Besedilo pevskih točk
ki se izvajajo
na koncertu slovenskega pevskega društva „Ljubljanski Zvon“ dne 19. aprila 1913.
Tone solnce, tone . . .
Tone solnce, tone za večerne gore; ž njim le moja toga vtoniti ne more.
Zjutraj solnce vstane, lepše še žareče, ž njim pa radost meni vstati nikdar neče.
Toni, solnce, toni, drugim topi boli; njim na srečo vstajaj, če za me nikoli.
S. Gregorčič.
Ko bi rosica bila .
Ko bi rosica bilä,
ki zjutraj moj vrtec napaja . .
Ko bi meglica bilä,
ki tam mi livado naslaja . . .
Ko penica bi bila, ki ljubko v studenčku raja! Tako pa si daleč, daleč ti, zgubljena - za večno mi . . .
J. N. Resman.
Vasovalec ?
Sinoči sem posteljo pustil, ob zoru domov sem prišel. Oči od bedenja rudeče, na prsih sem šopek imel.
Skrbljivo me mati pokara, pokara me oče ojstro, očitanje njiju me vžali, pri srci je meni hudo.
A moti se oče in mati, ponočnih dolžeč me grehob, saj prišel sem z groba preljube, nikakor iz ljubinih sob.
Na šopku ni jutranja rosa, od solz mi je šopek rosan, ni trgan na ljubinem oknu, na ljubinem grobu je vbran.
5. Gregorčič.
Katrica.
Predla je, predla, Katrica volno, žalost polnila srce je bolno.
Fant je spomladi na vasi zaukal, čez rožmarin je v izbo pokukal. Vtrgal najlepši nagelj je v lehi: „Pojdi no, Katrica, to niso grehi“!
In ko ponoči vas je zasnila, rožmarin z okna dekle je vmaknila. Zjutraj odukal fant je zarana, greda za njim je bila poteptana. — Vstavila roka se je predici, solze so vroče tekle po lici.
Utva.
Zapoj mi pesem o mati!
Zapoj mi zopet pesem, o mati, ki pela si prešnje jo dni, v mladosti zgubljeni mi, zlati. Ti pesem si to prepevala in jaz ti v naročju slone, ob zvokih sem pesmi dremala. To pesem je toga težila; iz temnih, sanjavih oči za solzo ti solza je lila. Zateglo, turobno si jela!
Ljubila sem prosti ta spev,
četudi ga nisem umela!
Zapoj mi zopet pesem nekdanjo, ah davno razumem jo že, že davno sem mislila nanjo. Zapoj mi ta spev iz mladosti, nij trudne zapro se oči, naj večno pozabim grenkosti 1 Zapoj mi to pesem, o mati,
Kot pela si davne jo dni!
O mati, zapoj! Mati, zapoj, kot pela si prejšnje mi dni!
Pesem.
Bila bi ptičica, pela veselo, bila bi rožica, cvela bi belo! Ptička na okence bi priletela, tebi za kratek čas sladko žgolela, tebi na prsih bi rožica bela sklonila glavico in bi zvenela!
Kristina.
Pesem o
Kjer lije reka se v morje, kjer cvetke pisane žare, tja moje si želi srce, tam lep prebiva tkalec.
tkalcu.
Naj oče le besedo da njemu, ki več sveta ima.
Ne dam jaz roke brez srcä, srce sem dala tkalcu.
Imela snubcev sem devet, blago in svoj denar neštet vsak mi ponujal je razvnet; srce pa lepi tkalec.
Lahko
Lahko noč, dekle sladko, rožce glavce so nagnile, ptice v gozdu potihnile, mrak ogrnil je zemljo
Dokler cvetlice še cvetö, dokler še setve v klas gredö, dokler mi je srce gorkö, ljubila bodem tkalca.
Burns-Župančič.
noč.
Mirno le zapri oči, glavca ti je že zaspana, delo pesem sta končana, sladko spavaj brez skrbi!
Lahko noč ljubo dekle, ak’ se moj obraz ti sanja, naj ga duša ne odganja, v dno srca naj ga zapre!
Z. Zupan.
Še ena.
Zaljubilo se je solnce v gizdavo devojko Ano, zaljubilo, pa poslalo troje snubcev k nji.
Prvi snubci — drobne tičke. Ana tičke polovila.
Drugi snubci — rdeče rože. Ana rože posadila.
Tretji snubci — zlati žarki. Ana okna zagrnila.
Ana okna zagrnila.
A za okni Ano ljubil jaz sem mlad junak.
Drobne ptičke pesmi pele, rdeče rožice duhtele, žarki kukali skoz okno — e — kdor je junak!
O. Župančič.
Tiskarna Maks Hrovatin, Ljubljana.