191
Marij Čuk, šumenje modrega prahu
SANDI SITAR, VERONIKA Z DESENIC
Literarna ubeseditev znane teme o deseniški Veroniki* je, kakor lahko zvemo iz spremljajočega obsežnega in dovolj preglednega eseja dr. Matjaža Kmecla, postala ob lepi Vidi najpogostejši predmet literarnega zanimanja piscev različnih dob, nazorov, struj, zvrsti. Skupna lastnost posameznih vizij, že skoraj mita, čeprav ima svojo zgodovinsko trdnost, vzburja bralčevo predstavno moč in jo usmerja vedno k njegovim izvorom, v resnico, v realno obstoječo pojavnost, v zgodovino, čeprav tudi zgodovina ni nič drugega kot besedna aktualizacija, to, kar posameznik vidi, skusi, hoče ali noče videti, spoznati. Izvorni temelj in določenost usmerjata bralčevo zavest v znane kalupe razmerij Friderik, Elizabeta, Veronika, Herman, Ulrik in še kdo, zgraju-jeta predlogo z možnostjo variacij, nadgradenj, videnj v vedno novih ubesedit-vah in ožita domišljijske vzgibe v sistem, zgodovino. Spopadata se mit in čas.
* Sandi Sitar, Veronika z Desenic. Matjaž Kmecl, Esej o deseniški Veroniki, Partizanska knjiga in Orbital-Progres Ljubljana 1974, opremil France Anžel, str. 130.
192
Sitarjev tekst se zavezuje zgodovini, jo v snemalni knjigi obnavlja, skicira, popravlja in v praksi z igralci poustvarja, se vključuje v episteme 15. stoletja. V Fridrikštajnu se zbirajo vloge, se preizkušajo, igrajo igro preteklosti; igralci poznajo vse njene skrivnosti, veselje in tragiko, prijeme, poteze, kot šahisti. Diskurz postane igra, kjer se preverjata trdnost 20. stoletja z zgodovino, 15. stoletjem. Ali se zavezanost scenariju more uresničiti tudi v praksi, v neobveznem pozgodovinjenju, ali bolje, pozgodovinjenju brez posledic, tragedije, tako da bi iz zgodovine odvzeli le njene prve, se pravi vesele, celo fa-jaške elemente, jo obvarovali smrti, kazni, pogub, trpljenja. Vsekakor spopad premišljenega, odprtega manipulativnega polja, kjer se sočasnost in zgodovinskost srečujeta v preračunani manipulativni vrednosti igralca, vloge, poustvarjanja. Zgodovina, mit, posiljuje čas, scenarij, sodelavce, lažno zgodovino. In tu se odpre izkoristni prostor, na katerega računajo vsi lažni Fridriki, Elizabete, Hermani, Veronike, Ulriki, in biti zvest zgodovini, opraviti sebične akte polaščanja, manipuliranja, seksualnega iztržka in se zahvaliti zgodovini, ki je hvaležno ponudila svojo temo, dejstvo v premislek in seveda tudi izkoristek.
Potemtakem je osnovna dilema Sitar-jevega teksta moralno-etičen problem igralca, poustvarjalca neke zgodovinske ali samo mitološke resnice. Kako biti zavezan dejstvu realno obstoječih predmetov in pojavov in se v njih izogniti fiktivni, igralski resnici, skušnjavi predloge.
Sandi Sitar prižge svoj projektor, sce-narični diskurz, svojo vizijo zgodovine, jo opremi z malomeščansko konvencijo, sprenevedanji, namigovanji in hkrati dejstvi, jo privede do konca, do
M. Zlobec
konca igre, pozgodovine, modeme ekra-nizacije Celja 15. stoletja. In potem si igralci snamejo Hermane, Elizabete, Ulrike, Fridrike, Veronike z obraza in postanejo navadni Ulriki, Hermani, Elizabete, Fridriki, Veronike, ali različni ali ne od prvih, tistih iz 15. st., naj presodi bralec sam, za to Sandi Sitar ne ve, se ne obvezuje, ampak dopušča.
V Sitarjevem časovnem ujemanju 15. in 20. stoletja, v preverjanju ade-kvatnosti dvoje zgodovinskih skušenj, se nam ponuja tudi sodba o dvoje videnjih sveta in življenja. Petnajsto stoletje, zgodovina, pozna svojo tragiko, usodnost, čistost, spontanost ljubezni, strast in pogum. Vse to pozna tudi 20. stoletje, vendar v svojem ponaredku, na način kakor da je res ljubezen, res strast, res tragedija, res ljubosumje, res zakonolom. In resnica sama v svojem ponaredku začenja dobivati status resnice, ne več ponaredka, le da je razlika ponujena bralcu v premislek o razliki v resnici. Bralec ugiba, premišlja in spozna, da je resnica 20. stoletja le-ta, kakršna se je še do sedaj kazala v svojem ponaredku. Resnica postane takšna, kakršno jo hočejo akterji videti, igrati, narediti, tako da postanejo določevalci resnice same.
Sitarjev tekst Veronika z Desenic omogoča zaradi svoje zavezanosti zgodovinski resnici in hkrati težnje k njeni odvezanosti različna branja, saj je odprtih pomenskih mest veliko, razpetih med znano shemo in njenim razbitjem, vendar je hkrati Sitarjeva literatura aktualizacija jezikovno konvencionalna, da je več možnosti interpretacij zaradi teme in načina njene ubeseditve kot zaradi jezika, sredstva te ubeseditve.
M. Zlobec