdelniv oz. vrazdelniv, in to tako, kakor da bi bila v R 1578 celo oba (poleg tega ima k prvemu še kazalko razdjelniv). V resnici gre za eno samo, toda tribesedno ustreznico. Putanec ni bil pozoren na to, da ima R 1584 na ustreznem mestu Delniki vrasdelenju djel-nizi (z manjkajočo vejico pred na novo dodano ustreznico djelnizi), in se je dal premotiti 1) odvečni vejici med Delniky in Vrasdelniu, 2) veliki »začetnici« (predlogu) V-, 3) izpadu e-ja med -l- in -n- pri tisku, 4) vrstno-členskemu premiku med trobesedno samostalniško ustreznico in enobesedno pridevniško (Deleshan) iztočnico (R 1584 ima tu Deleshni). Megiserjeyo refdilenie (samo 1603: pod Diftributio) najbrž ni iz slovarjev oz. Registra, kajti delniki pri njem manjkajo, deležen pa ima v oblikoglasnih podobah in/ali zvezah, ki jih v Registrih ni: dilefhen (dvakrat; tudi že v Dikcionariju z -i-, ki kaže na Bohoričevo geslo Dileshni, v Dike, je tudi še ostrivec), deilefhniga deilaty (-ei-tudi v Dike.), delefhniga sturiti. — Rest.: (Delniky) Vrasdejeniu, (delniki) v razdeljenju.
Zanthyz, R 1578, zastrta beseda, cantic. V R 1578 »Meshnar. Suonar, Zanthyz.« V R 1584 Meshnar 1 — svondr 3 — Zantyz 4. Liigreidova (1967: 9) je Megiserjev s Cr označeni zantyz (1592: pod Mefiner) brala cantic, spraševaje se: »vielleicht aus lat. cantor?«. V isto smer je tipal Stabej (1976: 135): »cantic ... ? < cantus, Klang, cantor, Sanger«. Ko bi bil Stabej obdelal tudi R 1578, bi bil mogoče opazil, da je tam črka z za glas s v besedi Zuadba (pod Ohzat); potemtakem je lahko tudi zan- za glasovno san-. In res ima Skok (1973: 201): »santiz m (1380, Modruš, 1423: pred popom Ricem, santizom baškim; Omišalj, Vrbnik) ,svečenik koji upravlja gospodarstvom koje crkve'. Prezime Santizič (Klis, 1506). Od sttul. santese, srlat. sanetensis < sanetus ,svet'.« Pravilno je Zantyz bral seveda Putanec (1979: 189), saj je za tisk priredil Skokov slovar (vendar se nanj ne sklicuje). Pomota pa je, da Putanec h geslu santiz dostavlja »cf. Lagreid s. v. zvonar«, ker Liigreidova o zantyz govori samo pod cantic. — Končni -z v Zant(h)yz ima, kakor začetni Z-, črkovno vrednost s (prim, zgoraj santese), zastopa pa najbrž (globinski) fonem z. Megiser ima tudi v Tezavrusu (pod AEditimus) Croat, fvonar, zantyz. Stabej (1977) je hrvaški razpredelek v tem geslu v celoti spregledal in zato navaja samo Carniol. meshnar. — Rest.: Zanthyz, santiz.
zasvor, zazvor. Gl. sasvor.
Navedenke
ARj = Rječnik hrvatskoga ili srpskoga jezika. Zagreb.
Belostenec, Ivan, 1740: Gazophylacium ... Zagreb. (Faksim. izd. 1973, Zagreb.)
Bezlaj, France, 1976: Etimološki slovar slovenskega jezika I, A—J. Ljubljana.
----, 1982: Etimološki slovar slovenskega jezika II, K—O. Ljubljana.
Bibl. 1584 = Dalmatin 1584.
Bohorič, Adam, 1584: Arcticae horulae... Wittenberg.
Breznik, Anton, 1926: Slovenski slovarji. V: Razprave Znanstvenega društva za humanistične vede III (Ljubljana), str. 110—174.
Broch, Olaf, 1911: Slavische phonetik. Heidelberg.
Cigale, Matej, I860: Deutsch-slovenisches Worterbuch. Ljubljana
Dalmatin, Jurij, 1575: Jesvs Sirah. Ljubljana.
----, 1578: Biblie ... pervi deil. Ljubljana.
----, 1584: Biblia, tv ie, vse svetv pismv ... Slovenski, tolmazhena ... Wittenberg.
Fancev, Franjo, 1912: Beitriige zur historischen serbokroatischen Dialektologie {III). V: Archiv fiir slavische Philologie XXXIII (Berlin), str. 20—51.
----, 1916: Jezik hrvatskih protestantskih pisaca 16. vijeka. V: Rad Jugoslaven-
ske akademije znanosti i umjetnosti, knj. 212 (Zagreb), str. 147—225, knj. 214 (Zagreb), str. 1—112. (Tu citiram po separatnem štetju strani: 1—79, 80—191.)
Gjurin, Velemir, 1984: Register 1584 kot slovaropisni dosežek. V: Slavistična revija XXXII/3 (Ljubljana/Maribor), str. 183—208.
----, 1985: Priponsko obrazilo -aš v slovenščini. V: Slavistična revija XXXI1I/2
(Ljubljana/Maribor), str. 195—222.
----, 1986: Pisna podoba besed v prvih dveh Trubarjevih knjigah, ki so danes
žive le v nekonvencionalni slovenščini. V: 16. stoletje v slovenskem jeziku, književnosti in kulturi (= Obdobja VI) (Ljubljana), str. 447—472.
----, 1987: Slovensko slovarstvo do prvega knjižnega slovarja. (Magistrska naloga.)
Ljubljana xiii + 499 str. (Vezani tipkopis.)
Grad, Anton, Ružena Škerlj in Nada Vitorovič, 1978: Veliki angleško-slovenski slovar. Ljubljana.
Jembrih, Alojz, 1983: Prva knjiga tiskana u Varaždinu na hrvatskom jeziku kajkav-ske osnovice (1586). V: Varaždinski zbornik 1181—1981 (Varaždin), str. 349—357.
Kopitar, Jernej, 1808: Grammatik der Slavischen Sprache in Krain, Karnten und Steyermark. Ljubljana.
Kreu, Sebastijan, 1567: Postilla slovenska. Regensburg.
LAgreid, Annelies, 1967: Hieronvmus Megiser: Slovenisch-Deutsch-Lateinisches Worterbuch, Neugestaltung und Faksimile der ersten Ausgabe aus dem Jahre 1592. Wiesbaden.
Luther, Martin, 1545: Biblia, Das ist die gantze Heilige Schrift, Deudsch auffs new zugericht. Wittenberg. (Repr. 1974. Miinchen.)
Megiser, Hieronim, 1592: Dictionarivm qvatvor lingvarum. Gradec.
----. 1603: Thesaurus Polyglottus ... Frankfurt ob Majni.
Novak. Franc, 1985: Slovar beltinskega prekmurskega govora. (Dopolnil in uredil Vilko Novak.) Murska Sobota.
Oxford Latin Dictionary, 1971. Fascicle III: Demiurgus-Gorgoneus. Oxford.
PleterSnik, Maks, 1894—95: (ur.) Slovensko-nemški slovar. Ljubljana.
Putanec, Valentin, 1979: Mali diferencijalni hrvatsko-slovenski rječnici iz 1578, 1584. i 1592. V: Rad (ugoslavenske akademije znanosti i umjetnosti, knj. 376 (Razred za filologiju, knj. XIX) (Zagreb), str. 159-215.
R 1578 = Register 1578 (v Dalmatin 1578: 180v—18lv).
R 1584 = Register 1584 (v Dalmatin 1584: Cc 3v—Dd iijv).
Ramovš, Fran, 1918: Delo revizije za Dalmatinovo Biblijo. V: Časopis za slovenski jezik, književnost in zgodovino I (Ljubljana), str. 113—147.
----, 1924: Historična gramatika slovenskega jezika II: Konzonantizem. Ljubljana.
----, 1971: Zbrano delo 1. Ljubljana.
Rigler, Jakob, 1968: Začetki slovenskega knjižnega jezika. Ljubljana.
Rječnik hrvatskoga ili srpskoga jezika, 1880—1976. I—XXIII. Zagreb.
Rozman, France, 1984: (prev.) Matejev evangelij. V: Sveto pismo nove zaveze: Jubilejni prevod ob štiristoletnici Dalmatinove Biblije. Ljubljana.
Simeon, Rikard, 1969: Enciklopedijski rječnik lingvističkih naziva (1: A—O, II: P—Z). Zagreb
Skok. Petar, 1971: Etimologijski rječnik hrvatskoga ili srpskoga jezika I (A—J). Zagreb.
----, 1972: Etimologijski... II (K-poni1). Zagreb.
----, 1973: Etimologijski... III (poni2—Z). Zagreb.
Stabej, Jože, 1971: Slowenisch-lateinisches-deutsches (zum Teil) Worterbuch der Gram-matik von Adam Bohorič. V: Geschichte, Kultur und Geisteswelt der Slowenen IV/2: Adam Bohorič: Arcticae horulae... — Untersuchungen (Miinchen), str. 144—206.
----, 1976: Worterverzeichnis der Sprachbeinerkungen und des Registers in der
Biblia Dalmatins 1584. V: Geschichte, Kultur und Geisteswelt der Slowenen III/2: Jurij Dalmatin: Biblia 1584 — Abhandlungen (Miinchen), str. 101—181.
----, 1977: Hieronvmus Megiser: Thesaurus Polyglottus — Iz njega je slovensko
besedje z latinskimi in nemškimi pomeni za slovensko-latinsko-nemški slovar izpisal in uredil Jože Stabej. Ljubljana.
Striedter-temps, Hildegard, 1958: Deutsche Lehnworter im Serbokroatischen. Berlin.
----, 1963: Deutsche Lehnworter im Slovenischen, Wiesbaden.
Toporišič, Jože, 1986: Bohoričica 16. stoletja. V: 16. stoletje v slovenskem jeziku, književnosti in kulturi (= Obdobja VI) (Ljubljana), str. 271—305.
Trubar, Primož, 1550: Catechismus ... Tiibingen.
----, 1555: Ta evangeli svetiga Matevsha. Tiibingen.
Zdovc, Paul, 1972: Die Mundart des siidostlichen Jauntales in Karnten — Lautlehre und Akzent der Mundart der »Poljanci« (= Schriften der Balkankommission, Lin-guistische Abteilung XX). Dunaj.
SUMMARY
Ghost words, at least until they happen to become established (as, e. g., did zenith, which is said to have originated from Arabic samt due to a scribal error), may be defined as words whose actual image (say, the graphic form sanit) is different from their genuine, ought-to-be image (samt). In contrast to deliberate neologisms, ghost words are produced accidentally, either by such extraneous, objective, factors as a slip of the tongue (in which case the speaker knows the genuine image but fails to produce it) or out of some ignorance, such as a misconception of meaning (when one uses a learned word in a wrong sense, or unsuspectingly repeats it in a wrong sense after somebody else). Obviously, a word can be "ghost" on any (number of) level(s): that of expression (orthography or pronunciation), meaning, "belonging" (if a word is ascribed to a language to which it does not belong) etc. The following typology of ghost words applies primarilv to the level of written expression (graphic image); hopefully it is, mutatis mutandis, applicable also to ghostwords on other levels.
A ghost word in its first occurrence may be termed an inceptive ghost word; it may remain a hapax legomenon or it may "beget" other ghost words (of the primary or the secondary series, see below). Preeminent inceptive ghost words are lapse words (such as misprints and mispronunciations) and impaired words (whose physical appearance is damaged due to poor impression, a jagged piece of type, tears in the paper, blots on the surface, palimpsestic invisibility, the missing of a portion of the tablet, and the like). A damaged word may be limited to one copy or some copies of a text (e. g. to one of the printed editions), while the other copies preserve that word undamaged; in such cases it is easy to restore the genuine form. When it is impossible to procure such material evidence, the restored word (believed to be the ought-to-be word underlying the ghost word) remains a more or less convincing conjecture; such conjectured words may, in turn, prove to be ghost words themselves. Metadictionaries (i. e. dictionaries of dictionaries, such as modern inverted dictionaries of old plurilingual dictionaries) often abound with mistaken conjectures; Or they transform a genuine old word into a ghost word by inadequate transcription in order to provide headwords in a modern, but often inaccurate orthographic — and consequently (mor)phonological — form. Metadictionary ghost words of this type comprise the secondary series of ghost words. The primary series consists of the inceptive ghost word and the iterated ghost words (which occur when the inceptive one is taken over into other dictionaries/texts). It seems advisable to distinguish between two subtypes of iterated ghost words: phantom words (ghost words proper), adopted into ordinary dictionaries (but often never making their way into the actual living usage); and metadictionary nonsuspects, i.e. ghost words accepted by the authors of metadictionaries (and by linguists) as genuine, and often given a modern orthographic image ("naive" transcriptions), but with no intention to be reactivated, offered for use to the present-day speaking community.
A word suspected but not yet proven to be a ghost word is a suspect word. Viewed from a different angle, it may also be called a possible word.
Similar to ghost words are veiled words: they have a graphic form which is (still) within the (loose) orthographic norms of a particular (ancient) period, but which can mislead one into incorrect reading (and a consequent incorrect transcription into a modern graphic form). Veiled words, lapse words and damaged words all belong to the class of deceitful words (or misleaders).
The first two Slovene-Croatian dictionaries — the Registers in the Dalmatin Bible (1584) and Pentateuch (1578), resp. — contain a relatively hgih number of ghost words and suspect words, many of which were adopted into H. Megiser's Dictio-narium quattuor linguarum (1592) and his Thesaurus Polyglottus (1603) as well as into modern metadictionaries. The present article deals with 20 misleaders from either of the two Registers (mostly misprints, but also impaired, suspect and veiled words), tracing their fate through both Megiser's dictionaries and through the metadictionaries and restoring the (most likely) ought-to-be forms.

UDK 830.09 Ivan Pederin Zgodovinski arhiv Zadar
DJELO FRIEDRICHA VON GAGERN KAO IDEOLOŠKI PREDLOŽAK
NACIZMA
Baron Friedrich von Gagern, dober prijatelj Rudolfa Hansa Bartscha, se je rodil v Sloveniji, na gradu Mokrice; tam in nato v Celju je živel do preselitve v Avstrijo. V njegovih romanih o Sloveniji, navdahnjenih s teorijami avstrijskega sociologa Lud-wiga Gumplowicza, v romanu o Severni Ameriki in v nekaterih drugih njegovih romanih sta izraženi teologija nasilja in zla ter ideologija rasizma in antisemitizma, ki ju je pozneje porabil Adolf Hitler. Von Gagernova ugodna mnenja o Severni Ameriki morda do neke mere pojasnjujejo Hitlerjevo popustljivo politiko do Združenih držav Amerike in Velike Britanije.
Baron Friedrich von Gagern, a close friend of Rudolf Hans Bartsch, was born in Slovenia, in the castle of Mokrice. He lived at Mokrice and in Celje before moving to Austria, where he died in 1947. His novels about Slovenia, inspired by the theories of the Austrian sociologist Ludwig Gumplowicz, his novel about North America and ■ some of his other novels express a theology of violence and evil, and an ideology of racism and antisemitism, later exploited by Adolf Hitler. Gagern's favorable opinions about North America may to a certain degree explain Hitler's lenient policy towards the U.S. and Great Britain.
Barun Friedrich von Gagern (1882—1947) rodjen u dvorcu Mokrice spada u red onih pisaca čije književno djelo ne čini stilske ili ideološke cjeline i ne predstavlja razvoj jer je on u tolikoj mjeri mijenjao svoje nazore na svijet da u njegovom djelu možemo izdvojiti nekoliko cjelina što se razlikuju toliko koliko opusi različitih pisaca. Te cjeline počivaju na stanovitim filozofskim shvačanjima i nazorima. Shvačanje jednog razdoblja njegova stvaranja takvo je da u njemu možemo vidjeti elemente pripreme nacističke ideologije i na-cističkog odnosa prema slovenskom narodu, pa je vjerovatno, a u slučajevima nekih djela i dosta jasno vidljivo, da se njima poslužio Adolf Hitler kod pisanja svoje knjige Mein Kampf. To nikako ne znači da bi Gagern bio neki službeni ideolog nacionalsocijalizma jer on u toni pokretu nije aktivno sudjelo-vao, a bio je medju prvima koji su iza rata digli svoj glas protiv nacionalsocijalizma. No proučavanje njegova djela ipak može nešto reči o Hitlerovoj lektiri. Hitler nije bio neuk, vjerovatnije je da je on bio načitan, ali jedno-strano načitan, a k tome i vješt plagijator.
Ne želeči pisati njegovu biografiju, jer za to nemarno ni prostora, istaknut čemo da je u recepciji njegova djela igrao ulogu mit njegova života u Sloveniji. Gagern je bio (1906—14) urednik lovačkog časopisa Hugo'sche Jagd-zeitung (prema njegovu osnivaču Albertu Hugou, koji je časopis osnovao 1858). Kod čitanja njegovih djela, što su izlazila dvadesetih godina u vrlo velikim nakladama, igralo je neku ulogu da pisac lovi negdje daleko u djevičanskim šumama Hrvatske i Slovenije, da je svjetski čovjek u lovačkom smislu, da je lovio u inozemstvu i da je velikaš.1
1 To se npr. vidi iz napisa Egona von Kapherr i Rudolf Hans Bartsch, Friedrich von Gagern zum 50 sten Geburtstag, Wild und Hund, St Hubertus, 38 (1932). pa iz Gagernova životopisa u poglavju knjige Karla Kislingera, Gagern and Bartsch, Beč,
Lov je kao gospodarska djelatnost ili športska disciplina igrao znatnu ulogu u ljudskoj kulturi i vjeri još od kamenog doba utoliko što se lovac upuštao u lov odričuci se dobroga dijela svoje nadmoci u oružju, a ponekad se pritom i oblačio u životinjske kože da bi čekao divljač u zasjedi. Lov je dakle partnerstvo čovjeka i životinje, pa i s prirodom slivačenom najšire.2 Lov i lovačke zgode su još od doba pecinskog slikarstva davale siže umjetnosti i književnosti. Od kraja XIX st. pojavljuje se u njemačkoj književnosti plemic-ki lovački roman u okvirima zavičajnog romana (Heimatroman). Od dvadesetih godina ovog stolječa te su romane izdavali izdavači što su štitili i pobudjivali zavičajni roman kao Paul Parey u Berlinu, Staackmann u Leipzigu i dr. To su djela grofa Ernsta Silva-Sarouca, pa Leopolda Nositz-Reinecka, Ferdinanda von Hildepranta in dr. Sam časopis Hugo'sche Jagdzeitung koji je Gagern uredjivao, bio je časopis koji je pored ostaloga objavljivao takve novele. Ova književnost može se shvatiti kao podvrsta Heimatromana, koja dosad nije sustavno istraživana.
Gagern je stupio u književnost kao pisac takve lovačke proze. Svoje novele objavljivao je najprije u svom časopisu, a kasnije kao samostalne zbirke. God. 1907 izdao je zbirku novela Im Biichsenlicht (U svjetlu lovačke puške). Novele su lovačke zgode ispričale u prvom licu s pejsažnim uvodom kao kod Ivana S. Turgenjeva. Medjutim epsku zbilju ne predstavlja društvo shvačeno sociološki i gospodarski sa značenjem nacije. Pejsažni uvod je u pravilu šuma. Epski prostor reduciran je zemljopisno na Zumbera^ko gorje, regionali-ziran s tipičnim drvečem i značajkama krajolika, a onda provincijaliziran i folklorno egzotiziran s opisima seljaka i krivolovaca u tom nekoč uskočkom kraju u kojem je do jučer bilo hajduka. Pojmovi kao grad, tehnika, trgovina isključeni su iz epske zbilje, ali je zato kao književna vrijednost istaknut vrlo primitivan čovjek, Hrvat ili Slovenac, čiji je karakter poseban jer je usko vezan s prirodom kraja. Glavno pitanje epske zbilje nije sagledavanje društva kao nacionalne cjeline sa svrhom napretka i rješavanja problema, več posve obratno, isključivanje iz društva kao narodnogospodarske cjeline sa svrhom vidjenja biologiziranog čovjeka u prirodi, dakle rase. U tom smislu kontra-pozicija folkloriziranih i biologiziranih seljaka s blaziranim engleskim lovci-ma što piju whisky u noveli te zbirke pod naslovom »Genussfahrten und Automobiljagden« (Vožnje za zabavu i lovovi automobilom), pa »Fehlbirsch-Grenzhirsch« (Zabuna u zasjedi i granični jelen) znači eksponirunje gradjan-ske dekadencije. U noveli »Eine Soiree mit Hindernissen« (Večer sa zaprekama) Gagern opisuje lovove u Rusiji i život na feudalnim imanjima pun ljubavi prema jednostavnosti ruske patrijarhalnosti, a posebno običaj pozdrava po-ljupcem. Žene su lijepe, ali u njihovu opisu nema ničeg frivolnog što bi imalo modno-društvenu vrijednost. Rusija je za nj uzor »zdrave seljačko-šljivarske zemlje« gdje je socijalizam bio utoliko strašniji.
U ovoj noveli više nego li u drugima Gagern se iskazuje kao lovac, ali po nazoru na svijet i kao plemič i predstavnik svoje klase. Pritom lik plemiču kao identifikacijskog lika za čitatelja nije onakav kao npr. kot Gustava
1965, pod naslovom Die Jagerpersiinlichkeit Friedrich von Gagerns (Eine Charakter-studie), str. 53—68; pa iz disertacije Felicitas Mavrhofer, Friedrich von Gagern, Beč, 1939, str. 5—37.
1 Upučujem na zanimljiv esej Jose y Gasseta, La eazu (1943).
Freytaga u Soli und Haben, dakle plemič kao vlast koja se ne može srušiti ni zaobiči ili kao vojnik. To nije lik vrlo oholog i razuzdanog čovjeka i žene kao plemiči kod Antuna Kovačiča. ni osobito profinjen čovjek s estetiziranom državničkom mudrošču, ali bez vitalnosti kao kod Ive Vojnoviča. Sve su to gradjanska vidjenja plemiča. Ali Gagern nije gradjanin, več velikaš i za nj je plemič čovjek Slobodan od gradske uljudbe i zbog toga usko saživljen sa svojim krajem shvačenim feudalno, a ne nacionalno, koji nije ni seljak, a seljak mu iskazuje štovanje jer u toj podložnosti vidi prirodno stanje svijeta odredjenog kozmički i biološki. Sve ovo, njegovo patrijarhalno držanje, protuli-beralnost, protusocijalizam, biologizacija čovjeka i uska veza sa regionalizi-ranim zavičajem približava Gagerna zavičajnom romanu.3
U noveli iste zbirke pod naslovom »Opfer« (Žrtva) on opisuje svoju staru lovačku pušku koju je odbacio kad je dobio jednu novu i moderniju. No onda mu je stara puška pokazala blisku saživljenost njegove snage i krvi sa zavičajnom zemljom, što s jedne strane ulazi u okvir zavičajnog romana, a s druge ističe novu funkciju plemstva i poseban tim aristokratizma što može podsjetiti na Hitlerov pojam nove aristokracije koja potječe sa sela. No o tome niže.
S druge strane kod Gagerna nema onog malogradjanski politiziranog pučko-pedagoškog držanja zavičajnog romana, te literature pučkih učitelja i sinova kulaka i malih obrtnika, uopče onih koji se iz seljaštva uspinju u ma-logradjanstvo.4 Gagern je bio velikaš, barun, sve ako prihvača zavičajni roman, osječa se predstavnikom svoje klase i to mu vezuje ruke i uvjetuje njegovo grandseigneursko držanje, a modificira i njegov ideološki nazor na svijet. U noveli »Intermezzo« iste zbirke opisuje ljubav srndača i srne. Srndač joj udvara, a kad mu se ona ne da, goni je dok je ne dobije. Ljubav provaljuje kao iskonski nagon, a u času orgazma počinje ljetna oluja. Na kraju srndač od-bacuje ženku. Da li su ljudi ovdje prikazani kao životinje ili obratno, nije pitanje. Važna je otajstvena povezanost spolnog orgazma para srndača s pri-rodom (oluja), da se spozna Gagernova biologizacija čovjeka koja nije natura-listička i izvanjski sooijalizirana, več odbacuje gradjanski i krščanski moral u postupku panteiziranja. Pri tome se Gagern oslanja na Goethea, što se vidi iz njegova kasnijeg inottoa zbirci Geister Ganger Gesichte Geroalten (1932) koji je uzet iz Fausta (»Und wenn Natur dich unterweist / Dann geht die Seelen-kraft dir auf, ,/Wie spridit ein Geist zum andern Geist«, citiram prema Ga-gernovom citatu).
Iako je blizak zavičajnom romanu, Gagern nije poprimio malogradjansko socijalno-pripovjedačko držanje tog romana, a kao krajnji cilj svog stvaranja on nije uzeo sagledavanje čovjeka prema društvu, gradu, pokrajini ili naciji uz odobravanje politici vlasti, što je činio zavičajni roman, več je želio sagle-dati čovjeka po mjeri panteistički shvačene prirode čime je on ideološki prekoračio okvir zavičajnog romana, odnosno stvorio je zavičajni roman velikaškog tipa preuzevši u književnost sav smisao za prirodno, patrijarhalno
11 O ovim značajkama zavičajnog romana vidi kod Karlheinza Rossbachera, Hei-matbevvegung und Heimatroman, Zu einer Literatursoziologie der Jahrhundertwende, Stuttgart, 1975, str. 25, 39, 48. Gagernu je kasnije napisao recenziju o romanu Die Strašne glavni ideolog zavičajnog romana Adolf Bartels, Die Strasse, u: Hammer, Leipzig, 1930, br. 662, str. 43. Gagern je bio blizak prijatelj s Rudolfom Hansom Bart-schom. piscem austrijskog zavičajnog romana bliskog nacionalsocijalizmu.
4 K.-H. Rossbacher, Op. cit., str. 69—98.
i veličastveno, svojstveno njegovu staležu. Zavičajni roman okupljao je unezvjereno čitateljstvo u velikom obratu ukusa i promjenama obzora čitatelj-skog očekivanja na prijelomu stolječa, pa je Gagern u tom smislu okupljao i integrirao polemicko čitateljstvo. Odatle njegovo ukrepljivanje konvencio-nalno-patrijarhalnih vrijednosti u postupku čudorednog koincidiranja s čitate-ljem. No tu je on stvorio i predložak Hitlerovog shvačanja suvremene umjet-nosti kao moralno problematične i dekadentne.
