SVETILKA Josef   H a n z lik
Moj oče je vselej, preden je zaspal,
prižgal svetilko.
In poleni je tiho  ležal
v ploščati in nenehni prisotnosti  luči.
Moj oče je I)il slep,
ni videl svetlobe.
vedel je samo. da je pri njem,
pritisk na slikalo mu je zagotavljal eksistenco luči,
čutil je njen suhi električni okus
in občutek svetlobe je bil zanj  hkrati občutek živega sveta.
647
Moj oče ni imel oči.
da bi jih prižigal in ugašal.
toda  to. kar ljudje menijo, da  vidijo pod  zaprtimi vekami.
je tudi on  videl.
ležal je resno in ne da bi se ganil
in   notri, pod  kožo.
so trzali  skozi   telo sunki  krvi   in   tresljaji  živcev.
Svetilka je svetila.
Svetloba se je dotikala  mojega očeta
in oče jo je vdihaval.
vsrkaval jo z usti  in s kožnimi  porami
in  luč se je pretakala  skozi splet  žilie in  žil,
se zlila v srce
in  se  razlivala  v   vročo  temo  možganov.
In  tedaj  je oče  spoznaval  stvari   natanko  tako kot   tisti,  ki   vidijo
v surovih, ubijajoči! oblikah, zaudarjajočih po živalski sapi.
Videl je svoje dni  in  dni  teh. ki jim  ni vedel imena.
videl pogrebe in besneč dež,
videl   reflekse  prvih  otroških  bojazni
in  mesece  brez  dela   in  moje  lačne besede.
videl črvive trebuhe poginulih  rib in  breznogih otrok.
ob katerih  pravijo —   I a  svinjska   vojna.
in   videl   tudi   mojo  mater
/   rdečimi,  razpokanimi   rokami
in   v  obupu  zravnano.
Svetilka  je  svetila.
In   moj  oče je gledal   v obraze   teli.
ki so tudi pred  zidom stali pokonci,
videl  zavijajoče  pse  in  podivjane konje  v  plamenih,
videl  dim. ki  se je  težko dvigal   v  nebo in   to je bil  dim   iz
človeških  teles in  videl  tudi te. ki so. nestrpno prepevajoč o vrnitvi, prihajali   umiral   na  tlak Prage. Luč je svetila.
In oče je stopal skozi vrata svoje delavnice, živel  znova   izmene,  naglico, zalet  vreten in   mehki   ritem   zobatih  koles.
videl stisnjene čeljusti, napete kite, vztrajnost gibov in  videl  spet s kredo narisane risbe glavonožcev. simbol  iger in otroškega sveta sploh, skrivnostni  žar deklet  in podaljšanje dvojice senc,
648
videl svet v robatih, uhijajočih oblikah,
videl strastni smisel človeškega ravnanja,
sramoto, sovraštvo in divjo slo po življenju,
svetilka je svetila,
oče je  vdihaval svetlobo.
njegovo telo ji je bilo seela odprto
in je bilo prepojeno z njo.
činil je njen suhi električni okus
in občutek svetlobe je bil zanj hkrati občutek živega sveta.
Večkrat sedem na posteljo, kjer je spal  moj oče, opazujem  predmete,  v katere je vtisnil svojo podobo in  ponoči, ko je najgloblja  tema. prižigam svetilko.
649