U zbirci pod naslovom Wundfahrten. Geschichten von Jagern und Waldern, Neue Nooellen (Leipzig, 1910) (Krvavi tragovi. Priče o lovcima i šumama, Nove novele) on je u noveli »Waffenfriihe« (Uranak s oružjem) opisao šumu kao organizam sa svojim metabolizmom u kojem jači jedu slabije, a najjači je čovjek s puškoin koji postaje »knezom velikog carstva«. Covjekova okolina prema tome nije društvo, nacija, država, kao u realizmu, več priroda shvačena darvinistički kao evolutivni stroj koji pokreče nagon za samoodržanjem. Vrije-me u ovoj noveli nije kalendarsko ni biografsko, več evoluciOno, a čovjek sužen na pitanje borbe za opstanak u kojoj je nasilje zamijenilo moral i osječaj zajedništva.
U noveli »Der Gast« (Gost) junak je mladi lovae-poganin koji živi duboko u šumi. Uljudba mu se približava u osobi bludnice s kojom ljudi potajno uživaju da bi je javno pribili na stup sramote i svečenika koji ga udara pro-kletstvom jer živi u grijehu. Lovac-poganin neče izdržati dodir s uljudbom. Uljudba ovdje znači pogubnu spolnost, vjersko licemjerje,'priroda je konoti-rana s poganstvom, lovac-poganin (Heidjiiger) liječi bludnicu tako da ubije zeca, ispeče mu srce, smrvi ga u prašinu i pravi napitak za bolesnicu. Vrst teksta ide od teksta bajke, kad bludnica pripovijeda kako je bila gošča kralja u palači sa sto prijestola, do biblijskog teksta sličnog tekstu Nietzscheova Also Sprach Zarathustra. S Nietzscheom je Gagernu zajedničko odbacivanje krščanstva, no Gagern dodaje još i magiju poganstva.
Lik čovjeka, koji živi u šumi i toliko je daleko od uljudbe da ne zna ni za vjeru, pojavljuje se u noveli »Fragaria, die Bucklige« (Grbavica Fragaria). Tu se pojavljuje lik stare Slovenke koju mještani i pop optužuju da je vještica. To ujedno kaže i o referencijalnosti Slavena u Gagernovoj prozi. Slaveni, toč-nije llrvati i Slovenci su po uljudbi niži od Nijemaca, ali su bliži prirodi i time zapravo iznad njli. Politički je Gagern inače bio protivnik Slavena, pa je u uvodu (»Zum Geleit«) izdunju zbirke Im Biichsenlicht (Leipzig, 1924) pisao o caru koji počiva u Kapuzinergruft u Beču, gdje ima napokon mira od slavenske bagre (»von Tschechen und Slowuken und Polacken und Morlacken«). Pitanje poganstva i čaranju nisu za nj kao za nadrealiste pitanje nadilaženja estetskog plana i spekulativne filozofije,5 a ni pitanje dodira s vrliunaravnim kao u romantizmu več upravo put do grada i svili oblika uljudbe prema prirodi. Prava suprotnost civilizaciji nije čovjek-pogunin, več upravo životinja koju je čovjek pobijedio, ali je nije pokorio, a bitku je napokon izgubio jer ga je civilizacija iskvarila. Taka v nazor Gagern izriče u noveli »Jiigerbriefe« (I.o-vačka pisma) iste zbirke. Medjutim ovi likovi Slovenaca, koji su još uvijek pogani, temelje se vjerovatno na teoriji Ludwiga Gumplowicza, koji je smatrao da nove vjere sporo prodiru i ne mogu nikad potpuno nadvladati stare. Nova
5 Yves Duplessis, Le Surrealisme, Paris, 1955, str. 90.
vjera obično se zadovoljava tirne da se proglasi vladajučom i državnom vjerom.8
U svojoj oporbi racionalističkoj gradjanskoj civilizaciji Gagern je išao i dalje pa je stvorio novelu koju bismo mogli nazvati antikriminalnom. To su novele »Der Fall Walworth« (Slučaj W.) in »Spiirschnee« (Njuh na snijegu). U oba ova slučaja radi se o čovjeku koji je na zagonetan način poginuo u lovu. Prva novela je okvirna. Vrlo bogati Lord Leny Walworth, prijatelj američkog financijera in političara Horatio Sandersa, pogiba na zagonetan način u lovu i ostavlja mladu i lijepu udovicu s kojom se nije slagao. Malo iza toga njegov brat počini samoubojstvo, sada jedina baštinica prelazi na katolicizam, postaje redovnicom i pretvara dvorac u samostan kojem postaje nadstojnicom. Poslije uvodnog prikaza senzacionalističkih napisa u novinama i uzaludne istrage Scottland Yarda pisanog sakrivenom polemikom, koja pokazuje prezir prema tom civilizacijskom aparatu, Walworthov odvjetnik priča , autoru slučaj. No kad je odvjetnik završio, pisac, zapravo predstavnik čitatelja kao privilegira-nog gledaoca, još uvijek ne zna kako je Walworth stradao pa to kaže odvjetni-ku koj če na to suhoparno da mu je žao i odlazi. Odvjetnik s naočalima, koji govori s formulama uljudnog obijanja, konotira gradjanstvo, a Gagern se u ovoj noveli zapravo narugao gradjanskom čitatelju time što je parodirao oblik kriminalističke pripovjetke kao zagonetke što se rješava intelektualnim sred-stvima.7 Razbor i razum su mnoštvo povijesnih predrasuda. ubojstvo nije uloga u igri, nego sudbina čovjeka koji ne živi skučen u sustavu moralnih vrijednosti stvorenih od čovjeka,8 več kao dio panteistički shvačene prirode u kojoj postoji samo organska materija, samo jači i slabiji što se bez prestanka bore za opstanak. Čovjek nije najjači u ovoj borbi, on je samo dio tog vječno pokretljivog organizma u tajanstvenom dodiru s materijom. Lovac na primjer mora postati medijem svoje puške. S ovim likom Gagern se približio tipu novele E. T. A. Hoffmanna kao Das Friiulein oon Scudery (Gospodjica Scudery) u kojoj se pojavljuje čovjek obuzet tajanstvenom strašču pa se zločin ne može objasniti, ako se ne objasni neobjašnjiva psihološka strast. Razlika je u tome što je strast Hoffmannovih junaka vezana uz vrhunaravno, a to je satanično, dok je Walworthova strast lov, a to če reči veza s panteistički shva-čenom prirodom. Kad se iznevjerio toj strasti, oženivši se i odavši se mondenom životu sa ženom i Horatio Sandersom, postao je rastrojen i poginuo je. Njegovu bolest ne može objasniti lječnik. a smrt Scotland Yard, jer je Walworth žrtva velikog organizma prirode koji ga je osudio na smrt jer mu se iznevjerio.
U »Spiirsclinee«, takodjer okvirnoj pripovjetci, pripovjedač priča kako je progonio krivolovca jer je ubio njegova lovca. Racionalnim umovanjem utvr-dio je da je ubojica pucao s ledja, iz puške, ne iz pištolja, da je obuo čizme 11 namjeri da potjeru navede na krivi trag. Sve je to riješio, ali ubojicu nije uhvatio jer mu je ovaj izmakao u zadnji čas narugavši mu se. Onda je nagonom otknio ubojico, ali redarstvo i sud s tak vim otkričem nisu mogli ništa
0 L. Gumplowicz, Der Rassenkampf, Soziologische Untersuchungen, Innsbruck, M 909, str. 227; slično i Henri Bergson, Les deux sources de la morale et la religion, Paris, 1967, str. 198.
7	Stanko Lasič, Poetika kriminalističkog romana, Zagreb, 1973.
8	Ivan Pederin, Na izvorištiina trivijalne književnosti, Izraz, 22 (1978), br. 11—12, str. 1517—40.
početi jer su slijepi i oslijepili, zato je pripovjedač na kraju dao razumjeti da je sam u šumi obračunao s ubojicom i ubio ga. Čovjek dakle nije racionalno biče, nego životinja, uljudba je apsurd. Ova uvjerenja Gagern je izrekao književnim znakovima, u slučaju posljednje dvije novele tako što je parodirao oblik kriminalističkog romana da bi pokazao nemoč uma, kulture i morala. Na taj način, uz ovakav nazor na svijet on se pridružio nazorima ekspresionizma.
Ova djela pokazala su i neke slabosti Gagernove proze. Te su se sastojale poglavito u njegovoj želji da dokaže neke znanstvene nazore na svijet. To mu je bilo i moguče jer se on složio izvanjskim stilskim sredstviina realističkog pripovijedanja, a to če reci da je kao pripovjedač bio nazočan u tekstu kao komentator, pa je u tim komentarima izricao, ponekad i nametljivo svoje znanstvene nazore nekad i u aforističkoin obliku.
U slijedečoj zbirci — Kolk der Rabe (Gavran Kolk) (1911) koju je izdao skupa s jednim drugim lovačkim piiscem Egonom von Kapherrom, kritika kulture i razuma manje je uspjela. U tim se novelama pojavljuju antro-pomorfizirane živiotinje koje kritički gledaju l judsko društvo, odnosno žive onako kako bi trebali živjeti ljudi.
U zbirci novela Von der Strecke, Drei Geschichten oon Jagern und Ge-jagten (Odstreli, Tri pripovjetke o lovcima i lovljenima, Leipzig, 1924) ističe se novela »Resa«. To je novela linearne fabule kako kod I. S. Turgenjeva. Autor lovi i sreče se u šumi, ne s čudnim čovjekom kao{ kod I. Turgenjeva, več s čudnom ženom — uskočkom djevojkom Resom. Ona je drugačija od ostalih seoskih djevojaka, živi kod ujaka pošto joj je majka umrla, oca ne poznaje, jer je vanbračna. Majka je živjela s kčerkom sama u šumi i ni-kad nije išla u crkvu. To je daljnja razrada lika žene-poganiine čija intimna veza s prirodom d jeluje na prvi mah groteskno u smislu da se gube kategorije orijentacije u životu." Gubitak tih kategoriju očituje se kod Rese u njezinu agresivnom spolnom držanju prema autoru — pripovjedaču. To nije samo zato da bi izbjegla težak život kod ujaka, jer ujak je se želi rije.šiti i dati autoru da hude služavka na njegovu imanju, a njegovi sinovi žele s njom leči. Resa nije socijalno-biologiz,irana junakinja naturuLiističke proze koja propada u društvu, dobija vanbračno dijele, odaje se prostituciji, propada kao Gervaise iz Zolinog L'Assomoire, več seljačka Ijepotica kojoj lovci pokuša vaju staviti ruku pod suknju. Ona se sve više mitologizira i onako mišičava, samostalna, spolno agresivna prema autoru poprima črte Diane ili vile zbog svog zagonetnog podrijetla koje se odaje neodredjenim i ne-običnim izgledom. Do ljubavnog sjedinjenja s njom dolazi u solsticijskoj noči sv. Ivana tako da orgazam koincidira s večini ritmom prirode. Poslije obljube naglo nestaje da ne bi dobila dijele od autora koji je plemič in prema tome čovjek drugog kova, ali istodobno postaje »ovozemaljska« žena, udaje se, dobija djecu, brine se o niužu, stoki, stajama, o povrču u vrtu.
Gagernov biologizirani čovjek je prema tome rasa, a rasa izruz njegovu postojanju. Kao takav on se bori za opslanak u okviru životinjskog carstva, ne kulture koja nije priroda, več čovjekov grob. Ovo držanje odgovara potrebi tog zavičajnog romana da se .selo vidi kao svijet in nuce. Ono je
9 W. Kayser, Das Groteske. Seine Gestaltung in Malerei und Dichtung, Oldenburg und Hamburg, 1957.
obično okruženo planinama što djeluje kao zaštita idiliziranom ognjištu koje suger:ira topliinu i hranu. Svi ovi mehanizmi sugeriraju autarhičnost sitnog proizvodjača koji se boji industrijske konkurencije.10 Gagern shvačen kao grandseigneurski pisac zavičajnog romana i predstavnik feudalizma ovdje funkcionira u smislu feudalne autarhičnosti plemičke ekonomije koja se boji konkurencije prekomorskog žita. Medjutim, Gagern je svojim pante-ističkim nazorom mnogo korjenitiji od zavičajnog romana, njegova šuma zatvorena je prema gradu i kulturi, ali je otvorena prema kozmosu. Čovjek je biologiziran i shvačen kao rasa, životinja, ali ne ideologiziiran nacionalno i socijalno kao u zavičajnom romanu. Tako je Gagern, koji se dvadesetih godina držao kao velikonjemački šoviinist. pa je iz tih razloga otišao iz Slovenije, gdje je živio, u Njemačku, a Slavene nije volio kao političke narode, stvorio svojstven lik — »uskokinje« 11 Resii kao književnom znaku. Dao joj je rasne, nikako nacionalne konotaoije, jer naciju Gagern odbacuje kao stečevinu kulture.
No Gagern smatra ovdje da su plemiči jedna rasa, a seljaci druga, ni bolja ni gora, ali različita u evolucionom stroju prirode. Resa neče iz svoje rase jer samo ostanak u oznakama rase jamči rascvat postojanja i ulogu u evolucionom stroju. U Sloveniji su plemiči zaista bili Nijemci, a seljaci Slovenci, ali to jamačno nije jedino na čemu je Gagern temeljio svoj nazor o različitostii i klasnoj ulozi rasa. Prema austrijskom sociologu i darvinisti, Poljaku Ludwigu Gumplowiezu,11 povijest je počela onda kad je jedan čopor pral j udi pokorio drugi i prisilio ga da za nj radi. Klase su prema njemu nekadašnje rase, država koja je tako nastala zapravo je sankcionirala nejednakosti i izrabljivan je slabijeg od strane jačeg. Gagernova nevjera 11 postojanje duhovne individualnosti i priznavanje rase kao jedinog nosi-telja ljudske raznolikosti takodjer se temelji na Gumplowiczevim nazorima. A Gumplowicz nije vjerovao u postojanje individualnosti i slobodne volje smatrajuči čovjeka proizvodom njegove sredine. Kao L. Gumplowicz i Gagern smatra da je čudoredje samo običajem sankcionirano pravo jačeg i taj nazor nači če se gotovo u sviim njegovim djeliina. Ovdje je put prema Hitlerovom pojmu rase gospodara ((Herrenvolk) jasniji nego kod Nietzsche-ova jedinstva Ijepote i snage.
Guinplowiiczeva socijalna misao pruža temelj Gagernovu nazoru na svijet. Gumplowicz naime smatra da napredak uopče ne postoji, razvoj je samo kružni tijek (Kreislauf), pa su npr. suvremene narodne mase samo pri-vidno bolje od barbarskih naroda, pranagoni u njima žive i nisu izmijenjeni u povijesti koja je prirodni proces.13 Gagernov nazor na svijet, u kojem se 011 držao kao predstavnik svoje klase i smatrao tu klasu društveno najbitni-jom, proistekao je iz krize liberalizma i individualizma što je počela sredi-110111 prošloga stol ječa s Coniteovim pozitivizmom, raznim oblicima društve-nog i biološkog determinizma, Darwinovim evolucionizmiom i drugim pokre-tinia.14 Njegova konzervativnost, iako defenzivna u svojoj biti, nije medjutim
10	K.-H. Rossbacher, Op. cit., str. 112, 140 f.
11	Grundriss der Soziologie, Beč, 21905, str. 187—95.
12	Ibid., str. 269—70, 291, 315.
13	Ibid., str. 351—61.
14	William Aylott Orton, The Liberal Tradition, A Study of the Social and Spiritual Conditions of Freedom, New Haven, 1946, str. 201 f.
pokazivala oprez hladnog i ravnodušnog kalkulatora kakav je bio Metter-nich,15 nego radikalizam, kakov se u konzervativizmu pojavio poslije afere Dreyfuss. To je značilno da se on u zbirci Birschen und Bocke (Šuljanja i srn-dači, 1925) osječao kao nasljednik Franaka i Langobarda koji su preplavili za-padni Balkan »Zadnji njemački lovac i stožer na najistaknutijein nijestu« (str. 46. izd. iz 1931) shvačajuči povijest kao Gumplowicz, dakle kao evoluciju i odbaeujuoi »slavensku poluinteligenoiju« (str. 72). Gagern se, to je ne-prijeporno, u to doba držao nagativno prema nama. On nije pokušavao poli-tički djelovati medju južnim Slavenima prema Felicitas Mayerhofer.16
U romanu Das Geheimnis (Tajna, 1915) on je opisao Sloveniju kao mjesto gdje plemstvo i puk još živi u mitskom poganskom dobu. Poslije senzibili-ziranog opisa krajolika opisao je Slovence u najbližem isusjedstvu mita i prirode, a njihov jezik kao nešto slično glasanju sokolova. Slika Slavena ovdje je povoljnija. Sla veni su plemenita rasa jer su još uvijek pogani i štuju Peruna i Swantewita, a tu žive iz pradavnih doba. Ljubav grofa i slovenske djevojke Marije izmjenjuje se s mitskom ljubavlju vile Rojenitze i lovca. Oba naroda pomažu očuvanju mitskog doba. Slovenci svojim teškim trudom, niarljivošču i privrženošču poganstvu, Nijemci mudrošču i stro-gošču. Grad i škole u kojima nastaju loši običaji podlokavaju taj idilizirani svijet. Seljački narod-klasa dakle Slovenci, nisu gori od gospodskog naroda-klase — Nijemaca, oni su samo drugačiji, a to znači da su u drugaoijem odnosu prema prirodi. Tu se Gagernov nazor na svijet qpet vezuje uz L. Gumplowicza koji je smatrao da svojstva rase nastaju iz odnosa prema prirodi, da zavise o tome da li se neka rasa u pradomovini bavila rilx>lovom, lovom i stočarstvom, a odraz rase da su vjera i jezik.17 Gagern ovdje ne prizna-je neku hijerarhiju klasno-nacionalnih vrijednost, hijerarhiju zasnovami na eklezijastiikalno-feudalnini aristoteličnim pojmovima, a ni hijerarhiju zasnovami na gradjanskom postherderovskoni pojmu slobodoljubivog naroda, vladajučeg naro<la, kakvo je vrednovanje Guniplowiczevo. U toni pogledu Gagern je kao plemič rezerviran prema pojmu gradjanske slobode. Misli Johanna Gottfrieda Herdera o odnosu naroda i prirode i karakteru toga naroda, koji je u uskoj vezi s podnebljem, relijefom, florom i faunom stano-vite zemlje igraju ipak znatnu ulogu kod Gagerna utoliko što on uspostavl ja posve svoju hijerarhiju vrijednosti — narod vrijedi onoLiko koliko je jaka i iskonska njegova veza s prirodom koja se očituje radom i čuvanjem poganske mitologije što znači otprilike ono isto što i kod J. G. Herdera folklor. Po jam rada u ovom Gagernovoni djelu odgovara otprilike tom pojmu u za-vičajnom romanu, ali je kod plemiča modificiran lovom. U toni smislu Sla-veni, od kojili je poganstvo još živo ispod krščanske pozlate, čak su iznad Nijemaca. kasnije je Gagern Slavene prikazivao kao neku varijantu Germana koji su zajedno s njima potekli s otoka Rujana (Riigen), oni su kao i Kelti »ariopejska brača« Germanium, narodi koji su iznvijenili svijet
15 Ilenry A. Kissinger, Obnovljeni svijet, Metternich, Castlereagli i problemi mira 1812—1822, Zagreb, 1976, str. 20, 32.
18 O Gagernu se pojavila vrlo kratka bilješka u Leksikonu Minerva, praktični pri-ručnik za modernog čovjeka, Zagreb, 1936, str. 431.
17 Der Rassenkampf, Innsbruck, «1909, str. 255, 380. I. Albert Soergel je kuo kriti-čar istakao da je priroda u ovom romanu nešto poput osobe koja sudjeluje u zbivanju, usp. izvadak na poledjini Gagernova djela der J tiger und sein Schatten, Berlin, 1940.
ponosom i mačem, borili se za svoje bogove. Germani slavenskoj krvi moraju biti zahvalni za mnoge pobude.18
Ova plemička slika seljaka suprostavlja se realistiekom romanu kojii vidi seljaka kao nositelja nacionalnog identiteta, a onda kao nositelja rada i moguceg useljenika u klasu naobraženog gradjanstva. On je do potrebe pedagoški zabrinut za zdravlje seljačkih masa, za njihovu političku slobodu, želi znati da li je osnovno školstvo na inaterinjskom jeziku ili ne, no gra-djanski pisac uvijek se osječa članom intelektualne elite i kaio takav iznad seljaka.
Gagern u seljaku vidi otprilike prijelazni stadij izmedju čovjeka i živo-tinje i cjeni ga baš zbog toga. On u njemu vidi stvora koji funkcionira u polivalentnom odnosu prema prirodi, šumi, bilju i životinjama i koji uopče ne misli socijalno, dok ga naobrazba ne otrgne od prirode. On seljaka gleda u okviru anorganski koncipirane države kao socijalno nepromjenjivo biče u smislu straha od raspada društva u gradjanskoj revoluciji19 koja če početi kad gradjanska naobrazba zahvati selo.
Jedna analiza njegovih, nazovimo ih tako. ideoloških djela sada se sama nameče. To su djela Der bose Geist (Zloduh, 1913). Das nackte Leben (Goli život, 1923) i Das Grenzerbuch (Knjiga o graničarima. 1927). Ova djela na-zivamo ideološkim, jer ona nisu jezične umjetnine u punom smislu riječi, a služe dokazivanju znanstvenih i socioloških nazora. Prva dva su otprilike romantizirani i dijalogizirani eseji, a treče je neka romantiziirana povijest sjeverne Amerike.
Der biise Geist je društveno-politička analiza Carevine u krizi koju ona neče nadživjeti. Glavnog junaka ovaj dijalogizirani i romantizirani esej nema,20 epski je prostor Austro-Ugarska, a autor u ta j prostor uvodi niz junaka sukladno tradiciji naturalističkog romana od kojih nijedan junak nije glavni, a svaki zastupa neku klasu. Mjerodavan je nazor junaka-plemiča i taj se dokazuje. Ostali junaci su odvjetnik-klerikalac lisičjeg lica Ignaz Loyola Schlacker, politikant koji potječe iz niskih klasa, prelat Hirtzer koji se zaredio da bi dobro živio, a bavi se politikom, seljaci koji se spore s plemičima zbog lova i slavenski industrijski proletariat, ta nezdrava krv društva. Jer dok se Slavemima pristupalo s bičem oni su bili uporabivi, njihovo rodoljublje bilo je prihvatljivo, a bili su odlični vojnici. Onda su ih buržuji doveli u predgradja, tu su postali ološ koji sluša socialiste da postane grobar njemačke Austrije. Tu se kod Gagerna opaža u to doba u nje-mačkom dijelu Austrije prošireni strah za njcmačku hegemoniju koji če se izraziti u Svenjeinačkoj stranci (Alldeutsche) Georga von Schonerera, a nači če se i kod Adolfa Hitlera koji je čak smatrao da je Franjo Ferdinand bio nositelj čehizacije Austrije.21 Plemiči, od kojih se zbog odgoja i krvi očekuje
ls Schwerter und Spindeln, Ahnen des Abendlandes, Berlin, 1939, str. 7—11.
19	F. J. C. Hearnshaw, Conservatism in England, London, 1933, str. 27.
20	Gagern je u pismu R. H. Bartscliu več 28. prosinca 1913. pisao da se stidi tog romana koji je pun grešaka jer se držao povijesti. Smatrao je da to i nije roman u punom smislu riječi, več opis nedavne povijesti, seljaštva i ustava, Kislinger, Op. cit., str. 51.
21	Mein Kampf, Miinchen, 1937, str. 82—101. U doba kad je Gagern pisao ovaj roman, 1911. bio je mjesni okružni poglavar Janez Tekavčič. Taj mu je oduzeo oružni list. Gagerna je to toliko razjarilo da je 14. siječnja pisao svom prijatelju R. H.
samo najbolje, zapostavljeni su, u vojsci je svaki hrvatski graničar važniji, u uredima svaki Čeh, u književnosti svaki Zidov, na izborima svaki klerika-lac. Hiperprodukcija u industriji i kancelariji baca iskru razdora izmedju Nijemaca i Slavena, Gagern je njihov politički i socijalni protivraik u po-stupku industrializacije, ne rasni, Plemstvo valja obnoviti i očeličiti. Tu se Gagern pokazao blizak francuskim sociolozima, Ernestu Renanu i Hippolyte Taineu, pa Fustel de Coulagne (u La Cite antique) koji su isticali pozitivnu ulogu francuskog plemstva što je po njihovu mišljenju germanskog podrijet-la. Oni su smatrali da je Pruska pobijedila 1871. jer je održala vlast plemstva koje je dragocjena esencija nacije tražeci savez gradjanstva i plemstva u obrani od novovjekog barbarstva. Svim ovim francuskim sociolozima za-jednička je vjera u nadmoc germanskih protestantskih naroda i uvjerenje da če postati sudionikom te nadmoči putem obnove plemstva koje je germanskog podrijetla i krvi. Slično i Gagern koji je k tome 1910. prešao na protestantizam. No koti Gagerna opaža se i osječaj ugroženosti i strah za kulturu i čast vojske, strah od proletarijata, gradskog ološa i socijalizma tipičan za početke fašizma.22 Za razliku od preteča francuskih fašista Maurice Barresa i Edouarda Drumonta, pa vodje tih fašista Charlesa Maurrasa, koji su isticali svoj katolicizem, Gagern se ističe svojim protuklerikalnim drža-njem, k tome on ne zagovara savez plemstva i gradjanstva, več okreče oštricu svoje kritike protiv gradjanstva i novčara koji su uništili patrijarhalno selo napravivši od seljaka zvijer. Austrija je time prestala biti domovinom i postala državom ljudi bez prava i zavičaja carstvom prognanika. Izlaz se nalazi u dolasku u Njeinačku »jednom živom narodu« (str. 321).
U djelu Das nackte Leben (Goli život, 1923) Gagern je opisao razgovor Bečanina Renea, rodjena u nekoj prekrasnoj vili u Carigradskom predgradju Pera, sa Zidovom Efremom Efrusom trgovcem u Tetuanu, a.potom sa plavo-okim narodom Ruafa u planinama Maroka.
Rene je Austrijanac duboko prožet raznolikošču kultura. Zidov što Ruafi-ma prodaje puške i posudjuje novae da plate krvarinu uz lihvarske kamate, generalni je konzul kulture i kozmopolitizma na svijetu. Berlin mu je grad gdje gradjanska životinja živi po redarstveno odredjenom planu. Amerika je zemlja neukusa i karikatura germanstva, a kultura, koji je najbolj i izraz Zidov je grad, grad trulih crijeva, pauka, smetišta, zadaha amonijuka i mi-jazma. Slično kao i Arthur Gobineau Gagern smatra da suvremena uljudba predstavlja iniiješanje rasa u postupku stvaranja banalne i efemerne jedna-kosti: u postupku novčane uljudbe nastaje Zidov, Zidov čini novae, a novac Zidova. Tim je Gagern Zidova napravio pojmom i simbolom buržuja. Sociologija zna za tri tipa osudj'ivanju židovstva. Liberali smut raju da su Zidovi nesnošljivi i zatvoreni, socijalisti u Zidovu vide nositelja kapitalizma i ban-karstva, konzervativci u Zidovima vide prevratnike i internacionalce.2* Ga-gernovfo vidjenje Zidova kao buržuja bilo bi dakle aristokratsko. Ono nije
Bartschu da se njemački plemič-koljenovič osječa u Sloveniji kao sokol kojeg napada deset tisuča vrana. 19. siječnja pisao je da Slavene nije trebulo primiti u austrijski državni aparat jer sn niža rasa, da Austria nema budučnost u trijalizmu kao ni u dualizmu jer je Balkan najgori neprijatelj Austrije, Kislinger, Op. cit., str. 32, 34.
n Ernst Nolle, Der Faschismus in seiner Epoche, Miinchen, 1963, str. 93—96, 511.
13 Ibid., str. 408.
kao Hitlerov antisemitizam. Adolf Hitler je u Zidovima vidio kozmopolite i buržuje, a njihovu kulturu smatrao je iskvarenom kulturom drugih naroda, smatrao je da Zidovi nemaju kulture ni idealizma, da su nesposobni za po-žrtvovnost, njihov je cilj pobjeda parlamentarizma i demokracije, gradjan-stvo se služilo Zidovima protiv plemstva, sad se proletariat njima služi protiv gradjanstva. Prema tome, Gagernovo vidjenje Zidova kao nositelja gradjanske uljudbe i novčarstva naliči Hitlerovom i pretstavlja otprilike polazište za Hitlerove nazore koji je pak najboljim izrazom židovskog duha smatrao upravo marksizam.24 No Gagernovo vidjenje povezano je s druge strane nazorom L. Gumplowicza koji je smatrao da su klase nekadašnje rase. Gradjanstvo je takodjer rasa, ali ne rasa što se potvrdila osvajačkim ratom kao plemstvo, več miroljubivim useljavanjem obrtnika i trgovaca.25 Gagern se nadalje heineovskom ironijom rugao »teutonskoj« učenosti, ženama čija je ljubav kao lijepo uvezano znanstveno djelo u 24 sveska sa 179 stranica uvoda, dva sveska predgovora, koji razgovaraju o ljepoti, umjetno-sti i duši.
Tom svijetu dekadentne i banalne uljudbe Gagern suprostavlja svijet Ruafa, plavokosog gorštačkog naroda, potomaka Vandala koji ne govore arapski, ali su muslimani. To su stasiti gorštaci junačkog izgleda. Oni ne trebaju krščanstva jer ne poznaju ropstva i nevolje, rodjeni su plemiči, plemiči zato što njihove mišica ve noge nisu stupile na asfalt, što ne poznaju pošte, novina i srednjoevropskog vremena, što nikad nisu raspravljali o književnosti. Krvna osveta evocira prastara junačka djela predaka, doba Oresta, Medeje, Edipa i čast.
Oružje, koje Ruafi iznad svega ljube čini rasu, temelji novu vrstu, osvaja carstva, oslobadja od ropstva. Ovako suprostavl janje efemerne srednjoevrop-ske uljudbe i tradicionalne kulture uz darviniistička shvačanja odgovara na-zorima Friedricha Nietzschea, takodjer i odbacivanje krščanstva kao vjere bijednika. Dakako, opozicija selo — grad ovdje približava Gagerna zavičaj-nom romanu, no taj roman prihvača stečevine F. Nietzschea iz treče ruke, Gagern umije potvrditi svoje velikaško držanje. I odnos prema ženi odgovara ovdje kod Gagerna Nietzscheu, žena je da pomaže ratnicima u ratu, da radja snažne i zdrave sinove Ruafljanke ih i radjaju i ponosne su na sinove, a ne na nakit kao Evropljanke. Slično je i Hitler smatrao da je žena u prvom redu zato da radja.26 Kod ove ocjene Gagernovog djela valja istaknuti da je ono izašlo u preko 20 velikih naklada.
Dan Grenzerbuch. Von Pfadfindern, Hauptlingen und Lederstriimpfen (Knjiga o graničarima. O izvidjačima, poglavicama i kožnim čarapama, 1927) je povijest kolonizacije sjeverne Amerike napisana poput Tacitove Ger-manije. Ta povijest je romantizirana tako da pisac izvodi na epsku scenu
« Mein Kampf, Miinchen, 1937, str. 327, 330—36, 347, 350—58. I Hitler je bio pro-tivnik gradjanstva i smatrao je da je partijska hijerarhija mora dati novo plemstvo, namjeravao je u bliskoj budučnosti slomiti krupni kapital i prusko činovništvo. Cornelius Schnauber, Der Kreis um Hitler berichtet. NS-Ideologie und Hitlerdiktatur in Aufzeichmungen und Erinnerungen, u: Gegenwartsliteratur Drittes Reich, Deutsche Autoren in der Auseinandersetzung mit der Vergangenheit, hrsg. von Hans Wagener, Stuttgart, 1977, str. 287, 291.
M L. Gumplowicz, Der Rassenkampf, Innsbruck, 21909, str. 366.
26 Mein Kampf, Miinchen, 1937, str. 447, 460.
niz junaka te kolonizacije. Amerika je keltogermanski Rim, a Irokezi, Dela-wari, Huroni i si. nisu manje važni od Samničana ili Etruščana. Pišuci povi-jesno djelo Gagern nije priznao i povijesno vrijeme, vrijeme njegova pripovijedanja osvajačko je, poklapa se sa slijedom osvajanja. A ta osvajanja nisu djela velikih junaka poput onih iz Plutarhovih životopisa, nego djela polupoviijesnih junaka kakav su Jean Martin, Daniel Boone i Simon Kenton koje nije pokretala rimski-imperijalistička želja da stvore carevinu, več isključivo želja za plijenom pri čemu se čovjek nije razlikovao od životi-nje kao meta njiihove tanadi. Amerika je dakle veliko bojište borbe za opstanak u kojoj jači nadvladjuju slabije. Jedino priznato čudoredje je pravo jačeg. No njegove simpatije ipak nisu na strani jačih, pisac opaža, ne angažira čitatelja na nečijoj strani, ideološki pozitivni su svi koji se bore, ubijaju i ginu. Pozitivan je i indijanski vodja Tecumseh, jer se bori protiv pogube uljudbe bijelaca, pozitivni su i Irokezi u kojiima pisac vidi Normane što su u XIV. st. stigli u Ameriku. Indijanski matrijarhat podsječa ga na epizodu o Briinhildi iz Nibelunške pjesme. Lik Indijanca uopče odgo-vara pozitivnom liku Hurona iz pjesme Johanna Gottfrieda da Seume »Der Wilde« (1800) strukturiran prema rusoovskom mitu divljaka kao boljeg čovjeka i Lahontaineovim putopisima (Voyages, Memoires, Dialogues, 1703).27
Gagern mitologizira lik Daniela Boone, koji je zapravo Nijeinac i zvao se Buhn. Ovaj junak kolonizacije stalno se bori, ali ne ostaje na mjestiina koja je osvojio, več ide dalje na granicu, u pustoš jer ne može izdržatii život u civilizaciji.
Ovo vidjenje čovjeka kao životinje, koja poznaje samo pravo jačeg, odgovara nazorima preteča francuskog fašizma Georgesa Vachera de Lapou-ges iz djela L'Aryen, son role social (Arijac i njegova društvena uloga, 1899). No ono nas više od njegovih ideoloških djela učvrščuje u ijazoru da je ovu knjigu čitao A. Hitler, te da je njegove nazore preuzeo. A. Hitler je pozitivno gledao na sjevemu Ameriku jer su Germani tamo iskorijenili urodjenike, mjesto da se s njima izmiješaju kao Španjolci u južnoj Americi. No on je, a to je važnije, preuzeo Gagernov pojam stalnog rata koji čeliči kao stanje koje če Nijemci održavati na istočnim granicama, gdje če istrijebit.i Slavene. On je, slijedeči L. Gumplowicza smatrao da je kultura počela tako da je jedna rasa podjarmila drugu, dekadencija je počela kad se viša rasa počela miiješati s nižom. Zbog toga Nijemci neče pokoriti i germanizi-rati Slavene, oni če ih istrijebiti da se s njima ne bi miješali; na taj način, plugom, a ne novčanom privredom i industrijalizacijom nastat če novo plemstvo koje če se dokazati u bobi za samoodržanje.28
Mada pojam više i niže rase nije isti kod Gagerna i kod Hitlera, a ni mišljenje o Slavenima, bar ne njihovo videnje kao rase, jasno je da je Hitler prihvatio i na Slavenstvo primijenio stečevine ovog Gagernovog djela, koje
i7 Paul Hazard, La crise de la conscience europeene 1680—1715, Paris, 1961, str. 12.
2(1 A. Hitler, Mein Kampf, Miinchen, 1937, str. 165. 169, 292. 312, 316, 323, 324, 745, 428. Iz naprijed navedene knjige E. Noltea, moglo bi se zaključiti da je A. Hitler najviše ideoloških pobuda primio od francuskog fašizma, pobliže od Charlesa Maur-rasa. Ova razmatranja kažu da je i austrijska sociološka misao potrkaj stolječa i političke prilike pred I. Svj. rat pružala polazište za nacionalsocijalizam u večoj mjeri nego li stanje u Njemačkoj. Novo plemstvo stvorit če se izborom u parenju uglavnom iz seljaštva i zaslužnih vodja kroz borbu, C. Schnauber, Op. cit., 287.
je 1928, dakle samo godinu dana poslije prve naklade izišlo u osmoj nakladi. Na taj način stvori© se i pojam germanske kolonizacije, ideološki pojam na temelju sjeveroameričke povijesti. Za razliku od Romana, koji koloniziraj u tako da stvaraju i organiziraju državu u kojoj se miješaju sa staro-sjedioaima, Germani koloniziraju puškom i plugom tako da istrebljuju starosjedioce. A to je bitno drugačije i od slavenske kolonizacije s idealima apsolutne pravde. I dok su u sjevernoj Americi Indijanci takorekuč iskorije-njeni, Rusi, koji su kolonizirali Sibir, zemlju sličnog podneblja i pod vrlo sličnim uvjetima, nisu istrijebili ni jedan od starosjedilačkih naroda, zaobišli su njihova područja, krčili tajgu i napučivali.
Gagern je dakle odigrao neku ulogu u razvoju nacionalsocijalističkog nauka. On je 1938. pozdravio Anschluss i divio se Hitleru.28 Nacionalsociali-stička književna znanost i kitički aparat smatrali su ga svojim.30 Novi režim mu se i odužio pa je Josef Nadler, akademski ideolog zavičajnog romana, bio mentorom Felicitas Mayrhofer koja je u Gagernu napisala naprijed spome-nutu doktorsku disertaciju. Nema medjutim znaka da bi Gagern podupirao režim dok je bio na vlasti. Ovaj vrlo plodni pisac ušutio je poslije 1940, a ono što je pisao izmedju 1938. i 1940. nije odgovaralo nacionalsocijalističkom nauku. Čak je i F. Mayrhofer (to sama na više mjesta piše) neljubazno pri-mao i nije joj olakšao pisanje disertacije.
God. 1938. izdao je Schmerter und Spindeln, Ahnen des Abdendlandes (Mačevi i vretena. Preči Zapada). Bila je to neka romantizirana i esejizirana povijest zapadne Evrope shvačena feudalno kao niz velikaških, kneževskih i kraljevskih rodoslovlja, povijest u kojoj postoji neki bliski odnos izmedju mača i kulture. Ovako napisano djelo temelji se na nazoru L. Gumplowicza koji je smatrao da povijest i ne treba biti znanost, nego umjetnost.31 Glavnog junaka nema, junak je zapravo povijest, no glavni element, koji je donio mač i time posijao sjeme kulture u svijet su Germani za Zapad, te njihova brača blizanci — Slaveni za Istok. Oni su jedn.i i drugi potekli sa maglovitog otoka Rujan. Dapače, »mi Nijemci, koji smo dosta ratničkog sjemena ostavili u svim zemljama i nacijama imamo razloga da Slavenima, što su oplodili našu krv, budemo zahvalni.«32 (str. 11)
Gagern, protuklerikalae, koji je 1910. bio prešao na protestantizam, sada u protestantima vidi kramare koji su više volili Švedjane od Habsburgovaca što su jedini umjeli stvoriti Evropu djelujuči u suglasnosti s Rimom i papin-stvom. Gagern je u ovom djelu modificirao svoj pojam rase i poistovjetio ga s pojmom mača i kulture u trokutu Rima, Beča i Pariza. Bio je to vrlo korjenit zaokret prema Grenzerbuch z 1927. i nazori koji nisu imali ničeg za-
29	F. v. Gagern, Einkehr und Heimkehr, u: Deutsches Weidwerk, 1938, br. 1.
30	O. Floeck, Friedrich von Gagern, u: Deutsches Volkstum, Ilalbmonatschrift ftir das deutsche Geistesleben, Hamburg, 1 (1933), str. 244—50. — W. Deubel, Das neue Deutschland und Friedrich von Gagern, Die Literatur, 37 (1934), br. 2, str. 73—78. A. Salzer, Illustrierte Geschichte der deutschen Literatur, sv. 5, str. 214.
31	Der Rassenkampf, Innsbruck. 21909, str. 161—62. Kritika je ovo djelo primila kao poseban književni rod, Werner Deubel, izvadak na poledjini knjige F. v. Gagern, Der Jager und sein Schatten, Berlin, 1940.
32	Taj stav prema Slavenima pisci o Gagernu rado ističu, usp. Uwe Baur, Der Mytlios vom deutschen und slavischen Menschen im Werk Friedrich van Gagerns, Osterreich in Geschichte und literatur. 17 (1973), str. 94 f. i Drago Grah, Das Men-schenbild im Werk Friedrich von Gagern, Acta Neophilologica, Ljubljana, 14 (1981).
jedničkog s naukom novog hitlerovskog režima, a u nekim pitanjima, kao u pitanju pozitivnog odnosa prema Slavenima, ti su nazori mogli novi režim i razdražiti. Gagern je poslije toga objavio samo djelo Der Jager und sein Schatten (Lovac i njegova sjena, 1940), a onda zamuknuo sve do kraja nacistič-kog režima u Austriji, točnije do 1948. I njegova djela, što su ranije izlazila u vrlo čestiin i brojnim nakladama slabo izlaze u doba nacizma. Gagern je tu prošao kao neki drugi pisci zavičajnog romana koji su imali udjela u razvit-ku nacionalsocialističkog nauka. Kritičar i povjesničar književnosti Adolf Bar-tels nikad nije postao članom NSDAP (Nationalsocialistische Deutsche Arbei-terpartei), iako ga je Hitler toliko cijenio da ga je jednoin čak i posjetio u Weimaru.83 Hans Grimm, od kojeg je A. Hitler preuzeo termin Lebensraum, (životni prostor naroda) prema njegovu romanu Volk ohne Raum (Narod bez životnog prostora, 1926) šutio je od 1934. do 1948.34
Der Jager und sein Schatten je niz crtica strukturiranih kao niz uspomena što slijede tijek piščeve svijesti bez fabule. Prostor svijesti su Hrvatska i Slovenija kao seosko-lovački krajolik. Tu pisac niije išao za jednoin likovnoin predodžbom krajolika, več radije za evociranjem koje mu daje jezik sa regionalnim riječima, oznakama za botaničke i zoološke pojmove. Tu je Gagern našao neslučene mogučnosti u njemačkom jeziku napravivši ga orudjem dočaravanja krajolika koji nije njemački i života seljaka koji su Hrvati ili Slovenci. Knjiga je ilustrirana mizom piščevih crteža. On je uvijek crtao samo srndačevo rogovlje, pod crteže bi npr. napisao nek« karakternu oso-binu kao skromnost koje oblik rogovlja izražava. No Gagernovo autorsko držanje u ovom djelu je odbacivanje uljudbe uz naglašenu ljubav i čežnju premn Sloveniji i Hrvatskoj, koje je smatrao zavičajem. Kao pisac on se nesumjivo nije držao kao predstavnik onog društva koje je vodio nacional-socializem. U posmrtno izašloni publicističkom djelu Der Retter von Mauthausen (Spasitelj iz Mautliausena, Beč 1948) on je objasnio svoju šutnju za doba nacionalsocijalizma. Tu je on opisao zadnje dane u logoru Mauthausen u Austriji, pu misij u predstavnika Crvenog Križa, Švicarca Louisa Haeflin-gera kojeg je opisao u kontrapoziciji sa SS Standartenfiihrerom Franzom Ziereisom, zapovjednikom logora. Ovoga je prikazao kao sadistu, čovjeka-zvijer i proizvod režima, opisao je kako se F. Ziereis svakog jutra vježbao u gudjanju iz pištolja tako što je gadjao žive logoraše, a potom sve strahote umiranja u »velikonjemačkoj Hitlerovskoj državnoj industriji smrti« (str. 38). Tu je s posebnim simpatijama pisao baš o Rusima i Zidovima, o dosto-janstvenoj smrti nekog ruskog generala i poljskog pukovnika zadnjih dana rata, o SS-ovcima koji su od ljudske kože pravili torbice i si. Bio je medju prvima koji su na njemačkom jeziku podigli glas protiv Hitlerove vlasti predočivši sve strahote logora smrti. Za razliku od mnogih drugih, pa i samog zapovjednika logora u Mauthausenu — F. Ziereisa, koji su svu krivnju pre-bacivali na Hitlera, Gagern je priznao da je Hitler bio »sunce tog sustava planeta i satelita«, ali je dodao da se on kao »kancelar Reicha i diktator oslanjao na opake nagone naslednje slabosti Nijemstva« (str. 49) što znači da krivnja nije bila samo njegova.
3S K.-H. Rossbacher, Op. cit„ str. 82.
'4 O odnosu zavičajnog romanu i fašizma vidi Giinter Hartung, Ober die deutsche faschistische Literatur, Weimarer Beitriige, 14 (1968), str. 474—542, 677—707. Sonder-heft, 2 (1968), str. 121—59.
I napokon, Gagern je več najesen 1945. postao potpredsjednikom Zemalj-ske lige za ljudska prava. Tada se nalazio u Geigenbergu koji su okupirale jedinice Crvene Armije, ali nema podataka da bi bio kažnjavan zbog surad-nje s Hitlerovim režimom.
Pisma, koja je on za rata pisao svom prijatelju Rudolfu Hansu Bartschu dokumentiraju da on nije ni mišlju bio uz nacionalsocijalizam. 1. travnja 1943. pisao je o Angloamerikancima koji huškaju dvije antikristovske nemani jednu na drugu tako da jednu podstrekavaju masnim kobasicama, a drugoj lijepe sumpor i katran na rep. U »Iliriji« je vidio vergilijevski raj što pada kao žrtva ideologija, ludosti i raspaljene sjevernjačke gluposti34 Alegorijski stil ovih pisarna može se objasniti strahom od nacionalsocijalističke cenzure i Gesta-poa.
Ako izuzmemo lovačke novele, u kojima je pokazao talenat, i ideološka djela esejističkog karaktera, njegov je prvi reprezentativni roman Die Wund-male (Stigme, 1919). To je roman o austrijskom katolicizmu koji može zaokru-žiti njegovu ideološku sliku svijeta. Mladi kapelan, dr Benedikt Siebenschein, stiže u malo pokrajinsko mjesto Untzing u kojem se pojavljuje djevojka s pet rana poput Krista. Liječnik filantrop Werner Wendt, koji mnoge liječi besplatno, i ide bolesniku usred noči i po najgorem vremenu, prvi prozre vurku i izlaže se time napadima praznovjernih seljaka. Jedne noči, kad je kroz mečavu pješačio bolesniku, skinuo je raspelo da bi se s njim poslužio kao bakljom. Praznovjernom seljaku, koji ga je pratio, objasnio je da se valja klanjati živom Kristu, ne mrtvome, ali je mjesno svečenstvo, pa i biskup, ogorčeno ustalo protiv njega. Svečenstvo ustaje protiv njega jer želi iskoristiti stigmatički krvavi znoj seljačke djevojke Regule Schwandt-ner, da bi na proštenju u obližnjem mjestu zaradilo više novaca, slično i nje-zina majka. Neki svečenici licemjerno ostaju pri tome i onda kad se do-znalo da je sve varka, izmišljotina histerične Reguline majke koja je kčer lukla i morila gladju dok se nije počela znojiti krvavim znojem. Benedikt Siebenschein sukobljava se sa svojim pretpostavljenima i napokon odlazi u Rim. Gagern gleda krščanstvo kao stečevinu uljudbe, ne kao pitanje metafizičke orijentacije čovjeka i prema toine kao izvor mistiifikacija.
Siebenschein je prema tome glavni junak, ali ne junak koji traži mjesto pod suncem djelujuči u kontekstu društvene zbilje, nego junak koji se s lom društvenom zbiljom sukobljava i zbog toga bježi od svoje sredine. Glavni junak, a i sporedni, biskup, župnik Permoser, protonotar, natpop Hetz i drugi, nisu individualizirani i psihologiizirani junaci realističkog i naituralističkog romanu koji u krajnjoj liniji počiva na baštini senti-mentalističke uutobiogrnfije, a osobito Rousseauovih Confessions, pa fiziogno-mike Johanna Cas]>ara Lavatera, več junaci s karakterom opčost.i koji kurukteriziruju svoju funkciju, jer roman je zapravo roman o Crkvi koju pisac vidi kao klerikaliziranu, ne više kao pitanje konzervativnosti što se suprostavlja naprelku kao liberalizem. Zato je Benedikt tipični mladi svečenik, učen, blijed, slabokrven i svet, koji če naiči na stroge pretpostavljene što apeliraju na njegovu savjest kad žele da ga slome, da ga naprave poslušnim popu! lešu, da opravdaju vjersku sljepariju ako vodi do sredstva učvrščenja pučkc pobožnosti koja je zupravo pruznovjerje i time učvršče-nje državnog položaja Crkve kao korporacije. Sve skupa nije samo jednu
konvencionalna slika Crkve kakvu poznajemo još iz poleiničkih spisa skep-ticizma i areligioznosti prosvjetiteljskog protuklerikalizma, dakle rezultat kritičkih stavova filozofije i bogoslovlja koji idu od Rene Descartesa i Ma-lebranchea što je potoinio Boga njegovu razumu, a vjeru filozofiji, do Spi-nozinih i Voltaireov.ih nazora, koji su u Bibliji vidjeli samo praznovjerje i dogme.35 Crkva je ovdje još k tome orudje političkih sljeparija gradjan-skih politikanata.
Gagern je u ovom romanu bolje nego u ranijim djeliina uočio moč jezika pa nije opisivao i komentirao zbivanja kao autor fabularnog realističkog romana koji pomaže čitatelju da bolje uoči pojedinosti i značaj zbivanja, nego je karakterizirao junake tako da je ušao u njihove misli i maštanja prenoseči ih sugestivno čitatelju u nizu Benediktovih unutrašnjih monologa. Piščev opis junakove mašte neopazice prelazi u sugestivni tijek njegovih misli, u njegov unutrašnji monolog, pri čemu odstupa od tradicionalne sintakse. Postupajuči na taj način, Gagern se vezuje za značajke čiste jezičine poruke, lišavajuči roman zapleta, slikanja društva i psihologiziranja, otprilike onako kako je to učinio Andre Gide u Les Faux-Monnaijeurs (Kovači lažnoga novca).36 Fabula ovog romana jedva da postoji, mi smo ono što se zbioa na oko 800 stranica ovog romana ispričali na oko pola stranice. No Gagern je osjetio i križu jezika, ono što su u to doba osjetili i uočavali nadrea-listički i ekspresionistički pisci. Fritz Mautner pisao je u djelu Die Sprache (Jezik, 1906) da jezik odredjuje stalež i zanimanje pa če sudac, odvjetnik ili časnik postati najlakše, ne onaj koji marljivo uči, nego onaj koji najprije ovlada njihovim profesionalnim govorom, pa je jezik zapravo najgori tiranin, tiranin o kojeg se oslanjaju država, Crkva, zakonodavci, izraz razbora i logike.37 Obični jezik doživljava se u to doba kao »najgora konvencija«.38 Gagern je to osjetio pa je služeči se tim staleškim govorom karikirao hijerarhiju, tako što je stvorio tip govora kojim se opisuje biskup, svečenik. Unutarnji monolog mladog svečenika u napasti Gagern opisuje biblijskom vrsti teksta uz mnogo riječi iz Salamunove Pjesme nad pjesmama. Boje, kao npr. crvena boja, znače u tekstu požudu i vrsti napasti. K tome, i tradicionalna biblijska metaforika požude i grijeha koji se izriču znakom lava, leoparda ili zinije. Tu je i govor licemjernog pretpostavljenog koji poziva Benedikta na posluh uz latinske izreke s referenci jalnošču stroge školske discipline. Protonotar zabranjuje Benediktu da se druži s liječnikom Wendtoin, jer posluh mora biti takav da bi se on, Benedikt, morao udaljiti i od samog Krista, ako bi ovaj opet sišao na zemlju, a pretpostavljeni bi mu zabranili da se s njim druži. Lik protonotara i svečenstva uopče sad se mitologi-zira analogno farizejima. S druge strane liječnik, koji skida raspelo hoda-juči u mečavi i mrkloj noči teškom lx>lesniku i služi se njime kao s bakljom, kaže unezvjerenom i zaplašenom seljaku koji ga prati da se mora klanjati živome Kristu, ne mrtvome i pritom se udari u prsa (str. 451).
I.ik lječnika sad se mitologizira analogno prema Kristu. Seljaci se ljute na iij što je raskrinkao Reguline stigme kao sljepariju, pokušavaju ga na-
35 P. Hazard, Op. cit., str. 121—29.
38 R. M. Albčrčs, Metamorphoses du roman, Paris, M972, str. 35.
37	Usp. treče izdanje ovog djela iz 1974, str. 86 i 105.
38	Marcel Raymond. De Baudelaire au Surrčalisme, Paris, 1966, str. 270.
pasti i raspeti. Uoči proštenja pojavio se u mjestu jedan slučaj črnih boginja. Natpop bi to zatajio da ne prpadne svečanost izgovarajuči se visim ciljevima vjere, ali Wendt prijavi slučaj i proglašava se karantena. Sad su svi protiv njega, gradonačelnik, žandari, svečenici, puk, pokušavaju ga linčovati. Tako se Wendtu nezahvalnošču plača njegova velika i praktična ljubav prema bližnjemu, njegova spremnost da svakoga besplatno liječi, slično Kristu koji je iscjeljivao kljaste i bolesne da bi na kraju bio raspet. Za nj je narod star i dubok, te ima mnogo izvora i on je iz naroda, sin seljaka. On govori pučkim jezikom i služi se dijalektalnim riječima govoreči s pacijen-tima identificirajuči se na taj način s njima.
Iduči putem drugačijim od ekspresionista i dadaista Gagern je roman Die Wundmale lišio fabule i stvorio roman čistog jezika u postupku karikiranja i mitologiziranja liječnika-Krista i svečenika farizeja. Shvatio je da jezik nije kao boja ili glazbeni akord čvrst i siguran materijal umjetničkog izraza, več da je nesiguran i nepouzdan,39 jer istodobno služi kao saopčenje u svakidaš-njem životu, a u postupku unutrašnje kontemplacije postaje estetsko saopčenje. Gagern je ipak stvorio tip romana u kojem pisac svjesno u iluziji traži umjetničku istinu, poigrava se i podruguje sa stvarnošču, sudjeluje sam u životu svojih likova kao čimbenik, a ne kao sakupljač činjenica karakterističnih za društvenu stvarnost. To je roman, kako reče Alfred Doblin, u kojem pisac izgleda kao plivač što skače u more, a da ne zna koliko je more široko.40 Crkva je u ovom romanu licemjerna perverzija Biblije koja sudjeluje politič-kim sljeparijama, ona djeluje protiv naroda koji se kao stvarna supstancija i opravdanje države uzdiže do božanstva. Odnos prema Crkvi bio je dakle kao u suvremenoj diktaturi, vrlo sličan Hitlerovu odnosu prema Crkvi. Opis katoličke Crkve kao hijerarhizirane i udaljene od narodnih tradicija odgovara slici Crkve koju je širio Kulturkampf u doba Bismarcka, koji je katoličke Nijemce proglasio manje vrijednim Nijemcima, koji su odaniji Rimu nego svom narodu.
U pripovjetki »Diana, Die Erztihlung eines Arztes« (Diana, Pripovjetka liječnika) u zbirci Am Kamin (Pri kaminu, Berlin, 1922) Gagern je prikazao lik markizice Aurore Corberon u okvirnoj pripovjetki. To je tajanstveni pro-totipski lik žene u koji nas je pisac uveo preko uvoda tajanstvenog starog dvorca s ozračjem bliskim novelama E. A. Poa, da bi njezin lik mitologizirao služeči se književnim odnosima Penthesileje Heinricha von Kleista, pa boginje Diane. Aurora je feudalna, stari portret je prikazuje s lovačkom puškom, po-sve feudalno s povlasticama i tajnama koje vulgarno gradjanstvo ne može dovesti u pitanje. Ona je lijepa i okrutna kao velika grabljiva mačka, nepo-griješiva u izboru roba — izabranika za muža kojeg ova djevica virago mrzi i prezire jer je neprijatelj materinjstva i ropstva što 0110 donosi. Ova novela
Carlo Bousofio, Teoria de la expression poetica, 2, Madrid, 1970, str. 271. Die Wundmale je bio prvi roman o kojem su napisane ugledne kritike, K. Strecker, Die Wundmale, u: Velhagen und Klasings Monatshefte, 39 (1924—25), str. 590. F. v. Zobe-litz, Die Wundmale, u: Literarisches Echo, 1919—20, str. 183, H. Knudsen, Die Wundmale, u: Die schone Literatur, 20 (1919) i dr.
10 Alfred Doblin, Der Bati des epischen Werkes, u: Deutsche Literaturkritik, hrsg. von Ilans Mayer, Bd. 3. Vom Kaiserreich bis zum Ende der Weimarer Republik, Frankfurt am Main, 1978, str. 560, 561, 569, 571.
sa markizicom je daljnja razrada lika Rese s tim što je ovaj lik strukturiran uz referencijalnost feudalne kulture, lova, konja, oholih i goropadnih gospodja.
Druga pripovjedka iz ove zbirke je pripovjetka »Orion«, Die Erzahlung eines Millionars« (Orion, Pripovjetka jednog milijunara). Orion je brod na kojem poduzetnik P. J. Mayor, nekada dok je živio u Njemačkoj Peter Scholz, i kapetan James Robinson prevoze u Ameriku tovar pušaka što če se prodati Indijancima, potom divlje zvijeri za zoološke vrtove Amerike i četu posrnulih djevojaka iz gradjanskih kuca što če u Ainerici biti prodane u javne kuče. P. J. Mayora Gagern karakterizira klasnim govorom kao američkog milijunara i skorojeviča kad mu stavlja u usta opis njegova bogastva, njegove vrijednosti, žureva njegove žene i slika koje krase njegovu neokusnu rezidenciju.
Na brodu se nalazi još i jedan očajni mladič Nijemac kojeg su za porugu stavili za čuvara posrnulih djevojaka. Medju djevojkama je i njegova zaruč-nica Kathe, što mu se iznevjerila. Onda je da bi se spasila strogih roditelja dospjela u naručaj starog Zidova i morniona P. J. Mayora koji je sada šalje u javne kuče Amerike. Odnos P. J. Mayora i kapetana je medjusobno ucenji-vanje zbog novca. Kapetan pije i razbije Mayoru nos, on se zatvara u svoju kabinu. Posada nalazi oružje, pobuna, zvjeri bježe, napadaju mornare, dje-vojke, magla, oluja, sudar s ledenjakom, vatra u strojarnici, mornari pljačkaju brodsku blagajnu, pijanče. Ovakav opis Amerike kao pokvarene, polužidov-ske i anarhične u svojoj demokraciji odgovara slici zapadrie demokracije u nacionalsocijalizmu. U samoj pripovjetki nema ni jednog opisa prirode i mora, brod je stroj stvoren ljudskoin rukom, suvremena uljudba, američka vulgar-nokapitalistička gradska uljudba vidjena očima velikaša koljenoviča, uljudba uz strukturne elemente tehnike, alkohola, prostitucije, novca, kriminala i na-pokon rata. Gagern gleda suvremenu ljudbu kao pervertiranu, punu suprot-nosti koje neumitno vode u rat. Zvijeri funkcionira ju slično kao neman rata Georga Heyma ili kolera u Der Tod in Venedig (Smrt u Veneciji) Thoinasa Manna.41 Sve norme gradjanskog društva raspadaju se, jer u svojoj srži sa-drže suprotnosti. Usporedjivanja i paraleliziranja nema. Slično kao što se Gregor Samsa u noveli Franza Kafke Die Vermandlung (Preobrazba) sam pretvara u žoliara, ovdje zaručnica Kiithe, simbol ličnosti glavnog junaka ostaje obeščaščena i prodaje se u javnu kuču. Pripovjetka se doimlje kao neka mitologija apokalipse u budučnosti i spada u okvir ekspresionističkih postupaka. Ona u krajnjoj liniji počiva na Nietzscheovom odbacivanju su-vremene uljudbe i traženju novog čudoredja. To je osobito lijepo vidljivo u liku mladog čovjka što ga mornari stavljaju za čuvara i tješitelja njegove obeščaščene zaručnice koju vode u javnu kuču.
Slično važi i za dramu Ozean (1921). Drama se zbiva 1849/50. na nekom brodu što prevozi u Ameriku njemačke iseljenike. Medju putnicima nalaze se intelektualci, svečenici, obrtnici, novinari, radnici i napokon prostitutke i svodnici. Ovi posljednji govore u slangu. No značajna je uvodna naponiena piščeva da če se upotrijebiti različiti slang več prema mjestu izvodjenja. Djelo dakle nije vezano uz stanovitu zemlju ili pokrajinu što je karakteristično za realizam. Brod po sastavu svojih putnika znači zapravo naciju kao proizvod
41 Kurt Mautz, Mythologie und Gesellschaft im Expressionismus, Die Dichtung Georg Ilayms, Frankfurt am Main — Bonn, 1961, str. 38, 51, 60, 63, 64.
civilizacije, ne prirode i to ne samo njemačku, več bilo koju suvremenu na-ciju u bilo koje revolucionarno doba. Gagern dakle izbjegava konkretne ko-notacije kao izvanjske, iduči za bitnim i opčim i tražeči u smislu ekspresionizma osječaj za svijet (Weltgefiihl).42 Na brodu izbija sukob izmed ju kapetana i intelektualaca što traže ljudska prava i slobodu. Kapetan im se suprostavlja tražeči dužnosti i tvrdeči da nitko još nije proveo brod oko Ognjene zemlje sa ljudskim pravima. Država dakle nije pravda, več nasilje. No izbija pobuna u kojoj mornari otimlju kapetanu pištolj, a potom ga otimlju jedan drugome.
Otimlju se o prostitutke, slijedi anarhija, eksplozija baruta. U trečem činu putnici se svi nalaze na splavi, mornari siluju pristojnu djevojku Theklu, sukobljavaju se s intelektualcima i udaraju ih, intelektualci su sa svojom tjeles-nom slabošču smiješni u tom sukobu, gube ideale. Likovi intelektualaca što se sele u Ameriku, zemlju budučnosti i slobode, odgovaraju pojavnosti Amerike u političkoj lirici predožujskog doba.43 No revolucija, koju iniciraju intelektualci, znači vlast gomile, propast kulture i čudoredja. Alternativa revoluciji i demokraciji je nasilje koje postaje čuvarem morala, a i samo dobija moralno opravdanje.
U noveli Der Marterpfahl (Kolač za mučenje, 1925) Gagern polazi od nazora izrečenih kasnije u Das Grenzerbuch. Najprije uvodi čitatelja u neki kraj u Zapadnoj Virginiji u USA. Kraj je pun priča o pionirima iz davnine, medju njima je priča o »divljem Nijemcu« što obilazi divljinom sa skalpovima o po-jasu. Onda se autor vrača unatrag u doba kad se rodio Johann Ludwig Wetzel. Njegovi roditelji nisu u novu postojbinu donijeli ništa osim »svog njemačkog straha od Boga, svoje njemačke marljivosti i svog njemačkog strpljenja oče-ličenog pritiscima.« (str. U.) Bio je dakle pojam njemačkog, germanskog pio-nira koji kolonizira Ameriku puškom i plugom. On se oženio po staroengles-koin običaju tako da je nevjesta s njime uzjahala istog konja. Englesku tra-diciju u Americi Gagern priznaje za književnu vrijednost kao germansku. No onda su ga zarobili Irokezi i mučili na kolcu. Uspio im je pobječi i vratiti se kuči, ali kad se vratio našao je ženu trudnu i udatu za drugog. Po običajima pionira pita se žena kome če od ove dvojice. Zena šuti. Odluči li se za prvog, on če joj vječno prigovarati, to više što je trudna s drugim, odluči li se za drugog, taj če je tuči. Momenti osobne sklonosti i individualne spolnosti ne igraju uloge u ovom vidjenju čovjeka kao životinje. Po zakonu divljine dvoboj če odlučiti čija če biti žena i ognjište. Drugi muž je gorostasan i jak, ali prvi je iskusniji. On če mu palcima iskopati oči i ubiti ga udarcima šaka. Etike dvoboja nema, nagon za samoodržanjem jedina je etika. Wetzel ostaje sa že-nom, ali ne za dugo, uskoro postaje mrzovoljast. Gagern je imao živ odnos prema ženama, ženio se čak tri puta, ali u književnosti je bio mizogin, odba-civao je literariziranu ljubav u okviru odbacivanja kulture i gradjanskog in-dividualizma.
Wetzel se napokon odmetne u šumu gdje ga pisac postupno mitoligizira što je njegov ustaljeni stilski postupak. Poslije nekog doba nitko ga više ne poznaje, nitko više ne zna njegovo ime, spominju se samo njegova djela, nje-
42	Kasimir Edschniied, Expressionismus in der Dichtung, u djelu iz bilj. 40, str. 265—67.
43	Norbert Miihlen, Amerikabilder der deutsehen Literatur und Deutschlandbilder der uinerikanischen Literatur, Fraternitas, Diisseldorf, s. a. str. 3—7.
gova tanad koja nikad neče promašiti, njegova nadnaravna snaga. Priroda i nasilje postaju nešto poput biologiziranog raja, oni se teologiziraju i stječu moralno opravdanje.
U djelu Der tote Mann, Roman der Roten Rasse (Mrtvac, Roman o crvenoj rasi. 1927) opisao je cudorednu degradaciju crvenokožaea kao biološku u procesu prodiranja evropske uljudbe u sjevernu Ameriku. Glavni junak je mladi In-dijanac Ne-i-ki-mi, junak, zastupnik rase s karakterom opcosti, koji počinje kao veliki lovac i hrabar ratnik u borbama s drugim plemeniina, a završava kao pijanac u nekom naselju bijelaca, gdje krade da bi namaknuo novac za »vatrenu vodu« (Feuermasser). Manji dio romana zauzimlju zbivanja, a veči viječanja plemena i razgovori pojedinih likova (kojih je velik broj), pri čemu pisac strukturira karakter Indijanaca s karakterističnim vrijednostima hrabrosti, kretanja i djelovanja u šumi ili jezerima u posebnim mentalitetom zasnovanim na njihovoj vjeri koja uvjetuje njihovo vidjenje svijeta i bijelaca. Mentalitet Indijanaca je animističan. Gagernu je bilo moguče izvesti njihovo videnje svijeta i bjelaca iz predodžbi animizma jer je religija Indijanaca u to doba bila več poznata s djelom Jamesa Georgea Frasera.44 Opis Indijanca kao hrabrog i okrutnog, pa i sam »reseau« riječi s riječima kao »vatrena voda« ili »blijedo lice« za bijelca upučuje prema trivijalnoj tradiciji američke captivity narrative omiljen XVIII/XIX. st. i prema dime novel.45 Gagern je polazio od obzora čitateljskog očekivanja njemačkog čitatelja i njegovog prethodnog književnog iskustva, a taj je, što se Indijanaca tiče, bio trivjjalan, Karl May je bio njegov posljednji izdanak. No Gagern je kritizirao bijelce i njihov apstraktni odnos prema životu što se izražava u novcu kao pojmu apstrakcije rada i gospodarske vrijednosti. Skrivena polemika ovog izričaja, u kojem je monološki skrivena piščeva misao, krije se u filozofskom nazoru, da novac, a s njim i uljudba, točnije zapadna, kapitalistička uljudba, zapravo nemaju vrijednosti. Bio je to postupak poznat od prosvjetiteljstva, pobliže od Vol-taireovih, Diderotovih i Montesquieuovih dijaloga, ali i s izdancima u nacio-nalsocijalističkoj kritici parlamentarne demokracije kao polužidovske i degenerirane.
Hitler je morao čitati Gagerna pa je od njega preuzeo teologizaciju nasilja koje jača i daje opravdanje svim pozitivnim postupcima, pojam kolonizacije puškom i plugom, dakle ne germanizacije, več istrebljenja Slavena46 čija je uloga bliska ulozi Indijanaca i njegov povoljni odnos prema Sjevernoj Americi.
44	The Golden Bough, A Study in Comparative Religion, 1890—1956.
45	O tim rodovima od kojih je prvi uastao iz duha sentimentalizma, a odgovara engleskoj Gothic novel vidi Karl Heinz Goller, Amerikanische Unterhaltungsliteratur im 19. Jh. von der Captivity Narrative zur Dime Novel, Deutsche Vierteljahrschrift, 52 (1978), Heft 1, str. 1—25.'
46	Nasilja prema Slaveniina i Zidovima za nacionalsocijalizam nisu kukavičluk, več vrlo časno djelo, usp. Reinh. Kiihnl, Formen biirgerlicher Herrschaft, Liberalismus — Faschismus, Reinbeck bei Hamburg, 1971, str. 94. 1 Gagernova utopična slika pred-kapitalističke feudalne privrede, ibid. str. 93. igrala je ulogu u nacionalsocijalizmu.
ZUSAMMENFASSUNG
Friedrich Freiherr von Gagern, ein Freund von Rudolf Hans Bartsch, wurde in Slovenien, auf Schlol.! Mokrice, geboren, lebte in Celje und hernach in Osterreich. Er schrieb Romane, die in den zwanziger Jahren einen unerhorten Erfolg hatten. In seinen Romanen mit slovenischer Problematik wendete er die Ansichten des Soziologen Ludwig Gumplowicz an, in den Romanen iiber Nordamerika und Nordafrika ver-wendete er das modifizierte Gedankengut von Charles Darwin. In diesen Romanen schuf er eine richtige Theologie der Gewalt und des Bosen, er schuf ferner den Be-griff der Rasse und des Judentums. In einem weiteren Werk befaBte er sich audi mit dem Begriff des Klerikalismus'.
Diese Werke, so wie die Werke von R. H. Bartsch, Gustav Frenssen, Hans Grimm, Friedrich Josef Perkonig u. a. scheinen Adolf Hitlers bevorzugte Lektiire gewesen zu sein und ein Hilfsmittel zum Kompilieren und Plagieren der Ideologic des National-sozialismus. Diese Werke konnen auch Hitlers nachsichtige Behandlung der Vereinig-ten Staaten und GroBbritaniens erklaren, sowie auch sein Verhalten zum slovenischen Volke.

UDK 886.3.09-14 Vita Zerjal Nova Gorica
NENAVADNA ZAZNAVA RESNIČNOSTI
Pesniški prvenec mladega avtorja Alojza Ihana (rojen 1961) Srebrnik (1986) predstavlja nov tip realistične poezije: njen prevladujoči stilem je »scientizem poezije«.
Srebrnik (1986), the first collection of poems by Alojz Ihan (born 1961), represents a new type of realistic poetry: its dominant styleme is "the scientism of poetry".
Postopek Ihanovega pisanja, s katerim je nastopil nenadno in silovito, je zavestno nasproten tistim pesniškim prizadevanjem, ki so usmerjena k izraziti metaforizaciji, formalizaciji ter poetizaciji besedil in vplivajo na predstavo o poeziji kot izključno zvočno-ritmično uravnoteženih jezikovnih oblikah, temelječih na uporabi izjemnega, nenavadnega jezika. Ob taki predstavi poezije delujejo Ihanove pesmi izrazito nepesniško, prozno. Zapis je sicer verzen in med kompozicijskimi postopki sta pogosta paralelizem in refrenske ponovitve, vendar jih z zunanjo obliko večkrat prekrije kot poudari. Ne pomišlja si niti deliti besedo, če s tem pridobi večjo dolžinsko izenačenost verzov. Včasih besedilo tudi kitično deli, s čimer različnim miselnim in snovnim motivom omogoča za pesništvo značilno izrazitost.
Ihan je na vprašanje, zakaj ne uporablja prozne oblike, če je že struktura prozna, odgovoril, da se mu »to, kar nastaja zdaj, še vedno zdi bolj poezija kot proza«; trdil je, da nima trdnega oblikovnega koncepta, nastanek pesmi pa razlagal tako: »Pri pisanju dobim neko idejo, ki jo nato poskušam v čim krajši in čim bolj razumljivi obliki ubesediti«.1 Razumljivost in komunikativnost poezije je Ihanovo poetološko izhodišče. Na to kaže tudi več poetoloških besedil. Naslov enega od njih je geslo »primarnega lirizma«:2 Preprosto, iskreno (str. 54). Začenja se z modalno izjavo »Morda je edini način povedati preprosto«, ki ji sledi pričevanje eksistencialne groze destabiliziranega subjekta. Prav znotraj poudarjeno eksistencialne problematike je slovenska poezija doživela izjemno intelektualizacijo in s tem visoko stopnjo abstrakcije in herme-tičnosti. Ihan isto tematiko obravnava preprosto, česar se zaveda in ima to za možni način prepričljivejšega pesniškega izraza. Izloča čustveno estetsko su-gestivnost in tudi o čustvih govori pojmovno in nazorno konkretno. Iz te poezije je skoraj povsem izključena metafora. Vendar zapis le ni povsem deno-tativen. V omenjeni pesmi Preprosto, iskreno je pesniška neznanka izražena zaimensko, kot »tisto, kar si nekoč dobival« (str. 54). Razumljivost je za Ihana poetološko načelo, označuje njegov odnos do jezika, postopka pisanja in učinka, ne pa odnos do sveta, saj je v tem za subjekt veliko nedoumljivega, čudnega in nerazumljivega. V spoznavnem smislu so zato pesmi pogosto odprte. Razumljivost je povezana tudi s težnjo po komunikativnosti poezije, kar izra-
1 Andrej Blatnik, Bojan Zmavc, Pomenek z Alojzom Ihanom, Mentor 1986, št. .1, str. 105.
1 Tako ugotavlja Andrej Blatnik v spremni študiji o Srebrniku, sicer pa se ta termin v zadnjem času uporablja v kritiki kot negativna oznaka naivnega, začetniškega pesnjenja.
ža že v prvi pesmi, Čas je (str. 5), čeprav takoj trči ob skepso, ali je njegov namen sploh uresničljiv:
Čas je,
da si povemo,
če si sploh lahko kaj povemo, in da si damo, če si sploh lahko kaj damo. Čas je
in kmalu bomo ostali tudi brez njega.
Nezaupnico izreka tradicionalni metaforiki, ki se v pesniških besedilih ohranja kot literarna konvencija, popolnoma odtrgana od realnih zaznav. Pesem Galebi (str. 35) razkriva realno nepreverljivost pomenske vrednosti, ki jo nekaterim besedam podeljuje poezija:
Ko jih pogledaš od blizu, te presune: oni so grdi! In spoznaš: tisti, ki je prvi izrekel hvalnico njihovi lepoti, jih je moral gledati samo od daleč. Pa vendar so mu ljudje verjeli raje kot natančnim opazovalcem, sprejeli so njegovo prijetno površnost in jo prenašali svojim otrokom, da se je razširila laž in se danes nihče več pozorno ne zazre vanje. c da bi spoznal: oni so grdi.
Deinitizacijo pesniškega jezika naslanja na spoznavno preverljivost, kar je tipično za znanstveni odnos do resničnosti. In res pri Ihanu lahko opazimo določen scientizem poezije. Tako se znanstvene zakonitosti v pesmih pojavljajo kot primerjalno gradivo, na primer v pesmi Se da povedati? (str. 38):
... tako blizu ljudem, ki se poženejo s strehe nebotičnika ali mostu, da bi nekaj trenutkov leteli, da bi iztrgali življenju vsaj nekaj trenutkov svobodnega približevanju nekemu središču, ki s pospeškom 10 m/s1 privlači telo in dušo ne glede nu premoženje ali politično pripudnost, du se enostavno prepustijo...
Pesem s pomenljivim naslovom Stališče biologije (str. 43) začenja z direktno naslonitvijo na znanost, saj zapiše: »Biologi pravijo.« Spoznanja znanosti, predvsem naravoslovnih, uporablja za konkretna izhodišča pesmi tudi v drugih primerih (Vsebina telesa, Zemlja v ohlajanju, Vrtnicu, Sturu pruvdu. Razprava, Pomenljiva uganka). Ihanovo zanimanje zu znanstvena dejstva, ki prispeva k veliki racionulnosti teh besedil, je gotovo povezano z njegovo izo-brazbo, s študijem medicine.
Scientizem je pravzupruv potencirana resničnost, kur je vsebinsko-stilnu določnica Ihanove poetike. Čeprav je ta usmeritev na neki način omejitev, »zaprtost v krog, ki ga luhko obseže razum«, Ihan sam ugotavlju, du je pruv to nujvečja vrednost Srebrnika: »/K./er je bila knjiga kmalu razprodana, ta
želja po resničnosti najbrž ni samo moja. Če so ljudje včasih brali literaturo zato, da bi si vrnili izgubljeno domišljijo, berejo danes očitno zato, da bi si vrnili izgubljeno resničnost.«3 Kaj v primeru Srebrnika pomeni resničnost v poeziji? V nasprotju z avantgardnimi poetikami depoetizacija poezije ne izhaja iz težnje po poetizaeiji stvarnosti same, ampak iz svojevrstnega izraznega pozitivizma, ki si celo za eshatološko problematiko ne išče posebnih, od vsakdanje resničnosti odtrganih simbolov, temveč posega po konkretnem gradivu. Zdi se, da je konkretna stvarnost edini prostor, v katerem se razkrivajo zakonitosti sveta in človeka, in je zato glede na komunikativno naravo umetnosti najbolj preprosto, da se spoznanja posredujejo z materialom, ki jih je omogočil. Tako se težnja po resničnosti kaže že v postopku, ki je pripovedno--opisen, narativen in fabulativen. Besedila so pravzaprav prepoznavne situacije, dejstva realno obstoječega, ki so razvrščena logično, čeprav večkrat le kot ponazoritvena naštevanja. Toda tudi takrat, ko se resničnost pojavi celovito kot zgodba, ni v ospredju resničnost sama, ampak spoznanje, ki ga omogoča. Šele narativno gradivo omogoča veljavnost vsebinsko-idejne plati poezije. Tako vsaj ob svoji poeziji razmišlja Ihan4 »Zgodba je edina stvar, ki ji zaupam. /.../ Noben, še tako lep opis čustva me ne more prepričati, da to čustvo zares obstaja. Kajti opis je vedno bolj odvisen od spretnosti opisovalca kot pa od čustva samega. Zato verjamem samo konkretni zgodbi in marsikatera moja pesem se po obliki ne razlikuje od časopisnega članka.« Osnovna usmeritev Ihanovega pisanja zato ni estetska, ampak spoznavna funkcija poezije.
Svoj izrazni postopek podvrže dvomu (Se da povedati, str. 38), vendar v bistvu jeziku zaupa. Dvom do njegove zmožnosti izhaja iz človeške nagnjenosti k avtomatizaciji pomenov (o tem govori že pesem Golobi), zaupanje pa iz prav nasprotnega, iz sposobnosti zaznati presenetljivosti. Pesem Moč jezika (str. 98) v tej sposobnosti vidi tudi izvor jezika:
Gre za skrivnost nastanka. Nekdo je moral prvi pokazati žarečo kroglo na nebu in ji dati ime. Morda je bil to res le začuden vzklik, ampak bil je prvi. Tisoči pred njim so že gledali svetlobo in se greli na toploti, nihče pa ni v tem zaznal presenetljivosti. Samo on. Prvi ... Zaradi čuta za iz-rednosti. Zaradi genialnosti čudenja. In potem ostale besede. Iz vsake govori duh starega modreca, ki je zmogel videti neznano. Vse so se čudežno zgostile iz njihovih presenečenj ter postale težke od vsebine in pomenov, ki jih komaj kdo še sluti. V tem je ravno fantastičnost: človek izgovarja tisočkrat manj, kot je izgovorjeno. V neuporabljenih globinah pa prebivajo duhovi. To je njihova glasba, njihovo večno zadoščenje stvarem, ki so jih iztrgali iz niča.
3	O tem Ihana sprašuje Vlado Zabot v intervjuju v Delu, 6. 2. 1987, št. 30.
4	Vlado Zabot, Poezija kot vračanje izgubljene resničnosti, intervju, Delo 6. 2. 1987.
Tako razumevanje jezika je seveda daleč od pragmatičnosti, saj je najtesneje povezano s človekovo težnjo po razumevanju in osmišljanju sveta, ki je v svojem bistvu brez temelja. Smisel pesnjenja je zato opaziti presenetljivost v pojavih, ki so v splošni predstavi otrpnili v avtomatizirano vrednost, ali kot pravi v pesmi, pesnjenje izvira iz »genialnosti čudenja«. Zato so Iha-nove pesmi svojevrsten komentar množice konkretnih pojavov in situacij. Ta je lahko direkten, izražen kot tezna ugotovitev, ki pa se pogosto ponovno dopolnjuje z novimi konkretizacijami, kot v pesmi Pomenljiva uganka (str. 68):
Pomenljiva uganka: zakaj toplota odpira školjke, kako izigra njihovo divjo željo po neranljivosti? Nobena druga sila jim namreč s tako lahkoto ne prodre v meso, v to nemirno, dragoceno občutljivost, ki jo že od pradavnine z ljubosumno strastjo varujejo pod svojimi oklepi. Toplota pa je vesoljno presenečenje, ki oživlja semena in privabi kri iz globine teles, vanjo so stepe pripravljene izhlapeti dušo, ptice pa ji slediti v sleherni selitvi; vse jo hoče občutiti in sprejeti vase, kajti tako redka postaja na planetu, ki se že peto milijardo let nepovratno ohlaja.
V tej pesmi konkretno, določljivo lastnost školjke, da je toplota odpira, uporablja kot primero za učinek toplote na živa bitja, predvsem na »njihovo divjo željo po neranljivosti«, »dragoceno občutljivost, ki jo že Od pradavnine z ljubosumno strastjo varuje pod svojimi oklepi«. Splošnost take reakcije poleni tudi eksplicitno izrazi (»vse jo hoče občutiti«), vendar se pesniško doživetje in konotativno dojemanje izvrši že ob prvem, konkretnem primeru. Čeprav konkretnost ni vedno neposredno prenesena na raven splošnosti, k določenemu sklepu težijo vse pesmi.
Konkretnost je pogosto izražena skozi pripoved, zgodbo. Ihan besedila na nekaj mestih poimenuje zgodba, na primer v pesmi Tihotapec (str. 24), kjer začenja z besedami: »Čudna je ta zgodba.« Narativni postopek kaže tudi čas, ki je večkrat omenjen na samem začetku besedila in je natančno določen kot »včeraj« (Pregrade, str. 72), »zadnje čase« (Slutnja, str. 73), »Ko smo prišli v vojsko« (Parada, str, 41). V besedilih se pojavlja tudi čas, ki bi ga lahko imenovali dogajalni čas, označujejo pa ga časovni prislovi »potem«, »nato« ipd.
Visoka stopnja epičnosti, ki se kaže v pripovedi, opisu dejanj, situaciji in uporabi dialoga, se v nekaterih primerih približa zvrsti prilike ali parabole. Take so pesmi Srebrnik (str. 6), Drevo (str. 46), Vrane (str. 64). Zelo razširjen in osnovni zgled paraboličnega pisanja so svetopisemske prilike. Na možen vpliv lega vira kažejo po Ihanu nekateri biblični motivi (O pravičnem sodniku, str. 40, O Nazarečanu, str. 102). — Uporabnost bibličnih motivov in nanje vezanih miselnih sklopov Ihan vidi v razširitvi in olajšavi recepcije: »S tem je mogoče ogromno pridobiti; ni namreč potrebno graditi iz nič, ampak pesem v trenutku dobi svojo predzgodovino.c1 Podobno uporabnost imajo tudi prav-
ljični in zgodovinski miti, ki pa so zanimivi le, če pesem kanonizirani pomen dekanonizira, kot v pesmih Kralj Matjaž (str. 84) in Sneguljčica (str. 32).
Glede na prevladujočo naracijo se tudi lirski subjekt prilagaja potrebam posamezne pesmi. Pogost je prvoosebni množinski subjekt — mi; pojavlja se splošni subjekt: »pravijo«, »tisti, ki«; različni osebni subjekti, na primer »neki sprehajalec«, »človek«, »neki popotnik«; in seveda prvoosebni jaz ali drugo-osebni ti, prvi bolj kot komentator, drugi predvsem kot nosilec bivanjske zavesti.
Oblikovni postopek na prvi pogled nasprotuje osnovni usmeritvi k vsakdanjim pojavom in objektivnim, celo znanstvenim zakonitostim: je nadrealističen. S tem sicer ne mislim avtomatične pisave in nezavezanega asociiranja, temveč izmišljenost dogajanja, ki uhaja izkustveni verjetnosti. Taka je že pesem Tuši (str. 17), v kateri lirski subjekt vstopa v oživljeno fotografijo. V osnovi tega prenosa je vživljanje v neke konkretne zgodovinske odnose in tako ni ta pesem nič manj faktična od pesmi, v katerih ni takega prenosa.
Eno samo fotografijo imam prilepljeno na steni svoje sobe: kolono Židov pred plinsko celico s tuši in včasih strmim v njihove obraze, njim pa, kaj vem zakaj, postane nerodno; začno se prerivati nekam v ozadje, dokler ne ostanem čisto sam, pod tuši, in se začne iz njih kaditi... takrat me pograbi bes, oprimem se plinske cevi ter jo spremljam skozi zidove in hodnike proti njenemu začetku; spremljam jo skozi zemljo, zrak in drevesa, skozi tople trebuhe srn in skozi krila ptic, dokler nekoč ne zagledam rok, ki odpirajo ventile, presunljivo znanih prstov in dlani, znanih komolcev, ramen, in ko bi moral pogledati navzgor, se premislim, spet se oprimem cevi in se vračam, tudi Žid je so ponovno tam, sklonjenih glav in pordelih obrazov, potem se zakadi in z razširjenimi nosnicami začnemo hlastno vzdihovati.
V drugo literarno zvrst, scenarij, pa uvrsti pesem, v kateri približevanje in oddaljevanje dveh oseb sproža starostne menjave. Glede na časovne preskoke Ihan pesniško situacijo naslavlja Nadrealistični scenarij (str. 89). Težnja po logičnem in racionalnem temelju besedil deluje tudi takrat, kadar pesniška domišljija ustvarja podobe in situacije, ki so zunaj objektivne možnosti. Tako fantastični izmislek, kot je izginotje lune (Luna, str. 92), ne omaje zavezanosti objektivni logiki, konkretnosti in nazornosti Ihanove poezije. V pesmi našteva možne posledice spremembe:
... Gledališča so spremenila programe, vsak teden izide nov ponatis Jules Vernovega Potovanja, v Hollywoodu postavljajo ogromno maketo Altajskega gorovja in otroški bazeni imajo samo še obliko Morja deževij...
Navkljub vključevanju fantastičnega in iracionalnega Ihan ustvarja razviden in razumljiv svet.
Zbirka prinaša raznovrstne motive, ki niso obravnavani samo na tradicionalno pesniški ravni jaza in objektivitete. To je miselno bogata poezija, čeprav se po izhodiščni konkretnosti zdi včasih naivna. Preprostost je kvaliteta, ki omogoča nazorno obravnavo ne le socialno-aktualistične problematike, ampak prinaša tudi osnovna ontološka spoznanja o svetu in bivanjske opredelitve.
Nasprotje, protislovje ta poezija postavlja za temeljno zakonitost sveta, v katerem se vedno soočata dve nasprotni logiki. Andrej Blatnik5 ugotavlja, da je »svet Ihanove poezije svet relacij, razmerij, ki se utelešajo v značilnih dvojicah: gospodar in njegov pes, rabelj in žrtev, spovednik in tisti, ki se spove-duje. Vendar je lokacija gospodovalnega položaja tukaj nerazpoznavna, bolje rečeno, neprenehoma se spreminja.«
Izhodiščno protislovje je absurd, saj se v svetu soočata naključje in resnobna nujnost, ki jo vpeljuje človek. Razkriva ga pogled, ki ti dve nasprotji sooča, kot v pesmi Mi (str. 28):
Mi,
vrženi v naključno osončje
na robu galaksije,
ki je naključna galaksija
na robu vesolja,	'
ki je naključno stanje
obstoja energije,
ki je naključje nekega
novega naključju ...
Mi,
sredi vse te funtustične igrivosti še vedno zmoremo ostati resni, ko vidimo,
da vojak straži planino.
V pesmi O vstopnicah za koncert (str. 30) nerazrešljivost absurdnega na-sprotju imenuje kar »krivica« in »prekletstvo, ki sili v blaznost«, saj je naključju podvržen tudi želeni in pripravljeni učinek človeškega delovanju. Spoznanje o naključnosti svetu je človek dosegel z raziskovanjem, toda namesto du bi tu trud njegov položuj okrepil, so gu rezultati (»doživijo, kako se svet razblinja«, Pika, str. 42) vrgli v negotovost. Težnjo po razkritju človekovega položaja imenuje zato »zabloda«, saj je povzročila popolno razvrednotenje sveta, ki je le še »nič vredna piku, skoraj madež« (str. 42).
Do protislovij prihaja tudi na ruvni spoznavanja. Naslovna pesem Srebrnik (str. 6), ki je tudi nujbolj hermetična parabola v zbirki, kaže nasprotje med natančno oblikovano predstavo o predmetu in izgubo realnega predmeta, kar je mogoče razumeti kot neusklajenost realnosti in predstave o njej. Ihan6 je na vprašanje o naslovu odgovoril, da izraža »tihi dvom, ki se poraja ob vseh človekovih poskusih, da bi stvari in pojuve okoli sebe točno, nedvoumno in dokončno vrednostno etiketiral. To pa se na koncu pokaže kot nekaj nasilnegu,
8 Andrej Blatnik, n. d., str. 109.
• Andrej Blatnik, Bojan Zmauc, n. d., str. 105.
smešnega. V življenju skoraj ni zlata, pri srebru pa vrednost nikoli ni povsem jasna oziroma se neprestano spreminja.« Ze temeljno spoznanje o svetu kot svetu odnosov implicira vsaj dve spoznavno-vrednostni opredelitvi. Za človeka je na primer letenje nevarno, za ptice nekaj naravnega (O letenju, str. 16), pes vidi v prihajajočem vlaku gospodarja in ne nevarnega stroja (Ubog črn pes, str. 10), za prodajalca je sladkorna pena le način preživetja, za otroke veliko veselje (Prodajalec sladkorne pene, str. 13), in za leva je surovost cirkuškega nastopa nerazumljiva sprememba ravnanja sicer ljubečega gospodarja, ne pa nujni element zanimivosti predstave (Lev, str. 22).
Ihan se ukvarja tudi z moralnimi vprašanji, čeprav pri tem protislovja prav tako ne more razrešiti. Gibalo ravnanja živih bitij in s tem tudi človeka je boj za obstanek. Zelo jasno o tem govori pesem (Stališče biologije str. 43):
Biologi pravijo: med cvetom marjetice in čeljustjo leva ni bistvene razlike, oboje je orožje, ki si bo skušalo izboriti, kar bi sicer pripadlo drugemu, orožje, ki je hladno kot vsako orožje, pa čeprav ga aranžiraš v vazo, v gumbni-co vojaku, ali ga daš kot darilo, sicer pa je tudi darilo neke vrste orožje, orožje v boju, boju, ki je kot vsi boji povezan s obstankom, z obstankom neke drobne, zvite molekule, zaradi katere so izpovedane vse ljubezni, izkričane vse bolečine, občuteni vsi užitki, zaključujejo svoj referat biologi.
Princip boja za obstanek izključuje etiko, saj je njegov izid že vnaprej določen v prid močnim, praznim, sebičnim, kot ugotavlja v pesmi O tistem (str. 53). Prevladajo tisti, ki jih tradicionalno merilo imenuje nemoralne. Poosebljeno vrhovno moralno načelo je drugačne narave, kot so do sedaj ljudje sodili:
... in zato čedalje manj verjamemo, da Tisti res zasluži ime, ki so mu ga nekoč v slepem navdušenju dali ljudje.
Tistemu — Bogu odreka etično vrednost in s tem tudi vlogo etičnega izrav-navalca. Imenuje ga »nori Bog« (Nori Bog, str. 61) in ugotavlja, da mu je zmanjkalo moči in domišljije za upravljanje. Toda tudi človek je enako neuspešen, kadar skuša izravnati krivico, ki majhnim in slabotnim onemogoča obstoj. V pesmi Krmilnica (str. 7) ta poskus pripelje do nove okrutnosti, ki povsem izbriše zavest prvotno etičnega namena, preide v svoje nasprotje. Zato se tudi ne zavzema za dokončne razsodbe, saj so prav lahko nasilje (O pravičnem sodniku, str. 40). Andrej Blatnik5 ugotavlja, da Ihan osmeši stari etos, ne postavlja pa novega. Pri tem zavzema blasfemične položaje. Vendar spoznanje o boju za obstanek izpeljuje tudi v drugo smer. Boj za obstanek je za človeštvo spodbuda, ki je omogočila vse dosežke. Zanimiva je pesem Lisica (str. 96):
Samo na en način se lisica lahko zanesljivo reši: izkopati mora votlino hitreje, kot so jo psi sposobni preiskati. In ko se psi razočarano odpravijo iz zapuščene votline ter nadaljujejo po njenih sledeh, mora ona izkopati že naslednjo. Ali že tretjo. Tako se stalno veča razdalja in včasih postane že tolikšna, da bi se lisica lahko mirno ulegla ter brez tveganja počivala, se parila, kotila mladiče, bila brez skrbi. Vendar je zanimivo, da taka lisica še naprej koplje, da dela to čedalje hitreje in vedno bolj zagnano, da postaja pozorna tudi na lego votlin in premišljeno določa njihove oblike, da postopoma obvladuje kopanje v trdo zemljo, v lapor, granit, beton in železo, da prečka reke, se zažira v gore, zavzema morja ... In nekoč se psi zasledovalci začutijo čudno nemirni, kot da jih je nekdo začel zasledovati.
Poezija Srebrnika se z bivanjsko tematiko pogosto ukvarja, vendar v skladu s pesniškim postopkom cele zbirke, ne na izrazito subjektiven način. Tudi za sporočanje teh vsebin uporablja parabolične zgodbe. Življenje, bivanje opredeljuje iz položaja tipičnega in ne posebnega subjekta, iz položaja človeka — slehernika. Zato tudi vloga pesnika ni ocenjena kot izjemna, ampak jo primerja s položajem pijanca, balerine, pisatelja, kmeta in hribolazca, kajti »vsi so se namreč že prevečkrat zalotili / višji od sebe in močnejši od svoje moči« (Velika potegavščina, str. 44). Med ljudmi ugotavlja »strahovito podobnost«, čeprav se ta z družbenimi razmerji, v katerih »smo, ki lahko prodajamo, in smo, ki nas prodajajo« (O strahoviti podobnosti, str. 3*5), zabriše. Posebno ni bistveno, odločujoče, govori v pesmi O Nazarečanu (str. 102):
Govorim o Nazarečanu. Ne o tistem, ki je vedel, da je sin Boga, da bo oznanjal, da bo izdan, da bo trpel in tretji dan vstal. Ne o igralcu, ki že na začetku pozna uvod, zaplet in razplet, ki ve za vsako svoje prihodnje dejanje. Govorim o Nazarečanu. O tistem, ki je dvanajstleten v templju odgovarjal pismoukom in se bal, da se bo osmešil. O tistem, ki je obupan gledal lačno množico in sklenil med njih pravično razdeliti pet kosov kruha in dve ribi. O tistem, ki je videl mrtvo deklico in pretresen zakričal, naj vstane. O tistem, ki do konca ni vedel za svojo smrt in še manj za vstajenje. Govorim o Nazarečanu.
Bistvo človeškega življenja je nepredvidljivost in negotovost, zaradi česar se človek na pojave okoli sebe čustveno odziva. Življenje je nestabilno, primerljivo z vrvohodčevim nastopom (Vrvohodec, str. 23), čeprav je v nasprotju s spekulativnostjo takega nastopa oropano izjemnosti in posebne pozornosti.
Naključje kot temelj sveta obvladuje tudi človekovo bivanje. Zato je čakanje osnovni življenjski položaj (Vlak, str. 27). In vendar ne pomeni popolne trpnosti. Človek se mora v svojih dejavnostih prepustiti in zaupati v njihov iztek, saj ena trdna in gotova točka — smrt — človeku vedno ostane (Gorska balada, str. 14). Navkljub nepredvidljivosti in naključju Ihan ugotavlja neko nezavedno težnjo človeka — iskanje. Vključuje jo v še tako vsakdanje in enolične dogodke (Iskanje, str. 26), čeprav ve, da je cilj nedosegljiv. To simbolizira lov na ptico (Lov na ptico, str. 79): sanjski ideal, izpolnjen šele v smrti. Ostaja le smer (s pojmom iz eksistencialistične poezije bi rekli »pot«), kar sproža občutje opeharjenosti (Koraki, str. 100). Iskanje poteka kot izbor, ki vedno nekatere možnosti izključuje. Eksistencialistična ideja o izboru kot svobodi se preoblikuje v zavest o nujni omejenosti izbora, kar velja tako za posameznika kot za človeštvo v celoti. Izhod iz te situacije zoženega eksistenčnega provstora je čakanje, kot ugotavlja v pesmi O muhi v betonu (str. 101):
Celo za ljubezen je mogoče trditi: prepreči (ubije) neko drugo (možno) ljubezen. In podobno je tisti, ki je prvi odkril ogenj, in tisti, ki jen prvi odkril kolo (pravijo: največji odkritji človeštva) morda preprečil neko mnogo bolj fantastično odkritje. Kajti ljudje so se navadili najti toploto v ognju in niso več iskali. Prav tako so se navadili obiskovati drug drugega s potovanji. Čeprav bi bilo lahko popolnoma drugače. Tako se nadaljuje. In od tod tisti znani občutek: da se vsak dan nekaj izprazni. Vsako odkritje ubije nešteto možnih odkritij. Kot beton, ki se strjuje. Muha, ki pade vanj, se kmalu ne more več premakniti. Le še čaka. Nekoč ji vklešči dih.
Subjektiviteta, kot jo razume Ihan, ni avtonomna, ampak stalno v nekem odnosu, ki zamegljuje pogled na njo samo (Terezi Arnejski v spomin, str. 70) in onemogoča avtentično obnašanje. V pesmi Slika (str. 37) ponazarja (o z dogodkom fotografiranja: fraza »Glej ptička!« pripravi fotografiranca do smeha, čeprav sploh ni dobre volje. Nujnost interakcije z objektiviteto, simbolizirane z reko (O motnem zrklu, str. 95), tudi za Ihanov subjekt ni neproblematična. Lahko je vzrok norosti in samomorilske težnje. Motiv samomora se pojavi kar nekajkrat, v omenjeni pesmi O motnem zrklu, v pesmih Ob robu propada (str. 77) in Če bi bil riba (str. 19). Interakcija je »čudna povezanost, ki ji nihče ne ve ./ vzroka, niti ne ve, na kateri strani / življenje usiha in na kateri se napajat (Velika nedoumljivost, str. 67). Tudi to bivanjsko uganko razreši šele smrt, »čudna usoda, ki na koncu razklene žile / in z otroško zadoščenostjo razstavi / palačo na prakocke« (Velika nedoumljivost).
Subjekt, ki je iztrgan tej »nedoumljivi«, a nujni interakciji z objektiviteto, je ogrožen, saj biti »sam, razgaljen, samo še ti« pomeni izgubiti občutek identifikacije. Občutje groze pred tem imenuje pesem Preprosto, iskreno (str. 54):
Morda je edini način povedati preprosto: da se bojiš, da vsak dan znova trepetaš in te je groza, groza, da naenkrat ne bo ničesar več, ničesar od tistega, kar si nekoč dobival, kar si nepričakovano našel na ulici in zatipal v temi, kar si nenadoma uzrl v zaprašenem predalu ali zaslutil izza hišnih zidov; kar si potem skrivaj vdel v svoje lase in si utrl v kožo, s čimer si prepojil svoje meso in si ogrel dlani; da vsega tega naenkrat ne bo več in boš ostal sam, razgaljen samo še ti in bo postalo očitno, da tvoji lasje ne morejo biti več tvoji pravi lasje, da tvoja koža ne more biti več tvoja prava koža, da tvoje meso ne more biti več tvoje pravo meso, da samo ti ne moreš biti več pravi, resnični, nedvoumni, nič več, nikdar več.
Obstoj neke relacije je nujen, ne glede na zunanje znake te odvisnosti, ki je lahko tudi povezanost med rabljem in njegovimi mučilnimi pripomočki (Noč rablja, str. 87) ali med ječarjem in njegovim jetnikom, ki ne sme umreti, kajti »/p,/otem boš ostal sam in boš, kot / bi nikdar ne bil, razblinjen, / manj od privida« (Ječarska balada, str. 90). Zelo zaostren je problemi identifikacije v pesmi Vsak dan segamo z dlanmi o globino (str. 47), kjer v vsebini subjekti-vitete odkriva čudne predmete, ki jo izrivajo »in nas bo kmalu ostalo še čisto malo, premalo, / da bi se lahko zares žalostili, in / premalo, da bi lahko zares umrli.« Zaradi avtoblokade in izrivanja subjektivitete je sodobni subjekt nestabilen in ne pozna več osnovnih zakonov življenja, ki so potisnjeni v podzavest. Ihan jih imenuje »stara pravda«, saj so del naravnega bistva človeka, zapisanega v »genih«. (Oboje v pesmi Stara pravda, str. 65). Človek se svoje vrednosti zave le še v položajih ogroženosti, ko postane zase »grozljivo odgovoren« (Tihotapec, str. 24). Samozavedanje in identifikacija ter bivanjsko bistvo, ki ga človek išče, sta dve področji problematike, oh kateri tudi ta ne-čustvena poezija beleži zaostrene položaje, za katere je značilna »neka ukletost, neki strah, neka krčevitost, neki obup« (Jok za zavese, 80). Ta pro-problematika je povezana z zamiranjem čustev, čemur najde prispodobo v znanstvenem dejstvu, da se zemlja ohlaja (Zemlja v ohlajanju, str. 36), pomeni pa neobčutljivost. Kaže se tudi v človekovem odnosu do sanja.škega delu duševnosti, ki gu tuji in zvruča na otroštvo (O skrivanju, str. 93).
V nekaterih pesmih se Ihan dotika uktuulnih problemov svetu, ki po grozljivosti tuko močno presegujo krščunsku merilu o človeški grešnosti, du se sturi spovednik (Spovednik, str. 12) ne spomni »človeške napake, ki bi pojasnilu eno samo časopisno vest.« Kar v nekaj pesmih obruvnava temo vojne in vojske. Protivojno sporočilo učinkovito poveže z motivom otrok. Prošnjo in zuh-tevo »ne rožljujte z bajoneti, odpeljite na odpad topove; nič bomb, nič zgodovinskih premikov« utemelji z razlugo: »otroci spijo« (Otroci spijo, str. 45). V motivih iz vojske (Snajperica, str. 21, Parada, str. 41, Prisega, str. 51, in Vojaki, str. 57) uporablja ironične zaključke, ki poudarjajo protislovnost vojaškega urjenja. Z blagim obžalovanjem razkrinkuje posameznikov napor in ustvarjalnost, ki v brezosebnem mehanizmu izgubi svoj pomen (Deklici, ple-
salki, str. 52). V teh, aktualnostnih besedilih se dobro čuti avtorjevo stališče, čeprav ga postopek zgodbe ne daje v eksplicitni obliki. Etično prizadetost poudarja tudi z motivi otrok, kar mu omogoča izreči celo akcijski apel »Storimo že kaj« (Storimo že kaj, str. 69).
Druženje realistično-konkretne govorice s spoznavno imaginacijo je v zgodovini slovnske poezije že znan postopek in Ihanovemu pesništvu je precej soroden del Kocbekove poezije, na katero se Ihan7 tudi sklicuje. Kljub temu zbirka deluje novo. Pesmi imajo jasno spoznavno in sporočilno vrednost in zaradi konkretnega gradiva, iz katerega so izpeljane, ima branje velik odziv v bralčevem doživljajskem polju. Navkljub navidezni enostavnosti se veliko pesmi ukvarja s temeljnimi vprašanji o svetu in človeku in jih, zaradi zanimivih kombinacij konkretnih situacij, rešuje na nenavaden način. Srebrnik bralca sicer prikrajšuje za ritmično-zvočne in metaforične estetske vrednosti poezije, nadomešča pa to z »estetiko« miselnih izpeljav. V tem vidim glavno vrednost besedil, ki v svetu izrazite racionalnosti sicer pristajajo na preverljiva dejstva, vendar vlogo literature kot destabilizatorja ustaljenih predstav kljub temu opravljajo. Ne uporabljajo zanikovalnega načina, ampak delujejo z vpeljavo nove logike, novega zornega kota, nove razvrščenosti pomenov. V nasprotju z zaprto predstavno-vrednostno in ozko zamejeno, a zapleteno miselno podlago večine sodobnih pesniških besedil Ihanove pesini samosvoje preusmerjajo interes poezije. S tem ji vračajo izgubljeno komunikativnost in privlačnost, ne da bi izgubila zahtevnost sporočanih vsebin in ne da bi posegala po tradicionalnih izraznih sredstvih.
SUMMARY
Alojz Ihan, a representative of the young generation of Slovene poets (he was born in 1961), introduced a new type of realistic poetry in his first collection of poems, Srebrnik (1986). — He uses recognizable situations and facts of reality, and often also scientific facts, to bring out and exemplify his understanding of the world, method of perception, moral relationship, possibilities and contents of life, relationships between an individual's autonomy and his dependence on the interaction with his environment... lhan's technique may be termed "the scientism of poetry." He also uses an opposite technique, essentially a surrealistic one, but even then he remains faithful to logical derivation and instantiation. The reader of Srebrnik ('The Silver Coin') is docked of the phonic-rhythmic and metaphoric-aesthetic values of poetry, for the texts give an impression of prose stories and parables, turning concrete poetic material into common recognitions. The shortfall of traditional poetic devices is counterbalanced by the "aesthetics" of mental derivations, by the author's aptitude for surprising perceptions of reality, lhan's poems divert the interest of poetry from the existential themes of a confined lyrical subject to the existing actuality and a de-emphasized role of the lyrical subject. In addition, Srebrnik returns to poetry its lost communicativeness and appeal.
' Med avtorji, ki jih najraje bere, omenja Kavafija, Borgesa, Sarajliča in Kocbeka, poleg teh pa še židovske pisatelje in dramatike ter znanstveno fantastiko. V intervjuju z Andrejem Blatnikom in Boianoin Zmaucem, n. d., str. 106.

OCENE - ZAPISKI - POROČILA - GRADIVO
TAVČARJEVO LITERARNO OBZORJE
Raziskave literarnega obzorja so v slovenski literarni vedi razmeroma redke. Teoretično se je s tem pojmom ukvarjal Anton Ocvirk.1 Stvarna obravnava literarnega obzorja se v širšo problematiko naše primerjalne literarne vede ponavadi vključuje fragmentarno, zato tudi nesistematično. Tu gre predvsem za dela, ki raziskujejo problem ustvarjalčevega odnosa do nekega obdobja, vpliv tujine na ustvarjalca ali pa gre za predstavitev celotne ustvarjalčeve osebnosti.2
Pri nas so sistematično obdelana literarna obzorja treh slovenskih ustvarjalcev. Dušan Pirjevec3 je celovito podal Cankarjevo literarno obzorje, Prešernovo literarno obzorje4 je obdelal Janko Kos. Marta Vojska pa se je v svoji diplomski nalogi5 lotila Trdinovega literarnega obzorja.
Raziskati literarno obzorje nekega ustvarjalca pomeni na podlagi preverljivih dejstev8 ugotoviti njegovo razgledanost po domači in tuji literaturi. Pri tem nas zanima, kako se je to obzorje širilo, razvijalo, doseglo svoj vrhunec in kdaj svoj upad ter kakšen je bil ustvarjalčev odnos do branja literature sploh. Hkrati se pojavi vprašanje, ali so te omembe že zadosten dokaz za resnično poznavanje nekega avtorja in njegovih del. Ob prebiranju leposlovnega dela odkrivamo ustvarjalčevo izvirnost in epigonstvo, njegov individualni način ustvarjanja in vplive, ki so pripomogli k nastanku nekega dela. Pri tem gre lahko za umetniško preoblikovanje idejnih, oblikovno--stilnih in vsebinskih vplivov, lahko pa le za mehanično prevzemanje. Pri oblikovanju avtorjevega literarnega obzorja je pogosto odločilno delovalo posredništvo periodičnega tiska, prevodov, različnih pisemskih informacij, sodelovanja v društvih in krožkih, zahujanja v gledališče ipd.
Raziskava literarnega obzorja pa je brez pomena, če vsebuje le shematični pregled preverljivih dejstev. Nadgraditi oziroma sploh začeti jo je treba z razvojnim vidikom — raziskati je treba, kako se je ustvarjalčeva splošna in literarna razgledanost krepila ob širjeitju literarnegu obzorja, kakšen je vpliv tuje literature na določena obdobja ustvarjanja. Samo tako lahko na koncu napravimo smiselno sintezo obeh vidikov — shematičnega in razvojnega.
Ker je razvojni vidik na Tavčarjevo literarno obzorje v slovenski literarni zgodovini že skoraj docela obdelan,' se bo pričujoči pregled lotil obravnave shematičnega vidika, tj. sistematizacije njegovega obzorja po posameznih nacionalnih književnostih ne glede na časovni razvoj sprejemanja. Pri raziskavi smo bili pozorni predvsem na Tavčarjeve omembe, ki so se kakorkoli navezovale na poznavanje kakega avtorja, obdobja ipd., bodisi da je pri tem šlo za neposredne omembe ali pa za (v literarni zgodovini večkrat že ugotovljeno) motivno in oblikovno prevzemanje, ki na njegovo obzorje kaže posredno. Pri tem nam je kot glavni vir služilo celotno Tavčarjevo zbrano delo.8 Vanj je vključeno Tavčarjevo leposlovje, podlistki, ocene in polemike, ter korespondenca, kolikor se še dotika kulturnega področja. Velja namreč
1	Anton Ocvirk, Teorija primerjalne literarne zgodovine, Ljubljana, 1936.
2	Slednje problematike se pri nas lotevajo predvsem dela iz zbirke Znameniti Slovenci; tako med njimi: Janko Kos, Matija Cop, Ljubljana, 1979; Franček Bolianec, Ivan Tavčar, Ljubljana, 1985.
3	Dušan Pirjevec, Ivun Cankar in evropska literatura, Ljubljana. 1964.
4	Janko Kos, France Prešeren in evropska romantika, Ljubljana, 1970.
5	Marta Vojsku, Trdinovo literarno obzorje, Ljubljana. 1982.
6	Gre predvsem za vire, kot so leposlovno delo, ostalo avtorjevo delo, korespondenca, periodični tisk, knjižnica.
' Glej Branko Berčič, Mladost Ivana Tavčarja, Ljubljana, 1971.
8 Ivan Tavčar, Zbrano delo, uredila in z opombami opremila Marja Boršnik, Ljubljana, 1952—1959.
poudariti, da je bil Tavčar vse življenje izredno skromen dopisovalec, da pa je še tisto korespondenco, ki jo je hranil, zaradi ogorčenosti nad objavo pisem med Levcem in Kersnikem požgal.'
* * *
Mimo poznavanje biblije, grških in rimskih klasikov ter nemške književnosti je namenil Tavčar v svojih delih kar celo študijo indijski literaturi. Manj poudarka je dal angleški, še manj italijanski in francoski, najmanj pa ruski literaturi, ki jo komajda še omenja.
Poznavanje svetega pisma odseva skoraj iz vsakega Tavčarjevega dela in dokazuje takratno običajno razgledanost po biblijski motiviki. To poznavanje ni razvidno le iz omemb in citatov, pač pa tudi iz pridigarskega sloga Tavčarjevih zgodnjih poljudno-poučnih člankov, po vsej verjetnosti povzetega tudi od stricev duhovnikov.10
Prav gotovo je bil razgledan tudi v grški in latinski književnosti, od slednje omenja Vergila, Horaca pa tudi Ovida in Cicerona, med grškimi pa Tacita, Plu-tarha, Deinostena, Ksenofonta idr." Vzrok za propad klasične grške in rimske kulture vidi predvsem v azijskem vplivu in zaostalem suženjskem redu. Grško kulturo pojmuje kot dediščino modernega duha, modernega razuma: »Sofokleja, Ajshila, Tukidida in Platona se tudi naši veki ne sramujejo, in dokler vrti se zemlja, jim ne ugasne zvezda slave.« Ko se na dolgo razpiše o indijski kulturi, napravi med drugim tudi primerjavo med indijskim basnopiscem Bidpaiem in Ezopom: »Pri Ezopu nastopa tudi žival, žival govori in dela, ali žival ostane žival, ima svoja živalska čutila — samo da jih izraža s človeškimi besedami. Vse drugače pri Bidpaiju. Tu sleče žival svojo posebnost (individualnost), ne misli več po živalsko, ne čuti več svojih prirojenih želja, ampak postane v njih človek.«12 Največkrat je med Grki omenjen Homer. Še posebej priljubljena se je morala Tavčarju zdeti Hoinerjevu misel o človekovi minljivosti, češ da je človek »kakor list na veji, piš potegne ter ga odnese k tlom; ali pomlad požene novo zelenje.«" Glavni vzrok za nastanek lliade pa vidi v ženski in njeni moči.14
Tavčarju se zdi indijska literatura anarhična, zato tudi ne more ustvariti čiste lepote. Razpisal se je tako o indijski filozofiji kot o literaturi. Omenja njene najstarejše literarne ostanke Vede — to so »kratke himne /.../ in pesmi, katere je pelo na čast bogovom nepopačeno naravno srce /.../ Najznamenitejši med (epopejami) sta Mahabharata in Ramajana /.../ /Tu/ logike ni. Epizoda vrsti se za epizodo, brez veze s prejšnjo ,/.../ Cvet indijske poezije pa je drama, katera je bolj naravna.« Kot primer omenja Kalidasovo Šakuntalo — »pol žaloigro, pol komično opereto. Duh je bil močan, krepko je dvigal peruti, da bi vzletel proti visokemu soncu, ali opletle so ga mreže fantastike, da gazi po temi.« Takšno je indijsko slovstvo zato, ker »tropi rodijo bolehno domišljijo, katera gloje ljudstvu srce ter mu ugasi luč pravega uma.«1®
Največkrat omenja dela in avtorje nemške književnosti, in sicer od obdobja razsvetljenstva prek vseh treh laz romantike do začetkov realizma.
• Glej opombe k TZD VIII, str. 479-80, v TZD VIII, Ljubljana, 1959.
10	Primerjaj: Marja Boršnik, Ivan Tavčar, leposlovni ustvarjalec I, 1863—1893, str. 112, Ljubljana, 1974.
11	In vendar!, str. 332 (Vergil), str. 139 (Tacitus), v TZD I, Ljubljana, 1952; Zvezda treh kraljev, str. 142 (Vergil), v TZD VII, Ljubljana, 1958; Pri Bleivveisovi svečanosti, str. 325 (Horac), v TZD VIII, Ljubljana, 1959: Izza kongresa, str. 325 (Horac), v TZD V, Ljubljana, 1955; Narava in civilizacija, str. 278 (Ovid), v TZD VIII, Ljubljana, 1959; Teus Eboran, str. 117 (Plutarh), v TZD VII, Ljubljana, 1959; O mladinski literaturi, str. 114 (Demosten), v TZD VIII, Ljubljana, 1959; Nasproti stari palači, str. 57 (Ksenofont), v TZD I, Ljubljana. 1952; Bolna ljubezen, str. 38 (Ciceron), v TZD I, Ljubljana, 1952.
12	Narava in civilizacija, TZD VIII, Ljubljana. 1959.
ls O poeziji Simona Jenka, str. 314, v TZD VIII, Ljubljana, 1959. Josip Jurčič, str. 210, v TZD VIII, Ljubljana, 1959.
14	Zenstvo v slovenski narodni pesmi, v TZD VIII, Ljubljana,1959 .
15	m«i „r> Sl i o
Nedvomno je zelo dobro poznal Lessinga, zlasti njegove nazore o poeziji iz Laooko-na,16 že iz gimnazije pa tudi Hamburško dramaturgijo, med drugim Lessingovo negativno stališče do francoske klasicistične dramatike." V nemškem gledališču v Ljubljani si je 1. 1880 ogledal uprizoritev njegove igre Modri Natan (1779).18 Od razsvetljencev omenja poleg Lessinga še Kotzebueja, ob prevodu njegove igre Unsinn auf Unsinn se razburja nad slabim jezikom prevajalca Cimpermana."
Najbolj je bil Tavčar razgledan po nemški romantiki; njegovo poznavanje sega prek vseh treh faz, od tokov weimarske klasike, viharništva, grozljivih romanov, heidelberške šole do mladonemške pozne romantike: »Brez historične povesti, pravi Herder, se literature misliti ne more. In zatorej romantika v literaturi ne bo nikoli zamrla, pri čemer nam ni treba misliti na t. i. 'modro rožo' Novalisove nemške romantike.«20 Na nekem drugem mestu navaja kot svoje priljubljeno branje Heinejeve, Schillerjeve, Grabbejeve pa tudi spise mladonemških avtorjev, pri katerih ga je navduševala zlasti ideja demokratičnega svobodoljubja.41
Od predromantike navaja predvsem vveimarsko klasiko,44 močno mu je pri srcu Schillerjeva drama Don Carlos,23 saj jo večkrat citira, poleg nje omenja tudi dramo Messinska nevesta in Goethejevega Fausta24, od Avstrijcev pa Grillparzerjevo dramo Sappho.45 V noveli Dona Klara je mogoče v snovi, sposojenih imenih, predvsem pa v romantični ironiji in lahkotnosti podajanja opaziti vplive Biirgerjeve balade Die Pffarers Tochter von Taubenheim.26
Visoka romantika je zastopana z imeni, kot so Eichendorff, Chamisso, Schleier-macher,27 zanimivo je morda, da trojico — Riickerta,28 konservativnega Platena28 in pa Bodenstedta30 — povezuje skupno zanimanje za orientalsko liriko in njeno pre-pesnjevanje. Z Bodenstedtovimi Die Lieder des Mirza Scaffy se je prevajalsko preizkusil tudi mladi Tavčar. Med prozaisti so omenjeni romantični pisec fantastičnih zgodb Hoffmann31 in v motiviki podobno delo fabulista Hauffa Memorien des Satan32, poleg njiju pa še pisec iger in romanov Werner, ki je v svojih delih »razodeval nagnjenje k poltenosti in fabulistiki«, pa Gottfried, ki se je opiral »na nekakšne posebne primere usodnosti in krvoskrunstva«.33 O nemških dramah avstrijskega bidermajerskega pisca Nestroya, komediografov Pulitza, Heuna in Benedixa piše Tavčar predvsem v svojih poročilih Dramatičnemu društvu in v kritikah predstav nemškega gledališča v Ljubljani.34
10 »Na otoku«, str. 142, v TZD VIII, Ljubljana, 1959.
" Rolf Berndt, str. 37, v TZD VIII, Ljubljana, 1959.
18 Cesar Jožef v našem nemškem gledališču, str. 39, 403, v TZD VIII, Ljubljana,
1959.
18 Zmešnjava za zmešnjavo, str. 44, v TZD VIII, Ljubljana, 1959.
40	»Krpanova kobila«, str. 136, 464, v TZD VIII, Ljubljana, 1959.
41	Mlada leta, str. 56, v TZD I, Ljubljana, 1952.
42	Izza kongresa, str. 87, v TZD V, Ljubljana, 1955.
23 Mrtva srca, str. 198, v TZD II, Ljubljana, 1952.
44 Izjava, str. 62, v TZD VIII, Ljubljana. 1959.
25 Slika Marije, str. 148. 424, v TZD VIII, Ljubljana, 1959.
4B Dona Klara,v TZD I, Ljubljana, 1952.
47	Izza kongresa, str. 334 (Erkhendorf), v TZD V, Ljubljana, 1955; »Slovenska ma-
tica«, str. 26 (Chamisso), v TZD VIII, Ljubljana, 1959; »Krpanova kobila«, str. 136
(Schleicrmacher), v TZD VIII, Ljubljana, 1959.
48	Otok in struga, str. 30, glej opombe na str. 410 (Riickert), v TZD II, Ljubljana,
1952; »Na otoku«, str. 141, glej opombe na str. 468 (Riickert), v TZD VIII, Ljubljana,
1959.
a" »Krpanova kobila«, str. 131, glej opombe na str. 464 (Platen), v TZD VIII, Ljub-
ljana, 1959; Boris Miran, str. 15, glej opombe na str. 391, v TZD VIII, Ljubljana, 1959.
30	Glej opombe k Spomladanski čas, str. 378, v TZD VIII, Ljubljana, 1959.
31	»Na otoku«, str. 143, 168, glej opombe na str. 465, v TZD VIII, Ljubljana, 1959.
34 Valovi življenja, str. 70, v TZD I, Ljubljana, 1952.
33 Zmešnjava za zmešnjavo, str. 45, glej opombe na str. 406, v TZD VIII. Ljubljana, 1959.
Posebej priljubljen pa mu je bil dramatik Grabbe. Njegovo vesoljno kljubovanje je v svojih kratkih, lirično-dramatskih povestih omejil na območje ljubezenskega iskanja, ki ga je izrazil z mislijo, da je »človeško srce ustvarjeno za to, da se raztrga«, kot pravi v izvirniku (v drami Herzog von Gottland) podobno Grabbe sam: »Gott schuf mein Herz, dafiir hat er das Recht es zu zerreissen« (Bog mi je ustvaril srce, zato ima pravico, da mi ga raztrga).35 Pod vplivom Grabbejeve veheinentnosti, ostrih konfliktov in njegovega sloga je Tavčar pisal svoje začetne novele, med njimi tudi edini dramatski osnutek Erazem iz Jame.36
Kot smo omenili že zgoraj, ga je nadvse pritegovala tudi mladonemška literatura.3' Nad vse pisce nemške romantike, če ne celo literature sploh, postavlja Heineja. S ki-pečim srcem in kipečo dušo ga je naskrivaj prebiral že v gimnazijskih klopeh.38 Takole pravi o njem: »Eden največjih lirikov, kar jih je rodil svet, bil je Heinrich Heine. V življenju bil je to ta krščeno-židovski poet sestavljen iz dobrih in preblagih, na drugi strani pa spet iz najmanjših atomov, kakor jih ni najbolj pozabljeni geto nahajal med svojimi prebivalci /.. J Imel je navado, da se je iz pesniških višin kar naenkrat spustil nizdol ter obtičal v prahu vsakdanjosti /.../ Znano je, kako je dvojna ta Heinejeva narava povzročila grde pene na višinah divne njegove poezije! Ce nas je z nebeškimi svojimi podobami razvnel, tedaj nas takoj z ostudno trivialnostjo predrami iz navdušenja, tako da so v duši hipoma potrti vsi prejšnji občutki, katere vzbuja samo prava in čista poezija, ki se kakor po blatnih prekopih pretaka po Heinejevih delih.«3" To dvojnost fieinejevega pisanja ponazori s primerom iz njegovega cikla Reisebilder (Die Bader von Lucca).40 Nedvomno pa je imel Tavčar močno v čislih Heinejevo Buch der Lieder, ki jo velikokrat citira.41
Od literature, ki ne sega več na področje pravega leposlovja, navaja Tavčar tudi nekaj strokovnih zgodovinskih del in njihovih avtorjev. Kot vir pri pisanju del z zgodovinsko tematiko mu pogosto služijo stare srednjeveške kronike.f Dimitz, omenja tudi Zwiedinecka". Na podlagi poziiivističnih kulturnih zgodovinarjev Bunsena, Scherra, Dunckerja ter Angležev Buckleja, Draperja in Gibbona govori v svojem mladostnem poljudno-znanstvenem spisu o razmerju med naravo in civilizacijo.43 Po Buekleju povzame, da ima »narava pri rojstvu olike in omike vedno in povsod sila vpliva, ali ko ji ne pomaga višja, duševna moč, ki je v človeku samem, le-ta ni v stanu dobro odgojiti novorojenega otroka, ampak ga podivjači, podvrže svojim elementom.« Od človeškega razuma je torej odvisno, ali bo naravna civilizacija usahnila ali narasla v uničujočo reko. Naravi se mora pridružiti duševna inoč, ki je v človeku samem. »Narava in inteligenca človekova si nasprotujeta; če zmaga prva, ni uspeš-
34	O ljubljanskem nemškem gledališču, str. 54, glej opombe na str. 411, v TZD VIII, Ljubljana, 1959; Rolf Berndt, str. 36, glej opombe na str. 405 (Pulitz), v TZD VIII, Ljubljana, 1959; Poročila, str. 349, glej opombe na str. 562 (Pulitz), v TZD VIII, Ljubljana, 1959; Cesar Jožef v našem gledališču (Hiin), str. 59, glej opombe na str. 404, v TZD VIII, Ljubljana, 1959; Poročila, str. 555, glej opombe na str. 564 (Bencdix), v TZD VIII, Ljubljana, 1959.
35	Mlada leta, str. 69, glej opombe na str. 395, v TZD I, Ljubljana, 1952; primerjaj še: Anton Slodnjak, Slovensko slovstvo, str. 203, Ljubljana, 1968.
3* Erazem iz Jame, v TZD I, I.jubjana, 1952.
37	Izjava, str. 62, glej opombe na str. 442, v TZD 1, Ljubljana, 1952; Gospod Ciril, str. 219, glej opombe na str. 442. v TZD I, Ljubljana, 1952.
38	Boris Miran, str. 15, v TZD VIII, Ljubljana, 1959.
3» O poeziji Simona Jenka, str. 312, v TZD VIII, Ljubljana. 1959.
40	Premišljevanje o »Krpanovi kobili«, str. 126, v TZD VIII, Ljubljana, 1959.
41	Zenstvo v slovenski narodni pesmi, stx. 282—297, glej opombe na str. 537, v ,TZD VIII, Ljubljana, 1959; Bolna ljubezen, opombe k TZD I, str. 390. v TZD I, Ljubljana, 1952; Mrtva srca, str. 179, glej opombe na str. 436, v TZD II, Ljubljana, 1952; Dona Klara, opombe k TZD I, str. 577, v TZD I, Ljubljana, 1952.
44 Visoška kronika, opombe k TZD VI, Ljubljana, 1957; Janez Sonce, str. 540, v TZD IV, Ljubljana, 1954; Vita vitae mea, glej opombe na str. 404, v TZD II, Ljubljana, 1953; Izza kongresa, str. 567, v TZD V, Ljubljana, 1955.
43 Narava in civilizacija, v TZD VIII, Ljubljana, 1959.
nega napredka, ako pa obvelja človeški duh, če si podjarmi naturo, razvija se pod njegovimi perutmi napredek.« Nato Tavčar oriše življenjske pogoje Indijcev ter po Bunsenu, Scherru in Dunckerju razvije primere delovanja bolne domišljije v njihovi kulturi in verstvu. Svojo razpravo zaključi z mislijo, da so v tropskih deželah naravne moči v tolikšni meri zmagale nad človeškim umom, da ni več upanja na rešitev njihovih civilizacij. Prihodnost ima Evropa tam, kjer se je narava vdala človeškemu duhu, kjer gre za ugodno podnebje, zato je lahko človeška zavest odpravila sužnost in se povzdignila na višjo raven.
Tavčar se tu in tam ustavi pri angleški romantiki. Prepričan je, da se bodo dela, kot so Byronov Corsair in njegova Nevesta iz Abida ter Scottove povesti, večno brala po vsem svetu.44 V svojih spisih ne omenja le predstavnikov nove romantične generacije, pač pa tudi »lakisfe« — Coleridga, njegovo pesem Stari mornar45 in Word-swortha.46 V branje priporoča delo Thomasa Moora Lallo Rokh, »ki je velik umotvor«.47
Tavčar je imel vpogled tudi v nastajajočo ameriško književnost in njenega romantika Poeja. Ob odlomku iz neke njegove novele, ki opisuje inkvizicijo, želi ponazoriti pravo prikazovanje groze; le-ta »mora pretresati, in groza, katero je hotel pisatelj povzročiti, mora iti skozi kosti in žilice, drugače je le nadomestek groze« (ta pa po Lessingovih merilih ne sme tvoriti glavnega dela umotvorov).48 Bralcem mladinske literature pa predlaga branje Rooseveltovih avtobiografskih del.49
Zanimanje za romantiko in sprejemanje njenih načel je pripeljalo Tavčarja do renesančnega Shakespearja. Od angleških avtorjev mu nedvomno posveča največjo pozornost, po številu omemb je takoj za Heinejem, vse pa kaže, da tudi po priljubljenosti. Izmed njegovih del citira odlomke iz Hamleta, Riharda III., Julija Cezarja, Othella in Beneškega trgovca.50 Na splošno jih označuje kot »divno poezijo«, obširneje pa spregovori o Rihardu III.: »O Shakespearju /.../ je vobče težavno govoriti /.../ Richard, ta velikanska drama, zdi se mi pisana ravno na slavo trdni moški volji.« Problematiko Riharda III. nato Tavčar osvetli z etične plati; Shakespeare je hotel »pokazati zrcalo, v katerem naj bi se gledali časi. In da si k temu ni izbral pravičnega junaka, poznal je predobro vplive, ki nadvladujejo človeško srce /.../ ako jaz pridigujein po svetu naokrog: bodite pravični! — opravil bodem malo ali nič. Ako rečem: Glejte, tale delal je hudobno in godilo se mu je slabo; ta zapravil je bogate darove in žalostno poginil, sejal bodem v rodovitno zemljo '/.../ Z Rihardom govoril je Shakespeare možakom, da imajo neizmerne darove in da naj jih obračajo k dobremu, drugače poginejo brez sadu /.../ Ako bi se mi bolj zavedali, da je svet naš in da smo mi sami, ki vzdržujemo zemljo, moralo bi biti bolje!«51
Od romanskih literatur se Tavčar dotakne španske le z omembo Don Kihota,52 poleg novejše francoske pa nekoliko obširneje spregovori predvsem o starejši italijanski književnosti.
»Da si je lahko zamislil svoje prebujenje od mrtvih v I. 4000 in upodobil polet v nuročju smrtnega angela Azraela skozi pet nadzemskih sfer,«53 ga je pri nastanku
44	»Krpanova kobila«, str. 136, v TZD VII, Ljubljana, 1959.
45	Mrtva srca, str. 188, v TZD II, Ljubljana, 1952.
46	»Na otoku«, str. 139, glej opombe na str. 467, v TZD VIII, Ljubljana, 1959.
47	»Krpanova kobila«, str. 136, glej opombe na str. 464, v TZD VIII, Ljubljana, 1959.
48	»Na otoku«, str. 143, glej opombe na str. 408, v TZD VIII, Ljubljana, 1959; »Električna žoga« in drugo, str. 167, glej opombe na str. 478, v TZD VIII, Ljubljana, 1959.
49	O mladinski literaturi, v TZD VIII, Ljubljana, 1959.
50	Otok in struga, str. 52, glej opombe na str. 410, v TZD II, Ljubljana, 1952: O poeziji Simona Jenku, str. 314, v TZD VIII, Ljubljana. 1959.
Mrtva srca, str. 302, v TZD II, Ljubljana, 1952; Valovi življenja, str. 111, v TZD I. Ljubljana, 1952; Ivan Slavelj, str. 110, glej opombe na str. 411, Ljubljana, 1958; Poglavje o hvaležnosti, str. 378, v TZD VII, Ljubljana, 1958.
51	Mlada leta, str. 78, 79, glej opombe na str. 476, v TZD I, Ljubljana, 1952.
52	Birokrat, str. 12, v TZD VII, Ljubljana, 1958.
53	Anton Slodnjak, Slovensko slovstvo, str. 257, Ljubljana, 1968.
romana 4000 inspirirala Dantejeva Božanska komedija.54 Italijansko renesanso zastopajo imena, kot so Tasso,55 Petrarka58 in prva italijanska pesnica Vittoria Colonna.57 Sodobno italijansko književnost omeni z delom II Santo avtorja Fogazzara, ki ga bralcem odločno odsvetuje: »Ta /...,/ težka in obširna /.../ knjiga zastopa nekak novi katolicizem, kateri ne potrebuje niti trohice svetovne vede, kateremu je slepa in trdna vera vse in kateri hoče s to vero delati čudeže, kakor jih je nekdaj delal Kristus. Če si prečital obširno knjigo, ti plešejo njeni glavni junaki pred očmi, da se ti v glavi meša in da v resnici nimaš prav nikakega užitka /.../ Vsakdo, ki bo knjigo prečital, jo bo odložil z glavobolom, čuteč, da v življenju našega ljudstva ni najmanjšega povoda, ki bi izdajo Fogazzorove knjige le za silo opravičeval.«58
Francoske literature Tavčar ne omenja dostikrat. Scudervjevo — predstavnico t. i. preciozne književnosti — označi za pisateljico »sladkovodenih romanov«.58 Videti je, da se tudi nad Sandovo in njenimi emancipacijskimi težnjami posebej ne navdušuje, pač pa v mladostnem delu Mrtva srca vključi svoje poznavanje Rousseaujevih tez meščanskodemokratične revolucionarnosti in Proudhonovega ineščanskosocialistič-nega anarhizma v razmišljanje ene izmed literarnih oseb.60 Mimogrede omeni še Maupassanta61 in Verna,02 več pozornosti pa nameni francoskemu naturalizmu. Že v svojem mladostnem spisu išče vzroke za francoske tegobe v »umazanem pesništvu«.03 Kasneje pa se ob izidu Goncourtove Dekle Elize razpiše takole: »Kako je prišla ta knjiga med Slovence in kaka potreba je kričala po nji, tega ne morem umeti in nikdar umel ne bodem /.../ Medtem ko na Francoskem največjega mojstra naturalizma Zolaja le še malo čitajo in ko bi brata Goncourt vzlic temu. da sta odlična pisatelja, že tudi bila skoraj pozabljena, če bi Goncourtovi akademiki v zahvalo, ker so z vsem preskrbljeni, ne delali neke reklame, bila sta — nam prepotrebna! Pri francoski knjigi pa se mora še posebej upoštevati, da se da v francoščini marsikaj povedati, kar ostane v slovenščini, če besedo še tako piliš in gladiš neokusna, če že ne umazana vsakdanjost.«64 Nato se loti same vsebine tega dela, pri katerem ima »ves čas občutek, kakor da nas je kdo zagrabil za vrat ter nam potisnil glavo v stranišče, da smo deležni vsakega in najgršega smradu. Estetičnega okusa pri tem nobenega. Če bi se medičejska Venera vlačila po pariških kloakah, bi se izvlekla končno v takem stanju, da bi se vsakemu človeku, ki da kaj na pranje, studila J.../ Kam vodijo te ostudnosti v knjigi? Ostanejo gole in čiste ostudnosti, ki so v tem slučaju obilo žensk pritirale do tja, kamor je dospela 'la fille Eliza'.«05 Na koncu članka se sprašuje, kdo je tisti, »ki hoče po vsi sili zanesti /k nam/ to nago ostudnost, to gosto gnojnico, ki ne doseže drugega, nego, da nam napolni s smradom trpeče nosove? /.../ Na Francoskem je obledela slava obeh Goncourtov, pri nas pu se dvigu izza temnega gno-jiščnega tolmuna, za katerim bi bila moralu ostati /.../ 'Mahovina pod pazduho ženske' ne bo navduševala našega čitateljstva«, z.ato je v bodoče treba bralcem s »takimi produkti perverzne človeške narave« prizanesti.00
Iz omemb slovanskih literatur je razvidno, da je Tavčar poleg slovenske poznal bolje tudi staro dubrovniško. To je izpričal s svojo novelo o Antonu Gledeviču, kjer ne navaja samo podutkov iz življenja in dela (Zorislava, Damiru) tega. ampak
54	4000, str. 119, v TZD IV, Ljubljana, 1954; »Slovenska matica«, str. 26, glej opombe na str. 400, v TZD VIII, Ljubljana, 1952.
55	Antonio Gledjevič, str. 194, glej opombe na str. 498, v TZD I, Ljubljana, 1952.
50 Izjava, str. 62, v TZD VIII, Ljubljana, 1959; Izza kongresa, str. 334. v TZD V,
Ljubljana, 1955; O poeziji Simona Jenka, v TZD VIII, Ljubljana, 1959.
57 4000, str. 205, v TZD IV, Ljubljana, 1954.
5" »Dekle Eliza«, str. 199, v TZD VIII, Ljubljana, 1959.
Antonio Gledjevič, str. 198, glej opombe na str. 498, v TZD I, Ljubljana, 1952.
00 Bolna ljubezen, str. 40, glej opombe na str. 469. v TZD 1, Ljubljana, 1952.
61 »Na otoku«, str. 141, v TZD VIII, Ljubljana, 1959.
02 »Slovenska matica«, str. 25, v TZD VIII, Ljubljana, 1959.
63	Mrtva srca, str. 170, glej opombe na str. 422, v TZD II, Ljubljana, 1952.
64	»Dekle Eliza«, v TZD VIII, Ljubljana, 1959.
65	Prav tam.
60 Prav tam.
tudi drugih dubrovniških književnikov, kot so pesniki Zlatarič, Gundulič, Dionorič--Palmotič, Djurdjevič, Gundulič-Gondola, Boškovič, dramatik Palmotič, in prevajalec Tudiševič-Tuduzzi.67 Hrvaško književnost omeni z romantikoma Šenoo in Vrazom.68 Podoben prikaz Odrešenikove poti v Tavčarjevem delu opozarja na poznavanje Sien-kiewiczevega romana Quo Vadiš.6' O sodobni ruski literaturi je Tavčar 1. 1920 zapisal, da »je svojemu narodu le malo koristila«, zato se ne bo več čitala.70 Katera dela in katere avtorje je imel pri tem v mislih, lahko samo ugibamo. Morda Gorkega, Maja-kovskega, Jesenina? V svojih delih omenja še predstavnika psihološkega realizma — Nekrasova71 in pa Dostojevskega delo Bese, »močno, široko in težko knjigo, katere še intiligent vselej ne ume«.72
Ker je težišče pregleda prikazati predvsem Tavčarjevo razgledanost po tujih literaturah, se bom domače lotila le v najnujnejših obrisih. Omembe slovenskih avtorjev so navzoče skozi celotno Tavčarjevo delo. Predvsem v delih z zgodovinsko tematiko velikokrat omenja Dalmatina in Trubarja pa tudi Valvasorja. Tavčarjevo literarno delo, predvsem mladostni spisi, odsevajo močan vpliv Levstikovega literarnega programa in udejanjenje le-tega v Jurčičevi literarni praksi. Trdina mu je predvsem »vzor in mojster slovenskega sloga in njegovi spisi /.../ kot nekaka učna knjiga ali zbirek zgledov slovenske stilistike«.73 Sodobnika Kersnika postavlja takoj za Jurčičem kot najuglednejšega slovenskega pripovedovalca.74 V protest proti poseganju dogma-tičnih klerikalnih krogov v javno življenje je napisal družbeno-satirični roman 4000.75 Pri nastanku tega dela ima posredniško vlogo tudi Mencingerjevo delo Abadon, saj gre pri obeh delih za iste vire.76 Pesnike Jenka, Gregorčiča in Aškerca z veliko zavzetostjo brani pred kritiko mahničevcev: »Odkar se je med nami rodila cerkveno-radi-kalna stranka ter s svojo koščeno roko pograbila po vsem, kar je nam sveto bilo, planila je takoj tudi po naših pevcih ter jim s trnjem obdala telo in dušo /.../ Kdor trdi, da se je pohujšal nad Gregorčičevimi in Aškerčevimi poezijami, ta laže! Ta je svoje pohujšanje zajemal z drugega vira, in ker nima druge žrtve, duši nedolžnega pevca! ,/.../ Bodite ša tako pobožni, pohujšala vas /ta poezija/ ne bode, ker prava poezija že sama ob sebi nikogar pohujšati ne more.«77 Tavčar ogorčen ponazori Mah-ničev napad na Gregorčiča ter ga skuša pred njim zaščititi: »kakor da bi se s svojimi pesmimi pregrešil proti svoji službi in poklicu, kakor da bi tajil Boga in učil krivo vero. A vendar kaže njegovih poezij 'sleherna črta, da seme njih iz božjega je vrta' /.../ Iz njegovih pesmi veje mehka, nežna duša pesnikova, dovzetna in navdušena za vse, kar je dobro, lepo in plemenito, dovzetna pa tudi za vso bol in gorje, ki tare človeški rod«.78
Največji vtis med slovenskimi avtorji pa je na Tavčarja napravil Josip Stritar. 2e v gimnazijskih letih je izrazil veselje nad izvrstnim Zvonom, katerega naloga je bila »obuditi novo življenje, novo dihanje v zaspanih krogih slovenskih«, umetnost pa predstaviti v »pravi i resnični i sveti podobi«.79 Na vse pretege hvali »krasoto jezika Borisa Mirana« in oblikovno dognanost njegovih verzov, poudarja njegovo domovinsko ljubezen, ki ga je še posebej nadvse ganila ob branju njegove pesmi Bolnik, popolnoma pa prezre erotično plat Stritarjevih poezij. Pomanjkanje prav te domovinske ljubezni mu kasneje »v političnem obrekovanju« očita,80 vendar skuša na nekem
67	Antonio Gledjevič, TZD I, Ljubljana, 1952.
68	Mrtva srca, str. 156, glej opombe na str. 431, 185 in 441, v TZD I, Ljubljana, 1952.
011 Izgubljeni Bog, str. 176, glej opombe na str. 439, v TZD VII, Ljubljana, 1958;
Ponesrečeni izlet, str. 447, v TZD II, Ljubljana, 1958.
70	Narava in civilizacija, v TZD VIII, Ljubljana, 1959.
71	Izza kongresa, str. 159, glej opombe na str. 415, v TZD V, Ljubljana, 1955.
72	»Dekle Eliza«, str. 177, glej opombe na str. 454, v TZD VIII, Ljubljana, 1959.
73	Zbrani spisi Janeza Trdine, v TZD VIII, Ljubljana, 1959.
74	Janko Kersnik, v TZD VIII, Ljubljana, 1959.
75	4000, v TZD IV, Ljubljana, 1954.
'6 Prav tam, opombe na str. 359.
77	Anton Aškerc, v TZD VIII, Ljubljana, 1959.
78	Simonu Gregorčiču ob šestdesetletnici, v TZD VIII, Ljubljana, 1959.
79	Josipu Stritarju 1, v TZD VIII, Ljubljana, 1959.
m Nekaj o političnem obrekovanju, v TZD VIII, Ljubljana, 1959.
drugem mestu to sodbo omiliti, ko spregovori o njegovih zaslugah pri razvoju slovenskega slovstva: »Vsled take vsestranske delavnosti je dobilo naše slovstvo obseg in vsebino; iz filistrske omejenosti provincialnega pisarjenja za domače potrebe /...,/ je delujoč za umetnost« s splošno sprejemljivostjo »za spise s popolnoma svetovnim naziranjem« dvignil slovstvo na raven klasike. Ob porajanju novih literarnih smeri je kazal »na napačnost pretiranega naturalizma«, ki da ga je treba nadgraditi z idealizmom, in nevarnost izpostavljanja »preveliki vplivnosti baš najmočnejšega, četudi ne najboljšega«, pri tem pa spodbujal pisce k socialni problematiki. Stritarjeva zasluga je tudi uspešen boj za prosto pot ljubezenski poeziji.81 Stritar ima pri Tavčarju tudi dvojno posredniško vlogo: prek njegovega — »prečuda polnega poezije« — romana Zorina in še drugih Stritarjevih del je prišel Tavčar v stik s Schopenhauerjevimi idejami. Preko Stritarja se je na poseben način seznanil tudi s Prešernovim pesništvom, le da ga je za razliko od Stritarja gledal predvsem v luči domoljubja, prezrl pa je Prešernovo ljubezensko poezijo.82
Spregovoriti velja še o Tavčarjevem razmerju do mlajše literarne generacije, ki ji je bila »umetnost sama sebi namen«.83 Do nje zavzema odklonilno stališče, ki je razvidno predvsem iz zvrste polemik med njim in Cankarjevimi častilci. »Krpanova kobila je zbirka podlistkov, ki sama na sebi ne vzbuja posebne pozornosti /.../ so večinoma polemične narave: obračajo se tudi proti Covekarju« in drugim. Tavčarja odbija predvsem Cankarjeva polemično-kritična ost, saj pri tem ne pozna »nikakega sredstva, kako naj bi Slovenci prišli na bolje!« Očita mu politično pa tudi literarno-estetsko nestanovitnost: »Pri Margareti v Istri je bil romantik, pozneje — na Dunaju — se je prelevil v naturalista ali nekaj podobnega, končno je bil pesimist, kateremu se je vse studilo. Postal je duševni nihilist, ki je čutil potrebo povedati, da vse, kar je slovenskega, pride lahko pod nič, ker ni vredno, da eksistira /.. J ne pove pa nam, od kod naj se vzame kultura, od kod naj se vzame zlato, da bonio«mogli drago plačevati tiste breze, katere je s krvavečim srcem hodil gledat k Schwentnerjevim šipam.«84 Loti se Cankarjeve črtice Na otoku, ki »nosi v sebi vse znake, vse vrline in nevrline Cankarjeve pisave /.../ Na otoku obsega zgolj le pripovest razmučene, preteptane in končno opešane človeške duše.« Delo je sicer pisano »stilno virtuozno in krasno«, vendar v celoti nanj ne napravi nobenega umetniškega vtisa, tako tudi ne mnogi drugi Cankarjevi spisi. Tavčar meni, da tisto kar nam pripoveduje pisatelj o notranjih bojih junaka, ni nikakor dovršeno, ni nič posebnega in tudi nič takega, da bi se obenem zvijale tudi naše duše.85 Končno se le navduši nad knjižico Moje življenje, ki »obsega nekaj mojstrskih črtic /..,/ Velikega pomena so take skice. Vrhunec umotvora pa niso. Globoko torej obžalujem, da Cankar ni imel prilike ustvariti večjih umotvorov, ki bi bili v soglasju z njegovimi črticami. Tako pa je najboljše, kar nam je zapustil, zapustil v svojih črticah, in te se bodo čitale, ko bodo glavna njegova dela le maloštevilnim še prihajala v roke«.8" Cankarja uvrščati med najvišje vrhove je za Tavčarja nedopustno dejanje literarne kritike. Sam pravi, da pamet
govori o tem drugače: »Prepustimo to bodočnosti.«87
* * *
Med vire, ki dokumentirajo sestavo Tavčarjevega literarnega obzorja, sodi tudi zasebna knjižnica. Ta nam osvetljuje zlasti njegovo poznavanje starejše in sodobne literature in katera dela ter avtorji so bili Tavčarju verjetno še posebej priljubljeni. Šele vpogled v Tavčarjevo knjižnico nam bo dokončno predstavil zaokroženo podobo njegovega literarnega obzorja.
81	Josip Stritar, v TZD Vili, Ljubljana, 1959.
82	Primerjaj: Franček Bohanee, Ivan Tavčar (Znameniti Slovenci), str. 27, Ljubljana, 1985.
83	Primerjaj: Josip Stritar — k njegovi 70-letnici, str. 83, v TZD VIII, Ljubljana, 1959.
84	»Krpanova kobila«, v TZD VIII, Ljubljana, 1959.
85	»Na otoku««, v TZD VIII, Ljubljana. 1959.
" De Mortus nil, nisi bene!, v TZD VIII, Ljubljana, 1959.
87 Glej opombe na str. 78.
Na voljo sta dva popisa Tavčarjeve knjižnice: kolikor se je je ohranilo na njegovem domu v Ljubljani, jo je v petdesetih letih po abecednem seznamu popisal Ciril Zlobec, drugi popis pa je seznam knjig, ohranjen deloma iz Kalanove zapuščine, ki so bile rešene z Visokega v škofjeloški muzej, in ga je po strokovnih področjih opravila arhivarka Doroteja Gorišek.
Ob razprodaji Tavčarjevega stanovanja je ljubljanska knjižnica prešla v roke SAZU, ki je knjižnico ponovno popisala. Seznam knjig je sistematično urejen po letu izida in morebitnih podpisov lastnikov posameznih del. Iz primerjav med slednjim in Zlobčevim seznanom je razvidno, da je med selitvijo veliko knjig izginilo, zato nam je za vir raziskave služil Zlobčev seznam, pa čeprav je tudi ta pomanjkljiv.
Visoška knjižnica je ohranjena v arhivu škofjeloškega muzeja in še zdaleč ni sistematično urejena. Vsebuje okrog 500 del, večinoma nabožne vsebine, tudi klasikov je precej, ostale knjige pa segajo na umetnostno, filozofsko, zgodovinsko, naravoslovno, geografsko in pravno področje. Poleg teh je še nekaj splošnih priročnikov in knjig za šolsko rabo. Zlobčev seznam ljubljanske knjižnice obsega približno 650 del.
Tavčar se je poleg latinščine in grščine učil tudi italijanščino,,vendar razen nemščine in slovenščine ni aktivno obvladal nobenega drugega jezika, zato vso tujo literaturo predstavljajo nemški prevodi, pri katerih se soočamo s problemom prevajanja: ali gre še za dosleden prevod ali pa že za predelavo izvirnika.
Najbolj je zastopana nemška književnost. Posebej velja omeniti izdajo nemških klasikov v petindvajsetih zvezkih, ki vsebuje klasike in njihova dela od Nibe-lungov do Tavčarjevih sodobnikov.88 V zbranih ali izbranih izdajah posameznih avtorjev so zastopana dela Goetheja, Grabbeja, Grillparzerja, Ileineja, Kotzebueja, Les-singa, Novalisa, Riickerta, Schillerja in Uhlanda. Sodobnejši avtorji pa so: Freiligrath, Freytag, Hoffmannstahl, Schnitzler, Wassermann, T. Mann in še kdo.
Iz starejših obdobij zastopajo angleško književnost Chaucer, Fielding in Shakespeare s celotnim zbranim delom ter romantiki Burns, Byron (ZD), Moore, Scott (ZD), izbrane poezije Schellya, Ch. Brontee, od sodobnejših angleških in ameriških avtorjev pa Dickens, Galsworthy, Ilarte, London, Poe, Twain in drugi. — Novejšo skandinavsko književnost predstavljajo realisti Bjornson, Kielland in Strindberg. — Od romanskih avtorjev je največ francoskih — od Voltaira. Rousseuja, Dumasa, Hugoja, Sandove, Saint-Pierra, Verna do Balzaca, Daudeta, Maeterlincka, Prevosta, Maupas-santa in Zolaja.
Ostale literature so zastopane dokaj skromno, italijanska z Ariostom, Dantejem, Petrarco in Leopardijem, španska in portugalska pa le s Cervantesom in Cainoesom.
Poleg slovenske, ki med drugim vsebuje tudi Cankarjeva dela, Kettejeve poezije, Zupančičevo Cašo opojnosti in Sumogovore, vsebuje Tavčarjeva knjižnica tudi nekaj srbohrvaških avtorjev: Gunduliča, Karadžiča, Mažuraniča, Nazorja, Šenoo in Kozarca z Mrtvimi kapitali.
Precej dobro so zastopani ruski književniki: Karamazin, Lermontov, Puškin, Tur-genjev, Nekrasov, Tolstoj, Dostojevski, Cehov ter Berlinski, Cerniševski, Saltikov--Ščerdin ter drugi. Ostale slovanske in druge literature predstavljajo še dela in avtorji — Baranszewicz. Orzeszewski, Sienkiewicz, Karasek, Jokai, Josika idr.
Med knjigami naletimo tudi na antologije, razprave in izbore, kot so: Die klasische Lyrik der Weltliteratur,88 Naturalismus — Nihilismus — Idealismus in der russischen Dichtung,90 Italienische und franzosische Satyriker," Englische Dichtungen des XIX. Jahrhunderts," Holbergs ausgewiihlte Koinodien aus Diinischen,93 Antologie Rus-
88	Bibiliothek der deutschen Klassiker, Mit literaturgeschichtlichen Einleitung, Bio-graphie in Portrats (1—25 Band), Hildburghausen, 1861—1864.
89	Am Liederquell der Viilker, Die klassiche Lyrik der Weltliteratur, ausgewahlt von J. A. Wentzel, Leipzig.
1.0	E. Bauer, Berlin, 1890.
1.1	S. Sainosch, Berlin, 1879.
82 Aus beiden Heimisparen, Englische Dichtungen des XIX. Jahrhunderts, Leipzig, 1881.
93 V Zlobčevem seznamu je brez bibliografskih podatkov.
sisches Lyriker,84 Sbornik russische Geschichten und Satiren,85 Vorlesungen iiber Shakespeare86.
Po pregledu obeh — visoške in ljubljanske knjižnice — lahko ugotovimo, da so najbolje zastopani predvsem nemški in angleški, pa tudi slovenski romantiki, od poznejših smeri pa zlasti francoska in skandinavska nova romantika z naturalizmom ter ruski realizem.
Tavčar je bil sicer velik ljubitelj knjig, vendar je njegova knjižnica izrazito meščanske narave. Poleg literarno kakovostnih del je med pustolovskimi, avanturističnimi, avtobiografskimi, potopisnimi in sentimentalno-ljubezenskimi deli tudi veliko tretjerazredne literature, ki priča o tem, da Tavčar svojega branja najbrž ni nikoli strožje izbiral oziroma svojega literarnega okusa zavestno vzgajal. Pri ugotavljanju kakovosti in količine Tavčarjeve knjižnice pa se srečujemo še z nekim vprašanjem: njegova knjižnica namreč vsebuje tudi dela, ki so last ostalih članov Tavčarjeve družine, na kar opozarjajo njihovi podpisi na nekaterih delih. Tako ostaja odprto vprašanje, ali je Tavčar vse knjige iz svoje knjižnice tudi sam v resnici poznal in ali jih sploh lahko uvrstimo v njegovo literarno obzorje ali ne.
Tudi v svojih^ izjavah o literaturi je nenehno dokazoval, »kako je še močno pod vplivom starih utilitarističnih poetik in da mu še mnogo manjka, da bi se dokopal do vrednotenja čistega lirskega občutenja in pristnega in neposrednega pesniškega doživljanja«.87 Tako je v glavnem nadaljeval kontinuiteto domačih, v razsvetljenske norme vpetih, narodnoprebudno usmerjenih avtorjev, med katerimi »je imel pomembno vlogo zlasti Josip Jurčič s propagiranjem in izvajanjem Levstikovega narodno--prebudnega slovstvenega programa, ki je temeljil na romantičnih, narodno samobitnost poudarjajočih prvinah«.88 Kako zelo je razumel literaturo v razsvetljenskem smislu in ji dajal vrednost le tedaj, kadar je vsebovala kak smoter, izpričuje njegova interpretacija Riharda 111. V njem vidi predvsem Shakespearovo <ežnjo, da bi na svojevrsten način podučil bralce o dobrem. Čeprav se zdi, da je ob koncu srednješolskih let napravil Stritar na Tavčarja izjemen vtis, pa ga kljub vsemu ni mogel premakniti iz Jurčičevih in Levstikovih idejno-literarnih okvirov in ga pripeljati do spoznanja o avtonomnosti literature. »Tavčarju so vasezagledanost, praktična usmerjenost v akcijo, rodoljubni zanos in prešibka strokovno-znanstvena izobraženost o lepih rečeh onemogočili, da bi prodrl v globine Stritarjeve estetike in spoznavne filozofsko-literarne kritičnosti,«88 preko le-te pu tudi naprej. Ostajal je pri svojem poimenovanju literature kot »dekle« in je ni bil sposoben povzdigniti v položaj »gospe«. Tavčar je torej od Stritarja povzemal tisto, kar je bilo bliže njegovi prak-tično-razumarski naravi, kar je pomenilo rešitev iz ozkosti moralističnega zasebnega ali javnega svetohlinstva ter spodbudo za njegove liberalno-demokratske ideje.100
Tavčarju je izobrazba omogočila razgledanost po razmeroma širokem splošnem znanju, pri čemer je pokazal posebno zanimanje za zgodovino, naravoslovje in žive jezike z literaturami, kot študent pa tudi za znanost. Poleg zanimanja za svetovno klasiko je bil vseskozi odprt za vsakovrstna nemška in v nemščino prevedena dela romantično graščinsko-sentimcntalne smeri pa tudi za druga meščansko poprečna dela. Nedvomno je bil najbolje razgledan po nemški literaturi. Pretres Tavčarjevih omemb in citatov izpričuje precejšnje vrzeli zlasti v poznavanju ruske in francoske literature, ki pa sta zadovoljivo zapolnjeni v knjižnih policah Tavčarjeve knjižnice. Zelo slabo je predstavljena le italijanska književnost. Pregled Tavčarjevega zbranega dela in njegove knjižnice izpričuje, da je bil najbolje razgledan po romantičnih piscih in njihovih delih, čeprav se v pregledu knjžnice da opaziti rahel premik k sodobnejšim obdobjem in smerem.
84 F. Fiedler, Der russische Parnas, Antologie russisches Lyriker, Dresden und Leipzig, 1889.
84 W. Henckel, Berlin.
86	F. Kreyssig, Vorlesungen iiber Shakespeare, Berlin, 1874.
87	Primerjaj: Franček Bohanec, Ivan Tavčar (Znameniti Slovenci), str. 21, Ljubljana, 1985.
8" Branko Berčič, Mladost Ivana Tavčarja, str. 297, Ljubljana, 1971.
88	Franček Bohanec, Ivan Tavčar (Znameniti Slovenci), str. 27, Ljubljana, 1985.
ioo Primerjaj prav tam, str. 29.
Pri Shakespearju so ga navdušili predvsem njegovi močni značaji in njihove usode. Vseskozi se je zanimal za Schillerja, pri katerem je cenil njegov patos, in za Heineja. Identificiral se je z njegovo privzdignjenostjo k idealiteti na eni in kritiki realnosti na drugi strani. V nemških kronikalnih delih iz prehoda med romantiko in realizmom je našel veliko idej in motivov, ki jih je svojevrstno preoblikovane vključil v svoj kronikalni opus. Med mladonemškimi avtorji je imel pomembno vlogo predvsem Grabbe, od katerega je poleg demokratičnega svobodoljubja, značilnega za vse tovrstne avtorje, prevzel zlasti vodilno misel svojih zgodnjih del — da je človeško srce ustvarjeno zato, da se raztrga. Zdi se, da je Tavčarjevo navdušenje nad liberalizmom mladonemških avtorjev neke vrste prebolevanje romantike kot neskladja med ideali-teto in stvarnostjo, zato tudi udeležba v ognjevitem, kritičnem in ironičnem aktualiz-mu (v zrelih letih v strankarskih bojih). Vendar njegova kritika je in ostaja v svojem bistvu vedno znova načelno priznavanje te realnosti. Morda prav od tod tudi Tavčarjeva konfliktna nastrojenost do slovenske mlade generacije, v prvi vrsti iz ideoloških vzrokov, posledično pa seveda tudi iz literarno-estetskih. Kljub temu, da se je predvsem v študentskih letih močno navduševal nad Stritarjem, njegove estetike in filozofsko-literarne kritičnosti ni doumel. Tako je v nekem smislu ostal eden tistih piscev, ki jih je navdihoval še Jurčičev in Levstikov narodno-prebudni ter slovstveni program.
Marjana Laorič Ljubljana
OB IZIDU DVEH OBSEŽNIH LEKSIKOGRAFSKIH DEL*
Pred kratkim je Znanstvena in enciklopedična založba (Editura $tiintifica si enci-clopedica) v Bukarešti skupaj s skopsko Makedonsko knjigo izdala romunsko-make-donski in makedonsko-romunski slovar avtorja Mileta Tomiča, strokovnega sodelavca Jezikovnega inštituta v Bukarešti in priznanega romunskega leksikografa srbske narodnosti. Vsak izmed obeh slovarjev obravnava prek 52 000 gesel. To sta doslej najobsežnejša prispevka k romunsko-jugoslovanskemu slovaropisju. V preteklosti je sicer izšlo že nekaj romunsko-srbskih in srbsko-romunskih slovarjev, vendar so to v primeri s Tomičevima skromni in dokaj nepopolni priročniki, prej malega kot srednjega obsega.
Na tem mestu želimo obe deli le na kratko predstaviti, zato se ne nameravamo podrobneje ustavljati ob razčlembi izbranih gesel in načinu njihove obravnave, čeprav je bilo ob pripravah na našo izdajo romunsko-slovenskega slovarja tem vprašanjem posvečenih precej pozornosti. Prav tako ni naš namen ugotavljati pomensko ustreznost makedonsko-romunskih vzporednic v obeh delih, ki sta sestavljeni v glavnem v skladu z zahtevami sodobnega slovaropisja. To kratko poročilo želi slovenske jezikoslovce in prevajalce le obvestiti o kvaliteti obeh slovarjev, saj bosta zapolnila vrzel v pomanjkanju tovrstnih romunskih priročnikov pri nas.
Poleg standardnih poglavij, ki dopolnjujejo slovarski del, posvečata slovarja precej strani (30 za makedonski jezik in 76 za romunski) glasoslovju in oblikoslovju obeh jezikov; lahko rečemo, da gre za pravi mali slovnici.
Besedni zaklad za makedonsko-romunski slovar je avtor črpal zlasti iz Slovarja makedonskega jezika s srbohrvaškimi razlagami I, II, III, Skopje 1960—1961, za ro-munsko-makedonski slovar pa iz romunsko-ruskega slovarja, izdanega v Moskvi 1.1955. Izhajal je seveda tudi iz obstoječe makedonsko-tujejezične slovarske literature. Pri tem je treba upoštevati, da je Mile Tomič slovarja začel sestavljati pred skoraj dvajsetimi leti (rokopisa sta čakala na izid skoraj 10 let), ko je bilo makedonsko slovaro-pisje šele v zametku. Vsekakor je laže tistemu sestavljalcu, ki ima v rokah čeprav ne najboljše delo svojega predhodnika, da ga potem lahko razširi, jezikovno in frazeo-loško oplemeniti in odpravi ugotovljene pomanjkljivosti. V tem primeru dobimo tako imenovane razširjene, posodobljene in popravljene izdaje, medtem ko gre v našem primeru za pionirsko delo.
* Mile Tomič, Makedonsko-romunski slovar, Bukarešta-Skopje, 1987, 1151 str. -• Romunsko-makedonski slovar, Bukarešta-Skopje, 1987, 1211 str.
Izbor gesel je glede na obseg ustrezen, dovolj bogata so tudi frazeološka gnezda. Avtor sam si sicer očita, da ni navajal latinskih imen za živali in rastline, česar pa mu ne gre očitati. Samo besedje zajema sodobni romunski oziroma makedonski jezik, vključuje pa tudi nekatere narečne besede in arhaizme iz sodobne književnosti.
Na koncu dodajmo še misel, da bi se zlasti ocenjevalec slovenskega rodu težko odločil za ostrejšo kritično oceno Tomičevih slovarjev, saj se mu misel nehote ustavlja pri slovenskih priročnikih te vrste, ki so celo takrat, ko gre za tuje jezike, ki jih Slovenci nujno potrebujemo, po obsegu mnogo bolj skromni. Hkrati se nam porodi vprašanje, zakaj Slovenci pri izdaji slovarskih del, ki so vendar trajna jezikovna dediščina nekega naroda, toliko varčujemo in zakaj se založniki oz. slovaropisci odločajo za omejitve v obsegu gesel, ko pa naj bi 50 000 besed ustrezalo mednarodni slo-varopisni praksi pri kakovostnem prikazu določenega jezika.
Ce v našem poročilu že teče beseda o jugoslovansko-romunskem slovaropisju, pa navedimo tu še podatek o srbohrvaško-roinunskem slovarju s približno 120 000 gesli, ki ga bo izdal morda že leta 1987 Jezikovni inštitut v Bukarešti. Tudi tokrat je se-stavljalec Mile Tomič. Ob finančni podpori Znanstvenega inštituta Filozofske fakultete v Ljubljani pa se pripravlja tudi romunsko-slovenski slovar, v katerem bo zajetih kakšnih 40 000 gesel. Tako se bo krog romunsko-jugoslovanskega slovaropisja do neke mere strnil.
Obe leksikografski deli pomenitu prispevek k razvoju makedonistike v Romuniji, in zato izrekamo avtorju čestitke za opravljeno delo ter mu želimo plodnega delu tudi v prihodnosti.
Vida Rus
Univerza v Bukarešti
BIBLIOGRAFIJA AKAD. JANKA JURANČIČA (OB NJEGOVI 85-LETNICI)*
1934
1	Letopis slovenskega slovstva. Stvarno kazalo. — V: Anton Slodnjak, Pregled slovenskega slovstva, Ljubljana, 1934, Akademska založba, str. 475 do 539.
2	Georgij Plehanov, Osnovni problemi marksizma. — Ljubljana, 1934, Ekonomska enota, 144 str. (Prevedel; soprev. Boris Ziherl.)
1950
3	Starejša hrvatska in srbska književnost. — Ljubljana, 1950, Višja pedagoška šola, 88 str. (Ciklostil.)
1951
4	Dositej Obradovic, Izbrane strani. — Ljubljana, 1951, Državna založba Slovenije, 135 str. (Klasje 30, izbor, prevod, študija o avtorju in komentar.)
5	Srbsko in hrvatsko berilo za višje razrede gimnazij. — Ljubljana, Državna založba Slovenije. I. del 1951, 188 str., 2. izd. 1953; II. del 1951, 287 str.
1952
6	Srbsko in hrvatsko berilo za višje razrede gimnazije — Ljubljana, Državna založba Slovenije. III. del 1952, 303 str.; IV. del 1954, 375 str.
1955
7	Srbohrvatsko-slovenski slovar. — Ljubljana, 1955, Državna založba Slovenije, XXX + 1192 str.
1955/56
8	Antun Barac, Jugoslaoenska književnost. — Jezik in slovstvo 1955/56, št. 1, str. 25—27.
9	knjiga o makedonščini. Jezik in slovstvo 1955/56, št. 6/7, str. 220—221.
1957
10	Južnoslovanski jeziki. — Ljubljana, 1957, Državna založba Slovenije, 120 str.
11	Srbskohrvatsko berilo za III. in IV. razred gimnazije oziroma za VII. in VIII. razred osnovnih šol, Ljubljana, 1957, 240 str.; 2. izdaja 1959, tretja 1961.
1958
12	Srbskohrvatsko berilo za I. in II. razred gimnazij oziroma za V. in VI. razred osnovnih šol. — Ljubljana, 1958, Mladinska knjiga, 246 str.; 2. izd.
1959	(z gramatiko in slovarjem).
1959
13	Srbska in hrvatska ljudska epika. — Ljubljana, 1959, Mladinska knjiga, 208 str. (Kondor 31; izbor besedil, spremna beseda, opombe, akcentuacija in slovar.)
* Naslovi knjig so tiskani polkrepko, razprav razprto, ocen ležeče, polemik ležeče razprto.
1960
14	Miroslav Krleža, Balade Petrice Kerempuha. — Ljubljana, I960, Mladinska knjiga, 176 str. (Jezikovni komentar kajkavsko-slovenski.)
1961
15	Kajkavsko narječje kao književni jezik u djelima Tita Brezovačkoga. — Ljubljana, 1961, 330 str. (Disertacija; strojep. avtograf.)
1961/62
16	Hrvatska in srbska književnost do narodnega preporoda. — Pionir 1961/62, str. 20—22, 52—54; ponatis 1968.
1962
17	Petar Petrovič Njegoš, Gorski vijenac. — Ivan Mažuranic, Smrt Smail--age Čengijica. — Ljubljana, 1962, Mladinska knjiga, 160. str. (Spremna beseda, komentar.)
1963
18	Miodrag S. Lalevič, Srpskohroatski u mom džepu. — Jezik in slovstvo 1963, št. 6, str. 151.
1963/64
19	Vuk Stefanooič Karadžič, Ob stoletnici smrti. — Jezik in slovstvo 1963/64, št. 4/5, str. 97—103.
1964
20	Srbsko, hrvatsko, makedonsko berilo. — Ljubljana, Državna založba Slovenije, I. del 1964, 280 str., 2 izd. 1967; II. del 1964, 286 str. "(Izbor tekstov, komentar, akcentuacija in slovarček.)
21	Vuk i Slovenci. — Anali Filološkog fakulteta u Beogradu 4, 1964, str. 197—200.
22	Kulturno poslanstvo, Po simpoziju o Vuku Stefanoviču Karadžiču. — Naši razgledi, 3. X. 1964.
23	Branislav Nušič, Sumljiva oseba, Pokojnik. — Ljubljana, 1964, Mladinska knjiga, 152 str. (Redakcija, spremna beseda).
1965
24	Bogdan Popovic, Antologija novejše srbske lirike, — Ljubljana Beograd, 1965, Mladinska knjiga / Vuk Karadžič, 254 str. (Prevod avtorjevega uvoda, stvarni in jezikovni komentar.)
25	Pomembno in težko pričakooano slovarsko delo. — Jezik in slovstvo 1965, št. 1, str. 26—29.
26	Mihailo Stevanovič, Savremeni srpskohroatski jezAk 1. — Jezik in slovstvo 1965, št. 6/7, str. 217—222.
27	Srbsko in hrvatsko berilo za osnovne šole. — Ljubljana, 1965, Mladinska knjiga; 2. izd. 1966; 3. izd. 1968 ; 4. izd. 1969; 5. izd. 1970. (Komentar, ukcen-tuacija, slovar.)
28	Slovenački jezik, Gramatika slovenačkog jezika za Hrvate i Srbe. — Ljubljana, 1965, Državna založba Slovenije, 290 str.; 2., izpopolnjena in razširjena izdaja 1971.
1966
29	Miroslav Krleža, Balade Petrice Kerempuha. — Murska Sobota, 1966, Pomurska založba. (Jezikovni komentar.)
30	O leksiku v panonskih govorih. — Panonski zbornik, 1966, Murska Sobota, str. 31—42.
31	Franc Miklošič. — Panonski zbornik, Murska Sobota, 1966, str. 297—306.
32	Dizionario italiano-serbocroato-sloveno. — Bologna, 1966, Malipiero, 290 str. (Soavtorja: Anton Bajec in Duilio Franco.)
196?
33	Vladimir Nazor, Veli Jože. — Stjepan Mitrov Ljubiša, Kanjoš Macedono-vič. — Ljubljana, 1967, Mladinska knjiga, 116 str. (Redakcija in opombe.)
34	O strukturi srbohrvatskega in slovenskega besedišča. — III. seminar slovenskega jezika, literature in kulture, Ljubljana,
1967,	14 str. (Razmnoženo.)
35	Še o Slovensko-srbskohrvatskem slovarju. — Jezik in slovstvo 1967, št. 1, str. 26—31.
1968
36	O kajkavske m narečju. — Svet med Muro in Dravo, Maribor,
1968,	str. 650—660.
1969
37	O slovenskem in srbskohrvatskem akcentu. — V. seminar slovenskega jezika literature in kulture, Ljubljana, 1969, 13 str. (Razmnoženo.)
38	Dizionario sloveno-italiano. — Ljubljana, 1969, Mladinska knjiga-Bologna.
187 str. (Soavtorja: A. Bajec in D. Franco.)
39	Rasprave Instituta za jezik JAZU. — Slavistična revija 1969, str. 411—414.
19? 0
40	O strukturi leksike v srbskohrvatskem in slovenskem jeziku. — Razprave SAZU, II. razred, 7, 1970, str. 248—292. (Izvleček iz disertacije.)
41	Srbskohrvatsko-slovenski slovar; Slovensko-srpskohrvatski rječnik. —
Ljubljana, 1970, Cankarjeva založba, 568 str.; 2. izd. 1976; 3. izd. 1978; 4. izd. 1982.
42	O Marinu Držiču in njegovih dramskih delih na slovenskih gledaliških odrih. — Dokumenti slovenskega gledališkega muzeja, 16, 1970, str. 137—148.
43	Slovar slovenskega knjižnega jezika, I. knjiga. — Ljubljana, 1970, Državna založba Slovenije, 840 str. (Soavtor.)
1971
44	Dr. Fran Ilešič. — Zbornik Od kmečkih uporov do slovenske državnosti, Maribor, 1971, Obzorja, str. 69—73.
45	F o r m a n t i pregibnih besed v slovenščini in srbohrvaščini. — VII. seminar slovenskega jezika, literature in kulture, Ljubljana, 1971, 14 str. (Razmnoženo.)
46	O radu na lingvistiei u Institutu za slovenski jezik SAZU u Ljubljani. — Naučni sastanak slavista u Vukove dane, Beograd, 1971, str. 50—55.
47	Mate Hraste, In memoriam. — Slavistična revija 1971, str. 201—203.
48	Nikola Pribič, Studien z um literarischen Spatbarock in Binnenkroatien, Adam Aloisius Baričevič. — Slavistična revija 1971, str. 219—221.
49	Aleksandar Stojičevič. — Slovenski biografski leksikon 11, 1971, str. 491—492.
1971/72
50	Seminar jezika in kulture za tuje slaviste v Beogradu. — Jezik in slovstvo 1971/72, št. 4, str. 121—122.
51	Pisma Zavodu za šolstvo SR Slovenije ob predlogih za nove osnovnošolske in srednješolske učne načrte. — Jezik in slovstvo 1971/72, št. 1/2, str. 55—56 + ov„ št. 3, str. 91—94. št. 4, str. 131—132 + ov., št. 7/8, str. 270 do 271. (Soavtor.)
1972
52	Srbskohrvatsko-slovenski slovar. — 2., izpopolnjena in razširjena izdaja, Ljubljana. 1972, Državna založba Slovenije, XXXVIII + 1320 str.; 3. izd. 1986.
53	O slovenskem in srbsko hrvatskem akceiktu. — Slavistična revija, 1972, str. 43—49.
54	Vtikovo doba i borba istočnoštajerskih i kajkavski h p i sac a za književni jezik. — Naučni sastanak slavista u Vukove dane, Beograd, 1972, str. 129—136.
1972/73
55	Bratko Kreft, Človek mrtvaških lobanj. — Jezik in slovstvo 197273, št. 1/2, str. 54—56.
1973
56	Nekaj značilnosti panonske leksike. — Študije o jeziku in slovstvu. Murska Sobota, 1973, str. 94—112.
57	D v a m a 1 o poznata k a j k a v s k a g r a m a t i č a r a (J. D u r -k o več k i i L K r i s t i j a n o v i č). Južnoslovenski filolog, knj. XXX, sv. 1., Studia linguistica in honorem Michaelis Stevanovič, Beograd 1973, str. 357—367.
58	Kako je Vukov Srpski r j e č n i k odjeknilo u s loven a č -ko j leksikografiji. — Naučni sastanak slavista u Vukove dane, Beograd, 1973, str. 190—200.
1973/74
59	III. mednarodni slavistični sestanek v Beogradu. — Jezik in slovstvo 1973/74, št. 3, str. 98—99.
1974/75
60	Miodrag S. Lalevic, Sinonimi i srodne reči srpskohrvatskoga jezika. — Jezik in slovstvo 1974 75, št. 8, str. 321—323.
1975
61	Oroslav Caf. — Dialogi, Maribor, 1975, št. 5, str. 273—277.
62	Slovar slovenskega knjižnega jezika, II. knjiga. — Ljubljana, 1975, Državna založba Slovenije, 1030 str. (Soavtor, predsednik uredniškega odbora.)
63	Biografije ali žitja srbskih vladarjev in arhiepiskopov. Ob stopetdeset-letnici rojstva Dura Daničiča (1825—1882), ki je 1866 objavil knjigo Ži-voti kraljeva i arhiepiskopa srpskih. — Ljubljana, 1975, Mladinska knjiga, 116 str. (Kondor 156.)
1976
64	Kako su slovenačka i hrvatska Panonija u srednjem veku izgradivale svoju religioznu i sociološki! termi n o 1 o g i j u. — Naučni sastanak slavista u Vukove dane, Beograd, 1976, str. 305—315.
1977
65	Gramatičar i leksikograf Anton Murko. — Naučni sastanak slavista u Vukove dane, Beograd, 1977, str. 5—14.
66	O priimkih pri Južnih Slovanih. — Slavistična revija 1977, str. 27—39.
67	Problem cirilice na severozahodu južn oslova nskega etničnega ozemlja. — Nahtigalov zbornik, Ljubljana, 1977, str. 135—152.
1977/78
68	Vilko Nooak, Izbor iz prekmurskega slovstva, Lj. 1976. — Jezik in slovstvo 1977/78, št. 2, str. 54—56.
1978
69	Termin »narodni književni jezik« i njegov postanak kod Jugoslovena. — Naučni sastanak slavista u Vukove dane, Beograd, 1978, str. 205—213.
1979
70	Naloge in dosežki panonske 1 e k s i k o g r a f i j e. — Zbornik Obdobja, Razsvetljenstvo, Ljubljana, 1979, Filozofska fakulteta, str. 267 do 289.
71	Slovar slovenskega knjižnega jezika, III. knjiga. — Ljubljana, 1979, Državna založba Slovenije, 1076 str. (Soavtor, predsednik uredniškega odbora.)
1981
72	Slovensko-srhskohrvatski slovar. — Ljubljana, 1981, Državna založba Slovenije, 1406 str.
73	J a r n i k o v s 1 o v e n a č k i prevod r u s k o s 1 o v e n s k o g a teksta iz C v e t n i k a J o v a n a R a j i č a. — Naučni sastanak slavista u Vukove dane, Beograd, 1981, str. 49—57.
74	Na učni i stručno-idejni nivo slove načke 1 c k s i k o g r a -fije pre i posle Dure Daničiča. — Zbornik o Duri Daničiču, Zagreb/Beograd, 1981, str. 55—63.
1982
75	Konfrontacija slovenačkoga i srpskohrvatskog r e č -ničkog fonda u leksikografiji. — Zbornik Leksikografija i leksikologija, Beograd/Novi Sad, 1982, str. 83—89.
76	O jeziku in priimkih na obeh straneh slovensko -h r-vaške meje v n e k d a n j i P a n o n i j i. — Onomastica jugoslavica, Vol. 9, Zagreb 1982, str. 217—228.
77	Ugradivanje slovenačkoga književnog jezika u kulturno z a j e d n i š t v o s a s r p s k o h r v a t s k i m književnim jezikom, n a r o č i t o u d o h a r o m a n t i z m a. — Naučni sastanak slavista u Vukove dane, Beograd Novi Sad, 1982, str. 5—11.
1984
78	Rad Brace Prosvetitelja Cirila i Metod i j a i s e v e r o -zapad naše zemlje kroz sto leč a. — Naučni sastanak slavista u Vukove dane, Beograd Novi Sad, 1984. str. 21—29.
1984/85
79	Ob jubileju dveh pomembnih slavistov. — Jezik in slovstvo 1984 85, št. 4, str. 127—129.
1985
80	Slovar slovenskega knjižnega jezika, IV. knjiga. — Ljubljana, 1985, Državna založba Slovenije. (Soavtor, predsednik glavnega uredniškega odbora do konca redakcije te knjige 1984.)
81	Slovenske koordinate na Bul kanu i nu njegovoj severno j periferiji. — Naučni skup Problemi srpskohrvatske leksi-kologije, Novi Sad/Beograd, 1985, str. 83—90.
82	Akademik doktor Anton Slodnjuk in njegov kruj. — Ptujski zbornik 5, 1985, str. 293—300.
1986
83	Srbskohrvatsko-slovenski slovar. Tretja, znutno razširjena izdaja. — Ljubljana, 1986, Državna zuložba Slovenije, XXXI + 1351 str.
1987
84	O tucloj leksici u srpskohrvatskom i slovenačkom jeziku. — Zbornik ra-dova o Vuku Stefanoviču Karadžiču, Sarajevo, 1987, Institut za jezik i književnost, str. 183—187.
85	Vuk Stefanovič Karadžič i problemi slovenačke naučne lingvistike u XIX veku. — Vukovi dani, Beograd. (V tisku.)
86	Vuk Stefanovič Karadžič (1787—1864). — Vukovu Sluvu, Ljubljana, 1987, str. 9—18.
AVTORJEM
Prispevki za Slavistično revijo naj bodo pisani v slovenščini (izjemoma tudi v drugih slovanskih jezikih ali v angleščini, nemščini, francoščini, italijanščini).
Rokopisi, poslani uredništvu v objavo, naj bodo tipkani s širokim razmikom (30 vrstic po 62 črk na eno stran) in samo na eni strani trdega lista belega papirja. Vsak list naj ima na levi strani 3 cm širok prazen rob. Vse pripombe pod črto naj bodo na posebnem listu. Ležeči tisk se zaznamuje z eno črto, polkrepki z dvema, razprti s črtasto črto; navadna + črtasta črta pomeni ležeče razprto. Citati naj bodo zaznamovani z »...«, prevodi, pomeni itd. pa z '...'.
V sestavkih, pisanih z latinico, naj se lastna imena (osebna, zemljepisna, predmetna itd.), citati, naslovi in primeri iz jezikov s cirilsko pisavo prečrkujejo po naslednjih načelih:
Ukrajinski r.....h	Ruski	x.....x
Makedonski f.....g	Srbohrvatski x.....h
Srbohrvatski 1).....d	Srbohrvatski u.....dž
Ruski	e.....e	Ruski	m.....šč
Ruski	e.....e	Bolgarski ut.....št
Ukrajinski e.....je.	Ruski	i».....'
Ukrajinski h.....y	Bolgarski t.....a
Ukrajinski i.....i	Ruski	M.....v
Ukrajinski i.....ji	Ruski	*....."
Ruski	ii.....j	Ruski	f>.....«
Makedonski k.....E	Ruski	3.....e
Srbohrvatski Jb.....lj	Ruski	w.....ju
Srbohrvatski u,.....nj	Ruski	a.....ja
Srbohrvatski h.....č
Rokopis razprave naj ne presega 25 avtorskih strani, kritike 12, poročila 2—4. Jezikovno in tehnično nedognanih rokopisov uredništvo ne sprejema.
Razpravi naj bo priložen povzetek v tujem jeziku (največ 2 avtorski strani) in posebno besedilo (v dvojniku) za sinopsis. To besedilo naj obsega do 9 tipkanih vrstic informira pa naj o rezultatih razprave, ne o metodi in/ali tematiki.
Avtorji ob prvi objavi v SRL pošljejo odgovornemu uredniku svoj točni naslov (navesti je treba tudi občino) in številko žiroračuna (vse tudi ob morebitnih spremembah). Ce jim žiroračuna ni treba odpirati/imeti, pošljejo uredništvu ustrezno izjavo. Nejugoslovanski sodelavci morajo za izplačilo honorarja odpreti poseben žiroračun v Jugoslaviji (ustrezne informacije daje in prejema Založba Obzorja, ne uredništvo).
Ce prispevki tem določilom ne ustrezajo, jih uredništvo ne sprejema oz. njihovim avtorjem ne izplačuje honorarja.
Korekture je treba vrniti v 3 dneh.
Prispevke za Slavistično revijo pošiljajte glavnima urednikoma za jezikoslovje oz. literarne vede (Aškerčeva 12, 61000 Ljubljana). Roki za posamezne številke časopisa so: 1. december, 1. februar, 1. maj in 1. avgust.
V OCENO SMO PREJELI
Janko Kos, Predromantika. Ljubljana: Slovenska akademija znanosti in umetnosti. Državna založba Slovenije; 1987. (Literarni leksikon 31.) 96 str.
Marko Terseglav, Ljudsko pesništvo. Ljubljana: Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Državna založba Slovenije; 1987. (Literarni leksikon 32.) 169 str.
Gerhard Birkfellner (ur.), Sprache und Literatur Altrufllands. Aufsatzsam-mlung. Miinster: Aschendorff, 1987. (Studia slavica et baltiea 8.) 272 str.
Meddelelser 43, 44. Oslo: Universitetet i Oslo, 1985. 64 oz. 50 str.
Slovene Studies VIII/1, 2. Columbus: Society for Slovene Studies, 1986. 108 oz. 124 str.
Adam Bohorizh, Arcticae horulae succisioae / Zimske urice proste. Prevedel in spremno študijo napisal Jože Toporišič. Maribor: Založba Obzorja Maribor, 1987, (IV) + (278) + 334 str.
Sapostaoitelno ezikoznanie X11/1—4. Sofija: Universitetsko izdatelstvo »KIi-inent Ohridski«, 1987. 124 oz. 128 oz. 128 oz. 132 str.
Glavna financerja Raziskovalna skupnost SR Slovenije in Kulturna skupnost SR Slovenije Glavni sofinancer Znanstveni inititut Filozofski* fakultete v Ljubljani